SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 12. decembra 2019(*)
„Znamka Evropske unije – Prijava figurativne znamke Evropske unije CANNABIS STORE AMSTERDAM – Absolutni razlog za zavrnitev – Znamka, ki nasprotuje javnemu redu – Člen 7(1)(f) Uredbe (EU) 2017/1001 – Člen 7(2) Uredbe 2017/1001“
V zadevi T‑683/18,
Santa Conte, stanujoča v Neaplju (Italija), ki jo zastopajo C. Demichelis, E. Ortaglio in G. Iorio Fiorelli, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa L. Rampini, agent,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 31. avgusta 2018 (zadeva R 2181/2017‑2) o zahtevi za registracijo figurativnega znaka CANNABIS STORE AMSTERDAM kot znamke Evropske unije,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi V. Tomljenović, predsednica, A. Marcoulli in A. Kornezov (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi tožbe, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložene 20. novembra 2018,
na podlagi odgovora na tožbo, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženega 12. februarja 2019,
na podlagi obravnave z dne 24. septembra 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Santa Conte, je 19. decembra 2016 pri Evropskem uradu za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Znamka, za katero se je zahtevala registracija, je ta figurativni znak:
3 Proizvodi in storitve, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razrede 30, 32 in 43 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:
– razred 30: „Pekarski izdelki, izdelki slaščičarstva, čokolada in slaščice; soli, začimbe, arome, začimbni dodatki; sladoledi, zamrznjeni jogurti in sorbeti; slano pecivo“;
– razred 32: „Brezalkoholne pijače; pivo in pivovarski proizvodi; preparati za izdelavo pijač“;
– razred 43: „Nudenje hrane in pijače“.
4 Preizkuševalec je z odločbo z dne 7. septembra 2017 na podlagi člena 7(1)(b) in (c) ter člena 7(2) Uredbe št. 207/2009 (postala člen 7(1)(b) in (c) ter člen 7(2) Uredbe 2017/1001) zavrnil zahtevo za registracijo.
5 Tožeča stranka je 9. oktobra 2017 na podlagi členov od 66 do 68 Uredbe 2017/1001 zoper odločbo preizkuševalca pri EUIPO vložila pritožbo.
6 Odbor za pritožbe je najprej – v odgovor na stališča tožeče stranke – pojasnil, da ima odbor za pritožbe možnost, da navede absolutni razlog za zavrnitev, ki ni bil naveden v odločbi preizkuševalca, če se spoštuje pravica do obrambe, nato pa je z odločbo z dne 31. avgusta 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) tožbo zavrnil na podlagi člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001, ker je menil, da je znak, ki je predmet prijave znamke, v nasprotju z javnim redom.
Predlogi strank
7 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški upravnega postopka.
8 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
9 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, pri čemer se prvi nanaša na kršitev določb člena 71(1) v povezavi s členom 95(1) Uredbe 2017/1001, drugi pa na kršitev člena 7(1)(f) in člena 7(2) navedene uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 71(1) v povezavi s členom 95(1) Uredbe 2017/1001
10 Po mnenju tožeče stranke iz sodne prakse izhaja, da mora EUIPO v skladu z določbami člena 71(1) v povezavi s členom 95(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001 v okviru postopka za registracijo znamke Evropske unije po uradni dolžnosti ugotoviti dejstva, upoštevna za postopek, med katerimi je presoja pomena znaka, za katerega se zahteva registracija, kot znamke in kako ga upoštevna javnost razume. Vendar pa naj bi odbor za pritožbe to obveznost, ki je izraz dolžnosti skrbnega ravnanja, ki izhaja iz zadevne določbe, kršil.
11 EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke.
12 Najprej je treba opozoriti, da lahko odbor za pritožbe v skladu s členom 71(1) Uredbe 2017/1001 po preučitvi utemeljenosti pritožbe zoper odločbo enega od organov iz člena 66(1) Uredbe 2017/1001 „izvršuje katero koli pooblastilo v pristojnosti oddelka, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, ali pa preda primer temu oddelku v nadaljnjo obravnavo“. EUIPO v skladu s členom 95(1) Uredbe 2017/1001 v postopku preveri dejstva po uradni dolžnosti.
13 Kot tožeča stranka pravilno navaja, iz sodne prakse izhaja, prvič, da je pomen znaka, katerega registracija se je zahtevala, in kako ga javnost v Evropski uniji razume, nujno del dejstev, ki jih mora EUIPO preizkusiti po uradni dolžnosti (sodba z dne 25. septembra 2018, Medisana/EUIPO (happy life), T‑457/17, neobjavljena, EU:T:2018:599, točka 11), in drugič, da je člen 95(1) Uredbe 2017/1001 izraz dolžnosti skrbnega ravnanja, v skladu s katerim mora pristojna institucija skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne dejanske in pravne elemente obravnavane zadeve (glej sodbo z dne 25. januarja 2018, SilverTours/EUIPO (billiger‑mietwagen.de), T‑866/16, neobjavljena, EU:T:2018:32, točka 15 in navedena sodna praksa). Tretjič, v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na to, da odbor za pritožbe ni upošteval splošno znanih dejstev, je treba po eni strani poudariti, da ima tožeča stranka pravico, da Splošnemu sodišču predloži dokumente, da bi pri tem sodišču bodisi podprla bodisi izpodbijala pravilnost splošno znanega dejstva (glej sodbo z dne 15. januarja 2013, Gigabyte Technology/UUNT – Haskins (Gigabyte), T‑451/11, neobjavljena, EU:T:2013:13, točka 22 in navedena sodna praksa), in po drugi, da splošno znana dejstva zajemajo dejstva, ki jih lahko pozna vsak ali ki jih je mogoče spoznati iz splošno dostopnih virov (glej sodbo z dne 10. februarja 2015, Boehringer Ingelheim International/UUNT – Lehning entreprise (ANGIPAX), T‑368/13, neobjavljena, EU:T:2015:81, točka 89 in navedena sodna praksa).
14 Trditve tožeče stranke je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.
15 Na prvem mestu, tožeča stranka meni, da je presoja odbora za pritožbe in zlasti presoja iz točke 29 izpodbijane odločbe, napačna, ker je ta menil, da se je znak, za katerega se je zahtevala registracija, nanašal na „simbol lista marihuane“ in da je navedeni simbol napotoval na psihotropno snov. Vendar pa naj bi bilo znano, da marihuana ni rastlina, ampak psihoaktivna snov, ki ni pridobljena iz listov konoplje, temveč iz posušenega socvetja ženskih cvetov konoplje. Poleg tega naj bi bila učinkovina tetrahidrokanabinol (v nadaljevanju: THC) le ena od približno 113 kanabinoidov, ki so v socvetju ženskih cvetov rastline Cannabis sativa. EUIPO pa naj ne bi pripisoval pomena dejstvu, da so bili psihotropni učinki, ki jih ima THC, vezani le na količino – v odstotkih – te učinkovine v cvetju Cannabis sativa, ne pa na vsebino listov te rastline, prikazanih v prijavljenem znaku. Šlo naj bi torej za znana dejstva, ki jih odbor za pritožbe ni upošteval, s čimer je kršil člen 95(1), prvi stavek, in člen 71(1) Uredbe 2017/1001.
16 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je res, da izpodbijana odločba v točkah 28 in 29 vsebuje izraz „list marihuane“. Ta izraz ni natančen, kot to priznava EUIPO v odgovoru na tožbo, ker marihuana ni stricto sensu rastlinska vrsta in zato ne more imeti listov, temveč v resnici pomeni psihotropno snov, pridobljeno iz posušenega socvetja ženskih cvetov konoplje.
17 Vendar je treba izpodbijano odločbo razlagati v celoti. V zvezi s tem je treba poudariti, da je odbor za pritožbe v točki 27 te odločbe poudaril, da je zadevni znak vseboval „prikaz desetih listov konoplje“ in da je bila „posebna oblika tega lista pogosto uporabljena kot medijski simbol marihuane, ki se razume kot psihoaktivna snov, ki se pridobiva iz posušenega socvetja ženskih cvetov konoplje“. Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe, da je „posebna oblika lista [konoplje] pogosto uporabljena kot medijski simbol marihuane“. Zato glede na podrobno in temeljito pojasnilo, navedeno v točki 27 izpodbijane odločbe, nenatančnost, ki jo je navedla tožeča stranka, ne pomeni, da odbor za pritožbe ni spoštoval svoje obveznosti, da po uradni dolžnosti preveri dejstva in zlasti pomen znaka, za katerega se je zahtevala registracija, tako da navedena nenatančnost ne more vplivati na zakonitost navedene odločbe.
18 Na drugem mestu, po mnenju tožeče stranke je odbor za pritožbe s tem, da ni upošteval drugega splošno znanega dejstva, in sicer, da je vsebnost THC odločilna za to, ali so proizvodi, ki vsebujejo konopljo, psihotropni ali ne, in da se marihuana pridobiva iz cvetov konoplje in ne iz listov, svoje razlogovanje opravil pristransko.
19 Vendar je treba ta očitek zavrniti, ker nima dejanske podlage, saj je odbor za pritožbe v točki 21 izpodbijane odločbe jasno navedel, da šele po določenem deležu THC, in sicer 0,2 %, konoplja postane prepovedana snov v številnih državah Unije, v točki 23 te odločbe pa, da se navedena snov pridobiva iz ženskih cvetov konoplje. Odbor za pritožbe je torej jasno ločil konopljo s psihotropnimi učinki od tiste, ki teh učinkov nima, prav glede na vsebnost THC. Posledično, če obstaja splošno znano dejstvo, ga je odbor za pritožbe izrecno opredelil.
20 Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe opravil presojo, zlasti v točkah 29 in 30 izpodbijane odločbe, ki je ni mogoče opredeliti kot nepristransko, ker je upošteval zgolj lastno razumevanje besednega elementa „cannabis“ in ker ga je povezal, prvič, z napačnim dojemanjem prikaza listov v znaku, ki je predmet prijave znamke, kot listov rastline, ki ne obstaja, in sicer marihuane, in drugič, z geografsko označbo „Amsterdam“.
21 V zvezi s tem je treba navesti, da je odločilno merilo za oceno tega, ali je znak v nasprotju z javnim redom – kot pravilno poudarja EUIPO v odgovoru na tožbo – kako to znamko dojema upoštevna javnost, ki lahko temelji na opredelitvah, ki z znanstvenega ali tehničnega vidika niso natančne, kar pomeni, da je pomembno konkretno in dejansko dojemanje znaka, ne glede na izčrpnost informacij, ki jih ima potrošnik. Tako dejstvo, da je prikaz lista konoplje pri upoštevni javnosti povezan s psihotropno snovjo, čeprav to ne ustreza – ali ustreza samo delno – znanstveni resničnosti, dejansko ustreza temu, kar mora iskati odbor za pritožbe v takem primeru, in sicer dojemanje navedene javnosti. Prav to pa je odbor za pritožbe storil, kot je EUIPO opozoril v odgovoru na tožbo in na obravnavi, pri čemer je poudaril, da je bila „posebna oblika lista konoplje pogosto uporabljena kot medijski simbol marihuane“. Očitno pri tem ne gre za znanstveno dejstvo, temveč za dojemanje upoštevne javnosti, za katero je navedeni list postal „medijski simbol“ marihuane. Ta analiza zato nikakor ni pristranska.
22 Na četrtem mestu tožeča stranka trdi, da točka 29 vsebuje drugo pomanjkljivost v zvezi z nepristranskostjo in skrbnostjo. Besede „cannabis“, „konoplja“ in angleški izraz „hemp“ naj bi namreč brez razlikovanja označevale rastlino konoplje. Poleg tega naj bi bila v besednem elementu znaka, na katerega se nanaša prijava znamke, prisotna druga angleška izraza, in sicer „store“ in „amsterdam“, kar naj bi izražalo potrebo po logični in idiomatični kontinuiteti in potrebo, da se zadevnemu znaku da kar najbolj mednarodni pomen, saj je angleščina glavni jezik svetovne trgovine. Tako naj bi odbor za pritožbe opravil presojo, ki nikakor ni bila nepristranska, pri čemer je poudaril, da bi tožeča stranka lahko uporabila drugačen izraz, kot je „cannabis“, in sicer italijansko besedo „canapa“ (konoplja) ali angleško besedo „hemp“, za označitev zadevnih proizvodov in storitev.
23 V nasprotju s trditvami tožeče stranke odboru za pritožbe ni mogoče očitati, da je razlogovanje opravil pristransko. V zvezi s tem njene kritike v zvezi z drugim stavkom točke 29 izpodbijane odločbe ne morejo uspeti. V tem stavku je namreč odbor za pritožbe navedel, da bi tožeča stranka „lahko“ dopolnila zadevni znak z bolj prilagojenimi besednimi elementi, da bi poudarila značilnosti hrane in pijače brez THC, na primer besedo „canapa“ ali „hemp“, in da bi lahko opustila sklicevanje na Amsterdam ali medijski simbol marihuano. Ne glede na vprašanje, ali so besede „cannabis“, „konoplja“ in „hemp“ sopomenke, kot se zdi, da navaja tožeča stranka, je treba ugotoviti, da je ta namig odbora za pritožbe le obiter dictum in torej ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2018, Recordati Orphan Drugs/EUIPO – Laboratorios Normon (NORMOSANG), T‑103/17, neobjavljena, EU:T:2018:126, točka 78). Odbor za pritožbe namreč ni imel nobene obveznosti, da tožeči stranki navede druge možnosti, s katerimi bi se bilo mogoče izogniti ugovorom, ki so bili navedeni zoper zadevni znak. Vsekakor pa obiter dictum odbora za pritožbe v nasprotju s trditvami tožeče stranke nikakor ne kaže na pristranskost ali neskrbnost tega odbora.
24 Na petem in zadnjem mestu, po mnenju tožeče stranke se izbira besede „amsterdam“ nanaša le na izvor konoplje, ki ga ta uporablja, ter slog in ozračje tega nizozemskega mesta, za katero navaja, da je služilo kot navdih za vzpostavitev njenih storitev nudenja hrane in pijače, in zlasti za opremo njenih prodajnih mest. Trditev odbora za pritožbe, da naj bi znak, ki je predmet prijave znamke, potrošnike vodil do povezovanja proizvodov in storitev, ki jih trži tožeča stranka, in ki so v celoti zakonite, s snovmi, ki se prodajajo v „coffee shops“ v Amsterdamu, naj bi dokazovala delno in netočno presojo pomena navedenega znaka, upoštevajoč zlasti veliko in vedno naraščajoče število podjetij, ki proizvajajo živila in pijačo na osnovi konoplje, ter trgovin, ki jih tržijo.
25 Vendar tožeča stranka napačno zaznava pomanjkanje nepristranskosti ali skrbnosti v trditvi odbora za pritožbe, v skladu s katero bi upoštevna javnost besedo „amsterdam“ razumela v smislu, da se nanaša na nizozemsko mesto, ki dopušča uporabo drog in je znano po svojih „coffee shops“ (točke od 27 do 29 izpodbijane odločbe). Nasprotno, odbor za pritožbe je skrbno in nepristransko preučil trditve tožeče stranke. Glede tega, da je besedo „amsterdam“ možno povezovati tudi z drugimi pomeni, kakršni so tisti, ki jih navaja tožeča stranka, zadostuje opozoriti, prvič, da tožeča stranka ne izpodbija dejstva, da je Amsterdam znan po svojih „coffee shops“, ki jim je dovoljeno prodajati marihuano in „space cakes“, in drugič, da je treba v skladu s sodno prakso zavrniti registracijo znaka, če vsaj eden od njegovih mogočih pomenov izkazuje obstoj absolutnega razloga za zavrnitev (glej sodbo z dne 2. maja 2018, Alpine Welten Die Bergführer/EUIPO (ALPINEWELTEN Die Bergführer), T‑428/17, EU:T:2018:240, točka 27 in navedena sodna praksa).
26 Odbor za pritožbe zato s sprejetjem izpodbijane odločbe ni kršil določb člena 71(1) v povezavi s členom 95(1) Uredbe 2017/1001, tako da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(f) in člena 7(2) Uredbe 2017/1001
27 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe storil napake pri opredelitvi upoštevne javnosti, kar pa je na obravnavi ublažila (glej točko 41 spodaj), in pri opredelitvi tega, kako navedena javnost dojema zadevni znak, ter da znak, za katerega se je zahtevala registracija, ni v nasprotju z javnim redom v smislu člena 7(1)(f) in člena 7(2) Uredbe 2017/1001.
28 EUIPO te trditve izpodbija.
29 Opozoriti je treba, da se v skladu s členom 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 zavrne registracija znamk, ki so v nasprotju z javnim redom ali sprejetimi moralnimi načeli. V skladu z odstavkom 2 navedenega člena se odstavek 1 uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Unije. Tak del je lahko samo ena država članica (glej sodbo z dne 20. septembra 2011, Couture Tech/UUNT (Ponazoritev sovjetskega grba), T‑232/10, EU:T:2011:498, točka 22 in navedena sodna praksa).
30 Iz sodne prakse izhaja, da je splošni interes, na katerem temelji absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001, izogniti se registraciji znakov, ki bi škodili javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom pri njihovi uporabi na ozemlju Unije (sodbi z dne 20. septembra 2011, Ponazoritev sovjetskega grba, T‑232/10, EU:T:2011:498, točka 29, in z dne 15. marca 2018, La Mafia Franchises/EUIPO – Italija (La Mafia SE SIENTA A LA MESA), T‑1/17, EU:T:2018:146, točka 25).
31 Preizkus, ali je znak v nasprotju z javnim redom ali sprejetimi moralnimi načeli, je treba opraviti glede na to, kako upoštevna javnost v Uniji ali njenem delu dojema ta znak pri njegovi uporabi (sodbi z dne 20. septembra 2011, Ponazoritev sovjetskega grba, T‑232/10, EU:T:2011:498, točka 50, in z dne 9. marca 2012, Cortés del Valle López/UUNT (¡Que buenu ye! HIJOPUTA), T‑417/10, neobjavljena, EU:T:2012:120, točka 12).
32 Presoja obstoja razloga za zavrnitev, določenega v členu 7(1)(f) Uredbe 2017/1001, ne more temeljiti na dojemanju dela upoštevne javnosti, ki je nič ne šokira, niti na dojemanju dela javnosti, ki jo je mogoče zlahka užaliti, temveč jo je treba opraviti na podlagi meril razumne osebe, ki ima povprečen prag občutljivosti in strpnosti (sodbe z dne 9. marca 2012, ¡Que buenu ye! HIJOPUTA, T‑417/10, neobjavljena, EU:T:2012:120, točka 21; z dne 14. novembra 2013, Efag Trade Mark Company/UUNT (FICKEN LIQUORS), T‑54/13, neobjavljena, EU:T:2013:593, točka 21, in z dne 11. oktobra 2017, Osho Lotus Commune/EUIPO – Osho International Foundation (OSHO), T‑670/15, neobjavljena, EU:T:2017:716, točka 103).
33 Poleg tega upoštevne javnosti pri preučitvi razloga za zavrnitev, določenega v členu 7(1)(f) Uredbe 2017/1001, ni mogoče omejiti na javnost, ki so ji neposredno namenjeni proizvodi in storitve, za katere se zahteva registracija. Upoštevati je namreč treba dejstvo, da znaki, na katere se nanaša ta razlog za zavrnitev, ne šokirajo samo javnosti, ki so ji namenjeni proizvodi in storitve, označeni s temi znaki, temveč tudi druge osebe, ki se s tem znakom, ne da bi bile z navedenimi proizvodi in storitvami povezane, slučajno srečajo v svojem vsakdanjem življenju (sodbi z dne 14. novembra 2013, FICKEN LIQUORS, T‑54/13, neobjavljena, EU:T:2013:593, točka 22, in z dne 11. oktobra 2017, OSHO, T‑670/15, neobjavljena, EU:T:2017:716, točka 104).
34 Prav tako je treba navesti, da znaki, ki jih lahko ta javnost dojema kot nasprotne javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom, niso enaki v vseh državah članicah, med drugim iz jezikovnih, zgodovinskih, socialnih ali kulturnih razlogov (glej sodbo z dne 15. marca 2018, La Mafia SE SIENTA A LA MESA, T‑1/17, EU:T:2018:146, točka 28 in navedena sodna praksa).
35 Iz tega izhaja, da je treba pri uporabi absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 upoštevati tako okoliščine, ki so skupne vsem državam članicam Unije, kot tudi posebne okoliščine posameznih držav članic, ki lahko vplivajo na dojemanje upoštevne javnosti, ki je na ozemlju teh držav (sodbi z dne 20. septembra 2011, Ponazoritev sovjetskega grba, T‑232/10, EU:T:2011:498, točka 34, in z dne 15. marca 2018, La Mafia SE SIENTA A LA MESA, T‑1/17, EU:T:2018:146, točka 29).
36 V obravnavanem primeru znak, ki je predmet prijave znamke Evropske unije in ki je prikazan zgoraj v točki 2, vsebuje besedni element, sestavljen iz besed „cannabis“, „store“ in „amsterdam“, in figurativni element, in sicer tri nize zelenih stiliziranih listov, ki ustrezajo običajni upodobitvi lista konoplje, na črni podlagi z dvema fluorescentnima zelenima robovoma nad in pod motivom. Tri zgoraj navedene besede prispevajo tudi k figurativni razsežnosti zadevnega znaka, ker so te navedene z velikimi tiskanimi črkami, pri čemer je beseda „cannabis“, ki je predstavljena z belimi črkami, veliko večja od drugih dveh besed, tako da med njima izstopa v središču znaka. Glede na te ugotovitve je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je v točki 20 izpodbijane odločbe menil, da je besedni element „cannabis“ prevladujoč tako zaradi prostora, ki ga je zasedal, kot zaradi svojega osrednjega položaja v znaku, za katerega se je vložila prijava znamke. To poleg tega ni sporno.
37 Glede na te preudarke je treba preučiti oba dela, ki ju v okviru drugega tožbenega razloga navaja tožeča stranka.
Prvi del drugega tožbenega razloga: napake odbora za pritožbe pri opredelitvi upoštevne javnosti in tega, kako ta javnost dojema zadevni znak
38 Tožeča stranka trdi, da je zadevni znak sestavljen iz angleškega izraza, ki se bo v vseh državah članicah Unije in pri upoštevni javnosti, ki pozna in razume angleški jezik, dojemal v smislu, da se nanaša na ime, ki pomeni „trgovina s konopljo (ki prihaja) iz Amsterdama“. Izraz „cannabis“ pa naj se ne bi nanašal na nobeno prepovedano drogo, temveč naj bi zgolj označeval konopljo v vsakdanjem jeziku, tako v angleščini kot v italijanščini. Odbor za pritožbe naj prav tako ne bi pripisal ustreznega pomena dvema drugima angleškima besedama „amsterdam“ in „store“.
39 Poleg tega naj se odbor za pritožbe ne bi oprl na merila razumne osebe, ki ima običajno občutljivost in strpnost, je običajno obveščena ter razumno pozorna in preudarna. Zato naj bi bila presoja o tem, kako navedena javnost dojema znak, ki je predmet prijave znamke, napačna in naj ne bi odražala razvoja kulturnega in socialnega pojmovanja konoplje v Uniji ter njene uporabe za industrijske in zakonite namene, kar naj bi bilo že potrjeno v zakonodaji Unije. Odbor za pritožbe naj poleg tega ne bi preučil zadevnega znaka v okviru njegove običajne uporabe, in sicer zakonite prodaje ali uporabe hrane ali pijače na osnovi konoplje v trgovinah tožeče stranke.
40 Na prvem mestu, v zvezi z napako, ki naj bi jo odbor za pritožbe storil pri opredelitvi upoštevne javnosti, in, posledično, napačno presojo tega, kako naj bi navedena javnost dojemala znak, ki je predmet prijave znamke, je treba poudariti, da je odbor za pritožbe – čeprav se strinja s preučitvijo preizkuševalca, v skladu s katero zadevni znak vsebuje angleške besede – pripisal poseben pomen prevladujoči prisotnosti besede „cannabis“, ki izhaja iz latinščine, in ki se v velikem obsegu uporablja in je razumljena v številnih jezikih Unije poleg angleščine, na primer v danščini, nemščini, španščini, francoščini, italijanščini, madžarščini, poljščini, portugalščini, romunščini in švedščini, tako da je ta okoliščina, okrepljena s prisotnostjo stiliziranih listov konoplje, ki sestavljajo navedeni znak, omogočala ugotovitev, da bi upoštevno javnost sestavljali ne le angleški potrošniki, temveč tudi vsi potrošniki Unije, ki lahko razumejo pomen izraza „cannabis“, ki je povezan s tem figurativnim elementom.
41 Na vprašanje, ali je tožeča stranka s prvim delom drugega tožbenega razloga želela opredeliti upoštevno javnost kot izključno angleško govorečo javnost, je ta na obravnavi odgovorila nikalno in priznala, da je treba navedeno javnost razumeti širše. Tako je navedla, da je treba po njenem mnenju upoštevno javnost razumeti kot javnost celotne Unije, ki ima dobro znanje angleščine. V zvezi s tem je treba ob upoštevanju vseh značilnosti znaka, ki je predmet prijave znamke, potrditi presojo odbora za pritožbe, saj navedeni znak obsega vsaj dve besedi, ki ju lahko razume bistveno obširnejša javnost, kot je angleško govoreča, in sicer, kot je poudaril odbor za pritožbe, besedo latinskega izvora „cannabis“, pa tudi besedo „amsterdam“, ki označuje nizozemsko mednarodno poznano mesto, zato je figurativni element, ki je prisoten v navedenem znaku – kakor je pravilno opozoril odbor za pritožbe – mogoče priznati kot medijsko predstavitev marihuane.
42 Zakonitost preizkusa, ali je znak, ki je predmet zahteve za registracijo, v nasprotju z javnim redom, ki ga je opravil odbor za pritožbe, je torej treba preveriti ob upoštevanju ne le angleško govoreče javnosti, temveč širše javnosti Unije, pri čemer je treba opozoriti, da je treba v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 35, upoštevati tako okoliščine, ki so skupne vsem državam članicam Unije, kot tudi posebne okoliščine posameznih držav članic, ki lahko vplivajo na dojemanje upoštevne javnosti, ki je na ozemlju teh držav.
43 Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da ima tožeča stranka s tem prvim delom namen izpodbijati tudi sestavo upoštevne javnosti in stopnjo njene pozornosti. Ko je bila o tem vprašana na obravnavi, je pojasnila, da je upoštevna javnost večinoma mlajša javnost, stara od 20 do 30 let, ki gotovo pozna vse razpoložljive informacije v zvezi s konopljo. Menila je, da znotraj navedene javnosti ni treba razlikovati med javnostjo, ki je na ozemlju držav članic, ki imajo zakonodajo o prepovedi psihotropne snovi, pridobljene iz konoplje, ter javnostjo na ozemlju držav članic, ki imajo manj strog pristop.
44 V zvezi s tem ni sporno, da so proizvodi in storitve iz prijave znamke namenjeni potrošnikom, tako da je upoštevna javnost širša javnost Unije. Jasno pa je, da ta nima nujno natančnih znanstvenih ali tehničnih znanj, ki se nanašajo na prepovedane droge na splošno, in posebej znanj v zvezi z drogo, pridobljeno iz konoplje, čeprav se ta položaj lahko spreminja glede na države članice, na katerih ozemlju je navedena javnost, in zlasti na podlagi razprav, ki so eventualno privedle do sprejetja zakonodaje ali ureditve, ki dovoljuje ali dopušča uporabo proizvodov, ki imajo vsebnost THC, ki je zadostna za nastanek psihotropnih učinkov, za terapevtske ali rekreativne namene.
45 Poleg tega, ker se tožeča stranka v prijavi znamke sklicuje na proizvode in storitve široke potrošnje, ki so namenjeni širši javnosti brez razlikovanja glede na starost, ni nobenega veljavnega razloga za omejitev upoštevne javnosti – kot je tožeča stranka predlagala na obravnavi – le na mlado javnost, staro od 20 do 30 let. Poleg tega je treba dodati, kot je pravilno poudaril EUIPO, da upoštevna javnost v posebnih okoliščinah člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 ni le javnost, ki so ji proizvodi in storitve, za katere se zahteva registracija, neposredno namenjeni, ampak tudi javnost, ki je sestavljena iz drugih oseb, ki se s tem znakom, ne da bi bile z navedenimi proizvodi in storitvami povezane, slučajno srečajo v svojem vsakdanjem življenju (glej točko 33 zgoraj), zaradi česar je treba tudi iz tega razloga zavrniti trditev, ki jo je tožeča stranka podala na obravnavi, da je navedena javnost v glavnem javnost, sestavljena iz oseb starih od 20 do 30 let.
46 Na tretjem mestu, v zvezi s stopnjo pozornosti upoštevne javnosti je sicer res, da izpodbijana odločba ne vsebuje izrecnih pojasnil v zvezi s tem, vendar iz nje izhaja, da odbor za pritožbe ni izpodbijal opredelitve preizkuševalca, da so bili proizvodi široke potrošnje, kakršni so navedeni v prijavi znamke, namenjeni predvsem povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (točka 3 izpodbijane odločbe), kar v bistvu in mutatis mutandis ustreza javnosti, ki jo sestavljajo razumne osebe, ki imajo povprečen prag občutljivost in strpnosti, ki ga je treba upoštevati pri uporabi člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 32. Glede na zadevne proizvode in storitve je torej opredelitev upoštevne javnosti in njene stopnje pozornosti, ki jo je sprejel odbor za pritožbe, očitno brez napak.
47 Na četrtem mestu, tožeča stranka odboru za pritožbe očita tudi, da ni upošteval razvoja kulturnega in socialnega pojmovanja – v Uniji – konoplje in njene uporabe za zakonite namene, tako da naj ne bi pravilno presodil dojemanja upoštevne javnosti (točka 40 tožbe). V zvezi s tem navaja dve uredbi na področju kmetijstva, ki se nanašata na pridelovanje konoplje, in sicer na Delegirano uredbo Komisije (EU) 2017/1155 z dne 15. februarja 2017 o spremembi Delegirane uredbe (EU) št. 639/2014 glede kontrolnih ukrepov v zvezi s pridelovanjem konoplje, nekaterih določb o plačilu za zeleno komponento, plačila za mlade kmete, ki imajo nadzor nad pravno osebo, izračuna zneska podpore na enoto v okviru prostovoljne vezane podpore, delov plačilnih pravic in določenih zahtev v zvezi z uradnimi obvestili glede sheme enotnega plačila na površino in prostovoljne vezane podpore ter o spremembi Priloge X k Uredbi (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2017, L 167, str. 1), in Uredbo (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (UL 2013, L 347, str. 608).
48 V zvezi s tem je treba poudariti, da je res, da trenutno poteka veliko razprav tako glede uporabe teh proizvodov, pridobljenih iz konoplje, ki zaradi njihove vsebnosti THC niso prepovedane droge, kot glede njihove uporabe, če gre za prepovedane droge, za terapevtske ali celo rekreativne namene. V zvezi s tem se je namreč zakonodaja nekaterih držav članic že spremenila ali se razvija.
49 To ne spremeni dejstva, kot je odbor za pritožbe ustrezno navedel v točki 21 izpodbijane odločbe, da se „v številnih državah Evropske unije (mednje med drugim sodijo: Bolgarija, Finska, Francija, Madžarska, Irska, Poljska, Slovaška, Švedska in Združeno kraljestvo)“ proizvodi iz konoplje, pri katerih je vsebnost THC višja od 0,2 %, štejejo za prepovedane droge.
50 Pravo Unije ne ureja uporabe proizvodov iz konoplje, če so ti prepovedane droge. Člen 168(1), tretji pododstavek, PDEU namreč določa, da Unija dopolnjuje ukrepe držav članic za zmanjševanje škode za zdravje zaradi uživanja drog, vključno z obveščanjem in preprečevanjem. V členu 32(6) Uredbe št. 1307/2013 je določeno, da se za površine, ki se uporabljajo za pridelavo konoplje, šteje, da so upravičeni hektarji le, če vsebnost THC pri uporabljenih sortah ne presega 0,2 %. Komisija je z Delegirano uredbo 2017/1155 sprejela predpise, ki omogočajo izvajanje te določbe.
51 Iz tega sledi, da v Uniji trenutno ni nobene splošno sprejete tendence, in tudi ne prevladujoče, glede zakonitosti uporabe ali uživanja proizvodov, pridobljenih iz konoplje, z vsebnostjo THC, ki je višja od 0,2 %.
52 V teh okoliščinah je treba po eni strani v obravnavanem primeru ugotoviti, da je odbor za pritožbe upošteval razvoj dogodkov, opisanih zgoraj v točkah 47 in 48, tako na zakonodajni kot na družbeni ravni, pri čemer je poudaril možnosti, ki so priznane za zakonito uporabo konoplje, za katere pa veljajo zelo strogi pogoji, in s tem opozoril na regulativni okvir Unije, ki ureja to področje (točka 11, šesta in deseta alinea, in točka 25 izpodbijane odločbe). Po drugi strani je odbor za pritožbe prav tako pravilno upošteval dejstvo, da se uživanje konoplje z zakonodajo številnih držav članic opredeljuje kot nezakonito, če iz nje pridobljeni proizvodi vsebujejo THC v količini, višji od 0,2 %. Namreč, znaki, ki jih lahko upoštevna javnost dojema na način, da nasprotujejo javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom, niso enaki v vseh državah članicah, med drugim iz jezikovnih, zgodovinskih, socialnih ali kulturnih razlogov (glej sodbo z dne 15. marca 2018, La Mafia SE SIENTA A LA MESA, T‑1/17, EU:T:2018:146, točka 28 in navedena sodna praksa). Odbor za pritožbe se je torej v skladu s sodno prakso skliceval na zakonodajo teh držav članic, ker se v okviru člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 ti elementi ne upoštevajo zaradi njihove normativne vrednosti, ampak kot dejanski indici, ki omogočajo presojo, kako upoštevna javnost, ki je v zadevnih državah članicah, dojema zadevni znak (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2011, Ponazoritev sovjetskega grba, T‑232/10, EU:T:2011:498, točka 37).
53 Na petem in zadnjem mestu, in kot trdi EUIPO, vprašanje dejanske vsebnosti THC v proizvodih, ki jih trži tožeča stranka, ni upoštevno, saj je morala biti presoja, ki jo je moral odbor za pritožbe opraviti na tem področju, neodvisna od ravnanja tožeče stranke in je temeljila zgolj na dojemanju upoštevne javnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 9. aprila 2003, Durferrit/UUNT – Kolene (NU‑TRIDE), T‑224/01, EU:T:2003:107, točka 76, in z dne 13. septembra 2005, Sportwetten/UUNT – Intertops Sportwetten (INTERTOPS), T‑140/02, EU:T:2005:312, točka 28).
54 Nazadnje, vprašanje, ali upoštevna javnost dojema zadevni znak tako, da se nanaša na zakonito uporabo konoplje, kot trdi tožeča stranka, ali, nasprotno, tako, da spominja na konopljo kot prepovedano drogo, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je predmet drugega dela drugega tožbenega razloga in se bo preučilo v nadaljevanju.
55 Na podlagi vsega navedenega je mogoče ugotoviti, da odbor za pritožbe ni storil napak, ki mu jih očita tožeča stranka.
56 Prvi del drugega tožbenega razloga je treba torej zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del drugega tožbenega razloga: znak, za katerega se je zahtevala registracija, ni v nasprotju z javnim redom
57 Prvič, tožeča stranka meni, da znak, za katerega se zahteva registracija, ne napotuje na nobeno prepovedano drogo. Tudi če bi bilo tako, naj ta okoliščina ne bi zadostovala za utemeljitev zavrnitve registracije navedenega znaka kot znamke Evropske unije. Zgolj napotitev ali neposredna navedba nezakonitega proizvoda naj namreč ne bi zadoščala za ugotovitev, da je prijava znamke v nasprotju z javnim redom, saj bi bilo poleg tega potrebno, da zadevni znak povzroča spodbudo, banaliziranje ali odobravanje uporabe ali uživanja prepovedane droge. V obravnavani zadevi pa naj znak, ki je predmet prijave znamke, ne bi vseboval nobenega poimenovanja in naj ne bi imel nobenega pomena, ki bi pri običajni uporabi za proizvode in storitve, na katere se nanaša ta prijava, spodbujal, banaliziral ali sporočal odobritev uporabe prepovedane droge.
58 Drugič, neutemeljenost absolutnega razloga za zavrnitev, ki ga je zoper tožečo stranko uveljavljal odbor za pritožbe, naj bi bila prav tako jasno razvidna iz načinov uživanja, prvič, proizvodov in storitev, na katere se nanaša prijava znamke, in drugič, prepovedanih drog, kot je marihuana, ki se običajno kadijo. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na odločbo oddelka za izbris z dne 20. marca 2009 v zadevi 2665 C, ki se nanaša na zahtevo za registracijo znaka COCAINE kot besedne znamke za proizvode iz razredov 3, 25 in 32, zlasti za pivo, v kateri je bilo med drugim navedeno, da je bil način uživanja zadevnih proizvodov upošteven za namene uporabe člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 in da zgolj moteči učinek ali negativna slika, ki bi lahko izhajala iz dojemanja znamke, nista bila upoštevna za ugotovitev, da je v nasprotju z javnim redom.
59 EUIPO nasprotuje tem trditvam.
60 Na prvem mestu je treba preučiti, ali je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da bi upoštevna javnost znak, za katerega se je zahtevala registracija, v celoti dojemala tako, da napotuje na prepovedano drogo.
61 V zvezi s tem je odbor za pritožbe v točki 23 izpodbijane odločbe opozoril, da ima izraz „cannabis“ v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča (sodba z dne 19. novembra 2009, Torresan/UUNT – Klosterbrauerei Weissenohe (CANNABIS), T‑234/06, EU:T:2009:448, točka 19) tri možne pomene. Na prvem mestu se izraz „cannabis“ nanaša na tekstilno rastlino, katere skupna ureditev trga je urejena v okviru Unije in za katere proizvodnjo velja zelo stroga zakonodaja glede vsebnosti THC, ki ne sme presegati praga 0,2 %. Na drugem mestu se izraz „cannabis“ nanaša na drogo, ki je prepovedana v več državah članicah, ki so še vedno v večini. Na tretjem mestu označuje snov, katere možnosti uporabe za terapevtske namene so trenutno predmet razprave.
62 Odbor za pritožbe je iz tega v točki 24 izpodbijane odločbe sklepal, da se v skladu z mnenjem tožeče stranke ta izraz ne sme samodejno razumeti tako, da se nanaša na prepovedane droge, razen če obstajajo „drugi indici“ v tem smislu. Odbor za pritožbe je torej v celoti upošteval dejstvo, da prepovedana snov ustreza le enemu od pomenov izraza „cannabis“, zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da naj v zvezi s tem ne bi upošteval „splošno znanega dejstva“, da je THC, to je psihoaktivna snov, le eden od kanabinoidov, ki so prisotni v konoplji, in to, da je ta snov prepovedana le nad določenim pragom.
63 Za odgovor na prvo trditev tožeče stranke je torej treba ugotoviti, ali je odbor za pritožbe s tem, da je menil, da obstajajo „drugi indici“, ki dokazujejo, da bi upoštevna javnost znak, za katerega se je vložila prijava, povezala s prepovedano drogo, čemur tožeča stranka ugovarja, in sicer besedi „amsterdam“ in „store“ ter stilizirana upodobitev listov konoplje, storil napako pri presoji.
64 Odbor za pritožbe je pravilno ocenil, da je treba med drugim opredeliti, kaj upoštevna javnost dojema glede na vse elemente, ki sestavljajo znak, za katerega je vložena prijava znamke (točki 26 in 27 izpodbijane odločbe). Menil je, da je zaradi hkratnega obstoja – v zadevnem znaku – stiliziranega prikaza lista konoplje, medijskega simbola marihuane, ter besede „amsterdam“, ki se nanaša na dejstvo, da je v Amsterdamu več prodajnih mest prepovedane droge, pridobljene iz konoplje, ker je, pod določenimi pogoji, na Nizozemskem dovoljeno trženje te droge, zelo verjetno, da bi potrošnik v okoliščinah obravnavane zadeve besedo „cannabis“ razlagal tako, da se nanaša na v „številnih državah Evropske unije“ prepovedano drogo (glej točko 49 zgoraj).
65 To razlago je treba še toliko bolj potrditi ob upoštevanju navedbe besede „store“ v znaku, za katerega je vložena prijava znamke, ki običajno pomeni „prodajalno“ ali „trgovino“, tako da bo upoštevna angleško govoreča javnost navedeni znak, katerega prevladujoči element je izraz „cannabis“ (glej točko 36 zgoraj), dojemala tako, da pomeni „trgovina kanabisa v Amsterdamu“, upoštevna javnost, ki ne govori angleško, pa kot „kanabis v Amsterdamu“, kar v obeh primerih, podkrepljeno s podobo listov konoplje, ki so medijski simbol marihuane, pomeni jasen in nedvoumen namig na prepovedano drogo, ki se tam trži. Navedena javnost bi torej lahko pričakovala, da proizvodi in storitve, ki jih trži tožeča stranka, ustrezajo tistim, ki jih ponuja takšna trgovina.
66 Pojasnila tožeče stranke, ki se nanašajo na to, da beseda „amsterdam“ označuje izvor konoplje, ki jo uporablja pri proizvodnji svojih proizvodov, ter slog življenja in ozračje, ki je značilno za Amsterdam, ne morejo omajati te analize. Takšno namreč ne bo prvotno dojemanje upoštevne javnosti, ko se bo srečala z izrazoma „amsterdam“ in „cannabis“, ki sta povezana z medijskim simbolom marihuane, saj sta Nizozemska in zlasti to mesto posebej znana po tem, da sta sprejela ureditev, ki pod določenimi pogoji dovoljuje uporabo te prepovedane droge.
67 Nič bolj prepričljive niso trditve, ki se nanašajo na to, da naj bi se stilizirani motiv, ki prikazuje list konoplje, uporabljal v vseh industrijskih sektorjih, zlasti v tekstilnem in farmacevtskem sektorju, v katerih se uporablja konoplja. Odbor za pritožbe namreč svoje ugotovitve ni utemeljil s tem, kako upoštevna javnost dojema stilizirani motiv, ki prikazuje list konoplje, obravnavan ločeno, ampak na kombinaciji različnih elementov, ki sestavljajo zadevni znak, ki nujno vodi do ugotovitve, ki jo je odbor za pritožbe navedel v točki 29 izpodbijane odločbe, da je tožeča stranka pozornost usmerila – čeprav nenamerno – na pojmovanje kanabisa kot prepovedane droge.
68 Tožeča stranka sicer kljub temu trdi, da proizvodi in storitve, na katere se nanaša prijava znamke, niso povezani s poslovnimi objekti v Amsterdamu, kakršni so „coffee shop“ (točka 31 tožbe), in da se načini uživanja proizvodov, ki jih trži, razlikujejo od načinov uživanja prepovedanih drog, ki se jih običajno kadi (točka 53 tožbe), vendar je treba ponovno opozoriti, da iz skupnega branja različnih točk člena 7(1) Uredbe 2017/1001 izhaja, da se ti nanašajo na bistvene lastnosti znaka, ki je predmet prijave znamke, in ne na okoliščine v zvezi z ravnanjem osebe, ki je prijavitelj znamke (sodbe z dne 9. aprila 2003, NU‑TRIDE, T‑224/01, EU:T:2003:107, točka 76; z dne 13. septembra 2005, INTERTOPS, T‑140/02, EU:T:2005:312, točka 28, in z dne 15. marca 2018, La Mafia SE SIENTA A LA MESA, T‑1/17, EU:T:2018:146, točka 40). Vsekakor ni sporno, da je mogoče kanabis kot prepovedano drogo prav tako zaužiti s pijačo ali hrano, na primer v kolačih, kar ustreza nekaterim proizvodom iz prijave znamke.
69 Iz navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da upoštevna javnost zadevni znak v celoti dojema tako, da se nanaša na drogo, ki je prepovedana v velikem številu držav članic.
70 Na drugem mestu je treba preučiti, ali je znak, katerega registracija se zahteva, v nasprotju z javnim redom v smislu člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 7(2) te uredbe, pri čemer je treba pojasniti, da je odbor za pritožbe upošteval ta absolutni razlog za zavrnitev.
71 V zvezi s tem je treba poudariti, da Uredba 2017/1001 ne vsebuje opredelitve pojma „javni red“. V teh okoliščinah in ob upoštevanju trenutnega stanja prava Unije, opisanega zgoraj v točki 50, in besedila člena 7(2) navedene uredbe, v skladu s katerim se odstavek 1 tega člena uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Unije, je treba ugotoviti, da pravo Unije ne nalaga enotne lestvice vrednot in priznava, da se zahteve javnega reda lahko razlikujejo od ene do druge države in od enega do drugega obdobja, pri čemer države članice v bistvu lahko prosto določijo vsebino teh zahtev v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami. Zahteve javnega reda tako sicer ne morejo vključevati ekonomskih interesov niti zgolj preprečevanja družbenih motenj, ki jih pomeni vsaka kršitev zakona, lahko pa vključujejo varstvo različnih interesov, za katere zadevna država članica meni, da so temeljni na podlagi njenega sistema vrednot (glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v združenih zadevah K. in H. (Pravica do prebivanja in zatrjevani vojni zločini), C‑331/16 in C‑366/16, EU:C:2017:973, točki 60 in 63 ter navedena sodna praksa).
72 Natančneje, v zvezi z razlago tega pojma v okviru člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 je generalni pravobranilec M. Bobek v točki 76 sklepnih predlogov v zadevi Constantin Film Produktion/EUIPO (C‑240/18 P, EU:C:2019:553) poudaril, da je javni red normativni pogled na vrednote in cilje, ki jih opredeli ustrezni javni organ, da bi jim sledili zdaj in v prihodnje, to je perspektivno. Iz tega izhaja, kot piše v nadaljevanju, da javni red tako izraža želje javnega regulativnega organa glede norm, ki jih je treba spoštovati v družbi.
73 Tožeča stranka ob upoštevanju zgoraj navedenega v bistvu utemeljeno trdi, da vsaka neskladnost z zakonom ne pomeni nujno, da gre za nasprotje z javnim redom v smislu člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 7(2) navedene uredbe. Potrebno je namreč še, da ta neskladnost vpliva na interes, za katerega zadevna država članica oziroma države članice štejejo, da je temeljni glede na njihove sisteme vrednot.
74 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je v državah članicah, v katerih uživanje in uporaba droge, pridobljene iz konoplje, ostajata prepovedana, boj proti širjenju te droge še posebej občutljiva tema, kar ustreza cilju javnega zdravja, katerega namen je boj proti škodljivim učinkom take snovi. Ta prepoved tako varuje interes, ki ga te države članice v skladu z njihovimi sistemi vrednot štejejo za temeljni, tako da je ureditev, ki se uporablja za uživanje in uporabo navedene snovi, zajeta s pojmom „javni red“ v smislu člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 7(2) te uredbe.
75 Poleg tega je pomen varstva tega temeljnega interesa še bolj poudarjen v členu 83 PDEU, v skladu s katerim je nedovoljen promet s prepovedanimi drogami ena od posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami, za katere je predvideno posredovanje zakonodajalca Unije, in členu 168(1), tretji pododstavek, PDEU, v skladu s katerim Unija dopolnjuje ukrepe držav članic za zmanjševanje škode za zdravje zaradi uživanja drog, vključno z obveščanjem in preprečevanjem.
76 Zato je odbor za pritožbe s preučitvijo, ali je zadevni znak v nasprotju s pravnim redom glede na vse potrošnike v Uniji, ki lahko razumejo njegov pomen, in glede na to, da dojemanje zadnjenavedenih nujno spada v okvir, naveden zgoraj v točkah 74 in 75, pravilno ugotovil, da je zadevni znak – ki naj bi ga upoštevna javnost dojemala kot pokazatelj, da hrana in pijača, na katere se sklicuje tožeča stranka v prijavi znamke, in storitve, na katere se nanaša prijava znamke, zajemajo droge, ki so prepovedane v več državah članicah – v nasprotju z javnim redom v smislu člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 7(2) navedene uredbe.
77 Tožeča stranka ne more ovreči te ugotovitve s trditvijo, da odbor za pritožbe ni preučil, ali je zadevni znak spodbujal, banaliziral ali sporočal odobritev uporabe prepovedane droge. Dejstvo, da bo upoštevna javnost ta znak dojemala kot znak, da hrana in pijača, ki jih tožeča stranka navaja v prijavi znamke, in zadevne storitve, zajemajo droge, ki so prepovedane v več državah članicah, zadostuje za ugotovitev, da je ta znak v nasprotju z javnim redom v smislu člena 7(1)(f) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 7(2) navedene uredbe, kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe, ob upoštevanju temeljnega interesa, izpostavljenega zgoraj v točkah 74 in 75. Vsekakor pa glede na to, da je ena od funkcij znamke identifikacija trgovskega izvora proizvoda ali storitve, da bi se tako omogočilo potrošniku, ki kupi proizvod ali storitev, ki ga označuje znamka, da pri naslednjem nakupu opravi enako izbiro, če se izkušnja izkaže za pozitivno, ali drugačno izbiro, če se izkaže za negativno (glej sodbo z dne 5. marca 2003, Alcon/UUNT – Dr. Robert Winzer Pharma (BSS), T‑237/01, EU:T:2003:54, točka 48 in navedena sodna praksa), navedeni znak, v delu, v katerem se bo dojemal na zgoraj opisani način, implicitno vendar nujno spodbuja nakup teh proizvodov in storitev ali vsaj banalizira njihovo porabo.
78 Nazadnje, tožeča stranka ne more ovreči te ugotovitve niti s trditvijo, da obstajajo znamke Evropske unije, ki vsebujejo izraze, kot so „kanabis“ ali „kokain“.
79 Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na odločbo oddelka za izbris z dne 20. marca 2009, ki se nanaša na zahtevo za registracijo znaka COCAINE kot besedne znamke (glej točko 58 zgoraj), na obravnavi pa se je sklicevala tudi na svojo prijavo znamke CANNABIS STORE AMSTERDAM ORIGINAL AMSTERDAM, glede katere naj bi preizkuševalec pred kratkim umaknil svoje ugovore. Vendar iz sodne prakse izhaja, da sklicevanja na odločbe, ki jih je na prvi stopnji sprejel EUIPO, ne morejo zavezovati niti odborov za pritožbe tega organa, niti, a fortiori, sodišča Unije (sodba z dne 25. januarja 2018, Brunner/EUIPO – CBM (H HOLY HAFERL HAFERL SHOE COUTURE), T‑367/16, neobjavljena, EU:T:2018:28, točka 103). Zlasti bi bilo v nasprotju z nadzorno nalogo odbora za pritožbe, kot je opredeljena v uvodni izjavi 30 in členih od 66 do 71 Uredbe 2017/1001, če bi bila njegova pristojnost v zvezi z odločbami prvostopenjskih organov EUIPO omejena (glej sodbo z dne 8. maja 2019, Battelle Memorial Institute/EUIPO (HEATCOAT), T‑469/18, neobjavljena, EU:T:2019:302, točka 52 in navedena sodna praksa), tako da se tožeča stranka ne more učinkovito sklicevati na navedene odločbe.
80 Iz zgoraj navedenega izhaja, da odbor za pritožbe ni kršil določb člena 7(1)(f) v povezavi s členom 7(2) Uredbe 2017/1001. Zato je treba drugi tožbeni razlog in zato tudi tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
81 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi EUIPO naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Santi Conte se naloži plačilo stroškov.
Tomljenović | Marcoulli | Kornezov |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. decembra 2019.
Podpisi