SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 9. novembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Skupna politika na področju azila in subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95/EU – Člen 15 – Pogoji za priznanje subsidiarne zaščite – Upoštevanje elementov, ki se nanašajo na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca ter na splošne razmere v izvorni državi – Humanitarne razmere“
V zadevi C‑125/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska) z odločbo z dne 22. februarja 2022, ki je na Sodišče prispela 22. februarja 2022, v postopku
X,
Y,
njunih šest mladoletnih otrok
proti
Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei, sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. marca 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Y, X in njunih 6 mladoletnih otrok S. Rafi, P. J. Schüller in J. W. J. van den Broek, advocaten,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, M. H. S. Gijzen, A. Hanje in M. J. M. Hoogveld, agentke,
– za belgijsko vlado M. Jacobs in M. Van Regemorter, agentki,
– za nemško vlado J. Möller in A. Hoesch, agenta,
– za francosko vlado R. Bénard, A.-L. Desjonquères in J. Illouz, agenti,
– za Evropsko komisijo A. Azéma in F. Wilman, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. junija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 15 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med X in Y ter njunimi 6 mladoletnimi otroki, libijskimi državljani, in Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska) (v nadaljevanju: državni sekretar), ker je ta zavrnil njihove prošnje za mednarodno zaščito.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 12, 16 in 34 Direktive 2011/95 je navedeno:
„(12) Glavni cilj te direktive je po eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, po drugi strani pa zagotoviti, da je v vseh državah članicah navedenim osebam na voljo minimalna raven ugodnosti.
[…]
(16) Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah [(v nadaljevanju: Listina)]. Ta direktiva si prizadeva zlasti zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice do azila prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo, ter spodbujati uporabo členov 1, 7, 11, 14, 15, 16, 18, 21, 24, 34 in 35 navedene [L]stine in bi jo bilo zato treba temu ustrezno izvajati.
[…]
(34) Treba je uvesti skupna merila, na podlagi katerih se prosilcem za mednarodno zaščito priznava upravičenost do subsidiarne zaščite. Ta merila bi morala izhajati iz mednarodnih obveznosti v okviru instrumentov o človekovih pravicah in praks na tem področju, ki obstajajo v državah članicah.“
4 Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a) ‚mednarodna zaščita‘ pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (e) in (g);
(b) ,upravičenec do mednarodne zaščite‘ pomeni osebo, ki ji je priznan status begunca ali status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (e) in (g);
[…]
(f) ,oseba, upravičena do subsidiarne zaščite‘ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, a je bilo v zvezi z njim/njo izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, ali v primeru osebe brez državljanstva v državo prejšnjega običajnega prebivališča, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15, in za katero se člen 17(1) in (2) ne uporablja in ki ne more ali zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države;
(g) ‚status subsidiarne zaščite‘ pomeni priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, s strani države članice;
(h) ‚prošnja za mednarodno zaščito‘ pomeni prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnjo za status begunca ali status subsidiarne zaščite in ki ne zahteva izrecno druge vrste zaščite izven področja uporabe te direktive, za katero se lahko zaprosi posebej;
(i) ‚prosilec‘ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev;
[…]“
5 Člen 4 te direktive, naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, ki je v poglavju II te direktive, naslovljenem „Obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito“, določa:
„1. Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.
[…]
3. Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:
(a) vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo v času, ko se sprejme odločitev o prošnji […]
(b) ustrezne izjave in dokumentacijo, ki jih predloži prosilec, vključno z informacijami o tem, ali je bil ali bi lahko bil prosilec podvržen preganjanju oziroma mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena resna škoda;
(c) individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo;
[…]
4. Dejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju ali mu je že bila povzročena resna škoda ali se mu je s takšnim preganjanjem ali škodo neposredno grozilo, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo, razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila.
5. Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje;
(b) vsi ustrezni elementi, ki so na voljo prosilcu, so bili predloženi, glede morebitne odsotnosti drugih ustreznih elementov pa je bila podana zadovoljiva razlaga;
(c) ugotovljeno je, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom;
(d) prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko prosilec izkaže tehten razlog, zakaj tega ni storil, in
(e) ugotovljena je bila splošna verodostojnost prosilca.“
6 Člen 8(2) iste direktive, naslovljen „Notranja zaščita“, določa:
„Pri ugotavljanju, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstaja utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, oziroma ali ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo v delu izvorne države v skladu z odstavkom 1, države članice v trenutku odločanja o prošnji v skladu s členom 4 upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. V ta namen države članice zagotovijo, da se iz ustreznih virov, kot sta Visoki komisar Združenih narodov za begunce in Evropski azilni podporni urad, pridobijo natančne in najnovejše informacije.“
7 Člen 15 Direktive 2011/95, naslovljen „Resna škoda“, ki je v poglavju V te direktive, naslovljenem „Pogoji za priznanje subsidiarne zaščite“, določa:
„Resna škoda zajema:
(a) smrtno kazen ali usmrtitev ali
(b) mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali
(c) resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.“
8 Člen 18 te direktive, naslovljen „Priznanje statusa subsidiarne zaščite“, določa:
„Države članice priznajo status subsidiarne zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito v skladu s poglavjema II in V.“
Nizozemsko pravo
9 Člen 29 Vreemdelingenwet 2000 (zakon o tujcih iz leta 2000) z dne 23. novembra 2000 (Stb. 2000, št. 495) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v odstavku 1 določa:
„1. Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko izda tujemu državljanu, ki:
(a) ima status begunca; ali
(b) zadovoljivo dokaže, da ima tehtne razloge za prepričanje, da bi se v primeru izgona soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, ki zajema:
1. smrtno kazen ali usmrtitev;
2. mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje; ali
3. resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
10 X in Y, zakonca z libijskim državljanstvom, sta 28. januarja 2018 pri državnem sekretarju v svojem imenu in v imenu svojih šestih mladoletnih otrok vložila prošnji za mednarodno zaščito, pri čemer sta trdila, da bi se v primeru vrnitve v Libijo soočili z utemeljenim tveganjem, da utrpijo „resno škodo“ v smislu člena 15(b) in/ali (c) Direktive 2011/95.
11 X in Y sta se v utemeljitev svojih prošenj za mednarodno zaščito sklicevala na dejstva, ki so se nanašala tako na njun osebni položaj kot na splošne razmere v njuni izvorni državi, zlasti na splošno raven nasilja v Libiji in s tem povezane humanitarne razmere.
12 Natančneje, X je izjavil, da je od leta 2012 do junija 2017 delal v Tripoliju (Libija) kot telesni stražar uglednih politikov, med katerimi sta bila dva predsednika vlade, namestnik predsednika vlade in več ministrov. Trdi, da je bil žrtev streljanja zunaj delovnega časa, v katerem naj bi bil ustreljen v glavo in dobil delček krogle v levo ličnico, ter da naj bi nato v telefonskih pogovorih, ki so potekali približno pet mesecev oziroma eno do dve leti po tem streljanju, prejel smrtne grožnje. X naj bi sumil, kdo je oseba, odgovorna za ta dejanja, vendar naj tega ne bi mogel dokazati. Poleg tega se je X skliceval na to, da mu je njegov brat poročal, da so se milice poskušale polastiti zemljišča, ki ga je podedoval po očetu, in grozile, da bodo ubile vsakogar, ki bi jim nasprotoval. Nazadnje, X je navedel, da je Libijo zapustil tudi zaradi težkih življenjskih razmer v Tripoliju, zlasti zaradi pomanjkanja goriva, pitne vode in elektrike. Y pa je svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljila s strahom, ki izhaja iz osebnih izkušenj X in splošnega položaja negotovosti v Libiji, ki naj bi ji povzročil tudi zdravstvene težave.
13 Državni sekretar je z ločenima odločbama z dne 24. decembra 2020 prošnji za mednarodno zaščito, ki sta ju vložila X in Y, zavrnil kot neutemeljeni. Na eni strani je menil, da se prosilcem ni bilo treba bati resne škode v smislu člena 15(b) Direktive 2011/95. Menil je namreč, da zatrjevani grožnji nista verodostojni in da X ni dokazal, da je bilo streljanje, katerega žrtev je bil, usmerjeno posebej proti njemu niti da obstaja povezava med tem nasiljem in njegovo poklicno dejavnostjo telesnega stražarja visokih politikov. Na drugi strani je državni sekretar menil, da mora opredeliti ogrožene skupine in ugotoviti, ali obstaja tveganje, kot je določeno v členu 15(c) te direktive. Ker pa je menil, da ni treba presojati splošnih varnostnih razmer v Libiji, je ugotovil, da se tožečima strankama prav tako ni treba bati resne škode v smislu drugonavedene določbe.
14 X in Y sta zoper ti odločbi vložila tožbi pri rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska).
15 Najprej, to sodišče poudarja, da sta prošnji za mednarodno zaščito iz postopka v glavni stvari podprti tako z individualnimi in osebnimi okoliščinami tožečih strank kot s sklicevanjem na splošne razmere nasilja in humanitarne razmere, ki so posledica tega nasilja v izvorni državi. Vendar ugotavlja, da se ne zdi, da bi taki elementi, obravnavani ločeno, dosegli stopnjo individualizacije resne škode in prag resnosti vsesplošnega nasilja, ki se zahtevata za upravičenost do subsidiarne zaščite, priznane s členom 15(b) oziroma členom 15(c) Direktive 2011/95.
16 Po mnenju navedenega sodišča se zato postavlja vprašanje, ali je treba člen 15 te direktive razlagati tako, da je treba pojavne oblike resne škode iz tega člena 15 presojati strogo ločeno, tako da so dejstva in okoliščine, ki jih zatrjuje prosilec, upoštevni le za podkrepitev strahu pred to resno škodo, ali pa je treba, nasprotno, opraviti celovito in skupno presojo vseh upoštevnih elementov, ki se nanašajo tako na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca kot na splošne razmere v izvorni državi, preden se ugotovi, katero pojavno obliko resne škode za taka dejstva in take okoliščine je mogoče utemeljiti s temi elementi.
17 Predložitveno sodišče v zvezi s tem šteje, da je izhodišče za presojo obstoja utemeljenega tveganja, da prosilec utrpi resno škodo, njegova potreba po zaščiti in da prva razlaga člena 15 Direktive 2011/95, povzeta v prejšnji točki, povzroča praznino v zaščiti, ki je zagotovljena s to določbo, kar sistemu subsidiarne zaščite iz te določbe odvzema polni učinek. Druga razlaga tega člena 15, povzeta v prejšnji točki, pa naj bi bila v skladu s sistematiko te direktive in cilji, ki jih uresničuje, ter s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z razlago člena 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki bi jo bilo treba v skladu s členom 52(3) Listine upoštevati pri razlagi člena 4 Listine.
18 Dalje, predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj pojasni, kako je treba razloge, ki so značilni za osebni položaj prosilca, kot so bili opredeljeni v sodbi z dne 17. februarja 2009, Elgafaji (C‑465/07, EU:C:2009:94), upoštevati pri presoji z vidika člena 15(c) Direktive 2011/95. V tem okviru to sodišče zlasti želi, da Sodišče pojasni, ali upoštevanje individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca za mednarodno zaščito presega zahtevo po individualizaciji, kakor izhaja iz sodbe ESČP z dne 17. julija 2008, NA. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:2008:0717JUD002590407, točka 115), in sicer, ali lahko druge individualne okoliščine kot zgolj dejstvo, da oseba prihaja z območja, kjer se pojavljajo „najbolj skrajni primeri splošnega nasilja“, v smislu zadnjenavedene sodbe utemeljijo strah pred resno škodo, opredeljeno v tej določbi.
19 Če je odgovor pritrdilen, predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj navede, ali je treba na eni strani upoštevati osebne dejavnike ali tveganje, da bo oseba žrtev „kazenskega nasilja“ zaradi razmer vsesplošnega nasilja, in na drugi strani individualne neosebne okoliščine, kot so opravljanje nekaterih poklicev in/ali kraji opravljanja teh poklicev ali dejstvo, da je treba za koriščenje osnovnih storitev potovati.
20 To sodišče želi tudi izvedeti, kako je treba stopnjo vsesplošnega nasilja v izvorni državi prosilca, kot je določena v členu 15(c) Direktive 2011/95, upoštevati pri presoji obstoja resne škode v smislu tega člena 15(a) in (b). Zlasti želi izvedeti, ali se obratno sorazmerje med zmožnostjo prosilca, da dokaže, da je prizadet posamično zaradi dejavnikov, ki so značilni za njegov položaj, in stopnjo vsesplošnega nasilja, ki se zahteva za to, da bi lahko bil upravičen do subsidiarne zaščite, ki izhaja iz sodne prakse, razvite na podlagi sodbe z dne 17. februarja 2009, Elgafaji (C‑465/07, EU:C:2009:94, točka 39), uporablja tudi za presojo resne škode iz navedenega člena 15(b), če v izvorni državi prosilca obstaja visoka raven splošnega nasilja, vendar ta sama po sebi ne zadostuje za utemeljitev priznanja subsidiarne zaščite.
21 Nazadnje, predložitveno sodišče želi izvedeti, ali in pod katerimi pogoji bi bilo treba pri presoji prošnje za subsidiarno zaščito upoštevati humanitarne razmere, ki so – drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 18. decembra 2014, M’Bodj (C‑542/13, EU:C:2014:2452) – neposredna ali posredna posledica nasilnih dejanj, ki jih je storil povzročitelj resne škode v okviru mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, in ki lahko povzročijo kršitev členov 1, 4 in 19(2) Listine. To sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se sklicuje tako na humanitarne razmere, ki jih je namerno ustvaril povzročitelj resne škode, kot na humanitarne razmere, ki bi bile posledica brezbrižnega odnosa takega povzročitelja do posledic oboroženega spopada za civilno prebivalstvo.
22 V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 15 Direktive [2011/95] v povezavi s členom 2(g) in členom 4 te direktive ter členom 4 in členom 19(2) [Listine] razlagati tako, da je treba pri ugotavljanju, ali prosilec potrebuje subsidiarno zaščito, vedno celovito in v medsebojni povezavi preučiti in oceniti vse upoštevne elemente, ki se nanašajo tako na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca kot tudi na splošne razmere v izvorni državi, preden se ugotovi, katero pojavno obliko resne škode, za katero se oseba boji, da bi se ji lahko pripetila, je mogoče utemeljiti s temi elementi?
2. Ali je, če bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo nikalno, presoja individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca pri presoji z vidika člena 15(c) Direktive [2011/95] – za katere je Sodišče že pojasnilo, da jih je pri tej presoji treba upoštevati – obsežnejša od presoje spoštovanja zahteve po individualizaciji v smislu sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice [z dne 17. julija 2008] v zadevi NA. proti Združenemu kraljestvu [(CE:ECHR:2008:0717JUD002590407)]? Ali se ti elementi lahko upoštevajo pri isti prošnji za subsidiarno zaščito tako pri presoji z vidika člena 15(b) Direktive [2011/95] kot pri presoji z vidika člena 15(c) te direktive?
3. Ali je treba člen 15 Direktive [2011/95] razlagati tako, da je treba pri presoji potrebe po subsidiarni zaščiti tako imenovano drsno lestvico, glede katere je Sodišče že pojasnilo, da jo je treba uporabiti pri presoji zatrjevanega strahu pred resno škodo v smislu člena 15(c) [te direktive], uporabiti tudi pri presoji zatrjevanega strahu pred resno škodo v smislu člena 15(b) [te direktive]?
4. Ali je treba člen 15 Direktive [2011/95] v povezavi s členoma 1 in 4 ter členom 19(2) [Listine] razlagati tako, da je treba pri presoji, ali prosilec potrebuje subsidiarno zaščito, upoštevati humanitarne razmere, ki so (ne)posredna posledica ravnanj in/ali opustitev povzročitelja resne škode?“
23 S sklepom predsednika Sodišča z dne 8. aprila 2022 je bil postopek v tej zadevi na podlagi člena 55(1)(b) Poslovnika Sodišča prekinjen do končne odločbe v zadevi Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Pojem resne in individualne grožnje) (C‑579/20).
24 Po umiku predloga za sprejetje predhodne odločbe v navedeni zadevi in po njenem izbrisu s sklepom z dne 18. maja 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Pojem resne in individualne grožnje) (C‑579/20, EU:C:2022:416), se je postopek v tej zadevi posledično nadaljeval 20. maja 2022.
Predlog za obravnavanje po hitrem postopku
25 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku v skladu s členom 105 Poslovnika.
26 To sodišče je v utemeljitev svojega predloga v bistvu navedlo, da čeprav tožeči stranki zakonito prebivata, dokler ne bo dokončno odločilo o sporu o glavni stvari, so mladoletni otroci X in Y v negotovem položaju. V zvezi s tem je navedeno sodišče trdilo, da se je od 22. aprila 2020 za pet od šestih mladoletnih otrok oseb X in Y zagotavljal ukrep vzgojne pomoči in da je bil razvoj teh otrok resno ogrožen ter so odraščali v nevarnem in nestabilnem vzgojnem okolju, v katerem so bili priče in žrtve napadov ter so trpeli zaradi občutka čustvene in fizične zapuščenosti. Poleg tega je predložitveno sodišče poudarilo, da po navedbah X in Y zadevni negotov kontekst izhaja tudi iz dolgotrajnosti postopka iz postopka v glavni stvari in negotovosti glede njegovega izida.
27 Člen 105(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se z odstopanjem od določb tega poslovnika predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.
28 V obravnavanem primeru je predsednik Sodišča 20. maja 2022 po opredelitvi sodnice poročevalke in generalnega pravobranilca odločil, da predlog iz točke 25 te sodbe zavrne.
29 Opozoriti je namreč treba, da je hitri postopek postopkovni instrument, namenjen odzivu na položaj izjemne nujnosti (sodba z dne 13. julija 2023, Azienda Ospedale-Università di Padova, C‑765/21, EU:C:2023:566, točka 26 in navedena sodna praksa).
30 Predložitveno sodišče pa ni predložilo vseh elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi obstoj takega položaja izjemne nujnosti, zlasti tveganj, ki bi nastala, če bi se za to predhodno odločanje uporabil redni postopek. Čeprav je to sodišče navedlo tveganja za razvoj mladoletnih otrok X in Y, ki izhajajo iz družinskih, socialnih in izobraževalnih okoliščin, v katerih živijo, pa ni dokazalo, da obstaja povezava med trajanjem postopka pred Sodiščem in podaljšanjem negotovega položaja, v katerem naj bi se nahajali ti otroci. Poleg tega navedeno sodišče tudi ni navedlo razlogov, iz katerih bi uporaba hitrega postopka v tej zadevi omogočila preprečitev takih tveganj ali rešitev takega negotovega položaja, saj pravna negotovost, ki vpliva na navedene otroke glede izida postopka v glavni stvari, sama po sebi ne more utemeljiti uporabe hitrega postopka (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 27. junija 2016, S., C‑283/16, EU:C:2016:482, točka 11 in navedena sodna praksa).
31 Poleg tega, ne da bi bil odločilen sam po sebi, precejšen čas, ki je pretekel med vložitvijo prošenj tožečih strank za mednarodno zaščito in odločbama državnega sekretarja o zavrnitvi teh prošenj na eni strani ter vložitvijo tega predloga za sprejetje predhodne odločbe na drugi strani, ne govori v prid sprejetju odločitve o obravnavanju tega predloga za sprejetje predhodne odločbe po hitrem postopku (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 27. junija 2016, S., C‑283/16, EU:C:2016:482, točka 12).
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
32 Pred odgovorom na postavljena vprašanja je treba najprej opozoriti, da je namen Direktive 2011/95, ki je bila sprejeta zlasti na podlagi člena 78(2)(b) PDEU, med drugim vzpostaviti enoten sistem subsidiarne zaščite. V zvezi s tem je iz uvodnih izjav 12 in 34 te direktive razvidno, da je eden od njenih glavnih ciljev zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, tako da se jim zagotovi ustrezen status (glej v tem smislu sodbi z dne 23. maja 2019, Bilali, C‑720/17, EU:C:2019:448, točka 35 in navedena sodna praksa, in z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), C‑901/19, EU:C:2021:472, točki 22 in 34).
33 Dalje, iz člena 18 Direktive 2011/95 v povezavi z opredelitvijo pojma „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ iz člena 2(f) te direktive in pojma „status subsidiarne zaščite“ iz člena 2(g) navedene direktive izhaja, da je treba status subsidiarne zaščite iz navedene direktive načeloma priznati državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, za katero obstaja utemeljeno tveganje, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo ali v državo, v kateri je imela običajno prebivališče, utrpela resno škodo v smislu člena 15 iste direktive (sodba z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), C‑901/19, EU:C:2021:472, točka 23 in navedena sodna praksa).
34 Nazadnje, z Direktivo 2011/95 je bila z učinkom od 21. decembra 2013 razveljavljena in nadomeščena Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96). Ker pa s to spremembo zakonodaje nista bila spremenjena niti pravna ureditev priznanja subsidiarne zaščite niti oštevilčenje zadevnih določb, je sodna praksa v zvezi z Direktivo 2004/83 upoštevna za razlago Direktive 2011/95. Natančneje, ker je besedilo člena 15 Direktive 2011/95 identično besedilu člena 15 Direktive 2004/83, je sodno prakso v zvezi z drugonavedeno določbo mogoče prenesti na prvonavedeno določbo (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), C‑901/19, EU:C:2021:472, točka 24).
Prvo vprašanje
35 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15 Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ za ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito upravičen do subsidiarne zaščite, preučiti vse upoštevne elemente, ki se nanašajo tako na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca kot na splošne razmere v izvorni državi, preden opredeli vrsto resne škode, ki jo je mogoče eventualno utemeljiti s temi elementi.
36 Na prvem mestu je treba poudariti, da ta člen 15 določa tri vrste „resne škode“, ki upravičujejo priznanje subsidiarne zaščite osebi, za katero obstaja utemeljeno tveganje, da bi ob vrnitvi v izvorno državo ali državo običajnega prebivališča utrpela tako škodo.
37 Prvič, glede razlogov iz točke (a) navedenega člena 15, to je tveganja „smrtn[e] kaz[ni] ali usmrtit[ve]“, in iz točke (b), to je tveganja „mučenj[a] ali nečlovešk[ega] ravnanj[a]“, ta „resna škoda“ zajema položaje, v katerih je prosilec za subsidiarno zaščito posebej izpostavljen tveganju nastanka posebne škode, kar predpostavlja jasno stopnjo individualizacije (sodbi z dne 17. februarja 2009, Elgafaji, C‑465/07, EU:C:2009:94, točki 32 in 38, in z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), C‑901/19, EU:C:2021:472, točka 25 in navedena sodna praksa).
38 Iz tega izhaja, da se za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi člena 15(a) in (b) Direktive 2011/95 zahteva, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo ali v državo, v kateri je imel običajno prebivališče, posebej in posamično izpostavljen resničnemu tveganju, da mu bo izrečena smrtna kazen, da bo usmrčen ali da bo podvržen mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kazni.
39 Ob tem je treba pri presoji obstoja takega tveganja preučiti tudi elemente v zvezi s splošnimi razmerami v zadevni državi, med katerimi so zlasti elementi, ki se nanašajo na splošno raven nasilja in negotovosti v tej državi. Tak splošni okvir namreč omogoča natančnejšo presojo, v kolikšni meri je prosilec resnično izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo, opredeljeno v členu 15(a) ali (b) Direktive 2011/95.
40 Drugič, glede škode, opredeljene v členu 15(c) te direktive, ki jo pomeni „resna in individualna grožnja življenju ali telesni celovitosti“ prosilca, je treba poudariti, da ta določba zajema tveganje „splošnejše“ škode od tiste iz točk (a) in (b) istega člena. Tako je širše opredeljena „grožnja življenju ali telesni celovitosti“ civilista kot pa določeno nasilje. Poleg tega je ta grožnja del splošnih razmer oboroženega spopada, zaradi katerega pride do „vsesplošnega nasilja“, kar pomeni, da lahko vpliva na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine ali na njihovo identiteto, kadar tako nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno grožnjo (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), C‑901/19, EU:C:2021:472, točki 26 in 28 ter navedena sodna praksa).
41 Iz tega izhaja, da v okviru izjemnega položaja, kot je opisan v prejšnji točki te sodbe, pogoj za ugotovitev obstoja tveganja „resne in individualne grožnje“ v smislu člena 15(c) Direktive 2011/95 ni, da prosilec predloži dokaz, da je zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine, posamično prizadet (glej v tem smislu sodbi z dne 17. februarja 2009, Elgafaji, C‑465/07, EU:C:2009:94, točka 43, in z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), C‑901/19, EU:C:2021:472, točka 27).
42 Vendar so v drugih, manj izjemnih okoliščinah upoštevni elementi, ki se nanašajo na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca. Tako čim bolj ko prosilec lahko dokaže, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi dejavnikov, ki so značilni za njegov individualni položaj in osebne okoliščine, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja zadošča, da se mu prizna subsidiarna zaščita na podlagi člena 15(c) Direktive 2011/95 (glej v tem smislu sodbi z dne 17. februarja 2009, Elgafaji, C‑465/07, EU:C:2009:94, točka 39, in z dne 30. januarja 2014, Diakité, C‑285/12, EU:C:2014:39, točka 31).
43 Iz tega izhaja, da je treba člen 15 Direktive 2011/95 razlagati tako, da so lahko tako okoliščine, ki se nanašajo na splošne razmere v izvorni državi, zlasti na splošno raven nasilja in negotovosti v tej državi, kot okoliščine v zvezi z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca elementi, upoštevni za presojo vseh prošenj za subsidiarno zaščito, ki jo opravi pristojni nacionalni organ, ne glede na posebno vrsto resne škode v smislu tega člena 15, ki je predmet take presoje.
44 V zvezi s tem je treba poudariti tudi, da čeprav je vsaka vrsta resne škode iz točk od (a) do (c) člena 15 Direktive 2011/95 samostojen razlog za priznanje subsidiarne zaščite, za katerega morajo biti pogoji v celoti izpolnjeni, da se ta zaščita prizna, ostaja dejstvo, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 30, 40 in 41 sklepnih predlogov, da ta člen ne vzpostavlja hierarhičnega vrstnega reda med temi različnimi vrstami resne škode in ne nalaga nobenega vrstnega reda pri presoji obstoja utemeljenega tveganja, da bo nastala ena od teh resnih škod. Na eni strani lahko namreč ista prošnja za mednarodno zaščito kaže na obstoj tveganja, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo ali v državo, v kateri je imel običajno prebivališče, izpostavljen več vrstam resne škode. Na drugi strani se lahko isti element uporabi za utemeljitev obstoja utemeljenega tveganja, da bo oseba utrpela več teh resnih škod.
45 Na drugem mestu, razlaga člena 15 Direktive 2011/95, navedena v točki 43 te sodbe, je potrjena z normativnim okvirom, v katerega je ta člen 15 umeščen.
46 V zvezi s tem najprej iz člena 4 te direktive – ki je v poglavju II te direktive, ki se nanaša na „[o]bravnavanje prošenj za mednarodno zaščito“ in se zato uporablja tako za prošnje za priznanje statusa begunca kot za prošnje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu navedene direktive – izhaja, da se dejstva in okoliščine, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, obravnavajo v dveh ločenih stopnjah. Prva stopnja se nanaša na ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje, druga pa se nanaša na pravno presojo teh dokazov in v njenem okviru se glede na dejstva, ki so značilna za obravnavano zadevo, ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje subsidiarne zaščite iz člena 15 iste direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 63 in navedena sodna praksa).
47 Čeprav lahko države članice v skladu s členom 4(1) Direktive 2011/95 prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za zaščito, pa morajo organi držav članic po potrebi dejavno sodelovati z njim, da bi določili in dopolnili ustrezne elemente prošnje, saj so ti organi pogosto tudi v boljšem položaju kot prosilec za dostop do nekaterih vrst dokumentov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 64 in navedena sodna praksa), pri čemer, kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni kumulativni pogoji iz člena 4(5), od (a) do (e), te direktive (sodba z dne 2. decembra 2014, A in drugi, od C‑148/13 do C‑150/13, EU:C:2014:2406, točka 58).
48 Zato mora, kot je generalni pravobranilec menil v točkah 34 in 41 sklepnih predlogov, nacionalni organ, pristojen za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, na prvi stopnji te presoje preučiti vse upoštevne dejanske okoliščine obravnavanega primera, ki lahko pomenijo dokaz, preden na drugi stopnji navedene presoje določi, kakšno vrsto resne škode, opredeljene v členu 15 te direktive, je mogoče eventualno utemeljiti s temi elementi, ne da bi bilo mogoče elemente, ki so potencialno pomembni za presojo te prošnje, izločiti zgolj zato, ker jih je prosilec navedel v utemeljitev samo ene vrste resne škode, opredeljene v tem členu 15.
49 Dalje, iz člena 4(3) navedene direktive je razvidno, da so med upoštevnimi elementi, ki jih mora ta organ upoštevati pri obravnavanju vseh prošenj za mednarodno zaščito, med drugim tako „vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo“ v smislu točke (a) te določbe, kot tudi „individualni položaj in osebne okoliščine prosilca“ v smislu točke (c) te določbe.
50 Sodišče je tako razsodilo, da čeprav v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi na podlagi člena 15(c) te direktive, niso navedeni elementi, značilni za položaj prosilca, iz člena 4(3) te direktive izhaja, da je treba tako prošnjo presojati posamično, pri čemer je treba v okviru celovitega upoštevanja vseh upoštevnih okoliščin obravnavanega primera upoštevati vrsto elementov, naštetih v tej določbi (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), C‑901/19, EU:C:2021:472, točki 40 in 41).
51 Poleg tega je v skladu s členom 4(4) Direktive 2011/95 dejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju ali mu je že bila povzročena resna škoda ali se mu je s takšnim preganjanjem ali škodo neposredno grozilo, načeloma lahko resen znak utemeljenega tveganja, da prosilec utrpi resno škodo, tako da je treba te okoliščine, povezane z osebnimi okoliščinami prosilca, vedno upoštevati pri presoji obstoja utemeljenega tveganja, da utrpi katero koli od resnih škod, ki so opredeljene v členu 15 iste direktive.
52 Nazadnje, zahteva, da se prošnja za mednarodno zaščito presoja ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov, med katerimi so tisti, na katere je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe, in da se za to dejavno sodeluje s prosilcem, je potrjena v členu 8(2) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 67), ker ta določba pristojnim nacionalnim organom nalaga, da pri presoji, ali ima prosilec za mednarodno zaščito v skladu z odstavkom 1 te določbe v delu izvorne države dostop do zaščite med drugim pred kakršno koli resno škodo, upoštevajo tako splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, kot tudi osebne okoliščine prosilca.
53 Na tretjem in zadnjem mestu, razlaga člena 15 Direktive 2011/95, podana v točkah 43 in 48 te sodbe, je v skladu s cilji, ki se uresničujejo s to direktivo, kot so navedeni v točki 32 te sodbe. Obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, pri katerem se ne bi upoštevale vse upoštevne okoliščine obravnavanega primera in zlasti vsi elementi, našteti v členu 4(3) te direktive, pred opredelitvijo vrste resne škode, opredeljene v členu 15 te direktive, ki bi jo bilo mogoče eventualno utemeljiti s temi elementi, bi namreč pripeljalo do kršitve obveznosti, ki jo navedena direktiva nalaga državam članicam, da opredelijo osebe, ki resnično potrebujejo to zaščito (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), C‑901/19, EU:C:2021:472, točka 44).
54 Taka razlaga je poleg tega v skladu s členom 4 in členom 19(2) Listine, ki se nanašata na prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja oziroma na varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve, na katera se sklicuje predložitveno sodišče. Vendar je treba v zvezi s tem ugotoviti, da čeprav je treba pri izvajanju Direktive 2011/95 in torej tudi pri presoji prošenj za subsidiarno zaščito z vidika člena 15 te direktive spoštovati temeljne pravice, zagotovljene s tema določbama, iz navedenih določb v okviru odgovora, ki ga je treba dati na to vprašanje za predhodno odločanje, ne izhajajo posebne dodatne ugotovitve o obsegu zahteve po sistematični preučitvi vseh upoštevnih elementov, ki se nanašajo tako na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca kot na splošne razmere v izvorni državi, ob taki presoji (glej po analogiji sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 129, in z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova, C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 64).
55 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15 Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ za ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito upravičen do subsidiarne zaščite, preučiti vse upoštevne elemente, ki se nanašajo tako na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca kot na splošne razmere v izvorni državi, preden opredeli vrsto resne škode, ki jo je mogoče eventualno utemeljiti s temi elementi.
Drugo vprašanje
56 Drugo vprašanje je postavljeno le za primer nikalnega odgovora na prvo vprašanje. Čeprav odgovor na drugi del drugega vprašanja dejansko izhaja iz pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje v smislu, da se okoliščine v zvezi z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca lahko izkažejo za upoštevne pri preučitvi utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito tako z vidika člena 15(b) kot člena 15(c) Direktive 2011/95, ostaja dejstvo, da je prvi del drugega vprašanja še vedno upošteven.
57 Predložitveno sodišče želi namreč izvedeti, ali mora pristojni nacionalni organ za presojo obstoja utemeljenega tveganja, da bo prosilec utrpel „resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti“ v smislu člena 15(c) te direktive, med različnimi upoštevnimi elementi, ki se nanašajo na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, upoštevati dodatne elemente glede na preprosto okoliščino, da prosilec prihaja z območja dane države, kjer se pojavljajo „najbolj skrajni primeri splošnega nasilja“, v smislu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti njegove sodbe z dne 17. julija 2008, NA. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:2008:0717JUD002590407, točka 115), in sicer območja, na katerem stopnja nasilja doseže tako raven, da izgon osebe v to državo pomeni kršitev prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zagotovljene s členom 3 EKČP.
58 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(c) Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora imeti pristojni nacionalni organ pri presoji obstoja utemeljenega tveganja, da bo prosilec utrpel resno škodo, kot je opredeljena v tej določbi, možnost upoštevati druge elemente v zvezi z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca, kot zgolj dejstvo, da prihaja z območja, kjer se pojavljajo „najbolj skrajni primeri splošnega nasilja“ v smislu sodbe ESČP z dne 17. julija 2008, NA. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:2008:0717JUD002590407, točka 115).
59 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice načeloma upoštevna za razlago člena 15 Direktive 2011/95. Na eni strani namreč iz člena 6(3) PEU izhaja, da je temeljna pravica, zagotovljena s členom 3 EKČP, del splošnih načel prava Unije, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. Pri razlagi obsega te pravice v pravnem redu Unije je treba upoštevati tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 17. februarja 2009, Elgafaji, C‑465/07, EU:C:2009:94, točka 28).
60 Na drugi strani je iz uvodne izjave 16 Direktive 2011/95 razvidno, da je treba pri razlagi določb te direktive upoštevati temeljne pravice, priznane z Listino, med katerimi je zlasti člen 4 te listine (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2018, MP (Subsidiarna zaščita za žrtev preteklega mučenja), C‑353/16, EU:C:2018:276, točka 36). Člen 52(3) Listine pa določa, da kadar pravice, zagotovljene s členom 4 Listine, ustrezajo tistim, zagotovljenim s členom 3 EKČP, sta vsebina in obseg navedenih pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedeni člen 3 EKČP (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 60 in navedena sodna praksa), kar pa ne preprečuje širšega varstva navedenih pravic po pravu Unije. Pri razlagi člena 4 Listine je torej treba upoštevati člen 3 EKČP, kakor ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice, kot minimalno raven varstva (glej po analogiji sodbo z dne 22. junija 2023, K. B. in F. S. (Preizkus po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah), C‑660/21, EU:C:2023:498, točka 41 in navedena sodna praksa).
61 Poleg tega je iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) razvidno, da pravica iz njenega člena 19(2), v skladu s katero se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, vključuje upoštevno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 3 EKČP, ki mu ta člen 19(2) v bistvu ustreza (glej v tem smislu sodbi z dne 18. decembra 2014, M’Bodj, C‑542/13, EU:C:2014:2452, točka 38 in navedena sodna praksa, in z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 47). Ta sodna praksa je zato upoštevna tudi za razlago tega prava.
62 Vendar je Sodišče že razsodilo, da členu 3 EKČP v bistvu ustreza člen 15(b) Direktive 2011/95. Nasprotno pa je člen 15(c) te direktive določba, katere vsebina se razlikuje od vsebine člena 3 EKČP in ki jo je treba torej razlagati samostojno, zlasti da se zagotovi lastno področje uporabe te določbe ob spoštovanju temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino in EKČP (glej v tem smislu sodbo z dne 17. februarja 2009, Elgafaji, C‑465/07, EU:C:2009:94, točki 28 in 36).
63 V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 15(c) Direktive 2011/95 sicer res zajema izjemne razmere, v katerih je stopnja vsesplošnega nasilja zaradi notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada taka, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na ozemlju te države ali pokrajine soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno grožnjo proti svojemu življenju ali telesni celovitosti.
64 Vendar lahko, kot je bilo navedeno v točki 42 te sodbe, ta določba zajema tudi druge položaje, v katerih lahko kombinacija vsesplošnega nasilja, ki je nižje stopnje od tiste, ki je značilna za tak izredni položaj, na eni strani, in elementov, ki so značilni za osebne okoliščine prosilca, na drugi konkretizira utemeljeno tveganje, da prosilec utrpi resno in individualno grožnjo v smislu navedene določbe.
65 Iz tega izhaja, da v teh drugih položajih elementi, ki se nanašajo na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, ki jih mora pristojni nacionalni organ upoštevati, nujno presegajo dejstvo, da prihaja z območja dane države, kjer se pojavljajo „najbolj skrajni primeri splošnega nasilja“, v smislu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti njegove sodbe z dne 17. julija 2008, NA. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:2008:0717JUD002590407, točka 115).
66 Čeprav je torej razlaga člena 15(c) Direktive 2011/95, ki jo je podalo Sodišče, popolnoma v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 3 EKČP (glej v tem smislu sodbo z dne 17. februarja 2009, Elgafaji, C‑465/07, EU:C:2009:94, točka 44), ta razlaga prosilcem za mednarodno zaščito priznava širšo zaščito, kot jo zagotavlja navedeni člen 3.
67 Glede na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče in na katera je bilo opozorjeno v točki 19 te sodbe, je treba še pojasniti, da seznam upoštevnih elementov v zvezi z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca iz člena 4(3)(c) te direktive ni izčrpen, tako da mora v položajih iz točke 64 te sodbe nacionalni organ, pristojen za priznanje subsidiarne zaščite, opraviti presojo za vsak primer posebej, pri čemer mora po potrebi upoštevati vse druge elemente v zvezi z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca, ki bi lahko pripomogli k uresničitvi utemeljenega tveganja, da bo utrpel resno škodo, kot je opredeljena v členu 15(c) navedene direktive, ob upoštevanju stopnje vsesplošnega nasilja v zadevni državi ali regiji. V tem okviru bi se lahko za upoštevne šteli zlasti elementi, značilni za prosilčevo zasebno, družinsko ali poklicno življenje, za katere je mogoče razumno domnevati, da bodo povečali tveganje, da bo utrpel tako resno škodo, če bi se vrnil v izvorno državo ali državo, v kateri je imel običajno prebivališče.
68 Poleg tega mora pristojni nacionalni organ, kot je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe in v skladu s členom 4(4) Direktive 2011/95, upoštevati okoliščino, da je prosilcu že bila povzročena resna škoda ali se mu je s tako škodo neposredno grozilo, razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se ta resna škoda ne bo ponovila.
69 Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15(c) Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora imeti pristojni nacionalni organ pri presoji obstoja utemeljenega tveganja, da bo prosilec utrpel resno škodo, kot je opredeljena v tej določbi, možnost upoštevati druge elemente v zvezi z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca, kot zgolj dejstvo, da prihaja z območja, kjer se pojavljajo „najbolj skrajni primeri splošnega nasilja“ v smislu sodbe ESČP z dne 17. julija 2008, NA. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:2008:0717JUD002590407, točka 115).
Tretje vprašanje
70 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da intenzivnost vsesplošnega nasilja v izvorni državi prosilca lahko oslabi zahtevo po individualizaciji resne škode, opredeljene v tej določbi.
71 V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v točkah od 37 do 42 te sodbe, da resna škoda, opredeljena v členu 15(b) Direktive 2011/95, predpostavlja jasno stopnjo individualizacije.
72 Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 38 te sodbe, škoda v zvezi s tveganjem „smrtn[e] kaz[ni] ali usmrtit[ve]“, in „mučenj[a] ali nečlovešk[ega] ravnanj[a]“ iz člena 15(a) in (b) navedene direktive zajema položaje, v katerih je prosilec za subsidiarno zaščito posebej in posamično izpostavljen tveganju nastanka posebne škode.
73 Čeprav je treba, kot je bilo poudarjeno v točki 39 te sodbe, v takih primerih preučiti tudi upoštevne elemente v zvezi s splošnim položajem v izvorni državi prosilca, med katerimi so zlasti elementi, ki se nanašajo na splošno raven nasilja in negotovosti v tej državi, obstoj ravni nasilja in negotovosti v navedeni državi, pa naj bo še tako pomembna, ne more oslabiti obsega pogoja, v skladu s katerim je treba za obstoj utemeljenega tveganja resne škode v smislu člena 15(a) in (b) na podlagi Direktive 2011/95, po potrebi ob upoštevanju take ravni nasilja, dokazati, da obstaja dejansko tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v isto državo posebej in posamično izpostavljen taki škodi.
74 Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da intenzivnost vsesplošnega nasilja v izvorni državi prosilca ne more oslabiti zahteve po individualizaciji resne škode, opredeljene v tej določbi.
Četrto vprašanje
75 Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(c) Direktive 2011/95 v povezavi s členoma 1 in 4 ter členom 19(2) Listine razlagati tako, da je treba pri presoji prošnje za mednarodno zaščito upoštevati humanitarne razmere, ki so posredna ali neposredna posledica ravnanj in/ali opustitev povzročitelja resne škode v okviru mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu tega člena 15(c).
76 Evropska komisija trdi, da to vprašanje ni dopustno, pri čemer v bistvu trdi, da glede na elemente, s katerimi sta utemeljeni prošnji za mednarodno zaščito iz postopka v glavni stvari, odgovor na navedeno vprašanje ni potreben za rešitev spora o glavni stvari in da predložitvena odločba nikakor ne vsebuje informacij in pojasnil, potrebnih v ta namen.
77 Čeprav v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalno sodišče zastavi v pravnem in dejanskem okviru, ki ga to opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti, je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih potrebujejo za rešitev sporov, ki so jim predloženi. Predhodno odločanje ni namenjeno oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč je utemeljeno s potrebo po dejanski rešitvi spora. Kot je razvidno iz besedila člena 267 PDEU, je predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, „treba“ sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča (sodba z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság, C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU, EU:C:2020:367, točka 167 in navedena sodna praksa).
78 Kot določa člen 94(a) Poslovnika, mora predložitvena odločba tako vsebovati povzetek upoštevnih dejstev, kakor jih je ugotovilo predložitveno sodišče, ali vsaj navedbo dejanskih okoliščin, na katerih vprašanja temeljijo (sodba z dne 3. decembra 2019, Iccrea Banca, C‑414/18, EU:C:2019:1036, točka 28 in navedena sodna praksa).
79 V obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno v točkah 11, 12 in 15 te sodbe, so med elementi, s katerimi sta utemeljeni prošnji za mednarodno zaščito iz postopka v glavni stvari, kot sta jih navedli tožeči stranki ter ugotovila pristojni nacionalni organ in predložitveno sodišče, dejstva, ki se nanašajo na splošno raven nasilja in negotovosti v Libiji, na težke življenjske razmere v Tripoliju in na „humanitarne razmere“, ki naj bi iz tega izhajale.
80 Vendar iz navedenih elementov, kot so bili predstavljeni v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, nikakor ne izhaja, da so take humanitarne razmere neposredna ali posredna posledica dejanj in/ali opustitev povzročitelja resne škode, povzročene v okviru notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada v smislu člena 15(c) Direktive 2011/95.
81 Poleg tega predložitveno sodišče ni navedlo, kdo naj bi bil storilec zadevnih dejanj in/ali opustitev in kaj naj bi ta dejanja in/ali opustitve obsegale.
82 Iz tega sledi, da predložitveno sodišče ni v zadostni meri navedlo, zakaj bi bil odgovor na četrto vprašanje potreben, da bi lahko rešilo spor o glavni stvari, niti ni zadostno predstavilo dejanskih okoliščin, na katerih to vprašanje temelji.
83 V teh okoliščinah je treba četrto vprašanje razglasiti za nedopustno.
Stroški
84 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 15 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite
je treba razlagati tako, da
mora pristojni nacionalni organ za ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito upravičen do subsidiarne zaščite, preučiti vse upoštevne elemente, ki se nanašajo tako na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca kot na splošne razmere v izvorni državi, preden opredeli vrsto resne škode, ki jo je mogoče eventualno utemeljiti s temi elementi.
2. Člen 15(c) Direktive 2011/95
je treba razlagati tako, da
mora imeti pristojni nacionalni organ pri presoji obstoja utemeljenega tveganja, da bo prosilec utrpel resno škodo, kot je opredeljena v tej določbi, možnost upoštevati druge elemente v zvezi z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca, kot zgolj dejstvo, da prihaja z območja, kjer se pojavljajo „najbolj skrajni primeri splošnega nasilja“ v smislu sodbe ESČP z dne 17. julija 2008, NA. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:2008:0717JUD002590407, točka 115).
3. Člen 15(b) Direktive 2011/95
je treba razlagati tako, da
intenzivnost vsesplošnega nasilja v izvorni državi prosilca ne more oslabiti zahteve po individualizaciji resne škode, opredeljene v tej določbi.
Podpisi