SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 15. marca 2011(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Prenos letnega dopusta – Člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom – Razlogi, ki jih je mogoče pripisati potrebam službe – Člen 73 Kadrovskih predpisov – Direktiva 2003/88/ES – Pravica do plačanega letnega dopusta – Bolniški dopust“
V zadevi F‑120/07,
zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Guido Strack, nekdanji uradnik Evropske komisije, stanujoč v Kölnu (Nemčija), ki ga zastopa H. Tettenborn, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Currall in B. Eggers, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat),
v sestavi H. Tagaras, predsednik, S. Van Raepenbusch (poročevalec), sodnik, in M. I. Rofes i Pujol, sodnica,
sodni tajnik: J. Tomac, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. maja 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 G. Strack s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 22. oktobra 2007 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 30. oktobra istega leta), predlaga:
– razglasitev ničnosti odločb Evropske komisije z dne 30. maja 2005, 25. oktobra 2005, 15. marca 2007 in 20. julija 2007, in sicer v delih, v katerih je prenos neizkoriščenih dni letnega dopusta za leto 2004 omejen na dvanajst dni in skladno s tem omejen znesek kompenzacijskega plačila, izplačanega ob prenehanju dela, in
– naložitev Komisiji, naj izplača kompenzacijsko plačilo za 26,5 dne letnega dopusta, skupaj z zamudnimi obrestmi od 1. aprila 2005.
Pravni okvir
Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije
2 Člen 1e(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Aktivno zaposlenim uradnikom se zagotovijo delovni pogoji, skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb.“
3 Člen 57, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:
„Uradniki imajo pravico do letnega dopusta, ki traja najmanj štiriindvajset in največ trideset delovnih dni v koledarskem letu, skladno s pravili, ki jih po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise v medsebojnem soglasju določijo institucije [Unije.]“
4 Člen 1 Priloge V h Kadrovskim predpisom določa:
„V letu, ko uradnik nastopi ali preneha delo, ima pravico do dveh delovnih dni dopusta za vsak dopolnjen mesec dela, do dveh delovnih dni za nepopoln mesec z več kot [petnajstimi] dnevi in do enega delovnega dne dopusta za nepopoln mesec s [petnajstimi] ali manj delovnimi dnevi.“
5 Člen 3 Priloge V h Kadrovskim predpisom določa:
„Uradniku, ki med letnim dopustom zboli in zaradi tega ne bi mogel opravljati svojega dela, če bi bil v službi, se pod pogojem, da predloži zdravniško potrdilo, letni dopust podaljša za čas nezmožnosti za delo.“
6 Člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom, katerih nemška različica je bila popravljena (UL 2007, L 248, str. 26), določa:
„Če uradnik iz razlogov, ki niso službeni, pred koncem koledarskega leta ne izrabi letnega dopusta, lahko v naslednje leto prenese največ [dvanajst] dni letnega dopusta.
Če uradnik ob prenehanju dela ni izrabil vsega letnega dopusta, dobi ob prenehanju dela kompenzacijsko plačilo v višini ene tridesetine mesečnih osebnih prejemkov za vsak dan neizrabljenega dopusta, ki mu pripada.
Znesek, izračunan na način iz prejšnjega odstavka, se odšteje od plače uradnika, ki je ob prenehanju dela izkoristil več dni dopusta, kolikor mu do tega dne pripada.“
7 V okrožnici Generalnega direktorata (GD) „Kadrovske zadeve in administracija“, objavljeni v Upravnih obvestilih št. 66‑2002 z dne 2. avgusta 2002, je določeno:
„Če je število neizkoriščenih dni dopusta večje od dvanajst, se dnevi dopusta, ki presegajo dvanajst dni, določenih v Kadrovskih predpisih, lahko prenesejo samo, če je dokazano, da jih uradnik v tekočem koledarskem letu ni mogel izkoristiti iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati službenim potrebam [potrebam službe].“
8 Navedena okrožnica je bila 1. maja 2004 nadomeščena s sklepom Komisije C(2004) 1597 z dne 28. aprila 2004 o uvedbi izvedbenih določb o dopustu, ki med drugim določajo:
„Prenos več kot [dvanajstih] dni je dovoljen samo, če je dokazano, da jih zadevna oseba ni mogla izkoristiti v tekočem koledarskem letu iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati službenim potrebam [potrebam službe] (in jih je treba izrecno utemeljiti), in se po sklepu [osebe, pristojne za človeške vire,] prišteje k pravicam za naslednje koledarsko leto.
[…]
Prenos več kot [dvanajstih] dni ni dovoljen, če dnevi dopusta niso bili izkoriščeni iz drugih razlogov, kot so službene potrebe [potrebe službe] (na primer iz zdravstvenih razlogov: bolezni, nezgode, ponovne pridobitve letnega dopusta zaradi nezgode ali bolezni med letnim dopustom, materinskega dopusta, posvojiteljskega dopusta, starševskega dopusta, družinskega dopusta, dopusta iz osebnih razlogov, neplačanega dopusta, dopusta za služenje vojaškega roka itd.);
[…]“
9 Tudi iz sklepa vodij uprave št. 53A/70 z dne 9. januarja 1970 izhaja, da mora biti prenos dopusta omejen na dvanajst dni tudi v primeru daljše bolezni.
10 Člen 73(1) Kadrovskih predpisov določa:
„Uradnik je zavarovan od datuma začetka dela za primer poklicne bolezni in nesreče po pogojih iz pravil, ki jih sporazumno pripravijo institucije [Evropske unije] po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise. […]
V teh pravilih je določeno, za katera tveganja zavarovanje ne velja.“
Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa
11 V uvodni izjavi 6 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299, str. 9) je navedeno:
„Upoštevati je treba načela Mednarodne organizacije dela glede organizacije delovnega časa, vključno s tistimi, ki se nanašajo na nočno delo.“
12 Člen 1 Direktive 2003/88 določa:
„Namen in področje uporabe
1. Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.
2. Ta direktiva se nanaša na:
(a) minimalni čas […] letnega dopusta […]“
13 Člen 7 te direktive določa:
„Letni dopust
1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.
2. Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“
14 Člena 7 Direktive 2003/88 ni med določbami, od katerih je v skladu s členom 17 navedene direktive mogoče odstopati.
Dejansko stanje
15 Tožeča stranka je službo pri Komisiji nastopila 1. septembra 1995. Od tega datuma do 31. marca 2002 je delo opravljala v Uradu za publikacije Evropskih skupnosti (OPOCE). 1. januarja 2001 je napredovala v razred A 6. Od 1. aprila 2002 do 15. februarja 2003 je delala v GD „Podjetništvo“ Komisije, nato pa je bila 16. februarja 2003 dodeljena v Eurostat. Od 1. marca 2004 do upokojitve zaradi invalidnosti 1. aprila 2005 je bila na bolniškem dopustu.
16 Tožeča stranka je 27. decembra 2004 zaprosila za prenos 38,5 dne neizkoriščenega dopusta iz leta 2004 v leto 2005 in navedla, da teh dni dopusta ni mogla izkoristiti zlasti zaradi svoje poklicne bolezni. Vodja enote za upravne in kadrovske zadeve v direkciji za vire GD Eurostat je 30. maja 2005 prošnjo zavrnil, kar zadeva 26,5 dne, ki presegajo dvanajst dni, prenesenih v skladu s Kadrovskimi predpisi (v nadaljevanju: odločba z dne 30. maja 2005).
17 Tožeča stranka je 4. julija 2005 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo z dne 30. maja 2005, v kateri je podredno zahtevala, naj se izvršitev te odločbe odloži do sprejetja odločbe o priznanju poklicnega izvora njene bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
18 Ta pritožba je bila zavrnjena z odločbo organa za imenovanja (v nadaljevanju: OI) z dne 25. oktobra 2005. V tej odločbi je bilo pojasnjeno:
„Če bi OI ugodil poznejši zahtevi za priznanje poklicnega izvora bolezni, bi lahko [tožeča stranka] vložila novo zahtevo za prenos preostanka dopusta iz leta 2004. Samo v tem primeru bi bilo treba rešiti vprašanje, ali poklicni izvor bolezni pomeni, da se prizna obstoj razlogov, ki jih je mogoče pripisati potrebam službe, v smislu člena 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom, kadar letni dopust ni bil izkoriščen zaradi take bolezni.“
19 Komisija je z dopisom z dne 8. novembra 2006 tožečo stranko obvestila, da priznava, da se je njeno zdravstveno stanje od zdravniških pregledov, ki jih je opravila, poslabšalo, in da ji bodo zato stroški zdravljenja, neposredno povezani s tem poslabšanjem, povrnjeni do stabilizacije zdravstvenega stanja v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov. Iz mnenja zdravnika, ki ga je določila institucija – mnenje je bilo priloženo temu dopisu – je izhajalo tudi, da se zdravstveno stanje še ni stabiliziralo in da se nova presoja v zvezi s tem lahko opravi šele po dveh letih.
20 Tožeča stranka je po tem dopisu 22. novembra 2006 vložila novo zahtevo za prenos preostanka dni dopusta iz leta 2004, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 15. marca 2007 vodje enote za pogoje zaposlovanja ter nedenarne pravice in obveznosti v direkciji B „Kadrovski predpisi: politika, upravljanje in svetovanje“ GD „Kadrovske zadeve in administracija“ (v nadaljevanju: odločba z dne 15. marca 2007).
21 Tožeča stranka je 9. aprila 2007 vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper zadnjenavedeno odločbo. Ta pritožba je bila zavrnjena z odločbo OI z dne 20. julija 2007.
Predlogi strank in postopek
22 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– odločbe Komisije z dne 30. maja 2005, 25. oktobra 2005, 15. marca 2007 in 20. julija 2007 razglasi za nične v delih, v katerih je prenos neizkoriščenih dni letnega dopusta za leto 2004 omejen na dvanajst dni in skladno s tem omejen znesek kompenzacijskega plačila, izplačanega tožeči stranki ob prenehanju dela;
– „Komisiji naloži, naj tožeči stranki izplača kompenzacijsko plačilo za 26,5 dne neizkoriščenega in nekompenziranega letnega dopusta v skladu s členom 4, drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom, skupaj z zamudnimi obrestmi od 1. aprila 2005, izračunanimi po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka uporablja za svoje glavne operacije refinanciranja, povišani za [dve] točki“;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
23 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
24 Ta zadeva je bila s sklepom predsednika Sodišča za uslužbence z dne 16. novembra 2007 dodeljena prvemu senatu Sodišča za uslužbence.
25 Sodno tajništvo je stranki z dopisom z dne 16. novembra 2007 pozvalo na neformalni sestanek 4. decembra 2007, da bi se poiskala sporazumna rešitev tega spora in drugih sporov med njima, ki jih rešuje Sodišče za uslužbence.
26 Stranki sta po neformalnem sestanku 4. decembra 2007 sporočili svoja stališča glede osnutka dogovora, ki ga vsebuje zapisnik navedenega sestanka, ne da bi jima uspelo doseči soglasje glede besedila takega dogovora.
27 Stranki sta bili pozvani na še en neformalni sestanek, katerega datum je bil določen na 6. marec 2008, ko bi se tožeča stranka vrnila s počitnic. Vendar pa je tožeča stranka odklonila povabilo, ker ni glede na stališče Komisije v novem neformalnem sestanku videla nobene koristi. Komisija je obžalovala, da sestanka zaradi odpovedi tožeče stranke ni bilo mogoče izpeljati, in izrazila upanje na dosego dogovora ter pripravljenost za sodelovanje pri oblikovanju sporazumne rešitve.
28 Ta zadeva je bila s sklepom predsednika Sodišča za uslužbence z dne 8. oktobra 2008 predodeljena drugemu senatu Sodišča za uslužbence.
29 Tožeča stranka je z dopisom z dne 15. januarja 2010 predlagala združitev te zadeve s svojimi tedaj še nerešenimi tožbami, vpisanimi pod opravilnimi številkami F‑118/07, F‑119/07, F‑121/07, F‑132/07 in F‑62/09. Sodišče za uslužbence je ta predlog zavrnilo s sklepom z dne 26. januarja istega leta in tožečo stranko o tem obvestilo z dopisom sodnega tajništva z dne 18. marca 2010.
30 Tožeča stranka je v dopisu z dne 30. marca 2010 izpodbijala predodelitev te zadeve drugemu senatu Sodišča za uslužbence.
31 Tožeča stranka je bila na obravnavi 5. maja 2010 pozvana, naj Sodišču za uslužbence predloži dokumente v zvezi s potekom postopka na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, na katere se je sklicevala v svojih navedbah.
32 Sodišče za uslužbence je na isti obravnavi Komisijo pozvalo, naj predloži pisna stališča o posledicah, ki bi jih lahko za ta spor imela sodba Sodišča z dne 20. januarja 2009 v združenih zadevah Schultz-Hoff (C‑350/06 in C‑520/06, v nadaljevanju: sodba Schultz-Hoff), na katero se je tožeča stranka v ustnih stališčih sklicevala v podporo svoji tožbi.
33 Tožeča stranka in Komisija sta tema zahtevama Sodišča za uslužbence ugodili 26. oziroma 31. maja 2010.
Pravo
Predlogi za razglasitev ničnosti
Predmet tožbe
34 Tožeča stranka poleg razglasitve ničnosti odločb z dne 30. maja 2005 in 15. marca 2007 predlaga razglasitev ničnosti odločb z dne 25. oktobra 2005 in 20. julija 2007, s katerimi sta bili zavrnjeni pritožbi, vloženi 4. julija 2005 oziroma 9. aprila 2007. V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper zavrnitev pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar predlogi kot taki nimajo samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8; sodbo Splošnega sodišča z dne 6. aprila 2006 v zadevi Camόs Grau proti Komisiji, T‑309/03, točka 43; sodbo Sodišča za uslužbence z dne 9. julija 2009 v zadevi Notarnicola proti Računskemu sodišču, F‑85/08, točka 14). Za tožbo je torej treba šteti, da je usmerjena samo zoper odločbi z dne 30. maja 2005 in 15. marca 2007.
Dopustnost tožbe v delu, v katerem je usmerjena zoper odločbo z dne 30. maja 2005
35 Ugotoviti je treba, da odločba z dne 30. maja 2005, s katero je Komisija zavrnila prvo zahtevo za prenos 26,5 dne letnega dopusta, ki presegajo dvanajst dni letnega dopusta, prenesenih v skladu s Kadrovskimi predpisi, ni bila v skladu s členom 91(3) Kadrovskih predpisov izpodbijana s tožbo pri Sodišču za uslužbence v treh mesecih po zavrnitvi pritožbe zoper navedeno odločbo, ki je bila zavrnjena 25. oktobra 2005.
36 Roki za vložitev pritožbe in tožbe, določeni v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, so zavezujoči in o njih ne morejo odločati stranke ali sodišče (sodbi Splošnega sodišča z dne 25. septembra 1991 v zadevi Lacroix proti Komisiji, T‑54/90, točka 24, in z dne 17. maja 2006 v zadevi Lavagnoli proti Komisiji, T‑95/04, točka 41).
37 Zato je treba tožbo zavrniti v delu, v katerem je usmerjena zoper odločbo z dne 30. maja 2005, ker je bila vložena prepozno.
Vsebinska preučitev
– Trditve strank
38 Tožeča stranka uveljavlja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 4, prvi in drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom. Prvi odstavek tega člena naj bi uradniku, ki iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati potrebam službe, ni v celoti izkoristil svojega letnega dopusta, omogočal, da v naslednje leto prenese več kot dvanajst dni. Ta razlaga naj bi bila potrjena z Upravnimi obvestili Komisije št. 66‑2002.
39 V obravnavanem primeru je treba po mnenju tožeče stranke bolezen, ki ji je preprečila, da bi izkoristila svoj dopust, pripisati potrebam službe v smislu člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom, ker je bil razlog za to, da ni mogla izkoristiti dopusta, poklicnega izvora, saj je bil vzrok bolezni opravljanje dela.
40 Sodba Splošnega sodišča z dne 9. junija 2005 v zadevi Castets proti Komisiji (T‑80/04) naj ne bi bila v nasprotju s to razlago, ker se je nanašala na odsotnost zaradi bolezni nepoklicnega izvora. V zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, uradnik ni mogel izkoristiti letnega dopusta zaradi osebnih okoliščin uradnika.
41 Po mnenju tožeče stranke člen 4, prvi in drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom določa sistem kompenzacijskega plačila za primere, v katerih uradnik svojega letnega dopusta ni mogel izkoristiti ne zaradi osebnih okoliščin ali višje sile, ampak iz službenih razlogov. V obravnavanem primeru pa naj bi tožeča stranka zbolela zaradi okoliščin v njeni službi.
42 Tožeča stranka se je na obravnavi sklicevala na sodbo Schultz-Hoff, ki je bila izrečena po vložitvi te tožbe, ter zlasti na točke 25, 44 in 45 te sodbe, iz katerih naj bi izhajalo, da člen 7(1) Direktive 2003/88 nasprotuje temu, da bi bila delavcu, ki zaradi nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov ne more izkoristiti dopusta, odvzeta vsaka pravica do plačanega letnega dopusta.
43 Komisija odgovarja, da je s členom 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom prepovedano prenesti več kot dvanajst dni letnega dopusta, če uradnik iz razlogov, ki niso službeni, svojega letnega dopusta ni izkoristil pred koncem tekočega koledarskega leta.
44 Po mnenju Komisije iz sodne prakse (sodba Sodišča z dne 9. julija 1970 v zadevi Tortora proti Komisiji, 32/69, točki 13 in 14; zgoraj navedena sodba Castets proti Komisiji, točki 28 in 29) izhaja, da pravica do prenosa letnega dopusta obstaja samo, če uradnik svojih dni letnega dopusta ni mogel izkoristiti iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati potrebam službe, in torej kadar svojega letnega dopusta ni mogel v celoti izkoristiti zaradi svojih „poklicnih dejavnosti“. Kadar pa je uradnik na bolniškem dopustu, naj bi bil po definiciji oproščen opravljanja svojih funkcij in naj torej ne bi bil v službi v smislu člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom. Ker ni v službi, naj zanj a fortiori ne bi bilo mogoče šteti, da je odsoten zaradi potreb službe.
45 Okoliščina, da je nato bolezen uradnika priznana kot poklicna bolezen, naj ne bi spremenila dejstva, da ta uradnik v smislu zgoraj navedene sodne prakse med bolniškim dopustom ni bil v službi in da mu torej izkoriščanje letnega dopusta ni bilo preprečeno zaradi potreb službe.
46 Komisija dodaja, da so pravice uradnika v zvezi z nadomestilom zaradi nezmožnosti za delo vsekakor izčrpno urejene s členom 73 Kadrovskih predpisov in ne upravičujejo nikakršne dodatne odškodnine iz naslova dni letnega dopusta, neizkoriščenih iz zdravstvenih razlogov.
47 Ta razlaga naj bi bila v skladu z Upravnimi obvestili št. 66‑2002 in izvedbenimi določbami o dopustu.
48 Komisija podredno trdi, da čeprav je zdravnik Komisije v poročilu, priloženem odločbi z dne 8. novembra 2006, menil, da se je prej obstoječa bolezen tožeče stranke poslabšala med opravljanjem dela, je navedel tudi, da tega poslabšanja ne bi bilo, če ne bi bolezen obstajala že prej. Komisija dodaja, da dokončna odločitev v zvezi s tem na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov še ni bila sprejeta. V obravnavanem primeru Sodišče za uslužbence ne more odločati o tem, ker v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišča Unije niso pristojna za odločanje o obstoju vzročne zveze med poklicno dejavnostjo ter premoženjsko in nepremoženjsko škodo, če je ta sočasno predmet postopka za izvršitev člena 73 Kadrovskih predpisov ali bi načeloma lahko bila predmet takega postopka (glej v tem smislu sodbo Sodišča za uslužbence z dne 2. maja 2007 v zadevi Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, točka 200).
49 Nazadnje Komisija navaja, da tožeča stranka ne trdi, da so njeno bolezen sprožili dogodki poklicne narave, ki so se zgodili izključno leta 2004. Nasprotno, navaja, da razlogi za njeno nezmožnost za delo temeljijo zlasti na dogodkih iz let 2002 in 2003. Službeni razlogi v smislu člena 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom pa morajo nastati v tekočem koledarskem letu in uradniku preprečiti izkoriščenje letnega dopusta med tem istim letom.
50 Komisija poleg tega v svojih stališčih z dne 31. maja 2010 o pomenu sodbe Schultz-Hoff trdi, da člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom pomeni lex specialis, ki prevlada nad členom 1e(2) Kadrovskih predpisov, in da se glede na Direktivo 2003/88 ne sme razlagati contra legem. Pojem „[potrebe službe]“, ki ga vsebuje zgoraj navedeni člen 4, ne more vključevati bolezni.
51 Komisija dodaja, da tožeča stranka ni vložila ugovora nezakonitosti zoper člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom na podlagi člena 7 Direktive 2003/88 in da zato Sodišče za uslužbence takega ugovora ne more preučiti po uradni dolžnosti.
52 Podredno Komisija navaja, da se člen 7 Direktive 2003/88 nanaša na pravico do letnega dopusta, ne pa na načine prenosa tega dopusta, in ne prepoveduje ugasnitve pravice do letnega dopusta, ki ni bil izkoriščen v referenčnem obdobju ali obdobju prenosa. S tako omejitvijo naj bi se ohranjala gospodarska konkurenčnost Evrope.
53 Sodišče naj bi v sodbi Schultz-Hoff menilo samo, da dejstvo, da delavec po obdobju prenosa ne more v celoti izkoristiti svojega letnega dopusta, ker je bil v celotnem referenčnem obdobju in po obdobju prenosa, določenem z nacionalnim pravom, na bolniškem dopustu, ni združljivo z Direktivo 2003/88. Ta položaj naj ne bi bil primerljiv s položajem v obravnavanem primeru, kajti člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom omogoča, da se prav v primerih, v katerih letnega dopusta ni bilo mogoče izkoristiti iz zdravstvenih razlogov, prenese dvanajst dni dopusta, ki ustrezajo polovici letnega dopusta.
54 Komisija dodaja, da je tožeča stranka ob prenehanju dela prejela kompenzacijsko plačilo, ki je ustrezalo polovici njenega letnega dopusta za leto 2004 in je bilo sorazmerno z njenim letnim dopustom za leto 2005. Poleg tega naj ne bi bila bolna celotno leto 2004 in naj bi torej lahko izkoristila dneve letnega dopusta, zlasti dneve iz leta 2003, ki so že bili preneseni.
– Presoja Sodišča za uslužbence
55 Najprej je treba opozoriti, da se v skladu s členom 1e(2) Kadrovskih predpisov „[a]ktivno zaposlenim uradnikom […] zagotovijo delovni pogoji, skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb“.
56 Namen Direktive 2003/88, ki je bila sprejeta na podlagi člena 137(2) ES, je, kot izhaja iz njenega člena 1(1), določiti minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.
57 Zato je, ne da bi bilo treba na tej stopnji preučiti, kako bi bilo treba rešiti morebitno navzkrižje med določbo Kadrovskih predpisov ter minimalnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami, sprejetimi na ravni Unije, treba ugotoviti, da je bila v obravnavanem primeru Komisija dolžna skrbeti za zagotavljanje upoštevanja navedenih zahtev v zvezi s tožečo stranko pri uporabi in razlagi pravil iz Kadrovskih predpisov, zlasti v zvezi z letnim dopustom.
58 Preden se glede na okoliščine obravnavanega primera preuči področje uporabe člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom, na kršitev katerega se sklicuje tožeča stranka, je treba v teh okoliščinah z vidika sodne prakse Sodišča preučiti vsebino upoštevnih minimalnih zahtev iz Direktive 2003/88 in zlasti člena 7 te direktive.
59 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pravico do plačanega letnega dopusta vsakega delavca šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega ni mogoče odstopati in ki ga lahko pristojni nacionalni organi izvajajo samo v mejah, izrecno navedenih v sami direktivi (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 26. junija 2001 v zadevi BECTU, C‑173/99, točka 43; z dne 18. marca 2004 v zadevi Merino Gómez, C‑342/01, točka 29; z dne 16. marca 2006 v združenih zadevah Robinson-Steele in drugi, C‑131/04 in C‑257/04, točka 48, in sodbo Schultz-Hoff, točka 22). S členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je poleg tega zagotovljena pravica vsakega delavca do plačnega letnega dopusta.
60 Natančneje, člen 7(1) Direktive 2003/88 določa, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov. Iz istega člena izhaja, da mora imeti delavec možnost izkoristiti dejanski počitek, da bi se učinkovito zavarovala njegova varnost in zdravje, saj se na podlagi člena 7(2) Direktive 2003/88 plačani letni dopust lahko nadomesti z denarnim nadomestilom le ob prenehanju delovnega razmerja (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe BECTU, točka 44, Merino Gómez, točka 30, in Schultz-Hoff, točka 23). Poleg tega člena 7 Direktive 2003/88 ni med določbami, od katerih je na podlagi člena 17 Direktive dovoljeno odstopanje.
61 Prav tako ni sporno, da je namen pravice do plačanega letnega dopusta delavcu omogočiti, da se spočije in da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo. V tem se namen pravice do letnega dopusta razlikuje od namena pravice do bolniškega dopusta, ki se delavcu odobri, da bi lahko ozdravel (sodba Schultz-Hoff, točka 25). V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba v skladu s členom 5(4) Konvencije št. 132 Mednarodne organizacije dela z dne 24. junija 1970 o plačanem letnem dopustu (revidirana), ki jo je treba upoštevati pri razlagi Direktive 2003/88, „odsotnost z dela iz razlogov, ki niso odvisni od volje zadevnega delavca, kot so na primer bolezen, […] vračunati v delovni čas“.
62 Sodišče je iz zgoraj navedenega v sodbi Schultz-Hoff (točka 41) izpeljalo, da v zvezi z delavci, ki so na pravilno predpisanem bolniškem dopustu, država članica za pravico do plačanega letnega dopusta, ki jo Direktiva 2003/88 določa za vse delavce, ne more določiti pogoja, da je delavec dejansko delal v referenčnem obdobju, določenem z zakonodajo navedene države. V tem smislu je namen nacionalne določbe, ki določa obdobje prenosa za letni dopust, ki je ob koncu referenčnega obdobja ostal neizkoriščen, zagotoviti delavcu, ki ni mogel izkoristiti letnega dopusta, dodatno možnost, da izkoristi navedeni dopust (sodba Schultz-Hoff, točka 42).
63 Zato je moral imeti delavec v zadevnem obdobju dejansko možnost uresničiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo 2003/88, čeprav člen 7(1) te direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero je določena izguba pravice do plačanega letnega dopusta ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja prenosa. To pa očitno ne velja za delavca, ki je bil v celotnem referenčnem obdobju ali delu tega obdobja in po obdobju prenosa, določenem z nacionalno zakonodajo, na bolniškem dopustu.
64 Sodišče je tako v sodbi Schultz-Hoff (točki 45 in 50) razsodilo, da bi dopustitev, da je lahko v takih posebnih okoliščinah nezmožnosti za delo v ustreznih nacionalnih določbah in predvsem v tistih, ki določajo obdobje prenosa, določena ugasnitev pravice delavca do plačanega letnega dopusta, ki jo zagotavlja člen 7(1) Direktive 2003/88, ne da bi imel delavec dejansko možnost uresničiti pravico do plačanega letnega dopusta, škodljivo posegala v socialno pravico, ki jo ima vsak delavec neposredno na podlagi člena 7 navedene direktive.
65 Nazadnje, kadar plačanega letnega dopusta ni več mogoče izkoristiti iz razlogov, ki niso odvisni od volje delavca, člen 7(2) Direktive 2003/88 določa, da ima delavec pravico do denarnega nadomestila. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba denarno nadomestilo, do katerega je delavec upravičen, izračunati tako, da se delavec postavi v položaj, primerljiv s tistim, v katerem bi bil, če bi navedeno pravico uresničil med svojim delovnim razmerjem. Iz tega sledi, da so običajni osebni prejemki delavca, ki jih je treba ohraniti med obdobjem počitka, ki ustreza plačanemu letnemu dopustu, prav tako odločilni za izračun denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja (sodba Schultz-Hoff, točka 61).
66 V obravnavani zadevi je zdaj treba izpeljati spoznanja iz Direktive 2003/88, kot jo razlaga Sodišče, za uporabo in razlago pravil Kadrovskih predpisov v zvezi z letnim dopustom, in zlasti člena 4, prvi in drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom.
67 Iz spisa in zlasti iz dopisa zdravstvene službe Komisije z dne 14. aprila 2005, poslanega tožeči stranki, izhaja, da je bila ta na bolniškem dopustu neprekinjeno od 2. marca 2004 do invalidske upokojitve 1. aprila 2005.
68 Ugotoviti je torej treba, da tožeča stranka skoraj vse leto 2004 ni mogla uresničiti pravice do plačanega letnega dopusta. Pri tem očitno ni mogoče upoštevati okoliščine, da bi to pravico lahko izkoristila januarja in februarja 2004, sicer postane varstvo pravice do plačanega letnega dopusta, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, popolnoma teoretično. Poleg tega je Sodišče v sodbi Schultz-Hoff (točki 50 in 51) izrecno navedlo primer delavca, ki je delal del referenčnega obdobja, preden je bil na dolgem bolniškem dopustu, in ta položaj izenačilo s položajem delavca, ki je bil na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in po obdobju prenosa, določenem z nacionalno zakonodajo.
69 Zato iz člena 7(2) Direktive 2003/88 izhaja, da tožeča stranka, katere zdravstveno upravičena nezmožnost za delo je trajala do njene invalidske upokojitve 1. aprila 2005, ne sme biti prikrajšana za možnost prejema denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust.
70 Treba je še preučiti vprašanje obsega tega denarnega nadomestila in vprašanje, ali, kot trdi Komisija, besedilo člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom v obravnavanem primeru nasprotuje izplačilu denarnega nadomestila za neizkoriščene dneve letnega dopusta, ki presegajo število dni, katerih prenos je dovoljen.
71 Po mnenju Komisije je prenos več kot dvanajstih dni letnega dopusta v naslednje leto upravičen samo iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati potrebam službe.
72 V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom ne ureja vprašanja, ki se postavlja v obravnavani zadevi, in sicer ali je treba prenesti dneve plačanega letnega dopusta, kadar uradnik v referenčnem obdobju letnega dopusta ni mogel izkoristiti iz razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, kot so na primer zdravstveni razlogi.
73 Ta ugotovitev ni v nasprotju s sodbo z dne 29. marca 2007 v zadevi Verheyden proti Komisiji (T‑368/04, točke od 61 do 63), v kateri je Splošno sodišče razsodilo, da se izraz „služben[e potrebe]“, uporabljen v členu 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom, ne more razlagati tako, da zajema odsotnost z dela, upravičeno z bolniškim dopustom, in sicer niti v primeru daljše bolezni (glej v tem smislu tudi zgoraj navedeno sodbo Castets proti Komisiji, točka 33). Ne samo, da stališče Splošnega sodišča ne temelji na nikakršni izenačitvi bolniškega dopusta z odsotnostjo, upravičeno na podlagi potreb službe, ampak tudi dejansko stanje v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Verheyden proti Komisiji, ne ustreza dejanskemu stanju v tej zadevi, v kateri tožeča stranka skoraj celotno referenčno obdobje ni mogla uresničiti svoje pravice do plačanega letnega dopusta.
74 Poleg tega iz člena 3 Priloge V h Kadrovskim predpisom, ki ureja drug vidik razmerja med bolniškim in letnim dopustom, in sicer primer, v katerem bi bil uradnik bolan med svojim letnim dopustom, izhaja, da je zakonodajalec nameraval jasno razlikovati med bolniškim dopustom in letnim dopustom, ki imata različen namen, kot izhaja iz točke 61 zgoraj.
75 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da minimalne varnostne in zdravstvene zahteve iz člena 1e Kadrovskih predpisov in zlasti določbe člena 7 Direktive 2003/88 dopolnjujejo določbe Kadrovskih predpisov v zvezi z dopustom.
76 Res je, da je s členom 7 Direktive 2003/88 zagotovljen plačan letni dopust najmanj štirih tednov, medtem ko letni dopust, do katerega so v skladu s členom 57, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov upravičeni uradniki Unije, znaša najmanj 24 dni. V obravnavanem primeru se je prvotna zahteva tožeče stranke za prenos neizkoriščenih dni letnega dopusta iz leta 2004 v leto 2005 nanašala na kar 38,5 dne, pri čemer je bil upoštevan prenos neizkoriščenih dni letnega dopusta iz leta 2003 (glej točko 16 zgoraj).
77 Vseeno velja, da je, ker je zakonodajalec Unije letni dopust za uradnike določil na 24 dni, razlago Sodišča iz sodbe Schultz-Hoff v zvezi s členom 7 Direktive 2003/88 za primer, v katerem delavec svojega letnega dopusta ne more izkoristiti zaradi odsotnosti zaradi dolgotrajne bolezni, mogoče v celoti prenesti na celoten letni dopust, kot je določen s Kadrovskimi predpisi, na podlagi člena 1e v povezavi s členom 57 Kadrovskih predpisov, kljub omejitvam v členu 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom, kar zadeva možnosti prenosa neizkoriščenega letnega dopusta na naslednje leto.
78 Nazadnje, kar zadeva trditev Komisije v zvezi s potrebo po ohranitvi gospodarske konkurenčnosti Evrope, zadostuje ugotoviti, da ta trditev ni bila nikakor podprta in je zato kot take ni mogoče sprejeti.
79 Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da je Komisija s tem, da je v okoliščinah obravnavanega primera na podlagi člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom zavrnila, da bi tožeča stranka poleg dvanajstih dni letnega dopusta, ki se prenesejo v skladu s Kadrovskimi predpisi, prenesla dodatne dneve, ki jih ni izkoristila zaradi dolgotrajnega bolniškega dopusta, kršila področje uporabe navedene določbe. Zato je treba odločbo z dne 15. marca 2007 razglasiti za nično.
Odškodninski zahtevek
Trditve strank
80 Tožeča stranka meni, da dopustnost njenega odškodninskega zahtevka v skladu z ustaljeno sodno prakso izhaja iz postranske narave tega zahtevka glede na ničnostno tožbo.
81 Kar zadeva utemeljenost, tožeča stranka trdi, da je v obravnavani zadevi nepravilno ravnanje organa v nezakonitosti spornih odločb. Škoda naj bi nastala zaradi neplačila kompenzacijskega plačila iz člena 4, drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom za 26,5 spornega dne in od tedaj pripadajočih obresti. Vzročna zveza naj bi izhajala iz dejstva, da bi tožena stranka, če ne bi bilo izpodbijanih odločb, plačala dolgovani znesek.
82 Če bi Sodišče za uslužbence menilo, da so sporne odločbe zakonite, tožeča stranka predlaga povrnitev škode, utrpele zaradi številnih drugih nepravilnosti v ravnanju Komisije, „med drugim zaradi nezakonitega ravnanja uslužbencev Komisije in nadlegovanja v OPOCE, napak pri postopku preiskave, ki ga je izvedel [Evropski urad za boj proti goljufijam], zlasti nezakonite neobvestitve tožeče stranke, ki jo je [evropski] varuh za človekove pravice že grajal, nepravilne ocene tožeče stranke in neobstoja napredovanja, imenovanja na delovno mesto v [OPOCE], s katerim je bilo poseženo v položaj tožeče stranke, in nezakonitih ravnanj tožene stranke, ki so izčrpno navedena v pritožbi“. Vzročna zveza med temi nepravilnostmi pri ravnanju in boleznijo tožeče stranke naj bi bila dokazana na podlagi zdravniških poročil in odločb tožene stranke. Prav zadevna bolezen pa naj bi bila razlog, iz katerega tožeča stranka ni mogla izkoristiti svojega letnega dopusta leta 2004. Treba bi bilo torej povrniti škodo, utrpelo zaradi izgube možnosti uživanja življenja zaradi dejstva, da je bila na bolniškem dopustu, namesto da bi se sproščala med letnim dopustom, in da ni mogla zapustiti službenega kraja. Utrpelo škodo naj bi bilo mogoče povrniti pavšalno s sklicevanjem na člen 4, drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom.
83 Tožeča stranka pojasnjuje, da je bil ta zahtevek, oblikovan podredno, predložen na stopnji predhodnega postopka, tako da naj bi bile zahteve iz člena 90 in naslednjih Kadrovskih predpisov upoštevane.
84 Komisija izpodbija, da je tožeča stranka vložila odškodninski zahtevek na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov za dneve dopusta, ki naj bi jih izgubila zaradi domnevno krivdnega ravnanja Komisije, ki ga je sicer opisala samo na kratko in ki naj bi domnevno povzročilo njeno psihično bolezen.
85 Odškodninsko tožbo bi bilo treba vsekakor zavrniti zaradi visečnosti pravde, ker so bili zatrjevani razlogi za bolezen že v celoti zajeti s tožbo, vpisano pod opravilno številko F‑118/07, Strack proti Komisiji.
86 Nazadnje, odškodninsko tožbo bi bilo treba zavrniti tudi zaradi prednosti postopka na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
Presoja Sodišča za uslužbence
87 Iz odškodninskih predlogov izhaja, da tožeča stranka primarno predlaga uporabo člena 4, drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom za 26,5 dne neizkoriščenega letnega dopusta leta 2004.
88 V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da se navedeni predlog ujema z ukrepi, ki jih bo Komisija morala sprejeti za izvršitev te ničnostne sodbe.
89 Poleg tega ni treba odločiti o odškodninskem zahtevku, ki ga tožeča stranka uveljavlja podredno, če bi Sodišče za uslužbence zavrnilo očitke zoper odločbo z dne 15. marca 2007.
90 Zato je treba odškodninske predloge zavrniti kot brezpredmetne.
Stroški
91 Na podlagi člena 122 Poslovnika se določbe poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča za uslužbence Evropske unije na tem področju se še naprej mutatis mutandis uporabljajo za zadeve, glede katerih poteka postopek pred Sodiščem za uslužbence pred zgoraj navedenim datumom.
92 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence Evropske unije se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija s predlogi v bistvenem delu ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
razsodilo:
1. Odločba Evropske komisije z dne 15. marca 2007, s katero je bila zavrnjena zahteva G. Stracka za prenos preostanka letnega dopusta iz leta 2004, se razglasi za nično.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil G. Strack.
Tagaras | Van Raepenbusch | Rofes i Pujol |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. marca 2011.