Tožba, vložena 4. junija 2010 - Italija proti Komisiji

(Zadeva T-257/10)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Italijanska republika (zastopnik: P. Gentili, avvocato dello Stato)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

Odločba Komisije C(2010) 1711 konč. z dne 24. marca 2010 v zvezi z državno pomočjo št. C 4/2003 (prej NN 102/2002) naj se razglasi za nično;

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Italijanska republika pred Splošnim sodiščem Evropske unije izpodbija Odločbo Komisije 2010 C(2010) 1711 konč. z dne 24. marca 2010 v zvezi z državno pomočjo št. C 4/2003 (prej NN 102/2002), ki je vročena z dopisom 2010 SG Greffe (2010) D/4224 z dne 25. marca 2010. S to odločbo - ki je bila sprejeta na podlagi sodbe Sodišča v zadevi C-494/06 P, Komisija proti Italiji in WAM, s katero je Sodišče zavrnilo pritožbo Komisije zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero je to ugodilo tožbama, ki sta ju Italija in družba WAM vložili zoper Odločbo Komisije 2006/177/ES v zvezi z državno pomočjo C 4/2003 (prej NN 102/2002), ki jo je Italija dodelila družbi WAM - so bili ukrepi pomoči glede obresti, ki so bili družbi WAM s.p.A. priznani na podlagi zakona 394/81, v zvezi z ukrepi za podporo italijanskega izvoza v letih 1995 in 2000, razglašeni za nezdružljive s skupnim trgom.

Italijanska republika se pri izpodbijanju sklicuje na:

Prvi tožbeni razlog: Kršitev člena 4(5) Uredbe 659/1999¹ in načela ne bis in idem. V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da sta Splošno sodišče in Sodišče prejšnjo odločbo Komisije iz leta 2004 glede iste pomoči v celoti in retroaktivno razglasili za nično. To je pomeni privolitev v to, da glede pomoči od začetka formalnega postopka preiskave januarja 2003 ni mogoče odločati. Torej velja načelo ne bis in idem.

Drugi tožbeni razlog: Kršitev člena 108(2) in (3) PDEU in členov 4, 6, 7, 10, 13 in 20 Uredbe ES 659/1999. Italijanska republika meni, da nova odločba vsebuje povsem novo presojo zadevne pomoči. Torej bi morala biti sprejeta po formalnem postopku preiskave, v kateri bi sodelovala država članica in zainteresirane stranke.

Tretji tožbeni razlog: Kršitev instituta pravnomočnosti. Za tožečo stranko sta sodbi Splošnega sodišča in Sodišča o zgoraj navedeni pomoči pravnomočni glede dejstva, da pomoč ne spodbuja izvoza, temveč olajšuje stroške vstopa na tretje trge, in glede dejstva, da samo splošna sklicevanja na načela na področju državnih pomoči, ki vplivajo neposredno na notranji trg, ne zadoščajo za obrazložitev odločbe glede pomoči, ki vpliva neposredno na tretji trg, katere znesek je poleg tega neznaten. Kljub temu se je Komisija izognila temu, kar je bilo razsojeno in se samo navidez držala teh načel.

Četrti tožbeni razlog: Kršitev načela kontradiktornosti in člena 20 Uredbe ES 659/1999. Neobstoj preiskave. Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da je bila za sprejetje nove odločbe kot preiskovalni element uporabljena univerzitetna študija o podjetju prejemniku iz leta 2009, ki ni bila sporočena zainteresiranim strankam in da Komisija s temi pred sprejetjem nove odločbe ni razpravljala.

Peti tožbeni razlog: Kršitev člena 107(1) PDEU in členov 1(1)(d) ter 2 Uredbe št. 1998/2006. Nespoštovanje sodbe. Protislovnost. Italijanska republika meni, da zadevne pomoči spadajo na področje uporabe Uredbe 1998/2006 o pomočeh "de minimis", ker je njihov znesek manjši od 200.000 EUR na triletje. Zato ne pomenijo državne pomoči in jih ni bilo treba priglasiti. Ta uredba se uporablja, ker je bilo razsojeno, da ne gre za izvozno pomoč.

Šesti tožbeni razlog: Kršitev člena 107(3)(c) in (e) PDEU in člena 4(1) in (2) Uredbe ES št. 70/2001. Vsekakor gre za pomoči, ki so združljive s skupnim trgom v smislu člena 107(3)(c) PDEU, ker so namenjene pospeševanju mednarodne dejavnosti podjetij iz Skupnosti. Odločba ne vsebuje preučitve v zvezi s tem.

Sedmi tožbeni razlog: Kršitev člena 14 Uredbe ES št. 659/1999 in načela sorazmernosti. Vsekakor je bil izračunan previsok znesek pomoči, ki jo je treba vrniti: dejanska pomoč je razlika med referenčno obrestno mero v trenutku posameznega plačila obrokov financiranja in znižano obrestno mero, ne pa razlika med referenčno obrestno mero v (veliko bolj oddaljenem) trenutku, ko je bilo financiranje odobreno in zgoraj navedeno znižano obrestno mero..

Italijanska republika se sklicuje tudi na kršitev obveznosti obrazložitve in načela zaupanja v pravo.

____________

¹ - Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1).