SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 9. decembra 2010

Zadeva F‑83/05

Kristine Ezerniece Liljeberg in drugi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Imenovanje – Pravniki lingvisti, ki so bili vpisani na rezervni seznam pred začetkom veljavnosti novih kadrovskih predpisov – Diskriminacija v primerjavi s pravniki lingvisti, ki so se zaposlili v drugih institucijah in organih Unije“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero K. Ezerniece Liljeberg in devet drugih uradnikov, pravnikov lingvistov Komisije, predlagajo zlasti razglasitev ničnosti svojih odločb o imenovanju z dne 6. oktobra 2004 v delu, ki določa njihovo razvrstitev v naziv A*6, čeprav bi morali biti razvrščeni v naziv A*7.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki so jih priglasile tožeče stranke. Tožeče stranke nosijo polovico stroškov, ki so jih priglasile.

Povzetek

1.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe za razvrstitev v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 13(2); Uredba Sveta št. 723/2004)

2.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Imenovanje v višji karierni naziv – Diskrecijska pravica organa, pristojnega za imenovanja – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 13(2); Uredba Sveta št. 723/2004)

3.      Uradniki – Razporeditev – Usklajenost med nazivom in delovnim mestom – Zaposlitev na delovno mesto v višjem nazivu – Pravica do prerazporeditve – Neobstoj

(Kadrovski predpisi, člen 7(1))

4.      Uradniki – Enako obravnavanje – Različno obravnavanje različnih kategorij uslužbencev v zvezi z zagotovili iz Kadrovskih predpisov – Neobstoj diskriminacije

5.      Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji

6.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VIII, člen 13(2))

1.      Odločbe o razvrstitvi v naziv, ki jih institucije, razen Komisije, sprejmejo na podlagi člena 13(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, so ukrepi, na katere se ni mogoče sklicevati v podporo tožbenemu razlogu, s katerim se Komisiji očita, da je kršila načelo enakega obravnavanja.

V zvezi s trditvijo, da so bili pravniki lingvisti, ki jih je Komisija razvrstila v naziv A*6, v slabšem položaju kot kandidati, ki so bili uspešni na istem natečaju in so jih druge institucije razvrstile v naziv A*7, iz člena 13(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da ima vsaka institucija pravico odločati o razvrstitvi pravnika lingvista v naziv A*7. To pomeni, da je treba šteti, da so uradniki, ki se zaposlijo v instituciji in so na podlagi te določbe razvrščeni v ta naziv, v drugačnem položaju kot uradniki, ki se zaposlijo pri drugi instituciji, ki se ni odločila uporabiti navedene določbe.

Dejstvo, da so navedeni na istem rezervnem seznamu, ni upoštevno za uporabo člena 13(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ker je dolžnost vsake institucije, kot je že bilo opozorjeno, da sama odloči o uporabi te določbe pri razvrstitvi pravnika lingvista v naziv A*7. Dalje, sodna praksa, v skladu s katero so vsi kandidati, ki so bili uspešni na istem natečaju, v enakem položaju, se nanaša na zaposlitev uradnikov v isti instituciji, ne pa v različnih institucijah. Nazadnje, čeprav v skladu z načelom enotnosti javne uprave, kot je določeno v členu 9(3) Amsterdamske pogodbe, za vse uradnike vseh institucij Unije veljajo enotni Kadrovski predpisi, tako načelo ne pomeni, da morajo institucije enako uporabljati diskrecijsko pravico, ki jim je priznana s Kadrovskimi predpisi, temveč prav nasprotno, da institucije uživajo načelo avtonomije.

(Glej točke 55, 58 in 59.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. september 1997, Gimenez proti Odboru regij, T‑220/95, RecFP, str. I‑A‑275 in II‑775, točka 72.

2.      Kadar ima uprava široko diskrecijsko pravico pri odločanju o uporabi neke določbe, mora – da ne bi tej določbi odvzela polnega učinka – glede na posebne okoliščine, ki jih obravnava, konkretno preučiti morebitno uporabo zadevne določbe.

Vendar to ne spremeni dejstva, da lahko institucije v skladu s členom 13(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom zaposlijo uradnike, ki opravljajo naloge pravnika lingvista,   naziv A*7 ali AD 7, kar pomeni, da organu, pristojnemu za imenovanja, te določbe ni treba uporabiti in da novo zaposleni uradniki nimajo subjektivne pravice do take razvrstitve.

Ker ima organ, pristojen za imenovanja, široko diskrecijsko pravico pri odločanju, ali uporabiti člen 13(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom ali ne, sodni preizkus odločbe o razvrstitvi v naziv ne more nadomestiti presoje organa, pristojnega za imenovanja. Sodišče Unije mora zato preveriti samo, ali je šlo za bistveno kršitev postopka, ali je organ, pristojen za imenovanja, svojo odločbo oprl na napačne in nepopolne materialne dokaze, oziroma ali je odločba nezakonita zaradi zlorabe pooblastil, očitne napake pri presoji ali nezadostne obrazložitve.

(Glej točke od 75 do 77.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 1995, Alexopoulou proti Komisiji, T‑17/95, RecFP, str. I‑A‑227 in II‑683, točka 21; 26. oktober 2004, Brendel proti Komisiji, T‑55/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑311 in II‑1437, točka 60; 15. november 2005, Righini proti Komisiji, T‑145/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑349 in II‑1547, točka 53;

Sodišče za uslužbence: 26. april 2006, Falcione proti Komisiji, F‑16/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑3 in II‑A‑1‑7, točka 49; 20. september 2007, Giannopoulos proti Svetu, F‑111/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑253 in II‑A‑1‑1415, točka 52.

3.      Čeprav uradnik sprejme delovno mesto v nazivu, ki je višje od njegovega, mu načelo ustreznosti med nazivom in delovnim mestom ne daje nobene pravice do prerazporeditve njegovega delovnega mesta v višji naziv.

Z nobeno določbo Kadrovskih predpisov ali Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev se upravi ne nalaga, da mora pri določitvi razvrščanja kandidatov, uspešnih na natečaju, v naziv upoštevati njihov prejšnji položaj.

(Glej točki 89 in 90.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. julij 1973, Tontodonati proti Komisiji, 28/72, Recueil, str. 779, točka 8;

Sodišče prve stopnje: 7. maj 1991, Jongen proti Komisiji, T‑18/90, Recueil, str. II‑187, točka 27; 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑623, točka 182;

Sodišče za uslužbence: 12. marec 2009, Arpaillange in drugi proti Komisiji, F‑104/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑57 in II‑A‑1‑273, točka 106.

4.      Razlikovanja v Kadrovskih predpisih med različnimi kategorijami oseb, zaposlenih v institucijah Unije, bodisi kot uradnikov v strogem pomenu besede bodisi v okviru različnih kategorij uslužbencev, za katere se uporabljajo Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, ni mogoče prerekati, saj opredelitev vsake od teh kategorij izpolnjuje upravičene potrebe uprave Unije in se sklada z naravo stalnih ali začasnih nalog, ki jih posamezna kategorija opravlja.

(Glej točko 93.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 17. november 2009, Palazzo proti Komisiji, F‑57/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑437 in II‑A‑1‑2371, točka 38 in navedena sodna praksa.

5.      Vsak posameznik, ki se znajde v položaju, iz katerega izhaja, da mu je uprava, s tem ko mu je dala natančna in skladna zagotovila, zbudila utemeljena pričakovanja, ima pravico zahtevati varstvo legitimnih pričakovanj.

Za pravico do sklicevanja na varstvo zaupanja v pravo morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Prvič, upravni organ mora zadevni osebi dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo legitimna pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti skladna z določbami Kadrovskih predpisov in običajno veljavnimi standardi ali pa mora biti vsaj njihova morebitna nepravilnost taka, da jo razumen in skrben uradnik glede na razpoložljive informacije in svojo zmožnost izvesti potrebna preverjanja lahko spregleda.

Morebitnih izjav vodje oddelka pri odločbah o razvrstitvi v naziv ni mogoče šteti za informacije, ki bi izhajale iz pooblaščenih in zanesljivih virov, saj so te odločbe v izključni pristojnosti organa, pristojnega za imenovanja.

(Glej točke 98, 99 in 101.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. julij 1999, Forvass proti Komisiji, T‑203/97, RecFP, str. I‑A‑129 in II‑705, točka 70; 11. julij 2002, Wasmeier proti Komisiji, T‑381/00, RecFP, str. I‑A‑125 in II‑677, točka 106; zgoraj navedena sodba Righini proti Komisiji, točki 130 in 131; 8. december 2005, Reynolds proti Parlamentu, T‑237/00, ZOdl. JU, str. I‑A‑385 in II‑1731, točka 146;

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Bui Van proti Komisiji, F‑51/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑289 in II‑A‑1‑1533, točka 55; 11. maj 2010, Maxwell proti Komisiji, F‑55/09, točka 87.

6.      Dolžnost skrbnega ravnanja uprave se odraža v ravnovesju medsebojnih pravic in dolžnosti, ki je bilo s Kadrovskimi predpisi uvedeno v razmerja med javnimi organi in javnimi uslužbenci. Ta dolžnost med drugim pomeni, da organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika. Varstvo pravic in interesov uradnikov mora biti vedno omejeno s spoštovanjem veljavnih pravil.

Dolžnost skrbnega ravnanja uprave ne sme povzročiti, da bi se možnost, ki jo ima upravni organ na podlagi člena 13(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, spremenila v obveznost. Zato dejstvo, da organ, pristojen za imenovanja, ni uporabil navedenega člena 13(2), samo po sebi ne more pomeniti kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja.

(Glej točki 110 in 111.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Forvass proti Komisiji, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Grünheid proti Komisiji, F‑101/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑55 in II‑A‑1‑199, točka 149.