Zadeva T-236/07

Zvezna republika Nemčija

proti

Evropski komisiji

„EKUJS – Jamstveni oddelek – Potrditev obračuna – Proračunsko leto 2006 – Datum začetka uporabe člena 32(5), prvi pododstavek, Uredbe (ES) št. 1290/2005 – Zavezujoča enostranska izjava Komisije, priložena k zapisniku seje Coreperja“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Vloge strank – Sprememba med postopkom – Pogoj

(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 44(1)(d), in 48(2))

2.      Kmetijstvo – EKUJS – Potrditev obračuna – Uredba št. 1290/2005 – Časovna veljavnost – Primeri, sporočeni v okviru člena 3 Uredbe št. 595/91 – Obseg

(Uredbi Sveta št. 595/91, člena 3 in 5(2), in št. 1290/2005, člena 32 in 49, tretji odstavek, druga alinea)

3.      Pravo Skupnosti – Razlaga – Akti institucij – Izjava, vnesena v zapisnik – Upoštevanje – Nedopustnost, če ni podpore v samem aktu

1.      V skladu s členom 44(1)(d) Poslovnika Splošnega sodišča mora tožba obsegati tožbene razloge tožeče stranke. Zato je mogoče upoštevati le tožbene razloge, ki so bili predstavljeni v tožbi, s katero je bil začet postopek, in utemeljenost tožbe je treba proučiti le glede na tožbene razloge, vsebovane v tožbi, s katero je bil začet postopek.

Člen 48(2) Poslovnika dovoljuje navajanje novih razlogov med postopkom, če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Ta pogoj ureja a fortiori vsako spremembo razlogov in ob pomanjkanju pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med pisnim postopkom, je mogoče upoštevati le razloge, navedene v tožbi.

(Glej točki 27 in 28.)

2.      Besedilo „za primere, sporočene v okviru člena 3 Uredbe (EGS) št. 595/91“ iz člena 49, tretji odstavek, druga alinea, Uredbe št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike ima širok pomen, ker zajema vse primere, ki so bili sporočeni na podlagi člena 3 Uredbe št. 595/91 o nepravilnostih in povračilu napačno izplačanih vsot v zvezi s financiranjem skupne kmetijske politike. Med temi primeri pa so nujno tisti, ki so bili najprej sporočeni na podlagi člena 3 in so bili nato predmet posebnega poročila na podlagi člena 5(2).

Pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 1290/2005 je bil namreč postopek glede nepravilnosti urejen predvsem v členih 3 in 5 Uredbe št. 595/91. Tako so morale države članice v skladu s členom 3 vsako četrtletje poslati Komisiji seznam nepravilnosti, ki so bile predmet temeljnih upravnih ali sodnih ugotovitev. Člen 5(1) jim je dalje nalagal, da Komisijo vsako četrtletje obvestijo o sproženih postopkih zaradi nepravilnosti, ki so bile sporočene v skladu s členom 3, v skladu s členom 5(2) pa so jo morale države članice v posebnem poročilu obvestiti o vsotah, glede katerih so ocenile, da jih ne morejo povrniti. Člena 3 in 5(2) Uredbe št. 595/91 torej ne ustrezata različnim primerom, temveč različnim fazam, saj se člen 5(2) nanaša na nepravilnosti, ki so bile prej sporočene v okviru člena 3 in za katere se je štelo, da jih ni mogoče povrniti.

Poleg tega so v smislu člena 49 Uredbe št. 1290/2005 členi te uredbe, ki se nanašajo na obračunsko potrditev (člena 30 in 31) in nepravilnosti (člen 32), veljavni od 16. oktobra 2006. Zato ne bi bilo skladno z zakonodajalčevim ciljem varovanja finančnih interesov proračuna Skupnosti, da bi menili, da je ta želel implicitno predvideti posebno ureditev za nepravilnosti, ki so bile predmet posebnega poročila na podlagi člena 5(2) Uredbe št. 595/91 kljub temu, da je predvidel veljavnost vseh določb, ki se nanašajo na potrditev obračuna, od 16. oktobra 2006 dalje.

(Glej točke 46, 47 in 50.)

3.      Izjava, vnesena v zapisnik Sveta med sprejetjem osnutka uredbe, ne more biti uporabljena za razlago določbe sekundarnega prava, če se besedilo zadevne določbe ne sklicuje na vsebino izjave in zato slednja tudi nima pravnega pomena. Enako velja za enostranske izjave države članice.

(Glej točko 65.)