SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 9. junija 2010

Zadeva F‑56/09

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Odškodninska tožba – Dostop uprave do službenega stanovanja uradnika – Spoštovanje nedotakljivosti stanovanja in zasebnosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero L. Marcuccio med drugim predlaga, prvič, razglasitev pravnega neobstoja ali razglasitev ničnosti odločbe Komisije o zavrnitvi njegovega predloga za povračilo škode, ki naj bi jo utrpel, ker so uslužbenci Komisije 8. aprila 2002 nezakonito vstopili v njegovo službeno stanovanje v Luandi (Angola) ter pri tem nezakonito fotografirali in popisali njegove osebne stvari, ter drugič, povračilo navedene škode.

Odločitev:      Komisiji se naloži, da tožeči stranki nakaže znesek 5000 EUR. Odločba Komisije z dne 11. septembra 2008 se v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen predlog tožeče stranke z dne 24. aprila 2008 za izročitev fotografij, uničenje fotografij in predložitev podatkov o tem uničenju, razglasi za nično. Ostali tožbeni predlogi se zavrnejo. Komisiji se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi četrtino stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi tri četrtine svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Predlog za razglasitev ničnosti predhodne odločbe o zavrnitvi odškodninskega zahtevka – Predlog, ki ni samostojen glede na odškodninske zahtevke

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Ukrep notranje organizacije služb – Izključitev – Tožba za odpravo škodljivih posledic navedenih ukrepov – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(1))

3.      Uradniki – Načela – Temeljne pravice – Pravica fizičnih oseb do nedotakljivosti stanovanja – Varstvo pred samovoljnimi ali nesorazmernimi posegi javne oblasti – Dostop uprave do službenega stanovanja uradnika brez upoštevanja postopkovnih formalnosti – Kršitev – Nepravilnost pri opravljanju nalog

(člen 6(2) PEU)

4.      Uradniki – Odločbe o naložitvi denarnih obveznosti – Izvršilni ukrepi – Tožba za povračilo – Pogoj

(člen 256 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VIII, člen 46)

5.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predmet

(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

6.      Postopek – Stroški – Naložitev dela lastnih stroškov stranki, ki je uspela

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 89(2))

1.      Odločba institucije o zavrnitvi odškodninskega zahtevka je sestavni del predhodnega upravnega postopka, preden se pri Sodišču za uslužbence vloži tožba za ugotovitev odgovornosti, njen edini namen pa je zadevnemu uradniku omogočiti, da pri tem sodišču vloži odškodninsko tožbo. Predlogov za razglasitev pravnega neobstoja ali, podredno, razglasitev ničnosti te odločbe o zavrnitvi zato ni mogoče presojati neodvisno od odškodninskih zahtevkov.

(Glej točko 30.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. december 1997, Gill proti Komisiji, T‑90/95, RecFP, str. I‑A‑471 in II‑1231, točka 45; 6. marec 2001, Ojha proti Komisiji, T‑77/99, RecFP, str. I‑A‑61 in II‑293, točka 68; 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T‑209/99, RecFP, str. I‑A‑243 in II‑1211, točka 32;

Sodišče za uslužbence: 25. marec 2010, Marcuccio proti Komisiji, F‑102/08, točka 23.

2.      V okviru odškodninske tožbe je popolnoma dopustno, da se uradnik v podporo svojim odškodninskim predlogom sklicuje na nepravilnost praktičnih ukrepov, ki se ne štejejo za akte, ki posegajo v položaj, saj ne predlaga razveljavitve teh ukrepov, temveč odpravo njihovih škodljivih posledic.

(Glej točko 41.)

3.      Temeljna pravica do nedotakljivosti zasebnega stanovanja fizičnih oseb kot splošno načelo, ki je skupno pravnim ureditvam držav članic in potrjeno v členu 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah, na katero se sklicuje člen 6(2) PEU, varuje pred samovoljnimi ali nesorazmernimi posegi javne oblasti v zasebno sfero vsake osebe, saj morajo ti imeti pravno podlago in biti utemeljeni z razlogi, ki so z zakonom predvideni v vseh pravnih sistemih držav članic.

Za „stanovanje“ je treba šteti službeno stanovanje, ki ga uprava uradniku priskrbi v kraju, kjer ta opravlja poklicno dejavnost, in je namenjeno izključno bivanju. Okoliščina, da zadevna oseba na bolniškem dopustu začasno prebiva v drugi državi, na to ne vpliva, saj taka odsotnost ne more povzročiti selitve središča interesov uradnika.

Če torej uprava vstopi v službeno stanovanje uradnika, ne da bi bil ta o tem obveščen, kaj šele da bi se uprava pozanimala o njegovem morebitnem nasprotovanju, poseže v uradnikovo pravico do spoštovanja njegovega premoženja, stanovanja in zasebnega življenja ter zagreši nepravilno ravnanje službe, za katero bi se ji lahko naložila odgovornost. Te ugotovitve ni mogoče ovreči s sklicevanjem na okoliščino, da je bil uradnik premeščen, niti z razlogi, povezanimi z interesom službe, kot je potreba, da se po vremenskih neprilikah preveri, v kakšnem stanju je stanovanje. Te okoliščine namreč uprave ne morejo razbremeniti vseh formalnosti ali vsaj tega, da uradnika predhodno obvesti o nujni potrebi, da se preveri, v kakšnem stanju je stanovanje.

(Glej točke od 51 do 55, 57 in od 61 do 66.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. september 1989, Hoechst proti Komisiji, 46/87 in 227/88, Recueil, str. 2859, točki 17 in 19.

4.      Iz člena 256 ES izhaja, da izvršbo odločb Komisije urejajo pravila civilnega postopka, ki veljajo v državi, na ozemlju katere se opravi izvršba, in da so za nadzor nad pravilnostjo izvršilnih dejanj pristojna nacionalna sodišča. To pa ne pomeni, da institucija ne more uporabiti izvršilnih postopkov, kot je povračilo, če se lahko opre na izrecno pravno podlago, kot je na primer člen 46 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki omogoča, da se vsi preostali zneski, ki jih uradnik dolguje Skupnostim, odtegnejo od njegove starostne ali invalidske pokojnine.

(Glej točko 59.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 27. junij 2001, X proti Komisiji, T‑214/00, RecFP, str. I‑A‑143 in II‑663, točke od 21 do 23.

5.      Če ni pravne podlage za to, da bi Sodišče za uslužbence instituciji naložilo dnevno denarno kazen do izvršitve ukrepov, ki bi jih morala izvesti na podlagi sodbe tega sodišča, je treba predloge za naložitev take denarne kazni zavreči kot nedopustne.

Če nikakor ni mogoče sklepati, da institucija ne bo izpolnila svojih obveznosti do zadevne osebe na podlagi člena 266 PDEU, je vsekakor izključena uporaba denarne kazni, s katero bi se pritisnilo na institucijo.

(Glej točke od 80 do 82.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. oktober 1992, Meskens proti Parlamentu, T‑84/91, Recueil, str. II‑2335, točka 31; 12. december 1995, Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, Recueil, str. II‑2919, točka 45.

6.      Sodišče za uslužbence lahko v skladu s členom 89(2) Poslovnika odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma.

Če je pri tem stranka, ki je uspela, navedla številne predloge, ki jih je to sodišče zavrnilo, in sodišču predložila očitno pretirane odškodninske zahtevke, je treba nasprotni stranki poleg lastnih stroškov naložiti samo del stroškov stranke, ki je uspela.

(Glej točke od 86 do 88.)