SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 18. septembra 2014

Zadeva F‑7/13

Luc Radelet

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki, ki delajo v tretji državi – Člena 5 in 23 Priloge X h Kadrovskim predpisom – Institucija da na voljo stanovanje – Dovoljenje, dano uradniku, da najame stanovanje – Odškodninska tožba – Nepremoženjska škoda – Dodelitev neudobnega in nezdravega stanovanja – Odsotnost dokaza“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero L. Radelet v bistvu predlaga, po eni strani, razglasitev ničnosti odločbe z dne 26. marca 2012, s katero mu je Evropska komisija zavrnila njegov odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki je nastala zaradi „težav pri [njegovi] namestitvi v Antananarivu [(Madagaskar)]“, in po drugi strani, naložitev Komisiji, da plača navedeno nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Tožba se zavrne. L. Radeletu se naloži plačilo njegovih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.

Povzetek

1.      Tožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Predlog za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete v predhodnem postopku, o zavrnitvi odškodninskega zahtevka – Predlog, ki ni neodvisen od odškodninskih zahtevkov

(člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov)

2.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Dokazno breme – Enostransko sestavljen dokument – Neobstoj dokazne vrednosti

(člen 340, drugi odstavek, PDEU).

3.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja – Obseg – Upoštevanje interesov uradnika – Meje

(člen 24 Kadrovskih predpisov, člena 5 in 23 Priloge X h Kadrovskim prepisom)

1.      Odločba institucije o zavrnitvi odškodninskega zahtevka je sestavni del predhodnega upravnega postopka, ki poteka pred tožbo za ugotavljanje odgovornosti, vloženo pri Sodišču za uslužbence, in zato v takih okoliščinah predlogov za razglasitev ničnosti ni mogoče presojati neodvisno od predlogov za odškodnino. Akt, ki vsebuje stališče institucije v predhodni fazi, povzroča le to, da stranki, ki je domnevno utrpela škodo, omogoča vložitev odškodninskega zahtevka pri Sodišču za uslužbence.

(Glej točko 57.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba Verheyden/Komisija, F‑72/06, EU:F:2009:40, točka 30.

2.      Sodišče Unije pri odločanju v okviru odškodninske tožbe, ki jo vloži uradnik, ne more upoštevati enostranskega dokumenta, kot je izvedensko mnenje, ki ga je naročila tožeča stranka in je sestavljeno le po njenem naročilu.

(Glej točko 90.)

3.      Dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega upravljanja pomenita zlasti, da pristojni organ, kadar odloča o položaju uradnika ali uslužbenca, tudi v okviru izvajanja široke diskrecijske pravice upošteva vse elemente, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev; pri tem pa mora upoštevati ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika ali uslužbenca.

Vendar pa se pri upoštevanju njegovih interesov ne sme iti tako daleč, da bi se od uprave zahtevalo, da krši svoje notranje predpise.

Ker je upravičenost do pohištva, kadar institucija uradniku, ki dela v tretji državi, priskrbi stanovanje, določena v členu 5 Priloge X h Kadrovskim predpisom, in ne v členu 23 te priloge, kadar je uradniku dovoljeno, da najame stanovanje, uprava ne krši svoje obveznosti skrbnega ravnanja in načela dobrega upravljanja, kadar uradniku v stanovanju, za najem katerega ima dovoljenje, zavrne uporabo pohištva, kupljenega v okviru upravičenosti do pohištva v stanovanju, ki ga priskrbi uradnikom.

(Glej točke 97 in od 110 do 112.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sklep Verheyden/Komisija, F‑54/10, EU:F:2011:8, točki 36 in 37 in navedena sodna praksa.