Language of document : ECLI:EU:T:2022:67

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti razširjeni senat)

z dne 9. februarja 2022(*)

„Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Trg storitev železniškega tovornega prometa – Sklep o zavrnitvi pritožbe – Člen 7 Uredbe (ES) št. 773/2004 – Razumni rok – Interes Unije za nadaljnjo preučitev pritožbe – Določitev najprimernejšega organa za preučitev pritožbe – Merila – Očitna napaka pri presoji – Sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi s spoštovanjem pravne države – Nevarnost kršitve pravic pritožnika v primeru zavrnitve pritožbe – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑791/19,

Sped-Pro S.A. s sedežem v Varšavi (Poljska), ki jo zastopa M. Kozak, odvetnica,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo J. Szczodrowski, L. Wildpanner in P. van Nuffel, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Republike Poljske, ki jo zastopa B. Majczyna, agent,

intervenientka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2019) 6099 final z dne 12. avgusta 2019 (Zadeva AT.40459 – Odprema železniškega tovornega prometa na Poljskem – PKP Cargo) o zavrnitvi pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila v zvezi z domnevnimi kršitvami člena 102 PDEU na trgu storitev železniškega tovornega prometa na Poljskem,

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),

v sestavi M. van der Woude, predsednik, A. Kornezov (poročevalec), E. Buttigieg, G. Hesse in D. Petrlík, sodniki,

sodna tajnica: M. Zwozdziak-Carbonne, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 17. septembra 2021

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Sped-Pro S.A., je družba s sedežem v Varšavi (Poljska), ki opravlja storitve odpreme. V okviru teh dejavnosti je uporabila storitve železniškega tovornega prometa, ki jih zagotavlja PKP Cargo S.A., družba pod nadzorom poljske države.

2        Tožeča stranka je 4. novembra 2016 pri Evropski komisiji zoper družbo PKP Cargo vložila pritožbo (v nadaljevanju: pritožba) na podlagi člena 7(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205). Tožeča stranka je v pritožbi med drugim trdila, da je družba PKP Cargo zlorabila svoj prevladujoči položaj v smislu člena 102 PDEU na trgu storitev železniškega tovornega prometa na Poljskem, ker naj bi v bistvu zavrnila sklenitev pogodbe o večletnem sodelovanju z njo pod tržnimi pogoji. Tožeča stranka je 24. avgusta 2017 vložila dopolnilo k pritožbi.

3        Komisija je z dopisom z dne 13. septembra 2017 (v nadaljevanju: usmerjevalni dopis) tožečo stranko obvestila, da namerava pritožbo zavrniti v skladu s členom 7(1) Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81).

4        Tožeča stranka je 19. oktobra, 19. decembra in 21. decembra 2017 ter 8. januarja, 29. junija in 4. oktobra 2018 predložila pripombe in dodatne informacije. Poleg tega sta bila 5. decembra 2017 in 26. aprila 2018 opravljena dva sestanka med tožečo stranko in Komisijo.

5        Komisija je s Sklepom C(2019) 6099 final z dne 12. avgusta 2019 (Zadeva AT.40459 – Odprema železniškega tovornega prometa na Poljskem – PKP Cargo) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) pritožbo v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 773/2004 zavrnila, ker naj bi bil Prezes Urzędu Ochrony Konkurencji i Konsumentów (predsednik urada za varstvo konkurence in potrošnikov, Poljska, v nadaljevanju: poljski organ, pristojen za konkurenco) primernejši za njeno preučitev.

 Postopek in predlogi strank

6        Tožeča stranka je 15. novembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

7        Komisija je 30. januarja 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

8        Replika in duplika sta bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi 7. aprila oziroma 26. junija 2020.

9        Predsednik desetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 25. maja 2020 Republiki Poljski dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije. Republika Poljska je 30. avgusta 2020 vložila intervencijsko vlogo, tožeča stranka pa je 29. septembra 2020 predložila stališča glede navedene vloge. Vendar je predsednik desetega senata Splošnega sodišča 8. oktobra 2020 odločil, da teh stališč ne bo vložil v spis, ker so bila predložena po izteku roka.

10      Splošno sodišče je na predlog desetega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

11      Ker je bil eden od članov desetega senata zadržan, je predsednik Splošnega sodišča 20. julija 2021 na podlagi člena 17(2) Poslovnika za dopolnitev senata v obravnavani zadevi določil samega sebe. V skladu s členom 10(5) navedenega poslovnika je tudi prevzel predsedovanje senatu v tej zadevi.

12      Stranke so podale ustne vloge in odgovore na ustna vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 17. septembra 2021.

13      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

14      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

15      Republika Poljska podpira predloge Komisije.

 Pravo

16      Tožeča stranka navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, od katerih se prvi v bistvu nanaša na kršitev pravice tožeče stranke do obravnavanja njene zadeve v razumnem roku, drugi pa na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela pravne države na Poljskem. Tretji tožbeni razlog se nanaša na interes Unije za nadaljnjo preučitev pritožbe.

17      Najprej je treba preučiti prvi del prvega tožbenega razloga, nato tretji tožbeni razlog ter nazadnje drugi tožbeni razlog skupaj z drugim delom prvega tožbenega razloga.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: kršitev pravice tožeče stranke do obravnavanja njene zadeve v razumnem roku

18      Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo razumnega roka, ker je izpodbijani sklep sprejela skoraj tri leta po vložitvi pritožbe in skoraj dve leti po vročitvi usmerjevalnega dopisa tožeči stranki. Komisija naj bi s tem kršila člen 7(1) in (2) Uredbe št. 1/2003 in člen 7(1) Uredbe št. 773/2004 v povezavi s členom 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

19      Komisija trditve tožeče stranke prereka.

20      Na prvem mestu, treba je opozoriti, da upoštevanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike pomeni temeljno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije (glej sodbo z dne 19. decembra 2012, Heineken Nederland in Heineken/Komisija, C‑452/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:829, točka 97 in navedena sodna praksa).

21      Načelo razumnega roka v upravnem postopku je bilo potrjeno v členu 41(1) Listine, v skladu s katerim ima vsakdo pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku (glej sodbo z dne 15. julija 2015, HIT Groep/Komisija, T‑436/10, EU:T:2015:514, točka 239 in navedena sodna praksa).

22      Člen 7(1) Uredbe št. 773/2004 določa, da kadar Komisija meni, da na podlagi informacij, s katerimi razpolaga, ni zadostne podlage za ukrepanje na podlagi pritožbe, pritožniku sporoči svoje razloge in določi rok, v katerem pritožnik lahko pisno sporoči svoje mnenje. Člen 7(2) te uredbe določa, da če pritožnik sporoči svoje mnenje v roku, ki ga je določila Komisija, in če pisne vloge pritožnika nimajo za posledico različne presoje pritožbe, Komisija z odločbo zavrne pritožbo.

23      Zato ima pritožnik pravico, da se mu izda odločba o zavrnitvi pritožbe, Komisija pa mora o pritožbi odločiti v razumnem roku (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, BVGD/Komisija, T‑104/07 in T‑339/08, neobjavljena, EU:T:2013:366, točka 127).

24      Res je, da je Sodišče v sodbi z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija (C‑466/19 P, EU:C:2021:76), v točki 32 navedlo, da kršitev načela odločanja v razumnem roku lahko upraviči razglasitev ničnosti zgolj sklepa, s katerim so bile ugotovljene kršitve, sprejetega v upravnem postopku na podlagi člena 101 ali 102 PDEU, če je bilo dokazano, da je bila s to kršitvijo kršena pravica zadevnih podjetij do obrambe. Vendar je treba to trditev Sodišča razlagati ob upoštevanju okoliščin zadeve, v kateri je bila navedena sodba izdana. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bil sporni sklep v navedeni zadevi sklep o zahtevi po informacijah, ki je bil sprejet v skladu s členom 18(3) Uredbe št. 1/2003 kot preiskovalni instrument v tekočem upravnem postopku. V tem okviru je Sodišče v točki 33 navedene sodbe v bistvu ugotovilo, da argumentacija v zvezi s predolgim trajanjem tega upravnega postopka ni upoštevna v okviru tožbe, ki se nanaša na tak sklep, temveč v okviru tožbe, ki se nanaša na sklep Komisije o koncu upravnega postopka z ugotovitvijo kršitve člena 101 ali 102 PDEU.

25      Čeprav sklep Komisije o zavrnitvi pritožbe res ni „sklep o ugotovitvi kršitev“, je z njim vseeno končan upravni postopek pred Komisijo, drugače kot s spornim sklepom v zadevi, navedeni v točki 24 zgoraj. V teh okoliščinah bi se z zanikanjem obveznosti Komisije, da pri preučitvi pritožb, ki so ji predložene, spoštuje načelo razumnega roka, v nasprotju s členom 52(1) Listine odvzela bistvena vsebina pravici pritožnika, da se njegove zadeve obravnavajo v razumnem roku, kot to zahteva člen 41(1) Listine.

26      Na drugem mestu, Splošno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru od vložitve pritožbe do sprejetja izpodbijanega sklepa preteklo približno dve leti in devet mesecev.

27      Čeprav želi Komisija to trajanje utemeljiti z zapletenostjo dejanskih in pravnih vprašanj, vsebovanih v pritoži, ter s tem, da je tožeča stranka predložila dopolnilo k pritožbi ter druge pripombe in dodatne informacije, ostaja dejstvo, da se je Komisija v izpodbijanem sklepu, ki vsebuje le 31 točk na manj kot sedmih straneh, v bistvu omejila na trditev, da je bil poljski organ, pristojen za konkurenco, primernejši za preučitev pritožbe. Vendar kot trdi tožeča stranka, za tako ugotovitev ni bilo treba opraviti zapletene dejanske ali pravne presoje protikonkurenčnih ravnanj, navedenih v pritožbi.

28      Poleg tega je treba poudariti, da Komisija ni spoštovala svoje zaveze, da bo pritožnika v okvirnem roku štirih mesecev od prejema pritožbe v skladu s točkama 61 in 62 v povezavi s točkama 55 in 56 osnutka Obvestila Komisije o obravnavi pritožb s strani Komisije v skladu s členoma [101] in [102 PDEU] (UL 2004, C 101, str. 65) obvestila o odločitvi, ki jo namerava sprejeti v zvezi s pritožbo. Čeprav gre, kot je razvidno iz točke 61 navedenega osnutka obvestila, za okvirni rok, je od vložitve pritožbe do vročitve usmerjevalnega dopisa tožeči stranki preteklo približno deset mesecev, kar močno presega ta okvirni rok.

29      Ne glede na to in ne da bi bilo treba dokončno odločiti o vprašanju, ali je Komisija kršila obveznost obravnave pritožbe v razumnem roku, iz sodne prakse izhaja, da lahko kršitev načela odločanja v razumnem roku razglasitev ničnosti sklepa, ki ga je sprejela Komisija, upraviči le, kadar je ta kršitev lahko vplivala na izid postopka. To zlasti velja, kadar lahko navedena kršitev vpliva na pravico zadevnega podjetja do obrambe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2006, Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied/Komisija, C‑105/04 P, EU:C:2006:592, točke od 42 do 52).

30      Ta sodna praksa se smiselno uporablja za sklepe o zavrnitvi pritožbe na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 773/2004, vendar ob pojasnilu, da pritožnik v okviru takega postopka ni tožena stranka. Iz tega izhaja, da lahko v primeru tožbe zoper tak sklep kršitev tega načela povzroči razglasitev ničnosti tega sklepa le, če tožeča stranka dokaže, da je prekoračitev razumnega roka vplivala na možnost obrambe njenega stališča v tem postopku. Tako bi bilo zlasti, če bi ji prekoračitev razumnega roka preprečila, da bi zbrala ali pred Komisijo uveljavljala dejanske ali pravne elemente v zvezi z očitanimi protikonkurenčnimi ravnanji ali z interesom Unije za obravnavo zadeve.

31      Tožeča stranka pa ni predložila nobenega dokaza, da je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen.

32      Na eni strani se namreč tožeča stranka v bistvu omejuje na trditev, da je bilo trajanje upravnega postopka „ključno“, saj naj zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe z vložitvijo pritožbe ali sprejetjem izpodbijanega sklepa v skladu s členom 10(4) Direktive 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL 2014, L 349, str. 1) ne bi bil zadržan niti prekinjen.

33      Vendar pa možnost tožeče stranke, da uveljavlja svoje pravice na podlagi člena 102 PDEU s tem, da pri nacionalnih sodiščih vloži odškodninsko tožbo ali katero koli drugo tožbo na podlagi neposredne uporabe te določbe ob spoštovanju načel enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbi z dne 19. junija 1990, Factortame in drugi, C‑213/89, EU:C:1990:257, točka 19 in navedena sodna praksa, ter z dne 6. junija 2013, Donau Chemie in drugi, C‑536/11, EU:C:2013:366, točka 27 in navedena sodna praksa), nikakor ni bila odvisna od izida postopka pred Komisijo v zvezi z njeno pritožbo in zlasti ne od tega, da ta ni začela formalnega postopka. Zato morebitna prekoračitev razumnega roka s strani Komisije ni vplivala na pravico tožeče stranke, da pred iztekom zastaralnega roka in ne da bi počakala na odločbo Komisije o njeni pritožbi, tako tožbo vloži pri nacionalnih sodiščih.

34      Na drugi strani tožeča stranka v bistvu trdi, da naj bi nekateri ukrepi, ki jih je Republika Poljska sprejela v upravnem postopku, omajali spoštovanje načela pravne države v tej državi članici. Vendar tožeča stranka ne navaja nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da ji je poslabšanje pravne države na Poljskem preprečilo, da bi zbrala ali pred Komisijo uveljavljala dejanske ali pravne elemente v zvezi z očitanimi protikonkurenčnimi ravnanji ali interesom Unije, da zadevo obravnava.

35      Iz tega izhaja, da je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: interes Unije za nadaljnjo preučitev pritožbe

36      Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 102 PDEU v povezavi s členom 17(1), drugi stavek, PEU, člen 7(2) Uredbe št. 773/2004 ter člen 7(1) in (2) Uredbe št. 1/2003. Natančneje, trdi, da je Komisija v izpodbijanem sklepu storila očitne napake pri presoji interesa Unije za nadaljnjo preučitev pritožbe, zaradi česar naj bi bil členu 102 PDEU odvzet polni učinek.

37      Komisija trditve tožeče stranke prereka.

38      Najprej je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija, ki ji člen 105(1) PDEU nalaga, da zagotovi uporabo členov 101 in 102 PDEU, določa in izvaja politiko Unije na področju konkurence in ima v zvezi s tem pri obravnavanju pritožb diskrecijsko pravico. Da bi učinkovito opravila to nalogo, je upravičena pritožbam, ki jih obravnava, dodeliti različne stopnje prednosti. S tem lahko Komisija ne le določi vrstni red preučitve pritožb, temveč tudi zavrne pritožbo zaradi nezadostnega interesa Unije za nadaljevanje preučitve zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2017, Agria Polska in drugi/Komisija, T‑480/15, EU:T:2017:339, točki 34 in 35 ter navedena sodna praksa).

39      Vendar diskrecijska pravica Komisije v zvezi s tem ni neomejena. Komisija mora namreč pozorno preučiti vse dejanske in pravne elemente, ki ji jih predložijo pritožniki (glej sodbo z dne 17. decembra 2014, Si.mobil/Komisija, T‑201/11, EU:T:2014:1096, točka 82 in navedena sodna praksa).

40      Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da se Komisija, kadar sprejme pravila ravnanja in z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v zadevnih primerih, sama omejuje pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta načelo enakega obravnavanja ali načelo varstva legitimnega pričakovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2017, H&R ChemPharm/Komisija, C‑95/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:125, točka 57). V obravnavanem primeru se je Komisija pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice pri obravnavanju pritožb sama omejila s sprejetjem svojega obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco (UL 2004, C 101, str. 43), ki vsebuje smernice, katerih namen je zlasti pojasniti, pod katerimi pogoji je mogoče šteti, da je za preučitev pritožbe primernejša bodisi Komisija, bodisi samo en nacionalni organ, pristojen za konkurenco, bodisi več nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco.

41      Sodni nadzor sklepov o zavrnitvi pritožbe ne sme pripeljati do nadomestitve presoje Komisije glede interesa Unije s presojo Splošnega sodišča, ampak je namenjen preverjanju, da izpodbijani sklep ne temelji na vsebinsko nepravilnih dejstvih in da ni prišlo do napačne uporabe prava, očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 11. januarja 2017, Topps Europe/Komisija, T‑699/14, neobjavljena, EU:T:2017:2, točka 66 in navedena sodna praksa).

42      Komisija je v izpodbijanem sklepu pritožbo v bistvu zavrnila z obrazložitvijo, da je bil poljski organ, pristojen za konkurenco, primernejši za njeno preučitev, ker je bila na eni strani zatrjevana kršitev v bistvu omejena na poljski trg in ker je na drugi strani navedeni organ podrobno poznal trg storitev železniškega tovornega prometa na Poljskem in ravnanja družbe PKP Cargo, saj je v tem sektorju od leta 2004 dalje opravil več preiskav in sprejel več odločitev.

43      Tožeča stranka trdi, prvič, da so bile pri presoji Komisije storjene očitne napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo trga, na katerega so vplivala očitana protikonkurenčna ravnanja, in drugič, da bi Komisija morala upoštevati tudi druge dejavnike, s katerimi bi bilo mogoče dokazati obstoj interesa Unije za nadaljnjo preučitev pritožbe.

44      Na prvem mestu, glede opredelitve trga, na katerega so se nanašala očitana protikonkurenčna ravnanja, je treba poudariti, prvič, da tožeča stranka trdi, da naj bi domnevne zlorabe družbe PKP Cargo imele učinke, ki presegajo nacionalni trg, tako da naj bi bila za preučitev teh zlorab primernejša Komisija.

45      V zvezi s tem je treba spomniti, da ima Komisija, kadar se posledice v pritožbi prijavljenih kršitev kažejo predvsem na ozemlju ene same države članice ter kadar so bili sodišča in pristojni upravni organi te države članice pozvani, naj odločajo o sporih med pritožnikom in kršiteljem, pravico, da zavrne pritožbo zaradi nezadostnega interesa Unije, vendar le, če so lahko pravice pritožnika zadovoljivo zaščitene, zlasti v postopkih pred nacionalnimi sodišči, kar pomeni, da ta lahko zberejo dejstva, potrebna za ugotovitev, ali zadevna ravnanja pomenijo kršitev členov 101 in 102 PDEU (glej sodbo z dne 3. julija 2007, Au Lys de France/Komisija, T‑458/04, neobjavljena, EU:T:2007:195, točka 83 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 19. marca 2012, Associazione „Giùlemanidallajuve“/Komisija, T‑273/09, EU:T:2012:129, točka 68 in navedena sodna praksa).

46      V točki 10 Obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco je pojasnjeno, da je na splošno le en nacionalni organ, pristojen za konkurenco, primeren za ukvarjanje s sporazumi ali ravnanji, ki bistveno vplivajo na konkurenco na njegovem ozemlju, medtem ko je Komisija v skladu z odstavkom 14 tega obvestila še posebej primerna za obravnavo zadeve zlasti, če eden ali več sporazumov ali ravnanj, vključno z mrežami sporazumov ali podobnih ravnanj, vpliva na konkurenco v več kot treh državah članicah (čezmejni trgi, ki pokrivajo več kot tri države članice).

47      V obravnavanem primeru je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da naj bi bilo domnevne zlorabe mogoče pripisati podjetju s sedežem na Poljskem, in sicer družbi PKP Cargo, in te naj bi škodile drugemu podjetju prav tako s sedežem na Poljskem, in sicer tožeči stranki. Poleg tega je tožeča stranka v pritožbi trdila, da je imela družba PKP Cargo, čeprav so se učinki navedenih praks občutili v več državah članicah, prevladujoč položaj „na poljskem trgu“ in da je načeloma do zlorabe prevladujočega položaja, ki se je očitala družbi PKP Cargo, prišlo „na poljskem trgu“. Poleg tega se je tržni delež podjetja PKP Cargo, kot je bil predstavljen v pritožbi, nanašal le na poljski trg, pri čemer tožeča stranka ni trdila, še manj pa dokazala, da je imela družba PKP Cargo prevladujoč položaj na drugih geografskih trgih. Prav tako je tožeča stranka v dopisu z dne 4. oktobra 2018 Komisiji ponovno predložila zahtevo za začetek preiskave zoper družbo PKP Cargo, da bi se preučila njena domnevna zloraba prevladujočega položaja „na trgu železniškega tovornega prometa na Poljskem“.

48      Dejstvo, ki ga navaja tožeča stranka, in sicer da je bil trg storitev železniškega tovornega prometa na Poljskem odprt za konkurenco podjetij s sedežem v drugih državah članicah, ne more omajati analize Komisije. Tudi ob predpostavki, da bi domnevne zlorabe družbe PKP Cargo lahko vplivale tudi na druge geografske trge, iz nobene informacije iz spisa ni bilo niti eksplicitno niti implicitno razvidno, da je imela družba PKP Cargo na takih trgih prevladujoč položaj. Poleg tega zgolj to, da je družba PKP Cargo delovala in imela hčerinske družbe v več državah članicah, tudi ne pomeni, da je imelo to podjetje ali ena od njegovih hčerinskih družb prevladujoč položaj na drugih geografskih trgih.

49      Drugič, dejstvo, na katero se sklicuje tožeča stranka, in sicer da bi lahko zatrjevana kršitev vplivala na trgovino med državami članicami v smislu člena 102 PDEU, ni upoštevno. Vpliv na trgovino med državami članicami je namreč pogoj za uporabo člena 102 PDEU, ne pa za določitev organa, ki je najprimernejši za preučitev pritožbe.

50      Tretjič, ni mogoče sprejeti niti trditve tožeče stranke, da je Komisija v točki 25(iv) izpodbijanega sklepa napačno ugotovila, da je upoštevni trg storitev „železniški trg“, čeprav naj bi bil to „trg železniškega tovornega prometa“. Zgoraj navedeni odstavek je namreč treba razlagati ob upoštevanju odstavkov 3, 21 in 26 istega sklepa, iz katerih izhaja, da je bil upoštevni trg storitev trg storitev železniškega tovornega prometa. Tako sklicevanje na „železniški trg“ v točki 25(iv) izpodbijanega sklepa pomeni kvečjemu nenatančnost, ki nima nobenega vpliva na zakonitost navedenega sklepa.

51      V teh okoliščinah je lahko Komisija upravičeno menila, da so se domnevne zlorabe družbe PKP Cargo nanašale predvsem na trg storitev železniškega prevoza blaga na Poljskem.

52      Na drugem mestu, treba je poudariti, da tožeča stranka ne izpodbija trditve Komisije, da je poljski organ, pristojen za konkurenco, na podlagi več preiskav in odločitev, ki jih je od leta 2004 opravil oziroma sprejel v tem sektorju, podrobno poznal trg storitev železniškega tovornega prometa na Poljskem in ravnanja družbe PKP Cargo.

53      Zato Komisija s tem, da je menila, da so se prijavljene prakse nanašale predvsem na trg storitev železniškega tovornega prometa na Poljskem, da je poljski organ, pristojen za konkurenco, podrobno poznal ta sektor in da je bil ta organ na podlagi teh dejavnikov primernejši za obravnavo pritožbe, ni storila nobene očitne napake pri presoji.

54      Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija pri presoji interesa Unije za obravnavo zadeve upoštevati tudi druga merila.

55      Prvič, sklicuje se na sodno prakso, v skladu s katero je Komisija, kadar preučuje interes Unije za obravnavo zadeve, na eni strani dolžna presoditi težo navedenih kršitev konkurence in trajnost njihovih posledic, pri tem pa upoštevati trajanje in obseg prijavljenih kršitev ter njihov vpliv na položaj konkurence v Uniji (sodba z dne 23. aprila 2009, AEPI/Komisija, C‑425/07 P, EU:C:2009:253, točka 53), in na drugi strani pretehtati vpliv zatrjevane kršitve na delovanje skupnega trga, verjetnost, da bo to kršitev lahko dokazala, in obseg ukrepov, potrebnih za preiskavo (sodba z dne 18. septembra 1992, Automec/Komisija, T‑24/90, EU:T:1992:97, točka 86). Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni preučila in tehtala vseh teh meril, kar naj bi bilo po njenem mnenju pravno napačno in v nasprotju z obveznostjo obrazložitve, ki jo ima Komisija.

56      Res je, kot navaja tožeča stranka, da je Komisija v izpodbijanem sklepu presojo interesa Unije omejila na merila, navedena v točki 42 zgoraj, ne da bi izrecno preučila težo ali pomen očitane kršitve, trajnost njenih posledic, verjetnost, da bo to kršitev lahko dokazala, in obseg ukrepov, potrebnih za preiskavo.

57      Vendar se v skladu z ustaljeno sodno prakso glede na to, da je presoja, ali je pritožba v interesu Unije, odvisna od okoliščin vsakega primera, ne bi smelo omejiti število meril za presojo, ki jih Komisija lahko uporabi, ali – nasprotno – Komisiji naložiti, da uporabi samo nekatera merila. Ker se lahko dejanske in pravne okoliščine na področju, kot je področje konkurenčnega prava, od primera do primera precej razlikujejo, se lahko uporabijo merila, ki se predhodno še niso uporabila, ali pa se pri presoji tega interesa Unije da prednost enemu samemu merilu (glej sodbi z dne 19. septembra 2013, EFIM/Komisija, C‑56/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:575, točka 85 in navedena sodna praksa, in z dne 20. septembra 2018, Agria Polska in drugi/Komisija, C‑373/17 P, EU:C:2018:756, točka 61 in navedena sodna praksa).

58      Sodišče je že imelo priložnost pojasniti, da spoznanj, ki izhajajo iz te sodne prakse, ni mogoče omajati s sodno prakso, navedeno v točki 55 zgoraj (glej v tem smislu sodbi z dne 17. maja 2001, IECC/Komisija, C‑449/98 P, EU:C:2001:275, točke 44, 46 in 47, ter z dne 20. septembra 2018, Agria Polska in drugi/Komisija, C‑373/17 P, EU:C:2018:756, točka 62 in navedena sodna praksa).

59      Mogoče je namreč, da ne glede na težo ali pomen očitane kršitve, trajnost njenih posledic, verjetnost, da bo to kršitev mogoče dokazati, in obseg ukrepov, potrebnih za preiskavo, v skladu z interesom Unije Komisiji ni naloženo, da preuči pritožbo, če je nacionalni organ, pristojen za konkurenco, zlasti zaradi svoje bližine glede upoštevnih dokazov, obsega trgov, na katere so vplivale očitane prakse, ali znanja, ki ga je v preteklosti pridobil glede teh trgov in teh praks, primernejši za preučitev navedene očitane kršitve kot Komisija.

60      Zato Komisiji v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni bilo treba preučiti in tehtati vseh meril iz sodne prakse, navedene v točki 55 zgoraj.

61      Drugič, tožeča stranka v bistvu trdi, da pritožba vsebuje novo pravno vprašanje, ki še ni bilo obravnavano v konkurenčnem pravu Unije, in sicer, ali zavrnitev dostopa do bistvene infrastrukture (essential facility) pod nediskriminatornimi pogoji, ki je utemeljena z obstojem neplačanega dolga, katerega obstoj pa podjetje, ki prosi za dostop do navedene infrastrukture, izpodbija, pomeni zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU.

62      V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v skladu s točko 15 Obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco še posebej primerna za obravnavo zadeve, če interes Unije zahteva sprejetje njene odločbe za razvoj politike konkurence Unije, kadar se pojavi nova težava v zvezi s konkurenco ali za zagotovitev učinkovite uporabe pravil.

63      Vendar tudi če bi vprašanje, postavljeno v točki 61 zgoraj, pomenilo novo težavo v zvezi s konkurenco, ki je pomembna za razvoj konkurenčne politike Unije, v smislu točke 15 Obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco, to ne pomeni, da je morala Komisija avtomatično preučiti pritožbo. „Novo“ vprašanje, ki ga je postavila tožeča stranka, bi bilo namreč v bistvu vprašanje, ali bi bilo domnevne zlorabe družbe PKP Cargo mogoče šteti za objektivno utemeljene. Taka preučitev ni vključevala le preverjanja, ali ima družba PKP Cargo prevladujoč položaj na upoštevnem trgu, temveč tudi izpodbijano resničnost zadevnega dolga in morebitne učinke izrinjenja navedenih praks. Tožeča stranka pa ni dokazala, da bi bila Komisija kljub temu primernejša za izvedbo take preučitve, da so se navedene prakse nanašale predvsem na poljski trg in da je poljski organ, pristojen za konkurenco, že podrobno poznal ta sektor.

64      Zato tožeča stranka ni dokazala, da bi moralo v obravnavani zadevi merilo v zvezi z obstojem nove težave v zvezi s konkurenco, ki je pomembna za razvoj konkurenčne politike Unije, prevladati nad merili, navedenimi v točki 42 zgoraj.

65      Na četrtem mestu, treba je zavrniti trditev tožeče stranke, da bi morala Komisija v izpodbijanem sklepu preveriti, ali je družba PKP Cargo uporabljala diskriminatorni sistem popustov in ali je imela družba PKP Cargo terjatev do nje, ki bi lahko upravičila zavrnitev sklenitve pogodbe z njo. Komisija namreč pritožbe ni zavrnila zato, ker na podlagi elementov, ki jih je imela na voljo, ni bilo mogoče ugotoviti, da so očitane prakse v nasprotju s členom 102 PDEU, ampak zato, ker je bil poljski organ, pristojen za konkurenco, primernejši za njihovo preučitev. Zato se Komisiji ni bilo treba opredeliti o teh vprašanjih.

66      Petič, dejstvo, ki ga navaja tožeča stranka, in sicer da je poljski organ, pristojen za konkurenco, z dopisoma z dne 21. avgusta in 7. oktobra 2019 zavrnil obravnavo pritožbe, ni upoštevno, ker je do te zavrnitve prišlo šele po sprejetju izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 82).

67      Na šestem mestu, nesporna okoliščina, da v skladu s poljskim pravom zoper odločbe poljskega organa, pristojnega za konkurenco, o zavrnitvi pritožbe ni mogoče vložiti pravnega sredstva, Komisiji ne nalaga obveznosti preučitve pritožbe. Na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU morajo namreč države članice vzpostaviti pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, in ni Komisija tista, ki bi z začetkom preiskave morala omiliti morebitne pomanjkljivosti sodnega varstva na nacionalni ravni. Poleg tega je tožeča stranka vsekakor imela možnost, da pred nacionalnimi sodišči vloži tožbe za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanj, ki so predmet pritožbe, da bi dosegla spoštovanje člena 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2018, Agria Polska in drugi/Komisija, C‑373/17 P, EU:C:2018:756, točki 83 in 87).

68      Nazadnje, v delu, v katerem tožeča stranka zatrjuje tudi kršitev člena 17(1), drugi stavek, PEU, je dovolj navesti, da tožeča stranka ni navedla nobene samostojne trditve, ki bi se nanašala na kršitev te določbe.

69      Iz tega sledi, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

70      Nato je treba preučiti trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru drugega tožbenega razloga in drugega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanašajo na obstoj sistemskih in splošnih pomanjkljivosti pravne države na Poljskem in s katerimi ta želi dokazati, da je obstajala dejanska nevarnost, da njene pravice, ki jih ima kot pritožnica, ne bodo zadovoljivo zaščitene na nacionalni ravni.

 Drugi pritožbeni razlog in drugi del prvega pritožbenega razloga: spoštovanje načela pravne države na Poljskem

71      Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 2 PEU v povezavi s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU in členom 47 Listine. V zvezi s tem trdi, da je bila Komisija ob upoštevanju sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti pravne države na Poljskem ter zlasti neobstoja neodvisnosti poljskega organa, pristojnega za konkurenco, in nacionalnih sodišč, pristojnih na tem področju, primernejša za preučitev pritožbe.

72      Tožeča stranka zlasti navaja več elementov, s katerimi bi bilo po njenem mnenju mogoče dokazati, prvič, da je bil poljski organ, pristojen za konkurenco, odvisen od izvršilne veje oblasti in, drugič, da nacionalni sodišči, ki morata nadzirati zakonitost odločb tega organa, in sicer Sąd Ochrony Konkurencji i Konsumentów – XVII Wydział Sądu Okręgowego w Warszawie (sodišče za varstvo konkurence in potrošnikov, XVII. oddelek regionalnega sodišča v Varšavi, Poljska) in Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (izredni senat za nadzor in javne zadeve) pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), nista imela vseh jamstev neodvisnosti, kot naj bi izhajalo zlasti iz sodne prakse Sodišča. Poleg tega navaja več posebnih indicev v zvezi z okoliščinami obravnavanega primera, z naravo očitane kršitve in z dejanskimi okoliščinami, v katerih je bila ta kršitev storjena, s katerimi bi bilo po njenem mnenju mogoče dokazati, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi obstajala resnična nevarnost kršitve njenih pravic, če bi njeno zadevo morali preučiti nacionalni organi. Tožeča stranka v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga trdi, da Komisija teh elementov ni upoštevala in da izpodbijanega sklepa v zvezi s tem ni pravno zadostno obrazložila.

73      Komisija in Republika Poljska trditve tožeče stranke prerekata.

74      Komisija je v izpodbijanem sklepu preverila, ali so bile sistemske ali splošne pomanjkljivosti pravne države na Poljskem ovira pri zavrnitvi pritožbe, ker je bil poljski organ, pristojen za konkurenco, primernejši za njeno preučitev, pri čemer je po analogiji uporabila sodbo z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586).

75      Vendar Republika Poljska izpodbija uporabo te sodne prakse po analogiji za obravnavani primer, zlasti ker se ta nanaša na sodelovanje med nacionalnimi sodišči v kazenskih zadevah in, natančneje, na izvršitev evropskega naloga za prijetje, ne pa na sklepe o zavrnitvi pritožbe na področju konkurenčnega prava. Poleg tega ta država članica poudarja, da se je sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586), nanašala na načelo učinkovitega sodnega varstva iz člena 19(1) PEU in na nevarnost kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja pred neodvisnim sodiščem, kot je določena v členu 47, drugi odstavek, Listine, medtem ko naj se te določbe ne bi uporabljale za upravne organe, kot je poljski organ, pristojen za konkurenco.

76      Zato je treba na prvem mestu preučiti, ali je lahko Komisija v obravnavanem primeru upravičeno po analogiji uporabila ugotovitve, ki izhajajo iz sodbe z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586).

77      V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v tej sodbi štelo, da mora izvršitveni pravosodni organ, kadar se oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, ob nasprotovanju svoji predaji odreditvenemu pravosodnemu organu sklicuje na obstoj sistemskih ali vsaj splošnih pomanjkljivosti, ki po njenem mnenju lahko vplivajo na neodvisnost sodne oblasti v odreditveni državi članici in tako posegajo v bistveno vsebino njene temeljne pravice do poštenega sojenja, preveriti, ali obstaja resnična nevarnost, da bo zadevni osebi kršena ta temeljna pravica, ko odloča o njeni predaji organom navedene države (glej sodbo z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 60 in navedena sodna praksa).

78      Po mnenju Sodišča mora izvršitveni pravosodni organ za to opraviti analizo v dveh fazah.

79      Na prvem mestu, ta organ mora na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov v zvezi z delovanjem pravosodnega sistema v odreditveni državi članici presoditi, ali obstaja resnična nevarnost kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja, ki je povezana s pomanjkanjem neodvisnosti sodišč v navedeni državi članici zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zadnjenavedeni državi (glej sodbo z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 61 in navedena sodna praksa).

80      Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da so pogoji v zvezi s to prvo fazo analize izpolnjeni, mora, na drugem mestu, konkretno in natančno presoditi, ali v okoliščinah dane zadeve obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo za zahtevano osebo po predaji odreditveni državi članici obstajala ta nevarnost (glej sodbo z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 68 in navedena sodna praksa).

81      Sodišče je tudi pojasnilo, da bi moral izvršitveni pravosodni organ v nekaterih točno opredeljenih primerih samodejno zavrniti izvršitev vsakega evropskega naloga za prijetje, ki bi ga izdala navedena država članica, ne da bi mu bilo treba opraviti kakršno koli konkretno presojo v zvezi z resnično nevarnostjo, da bi bilo poseženo v bistveno vsebino temeljne pravice zadevne osebe do poštenega sojenja (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 72).

82      V zvezi z vprašanjem, ali se sodna praksa, navedena v točki 81 zgoraj, lahko uporabi v obravnavanem primeru, je treba opozoriti, da je treba zakonitost izpodbijanega sklepa presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali na dan sprejetja tega sklepa, to je 12. avgusta 2019 (glej sodno prakso, navedeno v točki 66 zgoraj). Tako je treba tudi ob predpostavki, da bi dogodki po tem datumu na podlagi te sodne prakse omogočili izognitev drugi fazi analize, poudariti, da ob sprejetju izpodbijanega sklepa pogoji za uporabo te sodne prakse niso bili izpolnjeni.

83      Po tem pojasnilu se je treba strinjati z Republiko Poljsko, da sicer obstajajo očitne razlike med okoliščinami, na podlagi katerih je bila izdana sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586), in okoliščinami, na katerih temelji ta zadeva. Vendar je z več načelnimi ugotovitvami utemeljena analogna uporaba spoznanj, ki izhajajo iz navedene sodbe, za določitev organa, pristojnega za konkurenco, ki je najprimernejši za preučitev pritožbe v zvezi s kršitvijo členov 101 in 102 PDEU.

84      Namreč, prvič, spomniti je treba, da osnovna premisa, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli skupne vrednote iz člena 2 PEU in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami in zlasti njihovimi sodišči pri priznavanju teh vrednot, na katerih Unija temelji in med katerimi je pravna država, ter torej pri spoštovanju prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo (sodba Sodišča z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča), C‑619/18, EU:C:2019:531, točki 42 in 43).

85      Ta osnovna premisa velja tudi za razmerja med Komisijo, nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, in nacionalnimi sodišči v okviru uporabe členov 101 in 102 PDEU. Tako pravila v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice, ki so bila obravnavana v zadevi, v kateri je bila izdana sodba, navedena v točki 76 zgoraj (glej sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točki 35 in 36, in z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Razmere v zaporu na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 104), kot pravila v zvezi z Evropsko mrežo za konkurenco ter sodelovanjem med Komisijo in nacionalnimi sodišči pri uporabi členov 101 in 102 PDEU, ki se obravnavajo v tej zadevi (glej zlasti uvodne izjave 15, 21 in 28, člen 11(1) in člen 15 Uredbe št. 1/2003 ter zadnji del odstavka 2 Obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco), namreč vzpostavljajo sistem tesnega sodelovanja med pristojnimi organi, ki temelji na načelih medsebojnega priznavanja, medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja.

86      V skladu s členoma 4 in 5 Uredbe št. 1/2003 imajo namreč Komisija in organi držav članic, pristojni za konkurenco, vzporedne pristojnosti za uporabo členov 101 in 102 PDEU, medtem ko sistematika Uredbe št. 1/2003 temelji na tesnem sodelovanju med njimi (sodba z dne 16. oktobra 2013, Vivendi/Komisija, T‑432/10, neobjavljena, EU:T:2013:538, točka 26). Poleg tega morajo organi držav članic, pristojni za konkurenco, v skladu s členom 35(1) te uredbe v splošnem interesu zagotoviti učinkovito uporabo členov 101 in 102 PDEU, pri čemer je pojasnjeno, da lahko države članice kot organe, pristojne za konkurenco, imenujejo tudi sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 7. decembra 2010, VEBIC, C‑439/08, EU:C:2010:739, točki 56 in 62). Poleg tega morajo biti v skladu s členom 4 Direktive (EU) 2019/1 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o krepitvi vloge organov držav članic, pristojnih za konkurenco, da bodo učinkoviteje uveljavljali pravila konkurence, in o zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga (UL 2019, L 11, str. 3) namreč tem organom zagotovljena jamstva za neodvisno delovanje in nepristranskost. Čeprav rok za prenos te direktive ob sprejetju izpodbijanega sklepa še ni potekel, ostaja dejstvo, da države članice v tem roku ne smejo sprejemati ukrepov, ki bi lahko resno ogrozili dosego njenega cilja (glej sodbi z dne 18. decembra 1997, Inter‑Environnement Wallonie, C‑129/96, EU:C:1997:628, točka 45, in z dne 2. junija 2016, Pizzo, C‑27/15, EU:C:2016:404, točka 32).

87      Poleg tega imata člen 101(1) in člen 102 PDEU neposredne učinke v odnosih med posamezniki in za posameznike ustvarjata pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča zaščititi. Pristojnost za uporabo navedenih določb imajo hkrati Komisija in nacionalna sodišča. Za to dodelitev pristojnosti je značilna obveznost lojalnega sodelovanja med Komisijo in nacionalnimi sodišči (sodba z dne 18. septembra 1992, Automec/Komisija, T‑24/90, EU:T:1992:97, točka 90). To je potrjeno z odstavkom 15 Obvestila Komisije o sodelovanju med Komisijo in sodišči držav članic EU pri uporabi členov [101] in [102 PDEU] (UL 2004, C 101, str. 54), ki določa, da za Komisijo in nacionalna sodišča veljajo vzajemne obveznosti lojalnega sodelovanja.

88      Iz tega sledi, da enako kot območje svobode, varnosti in pravice sodelovanje pri uporabi členov 101 in 102 PDEU med Komisijo, organi držav članic, pristojnimi za konkurenco, in nacionalnimi sodišči temelji na načelih medsebojnega priznavanja, medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja, ki vsakemu od teh organov in sodišč nalagajo, da razen v izjemnih okoliščinah štejejo, da vsi drugi organi in sodišča spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

89      Drugič, iz sodne prakse, navedene v točki 45 zgoraj, izhaja, da ima Komisija, kadar se posledice v pritožbi prijavljenih kršitev kažejo predvsem na ozemlju ene same države članice in kadar so bili sodišča in pristojni upravni organi te države članice pozvani, naj odločajo o sporih med pritožnikom in kršiteljem, pravico, da zavrne pritožbo zaradi nezadostnega interesa Unije, vendar le, če so lahko pravice pritožnika zadovoljivo zavarovane, zlasti v postopkih pred nacionalnimi sodišči.

90      V skladu s sodno prakso mora torej Komisija, preden pritožbo zavrne zaradi neobstoja interesa Unije, zagotoviti, da lahko nacionalni organi zadovoljivo zaščitijo pravice pritožnika. Ta sodna praksa se v delu, v katerem so na splošno navedeni „nacionalni organi“, nanaša tako na nacionalne organe, pristojne za konkurenco, kot na nacionalna sodišča, pristojna na tem področju. Vendar če bi v zadevni državi članici obstajale sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki bi lahko ogrozile neodvisnost teh organov, ter resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi obstajala resnična nevarnost kršitve pravic pritožnika, če bi Komisija zavrnila pritožbo in bi bila ta vložena pri navedenih organih, navedeni nacionalni organi ne bi mogli zadovoljivo zaščititi pravic pritožnika v smislu sodne prakse, navedene v točki 45 zgoraj.

91      Tretjič, temeljna pravica do poštenega sojenja pred neodvisnim sodiščem, zagotovljena s členom 47, drugi odstavek, Listine, je prav tako posebej pomembna za učinkovito uporabo členov 101 in 102 PDEU. Nacionalna sodišča morajo namreč na eni strani nadzirati zakonitost odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, in na drugi strani neposredno uporabljati člena 101 in 102 PDEU. Sodišče je v zvezi s tem že poudarilo, da morajo države članice na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU vzpostaviti pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, vključno s področjem konkurenčnega prava (v zvezi s tem glej sodno prakso, navedeno v točki 67 zgoraj).

92      Iz vsega navedenega izhaja, da je spoštovanje zahtev pravne države upošteven dejavnik, ki ga mora Komisija upoštevati pri določitvi organa, pristojnega za konkurenco, ki je najprimernejši za preučitev pritožbe, in da je lahko Komisija v ta namen v obravnavani zadevi po analogiji uporabila sodbo z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586).

93      Na drugem mestu, iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija v bistvu navedla le, da pogoji v zvezi z drugo fazo analize, ugotovljeno v sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586), v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni, pri čemer se je izognila opredelitvi o vprašanju, ali so bili pogoji v zvezi s prvo fazo analize, opredeljeno v tej sodbi, izpolnjeni.

94      Ker pa sta ti fazi analize kumulativni, Komisiji ni mogoče očitati, da se je zaradi ekonomičnosti postopka omejila na preučitev te druge faze.

95      Zato so trditve tožeče stranke, s katerimi želi ta na splošno dokazati obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti na Poljskem, ki bi lahko ogrozile neodvisnost poljskega organa, pristojnega za konkurenco, in nacionalnih sodišč, pristojnih na tem področju, brezpredmetne.

96      Na tretjem mestu, treba je preučiti razloge, navedene v izpodbijanem sklepu, iz katerih je Komisija menila, da pogoji v zvezi z drugo fazo analize v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni.

97      V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da mora v okviru te druge faze analize najprej zadevna oseba, v obravnavanem primeru tožeča stranka, predložiti indice o obstoju resnih in utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi obstajala resnična nevarnost kršitve njenih pravic, če bi njeno zadevo morali preučiti nacionalni organi. Nato mora Komisija ob upoštevanju posebne zaskrbljenosti, ki jo je navedla tožeča stranka, in informacij, ki jih je ta eventualno predložila, konkretno in natančno presoditi, ali so v okoliščinah obravnavane zadeve taki razlogi glede na osebne razmere navedene stranke, naravo očitane kršitve in dejanske okoliščine obstajali (glej v tem smislu po analogiji sodbo z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točke 60, 68 in 75).

98      V obravnavanem primeru je tožeča stranka med upravnim postopkom navedla vrsto konkretnih indicev in posebnih informacij, s katerimi kot celoto bi bilo po njenem mnenju mogoče dokazati, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi obstajala resnična nevarnost kršitve njenih pravic, če bi njeno zadevo morali preučiti nacionalni organi. Po mnenju tožeče stranke Komisija teh indicev in informacij ni upoštevala in izpodbijanega sklepa v zvezi s tem ni pravno zadostno obrazložila.

99      Natančneje, prvič, tožeča stranka je Komisijo opozorila na to, da je bila družba PKP Cargo podjetje pod državnim nadzorom in da je bil zaradi tesnih povezav med njo in vlado poljski organ, pristojen za konkurenco, do tega podjetja lahko prizanesljiv ali celo pristranski. Po mnenju tožeče stranke je namreč na eni strani predsednik poljskega organa, pristojnega za konkurenco, popolnoma odvisen od izvršilne veje oblasti, saj ga imenuje in razreši predsednik vlade, ne da bi zakon določal trajanje njegovega mandata in razloge za njegovo razrešitev. To, da je predsednik vlade od leta 2014 večkrat razrešil predsednika tega organa, naj bi kazalo na to odvisnost. Na drugi strani naj bi bila družba PKP S.A., ki naj bi bila matična družba družbe PKP Cargo, ena od članov poljske nacionalne fundacije, združenja, ki so ga, še vedno po navedbah tožeče stranke, ustanovile in financirale največje javne poljske družbe in katerega cilj naj bi bil z medijskimi kampanjami braniti in promovirati reformo pravosodnega sistema na Poljskem.

100    Drugič, tožeča stranka se je večkrat sklicevala na dejstvo, da je tedanji generalni državni tožilec, Z. Ziobro, aprila 2007 vložil ugovor zoper odločbo poljskega organa, pristojnega za konkurenco, z dne 17. junija 2004 v zadevi DOK 50/04, s katero je ta organ ugotovil zlorabo prevladujočega položaja družbe PKP Cargo in ji na tej podlagi naložil sankcijo. Po mnenju tožeče stranke ta okoliščina dokazuje „politično voljo za zaščito ene glavnih družb državne blagajne“ in bi lahko ogrozila neodvisnost poljskega organa, pristojnega za konkurenco, ker je ta „im[el] bistveno šibkejši položaj“ kot generalni državni tožilec.

101    Tretjič, po mnenju tožeče stranke je prizanesljiva politika poljskega organa, pristojnega za konkurenco, do družbe PKP Cargo dokazana s tem, prvič, da so bile sankcije, ki so bile tej družbi naložene v preteklosti, šibke, neodvračilne in neučinkovite, o čemer priča dejstvo, da družba PKP Cargo kljub tem sankcijam vztraja pri protikonkurenčnih praksah, in drugič, da je navedeni organ od leta 2015 zavrnil sprejetje kakršnega koli ukrepa zoper družbo PKP Cargo, čeprav se je tožeča stranka večkrat obrnila nanj. Zadnjenavedena okoliščina naj bi kazala na spremembo politike navedenega organa do družbe PKP Cargo od leta 2015, ki naj bi jo bilo mogoče pojasniti z njegovo nezadostno neodvisnostjo.

102    Četrtič, tožeča stranka je v bistvu navedla, da nacionalna sodišča, pristojna na področju konkurenčnega prava, zaradi nezadostne neodvisnosti ne morejo omiliti pomanjkljivosti poljskega organa, pristojnega za konkurenco.

103    Komisija je v izpodbijanem sklepu v točki 25(v) zgolj trdila, da so trditve tožeče stranke v zvezi z drugo fazo analize, navedeno v točki 80 zgoraj, vsebovale „izključno neutemeljene trditve“ in da to, da predsednika poljskega organa, pristojnega za konkurenco, imenuje predsednik vlade, ni vplivalo na neodvisnost odločitev tega organa glede družbe PKP Cargo. Iz nobenega drugega odlomka izpodbijanega sklepa ni razvidna kakršna koli vsebinska presoja sklopa dokazov, ki ga je v zvezi s tem navedla tožeča stranka, niti razlogi, iz katerih je Komisija menila, da so bili vsi ti indici „izključno“ „neutemeljeni“.

104    Iz izpodbijanega sklepa zato ni razvidno, da bi Komisija konkretno in natančno preučila različne indice, ki jih je v upravnem postopku navedla tožeča stranka. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 97 zgoraj, je morala Komisija ob upoštevanju posebne zaskrbljenosti, ki jo je navedla tožeča stranka, in informacij, ki jih je ta eventualno predložila, konkretno in natančno presoditi, ali so v okoliščinah obravnavane zadeve obstajali resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi obstajala resnična nevarnost kršitve pravic tožeče stranke, če bi njeno zadevo morali preučiti nacionalni organi.

105    Kratka obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s tem ne omogoča niti tožeči stranki, da se seznani z razlogi, iz katerih je Komisija zavrnila konkretne indice, ki jih je navedla in ki se nanašajo na drugo fazo analize, navedene v točki 80 zgoraj, niti Splošnemu sodišču, da opravi učinkovit nadzor nad zakonitostjo tega sklepa in presodi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi obstajala resnična nevarnost kršitve pravic tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2017, Contact Software/Komisija, T‑751/15, neobjavljena, EU:T:2017:602, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa).

106    Zato je treba drugemu tožbenemu razlogu in drugemu delu prvega tožbenega razloga ugoditi ter posledično izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev drugega dela prvega tožbenega razloga.

 Stroški

107    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka.

108    Republika Poljska na podlagi člena 138(1) Poslovnika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Sklep Komisije C(2019) 6099 final z dne 12. avgusta 2019 (Zadeva AT.40459 – Odprema železniškega tovornega prometa na Poljskem – PKP Cargo) se razglasi za ničen.

2.      Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila družba SpedPro S.A.

3.      Republika Poljska nosi svoje stroške.

Van der Woude

Kornezov

Buttigieg

Hesse

 

      Petrlík

Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 9. februarja 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: poljščina.