SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 5. oktobra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Skupna politika na področju azila in subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95/EU – Člen 12 – Izključitev iz statusa begunca – Oseba, registrirana pri Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA) – Pogoji za to, da je ta oseba samodejno upravičena do ugodnosti iz Direktive 2011/95 – Prenehanje zaščite ali pomoči agencije UNRWA – Neobstoj zdravstvene oskrbe – Pogoji“
V zadevi C‑294/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Conseil d’État (državni svet, Francija) z odločbo z dne 22. marca 2022, ki je na Sodišče prispela 3. maja 2022, v postopku
Office français de protection des réfugiés et apatrides
proti
SW,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, L. S. Rossi (poročevalka), sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in O. Spineanu-Matei, sodnica,
generalni pravobranilec: N. Emiliou,
sodna tajnica: M. Siekierzyńska, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. januarja 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za SW P. Spinosi, avocat,
– za francosko vlado J.-L. Carré in J. Illouz, agenta,
– za belgijsko vlado M. Jacobs in M. Van Regemorter, agentki,
– za Evropsko komisijo A. Azéma in J. Hottiaux, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 4. maja 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 12(1)(a) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo SW in Office français de protection des réfugiés et apatrides (francoska agencija za zaščito beguncev in oseb brez državljanstva, v nadaljevanju: OFPRA), ker je ta zavrnila prošnjo osebe SW za priznanje statusa begunca ali, če to ne bi bilo mogoče, subsidiarne zaščite.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
Ženevska konvencija
3 Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), je začela veljati 22. aprila 1954. Dopolnjena in spremenjena je bila s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen v New Yorku 31. januarja 1967 in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija).
4 Člen 1(D) Ženevske konvencije določa:
„Ta Konvencija se ne uporablja za osebe, ki zdaj uživajo varstvo ali pomoč drugih organov ali agencij Združenih narodov, razen visokega komisarja Združenih narodov za begunce [(HCR)].
Kadar bi takšno varstvo ali pomoč iz kateregakoli razloga prenehala, položaj teh oseb pa ne bi bil dokončno urejen v skladu z ustreznimi resolucijami Generalne skupščine Združenih narodov, bodo te osebe ipso facto upravičene do ugodnosti te Konvencije.“
Agencija Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA)
5 Z Resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov št. 302 (IV) z dne 8. decembra 1949 o pomoči palestinskim beguncem je bila ustanovljena Agencija Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (United Nations Relief and Works Agency for Palestine Refugees in the Near East (UNRWA)).
6 Območje delovanja agencije UNRWA obsega pet sektorjev Gaze, Zahodnega brega, Jordanije, Libanona in Sirije.
7 V Resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov št. 74/83 z dne 13. decembra 2019 o pomoči palestinskim beguncem (v nadaljevanju: Resolucija št. 74/83), ki se je uporabljala ob sprejetju odločbe generalnega direktorja agencije OFPRA iz postopka v glavni stvari, je določeno:
„Generalna skupščina,
[…]
ob priznanju nepogrešljive vloge [agencije UNRWA], ki od ustanovitve pred 65 leti izboljšuje mučen položaj palestinskih beguncev z nudenjem izobraževalnih, zdravstvenih, podpornih in socialnih storitev ter nadaljevanjem dejavnosti na področjih taboriščne infrastrukture, mikrofinanciranja, zaščite in nujne pomoči,
[…]
ob upoštevanju tudi poročila generalnega komisarja z dne 31. maja 2019, predloženega v skladu z odstavkom 57 poročila generalnega sekretarja, in ob izražanju zaskrbljenosti zaradi hude finančne krize Agencije, ki močno ogroža njeno zmožnost, da še naprej zagotavlja temeljne programe palestinskim beguncem na vseh področjih delovanja,
[…]
ob izražanju resne zaskrbljenosti zaradi posebno težkega položaja palestinskih beguncev, ki živijo pod okupacijo, zlasti glede njihove varnosti, dobrobiti in družbeno-ekonomskih življenjskih razmer,
[…]
1. z obžalovanjem ugotavlja, da še ni prišlo do repatriacije ali do izplačila odškodnine, kot določa odstavek 11 Resolucije 194 (III), in da zato položaj palestinskih beguncev še vedno zbuja veliko skrbi in da ti še dalje potrebujejo pomoč, da bi zadovoljili svoje osnovne potrebe na področju zdravja, izobraževanja in preživljanja;
[…]
3. poudarja nujnost nadaljevanja dela [agencije UNRWA] in pomen njenih nalog, ki jih je treba neovirano opravljati, in storitev, vključno z nujno pomočjo, in sicer zaradi zagotovitve dobrobiti, zaščite in človeškega razvoja palestinskih beguncev in stabilnosti regije v pričakovanju pravične ureditve vprašanja palestinskih beguncev;
[…]
7. odloči, da se brez poseganja v določbe odstavka 11 svoje Resolucije št. 194 (III) mandat Agencije podaljša do 30. junija 2023.“
8 Z Resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov št. 77/123 z dne 12. decembra 2022 je bil mandat agencije UNRWA podaljšan do 30. junija 2026.
Pravo Unije
9 V uvodnih izjavah 15 in 35 Direktive 2011/95 je navedeno:
„(15) Državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jim je dovoljeno ostati na ozemljih držav članic iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive.
[…]
(35) Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.“
10 Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(d) ,begunec‘ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven države prejšnjega običajnega prebivališča zaradi enakih razlogov, kot so navedeni zgoraj, in se ne more ali zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, in za katera se ne uporablja člen 12;
[…]“
11 Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Ugodnejši standardi“, določa:
„Države članice lahko uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za opredelitev vsebine mednarodne zaščite, v kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo.“
12 Člen 4 iste direktive, naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, v odstavku 3 določa:
„Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:
(a) vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo v času, ko se sprejme odločitev o prošnji, vključno z zakoni in predpisi izvorne države in načinom njihove uporabe;
(b) ustrezne izjave in dokumentacijo, ki jih predloži prosilec, vključno z informacijami o tem, ali je bil ali bi lahko bil prosilec podvržen preganjanju oziroma mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena resna škoda;
(c) individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo;
(d) ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, z namenom ocene, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi;
(e) ali se od prosilca lahko utemeljeno pričakuje, da bo izkoristil zaščito druge države, kjer lahko uveljavlja državljanstvo.“
13 Člen 6 Direktive 2011/95, naslovljen „Subjekti preganjanja ali resne škode“, določa:
„Subjekti preganjanja ali resne škode vključujejo:
(a) državo;
(b) stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države;
(c) nedržavne subjekte, če je mogoče dokazati, da subjekti iz točk (a) in (b), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot sta opredeljena v členu 7.“
14 Člen 12 te direktive, naslovljen „Izključitev“, v odstavku 1 določa:
„Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če:
(a) sodi na področje uporabe člena 1(D) Ženevske konvencije glede zaščite ali pomoči organov ali uradov Združenih narodov, razen Visokega komisarja Združenih narodov za begunce. Kadar je takšna zaščita ali pomoč prenehala iz katerega koli razloga, ne da bi se položaj takšne osebe dokončno uredil skladno z ustreznimi resolucijami, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, so takšne osebe samodejno upravičene do ugodnosti iz te direktive;
(b) pristojni organi države, v kateri je pridobil(-a) prebivališče, ugotovijo, da ima pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz državljanstva te države, ali njim enakovredne pravice in dolžnosti.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
15 SW, oseba brez državljanstva palestinskega porekla, se je rodila leta 1976 v Libanonu, kjer je živela, dokler ni februarja 2019 zapustila to državo in 11. avgusta 2019 prišla v Francijo. Iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, je razvidno, da oseba SW od rojstva trpi za resno genetsko boleznijo, za katero je potrebna oskrba, ki ji je agencija UNRWA zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni mogla zagotoviti.
16 Generalni direktor agencije OFPRA je z odločbo z dne 11. oktobra 2019 zavrnil prošnjo osebe SW za priznanje statusa begunca ali, če to ne bi bilo mogoče, za priznanje subsidiarne zaščite.
17 Cour nationale du droit d’asile (nacionalno sodišče, pristojno za odločanje o pravici do azila, Francija) je to odločbo razglasilo za nično in osebi SW priznalo status begunca.
18 Agencija OFPRA je pri Conseil d’État (državni svet, Francija) zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo.
19 Agencija OFPRA trdi, da je Cour nationale du droit d’asile (nacionalno sodišče, pristojno za odločanje o pravici do azila) večkrat napačno uporabilo pravo. Najprej, ne bi naj raziskalo, ali je bila oseba SW prisiljena zapustiti območje delovanja agencije UNRWA zaradi groženj za njeno varnost. Dalje, napačno naj bi razsodilo, da je to, da agencija UNRWA ni mogla financirati terciarne zdravstvene oskrbe, prilagojene zdravstvenemu stanju osebe brez državljanstva palestinskega porekla, razlog za prenehanje učinkovite zaščite tega organa, zaradi katerega lahko oseba brez državljanstva uveljavlja ugodnosti iz Ženevske konvencije. Nazadnje, napačno naj bi razsodilo, da je treba za agencijo UNRWA šteti, da ne more izpolniti svoje naloge pomoči, medtem ko zagotovitev terciarne zdravstvene oskrbe ni del te naloge in ni bilo ugotovljeno, da oseba SW v Libanonu ne more dobiti ustreznega zdravljenja.
20 Predložitveno sodišče opozarja, da se v skladu z besedilom Resolucije št. 74/83 naloge agencije UNRWA opravljajo „zaradi zagotovitve dobrobiti, zaščite in človeškega razvoja palestinskih beguncev“ in da je njihov namen, „da bi [lahko ti] zadovoljili svoje osnovne potrebe na področju zdravja, izobraževanja in preživljanja“. Tako naj se v skladu s členom 1(D) Ženevske konvencije ta konvencija ne bi uporabljala za osebo brez državljanstva palestinskega porekla, dokler je ta dejansko upravičena do tako opredeljene pomoči oziroma zaščite agencije UNRWA.
21 Sodišče naj bi v sodbi z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826), razsodilo, da je treba člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96), katerega vsebina je bila identično prevzeta v členu 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95, razlagati tako, da prenehanje zaščite ali pomoči organa ali agencije Združenih narodov, ki ni HCR, „iz katerega koli razloga“ velja tudi za položaj osebe, ki po tem, ko je dejansko prejemala to zaščito ali pomoč, to preneha prejemati iz razloga, nad katerim nima nadzora in ki ni odvisen od njene volje. Pristojni nacionalni organi države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za azil, ki jo vloži taka oseba, naj bi morali na podlagi posamezne preučitve prošnje preveriti, ali je bila ta oseba prisiljena zapustiti območje delovanja tega organa ali te agencije, kar naj bi bilo podano, če je v osebnem položaju resne nevarnosti in če ji zadevni organ ali agencija na tem območju ne moreta zagotoviti življenjskih razmer v skladu z nalogo, ki jima je zaupana.
22 V obravnavanem primeru pa naj bi bilo iz odločbe Cour nationale du droit d’asile (nacionalno sodišče, pristojno za odločanje o pravici do azila) z dne 9. decembra 2020 razvidno, da je to sodišče za to, da je razsodilo, da je zaščita oziroma pomoč agencije UNRWA v razmerju do osebe SW prenehala in da zato ta lahko samodejno uveljavlja status begunca v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95, presodilo, da je dokazano, da agencija UNRWA osebi SW ne more zagotoviti zadostnega dostopa do zdravstvene oskrbe, od katere je odvisno njeno preživetje, ter s tem osebi SW zagotoviti življenjskih razmer v skladu s svojo nalogo pomoči, tako da je bila postavljena v osebni položaj resne nevarnosti in je bila prisiljena zapustiti Libanon.
23 V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:
„1. Ali je treba ne glede na določbe nacionalnega prava, ki pod nekaterimi pogoji omogočajo prebivanje tujca zaradi njegovega zdravstvenega stanja in ga po potrebi ščitijo pred ukrepom odstranitve, določbe člena 12(1)(a) Direktive [2011/95] razlagati tako, da se za bolnega palestinskega begunca, ki po tem, ko je dejansko imel zaščito ali pomoč agencije UNRWA, zapusti državo ali ozemlje, ki spada na območje posredovanja tega organa in kjer je imel običajno prebivališče, ker tam ne more imeti zadostnega dostopa do zdravstvenih storitev in zdravljenja, ki jih potrebuje zaradi svojega zdravstvenega stanja, in ker ta nezadostni dostop pomeni utemeljeno grožnjo za njegovo življenje ali telesno celovitost, lahko šteje, da je v osebnem položaju resne nevarnosti in da je v položaju, v katerem mu agencija UNRWA ne more zagotoviti življenjskih razmer v skladu z nalogo, ki ji je naložena?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, katera merila – ki se nanašajo na primer na resnost bolezni ali na naravo potrebnih zdravstvenih storitev – omogočajo opredelitev takega položaja?“
Vprašanji za predhodno odločanje
24 Predložitveno sodišče z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali in po potrebi pod katerimi pogoji je treba člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 razlagati tako, da je zaščita ali pomoč agencije UNRWA prenehala, če ta organ osebi brez državljanstva palestinskega porekla, ki je upravičena do te zaščite ali pomoči, ne more zagotoviti dostopa do zdravstvene oskrbe in zdravljenja, ki sta nujna zaradi njenega zdravstvenega stanja.
25 Za odgovor na ti vprašanji je treba navesti, da v skladu s členom 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2011/95 državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če „sodi na področje uporabe člena 1(D) Ženevske konvencije glede zaščite ali pomoči organov ali uradov Združenih narodov, razen Visokega komisarja Združenih narodov za begunce“.
26 Člen 1(D), prvi pododstavek, Ženevske konvencije določa, da ta konvencija ne velja za osebe, ki „zdaj uživajo“ varstvo ali pomoč „organov ali agencij Združenih narodov, razen visokega komisarja Združenih narodov za begunce“.
27 Agencija UNRWA je organ Združenih narodov, ki je bil ustanovljen za zaščito in pomoč Palestincem kot „palestinskim beguncem“. Njegov mandat zajema območje delovanja, ki ga sestavlja pet sektorjev, in sicer Gaza, Zahodni breg (vključno z vzhodnim Jeruzalemom), Jordanija, Libanon in Sirija.
28 Glede na nalogo, ki ji je naložena, je treba agencijo UNRWA šteti za organ Združenih narodov, ki ni HCR in ki zagotavlja zaščito ali pomoč v smislu člena 1(D) Ženevske konvencije.
29 Konkretno, vsaka oseba, kot je oseba SW, ki je registrirana pri agenciji UNRWA, je upravičena do zaščite in pomoči tega organa zaradi zagotavljanja dobrobiti te osebe kot begunca (sodba z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 47 in navedena sodna praksa).
30 Zaradi tega posebnega statusa begunca, ki je na navedenih območjih Bližnjega vzhoda uveden za Palestince, so osebe, registrirane pri agenciji UNRWA, v skladu s členom 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2011/95, ki ustreza členu 1(D), prvi pododstavek, Ženevske konvencije, načeloma izključene iz statusa begunca v Uniji (sodba z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑507/19, EU:C:2021:3, točka 49 in navedena sodna praksa).
31 Vendar iz člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95, ki ustreza členu 1(D), drugi pododstavek, Ženevske konvencije, izhaja, da so te osebe, kadar je zaščita ali pomoč agencije UNRWA prenehala iz katerega koli razloga, ne da bi se položaj navedenih oseb dokončno uredil skladno z ustreznimi resolucijami, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, samodejno upravičene do ugodnosti iz Direktive 2011/95 (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 49 in navedena sodna praksa).
32 Ni sporno, da položaj upravičencev do pomoči agencije UNRWA do zdaj še ni bil dokončno urejen, kot je razvidno iz zaporednih resolucij Generalne skupščine Združenih narodov.
33 V zvezi s pojmom prenehanja zaščite ali pomoči agencije UNRWA v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 je treba pojasniti, da ta določba v bistvu ustreza členu 12(1)(a) Direktive 2004/83, tako da je sodna praksa v zvezi s to drugo določbo upoštevna za razlago prve (sodba z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑507/19, EU:C:2021:3, točka 37).
34 V zvezi s tem je Sodišče v okviru Direktive 2004/83 sicer pojasnilo, da zgolj odhod zadevne osebe z območja delovanja agencije UNRWA, ne glede na razlog tega odhoda, ne more odpraviti izključitve iz statusa begunca, ki jo določa člen 12(1)(a), prvi stavek, te direktive, in da zato zgolj nenavzočnosti na tem območju ali prostovoljne odločitve, da navedeno območje zapusti, ni mogoče opredeliti za prenehanje pomoči agencije UNRWA (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi, C‑364/11, EU:C:2012:826, točki 55 in 59).
35 Vendar je Sodišče presodilo, da v nasprotju s stališčem belgijske vlade v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe lahko do prenehanja zaščite ali pomoči, ki jo zagotavlja organ ali agencija, kot je agencija UNRWA, privede ne le sama ukinitev tega organa ali agencije, ampak tudi to, da navedeni organ ali agencija ne more opravljati svoje naloge (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi, C‑364/11, EU:C:2012:826, točka 56).
36 Kadar odločitev zapustiti območje delovanja agencije UNRWA temelji na prisilnih razlogih, ki niso odvisni od volje zadevne osebe, lahko tak položaj pripelje do ugotovitve, da je pomoč, ki jo je ta oseba prejemala, prenehala v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 (glej po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi, C‑364/11, EU:C:2012:826, točka 59).
37 Ta razlaga je v skladu s ciljem navedenega člena 12(1)(a), drugi stavek, katerega namen je med drugim zagotoviti neprekinjeno zaščito palestinskih beguncev kot takih z dejansko zaščito ali pomočjo, in ne le z zagotavljanjem obstoja organa ali agencije, odgovorne za zagotovitev te pomoči ali zaščite, in to vse dokler njihov položaj ne bo dokončno urejen v skladu z ustreznimi resolucijami Generalne skupščine Združenih narodov (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi, C‑364/11, EU:C:2012:826, točki 60 in 62).
38 V tem okviru je treba navesti, da v nasprotju s tem, na kar sta opozorili belgijska in francoska vlada, za ugotovitev, ali je zaščita ali pomoč agencije UNRWA v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95, prenehala zaradi okoliščine, da je bila oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito, prisiljena zapustiti območje delovanja tega organa, ni treba dokazati, da je agencija UNRWA ali država, na ozemlju katere ta deluje, imela namen – z ravnanjem ali opustitvijo – tej osebi škodovati ali jo prikrajšati za pomoč. Zadostuje dokazati, da je pomoč ali zaščita agencije UNRWA dejansko prenehala iz katerega koli razloga, tako da ta organ iz objektivnih razlogov ali razlogov, povezanih s posamičnim položajem navedene osebe, tej osebi ne more več zagotoviti življenjskih razmer, ki so v skladu z nalogo, ki mu je zaupana (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 72).
39 V zvezi s tem je zlasti iz Resolucije št. 74/83 razvidno, da agencija UNRWA zagotavlja zdravstveno pomoč palestinskim beguncem, ker ti – pri čemer njihov položaj še ni dokončno urejen, kot je bilo navedeno v točki 32 te sodbe – še naprej potrebujejo pomoč za zadovoljevanje svojih osnovnih zdravstvenih potreb.
40 Zdravstvena pomoč palestinskim beguncem v zvezi z njihovimi osnovnimi potrebami je zato del naloge agencije UNRWA, tako da to, da ta agencija iz katerega koli razloga te zdravstvene pomoči ni zmožna zagotovi, pomeni prenehanje pomoči agencije UNRWA v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95.
41 V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 50, 61 in 62 sklepnih predlogov, je naloga agencije UNRWA glede zdravstva ta, da zagotavlja oskrbo in zdravila za zadovoljevanje osnovnih potreb oseb, ki zaprosijo za pomoč agencije UNRWA, ne glede na kakovost oskrbe ali zdravil, ki so za to potrebni. Ta naloga torej ne more biti odvisna od njene operativne sposobnosti zagotavljanja take oskrbe in zdravil.
42 Kot je namreč navedla Komisija, bi razlaga, ki jo zagovarjata belgijska in francoska vlada, da je treba za specifično storitev pomoči, kadar je ne opravi agencija UNRWA, šteti, da ni del naloge agencije UNRWA, zaradi česar to neopravilo ne more privesti do ugotovitve prenehanja pomoči tega organa, povzročila omejitev pojma „naloga“, ki je naložena agenciji UNRWA, le na storitve, ki jih dejansko opravi navedeni organ, pri čemer bi bile izključene storitve, ki se, čeprav spadajo v okvir mandata tega organa, ne opravijo med drugim zaradi proračunskih omejitev. S to razlago bi bile zadevne osebe ob upoštevanju na eni strani nezmožnosti agencije UNRWA in na drugi strani izključitve teh oseb iz statusa begunca izpostavljene tveganju, da v praksi ne bi mogle biti upravičene do nobene učinkovite mednarodne zaščite.
43 Vendar nezmožnost zagotovitve posebne oskrbe ali zdravljenj sama po sebi ne more utemeljiti ugotovitve, da je zaščita ali pomoč agencije UNRWA prenehala v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95.
44 V skladu s sodno prakso je namreč za ugotovitev, da je zaščita ali pomoč agencije UNRWA prenehala in da je zato zadevna oseba prisiljena zapustiti območje delovanja tega organa, potrebno, da je ta oseba v osebnem položaju resne nevarnosti in da navedeni organ zadevni osebi na tem območju ne more zagotoviti življenjskih razmer v skladu z nalogo, ki mu je zaupana (sodba z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi, C‑364/11, EU:C:2012:826, točka 63).
45 Iz navedenega po eni strani izhaja, da dejstvo, da so zdravstvene storitve, ki jih zagotavlja agencija UNRWA, na nižji ravni od tistih, do katerih bi bila upravičena, če bi ji bil status begunca priznan v državi članici, ne more zadostovati za ugotovitev, da je bila prisiljena zapustiti območje delovanja agencije UNRWA.
46 Po drugi strani, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 80 in 81 sklepnih predlogov, je treba za osebo brez državljanstva palestinskega porekla šteti, da je bila prisiljena zapustiti to območje, če za to osebo brez državljanstva zaradi nemožnosti, da bi oskrbo, ki je potrebna zaradi njenega zdravstvenega stanja, prejela od agencije UNRWA, nastalo utemeljeno tveganje skorajšnje smrti ali utemeljeno tveganje izpostavljenosti resnemu, hitremu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja ali precejšnjemu skrajšanju pričakovane življenjske dobe.
47 Nacionalno sodišče mora preveriti obstoj takega tveganja na podlagi posamične presoje vseh upoštevnih elementov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 50 in navedena sodna praksa).
48 Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na vprašanji za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 razlagati tako, da je treba za zaščito ali pomoč agencije UNRWA šteti, da je prenehala, kadar ta organ osebi brez državljanstva palestinskega porekla, ki je upravičena do te zaščite ali pomoči, ne more zagotoviti dostopa do zdravstvene oskrbe in zdravljenja, brez katerih za to osebo nastane utemeljeno tveganje skorajšnje smrti ali utemeljeno tveganje izpostavljenosti resnemu, hitremu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja ali precejšnjemu skrajšanju pričakovane življenjske dobe. Nacionalno sodišče mora preveriti obstoj takega tveganja.
Stroški
49 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite
je treba razlagati tako, da
je treba za zaščito ali pomoč Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA) šteti, da je prenehala, kadar ta organ osebi brez državljanstva palestinskega porekla, ki je upravičena do te zaščite ali pomoči, ne more zagotoviti dostopa do zdravstvene oskrbe in zdravljenja, brez katerih za to osebo nastane utemeljeno tveganje skorajšnje smrti ali utemeljeno tveganje izpostavljenosti resnemu, hitremu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja ali precejšnjemu skrajšanju pričakovane življenjske dobe. Nacionalno sodišče mora preveriti obstoj takega tveganja.
Podpisi