SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
22. septembra 2015(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu zaradi preprečevanja širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Napaka pri presoji – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Sorazmernost“
V zadevi T‑161/13,
First Islamic Investment Bank Ltd s sedežem v Labuanu (Malezija), ki jo zastopata B. Mettetal in C. Wucher-North, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata Á. de Elera-San Miguel Hurtado in M. Bishop, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Sklepa Sveta 2012/829/SZVP z dne 21. decembra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 356, str. 71) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1264/2012 z dne 21. decembra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 356, str. 55) na eni strani in predloga za razglasitev ničnosti sklepa Sveta o ohranitvi omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko na drugi strani,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, I. Pelikánová (poročevalka), sodnica, in E. Buttigieg, sodnik,
sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. decembra 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, First Islamic Investment Bank Ltd, je malezijska banka.
2 Obravnavana zadeva spada v okvir sistema omejevalnih ukrepov, uvedenega zaradi pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila jedrske dejavnosti, ki pomenijo tveganje širjenja jedrskega orožja, in razvoj sistemov za izstrelitev jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).
3 Ime tožeče stranke je bilo s Sklepom Sveta 2012/829/SZVP z dne 21. decembra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 356, str. 71) uvrščeno na seznam subjektov, vključenih v širjenje jedrskega orožja iz priloge II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39).
4 Ime tožeče stranke je bilo v skladu z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1264/2012 z dne 21. decembra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 (UL L 356, str. 55) vpisano na seznam iz priloge IX k Uredbi Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1).
5 Posledica vpisa imena tožeče stranke na seznam iz priloge II k Sklepu 2010/413 in seznam iz priloge IX k Uredbi št. 267/2012 je zamrznitev njenih sredstev in gospodarskih virov.
6 Sklep 2012/829 in Izvedbena uredba št. 1264/2012 sta v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, obrazložena tako:
„First Islamic Investment Bank (FIIB) pomaga subjektom, uvrščenim na seznam, pri kršenju določb uredbe EU o Iranu in finančno podpira vlado Irana. FIIB je del skupine Sorinet, katere lastnik je Babak Zanjani, ki skupino tudi upravlja. Uporablja se za usmerjanje plačil, povezanih z nafto.“
7 Svet Evropske unije je 22. decembra 2012 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo za osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2012/829 in Izvedbene uredbe št. 1264/2012 (UL C 398, str. 8).
8 Svet je z dopisom z dne 3. januarja 2013 tožečo stranko obvestil o vpisu njenega imena na seznam iz priloge II k Sklepu 2010/413 in seznam iz priloge IX k Uredbi št. 267/2012.
9 Tožeča stranka je v dopisu z dne 25. januarja 2013 izpodbijala utemeljenost vpisa svojega imena in od Sveta zahtevala ponoven preizkus. Svojo zahtevo je ponovno navedla v dopisu z dne 25. februarja 2013, v katerem je zahtevala tudi dostop do informacij in dokazov, na katerih navedeni vpis temelji.
10 Svet je v dopisu z dne 14. marca 2014 odgovoril na zahtevo za ponovni preizkus tožeče stranke. Pri tem je poudaril, da so bili razlogi za vpis njenega imena na seznam iz priloge II k Sklepu 2010/413 in seznam iz priloge IX k Uredbi št. 267/2012 pravilni in da je zato navedeni vpis treba ohraniti.
11 Svet je 15. marca 2014 objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012 (UL C 77, str. 1). V skladu s tem obvestilom se morajo navedeni ukrepi, vključno z ukrepi zoper tožečo stranko, še naprej uporabljati.
Postopek in predlogi strank
12 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 14. marca 2013 vložila to tožbo.
13 Zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča je bila sodnica poročevalka razporejena v prvi senat, ki mu je bila zato 23. septembra 2013 dodeljena obravnavana zadeva.
14 Tožeča stranka je 25. maja 2014 svoje predloge spremenila, pri čemer je zahtevala razglasitev ničnosti sklepa Sveta o ohranitvi omejevalnih ukrepov zoper njo (v nadaljevanju: sklep o ohranitvi), ki je bil zajet v obvestilu z dne 15. marca 2014.
15 Stranki sta bili v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 z dopisom z dne 23. oktobre 2014 pozvani, naj pisno odgovorita na nekatera vprašanja in predložita nekatere dokumente. Svet in tožeča stranka sta odgovorili 12. novembra 2014.
16 Stranki sta na obravnavi 10. decembra 2014 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča. Tožeča stranka je bila med obravnavo pozvana, naj Splošnemu sodišču predloži prepis dopisa Sveta z dne 14. marca 2014, da se ta vloži v spis. Svet je navedel, da glede zadevnega dopisa nima pripomb.
17 Tožeča stranka je zahtevo, ki jo je Splošno sodišče navedlo na obravnavi, izpolnilo v za to določenem roku.
18 Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je 22. decembra 2014 končal ustni postopek.
19 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– točko I priloge k Sklepu 2012/829 v delu, v katerem se nanaša nanjo, razglasi za nično;
– točko I priloge k Izvedbeni uredbi št. 1264/2012 v delu, v katerem se nanaša nanjo, razglasi za nično;
– sklep o ohranitvi razglasi za ničen;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
20 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
21 Svet trdi, da je tožba nedopustna, ker je bila vložena prepozno. Meni namreč, da je iz sodbe z dne 23. aprila 2013, Gbagbo in drugi/Svet (od C‑478/11 P do C‑482/11 P, ZOdl., EU:C:2013:258) razvidno, da rok za tožbo zoper akte, ki določajo posamične omejevalne ukrepe, določen v členu 263 PDEU, začne teči z objavo obvestila v Uradnem listu, ki se enači z obvestitvijo zadevnih oseb in subjektov o zadevnih aktih. Ker je bilo obvestilo o vpisu imena tožeče stranke na zadevna seznama v Uradnem listu objavljeno 22. decembra 2012, se je v obravnavanem primeru rok dveh mesecev, določen v členu 263 PDEU in zaradi oddaljenosti podaljšan za enkratno obdobje desetih dni v skladu s členom 102(2) Poslovnika sodišča z dne 2. maja 1991, iztekel 4. marca 2013, torej deset dni pred vložitvijo tožbe 14. marca 2013.
22 Tožeča stranka zlasti odgovarja, da presoje iz zgoraj v točki 21 navedene sodbe Gbagbo in drugi/Svet (EU:C:2013:258) ni mogoče uporabiti, ker je bila v obravnavanem primeru o izpodbijanih aktih po objavi obvestila v Uradnem listu uradno obveščena.
23 V skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU je treba ničnostno tožbo vložiti v dveh mesecih od objave akta ali uradnega obvestila o njem tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je ta zanj izvedel.
24 V skladu s členom 102(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991 je treba ta rok za vložitev tožbe zaradi oddaljenosti podaljšati za enkratno obdobje desetih dni.
25 Glede aktov, s katerimi so bili omejevalni ukrepi za osebo ali subjekt sprejeti ali ohranjeni, začne rok za vložitev ničnostne tožbe teči na dan, ko je bila izpolnjena obveznost obvestitve teh oseb ali subjektov o teh aktih (glej v tem smislu zgoraj v točki 21 navedeno sodbo Gbagbo in drugi/Svet, EU:C:2013:258, točki 55 in 59).
26 Svet v skladu s členom 24(3) Sklepa 2010/413 in členom 46(3) Uredbe št. 267/2012 o zadevnih aktih obvesti osebo ali subjekt neposredno, če je naslov znan.
27 V obravnavanem primeru je bil naslov tožeče stranke Svetu znan, saj je bil naveden v Sklepu 2012/829 in Izvedbeni uredbi št. 1264/2012.
28 Rok za tožbo zoper ta akta zato teče od datuma, ko je bila tožeča stranka o njiju posamično obveščena, torej od datuma, ko ji je bil izročen dopis Sveta z dne 3. januarja 2013.
29 Najprej je treba navesti, da mora Svet, ker uveljavlja, da je bila tožba vložena prepozno, predložiti dokaz o datumu, ko naj bi bila tožeča stranka o dopisu z dne 3. januarja 2013 obveščena (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 1980, Belfiore/Komisija, 108/79, ZOdl., EU:C:1980:146, točka 7).
30 Svet je za ugotovitev datuma zadevne obvestitve predložil dokaze, iz katerih je razvidno, da je dopis z dne 3. januarja 2013 poslal na tri naslove tožeče stranke, med katerimi je naslov, naveden v tožbi. Predložil je tudi potrdilo o prejemu enega od treh dopisov z datumom 4. januar 2013. Svet v teh okoliščinah domneva, da sta bila druga dopisa, čeprav potrdil o prejemu zanju ni prejel, izročena naslovniku „na isti datum ali na datum, ki je temu datumu zelo blizu“.
31 Tožeča stranka navaja, da ji je bil dopis z dne 3. januarja 2013 poslan z navadno pošto in da zato ne more ugotoviti natančnega dneva njegovega prejema.
32 Poudariti je treba, da čeprav je na potrdilu o prejemu, ki ga je predložil Svet, naveden datum 4. januar 2013, to ni zadosten dokaz, da je to datum, ko je bila tožeča stranka dejansko obveščena o dopisu z dne 3. januarja 2013.
33 Prvič, iz razporeditve različnih rubrik zadevnega potrdila o prejemu je namreč razvidno, da navedeni datum ni datum poskusa izročitve dopisa naslovniku, ampak datum njegove oddaje na pošto. To zlasti velja, ker je zelo malo verjetno, da bi bil dopis, datiran 3. januarja 2013 v Bruslju (Belgija), v enem dnevu oddan na belgijsko pošto, posredovan v Malezijo in z malezijsko pošto dostavljen na destinacijo.
34 Drugič, vsekakor se potrdilo o prejemu, ki ga je predložil Svet, nanaša na naslov, ki ni naslov, ki ga je tožeča stranka navedla v tožbi, in je s tem potrdilom izkazano, da je bil poskus izročitve neuspešen, saj je malezijska pošta navedla, da naslovnika „ni več“.
35 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Svetu ni uspelo dokazati, na kateri datum je bila tožeča stranka obveščena o dopisu z dne 3. januarja 2013.
36 Poleg tega je treba poudariti, da bi se rok za vložitev tožbe, tudi če bi bilo sprejeto, da začne teči 4. januarja 2013, kot navaja Svet, iztekel 14. marca 2013, zaradi česar bi bila vložitev tožbe na ta dan v vsakem primeru pravočasna.
37 Ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Svet, je treba zato zavrniti.
Utemeljenost
38 Tožeča stranka v podporo svojih predlogov navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na napačno presojo, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve, pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, tretji pa na kršitev načela sorazmernosti.
39 Svet izpodbija utemeljenost tožbenih razlogov tožeče stranke.
Prvi tožbeni razlog: napačna presoja
40 Tožeča stranka trdi, da je Svet storil napako pri presoji s tem, da je zoper njo sprejel omejevalne ukrepe, in izpodbija utemeljenost razlogov, ki jih je glede nje sprejel.
41 Svet izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke.
42 Kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, sodni nadzor akta, ki določa omejevalne ukrepe zoper osebo ali subjekt, med drugim zahteva, da se Sodišče Evropske unije prepriča, da zadevni akt temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri temelji navedeni akt, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katere se šteje, da so sami po sebi dovolj za utemeljitev tega akta, utemeljeni (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, ZOdl., EU:C:2013:775, točke 58, 59 ter 64 in navedena sodna praksa).
43 V zvezi s tem mora sodišče Unije opraviti ta preizkus tako, da, če je treba, pristojni organ Unije pozove k predložitvi informacij ali dokazov, ki so upoštevni pri takem preizkusu, ne glede na to, ali so zaupni (glej zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Svet/Fulmen in Mahmoudian, EU:C:2013:775, točka 65 in navedena sodna praksa).
44 Pristojni organ Unije mora namreč v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo ali subjekt, ne pa da bi morala slednja predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov (glej zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Svet/Fulmen in Mahmoudian, EU:C:2013:775, točka 66 in navedena sodna praksa).
45 Poudariti je treba, da je Svet v zvezi s tožečo stranko navedel te razloge:
„First Islamic Investment Bank (FIIB) pomaga subjektom, uvrščenim na seznam, pri kršenju določb uredbe EU o Iranu in finančno podpira vlado Irana. FIIB je del skupine Sorinet, katere lastnik je Babak Zanjani, ki skupino tudi upravlja. Uporablja se za usmerjanje plačil, povezanih z nafto.“
46 Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da Svet ni dokazal, da je kršila zakonodajo Unije ali podpirala iransko vlado. V tem okviru poudarja, da je v lasti tadžiške družbe Arzish in da torej ni povezana z iransko vlado in nikoli izvajala transakcij z iranskimi družbami, niti transakcij v zvezi z domnevnimi plačili, povezanimi z iransko surovo nafto.
47 V zvezi s tem je treba poudariti, da Svet niti pisno niti na obravnavi ni predložil konkretnih navedb ali dokazov, ki bi dokazovali utemeljenost razlogov, v skladu s katerimi naj bi tožeča stranka tretjim subjektom pomagala kršiti upoštevno zakonodajo ali podpirala iransko vlado s tem, da je delovala kot posrednik pri plačilih povezanih z iransko nafto. V teh okoliščinah ti razlogi, katerih utemeljenost tožeča stranka izpodbija, ne morejo upravičiti omejevalnih ukrepov zoper njo.
48 Tožeča stranka na drugem mestu izpodbija, da je v lasti Sorinet Group ali da jo ta nadzira. Svet naj v teh okoliščinah ne bi dokazal niti da Sorinet Group obstaja niti da nadzira tožečo stranko.
49 Svet odgovarja, da je iz priloge k odgovoru na tožbo razvidno, da B. Zanjani, ki podpira iransko vlado, tožečo stranko nadzoruje prek Sorinet Group.
50 Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s členom 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 treba zamrzniti sredstva in gospodarske vire oseb ali subjektov, ki nudijo podporo iranski vladi, in subjektov, ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom.
51 Ime B. Zanjanija je bilo s Sklepom 2012/829 in Izvedbeno uredbo št. 1264/2012 vpisano na seznam iz priloge II k Sklepu 2010/413 in na seznam iz priloge IX k Uredbi št. 267/2012 zlasti, ker je ta nudil pomoč iranski vladi.
52 Obrazložitev, v skladu s katero je tožeča stranka „del skupine Sorinet, katere lastnik je Babak Zanjani“ napotuje na to, da je ta njen lastnik ali jo nadzira v skladu z merilom, na katerega je opozorjeno v točki 50 zgoraj.
53 V teh okoliščinah je treba obravnavati dokaze, ki jih je predložil Svet, in preizkusiti, ali je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, da je bila tožeča stranka ob sprejetju izpodbijanih aktov v lasti B. Zanjanija ali pod njegovim nadzorom.
54 Prvič, v zvezi s tem je iz sporočila tadžiške tiskovne agencije razvidno, da je bila leta 2011 Arzish, matična družba tožeče stranke, preoblikovana v banko s firmo Kont Bank Investment.
55 Drugič, v skladu z izvlečkom iz spletne strani Kont Bank Investment je ta banka v lasti turške družbe Kont Kozmetik ve Diş Ticaret Limited Şirketi.
56 Tretjič iz izvlečka iz spletne strani družbe Kont Kozmetik ve Diş Ticaret Limited Şirketi je razvidno, da je ta del Kont Group, ki vključuje družbe, aktivne v sektorju turizma in finančnih storitev.
57 Četrtič, iz izvlečka iz spletne strani Sorinet Group je na eni strani razvidno, da jo vodi B. Zanjani, in na drugi strani, da so tožeča stranka, njena matična družba Kont Bank Investment in drugi člani Kont Group del Sorinet Group.
58 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da dokazi, ki jih je predložil Svet, izkazujejo najmanj vez nadzora med B. Zanjanijem in tožečo stranko prek družbe Kont Kozmetik ve Diş Ticaret Limited Şirketi in Kont Bank Investment.
59 Dalje, ker ti dokazi izhajajo iz spletnih strani tiskovne agencije in samih zadevnih družb, jim je treba priznati zadostno dokazno moč.
60 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi tudi, da Svet ni dokazal obstoja subjekta s firmo Sorinet Group.
61 Vendar je treba ob upoštevanju dokazov, ki jih je predložil Svet, ugotoviti, da se zadevno ime dejansko javno uporablja za identifikacijo različnih družb, ki jih B. Zanjani nadzira ali ima v lasti. Dalje, tudi predpostavka, da to ime ne ustreza določeni konkretni pravni strukturi, ne vpliva na obstoj povezave med B. Zanjanijem in tožečo stranko, kot je razvidna iz točk od 53 do 59 zgoraj.
62 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Svet pravilno ugotovil, da je bila tožeča stranka ob sprejetju izpodbijanih aktov v lasti B. Zanjanija ali pod njegovim nadzorom. Ker je iz točk od 50 do 53 zgoraj razvidno, da ta razlog sam po sebi zadošča za utemeljitev omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko, je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, pravice do obrambe tožeče stranke in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva
63 Tožeča stranka trdi, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, njeno pravico do obrambe in njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.
64 Na prvem mestu poudarja, da je glede nje navedeno premalo razlogov, da bi bila izpolnjena obveznost obrazložitve, tako da ni mogoče ugotoviti, ali so omejevalni ukrepi zoper njo utemeljeni. Natančneje, Svet naj ne bi niti navedel specifičnih okoliščin, v katerih naj bi kršila upoštevno zakonodajo ali ponujala podporo iranski vladi, niti pojasnil narave njene domnevne povezanosti s Sorinet Group.
65 Na drugem mestu naj tožeči stranki, kljub izrecnim zahtevam, od Sveta ne bi uspelo pridobiti dokazov ali dokumentov, ki podpirajo očitke zoper njo.
66 Na tretjem mestu naj bi navedene kršitve pomenile tudi kršitev njene pravice do učinkovitega sodnega varstva.
67 Svet izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke in pri tem priznava, da je njena zahteva za vpogled v spis v fazi obravnave.
68 Najprej je treba ugotoviti, da očitek tožeče stranke, da je Svet kršil njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva, ni podprt z ločenimi argumenti, ampak je omejen na napotovanje na argumente, navedene v okviru drugih očitkov. V teh okoliščinah očitka, ki se nanaša na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, ni treba obravnavati samostojno.
69 Na prvem mestu je treba glede obveznosti obrazložitve opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezana z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani le-temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo navedenega akta (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, ZOdl., EU:C:2012:718, točka 49 in navedena sodna praksa).
70 Obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, mora jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirana oseba seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 50 in navedena sodna praksa).
71 Kadar zadevna oseba nima pravice do zaslišanja pred sprejetjem prvotnega sklepa o zamrznitvi sredstev, je spoštovanje obveznosti obrazložitve še toliko pomembnejše, saj pomeni edino zagotovilo, ki zadevni osebi omogoča, da vsaj po sprejetju takega sklepa učinkovito uveljavi razpoložljiva pravna sredstva za izpodbijanje zakonitosti navedenega sklepa (glej zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 51 in navedena sodna praksa).
72 Zato morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev navedeni specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih Svet na podlagi diskrecijske pravice meni, da mora tak ukrep veljati za zadevno osebo (glej zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 52 in navedena sodna praksa).
73 Vendar mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega člena, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 53 in navedena sodna praksa).
74 Natančneje, akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 54 in navedena sodna praksa).
75 V obravnavanem primeru je treba spomniti, da je Svet zoper tožečo stranko navedel to obrazložitev:
„First Islamic Investment Bank (FIIB) pomaga subjektom, uvrščenim na seznam, pri kršenju določb uredbe EU o Iranu in finančno podpira vlado Irana. FIIB je del skupine Sorinet, katere lastnik je Babak Zanjani, ki skupino tudi upravlja. Uporablja se za usmerjanje plačil, povezanih z nafto.“
76 Spomniti je treba tudi, da je bilo v točki 47 zgoraj ugotovljeno, da razlogi, v skladu s katerimi naj bi tožeča stranka tretjim subjektom pomagala kršiti upoštevno zakonodajo, podpirala iransko vlado ali delovala kot posrednik pri plačilih, povezanih z iransko nafto, ne morejo upravičiti omejevalnih ukrepov zoper njo. V teh okoliščinah ni več treba preveriti, ali je Svet spoštoval obveznost obrazložitve glede teh očitkov.
77 Glede razlogov, ki se nanašajo na povezavo med tožečo stranko in B. Zanjanijem, je navedena obrazložitev zadostna, saj je Svet opredelil skupino, ki naj bi imela tožečo stranko v lasti ali jo nadzirala. Tožeča stranka je, kot je razvidno iz njene argumentacije, navedene v okviru prvega tožbenega razloga, namreč lahko kritizirala utemeljenost te trditve, saj je izpodbijala obstoj Sorinet Group in trdila, da je njena lastnica tadžiška družba. Tudi Splošno sodišče je lahko odločilo o utemeljenosti navedenega tožbenega razloga.
78 Očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve razlogov v zvezi s povezavo med tožečo stranko in B. Zanjanijem, je treba zato zavrniti.
79 Na drugem mestu je treba glede vpogleda v spis opozoriti, da kadar so sporočene dovolj natančne informacije, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o dokazih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ta institucija na lastno pobudo omogoči vpogled v dokumente iz spisa. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti vpogled v vse upravne dokumente v zvezi z zadevnim ukrepom, ki niso zaupni (glej sodbo z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, ZOdl., EU:T:2013:397, točka 84 in navedena sodna praksa).
80 V zvezi s tem je treba, kadar natančen rok v upoštevni zakonodaji ni določen, šteti, da mora Svet omogočiti dostop do zadevnih dokumentov v razumnem roku (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2013, Bank Kargoshaei in drugi/Svet, T‑8/11, EU:T:2013:470, točka 93). Pri tem je treba ob preverjanju razumnosti pretečenega časa upoštevati, da je, kadar zadevna oseba ali subjekt nima pravice do zaslišanja pred prvotnim vpisom svojega imena na seznam oseb in subjektov, zoper katere se sprejmejo omejevalni ukrepi, vpogled v spis iz točke 79 zgoraj prva priložnost, ki mu omogoča, da se seznani z dokumenti, na podlagi katerih je Svet izvedel vpis, in da je zato posebej pomemben za njeno obrambo.
81 Tožeča stranka je v obravnavanem primeru zahtevala vpogled v spis 25. februarja 2013.
82 Svet je v odgovoru na tožbo, ki ga je vložil 4. junija 2013, res priložil dokumente, ki se nanašajo na povezavo med tožečo stranko in B. Zanjanijem, ki so bili v okviru tega postopka posredovani tožeči stranki. Vendar Svet ne navaja, da je posredovanje teh dokumentov odgovor na zahtevo tožeče stranke za vpogled v spis. Tudi dopis Sveta z dne 14. marca 2014 je odgovor na zahtevo tožeče stranke za ponovni preizkus, ne pa odgovor na zahtevo za vpogled v spis.
83 Zato je treba ob upoštevanju odgovora Sveta na ustno vprašanje Splošnega sodišča šteti, da Svet do obravnave 10. decembra 2014, torej 19 mesecev po zahtevi tožeče stranke za vpogled v spis, na to zahtevo ni odgovoril. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Svet v zvezi s tem kršil pravico do obrambe tožeče stranke.
84 Glede posledic te kršitve je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso neposredovanje ali prepozno posredovanje dokumenta, na podlagi katerega je Svet sprejel ali ohranil veljavnost omejevalnih ukrepov zoper neki subjekt, kršitev pravice do obrambe, ki upravičuje razglasitev ničnosti prej zadevnih aktov, le če se dokaže, da zadevnih omejevalnih ukrepov ne bi bilo mogoče zakonito sprejeti ali ohraniti veljavne, če bi bilo treba dokument, ki ni bil posredovan, izločiti kot obremenilni dokaz (zgoraj v točki 79 navedena sodba Bank Melli Iran/Svet, EU:T:2013:397, točka 100, in sodba z dne 6. septembra 2013, Persia International Bank/Svet, T‑493/10, ZOdl. (odlomki), EU:T:2013:398, točka 85).
85 V obravnavanem primeru, prvič, sprejetje Sklepa 2012/829 in Izvedbene uredbe št. 1264/2012 ni podprto z nobenim drugim dokumentom, ki bi bil tožeči stranki po njunem sprejetju posredovan v razumnem roku. Zaradi neobstoja vpogleda v spis je zato treba Sklep 2012/829 in Izvedbeno uredbo št. 1264/2012 razglasiti za nična.
86 Drugič, tožeči stranki so bili pred sprejetjem sklepa o ohranitvi posredovani dokumenti, priloženi k odgovoru na tožbo, ki se nanašajo na povezavo med tožečo stranko in B. Zanjanijem. Ti dokumenti, kot je razvidno iz točk od 48 do 62 zgoraj, pravno zadostno dokazujejo utemeljenost razloga, ki sam po sebi upravičuje omejevalne ukrepe zoper tožečo stranko.
87 Kršitev pravice do vpogleda v spis, ki jo je uveljavljala tožeča stranka, torej ne upravičuje razglasitve ničnosti sklepa o ohranitvi.
88 Glede na navedeno je treba drugemu tožbenemu razlogu ugoditi v delu, v katerem se nanaša na Sklep 2012/829 in Izvedbeno uredbo št. 1264/2012, zavrniti pa ga je treba v delu, v katerem se nanaša na sklep o ohranitvi.
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
89 Tožeča stranka trdi, da je z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi zoper njo, kršeno načelo sorazmernosti. V zvezi s tem na prvem mestu navaja sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., EU:C:2008:461), iz katere naj bi bilo razvidno, da je kršitev navedenega načela posledica kršitve procesnih pravic, očitanih v okviru drugega tožbenega razloga.
90 Na drugem mestu, omejevalni ukrepi naj bi bistveno vplivali na dejavnost in ugled tožeče stranke, saj zaradi njih ni mogla opravljati gospodarske dejavnosti, kar ji je povzročilo škodo. Take posledice naj bi bile nesorazmerne, saj zadevni ukrepi niso razumno povezani s ciljem Sveta, ker ta ni niti opredelil niti dokazal kakršnih koli nezakonitih dejavnosti, v katerih bi sodelovala tožeča stranka.
91 Svet izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke.
92 Najprej je treba poudariti, da je treba ta tožbeni razlog obravnavati zgolj v delu, v katerem se nanaša na sklep o ohranitvi, saj sta bila Sklep 2012/829 in Izvedbena uredba št. 1264/2012 razglašena za nična v okviru drugega tožbenega razloga.
93 V zvezi s tem je glede prvega argumenta tožeče stranke iz točk 84, 86 in 87 zgoraj razvidno, da kršitev pravice do vpogleda v spis, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče, ne upravičuje razglasitve ničnosti sklepa o ohranitvi. V teh okoliščinah navedenega sklepa ni mogoče razglasiti za ničen niti ob tezi tožeče stranke, da je zaradi kršitve njenih procesnih pravic kršeno načelo sorazmernosti.
94 Glede drugega argumenta tožeče stranke je treba poudariti, da v skladu z načelom sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije, za zakonitost prepovedi gospodarske dejavnosti velja pogoj, da so prepovedi primerne in potrebne za uresničitev legitimnih ciljev, ki jih uresničuje zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene nevšečnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej zgoraj v točki 79 navedeno sodbo Bank Melli Iran/Svet, EU:T:2013:397, točka 179 in navedena sodna praksa).
95 V obravnavanem primeru je na eni strani iz ugotovitev v točkah od 48 do 62 zgoraj razvidno, da je Svet pravilno ugotovil, da je tožeča stranka subjekt, ki ga nadzira B. Zanjani, za katerega je bilo ugotovljeno, da podpira iransko vlado. V teh okoliščinah sprejetje omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko ustreza cilju Sveta, torej iranski vladi odvzeti vire sredstev in jo tako prisiliti, da zaradi nezadostnih finančnih sredstev preneha širjenje jedrskega orožja.
96 Na drugi strani tožeča stranka, čeprav trdi, da so ukrepi bistveno vplivali na njeno dejavnost in ugled, ker zaradi njih ni mogla opravljati gospodarske dejavnosti, ni predložila konkretnih dokazov o omejitvah ali škodi, ki naj bi jo utrpela. Obstoj velike škode je celo malo verjeten glede na to, da je edini delničar tožeče stranke tadžiška družba, in glede na to, da je, kot sama navaja, osredotočena na investicijske projekte v Maleziji.
97 Vsekakor pa ni mogoče izključiti, da zadevni omejevalni ukrepi nekoliko omejujejo lastninsko pravico tožeče stranke in njeno svobodo opravljanja gospodarske dejavnosti, saj ta razen na podlagi posebne odobritve zlasti ne more niti razpolagati s sredstvi, ki so morebiti na ozemlju Unije ali ki so morebiti v lasti njenih državljanov, niti nakazati svojih sredstev v Unijo. Omejevalni ukrepi zoper tožečo stranko lahko, odvisno od okoliščin, povzročijo tudi, da ji stranke in poslovni partnerji ne zaupajo.
98 Vendar iz sodne prakse izhaja, da temeljni pravici, na kateri se sklicuje tožeča stranka, to sta lastninska pravica in pravica do opravljanja gospodarske dejavnosti, nista absolutni pravici in da za njuno uresničevanje lahko veljajo omejitve, ki jih upravičujejo cilji v splošnem interesu, ki jih Unija uresničuje. Tako vsak gospodarski ali finančni omejevalni ukrep po definiciji povzroča učinke, ki posegajo v lastninsko pravico in svobodno opravljanje poklicnih dejavnosti, in škodi tistim osebam, ki jim odgovornost za položaj, zaradi katerega so bili sprejeti zadevni ukrepi, ni bila dokazana. S pomenom ciljev, ki jih uresničujejo sporni predpisi, se utemeljijo negativne, celo zelo negativne posledice za nekatere subjekte (glej sodbo z dne 9. julija 2009, Melli Bank/Svet, T‑246/08 in T‑332/08, ZOdl., EU:T:2009:266, točka 111 in navedena sodna praksa).
99 V obravnavanem primeru nevšečnosti, ki so nastale tožeči stranki, niso nesorazmerne glede na zastavljene cilje zaradi bistvenega pomena ohranjanja mednarodnega miru in varnosti. To je tako še toliko bolj, ker na eni strani omejitve zadevajo kvečjemu del sredstev tožeče stranke in so po drugi strani v Sklepu 2010/413 in Uredbi št. 267/2012 določene nekatere izjeme, ki med drugim subjektom, ki so predmet ukrepov zamrznitve sredstev, omogočajo plačevanje glavnih stroškov.
100 V teh okoliščinah je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
101 Glede na navedeno je treba, prvič, Sklep 2012/829 in Izvedbeno uredbo št. 1264/2012 razglasiti za nična in drugič, tožbo zavrniti v delu, v katerem se nanaša na sklep o ohranitvi.
102 Poleg tega je treba poudariti, da sklep o ohranitvi ni zgolj potrditveni akt, ampak je neodvisen sklep, ki ga Svet sprejme v okviru periodičnega preverjanja, ki je določeno v členu 26(3) Sklepa 2010/413 in členu 46(6) Uredbe št. 267/2012. V teh okoliščinah razglasitev ničnosti Sklepa 2012/829 in Izvedbene uredbe št. 1264/2012, čeprav vključuje razveljavitev vpisa imena tožeče stranke na seznam iz priloge II k Sklepu 2010/413 in seznam iz priloge IX k Uredbi št. 267/2012 za obdobje pred sprejetjem sklepa o ohranitvi, ne more ogroziti zakonitosti tega vpisa za obdobje po navedenem sprejetju.
Stroški
103 V skladu s členom 134(3) Poslovnika Splošnega sodišča vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke. V obravnavanem primeru je treba odločiti, da vsaka stranka nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov druge stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. V delu, v katerem se nanašata na First Islamic Investment Bank Ltd, se za nični razglasita:
– točka I priloge k Sklepu Sveta 2012/829/SZVP z dne 21. decembra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu;
– točka I priloge k Izvedbeni uredbi Sveta (EU) št. 1264/2012 z dne 21. decembra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. First Islamic Investment Bank nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov Sveta Evropske unije. Svet nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov First Islamic Investment Bank.
Kanninen | Pelikánová | Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. septembra 2015.
Podpisi