SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 8. julija 2010

Zadeva F‑17/08

Andrzej Wybranowski

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Nevpis na rezervni seznam – Ocenjevanje ustnega preizkusa – Obvestilo o natečaju EPSO/AD/60/06 – Obrazložitev – Pristojnosti natečajne komisije – Presoja kandidatov“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. Wybranowski v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 20. decembra 2007, v skladu s katero ni bil vpisan na rezervni seznam javnega natečaja EPSO/AD/60/06.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Uporaba meril za oceno in njihovo tehtanje

(Kadrovski predpisi za uradnike, priloga III)

2.      Uradniki – Zaposlovanje – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Ocenjevanje poklicne usposobljenosti kandidatov

(Kadrovski predpisi za uradnike, priloga III)

3.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Zavrnitev prijave – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; priloga III, člen 6)

1.      Natečajna komisija ima široko diskrecijsko pravico pri opravljanju svojega dela. Zato ima možnost, da kadar obvestilo o natečaju ne določa meril za oceno, določi taka merila, ali kadar jih to obvestilo določa, vendar brez sklicevanja na njihovo tehtanje, da določi to tehtanje.

(Glej točko 32.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. februar 1981, Authié proti Komisiji, 34/80, Receuil, str. 665, točka 14.

Splošno sodišče: 13. december 1990, González Holguera proti Parlamentu, T‑115/89, Recueil, str. II‑831, objava povzetka, točka 53; 14. julij 1995, Pimley‑Smith proti Komisiji, T‑291/94, RecFP, str. I‑A‑209 in II‑637, točka 48.

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Coto Moreno proti Komisiji, F‑127/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑295 in II‑A‑1‑1563, točka 47.

2.      Kar zadeva ocenjevanje subjektivnih lastnosti, kot so „poklicna usposobljenost“, „motivacija“ in „sposobnost“ kandidatov, ima natečajna komisija možnost, da glede na svojo široko diskrecijsko pravico upošteva posebne dejavnike vsakega kandidata, na primer poklicne izkušnje ali posebna jezikovna znanja.

Dejanskega položaja kandidatov, ki imajo poklicne izkušnje in jezikovna znanja, ki presegajo tiste, zahtevane v obvestilu o natečaju, ni mogoče primerjati z dejanskimi položaji drugih kandidatov, in ker najboljša ocena prvih ni posledica dodatnega merila natečajne komisije, ki ga obvestilo o natečaju ne predvideva, ampak upoštevanje sposobnosti kandidatov, da izpolnijo predvidena merila, ta ocena ni le v skladu z načelom enakega obravnavanja, ampak jo to načelo tudi nalaga. Tako upoštevanje izkušenj in znanja drugih jezikov, kot so tisti, ki se zahtevajo v obvestilu o natečaju, ni diskriminatorno.

(Glej točke od 54 do 56.)

Napotilo na:

Sodišče: 16. junij 1987, Kolivas proti Komisiji, 40/86, Recueil, str. 2643, točka 11.

Splošno sodišče: 26. januar 2005, Roccato proti Komisiji, T‑267/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑1 in II‑1, točka 41; 5. april 2005, Christensen proti Komisiji, T‑336/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑75 in II‑341, točka 25.

3.      Cilj obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, je zainteresirani osebi sporočiti potrebne podatke, na podlagi katerih lahko presodi o utemeljenosti odločbe in o primernosti vložitve pravnega sredstva, s katerim izpodbija njegovo zakonitost, ter omogočiti sodišču Unije opravljanje njegovega nadzora.

Kar zadeva odločbe, ki jih sprejme natečajna komisija, je treba obveznost obrazložitve uskladiti s spoštovanjem tajnosti dela natečajnih komisij. To načelo, predvideno v členu 6 priloge III h Kadrovskim predpisom, omogoča zagotavljanje neodvisnosti in objektivnosti dela natečajne komisije, s katerima se zavaruje pred vsemi zunanjimi posegi in pritiski, naj bo to od institucij, zadevnih kandidatov ali tretjih oseb.

Odločba natečajne komisije o nepripustitvi kandidata k preizkusom je posledica uporabe – glede njegove prijave – objektivnih meril za ocenjevanje, ki so določena v obvestilu o natečaju ali jih podrobno določi sama natečajna komisija. Čeprav se lahko natečajna komisija glede takih odločb pri natečajih s številčno udeležbo v prvi fazi omeji na to, da kandidatom sporoči le merila in rezultate izbora, pa je v nadaljevanju zavezana kandidatom, ki to zahtevajo, zagotoviti posamično obrazložitev, v kateri so podrobno navedeni razlogi, iz katerih niso bili pripuščeni k natečaju.

Odločba, s katero natečajna komisija ugotovi nezadostnost kandidatovega znanja pri preizkusu, pa je izraz primerjalnih presoj, ki jih opravi natečajna komisija. Ob upoštevanju tajnosti v zvezi z delom natečajne komisije in glede na njeno široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju rezultatov preizkusov natečaja, torej natečajni komisiji ni mogoče naložiti obveznosti, naj pri obrazložitvi nezadostnosti kandidata pri preizkusu podrobno navede odgovore kandidata, ki so bili ocenjeni kot nezadostni, ali pojasni, zakaj so bili ti odgovori ocenjeni kot nezadostni. Tako je obvestilo o pridobljenih ocenah pri različnih preizkusih načeloma zadostna obrazložitev odločb natečajne komisije.

Vendar tajnost dela natečajne komisije in njena široka diskrecijska pravica ne pomenita, da kandidati na natečaju, ki to zahtevajo, ne morejo po potrebi pridobiti obvestila o pridobljenih ocenah glede na vsako od meril za ocenjevanje ustnega preizkusa, omenjenih v obvestilu o natečaju.

Če je kandidat zanj zaprosil, mora biti obvestilo, potrebno za izpolnitev obveznosti obrazložitve, načeloma sporočeno pred iztekom roka, določenega v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov. Kadar pa je bila začetna obrazložitev kandidatu zagotovljena pred vložitvijo tožbe, je kljub temu mogoče, da natečajna komisija med postopkom dopolni prvotno podano informacijo in da tako postane tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, brezpredmeten.

(Glej točke 94, 95 in od 97 do 100.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 27; 4. julij 1996, Parlament proti Innamoratiju, C‑254/95 P, Recueil, str. I‑3423, točke 24, 30 in 31; 23. september 2004, Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, Recueil, str. I‑8691, točka 39.

Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba González Holguera proti Parlamentu, točka 43; 21. maj 1992, Fascilla proti Parlamentu, T‑55/91, Recueil, str. II‑1757, točka 35; 6. november 1997, Berlingieri Vinzek proti Komisiji, T‑71/96, RecFP, str. I‑A‑339 in II‑921, točka 79; 23. januar 2003, Angioli proti Komisiji, T‑53/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑73, točka 82; 25. junij 2003, Pyres proti Komisiji, T‑72/01, RecFP, str. I‑A‑169 in II‑861, točka 70; 17. september 2003, Alexandratos in Panagiotou proti Svetu, T‑233/02, RecFP, str. I‑A‑201 in II‑989, točki 30 in 31.

Sodišče za uslužbence : 13. december 2007, Van Neyghem proti Komisiji, F‑73/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑441 in II‑A‑1‑2515, točka 78.