SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
EVGENIJA TANCHEVA,
predstavljeni 12. januarja 2017(1)
Zadeva C‑617/15
Hummel Holding A/S
proti
Nike Inc.
Nike Retail BV
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Intelektualna lastnina – Znamka Evropske unije – Mednarodna sodna pristojnost – Razširjena pristojnost, ki naj obsega celotno območje Evropske unije – Actor sequitur forum rei – Pojem ,podjetje [poslovna enota]‘ na podlagi člena 97(1) Uredbe (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti – Tožba zaradi kršitve znamke, vložena proti podjetju s sedežem zunaj Evropske unije – Pristojnost, ki se ugotovi po sedežu pravno samostojne odvisne družbe v državi članici podjetja iz tretje države“
1. Evropske znamke potrebujejo učinkovito varstvo v vsej Evropski uniji.(2)
2. To je mogoče najbolje doseči tako, da se sodiščem omogoči, da določijo vseevropsko povračilo škode, ki pokriva kršitve znamk, do katerih pride ne le v državi članici sodišča, ampak v kateri koli od držav članic Unije.(3) Zakonodajalec EU je poskrbel za celovito tovrstno povračilo škode(4), vendar dodeljuje razširjeno pristojnost, ki je tu opisana, izključno sodišču(5), katerega mednarodna sodna pristojnost lahko temelji na členu 97, od (1) do (4), Uredbe o blagovni znamki Skupnosti(6) (v nadaljevanju: Uredba). Z njim so suspendirana splošnejša pravila o pristojnosti Uredbe in tista iz Uredbe „Bruselj I“(7).(8)
3. Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija), ki deluje v svojstvu sodišča za znamke Skupnosti, sprašuje, ali ima tako celovito pristojnost za zahtevek zaradi kršitve, ki ga je vložila danska družba proti toženi stranki iz Združenih držav Amerike. Na podlagi člena 97(1) Uredbe imajo sodišča mednarodno sodno pristojnost, če ima tožena stranka, ki nima stalnega prebivališča v Uniji, poslovno enoto v državi članici sodišča. Ker ima tožena stranka iz Združenih držav Amerike odvisno družbo nižjega ranga v Nemčiji, se pojavi vprašanje, ali je ta subjekt „podjetje [poslovna enota]“ za namene člena 97(1) Uredbe.
I. Pravni okvir
A Uredba
4. V uvodni izjavi 16 je navedeno:
„Odločitve o veljavnosti in kršitvi blagovnih znamk Skupnosti morajo učinkovati in pokrivati celotno področje Skupnosti, saj je to edini način preprečevanja nedoslednih odločitev sodišč in Urada ter zagotavljanja, da enotna narava blagovnih znamk Skupnosti ni razvrednotena. Določbe, ki jih vsebuje Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, bi morale veljati za vsa dejanja pred sodišči, povezana z blagovnimi znamkami Skupnosti, razen če ta uredba od te uredbe odstopa.“
5. Člen 97, naslovljen „Mednarodna sodna pristojnost“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Ob upoštevanju določb te uredbe, pa tudi vseh določb Uredbe (ES) št. 44/2001, ki se uporabljajo na podlagi člena 94, se postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 96 začne pred sodiščem države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče, oziroma, če nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, v državi, kjer ima podjetje [poslovno enoto].
2. Če toženec nima niti stalnega prebivališča niti podjetja [poslovne enote] v nobeni državi članici, se takšen postopek začne pred sodiščem v državi članici, v kateri ima stalno prebivališče tožnik, oziroma v primeru, da nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, tam, kjer ima podjetje [poslovno enoto].“
6. Člen 98, naslovljen „Stvarna pristojnost“, v odstavku 1 določa:
„1. Sodišče za blagovne znamke Skupnosti, katerega pristojnost temelji na členu 97(1) do (4), je pristojno za:
(a) kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene na območju katere koli države članice;
(b) dejanja v smislu člena 9(3), drugi stavek, ki se izvršijo na območju katere koli države članice.“
B Uredba Bruselj I
7. V uvodnih izjavah 11 in 12 je navedeno:
„(11) Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.
(12) Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.“
8. Oddelek 1, naslovljen „Splošne določbe“, poglavja II, naslovljenega „Pristojnost“, obsega člene od 2 do 4, ki v odstavku 1 določajo:
„Člen 2
1. Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
„Člen 4
1. Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se, ob upoštevanju členov 22 in 23, pristojnost sodišč vsake države članice določi po pravu te države.“
II. Dejansko stanje v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
9. Družba Hummel Holdings A/S, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je proizvajalka športnih izdelkov, športnih oblačil in oblačil za prosti čas, sedež pa ima na Danskem. Družba Hummel je v Nemčiji pri Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) vložila tožbo proti toženima strankama iz skupine Nike zaradi prodaje športnih oblačil, s katerimi je bila domnevno kršena njena mednarodna figurativna znamka št. 943057, ki je bila za blago iz razreda 25 registrirana tudi za to, da bo učinkovala v Evropski uniji.
10. Prva tožena stranka, družba Nike Inc., je najvišja krovna družba skupine Nike in ima sedež v Združenih državah Amerike.
11. Druga tožena stranka družba Nike Retail BV je del te skupine in ima sedež na Nizozemskem. Družba Nike Retail upravlja s spletnim mestom www.nike.com/de, na katerem se v angleščini in nemščini oglašujejo in ponujajo proizvodi NIKE za prodajo v Nemčiji in drugih državah.
12. Do večine kršitev znamke tožeče stranke naj bi prišlo v Nemčiji. V Nemčiji je mogoče blago naročiti po spletu na spletnem mestu družbe Nike Retail ali pri neodvisnih trgovcih, ki niso del skupine Nike in ki to blago sami naročajo od družbe Nike Retail. Poleg tega družba Nike Deutschland GmbH zagotavlja predprodajne in poprodajne storitve. Ta družba ne prodaja proizvodov NIKE, vendar ponuja potrošnikom podporo po telefonu ali elektronski pošti, ko jih ti naročajo, in tako deluje kot zastopnik družbe Nike Retail za pogodbe, sklenjene s trgovci. V zvezi s poprodajnimi storitvami se družba Nike Deutschland ukvarja z vprašanji zamenjave ali pritožb ter pomaga trgovcem pri oglaševanju in izvedbi teh pogodb.
13. Družba Nike Deutschland ima sedež v Frankfurtu na Majni in ni stranka v postopku v glavni stvari. Vendar je odvisna družba nižjega ranga prve tožene stranke družbe Nike Inc in je njena prisotnost v Nemčiji bistvena za zadevo tožeče stranke, ki se nanaša na pristojnost nemških sodišč.
14. Tožeča stranka je pri Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) zahtevala (I) odredbo o prepovedi uvoza, izvoza, oglaševanja, ponujanja in dajanja v promet zadevnih proizvodov ali dopustitve njihovega dajanja v promet in (II) sklepe, s katerimi se nalaga razkritje intera alia kopij računov ter umik iz prometa in uničenje zadevnih proizvodov, ter tudi (III) ugotovitev pravice do odškodnine.
15. V zvezi s prvo toženo stranko je tožeča stranka zahtevala te odredbe in sklepe (1) za ozemlje Evropske unije, podredno pa (2) za ozemlje Zvezne republike Nemčije. V zvezi z drugo toženo stranko se je podlaga za tožbo nanašala le na Zvezno republiko Nemčijo. Predložitvena odločba se nanaša le na prvi zahtevek za povračilo škode.
16. Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) je – ker je treba družbo Nike Deutschland šteti za poslovno enoto prve tožene stranke, s čimer je torej podana povezava med toženo stranko iz Združenih držav Amerike in Nemčijo – potrdilo, da ima mednarodno sodno pristojnost in pristojnost za območje celotne Evropske unije. Vendar je zavrnilo tožbo na podlagi dejanskega stanja. Po pritožbi tožeče stranke pri Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) toženi stranki še vedno trdita, da nemška sodišča nimajo mednarodne pristojnosti za prvi zahtevek za povračilo škode.
17. V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„V kakšnih okoliščinah se odvisna družba nižjega ranga podjetja, ki samo nima sedeža v Uniji, ta odvisna družba nižjega ranga pa je pravno samostojna in ima sedež v državi članici Unije, šteje za ,podjetje [poslovno enoto]‘ podjetja v smislu člena 97(1) Uredbe št. 207/2009?“
18. Pisna stališča Sodišču so predložile tožeča stranka in obe toženi stranki, italijanska vlada ter Evropska komisija. Vse razen italijanske vlade so na obravnavi 6. oktobra 2016 predstavile ustne navedbe.
III. Presoja
A Uvod
19. Na začetku je treba navesti, da lahko na podlagi Uredbe samo „sodišča za znamke Skupnosti“, ki so posebej izbrana nacionalna sodišča, ki jim je zaupana ta funkcija,(9) odločajo o tožbah zaradi kršitve pravic.(10) Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) in Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) je nemška vlada določila za taki sodišči.(11)
20. Vendar ne morejo vsa sodišča za znamke Skupnosti odobriti povračila škode na ravni celotne Unije(12), ki ga zahteva tožeča stranka v tej zadevi.
21. Ali ima konkretno sodišče za znamke Skupnosti to celovito pooblastilo, je odvisno od tega, ali lahko svojo mednarodno sodno pristojnost utemelji na členu 97, od (1) do (4), Uredbe.(13) Le tedaj bo sodišče za znamke Skupnosti „pristojno za kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene na območju katere koli države članice“.(14)
22. Zato – čeprav pomeni trditev tožeče stranke, da je do kršitve prišlo v Nemčiji, pravno podlago, da se tožba zaradi kršitve znamke Skupnosti vloži v Nemčiji na podlagi člena 97(5) Uredbe(15) – je lahko ta določba zgolj podlaga za pristojnost v zvezi s kršitvami, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene, na ozemlju te države članice sodišča.(16) Ne pomeni zadostne podlage za odobritev povračila škode, ki ga zahteva tožeča stranka, z učinki zunaj ozemlja Nemčije. Kajti ta pristojnost mora temeljiti na členu 97, od (1) do (4), Uredbe.(17)
23. Kot je že bilo navedeno, člen 97(1) Uredbe določa tako podlago za mednarodno sodno pristojnost, če ima tožena stranka poslovno enoto v državi članici sodišča.(18) Zato želi Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) pridobiti pojasnila o pogojih, pod katerimi je mogoče družbo Nike Deutschland s sedežem v Nemčiji opredeliti kot poslovno enoto družbe Nike Inc.
B Opredelitev „podjetje [poslovna enota]“
24. Člen 97(1) Uredbe določa, da se postopek zaradi kršitve v zadevah znamke Skupnosti „začne pred sodiščem države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče, oziroma, če nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, v državi, kjer ima podjetje [poslovno enoto].“
1. Avtonomna opredelitev
25. Prvo vprašanje, ki ga je treba obravnavati, je, ali ima pojem „podjetje [poslovna enota]“, kot je navedla Komisija na ustnem zaslišanju, avtonomen pomen na ozemlju celotne Unije ali pa je treba prepustiti nacionalnemu sodišču, da ga določi na podlagi domačega prava.(19)
26. Na slednje bi lahko kazalo dejstvo, da je treba izraz „stalno prebivališče“ na podlagi člena 59 Uredbe Bruselj I(20) določiti v skladu z domačim pravom države članice, v kateri je pri sodišču vložena tožba. Vendar člen 60 Uredbe Bruselj I enako določa avtonomno opredelitev stalnega prebivališča za gospodarske družbe in združenja.(21)
27. Praviloma je treba določbe prava Unije razlagati avtonomno.(22) Dalje, pomen „podjetja [poslovne enote]“ za ozemlje celotne Unije je skladen s ciljem člena 97, od (1) do (4), Uredbe, da se ustvari enotna podlaga za razširjeno pristojnost na ozemlju celotne Unije. Zato je v teh sklepnih predlogih zavzet pristop, da mora avtonomno razlago podati Sodišče.(23)
2. „Podjetje [poslovna enota]“ na podlagi Uredbe
28. Čeprav so bile v Uredbo vključene nekatere zakonske opredelitve,(24) pa v zakonodaji ni opredelitve izraza „podjetje [poslovna enota]“.
29. Poleg tega do zdaj Sodišče še ni imelo priložnosti(25) za razlago niti člena 97(1) Uredbe niti pojma „podjetje [poslovna enota]“, kot se uporablja v določbah Uredbe.(26)
30. Ker v zakonodajnem gradivu(27) ni napotkov, je treba izraz „podjetje [poslovna enota]“ iz člena 97(1) Uredbe nujno določiti z uporabo virov, ki presegajo Uredbo.
31. Prima facie se zdi, da je dober tovrstni vir Uredba o insolventnosti(28). V njenem členu 2(h) je določena zakonska opredelitev(29) izraza „poslovalnica (establishment) [poslovna enota]“, inter alia v kontekstu mednarodne pristojnosti.
32. Vendar v obravnavani zadevi te opredelitve ni mogoče uporabiti niti neposredno niti po analogiji. Določena je izrecno za „[namene te uredbe]“. Namen navezovanja na poslovno enoto v Uredbi o insolventnosti je precej drugačen od konteksta člena 97 Uredbe: pristojnost, ki je v Uredbi o insolventnosti vezana na poslovno enoto, velja zgolj v okviru sekundarnih postopkov, ki ne temeljijo na glavnem centru interesov dolžnika; poleg tega je učinek pravil, ki so določena v takih postopkih, omejen.(30) Člen 97 Uredbe pa se drugače navezuje na poslovno enoto, da se ugotovi osrednja pristojnost za izdajo sodb z razširjenim učinkom.
3. „Poslovna enota“ na podlagi Uredbe Bruselj I
33. Vendar je naravni vir za usmeritve glede razlage določbe o pristojnosti iz Uredbe Uredba Bruselj I, saj ta pravni instrument določa splošna pravila o pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah. Uredba Bruselj I se uporablja za postopke, povezane z znamkami Skupnosti,(31) če ni v Uredbi drugače določeno. Uredba Bruselj I skupaj z njenim predhodnim instrumentom (Bruseljsko konvencijo) iz leta 1968 določa dolgotrajen okvir koncepta, ki podpira novejša pravila o pristojnosti, ki so določena v posebnih uredbah, kot je Uredba.
34. V Uredbi Bruselj I je v splošnih določbah določenih nekaj zakonskih opredelitev,(32) ni pa opredeljen izraz „poslovna enota“.
35. Vendar je v Uredbi Bruselj I izraz „poslovna enota“ uporabljen kot povezovalni element za mednarodno sodno pristojnost iz členov 5, točka 5, in 18.
36. Italijanska vlada je v svojih pisnih stališčih navedla, da italijanska različica izraza „podjetje [poslovna enota]“, kot je uporabljen v Uredbi Bruselj I („sede d’attività“) ni enaka tisti, ki je uporabljena v členu 97 Uredbe („stabile organizzazione“). Vendar ob upoštevanju tesne povezave med obema pravnima instrumentoma, ki je vzpostavljena z izrecnim sklicevanjem na Uredbo Bruselj I v uvodni izjavi 16 ter členih 97 in 94 Uredbe, jezikovno neskladje v eni jezikovni različici Sodišču ne preprečuje uporabe Uredbe Bruselj I, ki je klasični pravni instrument za določitev mednarodne pristojnosti.
37. Kot so poudarili udeleženci postopka predhodnega odločanja in predložitveno sodišče, glede pomena „poslovne enote“ iz Uredbe Bruselj I obstaja obširna sodna praksa.
a) Člen 5, točka 5, Uredbe Bruselj I
38. Prva norma, ki jo je moralo v zvezi s tem razlagati Sodišče, je bil člen 5, točka 5, Uredbe Bruselj I,(33) v skladu s katerim je „posebna pristojnost“(34), „če gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote, pred sodišči v kraju, v katerem se nahaja ta podružnica, agencija ali poslovna enota“.
39. Sodišče je prvič razlagalo te pojme leta 1976 v sodbi De Bloos, v kateri je navedlo, da „je eden od temeljnih elementov, značilnih za pojem podružnice in predstavništva, podreditev vodstvu in nadzoru matične družbe“ in da pojem poslovne enote „temelji na istih glavnih elementih kot elementi podružnice ali predstavništva“.(35)
40. V sodbi Somafer je Sodišče navedlo, da „ker zadevni pojmi odpirajo možnost za odstopanje od splošnega načela o pristojnosti iz člena 2 Konvencije, mora njihova razlaga omogočiti enostavno razkritje posebne navezne okoliščine, ki utemeljuje navedeno odstopanje“.(36) V nadaljevanju je navedlo, da „navedena posebna navezna okoliščina zadeva, prvič, materialne indice, na podlagi katerih je mogoče zlahka priznati obstoj podružnice, predstavništva ali poslovne enote, in drugič, povezavo med tako krajevno umeščenim subjektom in predmetom spora zoper matično družbo“.
41. Sodišče je v zvezi s prvo navedbo pojasnilo, da „pojem podružnice, predstavništva ali poslovne enote pomeni poslovno enoto, ki je trajna izpostava matične družbe, ki ima svojo upravo in je materialno opremljena za poslovanje s tretjimi osebami, tako da se jim, čeprav vedo, da je morda vzpostavljeno pravno razmerje z matično družbo s sedežem v tujini, ni treba neposredno obračati nanjo, temveč lahko posle sklepajo s poslovno enoto, ki je njena izpostava“.
42. Sodišče je v zvezi z drugo navedbo razsodilo, da „mora predmet spora poleg tega nujno zadevati poslovanje podružnice, predstavništva ali poslovne enote“ in da „navedeni pojem poslovanja zajema, po eni strani, spore o pogodbenih ali nepogodbenih pravicah in obveznostih pri samem vodenju predstavništva, podružnice ali poslovne enote, kot so pravice in obveznosti v zvezi z najemom stavbe, v kateri naj bi navedeni subjekti imeli prostore, ali v zvezi z zaposlitvijo osebja, ki tam dela, na kraju samem“.(37)
43. Nazadnje, Sodišče je v zadevah Blanckaert & Willems in SAR Schotte pojasnilo, da morajo tretje osebe podružnico, predstavništvo ali poslovno enoto „zlahka prepoznati kot izpostavo matične družbe“(38) ter da „se tesna navezna okoliščina med sporom in sodiščem, ki mora o njem odločati, presoja […] tudi glede na to, kako se navedeni podjetji vedeta v poslovnem življenju in se predstavljata tretjim osebam v poslovnih odnosih“.(39)
b) Člen 18(2) Uredbe Bruselj I
44. V poznejši sodbi je Sodišče razlagalo iste pojme v okviru člena 18 Uredbe Bruselj I, ki v odstavku 2 določa, da „[č]e delavec sklene individualno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, vendar pa ima v eni od držav članic podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto, se v sporih, ki izhajajo iz poslovanja te podružnice, predstavništva ali poslovne enote, šteje, da ima delodajalec stalno prebivališče v tej državi članici.“
45. V zadevi Mahamdia je Sodišče na podlagi analize prej navedenih predhodnih zadev v zvezi s členom 5, točka 5, Uredbe Bruselj I izdelalo merili, ki sta odločilni za vzpostavitev zadostne povezave z državo članico sodišča. Sodišče je navedlo, da „[p]rvič, pojem ,podružnica‘, ,predstavništvo‘ in ,poslovna enota‘ predpostavlja obstoj centra poslovnih dejavnosti, ki se dolgoročno odraža navzven, [kot] je trajna izpostava matične družbe. Ta center mora imeti svojo upravo in mora biti materialno opremljen za poslovanje s tretjimi osebami, tako da se jim ni treba neposredno obračati na matično družbo […]. Drugič, spor se mora nanašati na ravnanja v zvezi z upravljanjem teh enot oziroma obveznosti, ki so jih slednje prevzele v imenu matične družbe, če je treba obveznosti izpolniti v državi, v kateri se enote nahajajo.“(40)
46. Zadeva Mahamdia se je nanašala na tožbo zaradi zaposlitve, ki jo je vložil voznik, zaposlen pri veleposlaništvu Ljudske demokratične republike Alžirije, zoper to državo. V teh okoliščinah je Sodišče navedlo, da „je mogoče veleposlaništvo enačiti s centrom poslovnih dejavnosti, ki se dolgoročno odraža navzven in prispeva k identifikaciji in predstavljanju države, iz katere izvira.“(41)
47. Sodišče je s tem dodalo poseben vidik povezavi med „matično družbo“ in poslovno enoto, namreč identifikacijo in predstavljanje. To ustreza različnim funkcijam, ki jih dopušča člen 18(2) Uredbe Bruselj I v primerjavi s členom 5, točka 5, Uredbe Bruselj I: člen 18(2) se nanaša na poseben položaj, v katerem tožena stranka nima stalnega prebivališča v Uniji, in s tem da vzpostavi navezavo na njeno poslovno enoto, obravnava to poslovno enoto kot nadomestek za neobstoječe stalno prebivališče, s tem da navaja, da se za delodajalca „šteje, da ima […] stalno prebivališče v tej državi članici“. Če naj gre za nadomestek, je identifikacija osrednji element.
c) Sinteza
48. S členoma 5, točka 5, in 18(2) Uredbe Bruselj I je tožeči stranki dovoljeno tožiti toženo stranko ne po kraju stalnega prebivališča, ampak po kraju poslovne enote.
49. Vendar je z obema tema določbama poleg zgolj obstoja poslovne enote zahtevano, da je do spora prišlo „iz poslovanja te […] poslovne enote“. Tako na podlagi teh norm poslovna enota sama ni dovolj za obstoj povezave z državo sodišča, ampak je potreben dodaten element. Drugo izmed dveh meril, ki je bilo razvito v sodni praksi o Uredbi Bruselj I, opisani zgoraj, se nanaša izključno na ta dodatni element.
50. Vendar besedilo člena 97(1) Uredbe ne vsebuje tega drugega elementa, ampak se zadovolji s tem, da dodeli pristojnost državi članici, v kateri ima tožena stranka poslovno enoto. Zato je mogoče v obravnavanih okoliščinah zanemariti drugo merilo dvodelnega testa Sodišča glede členov 5 in 18 Uredbe Bruselj I.
4. „Podjetje [poslovna enota]“ na podlagi člena 97(1) Uredbe
51. Prvo merilo, ki je torej za mojo analizo edino upoštevno, vsebuje elementa, ki kažeta na dve značilnosti, neodvisni od konkretne tožbe, pri kateri pride do navezave na poslovno enoto. Osvetljujeta bistvo samega pojma poslovne enote. Ti značilnosti sta (a) center poslovnih dejavnosti, ki (b) se dolgoročno odraža navzven, kot je izpostava matične družbe.
a) Center poslovnih dejavnosti
52. V zvezi s „centrom poslovnih dejavnosti“, ki je prva značilnost, je Sodišče dodatno pojasnilo, da mora imeti poslovna enota svojo upravo in mora biti materialno opremljena za poslovanje s tretjimi osebami, tako da se jim ni treba neposredno obračati na matično družbo.(42) Če se oddaljimo od konkretnega danega okvira pogodb, je mogoče sklepati, da se zahteva vsaj nekaj operativne poslovne dejavnosti ter da je potrebna določena dejanska in stalna prisotnost, ki se kaže v osebju in opremi na lokaciji. Zagotovo je zahtevana vsaj najnižja raven organizacije in stalnosti; zgolj prisotnost blaga in bančnih računov ne zadostuje za „podjetje [poslovno enoto]“.(43) Poleg tega Uredba Bruselj I jasno zahteva upravo na lokalni ravni.
53. Element dejanske in operativne prisotnosti je v tej zadevi, v kateri je družba Nike Deutschland lokalna družba, ki dejansko opravlja predprodajne in poprodajne storitve za stranke družbe Nike v Nemčiji, očitno izpolnjen. Družba Nike Deutschland je pravno neodvisna GmbH, tako da je element lokalne uprave izpolnjen.
b) Dolgoročno odražanje navzven, kot je izpostava matične družbe
54. Vendar pa je tisto, kar toženi stranki izpodbijata v obravnavani zadevi, to, ali zares obstaja zadostna povezava med družbo Nike Deutschland in prvo toženo stranko. V skladu s sodno prakso Sodišča se taka povezava ustvari z zvezo, „ki se dolgoročno odraža navzven, [kot] je trajna izpostava matične družbe“.(44) To kaže na določeno stopnjo odvisnosti in podrejenosti poslovne enote.
55. V tem kontekstu toženi stranki navajata dva ugovora:
1. Pravna odvisnost poslovne enote
56. Prvič, toženi stranki navajata, da družba Nike Deutschland iz formalnih razlogov ne more biti poslovna enota druge družbe, saj je pravno neodvisna družba, v okviru civilnega postopka pa je treba zavzeti formalni pristop.
57. Vendar je pravno neodvisen subjekt, kot je bilo prikazano zgoraj, v skladu z ustaljeno sodno prakso(45) lahko poslovna enota. Tudi v zadevi SAR Schotte(46) je imela zadevna poslovna enota status nemške GmbH.
58. Predložitveno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija, predstavljene v zadevi Mahamdia,(47) v katerih je ta navedel, da ni sporno, da se pojmi „podružnica“, „predstavništvo“ in „poslovna enota“ v bistvu nanašajo na subjekte brez pravne osebnosti. Vendar je bila ta navedba obiter dictum, saj se je zadeva Mahamdia nanašala na veleposlaništvo brez ločene pravne osebnosti. Isto velja za mnenje 1/03 Sodišča,(48) na katero se je skliceval generalni pravobranilec P. Mengozzi. V mnenju Sodišča prav tako ni bila obravnavana pravna odvisnost, ampak je v njem colorandi causa dodano „brez pravne osebnosti“, v kontekstu pravil o „podružnicah, agencijah ali drugih ustanovah [poslovnih enotah]“ na splošno. Ali je mogoče subjekt, ki ima pravno osebnost, opredeliti kot poslovno enoto drugega podjetja, tam ni bilo sporno.
59. Po drugi strani je ob iskanju opredelitev v drugih kontekstih mogoče ugotoviti, da „pravna oblika take ustanovitve, bodisi da je preprosto izpostava bodisi podružnica, ki je pravna oseba, v tem pogledu ni odločilen dejavnik“(49).
60. V obravnavanem primeru torej ni nobenega razloga za odklon od dolgoletne ustaljene sodne prakse, navedene zgoraj.
61. Formalni pristop, ki je na splošno sprejet v civilnem postopku in na katerega se sklicujeta toženi stranki, ne nasprotuje gospodarskemu vidiku, ki je tu sprejet glede tega, ali ima tožena stranka v državi poslovno enoto. Poslovna enota ni stranka v postopku, ampak pomeni le povezavo med toženo stranko in določenim ozemljem. Trditev, da poslovne enote same ne bi mogla zavezovati sodba proti njeni matični družbi, za vprašanje o tem, ali lahko kraj določene odvisne družbe ustvari povezavo med toženo stranko ter določeno državo in njenimi sodišči, ni upoštevno.(50) Odločilno pa je, ali je odvisno družbo mogoče šteti za bazo podjetja, ki je toženo, iz katere to podjetje lahko varuje svoje interese.
2. Navodila in nadzor tožene stranke nad poslovno enoto
62. Drugič, družba Nike Deutschland nima istih direktorjev kot prva tožena stranka.(51) Zato toženi stranki trdita, da je nadzor, ki ga ima družba Nike Inc. nad družbo Nike Deutschland, lahko šibek in za tretje osebe ni takoj razviden. Ta trditev se nanaša na dilemo, kolikšna morata biti „vodstvo in nadzor matične družbe“(52) in kako je mogoče to ugotoviti, kar je vprašanje, ki ga je treba presojati glede na velik pomen predvidljivosti(53) glede vprašanj v zvezi s pristojnostjo.
63. Če se vrnemo k ustaljeni sodni praksi, pa postane jasno, da niso vprašljiva dejanska navodila in nadzor, ampak dojemanje tretjih oseb(54) v državi, v kateri se nahaja poslovna enota. Imeti morajo vtis, da subjekt spada k matični družbi, zlasti da „[jim], čeprav vedo, da bo po potrebi vzpostavljena pravna povezava z matično družbo z glavnim sedežem v tujini, ni treba poslovati neposredno s tako matično družbo, temveč lahko poslujejo v poslovni enoti, ki je izpostava matične družbe“.(55) Presojo je treba opraviti tudi „glede na to, kako se navedeni podjetji vedeta v poslovnem življenju in se predstavljata tretjim osebam v poslovnih odnosih“.(56) Čeprav ne zadostuje zgolj simbolična prisotnost, pa je odločilno to, da „prispeva k identifikaciji in predstavljanju“ matične družbe, „iz katere izvira.“(57)
64. V obravnavani zadevi je družba Nike Deutschland predstavljena kot nemški kontakt, ki naj se uporablja za proizvode NIKE,(58) in pomeni, s tem da zagotavlja predprodajne in poprodajne storitve, pomemben del organizacije prodaje ter je čvrsto vgrajena v operativno strukturo skupine. Čeprav sama ne posluje kot prodajalec, ima pomembno funkcijo pri upravljanju prodaje ter je sestavni del prodajne in trgovske organiziranosti družbe Nike v Nemčiji. Bistveni element te vključenosti je opazna uporaba imena „Nike“ in dejstvo, da ime nemške odvisne družbe ne vsebuje nobene omejitve na določene naloge ali opravila, ampak je k splošnemu nazivu družbe zgolj dodano ime države. Enakost imen je bila upoštevni dejavnik tudi v zadevi SAR Schotte.(59)
65. Presojo teh dejavnikov je treba opraviti z vidika nacionalnega okolja v državi sodišča. Zato je nacionalno sodišče v najboljšem položaju za ugotovitev, ali se odvisna družba predstavlja kot tesno povezana izpostava tožene stranke. Ta presoja mora temeljiti na objektivnih preverljivih merilih. Tretjim osebam mora biti omogočeno, da preverijo materialne dejavnike, ki se upoštevajo za namen presoje opredelitve subjekta kot poslovne enote.(60) Biti morajo javni ali vsaj dovolj pregledni, da se lahko tretje osebe z njimi seznanijo;(61) interni podatki o dejanskih navodilih in nadzoru znotraj skupine za to niso upoštevni.(62)
66. Toženi stranki trdita, da je morala tožeča stranka, če je podlaga za pristojnost sama domneva, da je subjekt poslovna enota, ravnati v skladu s to domnevo (subjektivni element). Toženi stranki navajata, da je to splošno pravno načelo, ki se uporabi zgolj, kadar je stranka, ki se nanj sklicuje, upravičena do zaščite.(63)
67. Vendar ta trditev ni prepričljiva. Namen člena 97(1) Uredbe, ki se navezuje na poslovno enoto, ni varovanje interesov tožeče stranke, ampak tožene stranke.(64) Ponovno je treba poudariti tudi to, da mora biti na podlagi objektivnih meril ugotovljeno, da tožena stranka subjektu, ki je potencialno poslovna enota, daje navodila in ga nadzoruje. Prvi element pravega središča gospodarskih transakcij se vsekakor še vedno zahteva. V skladu s tu zavzetim pristopom poslovna enota torej nikoli ni povsem fiktivna.
68. Ob upoštevanju navedenega sta zagotovljeni pravna varnost in predvidljivost(65) z vidika tožeče stranke in tudi tožene stranke. V obravnavani zadevi družba Nike Inc., ki je prva tožena stranka in najvišja družba v skupini Nike, lahko poda jasne navedbe in popravi napačen vtis. Družba Nike Inc. torej nosi tveganje za pojasnitev pravnih in civilnih povezav med njo ter domnevno poslovno enoto z izrecnimi javnimi sporočili, s preoblikovanjem prodajne organiziranosti ali z omejitvijo uporabe trgovskega imena s strani nemške odvisne družbe, če se želi izogniti, da zanjo velja celovita nemška pristojnost na podlagi člena 97(1) Uredbe.
c) Zahtevan ni noben dodatni element
69. Čeprav s členom 97(1) Uredbe ni izrecno zahtevano, da je spor nastal „iz poslovanja te […] poslovne enote“,(66) mora po mnenju toženih strank(67) kljub temu obstajati neke vrste vključenost poslovne enote v škodno ravnanje, zaradi katerega je tožena stranka tožena.(68)
1. Ne „alternativna podlaga pristojnosti“
70. Z uvodno izjavo 12 Uredbe Bruselj I bi bilo mogoče utemeljiti trditev, da je poleg zgolj prisotnosti poslovne enote potreben dodaten element. V uvodni izjavi 12 je navedeno, da „alternativna podlaga pristojnosti [načeloma] temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom [ali] je v interesu ustreznosti sodnega varstva.“
71. Da bi se ugotovilo, ali je s členom 97(1) Uredbe določena taka „alternativna podlaga pristojnosti“, je smiselno nameniti pozornost razlogom, na katerih temeljijo ta norma, njena narava in funkcija izraza „podjetje [poslovna enota]“ v okviru širše norme.
72. V členu 97, od (1) do (4), Uredbe so našteta merila za določitev države članice, katere sodiščem je treba zaupati dodelitev učinkovitega varstva znamk Skupnosti v celotni Evropski uniji z eno samo sodbo.(69)
73. Da bi bila vsaj v eni državi članici zagotovljena pristojna sodišča za vse primere, je zakonodajalec v členu 97, od (1) do (3), Uredbe(70) oblikoval „lestvico naveznih okoliščin“ za mednarodno pristojnost, s katero je vzpostavljen hierarhični red, ki vsebuje več naveznih okoliščin. Ena od teh je „podjetje [poslovna enota]“ tožene stranke.
74. Lestvica naveznih okoliščin za mednarodno pristojnost ima skupno pet stopenj, prva od njih je stalno prebivališče tožene stranke v Uniji, druga pa poslovna enota tožene stranke v Uniji.(71) Tretja je stalno prebivališče tožeče stranke v Uniji in četrta poslovna enota tožeče stranke v Uniji.(72) Nazadnje je lahko sedež Urada Evropske unije za intelektualno lastnino tisti, ki določi pristojno sodišče.(73)
75. „Podjetje [poslovna enota]“ postane aktualna na drugi stopnji naveznih okoliščin. Uporabiti jo je mogoče le, če tožena stranka nima stalnega prebivališča v Uniji, saj je to prva stopnja. Tako stalno prebivališče ohranja svoj položaj kot prvi navezni element za pristojnost, poslovna enota pa je drugi navezni element.
76. Na podlagi splošnega sistema Uredbe Bruselj I, v kateri je stalno prebivališče tožene stranke v Uniji prva navezna okoliščina,(74) je določitev mednarodne sodne pristojnosti za tožene stranke iz tretjih držav prepuščena nacionalnemu pravu države članice sodišča.(75) To v okviru razširjene vseevropske pristojnosti na podlagi Uredbe ne bi bilo zaželeno. Varstvo enotne znamke v celotni Uniji v eni sodbi prek celovite pristojnosti zahteva enotno podlago za pristojnost. Zato se na podlagi Uredbe pravila o splošni pristojnosti iz Uredbe Bruselj I ne uporabljajo(76) in so nadomeščena z avtonomno lestvico naveznih okoliščin iz člena 97, od (1) do (3), Uredbe.
77. Glede narave člena 97, od (1) do (3), Uredbe je iz navedenega razvidno, da pomeni posebno pravilo o splošni pristojnosti, in ne pravilo o posebni pristojnosti. Ne ustvarja „alternativne podlage“ pristojnosti,(77) ampak opredeljuje splošno pristojnost za namene Uredbe ter s tem nadomešča splošna pravila, ki bi se sicer uporabila. „Podjetje [poslovna enota]“ iz člena 97(1) Uredbe ni temelj za pristojnosti „poleg stalnega prebivališča toženca“.(78) Uporablja se namreč „namesto stalnega prebivališča tožeče stranke“, kadar slednje ni znano. Bolj kot alternativa je torej nadomestek.
78. Zato ni zahtevan noben dodaten element.
2. Široka razlaga ob upoštevanju načela actor sequitur forum rei
79. Poleg tega ni nobenega razloga, da bi pritrdili stališču toženih strank, da je treba člen 97(1) Uredbe razlagati ozko. To bi bilo zahtevano le za posebne pristojnosti, ki so izvzete iz splošnega pravila.(79)
80. Izraz „podjetje [poslovna enota]“ iz člena 97(1) Uredbe bi moral biti prej deležen široke razlage. Ne pomeni izjeme od splošnega pravila, ampak se to z njim izvaja. To splošno pravilo je določeno v uvodni izjavi 11 Uredbe Bruselj I, v kateri je navedeno, da „se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih“.
81. Člen 97(1) Uredbe s prvo navezno okoliščino na stalno prebivališče tožene stranke, ki ji sledi druga navezava na njeno poslovno enoto, izvaja prav to načelo, ki je (za splošne civilnopravne zadeve) uzakonjeno v členu 2 Uredbe Bruselj I in ki sledi maksimi actor sequitur forum rei.(80)
82. To splošno načelo pristojnosti je namenjeno varstvu postopkovnih interesov tožene stranke, za katero se šteje, da je ne le fizično bližje kraju stalnega prebivališča, ampak tudi bolje pozna jezik ter procesno in materialno zakonodajo te države. Čeprav ne gre za univerzalno načelo, je ta dolgo obstoječa maksima, ki so jo navdihnili kontinentalni evropski pristopi, temeljna in tipična za evropska pravila o pristojnosti.(81)
83. S tem načelom je glede pristojnosti prav očitno dana prednost interesom tožene stranke pred interesi tožeče stranke. Sodišče se je v zadevi Dumez France SA/Hessische Landesbank,(82) ko je razlagalo Bruseljsko konvencijo kot predhodni instrument Uredbe Bruselj I,(83) celo sklicevalo na to, da „je konvencija izrazila neodobravanje glede pristojnosti sodišč prebivališča tožeče stranke.“(84)
84. Lestvica naveznih okoliščin, ki jo je zakonodajalec oblikoval v členu 97, od (1) do (3), Uredbe, je popolnoma skladna s tem splošnim pristopom v evropskem civilnem postopku, saj noben korak pristojnosti ne navezuje na stalno prebivališče ali poslovno enoto tožeče stranke, ne da bi se prej zagotovilo, da tožena stranka nima upoštevne povezave z eno od držav članic, ki je lahko, če nima stalnega prebivališča, njena poslovna enota.
85. Dvojna funkcija te sekundarne navezave na poslovno enoto tožene stranke je namenjena zagotovitvi vsaj delnega varstva tej stranki z navezavo na kraj, za katerega se šteje, da je tožena stranka na njem vsaj minimalno prisotna, čeprav to ne bi pomenilo celostne prisotnosti, ki jo lahko zagotavlja samo stalno prebivališče.(85) Tako „podjetje [poslovna enota]“ kot navezni dejavnik se v tem kontekstu uporabi (1) kot zadnja možnost za udejanjanje načela navezave pristojnosti po kraju [prebivališča] tožene stranke, krati pa (2) kot prag, ki preprečuje prenagljen preklop na kraj [prebivališča] tožeče stranke.
86. Ko je Sodišče naprošeno za razlago člena 97(1) Uredbe, in – natančneje – pojma „podjetje [poslovna enota]“ v njej, bo zato opredelitev, ki jo bo podalo Sodišče, vplivala na to, ali bo uporabljena naslednja, manj privlačna stopnja na lestvici, kar je točka, na kateri se bo mednarodna sodna pristojnost premaknila od države članice, povezane s toženo stranko, na državo članico, povezano s tožečo stranko. To je premik, ki ga je, če je le mogoče, treba preprečiti. Osrednji konceptualni razcep, opisan zgoraj, leži med tema dvema korakoma. Zato je potrebna široka razlaga pojma „podjetje [poslovna enota]“, da bi se udejanjilo osrednje načelo actor sequitur forum rei.
3. Poslovne enote v več kot eni državi članici
87. Široka razlaga, ki je bila tu predlagana, lahko vodi do položaja, v katerem se šteje, da ima tožena stranka v Uniji več kot eno poslovno enoto. V obravnavani zadevi je verjetno, da bo kot poslovna enota opredeljena ne le družba Nike Deutschland, ampak tudi družba Nike Retail.
88. S tem se postavlja vprašanje, ali so poslovne enote enakovredne in ali se lahko samo ena od njih uporabi kot navezni dejavnik na podlagi člena 97(1) Uredbe. Kot sta na obravnavi pred Sodiščem navedli toženi stranki, je družba Nike Retail glavna poslovna enota organizacije Nike v Evropi. Če bi tako mednarodno sodno pristojnost navezali zgolj na kraj glavne poslovne enote, Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) ne bi moglo odobriti vseevropskega povračila škode, ki je bilo zahtevano. To bi lahko storilo le nizozemsko sodišče.
89. Vendar člen 97(1) Uredbe namesto tega, da bi zagotovil navezavo na „glavno poslovno enoto“,(86) govori enostavno o „sodiščih države članice, v kateri ima toženec […] podjetje [poslovno enoto] (,an establishment‘).“(87) Poleg tega „glavna poslovna enota“ že spada pod opredelitev „stalnega prebivališča“ podjetja.(88) Nobenega smisla ne bi imelo, da bi člen 97(1) Uredbe vseboval dve kategoriji, pri čemer bi bila „stalno prebivališče“ prva, „podjetje [poslovna enota]“ pa druga, če „podjetje [poslovna enota]“ vsebuje zgolj glavno poslovno enoto.(89)
90. Ker je tako, se lahko katera koli poslovna enota v državi članici uporabi kot navezni dejavnik za ugotovitev mednarodne sodne pristojnosti na podlagi člena 97(1), druga alternativa, Uredbe. To ima vzporednico v členu 97(1) Uredbe, prva alternativa, ker je mogoče, da ima lahko v kontekstu stalnega prebivališča družba več kot eno stalno prebivališče.(90) V takih primerih alternativne pristojnosti je v skladu s splošnimi načeli civilnega postopka izbira med več pristojnimi sodišči prepuščena tožeči stranki.
91. Vendar bi bilo ob upoštevanju cilja omejitve števila sodišč, pristojnih v zadevah znamke Skupnosti,(91) ki je posebej pomemben v kontekstu razširjene mednarodne sodne pristojnosti,(92) možnost, da se kvalificira več držav članic, mogoče uporabiti kot nasprotni argument proti široki razlagi „podjetja [poslovne enote]“ iz člena 97(1) Uredbe.
92. Dejstvo, da bi lahko razširjeno pristojnost glede družbe Nike Inc izvrševala sodišča na Nizozemskem in v Nemčiji, ustvarja tveganje za forum shopping (izbiro najugodnejšega sodišča), čeprav v omejenem obsegu. Vendar bodo neskladne odločitve preprečene(93) z mehanizmi Uredbe Bruselj I, zlasti z določbami te uredbe o litispendenci,(94) ki se uporabljajo tudi na podlagi Uredbe. Nazadnje je treba ta položaj sprejeti kot večvreden, ker podpira zamisel o procesnem varstvu tožene stranke, ki je zagotovljeno s tem, da se pripiše izrazu „podjetje [poslovna enota]“ iz člena 97(1) Uredbe širok pomen.
93. Pravno varstvo, zagotovljeno toženi stranki z navezavo pristojnosti na njeno poslovno enoto, res ni tako močno kot varstvo, zagotovljeno z navezavo na njeno stalno prebivališče, če ima tožena stranka širok izbor možnosti. Toda če tožena stranka nima stalnega prebivališča v Uniji, je temeljna minimalna zaščita v sporu, ki temelji na razširjeni pristojnosti, zagotovljena prek njenih poslovnih enot v državah članicah.
IV. Predlog
94. Zato predlagam, naj Sodišče na vprašanje za predhodno odločanje odgovori:
V teh okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, je treba pravno samostojno odvisno družbo nižjega ranga, ki ima sedež v državi članici Unije, podjetja, ki samo nima sedeža v Evropski uniji, šteti za „podjetje [poslovno enoto]“ tega podjetja v smislu člena 97(1) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), če ta pravno samostojno odvisna družba pomeni center poslovnih dejavnosti, ki se v državi članici, v kateri se nahaja, dolgoročno odraža navzven, kot je izpostava matične družbe iz tretje države.