Zadeva T‑334/12

Plantavis GmbH
in
NEM, Verband mittelständischer europäischer Hersteller und Distributoren von Nahrungsergänzungsmitteln & Gesundheitsprodukten eV

proti

Evropski komisiji
in
Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA)

„Varstvo potrošnikov – Zdravstvene trditve na živilih – Uredba (EU) št. 432/2012 – Ničnostna tožba – Predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov – Neposredno nanašanje – Dopustnost – Uredba (ES) št. 1924/2006 – Ugovor nezakonitosti – Register zdravstvenih trditev“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 12. junija 2015

1.      Ničnostna tožba – Pogoji dopustnosti – Tožba proti avtorju izpodbijanega akta – Zahtevek za razglasitev ničnosti akta Komisije, vložen proti organu Unije – Nedopustnost

(Člen 263 PDEU)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pojem predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU – Vsi splošni akti, razen zakonodajnih – Uredba Komisije o seznamu dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih – Vključitev

(Člen 263, četrti odstavek, PDEU, Uredba Komisije št. 432/2012)

3.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Neposredno nanašanje – Merila – Uredba Komisije o seznamu dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih – Neobstoj natančne navedbe trditev, ki lahko posegajo v pravni položaj tožeče stranke, s strani te stranke – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost

(Člen 263, četrti odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1924/2006, člen 28(5) in (6)); Uredba Komisije št. 432/2012)

4.      Ugovor nezakonitosti – Posrednost – Nedopustna tožba – Nedopusten ugovor

(Člen. 277 PDEU)

5.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Register Komisije o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih – Akt, ki je zgolj informativen – Izključitev

(Člen. 263 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1924/2006, uvodna izjava 31 in člen 20)

6.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Pripravljalni ukrepi – Izključitev – Izvedensko mnenje Evropske agencije za varnost hrane (EFSA), podano na predlog Komisije za namene presoje zdravstvenih trditev – Akt, ki nima pravnih učinkov – Izključitev

(Člen. 263 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1924/2006, člen 13(3))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 20.)

2.      Pojem predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, na koncu, PDEU, je treba razumeti tako, da zajema vse splošne akte razen zakonodajnih aktov. Uredba št. 432/2012 o seznamu dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih, razen trditev, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni ter na razvoj in zdravje otrok, je predpis.

Navedeno uredbo je namreč sprejela Komisija ob uresničevanju izvedbenih pooblastil, v okviru regulativnega postopka s pregledom in torej ni zakonodajni akt. Poleg tega je Uredba št. 432/2012 splošna, ker se uporablja v objektivno opredeljenih okoliščinah in povzroča zavezujoče pravne učinke za splošno in abstraktno določeno kategorijo oseb.

(Glej točke od 24 do 27.)

3.      Pogoj neposrednega nanašanja v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU zahteva, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke, in drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na sporni ureditvi brez uporabe drugih vmesnih pravil.

V zvezi s tožbo proti Uredbi št. 432/2012 o seznamu dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih, razen trditev, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni ter na razvoj in zdravje otrok mora za dokazovanje neposrednega nanašanja v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU tožeča stranka navesti zadevne trditve iz navedene uredbe, ki posegajo v njen pravni položaj. Natančneje, tožeča stranka mora dokazati, da je ob vložitvi tožbe pri komercialnem obveščanju v zvezi s svojimi proizvodi uporabljala trditve, ki so bile s sprejetjem Uredbe št. 432/2012 prepovedane. Glede na to ni naloga sodišča Unije, da išče in opredeli trditve, ki bi lahko bile podlaga za dopustnost tožbe, zlasti če gre za okrog 2000 zdravstvenih trditev, od katerih je bilo odobrenih 222, 1719 pa prepovedanih.

Poleg tega v primeru, da so trditve, ki zadevajo tožečo stranko, na seznamu neobravnavanih trditev, ker še čakajo na presojo in se Komisija še ni izrekla o njihovi odobritvi ali prepovedi, te ne morejo biti podlaga za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti. Za trditve, ki še niso bile obravnavane, namreč še naprej velja pravna ureditev, ki se je zanje uporabljala pred sprejetjem Uredbe št. 432/2012. Zato lahko podjetja, ki jih te trditve zadevajo, te še naprej uporabljajo pri svojih dejavnostih trženja živil v skladu s členom 28(5) in (6) Uredbe št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih.

(Glej točke 28, 30, 32 in 36.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 50 in 51.)

5.      Le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko posegajo v interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 263 PDEU. Za odločitev, ali imata neki akt ali odločba take učinke, je treba preučiti njuno vsebino.

Register dovoljenih zdravstvenih trditev, ki ga Komisija pripravi v skladu s členom 20 Uredbe št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, ni pravni akt, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 263 PDEU. Kot je namreč razvidno iz uvodne izjave 31 Uredbe št. 1924/2006, je register dovoljenih zdravstvenih trditev komunikacijsko sredstvo za zagotovitev preglednosti in informiranja, da bi se izognilo večkratnim prijavam trditev, ki so že bile predmet presoje. Čeprav ta register vsebuje informacije o pravnih aktih, sprejetih na področju prehranskih in zdravstvenih trditev, pa ni namenjen ustvarjanju pravnih učinkov za tretje osebe.

(Glej točke 56, 58 in 59.)

6.      Mnenja in priporočila organov, uradov in agencij Unije so izrecno izključena iz področja uporabe člena 263 PDEU in torej ne morejo biti predmet ničnostne tožbe. Poleg tega ko gre za akte ali odločbe, sprejete v večstopenjskem postopku, je v skladu z ustaljeno sodno prakso načeloma mogoče izpodbijati le tiste ukrepe, ki na koncu tega postopka dokončno določajo stališče institucije, ne pa vmesnih ukrepov, katerih cilj je priprava končne odločbe.

Izvedenska mnenja Evropske agencije za varnost hrane (EFSA), objavljenih po presoji, opravljeni v skladu s postopkom iz člena 13(3) Uredbe št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, so vmesne stopnje postopka, ki nimajo učinkov na pravni položaj tretjih. EFSA, naj bi namreč podajala mnenja, ko upoštevni pravni okvir to določa. Vendar v takih primerih EFSA nima možnosti sprejemanja aktov, ki bi imeli pravne učinke, zato so edini izpodbojni akti tisti, ki vsebujejo končno odločitev Komisije v zvezi z odobritvijo ali prepovedjo preučenih trditev. Zato presoja, ki jo je EFSA opravila v okviru postopka na podlagi člena 13(3) Uredbe št. 1924/2006, ne more biti predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU.

(Glej točke od 61 do 64.)