Zadeva C‑196/15

Granarolo SpA

proti

Ambrosi Emmi Francija SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo cour d’appel de Paris)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 – Člen 5, točki 1 in 3 – Pristojno sodišče – Pojma ,zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji‘ in ,zadeve v zvezi z delikti‘ – Nenadna odpoved vzpostavljenega dolgotrajnega poslovnega razmerja – Odškodninska tožba – Pojma ,prodaja blaga‘ in ,opravljanje storitev‘“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 14. julija 2016

1.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Pristojnost v zvezi z delikti ali kvazidelikti – Pojem – Odškodninska tožba zaradi nenadne odpovedi vzpostavljenega dolgotrajnega poslovnega razmerja – Izključitev – Pogoj – Obstoj tihega pogodbenega razmerja – Presoja s strani nacionalnega sodišča – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 44/2001, člen 5, točka 3)

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Člen 5, točka 1(b) – Vzpostavljeno dolgotrajno poslovno razmerje – Možnost, da se ga opredeli za pogodbo o prodaji blaga ali pogodbo o opravljanju storitev, glede na značilno obveznost, ki jo ta pogodba vsebuje – Presoja s strani nacionalnega sodišča

(Uredba Sveta št. 44/2001, člen 5, točka 1(b))

1.        Člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da odškodninska tožba, ki temelji na nenadni odpovedi vzpostavljenega dolgotrajnega poslovnega razmerja, ne spada med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti v smislu te uredbe, če je med strankama obstajalo tiho pogodbeno razmerje, kar mora preveriti predložitveno sodišče, ne glede na njeno opredelitev v nacionalnem pravu. Dokazovanje obstoja tihega pogodbenega razmerja mora temeljiti na vrsti skladnih indicev, med katerimi so lahko med drugim obstoj vzpostavljenih dolgotrajnih poslovnih razmerij, dobra vera med strankama, rednost transakcij in njihov razvoj skozi čas, izražen s količino in vrednostjo, morebitni sporazumi o zaračunanih cenah in/ali priznanih popustih ter izmenjana korespondenca.

(Glej točke 22, 25, 26, 28 in točko 1 izreka.)

2.        Člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je treba vzpostavljena dolgotrajna pogodbena razmerja, kakršna so ta v postopku v glavni stvari, šteti za „pogodbo o prodaji blaga“, če je za zadevno pogodbo značilna obveznost dobava blaga, ali pa za „pogodbo o opravljanju storitev“, če je ta obveznost opravljanje storitev, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

V prvem od teh primerov je mogoče opredelitev za prodajo blaga uporabiti za vzpostavljeno dolgotrajno poslovno razmerje med dvema gospodarskima subjektoma, če je to razmerje omejeno na zaporedne sporazume, od katerih je vsak namenjen dobavi in prevzemu blaga. Ne ustreza pa sistematiki tipične distribucijske pogodbe, za katero je značilen okvirni sporazum, katerega predmet je zaveza o dobavi in oskrbi, ki jo gospodarska subjekta skleneta za prihodnost.

V drugem primeru, v zvezi z opredelitvijo za opravljanje storitev, je treba ugotoviti, da pojem „storitve“ v smislu te določbe pomeni vsaj to, da stranka, ki jih opravlja, opravlja določeno dejavnost za plačilo. Prvo merilo iz te opredelitve, to je obstoj dejavnosti, v primeru pogodbe, katere predmet je to, da ena od strank distribuira proizvode druge stranke, ustreza značilni storitvi, ki jo opravlja stranka, ki z zagotavljanjem take distribucije sodeluje pri spodbujanju širjenja navedenih proizvodov zahvaljujoč, zlasti, okoliščini, za ugotavljanje katere je pristojno nacionalno sodišče, da lahko distributer strankam ponuja storitve in ugodnosti, ki jim jih zgolj prodajalec ne more ponuditi, s čimer lahko s proizvodi dobavitelja osvoji velik del lokalnega trga. Glede merila plačila za dejavnost je treba ugotoviti, da ga ni mogoče razlagati v strogem smislu plačila denarnega zneska. V zvezi s tem je treba med drugim upoštevati dejstvo, da distribucijska pogodba načeloma temelji na tem, da dobavitelj izbere distributerje, kar lahko daje distributerjem konkurenčno prednost, ker bodo edini upravičeni prodajati proizvode dobavitelja na določenem ozemlju ali pa bo upravičenih distributerjev vsaj omejeno število. Poleg tega distribucijska pogodba pogosto določa pomoč distributerjem glede dostopa do reklamnega materiala, prenosa znanja prek usposabljanj ali celo plačilnih olajšav. Obstoj teh elementov mora preveriti nacionalno sodišče.

(Glej točke 35, od 37 do 41, 44 in točko 2 izreka.)