SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 12. septembra 2007(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek razglasitve ničnosti – Besedna znamka Skupnosti GRANA BIRAGHI – Zaščita označbe porekla ‚grana padano‘ – Odsotnost generičnega značaja – Člen 142 Uredbe (ES) št. 40/94 – Uredba (EGS) št. 2081/92“
V zadevi T-291/03,
Consorzio per la tutela del formaggio Grana Padano, s sedežem v Desenzanu del Garda (Italija), ki ga zastopajo P. Perani, P. Colombo in A. Schmitt, odvetniki,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Italijanske republike, ki jo zastopa G. Aiello, avvocato dello Stato,
intervenientka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata M. Buffolo in O. Montalto, zastopnika,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred Odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Sodiščem prve stopnje, je bila
Biraghi SpA, s sedežem v Cavallermaggioru (Italija), ki jo zastopajo F. Antenucci, F. Giuggia, P. Mayer in J.-L. Schiltz, odvetniki,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 16. junija 2003 (zadeva R 153/2002-1), v zvezi s postopkom razglasitve ničnosti med Consorzio per la tutela del formaggio Grana Padano in Biraghi SpA,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi H. Legal, predsednik, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in E. Moavero Milanesi, sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 21. avgusta 2003,
na podlagi odgovorov na tožbo, ki sta jih intervenientka in UUNT vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 23. decembra 2003 in 17. februarja 2004,
na podlagi dne 29., 16. in 29. januarja 2004 pri tajništvu Sodišča prve stopnje vloženih stališč tožeče stranke, UUNT in intervenientke glede predloga za intervencijo Italijanske republike z dne 18. decembra 2003,
na podlagi sklepa predsednika prvega senata Sodišča prve stopnje z dne 5. marca 2004 o dovoljenju Italijanski republiki, intervenirati v podporo tožeče stranke,
na podlagi intervencijske vloge Italijanske republike in stališč intervenientke v zvezi s to vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 16. aprila in 21. maja 2004,
na podlagi obravnave z dne 28. februarja 2007
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 142 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1993, L 11, str. 1), kot se uporablja v obravnavanem sporu, določa:
„Ta uredba ne vpliva na Uredbo Sveta (EGS) št. 2081/92 [...] z dne 14. julija 1992, še zlasti ne na člen 14.“
2 Uredba Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L 208, str. 1), kot se uporablja v tem sporu, v členu 2 opredeljuje pojem „označba porekla“ na sledeč način:
„2. Za namene te uredbe:
a) ‚označba porekla‘: pomeni ime regije, posebnega kraja ali, v izjemnih primerih, državo, ki se uporablja za opis kmetijskega proizvoda ali živila:
– s poreklom iz navedene regije, posebnega kraja ali države, in
– katerega kakovost ali značilnosti so bistveno ali izključno posledica posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi faktorji ter katerega proizvodnja, predelave in priprava za trg, potekajo znotraj definiranega geografskega območja;
[…]
3. Določena tradicionalna geografska ali ne-geografska imena, ki označujejo kmetijski proizvod ali živilo, ki je po poreklu iz določene regije ali posebnega kraja, katera izpolnjujejo pogoje iz druge alinee odstavka 2(a), se tudi štejejo kot označbe porekla.“
3 Člen 3 Uredbe št. 2081/92 zlasti določa:
„1. Imena, ki so postala generična, se ne smejo registrirati.
Za namene te uredbe pomeni ‚ime, ki je postalo generično‘ ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki je, čeprav se nanaša na kraj ali regijo, kjer je bil ta proizvod ali živilo prvotno proizvedeno ali trženo, postalo splošno ime kmetijskega proizvoda ali živila.
Da bi ugotovili ali je ime postalo generično ali ne, se upoštevajo vsi faktorji, zlasti:
– obstoječe stanje v državi članici, od koder izvira poreklo imena in na območjih potrošnje,
– obstoječe stanje v drugih državah članicah,
– zadevna nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti.“
4 Člen 13 Uredbe št. 2081/92 določa:
„1. Registrirana imena so zaščitena proti:
a) vsaki neposredni ali posredni komercialni uporabi registriranega imena za proizvode, ki niso zajeti v registraciji, če so ti proizvodi primerljivi s proizvodi, registriranimi pod tistim imenom ali če uporaba imena izkorišča ugled zaščitenega imena;
b) vsaki zlorabi, posnemanju ali navajanju, četudi je pravo poreklo proizvoda označeno ali če je zaščiteno ime prevedeno ali mu je dodan izraz kot je ‚slog‘, ‚tip‘, ‚metoda‘, ‚kakor se proizvaja v‘, ‚imitacija‘ in podobno;
c) vsaka druga napačna ali zavajajoča označba izvora, porekla, vrste ali bistvenih lastnosti proizvoda na notranji ali zunanji embalaži, reklamnem materialu ali dokumentih, ki se nanašajo na zadevni proizvod in pakiranje proizvoda v posode, ki lahko dajejo lažen vtis o poreklu;
d) vsaka druga praksa, ki lahko zavaja javnost glede pravega porekla proizvoda.
Kadar registrirano ime znotraj vsebuje ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki se šteje kot generično, se uporaba navedenega generičnega imena na ustreznem kmetijskem proizvodu ali živilu ne šteje, kot da je v nasprotju z (a) ali (b) v prvem pododstavku.
2. Z odstopanjem od odstavkov 1(a) in (b) lahko države članice ohranijo nacionalne sisteme, ki omogočajo uporabo imen, registriranih po členu 17, za obdobje, ki ni daljše od petih let po datumu objave registracije […]
3. Zaščiteno ime ne sme postati generično.“
5 Člen 14(1) Uredbe št. 2081/92 določa:
„Kadar sta označba porekla ali geografska označba registrirana v skladu s to uredbo, se vloga za registracijo blagovne znamke, ki ustreza eni od situacij iz člena 13 in se nanaša na isti tip proizvoda, zavrne pod pogojem, da je bila vloga za registracijo blagovne znamke predložena po datumu objave iz člena 6(2).
Blagovne znamke, ki so registrirane v nasprotju s prvim pododstavkom, se razglasijo za neveljavne.“
6 Za sprejem ukrepov iz člena 15(1) Uredbe št. 2081/92, ta določa:
„Komisiji pomaga odbor […]“
7 Člen 17 Uredbe št. 2081/92 določa:
„1. V šestih mesecih od začetka veljavnosti uredbe države članice obvestijo Komisijo, katera od njihovih pravno zaščitenih imen ali, v tistih državah članicah, kjer ni nobenega zaščitnega sistema, katera od njihovih z rabo uveljavljenih imen, želijo registrirati v skladu s to uredbo.
2. Na podlagi postopka, predvidenega v členu 15, Komisija registrira imena iz odstavka 1, ki so v skladu s členoma 2 in 4. Člen 7 se ne uporablja. Kljub temu se generična imena ne registrirajo.
[…]“
8 Člen 1 Uredbe Komisije (ES) št. 1107/96 z dne 12. junija 1996 o registraciji geografskih označb in geografskega porekla po postopku iz člena 17 Uredbe Sveta št. 2081/92 (UL L 148, str. 1) določa, da se „[i]mena, navedena v Prilogi, […] registrirajo kot zaščitene geografske označbe (ZGO) ali zaščitene označbe porekla (ZOP) skladno s členom 17 Uredbe […] št. 2081/92.“ Priloga Uredbe št. 1107/96 v točki A („Proizvodi, namenjeni za prehrano ljudi, navedeni v Prilogi II k Pogodbi o Evropski skupnosti“) pod razdelkom „Siri“, „Italija“ navaja imeni „Grana Padano (ZOP)“ in „Parmigiano Reggiano (ZOP)“.
Dejansko stanje
9 Biraghi SpA je 2. februarja 1998 na Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: UUNT) vložila prijavo znamke Skupnosti kot besedne znamke GRANA BIRAGHI, na podlagi Uredbe št. 40/94.
10 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 29 v okviru Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in dopolnjen, ter ustrezajo sledečemu opisu: „sir, predvsem iz kravjega mleka, zrel sir, trdi sir, sir v velikih kalupih, sir v kosih, z ali brez skorje, različno embaliran sir, riban in embaliran sir.“
11 Zahteva za registracijo znamke je bila registrirana 2. junija 1999 in objavljena v Biltenu znamk Skupnosti z dne 26. julija 1999.
12 Consorzio per la tutela del formaggio Grana Padano (v nadaljevanju: Consorzio ali tožeča stranka) je 22. oktobra 1999 na podlagi člena 55 Uredbe št. 40/94 pri UUNT vložil zahtevo za razglasitev ničnosti znamke Skupnosti GRANA BIRAGHI. Zatrjeval je, da je bila registracija te znamke v nasprotju z zaščito označbe porekla „grana padano“ na podlagi Uredbe št. 2081/92 in členov 7(1)(g), 51(1)(a), 8(1) ter 52(1)(a) Uredbe št. 40/94, pri čemer se je v zvezi s slednjo določbo skliceval na registracijo prejšnjih nacionalnih in mednarodnih znamk GRANA in GRANA PADANO.
13 UUNT je z odločbo oddelka za izbris z dne 28. novembra 2001 ugodil zahtevi Consorzia za razglasitev ničnosti na podlagi člena 14 Uredbe št. 2081/92.
14 Biraghi je dne 24. januarja 2002 vložil pritožbo proti tej odločbi in navajal generično in opisno značilnost izraza „grana“.
15 Prvi odbor za pritožbe je z odločbo z dne 16. junija 2003 (zadeva R 153/2002-1, v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugodil pritožbi Biraghija in odločbo oddelka za izbrise razveljavil ter zavrnil zahtevo za razglasitev ničnosti znamke Skupnosti GRANA BIRAGHI. Odbor za pritožbe je ugotovil, da je beseda „grana“ glede kakovosti, ki je bistvena za zadevne proizvode, generična in opisna. Poleg tega naj bi na podlagi člena 13(1) Uredbe št. 2081/92 obstoj ZOP „grana padano“ ne predstavljal nikakršne ovire za registracijo znaka GRANA BIRAGHI kot znamke Skupnosti.
Predlogi strank
16 Tožeča stranka, ki jo podpira Italijanska republika, Sodišču prve stopnje predlaga, naj se registracija znamke Skupnosti GRANA BIRAGHI razglasi za nično.
17 UUNT in Biraghi Sodišču prve stopnje predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
18 Tožeča stranka je med obravnavo dopolnila svoj tožbeni predlog s tem, da naj se UUNT naloži plačilo stroškov. UUNT je ob tem izjavil, da mu novejša sodna praksa Sodišča prve stopnje dopušča, da se pridruži predlogu tožeče stranke in da predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe. Poleg tega je izjavil pripravljenost nositi svoje stroške. Sodišče prve stopnje je te izjave med ustno obravnavo sprejelo v zapisnik.
Dopustnost
Stališča tožeče stranke in UUNT
19 Uvodoma je treba ugotoviti, da čeprav predlogi tožeče stranke formalno zadevajo razveljavitev registracije znamke Skupnosti GRANA BIRAGHI, iz tožbe jasno izhaja, kot je bilo potrjeno med obravnavo, da tožeča stranka s to tožbo dejansko želi doseči razveljavitev izpodbijane odločbe, ker naj bi odbor za pritožbe napačno presodil, da obstoj označbe porekla „grana padano“ ne preprečuje registracije navedene znamke.
20 V zvezi s predlogi UUNT je treba ugotoviti, da je v svojem odgovoru na tožbo, vloženem v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 17. februarja 2004, ob predlaganju zavrnitve tožbe trdil, da odbor za pritožbe ni pravilno uporabil meril za presojo generičnosti enega od izrazov zadevnega ZOP in izjavil, da presojo v zvezi s tem prepušča Sodišču prve stopnje.
21 UUNT je med obravnavo izjavil, da mu glede na sodbe Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 2004 v zadevi GE Betz proti UUNT – Atofina Chemicals (BIOMATE) (T-107/02, ZOdl., str. II-1845); z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Peek & Cloppenburg proti UUNT (Cloppenburg) (T-379/03, ZOdl., str. II-4633), in z dne 12. julija 2006 v zadevi Rossi proti UUNT – Marcorossi (MARCOROSSI) (T‑97/05, neobjavljena v ZOdl.), ni treba nujno zagovarjati vseh izpodbijanih odločb odborov za pritožbe. Pridružil se je predlogu tožeče stranke in zahteval razveljavitev izpodbijane odločbe.
22 Treba je opomniti, da UUNT torej lahko, ne da bi spremenil stanje spora, po svoji izbiri predlaga, naj se sprejmejo predlogi ene ali druge stranke, in predloži argumente v podporo tožbenih razlogov te stranke. Nasprotno pa ne more izoblikovati samostojnih predlogov za razveljavitev ali predložiti razlogov za razveljavitev, ki jih niso navedle druge stranke (sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. maja 2005 v zadevi Reemark proti UUNT - Bluenet (Westlife), T-22/04, ZOdl., str. II-1559, točka 18).
23 V tem primeru je UUNT jasno izrazil svojo voljo podpreti predloge in tožbene razloge tožeče stranke, tako v odgovoru na tožbo kot med obravnavo. V odgovoru na tožbo je izrecno navedel, da formalno predlaga zavrnitev tožbe zgolj zato, ker meni, da mu Uredba št. 40/94 ne dovoljuje predlagati razveljavitve odločbe odbora za pritožbe. Zaradi razlogov, ki so bili predstavljeni v prejšnji točki in v skladu s sodno prakso, na katero se je med obravnavo skliceval UUNT, taka analiza ne ustreza pravnemu stanju, zato je primerno predloge UUNT spremeniti in šteti, da je v bistvu predlagal, naj se ugodi predlogom tožeče stranke. Po tej spremembi ni neskladnosti med predlogi in trditvami, ki so bili predstavljeni v odgovoru na tožbo in med obravnavo.
24 Iz zgoraj navedenega sledi, da je v tem primeru treba preizkusiti zakonitost izpodbijane odločbe v zvezi s tožbenimi razlogi, navedenimi v tožbi, pri čemer je treba upoštevati argumente, ki jih je predstavil UUNT.
Listine, ki so bile prvič predložene pred Sodiščem prve stopnje
25 Med postopkom pred odborom za pritožbe Priloge 48 (odločba Giurì di autodisciplina pubblicitaria (žirija za oglasno samodisciplino) št. 165/93 z dne 22. oktobra 1993), 50 (obvestilo Generalnega direktorata za kmetijstvo Evropske komisije z dne 20. maja 1997) in 51 (obvestilo italijanskega Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 64969 z dne 3. avgusta 1993) tožbe in priloge od 1 do 3 (izvlečki medmrežnih strani v zvezi z Valle Grana, sirom castelmagno in spletno stranjo www.granapadano.com) intervencijske vloge Biraghija niso bile predložene.
26 Tožeča stranka je med obravnavo izjavila, da se je pripravljena odreči temu, da bi Sodišče prve stopnje upoštevalo priloge 48, 50 in 51 tožbe. UUNT je prepustil presojo Sodišču prve stopnje.
27 Iz člena 63(2) Uredbe št. 40/94 izhaja, da dejstev, ki jih stranke niso predložile organom UUNT, ni več mogoče predložiti na stopnji tožbe pred Sodiščem prve stopnje, ki je namreč pozvano, naj presodi zakonitost odločbe odbora za pritožbe in s tem nadzoruje njegovo uporabo prava Skupnosti, zlasti glede dejstev, ki so bila predložena navedenemu odboru. Sodišče prve stopnje pa nasprotno ne sme izvesti takega nadzora tako, da bi upoštevalo dejstva, ki so mu bila na novo predložena, razen če je izkazano, da bi bil odbor za pritožbe med upravnim postopkom po uradni dolžnosti moral upoštevati ta dejstva, preden je sprejel kakršno koli odločbo v tem primeru (sodba Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul, C-29/05 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 54, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2002 v zadevi eCopy proti UUNT (ECOPY), T‑247/01, Recueil, str. II-5301, točka 46).
28 Sodišče prve stopnje tako pri nadzoru zakonitosti odločbe na podlagi člena Uredbe št. 40/94 ne more upoštevati zgoraj navedenih listin, ki se navezujejo na dejanske okoliščine, ki odboru za pritožbe niso bile znane. Zato je treba zavrniti omenjene dokumente, ne da bi bilo treba preizkusiti njihovo dokazno vrednost.
Temelj
29 Tožeča stranka v podporo tožbi v bistvu navaja en tožbeni razlog, ki zadeva kršitev določb člena 142 Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 14 Uredbe št. 2081/92.
Trditve strank
30 Tožeča stranka najprej zatrjuje, da „grana“ ni generičen pojem zaradi razlikovalnega učinka, ki izhaja iz priznanja ZOP „grana padano“, tako na nacionalni ravni, na podlagi legge nº 125, Tutela delle denominazioni di origine e tipiche dei formaggi (zakon št. 125 z dne 10. aprila 1954 o zaščiti označb porekla in vrst sira, GURI št. 99 z dne 30. aprila 1954, str. 1294, v nadaljevanju: zakon št. 125/54), kot na ravni Skupnosti, na podlagi Uredbe št. 1107/96. To priznanje naj bi implicitno določalo, da morajo vsi proizvajalci, ki uporabljajo ZOP „grana padano“, slediti posebnim pravilom, ki so določena v pravilniku te ZOP in so namenjena zagotovitvi kakovosti proizvoda, ki se ponuja v prodajo javnosti. Poleg tega tožeča stranka navaja, da Biraghi, ki je bil do leta 1997 eden od 200 proizvajalcev v Consorziu, ni več član, zato ne more uporabljati ZOP „grana padano“ in ni več zavezan slediti pravilniku. Omejitev uporabe izraza ZOP „grana“ za prepoznavanje ZOP „grana padano“ naj bi bilo prav tako potrjeno z Decreto del Presidente della Repubblica, Modificazione al disciplinare di produzione del formaggio „Grana Padano“ (dekret predsednika republike o spremembi pravilnika za sir grana padano z dne 26. januarja 1987) (GURI št. 137 z dne 15. junija 1987, str. 4), ki določa, da se možnost uporabe oznake „grana trentino“ dodeli samo, če se v celoti sledi pravilniku za izdelavo „grana padano“.
31 Tožeča stranka in Italijanska republika navajata, da je izraz „grana“ po izvoru geografski izraz, ki služi za označitev majhnega rečnega toka, ki se izteka v reko Pad, v dolini, imenovani Valle Grana. Italijanska republika navaja, da ima zaščita izraza „grana“ za označbo sira z ZOP pravno podlago v členu 2(3) Uredbe št. 2081/92.
32 Tožeča stranka poleg tega trdi, da je bila zaščita označbe „grana“ že tudi brez pridevnika „padano“ predhodno priznana z Uredbo št. 1107/96. V zvezi s tem navaja, da zapisnik sestanka odbora za ureditev označb porekla in geografskih imen z dne 22. novembra 1995 določa, da so „države članice [izjavile], da se naj bi člen 13 [Uredbe št. 2081/92] uporabljal za sledeče označbe: [...] grana, padano, parmigiano, reggiano“.
33 Tožeča stranka opozarja, da se je Sodišče Evropskih skupnosti že izreklo proti generičnemu značaju posameznih delov označb, ki so sicer izvorno sestavljene, in sicer v sodbi z dne 25. junija 2002 v zadevi Bigi (C-66/00, Recueil, str. I-5917), v kateri je izključilo generični značaj označbe „parmezan“, kot je predlagal Consorzio del Formaggio Parmigiano Reggiano.
34 Tožeča stranka poleg tega trdi, da je bila z vzpostavitvijo režima označb porekla v Italiji izvorna vrsta „grana“ razdeljena na dve podvrsti, in sicer grana padano in parmigiano reggiano, ki sta obe ZOP. Prva naj bi se proizvajala na območjih severno od reke Pad, medtem ko se druga proizvaja na območjih južno od te reke.
35 Tožeča stranka in Italijanska republika zatrjujeta, da bi bili priznanje generičnega značaja izraza in njegova splošna uporaba brez razlikovanja v nasprotju z vsebino Uredbe št. 2081/92, zlasti z njenim členom 13(1), ki naj bi prepovedoval vsakršno uporabo znamk, označb, imen ali poimenovanj, ki bi lahko posegale v doseganje ciljev, zasledovanih z registracijo zaščitenih označb porekla in geografskih poimenovanj na podlagi te uredbe.
36 Tožeča stranka poudarja, da člen 10 zakona št. 125/54 celo kazensko ureja „vsakršno uporabo prepoznavnih označb porekla ali značilnih označb, s celovito ali delno spremembo, z dodajanjem, čeprav posredno, popravkov, kot so ‚vrsta‘, ‚način‘,‚okus‘ ali podobno“.
37 Tožeča stranka prav tako navaja sodno prakso nacionalnih sodišč in več ugotovitev o kršitvah med leti 1997 in 2000 s strani italijanskega ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, ki so bile poslane italijanskim proizvajalcem, ki so nezakonito označevali svoje proizvode z označbo „grana“. Te ugotovitve naj ne bi omajala sodba Corte di cassazione (pritožbeno sodišče, Italija) št. 2562 z dne 28. novembra 1989, da uporaba označbe „grana“ ni predmet posebnih omejitev, saj naj bi ta bila izdana pred vzpostavitvijo označb porekla po Uredbi št. 2081/92.
38 Končno, Italijanska republika se v bistvu pridružuje trditvam tožeče stranke in dodaja, da se izraz „grana“ lahko šteje za skrajšano obliko, ki jo vsi potrošniki uporabljajo za poimenovanje sira „grana padano“. Poleg tega dodaja, da italijanska vlada v vlogi za registracijo označbe „grana padano“ v skladu s postopkom iz člena 17 Uredbe št. 2081/92 v opombi ni izključila uporabe posamičnih izrazov te označbe. Zato meni, da bi bilo treba ugotoviti, da je tudi sam izraz „grana“ zaščiten in rezerviran z ZOP.
39 UUNT navaja, da člen 3 Uredbe št. 2081/92 določa, da je treba pri ugotavljanju, ali je neko ime postalo generično, upoštevati več dejavnikov in preučiti obstoječe stanje v državi članici, iz katere ime izvira, in v drugih državah članicah. Prav tako naj bi bilo treba preučiti ravnanje in mnenje zadevne javnosti. UUNT v zvezi s tem opozarja, prvič, da je izvajanje anket eden od najbolj pogosto uporabljenih instrumentov Evropske komisije in držav članic, ter drugič, da bi odbor za pritožbe, pred katerim je tekel postopek, v skladu s členom 76 Uredbe št. 40/94 za mnenje lahko zaprosil Evropsko komisijo ali nacionalne organe.
40 UUNT navaja, da se ne zdi, da bi se odbor za pritožbe posvetoval s pristojnimi italijanskimi organi ali organi Skupnosti, niti da bi izvedel poglobljeno študijo italijanskega trga in trgov ostalih držav članic. Odbor za pritožbe naj bi se bolj zanašal na splošne italijanske slovarje in na raziskave, opravljene na medmrežju.
41 UUNT poleg tega poudarja, da je sam odbor za pritožbe ob navajanju Enciclopedia Zanichelli, Dizionario della lingua italiana Le Monnier in Vocabolario della lingua italiana Zingarelli izjavil, da za italijanskega potrošnika izraz „grana“ ne pomeni zgolj „polmastnega, trdega in kuhanega sira“, temveč sir z lastnostmi, ki „izvira iz značilnih območij Emilije in Lombardije“. Vendar naj bi bila okoliščina, da so uporabljeni slovarji omenjali določeno regijo, sama po sebi zadostna za izključitev generične značilnosti izraza „grana“.
42 Poleg tega naj bi okoliščina, da so določeni slovarji in kuharski recepti izmenično uporabljali izraz „grana“ ali „grana padano“, bolj podpirala stališče, da je izraz „grana“ za italijanskega potrošnika sopomenka za izraz „grana padano“.
43 UUNT opozarja, da v skladu s členom 13(3) Uredbe št. 2081/92, ZOP potem, ko je bila registrirana, ne more postati generična. Tako kot Evropska komisija ali pristojni sodni organi, skupnostni ali nacionalni, niso presodili, da je kakšna ZOP postala generična, bi tudi organi UUNT morali upoštevati, da je registracija take ZOP veljavna in vredna varstva.
44 Biraghi trdi, da ima izraz „grana“ generičen značaj, in da opredeljuje vrsto sira, ki dozoreva počasi, je polmasten, kuhan, trd in grudičast. Ta izraz naj bi se dobesedno nanašal na grudičasto strukturo sira, ki naj bi dobil svoje ime prav zaradi te značilnosti, in kot tak naj ne bi izkazoval geografskega področja ali natančnega območja porekla. Biraghi v zvezi s tem navaja, da se dandanes v Valle Grana proizvaja samo sir castelmagno, ki ima ZOP.
45 Biraghi poleg tega trdi, da je zgoraj navedena sodba Bigi, na katero se je sklicevala tožeča stranka, zadevala označbo, ki je bila sestavljena iz dveh izrazov, ki sta se oba nanašala na mesto proizvodnje: „parmigiano“ za sir, ki se proizvaja v okolici mesta Parma, in „reggiano“ za sir, proizveden v Reggio Emiliji.
46 Biraghi prav tako zatrjuje, da se je grudičast sir imenoval „grana“ dolgo časa pred nastankom prvih sirarn okrog 19. stoletja, kot je sicer razlagala tožeča stranka v eni svojih publikacij, v kateri naj bi pripoznala, da je bil sir grana prvič proizveden okoli leta 1135, in da je njegovo ime, ki se je uporabljalo že leta 1750, dobilo navdih v njegovi grudičasti strukturi.
47 Biraghi oporeka, da se je s vzpostavitvijo režima ZOP v Italiji sir „grana“ razdelil v dve različici iste vrste, in sicer na grana padano in parmigiano reggiano, ki sta obe ZOP. Dodaja, da „grana“ ne označuje več tretje vrste sira, ki je drugačen od teh ZOP. Izraz „grana“ naj bi nasprotno označeval isto vrsto trdega sira s trdimi grudami, v katero naj bi spadali grana Biraghi in obe navedeni ZOP. Dejstvo, da so bila za proizvodnjo in trženje grana padano in parmigiano reggiano določena posebna pravila, naj ne bi pomenilo, da sir „grana“ več ne obstaja.
48 V zvezi z zakonodajnim vidikom Biraghi navaja, da Odločba Komisije 96/536/ES z dne 29. julija 1996 o določitvi seznama izdelkov na osnovi mleka, glede katerega so države članice pooblaščene, da odobrijo posamezna ali splošna odstopanja v skladu s členom 8(2) Direktive 92/46/EGS in vrsto odstopanj, ki se uporabljajo za proizvodnjo takih izdelkov (UL L 230, str. 12), posebej omenja „Dansk Grana“ in „Romonte – Typ Grana“.
49 Biraghi zatrjuje, da je obstoj sira grana kot vrste potrjen v več knjigah in slovarjih, odločbah o zavrnitvi prijav za registracijo znamk Grana Piemontese in Grana Reale s strani l'Ufficio Italiano Brevetti e Marchi (italijanski urad za patente in znamke), okrožnici poklicnega združenja Assolatte št. 1 z dne 4. januarja 1999, ki je v prilogi določala tri vrste grane, in sicer grana padano, parmigiano reggiano in „ostale grane“, ter z dejstvom, da slednjo vrsto pri svojih izkazih uporablja tudi l'Istituto Nazionale di Statistica (ISTAT, nacionalni statistični institut).
50 Biraghi v nasprotju s tožečo stranko in Italijansko republiko zatrjuje, da je označba, registrirana kot ZOP v smislu členov 9 in 10 zakona št. 125/54 ter člena 13 Uredbe št. 2081/92, samo sestavljena označba „grana padano“, in ne tudi izraz „grana“. V skladu s členom 3(1) Uredbe št. 2081/92, tako trdi Biraghi, naj bi namreč izraz „grana“ zaradi generičnega značaja sam ne mogel biti registriran kot ZOP.
51 V zvezi s tem Biraghi navaja, da je vprašanje uporabe izraza „grana“ brez pridevnika „padano“ v Italiji že obravnavalo Corte di Cassazione v sodbi št. 2562 z dne 28. novembra 1989, v kateri je presodilo, da „čeprav ima sir grana padano priznano poreklo in je zloraba označbe kazenskopravno zaščitena, pa sir, ki se imenuje zgolj ‚grana‘, v veljavni zakonodaji ni prepoznan kot vrsta sira, tako da uporaba tega imena [...] ni predmet posebnih omejitev in ni kršitev zakona [125/54]“. Biraghi prav tako dodaja, da je Sodišče v sodbi z dne 9. junija 1998 v zadevi Chiciak in Fol (C-129/97 in C-130/97, Recueil, str. I-3315) o ZOP „époisses de Bourgogne“ „v zvezi s sestavljeno označbo porekla [registrirano na podlagi poenostavljenega postopka iz člena 17 Uredbe št. 2081/92, presodilo]“, da dejstvo, da za to označbo ne obstaja navedba v opombi priloge uredbe [1107/96], ki bi podrobneje določala, da se registracija za enega od delov te označbe ni zahtevala, ne pomeni nujno, da je vsak od teh delov zaščiten. Zaščito generičnih označb naj bi Sodišče prav tako zavrnilo v sodbah v zadevi Exportur z dne 10. novembra 1992 (C-3/91, Recueil, str. I-5529), in v zadevi Pistre in drugi z dne 7. maja 1997 (od C-321/94 do C-324/94, Recueil, str. I-2343).
52 Glede na zgoraj navedeno Biraghi meni, da uporaba generičnega izraza „grana“ ni niti kršitev člena 13(1) Uredbe št. 2081/92 niti nacionalnega režima na področju označb porekla. Zakon št. 125/54 naj bi namreč prepovedoval vse uporabe označbe porekla s spremembo besedila v „tip“, „uporaba“ ali „okus“, vendar ne same uporabe generičnega izraza „grana“.
Presoja Sodišča prve stopnje
53 Člen 142 Uredbe št. 40/94 določa, da ta uredba ne posega v določbe Uredbe št. 2081/92, zlasti ne v njen člen 14.
54 Člen 14 Uredbe št. 2081/92 določa, da se zahteva za registracijo znamke, ki ustreza eni od situacij iz člena 13 in zadeva isti razred, zavrne pod pogojem, da je bila zahteva za registracijo znamke vložena po datumu objave iz člena 6(2). Znamke, ki so registrirane v nasprotju s to določbo, se razveljavijo.
55 Iz tega izhaja, da mora UUNT uporabljati Uredbo št. 40/94 na način, ki ne posega v zaščito ZOP iz Uredbe št. 2081/92.
56 UUNT mora zato zavrniti registracijo vsake znamke, ki bi izpolnjevala enega od pogojev iz člena 13 Uredbe št. 2081/92, in jo v primeru, če je znamka že registrirana, razglasiti za nično.
57 Poleg tega zaščitene označbe, v skladu s členom 13(3) Uredbe št. 2081/92, ne morejo postati generične in okoliščina, da Uredba št. 1107/96 ne vsebuje navedbe v obliki napotila v opombi, da se registracija izraza „grana“ ne zahteva, ne pomeni nujno, da sta oba dela označbe „grana padano“ zaščitena (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo v zadevi Chiciak in Fol, točka 39).
58 Poleg tega člen 13(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2081/92 določa, da „[k]adar registrirano ime znotraj vsebuje ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki se šteje kot generično, se uporaba navedenega generičnega imena na ustreznem kmetijskem proizvodu ali živilu ne šteje, kot da je v nasprotju z (a) ali (b) v prvem pododstavku. Iz tega izhaja, da je treba v primeru, če je ZOP sestavljena iz več elementov, od katerih gre pri enem za generičen izraz kmetijskega proizvoda ali živila, uporabo tega generičnega imena registrirane znamke šteti kot skladno s členom 13(1), prvim pododstavkom, (a) ali (b) Uredbe št. 2081/92 in zavrniti zahtevo za razglasitev ničnosti na podlagi ZOP.
59 V zvezi s tem iz zgoraj navedene sodbe Chiciak in Fol (točka 38) izhaja, da so v sistemu registracije Skupnosti, vzpostavljenim z Uredbo št. 2081/92, vprašanja v zvezi z zaščito, ki je namenjena različnim delom imena, in zlasti vprašanje, ali gre za generično ime ali za del, ki je zaščiten proti praksam iz člena 13 navedene uredbe, predmet presoje, ki se izvede s podrobno analizo zadevnih dejanskih okoliščin.
60 V zvezi s tem je treba uvodoma ugotoviti, da je odbor za pritožbe imel pristojnost opraviti tako analizo, in če bi tako nanesle okoliščine, zavrniti zaščito generičnega dela ZOP. Glede na to, da namreč ne gre za razveljavitev ZOP kot take, dejstvo, da člen 13(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2081/92 izključuje zaščito generičnih označb v ZOP, odboru za pritožbe omogoča preveriti, ali je zadevni izraz dejansko generična označba kmetijskega proizvoda ali živila.
61 Predpostavka za tako analizo je preizkus določenega števila pogojev, ki v veliki meri zahteva poglobljeno poznavanje posameznih elementov tako v državi članici (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. decembra 2001 v zadevi Carl Kühne in drugi, C-269/99, Recueil, str. I-9517, točka 53), kot obstoječe stanje v drugih državah članicah (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. marca 1999 v zadevi Danska in drugi proti Komisiji, C-289/96, C-293/96 in C-299/96, Recueil, str. I‑1541, točka 96).
62 V teh okoliščinah bi odbor za pritožbe moral izvesti podroben preizkus dejavnikov, ki bi lahko opredeljevali ta generični značaj.
63 Člen 3 Uredbe št. 2081/92 določa – po tem, ko je bilo ugotovljeno, da označb, ki so postale generične, ni mogoče registrirati –, da je treba za ugotovitev, ali je označba postala generična, upoštevati vse dejavnike in zlasti obstoječe stanje v državi članici, iz katere izvira poreklo imena in na območjih potrošnje, obstoječe stanje v drugih državah članicah in zadevno nacionalno in skupnostno zakonodajo.
64 Ista merila je treba upoštevati pri uporabi člena 13(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2081/92. Kot je ugotovilo Sodišče, opredelitev pojma „ime, ki je postalo generično“, podana v členu 3(1), drugi pododstavek iste uredbe, velja prav tako za imena, ki so vedno bila generična (zgoraj navedena sodba Danska in drugi proti Komisiji, točka 80).
65 Tako so indici s pravnega, ekonomskega, tehničnega, zgodovinskega, kulturnega in družbenega področja, ki omogočajo izvesti podrobno potrebno analizo, zlasti: zadevna nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti, vključno z njunim zgodovinskim razvojem; dojemanje domnevno generičnega imena s strani povprečnega potrošnika, vključno z dejstvom, da prepoznavnost imena ostane povezana s tradicionalno izdelavo sira v regiji zaradi tega, ker se običajno ne uporablja v drugih regijah države članice ali Evropske unije; okoliščina, da je bil izdelek z zadevnim imenom zakonito tržen v nekaterih državah članicah; dejstvo, da je bil izdelek pod zadevnim imenom zakonito proizveden v državi imena, čeprav ne po tradicionalnem načinu proizvodnje; okoliščina, da je taka proizvodnja trajala dalj časa; količina izdelkov z zadevnim imenom, ki niso bili proizvedeni na tradicionalen način v primerjavi s količino izdelkov, proizvedenih na tak način; tržni delež izdelkov z zadevnim imenom, ki niso bili proizvedeni na tradicionalen način, v primerjavi s tržnim deležem izdelkov, proizvedenih na tak način; dejstvo, da so izdelki, ki niso bili proizvedeni na tradicionalen način, predstavljeni tako, da se navezujejo na mesto proizvodnje izdelkov, ki so bili proizvedeni na tradicionalen način; zaščita zadevnega imena z mednarodnimi sporazumi in število držav članic, ki se morebiti sklicujejo na domnevno generičen značaj zadevnega imena (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Danska in drugi proti Komisiji, točke 95, 96, 99 in 101, in Bigi, točka 20, ter sodbo z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Nemčija in Danska proti Komisiji, C-465/02 in C-466/02, ZOdl., str. I-9115, točke 75, 77, 78, 80, 83, 86, 87, 93 in 94).
66 Poleg tega Sodišče pri presoji generičnega značaja imena ni zavrnilo možnosti upoštevanja ankete, izvedene pri potrošnikih z namenom razumevanja njihovega zaznavanja zadevnega imena ali mnenja odbora (zgoraj navedena sodba Danska in drugi proti Komisiji, točke od 85 do 87), ustanovljenega s Sklepom Komisije 93/53/EGS z dne 21. decembra 1992 o ustanovitvi znanstvenega odbora za označbe porekla, geografske označbe in certifikate posebnega značaja (UL 1993, L 13, str. 16), ki ga je nato nadomestila skupina znanstvenih strokovnjakov za označbe porekla, geografske označbe in zajamčene tradicionalne posebnosti s Sklepom Komisije 2007/71/ES z dne 20. decembra 2006 (UL 2007, L 32, str. 177). Ta odbor, ki je sestavljen iz visoko usposobljenih strokovnjakov s področja prava in kmetijstva, ima za cilj predvsem preučevanje generičnega značaja imen.
67 Končno je mogoče vzeti v ozir druge elemente, zlasti definicijo poimenovanja, ki se kot generična vodi v Codex alimentarius (o dokazni vrednosti Codexa alimentariusa glej sodbi Sodišča z dne 22. septembra 1988 v zadevi Deserbais, 286/86, Recueil, str. 4907, točka 15, in z dne 5. decembra 2000 v zadevi Guimont, C-448/98, Recueil, str. I-10663, točka 32), in prisotnost imena na seznamu v Prilogi II mednarodne konvencije o uporabi označb porekla in imen sirov, podpisane v Stresi 1. junija 1951 (vključitev na ta seznam dovoljuje uporabo imena v vseh državah podpisnicah konvencije, pod pogojem, da se upoštevajo pravila proizvodnje in da je navedena država proizvodnje, ne da bi ta možnost bila omejena na proizvajalce iz ustreznega geografskega območja (glej zgoraj navedene sklepne predloge k sodbi generalnega pravobranilca D. Ruiz-Jaraboja v zadevi Nemčija in Danska proti Komisiji, Recueil, str. I-9118, točka 168)).
68 Vendar je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni sledil merilom, ki so bila oblikovana skozi sodno prakso Skupnosti na področju ZOP in člena 3 Uredbe št. 2081/92.
69 Odbor namreč ni upošteval nobenega od elementov, ki v skladu s sodno prakso iz točk od 65 do 67 omogočajo izvesti zahtevano analizo morebitnega generičnega značaja imena ali enega od elementov, ki ga sestavljajo, niti ni opravil anket pri potrošnikih ali zaprosil za mnenje usposobljenih strokovnjakov, niti ni opravil poizvedovanj (tako pri državah članicah kot pri Komisiji, ki bi lahko predložila vprašanje zgoraj omenjenemu znanstvenemu odboru), čeprav naj bi to možnost imel na podlagi člena 74(1), prvi del stavka, in člena 76 Uredbe št. 40/94, kot je pravilno trdil UUNT.
70 Dokazna sredstva, ki podpirajo izpodbijano odločbo, so v bistvu zgolj izvlečki slovarjev in raziskav z medmrežja, ki jih je opravilo tajništvo odbora za pritožbe.
71 Vendar pogostost pojave izraza na medmrežju sama po sebi ne more izkazati generičnega značaja imena. Poleg tega so vse definicije izraza „grana“ iz slovarjev, ki jih je navedel odbor za pritožbe, napotovale na mesto proizvodnje grana padano, ki ustreza območju Padske nižine. Zato v nasprotju s tem, kot je ugotovil odbor za pritožbe, ti slovarji bolj izkazujejo, da se ime „grana“ v italijanščini rabi kot skrajšana oblika za grana padano in da je ime „grana“ dejansko in v duhu povezano s padskim poreklom tega proizvoda, kar potrjujeta tudi dva nemška slovarja, ki sta navedena v točkah 50 in 51 izpodbijane odločbe. Definicija v Enciclopedia Treccanni je brezpredmetna, saj je iz leta 1949, torej starejša od Uredbe št. 1107/96 in zakona št. 125/54, ki vsebuje prvo priznanje imena „grana padano“ kot ZOP.
72 Poleg tega je treba ugotoviti, da bi moral odbor za pritožbe, če bi primerno upošteval vsa dokazna sredstva tožeče stranke in uporabil merila iz sodne prakse Sodišča, presoditi, da generični značaj imena „grana“ ni bil pravno zadostno dokazan.
73 Med temi dejavniki je predvsem zakonodajno stanje glede zaščite imena „grana padano“ v Italiji in njegov zgodovinski razvoj.
74 V zvezi s tem je treba omeniti, da prvo zakonodajno priznanje imena „grana“ izvira iz Regio Decreto Legge n° 1177, Disposizioni integrative della disciplina della produzione e della vendita dei formaggi (kraljevski zakonski dekret št. 1177 o dopolnilnih določbah ureditve proizvodnje in prodaje sirov) (GURI št. 179 z dne 8. avgusta 1938). V tem dekretu, ki določa najnižjo vsebnost maščob v različnih italijanskih sirih, se omenjajo grana parmigiano-reggiano, grana lodigiano, grana emiliano, grana lombardo in grana veneto. Ta dekret izpričuje dejstvo, da se je grana proizvajala v več predelih Padske doline, v bližini Parme in Reggio Emilije, Lodija, v Emiliji, Lombardiji in Benečiji. Vendar pa ime „grana padano“ ni omenjeno.
75 Ugotoviti je treba, da so vsa ta območja vključena ali v območje proizvodnje parmigana reggiana (Parma, Reggio Emilija, Modena, Bologna, vzhodno od reke Reno in Mantova, vzhodno od reke Pad), ali grane padana (Piemont, Lombardija, Emilija Romanja, Benečija in provinca Trento).
76 Po vzpostavitvi prvega režima označb porekla v Italiji z zakonom št. 125/54 in Decreto del Presidente della Repubblica n° 1269, Riconoscimento delle denominazioni circa i metodi di lavorazione, caratteristiche merceologiche e zone di produzione dei formaggi (dekret predsednika republike št. 1269 z dne 30. oktobra 1955 o priznanju označb v zvezi z načini izdelave, trgovskimi značilnostmi in območji proizvodnje sira) (GURI št. 295 z dne 22. decembra 1955, str. 4401), ki je pripoznal označbo porekla „grana padano“, je sir parmigiano reggiano zaradi svojih posebnih značilnosti izgubil kvalifikacijo kot grana, medtem ko so bili vsi ostali siri grana priznani pod označbo „padano“.
77 Dejstvo, da je italijanska zakonodaja iz leta 1938 navajala različne grane (parmigiano-reggiano, lodigiano, emiliano, lombardo in veneto), ki so vsi proizvodi iz območja Padske nižine, ne da bi navedla grana padano, in dejstvo, da je poznejša zakonodaja uvedla označbo „grana padano“ ter opustila prejšnje označbe, nakazujeta, da je grana sir, ki se tradicionalno proizvaja v več območjih Padske nižine, in ki ga je italijanski zakonodajalec zaradi tega dejstva v nekem trenutku označil z izrazom „padano“, zato da bi poenostavil zakonski okvir in v eno samo označbo vključil različne prejšnje označbe, ki so vse izvirale iz padske doline.
78 Oznaka „padano“ torej ni bila uvedena zato, da bi se obseg ZOP omejil na zgolj določene grane, temveč predvsem zato, da bi se jih združilo pod isto višjo zaščito, ki je bila v začetku podeljena z italijansko zakonodajo in nato z Uredbo št. 2081/92. Iz tega sledi, da razvoj italijanskega pravnega okvirja izkazuje, da ime „grana“ ni generično.
79 Nobeden izmed argumentov Biraghija ne daje dvomiti v te ugotovitve. Prvič, v zvezi z obstojem označbe „grana trentino“ je treba ugotoviti, da je dekret predsednika republike o spremembi pravilnika za sir grana padano, ki ga je navedel Biraghi, dovolil dodati siru grana padano, ki je bil proizveden v okolici province Trento, izraz „trentino“ (iz Trenta). Ta možnost zgolj podkrepljuje vtis, da je sir mogoče imenovati „grana“ zgolj, če je proizveden v skladu s pravilnikom za „grana padano“.
80 Drugič, čeprav je res, da okrožnica združenja Assolate omenja „ostale grane“ poleg grana padano, je treba ugotoviti, kot izhaja iz tabele, priložene k tej okrožnici, da so se te „ostale grane“ izvažale v druge države, ki niso članice Evropske skupnosti, zlasti v Združene države, Japonsko, Rusijo, Hrvaško in Slovenijo (slednja ni bila članica Evropske unije v obdobju, ki ga zadevajo ti podatki, t.j. leta 1999). Argument v zvezi s sirom, namenjenim za izvoz v države, v katerih ime „grana“ ne uživa nobene posebne pravne zaščite, je Sodišče, ob uporabi načela teritorialnosti, priznalo na področju pravic intelektualne lastnine v zgoraj navedeni sodbi Exportur (točka 12). Isto velja za podatke, ki jih je pridobil ISTAT in ki jih je navajal Biraghi, ki niso prepričljivi, saj ne izkazujejo namembnih trgov „ostalih gran“.
81 Tretjič, Biraghi, s tem ko trdi, da naj izraz „grana“ ne bi označeval geografskega območja kot takega, v bistvu želi dokazati, da naj ime „grana“ v nobenem primeru ne bi uživalo zaščite iz Uredbe št. 2081/92, ker ne ustreza definiciji označbe iz člena 2 navedene uredbe. Vendar je brezpredmetno, ali ime „grana“ izvira iz dejstva, da ima sir, ki ga označuje, grudičasto sestavo, ali iz dejstva, da je bil proizveden v Valle Grana, saj je na podlagi člena 2(3) Uredbe št. 2081/92 ZOP lahko tudi tradicionalno negeografsko ime, ki označuje živilo, po poreklu iz določene regije ali posebnega kraja, ki nudi enotne naravne dejavnike, po katerih se razlikuje od sosednjih območij (zgoraj navedena sodba Nemčija in Danska proti Komisiji, točke od 46 do 50). V zvezi s tem ni sporno, da sir grana izvira iz regije Padske nižine. Zato izpolnjuje pogoje iz člena 2(3) Uredbe št. 2081/92.
82 Četrtič, Biraghijevo sklicevanje na zgoraj navedeno sodbo Nemčija in Danska proti Komisiji v podporo njegovi trditvi je popolnoma brezpredmetno, ker Sodišče ne oporeka možnosti, da bi negeografsko ime lahko bilo ZOP, temveč nasprotuje zgolj obsegu proizvodnega območja negeografskega imena „feta“. Na podlagi istih ugotovitev je treba zavrniti tudi argument Biraghija, da se v Valle Grana proizvaja samo sir castelmagno. Prav tako je treba zavrniti sklicevanje Biraghija na zgoraj navedeno sodbo Pistre in ostali, kot izhaja iz točke 35 te sodbe, ker ta zadeva ime („montagne“), ki ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko bilo označba porekla v smislu člena 2 Uredbe št. 2081/92, saj ne obstaja neposredna vez med kakovostjo in lastnostmi proizvoda ter posebnim geografskim poreklom.
83 Petič, Odločba 95/536, ki navaja danske sire „Dansk Grana“ in nemški sir „Romonte – Typ Grana“, je bila sprejeta v okviru uporabe Direktive Sveta 92/46/EGS z dne 16. junija 1992 o zdravstvenih predpisih za proizvodnjo in dajanje na trg surovega mleka, toplotno obdelanega mleka in izdelkov na osnovi mleka (UL L 268, str. 1). Ker Odločba 95/536 zajema zgolj dovolitev odstopanj v zvezi z zdravstvenimi predpisi v Direktivi 92/46, ne more posegati na zaščito pravice intelektualne lastnine, kot je ZOP (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo v zadevi Nemčija in Danska proti Komisiji, točka 96). Četudi bi ta navedba izkazovala generični značaj imena „grana“ na Danskem in v Nemčiji, takega sklepanja naj ne bi bilo mogoče raztegniti na celotno ozemlje Skupnosti ali vsaj na njen znaten del. Poleg tega se Odločba 95/536 nanaša na danski grana in na nemški sir, ki je označen kot „tip“ grana, kar naj bi na Danskem in v Nemčiji zbujalo vtis, da je ime „grana“ brez dodatnega izraza obdržalo pomen, vezan na „grana padano“ (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo v zadevi Nemčija in Danska proti Komisiji, točka 92). Končno, Odločba 95/536, ki jo je navedel Biraghi, je iz leta 1996, ko so se države članice še lahko posluževale odstopanja iz člena 13(2) Uredbe št. 2081/92, ki jim je dovoljevalo ohraniti nacionalne režime o odobritvi uporabe registriranih imen na podlagi člena 17 za obdobje največ petih let po datumu objave uredbe.
84 Šestič, sodba Corte di cassazione z dne 28. novembra 1989 je bila izdana v okviru kazenskega postopka in sodišče je izrecno izjavilo, da je oprostilna sodba za obtoženca – v tistem trenutku – bila posledica odsotnosti kazenske sankcije za neprimerno uporabo imena „grana“. Poleg tega je bila ta sodba izdana pred nastopom veljave Uredb št. 2081/92 in 1107/96, t.j. preden je bila zaščita ZOP opredeljena na ravni Skupnosti. Končno, iz več zapisnikov o ugotovitvi prevar l’Ispettorato centrale repressione frodi (Centralni urad za preprečevanje prevar) italijanskega ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, ki jih je predložila tožeča stranka, ter vseh po sodbi Corte di cassazione in Uredbi št. 1107/96, izhaja, da so italijanski organi sistematično zasegali sire, ki imajo zgolj označbo „grana“, ker naj bi taka praksa kršila ZOP „grana padano“, kot je zaščitena z Uredbo št. 1107/96.
85 Končno, slovarji, ki jih navaja Biraghi, niso več relevantni. V nasprotju s tem, kar trdi Biraghi, je treba pripomniti, da čeprav je res, da Dictionnaire des fromages Larousse definira grane kot „italijanske sire, ki imajo (določene) skupne značilnosti“, kljub temu v nadaljevanju navaja, da je niz italijanskih zakonov opredelil označbo glede na razlikovanje sirov, proizvedenih v določenih provincah (parmigiano reggiano), od sirov, proizvedenih v določenih drugih provincah (grana padano), kar podpira trditev, ki nasprotuje generičnemu značaju imena „grana“. Nobene ugotovitve pa ni mogoče izvesti iz Guide du fromage Androuët-Stock, ki ne navaja niti grana padano.
86 Italijanski zakonodajni okvir poleg tega ni bil edini indic, ki je bil na razpolago odboru za pritožbe, da bi lahko izključil, da ima ime „grana“ generičen značaj. Odbor je namreč bil seznanjen z dejstvom, da nobena država članica pred regulativnim odborom, s katerim se je posvetovala Komisija pred sprejemom Uredbe št. 1107/96, ni postavila vprašanja v zvezi z domnevnim generičnim značajem imena „grana“. Poleg tega ni prejel nobenega dokaza o trženju sira, imenovanega „grana“, v Evropski skupnosti.
87 Končno, odbor za pritožbe bi lahko, ob upoštevanju svoje obveznosti seznaniti se z veljavnim nacionalnim pravom po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. aprila 2005 v zadevi Atomic Austria proti UUNT – Fabricas Agrupadas de Muñecas de Onil (ATOMIC BLITZ), T-318/03, ZOdl., str. II-1319, točka 35), upošteval obstoj nacionalne zakonodaje o prenosu mednarodne konvencije o uporabi označb porekla in imen sirov, podpisane v Stresi 1. junija 1951, in mednarodnih bilateralnih konvencij o zaščiti imena „grana“.
88 Iz zgoraj navedenega izhaja, da odbor za pritožbe ni mogel ugotoviti, da registracija znamke GRANA BIRAGHI ne krši ZOP „grana padano“ v smislu člena 13(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2081/92.
89 Zato je treba ugotoviti, da je tožba utemeljena, ker je odbor za pritožbe napačno presodil, da je ime „grana“ generično, in da obstoj ZOP „grana padano“ ne preprečuje registracije znamke GRANA BIRAGHI v smislu člena 14 Uredbe št. 2081/92. Izpodbijano odločbo je zaradi tega treba razveljaviti.
Stroški
90 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.
91 Na obravnavi je tožeča stranka predlagala, naj UUNT nosi stroške postopka.
92 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Sodišče lahko ugodi takšnemu predlogu stranke, ki je v sporu uspela, čeprav ga je podala šele med obravnavo (sodba Sodišča z dne 29. marca 1979 v zadevi NTN Toyo Bearing in drugi proti Svetu, 113/77, Recueil, str. 1185; ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1990 v zadevi Automec proti Komisiji, T-64/89, Recueil, str. II-367, točka 79, in z dne 16. novembra 2006 v zadevi Jabones Pardo proti UUNT – Quimi Romar (YUKI), T-278/04, neobjavljena v ZOdl., točka 75).
93 Ker je odločbo odbora za pritožbe treba razveljaviti in je v zvezi s tem treba šteti, da UUNT kljub vsebini svojih predlogov ni uspel, se UUNT, v skladu s predlogi tožeče stranke, naloži plačilo njenih stroškov. Intervenientki nosita vsaka svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
razsodilo:
1) Odločba prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 16. junija 2003 (zadeva R 153/2002-1) se razveljavi.
2) UUNT se naloži, naj nosi svoje stroške in stroške Consorzio per la tutela del formaggio Grana Padano.
3) Italijanska republika in Biraghi SpA nosita vsaka svoje stroške.
Legal | Wiszniewska-Białecka | Moavero Milanesi |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. septembra 2007.