SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 12. julija 2012(*)
„Kmetijstvo – Direktive 98/95/ES, 2002/53/ES, 2002/55/ES in 2009/145/ES – Veljavnost – Zelenjadnice – Prodaja semena vrtnin, ki jih ni v skupnem uradnem katalogu sort zelenjadnic, na nacionalnem trgu – Neupoštevanje ureditve predhodnega dovoljenja za dajanje na trg – Mednarodna pogodba o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo – Načelo sorazmernosti – Svoboda gospodarske pobude – Prosti pretok blaga – Enako obravnavanje“
V zadevi C‑59/11,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Cour d’appel de Nancy (Francija) z odločbo z dne 4. februarja 2011, ki je prispela na Sodišče 9. februarja 2011, v postopku
Association Kokopelli
proti
Graines Baumaux SAS,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, J. Malenovský, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis (poročevalec) in D. Šváby, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Association Kokopelli B. Magarinos Rey, odvetnik,
– za Graines Baumaux SAS P. de Jong, C. Ronse in S. Lens, odvetniki,
– za francosko vlado G. de Bergues, B. Cabouat in R. Loosli‑Surrans, zastopniki,
– za špansko vlado A. Rubio González, zastopnik,
– za Svet Evropske unije P. Mahnič Bruni in É. Sitbon Bercain, zastopnika,
– za Evropsko komisijo D. Bianchi in Z. Malůšková, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 19. januarja 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost:
– Direktive Sveta 98/95/ES z dne 14. decembra 1998 o spremembi, v zvezi s konsolidacijo notranjega trga, gensko spremenjenimi sortami rastlin in rastlinskimi genskimi viri, direktiv 66/400/EGS, 66/401/EGS, 66/402/EGS, 66/403/EGS, 69/208/EGS, 70/457/EGS in 70/458/EGS o trženju semena pese, semena krmnih rastlin, semena žit, semenskega krompirja, semena oljnic in predivnic in semena zelenjadnic ter o skupnem katalogu sort poljščin (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 24, str. 334),
– Direktive Sveta 2002/53/ES z dne 13. junija 2002 o skupnem katalogu sort poljščin (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 36, str. 281),
– Direktive Sveta 2002/55/ES z dne 13. junija 2002 o trženju semena zelenjadnic (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 36, str. 313) in
– Direktive Komisije 2009/145/ES z dne 26. novembra 2009 o določitvi nekaterih odstopanj za sprejetje domačih sort in sort zelenjadnic, ki se tradicionalno gojijo v posebnih krajih in regijah in so ogrožene zaradi genske erozije, in sort zelenjadnic, ki nimajo resnične vrednosti za komercialno pridelavo, ampak so se razvile za pridelavo v posebnih pogojih ter za trženje semena navedenih domačih sort in sort zelenjadnic (UL L 312, str. 44).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Association Kokopelli (v nadaljevanju: Kokopelli) in družbo Graines Baumaux SAS (v nadaljevanju: Baumaux) v zvezi s trženjem semena zelenjadnic.
Pravni okvir
Mednarodna pogodba o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo
3 S Sklepom Sveta 2004/869/ES z dne 24. februarja 2004 je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena sklenitev Mednarodne pogodbe o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo (UL L 378, str. 1, v nadaljevanju: Tirpaa).
4 V skladu s členom 1 Tirpaa je njen namen „ohranjanje in trajnostna raba rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo ter pravična in enakopravna delitev koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, v skladu s Konvencijo o biološki raznovrstnosti ter za trajnostno kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano“.
5 Člen 5 Tirpaa določa:
„5.1. Vsaka pogodbenica v skladu z notranjo zakonodajo ter v sodelovanju z drugimi pogodbenicami, kadar je to primerno, spodbuja celostni pristop k raziskovanju, ohranjanju in trajnostni rabi rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo, ter če je to primerno:
[…]
(c) spodbuja ali podpira, če je primerno, prizadevanja kmetov in lokalnih skupnosti za upravljanje in ohranjanje njihovih rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo na kmetijah;
[…]“
6 Člen 6 Tirpaa določa:
„6.1. Pogodbenice oblikujejo in izvajajo ustrezno politiko in pravne ukrepe za spodbujanje trajnostne rabe rastlinskih genskih virov [za prehrano in kmetijstvo].“
7 V skladu s členom 7(7.1) Tirpaa „vsaka pogodbenica v svojo politiko in programe za razvoj kmetijstva in podeželja vključi dejavnosti iz 5. in 6. člena ter neposredno ali s pomočjo [Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO)] in drugih ustreznih mednarodnih organizacij sodeluje z drugimi pogodbenicami na področju ohranjanja in trajnostne rabe rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo“.
8 Člen 9 Tirpaa določa:
„9.1. Pogodbenice priznavajo, da so lokalne in avtohtone skupnosti ter kmetje iz vseh svetovnih regij, zlasti tisti iz središč izvora in raznovrstnosti gojenih rastlin, pomembno prispevali k ohranjanju in razvoju rastlinskih genskih virov, ki so osnova za živilsko in kmetijsko proizvodnjo po vsem svetu, ter bodo prispevali tudi v prihodnje.
[…]
9.3. Nobena določba tega člena se ne razlaga na način, ki bi omejeval pravice kmetov do shranjevanja, uporabe, izmenjave in prodaje na kmetiji shranjenega semena ali razmnoževalnega materiala, skladno z notranjo zakonodajo in če je to primerno.“
Pravo Unije
Direktiva 2002/55
9 Z Direktivo 2002/55 je bil vzpostavljen skupni katalog sort zelenjadnic.
10 V uvodnih izjavah od 2 do 4 in 12 te direktive je navedeno:
„(2) Proizvodnja semena zelenjadnic zavzema pomembno mesto v kmetijstvu Skupnosti.
(3) Zadovoljivi rezultati pri gojenju zelenjadnic so v veliki meri odvisni od uporabe ustreznega semena.
(4) Gojenje zelenjadnic v Skupnosti bo bolj produktivno, če države članice pri izboru sort, sprejetih za trženje, uporabljajo enotna pravila, ki so kolikor mogoče stroga.
[…]
(12) Seme sort, vpisanih v skupnem katalogu sort, znotraj Skupnosti ne bi smelo biti predmet kakršnih koli tržnih omejitev v zvezi s sorto.“
11 Člen 1 Direktive 2002/55 določa, da ta „velja za proizvodnjo, namenjeno trženju, in trženje semena zelenjadnic znotraj Skupnosti.“.
12 Člen 3(1) te direktive določa:
„Države članice določijo, da se seme zelenjadnic ne sme potrjevati, preveriti kot standardno seme in tržiti, če sorta ni uradno sprejeta v eni ali več državah članicah.“
13 Člen 4(1) in (4) navedene direktive za sprejetje sort v uradni katalog določa:
„1. Države članice zagotovijo, da je sorta sprejeta le, če je razločljiva, nespremenljiva in dovolj izenačena.
[…]
4. V interesu ohranitve rastlinskih genskih virov, kot jo določa člen 44(2), lahko države članice odstopijo od kriterijev za sprejem, določenih v prvem pododstavku odstavka 1, če so določeni posebni pogoji v skladu s postopkom iz člena 46[(2)] ob upoštevanju zahtev iz člena 44(3).“
14 Člen 5 Direktive 2002/55 določa:
„1. Sorta velja za razločljivo, če je, ne glede na izvor začetne variabilnosti, iz katere je nastala, ki je lahko umetnega ali naravnega izvora, jasno razločljiva po eni ali več pomembnih značilnostih od katere koli druge sorte, poznane v Skupnosti.
Značilnosti morajo biti natančno prepoznavne in natančno določljive.
[…]
2. Sorta velja za nespremenljivo, če ustreza, po zaporednem razmnoževanju ali razmnožitvah ali ob koncu vsakega ciklusa (kjer je žlahtnitelj določil poseben ciklus razmnoževanja ali razmnožitev), opisu njenih bistvenih značilnosti.
3. Sorta velja za dovolj izenačeno, če so rastline, ki jo sestavljajo, kljub manjšim odstopanjem in ob upoštevanju značilnih lastnosti reprodukcijskega sistema rastlin, podobne ali gensko identične kar zadeva značilnosti, gledano v celoti, ki so obravnavane v ta namen.“
15 Člen 44(2) in (3) Direktive 2002/55 določa:
„2. V skladu s postopkom iz člena 46(2) se lahko določijo posebni pogoji, da se upošteva razvoj v zvezi z ohranjanjem in situ in trajnostno uporabo rastlinskih genskih virov preko gojenja in trženja semena:
(a) ekotipov in sort, ki se tradicionalno gojijo na posebnih lokacijah in regijah in jih ogroža genska erozija brez poseganja v določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1467/94 z dne 20. junija 1994 o ohranjanju, določanju lastnosti, zbiranju in uporabi genskih virov v kmetijstvu [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 208)];
(b) sort brez pomembne vrednosti za tržno proizvodnjo posevkov, vendar razvite za gojenje pod posebnimi pogoji.
3. Posebni pogoji iz odstavka 2 vključujejo zlasti naslednje točke:
(a) v primeru odstavka 2, točka (a), se populacije in sorte sprejmejo v skladu z določbami te direktive. Upoštevajo se zlasti rezultati neuradnih testov in znanje, pridobljeno s praktičnimi izkušnjami med pridelavo, razmnoževanjem in uporabo, ter podrobni opisi sort in njihovih ustreznih poimenovanj, o čemer je zadevna država članica obveščena, in če to zadostuje, je posledica izvzetje iz zahteve po uradnem preizkušanju. Ob sprejetju se taka populacija ali sorta v skupnem katalogu navede kot ,ohranjevalna sorta‘;
(b) v primeru odstavka 2, točki (a) in (b), primerne količinske omejitve.“
16 Člen 48 Direktive 2002/55 določa:
„1. V skladu s postopkom iz člena 46(2) se lahko določijo posebni pogoji, da se upošteva razvoj na področju:
[…]
(b) pogojev, pod katerimi se lahko trži seme za ohranjanje in situ in trajnostno uporabo rastlinskih genskih virov, vključno z mešanicami semena vrst, ki vključujejo tudi vrste, uvrščene na seznam v členu 1 Direktive [2002/53], in so povezane s specifičnimi naravnimi in polnaravnimi življenjskimi prostori in jih ogroža genska erozija;
[…]
2. Posebni pogoji iz odstavka 1(b) vključujejo zlasti naslednje točke:
(a) seme teh vrst ima znano poreklo, ki ga je ustrezen organ v vsaki državi članici odobril za trženje semena v opredeljenih območjih;
(b) primerne količinske omejitve.“
Direktiva 2009/145
17 Direktiva 2009/145 je bila sprejeta za izvajanje členov 4(4), 44(2) in 48(1)(b) Direktive 2002/55, in sicer za ohranitev rastlinskih genskih virov.
18 V uvodnih izjavah od 1 do 3 in 14 Direktive 2009/145 je navedeno:
„(1) Kot kažejo različni razvojni dogodki na mednarodni ravni in ravni Skupnosti, so vprašanja biološke raznovrstnosti in ohranjanja rastlinskih genskih virov v zadnjih letih vse pomembnejša. Primeri zajemajo Sklep Sveta 93/626/EGS z dne 25. oktobra 1993 o sklenitvi Konvencije o biološki raznovrstnosti [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 19, str. 126)], Sklep [2004/869], Uredbo Sveta (ES) št. 870/2004 z dne 24. aprila 2004 o vzpostavitvi programa Skupnosti za ohranjanje, karakterizacijo, zbiranje in uporabo genskih virov v kmetijstvu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1467/94 [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 45, str. 167)] ter Uredbo Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) [(UL L 277, str. 1)]. V skladu z Direktivo [2002/55] je treba določiti posebne pogoje, da se upoštevajo ta vprašanja v zvezi s trženjem semena zelenjadnic.
(2) Da se zagotovita ohranjanje in situ in trajnostna raba rastlinskih genskih virov, je treba gojiti in tržiti domače sorte in sorte, ki se tradicionalno gojijo v posebnih krajih in regijah in so ogrožene zaradi genske erozije (ohranjevalne sorte), tudi če ne izpolnjujejo splošnih zahtev za sprejetje sort in trženje semena. Poleg splošnega cilja zaščite rastlinskih genskih virov je ohranitev teh sort posebnega pomena zato, ker se zelo dobro prilagajajo krajevnim razmeram.
(3) Da se zagotovi trajnostna raba rastlinskih genskih virov, je treba gojiti in tržiti sorte, ki nimajo resnične vrednosti za komercialno pridelavo, ampak so se razvile za pridelavo v posebnih pogojih (sorte, razvite za pridelavo v posebnih pogojih), tudi če ne izpolnjujejo splošnih zahtev za sprejetje sort in trženje semena. Poleg splošnega cilja zaščite rastlinskih genskih virov je ohranitev teh sort posebnega pomena zato, ker so primerne za gojenje v posebnih klimatskih, pedoloških ali kmetijsko‑tehničnih pogojih (na primer ročna obdelava, večkratna žetev).
[…]
(14) Po treh letih mora Komisija oceniti, ali so ukrepi iz te direktive, zlasti določbe v zvezi s količinskimi omejitvami za trženje semena ohranjevalnih sort in sort, razvitih za pridelavo v posebnih pogojih, učinkoviti.“
19 Člen 1 Direktive 2009/145 določa:
„1. Ta direktiva določa nekatera odstopanja za sorte zelenjadnic, ki so zajete v Direktivi [2002/55], glede ohranjanja in situ in trajnostne rabe rastlinskih genskih virov z gojenjem in trženjem:
(a) za sprejetje domačih sort in sort, ki se tradicionalno gojijo v posebnih krajih in regijah in so ogrožene zaradi genske erozije (v nadaljnjem besedilu: ohranjevalne sorte), za vključitev v nacionalne kataloge sort zelenjadnic, kakor je določeno v Direktivi [2002/55];
(b) za sprejetje sort, ki nimajo resnične vrednosti za komercialno pridelavo, ampak so se razvile za pridelavo v posebnih pogojih (v nadaljnjem besedilu: sorte, razvite za pridelavo v posebnih pogojih), za vključitev v kataloge iz točke (a) in
(c) za trženje semena takih ohranjevalnih sort in sort, razvitih za pridelavo v posebnih pogojih.
2. Razen če v tej direktivi ni drugače določeno, se uporablja Direktiva [2002/55].“
20 Člen 35 Direktive 2009/145 določa:
„Komisija oceni izvajanje te direktive do 31. decembra 2013.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
21 Kokopelli je združenje z nepridobitnim namenom, ki daje v prodajo seme starih sort vrtnin in okrasnih rastlin iz biološkega kmetovanja ter članom daje na voljo sorte vrtnin, ki se v Franciji redko gojijo.
22 Dejavnost družbe Baumaux je pridelava in trženje semena okrasnih rastlin in vrtnin. Ta družba je leta 2005 zoper združenje Kokopelli vložila tožbo zaradi nelojalne konkurence, s katero je med drugim zahtevala pavšalno odškodnino 50.000 EUR in prenehanje vsakršnega oglaševanja sort, ki jih sama trži.
23 Tribunal de grande instance de Nancy je s sodbo z dne 14. januarja 2008 združenju Kokopelli naložilo, naj zaradi nelojalne konkurence družbi Baumaux plača odškodnino. To sodišče je ugotovilo, da združenje Kokopelli in družba Baumaux poslujeta v sektorju starega ali zbiralskega semena in da je med pridelki, ki jih tržita, 233 enakih ali podobnih, poleg tega pa dobavljata istim strankam – nepoklicnim vrtnarjem – in si torej konkurirata. Ker je združenje Kokopelli prodajalo seme vrtnin, ki jih ni niti v francoskem katalogu niti v skupnem katalogu sort zelenjadnic, je Tribunal de grande instance de Nancy menilo, da izvaja dejanja nelojalne konkurence.
24 Združenje Kokopelli je zoper to sodbo vložilo pritožbo pri Cour d’appel de Nancy.
25 V teh okoliščinah je Cour d’appel de Nancy prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali so direktive Sveta 98/95/ES, 2002/53/ES in [2002/55/ES] ter Direktiva Komisije 2009/145 veljavne glede na temeljne pravice in načela Evropske unije, in sicer glede na svobodno opravljanje gospodarske dejavnosti, sorazmernost, enakost in prepoved diskriminacije, prosti pretok blaga in obveznosti na podlagi [Tirpaa], zlasti ker predpisujejo omejitve za pridelavo in trženje starega semena in rastlin?“
Vprašanje za predhodno odločanje
Dopustnost
26 Družba Baumaux meni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker se združenje Kokopelli ne more sklicevati na neveljavnost spornih direktiv, saj z njimi posameznikom ni dana nobena pravica in jim ni naložena nobena obveznost. Združenje Kokopelli naj bi lahko le spodbijalo veljavnost nacionalne zakonodaje, s katero so bile prenesene te direktive.
27 Družba Baumaux poleg tega meni, da sklicevanje na Direktivo 98/95 ni upoštevno za rešitev spora o glavni stvari. Direktiva 2002/53 naj prav tako ne bi bila upoštevna, saj se nanaša izključno na trgovino s sortami poljščin, medtem ko naj bi bilo iz dejanskega stanja v tem sporu razvidno, da združenje Kokopelli trdi, da trži izključno seme zelenjadnic. Družba Baumaux dodaja, da ker je bila Direktiva 2009/145 sprejeta dolgo po tem, ko je vložila tožbo zoper združenje Kokopelli, njena veljavnost nima nobenega vpliva na rešitev navedenega spora.
28 V zvezi s tem je treba opozoriti, da če se pred nacionalnim sodiščem zastavi vprašanje o veljavnosti akta, ki ga je sprejela ena od institucij Evropske unije, je to sodišče pristojno za presojo, ali je treba pred izrekom sodbe odločiti o tem vprašanju, in tudi za to, da predlaga Sodišču, naj o navedenem vprašanju odloča. Če se vprašanja, ki jih zastavi nacionalno sodišče, nanašajo na veljavnost pravila prava Unije, je tako Sodišče načeloma dolžno o tem odločati (sodba z dne 8. julija 2010 v zadevi Afton Chemical, C‑343/09, ZOdl., str. I‑7027, točka 13 in navedena sodna praksa).
29 Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga zastavi nacionalno sodišče, zavrne med drugim v primeru, če razlaga ali presoja veljavnosti pravila prava Unije, ki jo zahteva nacionalno sodišče, očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari oziroma če gre za hipotetičen problem (zgoraj navedena sodba Afton Chemical, točka 14).
30 V zvezi s tem je treba spomniti, da se Direktiva 2002/53 nanaša na skupni katalog sort poljščin. Ker je iz predložitvene odločbe razvidno, da se spor o glavni stvari nanaša na trženje semena zelenjadnic s strani združenja Kokopelli, ni treba preizkusiti veljavnosti navedene direktive.
31 Prav tako je treba pojasniti, da je Direktiva 98/95 pravni akt, ki spreminja Direktivo Sveta 66/400/EGS z dne 14. junija 1966 o trženju semena pese (UL 1966, 125, str. 2290), Direktivo Sveta 66/401/EGS z dne 14. junija 1966 o trženju semena krmnih rastlin (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 1, str. 55), Direktivo Sveta 66/402/EGS z dne 14. junija 1966 o trženju semena žit (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 1, str. 66), Direktivo Sveta 66/403/EGS z dne 14. junija 1966 o trženju semenskega krompirja (UL 1966, 125, str. 2320), Direktivo Sveta 69/208/EGS z dne 30. junija 1969 o trženju semena oljnic in predivnic (UL L 169, str. 3), Direktivo Sveta 70/457/EGS z dne 29. septembra 1970 o skupnem katalogu sort poljščin (UL L 225, str. 1) in Direktivo Sveta 70/458/EGS z dne 29. septembra 1970 o trženju semena zelenjadnic (UL L 225, str. 7), in da so bile določbe zadnjenavedenih direktiv kodificirane z direktivama 2002/53 in 2002/55. V teh okoliščinah tudi ni treba preizkusiti veljavnosti Direktive 98/95.
32 Ni sporno, da je bila Direktiva 2009/145 sprejeta leta 2009, to je po tem, ko je družba Baumaux proti združenju Kokopelli vložila tožbo zaradi nelojalne konkurence. Toda kot je v točki 48 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka, bi se lahko preizkus veljavnosti te direktive izkazal za koristen za predložitveno sodišče za namene rešitve spora o glavni stvari.
33 Zato ni očitno, da presoja veljavnosti direktiv 2002/55 in 2009/145 nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari ali da se nanaša na hipotetičen problem.
34 Poleg tega je treba spomniti, da imajo v celovitem sistemu pravnih sredstev in postopkov, ki so določeni s PDEU za zagotavljanje nadzora zakonitosti aktov institucij, fizične ali pravne osebe, ki zaradi pogojev dopustnosti, ki so predvideni v četrtem odstavku člena 263 PDEU, ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Unije, možnost, da glede na posamezen primer uveljavljajo neveljavnost teh aktov posredno pred sodiščem Unije na podlagi člena 277 PDEU ali pred nacionalnimi sodišči in jih, ker sama niso pristojna za odločanje o veljavnosti teh aktov, pozovejo, naj o tem vprašajo Sodišče v okviru vprašanj za predhodno odločanje (zgoraj navedena sodba Afton Chemical, točka 18).
35 Zadostuje pa ugotovitev, da združenje Kokopelli brez dvoma ni bilo upravičeno zahtevati razveljavitve direktiv 2002/55 in 2009/145 na podlagi členov 230 ES in 263 PDEU. Zato lahko v okviru tožbe, vložene v skladu z nacionalnim pravom, upravičeno uveljavlja neveljavnost teh direktiv, čeprav ni vložilo tožbe za njihovo razveljavitev pred sodiščem Unije v roku, določenem v navedenih členih (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Afton Chemical, točke od 19 do 25).
36 Iz vsega navedenega je razvidno, da je vprašanje predložitvenega sodišča v delu, v katerem se nanaša na veljavnost direktiv 2002/55 in 2009/145, dopustno.
Utemeljenost
37 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje o veljavnosti direktiv 2002/55 in 2009/145 glede na načela svobodnega opravljanja gospodarske dejavnosti, sorazmernosti, enakega obravnavanja in prostega pretoka blaga ter glede na obveznosti, ki jih je v skladu z določili Tirpaa prevzela Unija.
Kršitev načela sorazmernosti
38 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je načelo sorazmernosti – katerega zatrjevano kršitev je treba najprej preveriti – eno od splošnih načel prava Unije in da zahteva, da morajo biti ukrepi, sprejeti v skladu s pravom Unije, primerni za uresničenje legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev (sodbe z dne 6. decembra 2005 v združenih zadevah ABNA in drugi, C‑453/03, C‑11/04, C‑12/04 in C‑194/04, ZOdl., str. I‑10423, točka 68; z dne 7. julija 2009 v zadevi S.P.C.M. in drugi, C‑558/07, ZOdl., str. I‑5783, točka 41, in z dne 8. junija 2010 v zadevi Vodafone in drugi, C‑58/08, ZOdl., str. I‑4999, točka 51).
39 V zvezi s sodnim nadzorom pogojev, navedenih v prejšnji točki te sodbe, je treba opozoriti, da ima zakonodajalec Unije na področju skupne kmetijske politike široko diskrecijsko pravico, ki ustreza političnim odgovornostim, ki mu jih dajeta člena 40 PDEU in 43 PDEU, in da je Sodišče večkrat presodilo, da lahko na zakonitost ukrepa vpliva le očitna neprimernost ukrepa, ki je bil sprejet na tem področju, glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija (glej sodbe z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Nemčija proti Svetu, C‑280/93, Recueil, str. I‑4973, točki 89 in 90; z dne 13. decembra 1994, v zadevi SMW Winzersekt, C‑306/93, Recueil, str. I‑5555, točka 21, in z dne 2. julija 2009 v zadevi Bavaria in Bavaria Italia, C‑343/07, ZOdl., str. I‑5491, točka 81).
40 Toda čeprav pomembnost želenih ciljev lahko upraviči omejitve, ki imajo negativne, celo velike negativne posledice za nekatere gospodarske subjekte (sodba z dne 17. julija 1997 v zadevi Affish, C‑183/95, Recueil, str. I‑4315, točka 42), pa je treba preveriti, ali je zakonodajalec Unije v okviru preučitve omejitev, vezanih na različne možne ukrepe, poleg glavnega želenega cilja v celoti upošteval zadevne interese (sodba z dne 12. januarja 2006 v zadevi Agrarproduktion Staebelow, C‑504/04, ZOdl., str. I‑679, točka 37).
41 V obravnavanem primeru je treba preveriti, ali je z ureditvijo sprejetja semena sort zelenjadnic, ki je določena z direktivama 2002/55 in 2009/145, kršeno načelo sorazmernosti. S členom 3(1) Direktive 2002/55 je namreč potrjevanje, preverjanje kot standardno seme in trženje semena zelenjadnic omejeno na tiste zelenjadnice, katerih sorta je bila uradno sprejeta v eni ali več državah članicah. Toda zato da je sorta sprejeta v uradne kataloge, mora biti v skladu s členom 4(1) te direktive razločljiva, nespremenljiva in dovolj izenačena.
42 Združenje Kokopelli trdi, da ne more tržiti semena „starih“ sort zelenjadnic, ker te glede na svoje značilnosti ne morejo izpolniti meril razločljivosti, nespremenljivosti in izenačenosti in so torej neupravičeno izključene iz uradnih katalogov.
43 V zvezi s tem je iz uvodnih izjav od 2 do 4 Direktive 2002/55 razvidno, da je najpomembnejši cilj pravil v zvezi s sprejetjem semena sort zelenjadnic izboljšanje produktivnosti gojenja sort zelenjadnic v Uniji. Ta cilj je izrecno del ciljev skupne kmetijske politike, kakor je določena v členu 39(1)(a) PDEU.
44 Za zagotovitev povečane produktivnosti navedenih kultur se zdi, da je vzpostavitev – v okviru poenotenih pravil v zvezi z izborom sort, dovoljenih za trženje, ki so čim bolj stroga – skupnega kataloga sort zelenjadnic na podlagi nacionalnih katalogov primerna za zagotovitev, da bo ta cilj dosežen.
45 Taka ureditev sprejetja, s katero se zahteva, da je seme sort zelenjadnic razločljivo, nespremenljivo in izenačeno, namreč dopušča uporabo ustreznega semena in tako povečano produktivnost kmetijstva, ki temelji na zanesljivosti značilnosti navedenega semena.
46 Poleg tega v skladu s členom 1 Direktive 2002/55 ta direktiva velja za proizvodnjo, namenjeno trženju, in trženje semena zelenjadnic znotraj Unije. V uvodni izjavi 12 te direktive je pojasnjeno, da seme sort, vpisanih v skupnem katalogu sort, znotraj Unije ne bi smelo biti predmet kakršnih koli tržnih omejitev v zvezi s sorto.
47 Namen Direktive 2002/55 je tako tudi vzpostavitev notranjega trga semena zelenjadnic z zagotovitvijo njihovega prostega pretoka znotraj Unije. V obravnavanem primeru je ureditev sprejetja, ki je določena v tej direktivi, taka, da prispeva k uresničitvi tega cilja, saj taka ureditev zagotavlja, da seme, ki se trži v različnih državah članicah, izpolnjuje iste zahteve.
48 Iz člena 4(4) Direktive 2002/55 prav tako izhaja, da je njen namen ohranitev rastlinskih genskih virov. Države članice lahko tako v skladu s postopki iz členov 44(3) in 46(2) te direktive odstopijo od meril za sprejetje, določenih v členu 4(1) te direktive.
49 Glede na to se zdi taka drugačna ureditev sprejetja, ki je uvedena z Direktivo 2009/145 in velja za seme domačih sort, sort, ki se tradicionalno gojijo v posebnih krajih in regijah ter so ogrožene zaradi genske erozije (ohranjevalne sorte), in sort brez pomembne vrednosti za tržno proizvodnjo posevkov, vendar razvite za gojenje pod posebnimi pogoji, primerna za zagotovitev ohranitve rastlinskih genskih virov.
50 Iz tega sledi, da je ureditev sprejetja, določena v direktivah 2002/55 in 2009/145, primerna za dosego ciljev, ki jih ti določata.
51 Združenje Kokopelli v zvezi z vprašanjem, ali ta ureditev presega to, kar je potrebno za dosego teh ciljev, trdi, da navedena ureditev pomeni najbolj omejevalno sredstvo za ureditev izvrševanja določene gospodarske dejavnosti.
52 Svet Evropske unije poudarja, da združenje Kokopelli ni navedlo razlogov, iz katerih meni, da je navedena ureditev sprejetja očitno nesorazmerna glede na zastavljene cilje. Ta institucija vsekakor meni, da drugi, manj obremenilni ukrepi, kot je etiketiranje, ne pomenijo tako učinkovitega sredstva za zagotovitev uresničitve cilja produktivnosti, določenega v Direktivi 2002/55, saj bi ta dopuščal prodajo in sejanje semena, ki je potencialno škodljivo ali ki ne zagotavlja optimalne kmetijske proizvodnje.
53 V zvezi s tem je treba poudariti, da mora za zagotovitev povečane kmetijske proizvodnje seme, ki se trži na notranjem trgu, zagotavljati potrebna jamstva za optimalno izrabo kmetijskih virov.
54 V tem okviru je treba ugotoviti, da je zakonodajalec Unije lahko menil, da je bila ureditev sprejetja iz Direktive 2002/55 nujna za to, da kmetijski proizvajalci dosežejo zanesljivo produktivnost, ki zagotavlja kakovosten pridelek.
55 Člen 5(1) Direktive 2002/55 namreč najprej zahteva, da mora biti sorta razločljiva, in sicer v smislu, da je ne glede na izvor začetne variabilnosti, iz katere je nastala, ki je lahko umetnega ali naravnega izvora, jasno razločljiva po eni ali več pomembnih značilnostih od katere koli druge sorte, poznane v Uniji. Ta razločljivost tako kmetijskim proizvajalcem daje potrebne informacije glede lastnosti, ki jih ima različno seme, in jim tako omogoča, da opravijo izbiro, ki jim zagotavlja optimalni pridelek.
56 Dalje, člen 5(2) te direktive določa, da je sorta nespremenljiva, če ustreza, po zaporednem razmnoževanju ali razmnožitvah ali ob koncu vsakega ciklusa – kjer je žlahtnitelj določil poseben ciklus razmnoževanja ali razmnožitev – opisu njenih bistvenih značilnosti. Merilo, ki se nanaša na nespremenljivost, tako zagotavlja, da lastnosti določenega sprejetega semena več let ostanejo nespremenjene.
57 Nazadnje, člen 5(3) navedene direktive določa, da se zahteva po izenačenosti nanaša na položaj, ko so rastline, ki sorto sestavljajo, ob upoštevanju značilnih lastnosti reprodukcijskega sistema rastlin podobne ali gensko identične, kar zadeva značilnosti, gledano v celoti, ki so obravnavane v ta namen. Merilo, ki se nanaša na izenačenost, z zagotavljanjem, da ima vse seme, ki se prodaja pod določenim imenom, enake genske značilnosti, spodbuja optimalen pridelek.
58 Obveznost vpisa v uradne kataloge in s tem povezana merila za sprejetje zato omogočajo opis sorte in preizkus njene nespremenljivosti in izenačenosti, in sicer zaradi zagotovitve, da ima seme določene sorte lastnosti, ki so potrebne, da se zagotovi visoka, kakovostna in zanesljiva kmetijska proizvodnja, ki se s časom ohrani.
59 V teh okoliščinah, zlasti pa glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo ima zakonodajalec Unije na področju skupne kmetijske politike in ki vključuje gospodarske izbire, pri katerih je dolžan opraviti zapletene presoje in ocene, je navedeni zakonodajalec lahko upravičeno menil, da drugi ukrepi, kot je ukrep etiketiranja, ne bi privedli do enakega rezultata, do katerega je privedla ureditev, kakršna je obravnavana, ki določa ureditev predhodnega sprejetja semena sort zelenjadnic, in da bi bila torej ta ureditev ustrezna glede na cilje, ki jim sledi ta zakonodajalec.
60 Manj obremenilni ukrep, kakršen je etiketiranje, namreč ne bi bil tako učinkovit, saj bi omogočal prodajo in bi zato pomenil sejanje semena, ki je potencialno škodljivo ali ki ne omogoča optimalne kmetijske proizvodnje. Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da je sporna ureditev očitno neustrezna glede na navedene cilje.
61 Zakonodajalec Unije tako glede na to, da je treba ugotoviti – čeprav ima ta ureditev lahko negativne, celo velike negativne posledice za nekatere gospodarske subjekte – da glede na cilje, ki jim sledi ureditev sprejetja iz direktiv 2002/55 in 2009/145 in katerih namen je zlasti zagotovitev povečane kmetijske produktivnosti in zagotovitev prostega pretoka sprejetega semena, navedena ureditev hkrati podpira gospodarske interese kmetijskih proizvajalcev in interese subjektov, ki tržijo seme sprejetih zelenjadnic, ni kršil načela sorazmernosti.
62 Glede subjektov, kakršen je tudi združenje Kokopelli, ki prodajajo „stare sorte“, ki ne izpolnjujejo pogojev iz členov 4(1) in 5 Direktive 2002/55, je treba spomniti, da je v členih 44(2) in 48(1)(b) te direktive predvidena določitev posebnih pogojev sprejetja in trženja ohranjevalnih sort in sort, razvitih za pridelavo v posebnih pogojih.
63 Podrobneje, člen 44(3)(a) Direktive 2002/55 določa, da se seme ohranjevalnih sort lahko sprejme v katalog Unije brez uradnega preizkušanja, zlasti na podlagi rezultatov neuradnih testov in znanja, pridobljenega s praktičnimi izkušnjami med pridelavo. Poleg tega je v členu 44(3)(b) te direktive določeno, da je treba za ohranjevalne sorte in sorte, razvite za pridelavo v posebnih pogojih, uporabiti primerne količinske omejitve. V zvezi s tem je bila na podlagi navedenih členov Direktive 2002/55 sprejeta Direktiva 2009/145.
64 Direktivi 2002/55 in 2009/145 upoštevata gospodarske interese subjektov, kot je združenje Kokopelli, saj ne izključujeta trženja „starih sort“. Direktiva 2009/145 za seme ohranjevalnih sort in sort, razvitih za pridelavo v posebnih pogojih, sicer nalaga geografske in količinske omejitve ter omejitve glede embalaže, vendar pa te omejitve spadajo v okvir ohranjanja rastlinskih genskih virov.
65 Poleg tega – kot trdijo subjekti, ki so predložili pisna stališča – namen zakonodajalca Unije ni bila liberalizacija trga semena ohranjevalnih sort in sort, razvitih za pridelavo v posebnih pogojih, temveč je želel le omiliti pravila sprejetja in se pri tem izogniti oblikovanju vzporednega trga tega semena, ker bi to lahko oviralo notranji trg semena sort zelenjadnic.
66 Poleg tega je treba spomniti, da člen 35 Direktive 2009/145 zahteva, da Komisija oceni izvajanje te direktive do 31. decembra 2013. Uvodna izjava 14 te direktive potrjuje, da mora Komisija po treh letih oceniti, ali so ukrepi iz te direktive, zlasti določbe v zvezi s količinskimi omejitvami za trženje semena ohranjevalnih sort in sort, razvitih za pridelavo v posebnih pogojih, učinkoviti. Navedena direktiva se tako lahko spremeni glede na rezultate opravljenih pregledov.
67 Zakonodajalec Unije je tako upravičeno lahko menil, da je bil ustrezen način uresničitve ciljev, določenih z direktivama 2002/55 in 2009/145, ki so predstavljeni v točkah od 43 do 49 te sodbe, in ciljev zadovoljitve interesov vseh zadevnih gospodarskih subjektov določitev splošne ureditve sprejetja za trženje standardnega semena in posebnih pogojev za pridelavo in trženje semena ohranjevalnih sort in sort, razvitih za pridelavo v posebnih pogojih.
68 Prav tako je treba poudariti, da se glede na pomembnost cilja produktivnosti v okviru člena 39 PDEU ukrepi, ki omogočajo zagotavljanje racionalnega razvoja kmetijske proizvodnje in optimalne uporabe proizvodnih dejavnikov, kakršni so ti v obravnavani zadevi, čeprav imajo lahko za nekatere subjekte negativne gospodarske posledice, ne zdijo – ob upoštevanju gospodarskih interesov navedenih subjektov – očitno nesorazmerni glede na zastavljeni cilj.
69 Iz zgornjih ugotovitev je razvidno, da direktivi 2002/55 in 2009/145 ne kršita načela sorazmernosti.
Kršitev načela enakega obravnavanja
70 V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodbe z dne 17. oktobra 1995 v zadevi Fishermen’s Organisations in drugi, C‑44/94, Recueil, str. I‑3115, točka 46; z dne 9. septembra 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑304/01, ZOdl., str. I‑7655, točka 31; z dne 8. novembra 2007 v zadevi Španija proti Svetu, C‑141/05, ZOdl., str. I‑9485, točka 40, in z dne 15. maja 2008 v zadevi Španija proti Svetu, C‑442/04, ZOdl., str. I‑3517, točka 35).
71 Združenje Kokopelli trdi, da ureditev sprejetja, ki je določena v direktivah 2002/55 in 2009/145, neutemeljeno različno obravnava seme ohranjevalnih sort in standardno seme, ki je lahko sprejeto v uradne kataloge. Na podlagi navedene ureditve namreč združenje Kokopelli ne bi moglo tržiti semena ohranjevalnih sort.
72 Ugotoviti je treba, da sta standardno seme in seme ohranjevalnih sort glede na svoje značilnosti v različnem položaju. Seme ohranjevalnih sort namreč načeloma ne izpolnjuje zahtev iz členov 4(1) in 5 Direktive 2002/55. To seme se tradicionalno goji v posebnih krajih in regijah in je ogroženo zaradi genske erozije.
73 Ob upoštevanju značilnosti različnih sort semena so v ureditvi sprejetja, uvedeni z direktivama 2002/55 in 2009/145, določena splošna pravila v zvezi s trženjem standardnega semena ter posebni pogoji za pridelavo in trženje semena ohranjevalnih sort.
74 Navedeni posebni pogoji namreč spadajo v okvir ohranjanja in situ in trajnostne uporabe rastlinskih genskih virov.
75 V zvezi s tem je v uvodnih izjavah 2 in 3 Direktive 2009/145 navedeno, da je poleg splošnega cilja zaščite rastlinskih genskih virov ohranitev ohranjevalnih sort posebnega pomena zato, ker se zelo dobro prilagajajo posebnim krajevnim razmeram in ker so primerne za gojenje v posebnih klimatskih pogojih.
76 Iz tega sledi, da je zakonodajalec Unije s tem, da je z Direktivo 2002/55 in Direktivo 2009/145, sprejeto za njeno izvajanje, določil posebne pogoje za pridelavo in trženje semena ohranjevalnih sort, različno obravnaval različna položaja. Zato navedeni direktivi ne kršita načela enakega obravnavanja.
Kršitev načela svobodnega opravljanja gospodarske dejavnosti
77 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da spada pravica svobodnega opravljanja gospodarske dejavnosti med splošna načela prava Unije. Vendar ta načela ne pomenijo absolutnih pravic, temveč jih je treba upoštevati glede na njihovo vlogo v družbi. Zato je za pravico do svobodnega opravljanja gospodarske dejavnosti mogoče določiti omejitve, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih uresničuje Unija, in če glede na želeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi omejeval samo bistvo tako zagotovljenih pravic (glej zlasti sodbi z dne 11. julija 1989 v zadevi Schräder HS Kraftfutter, 265/87, Recueil, str. 2237, točka 15, in z dne 12. julija 2005 v združenih zadevah Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C‑155/04, ZOdl., str. I‑6451, točka 126).
78 V obravnavanem primeru velja, da ureditev sprejetja semena zelenjadnic, ki je določena v direktivah 2002/55 in 2009/145, lahko omeji svobodno opravljanje gospodarske dejavnosti subjektov, ki tržijo staro seme, kakršno je združenje Kokopelli.
79 Toda namen pravil, določenih v členih od 3 do 5 Direktive 2002/55, je izboljšanje produktivnosti gojenja zelenjadnic v Uniji, vzpostavitev notranjega trga semena zelenjadnic z zagotovitvijo prostega pretoka v Uniji in ohranitev rastlinskih genskih virov, ki so cilji splošnega interesa. Toda kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, ki se nanaša na zatrjevano kršitev načela sorazmernosti, se ne zdi, da so ta pravila in v njih določeni ukrepi neprimerni za uresničitev teh ciljev, in ni mogoče šteti, da ovira, ki jo ti ukrepi pomenijo za svobodno opravljanje gospodarske dejavnosti, glede na želene cilje pretirano posega v pravico do izvajanja te svoboščine.
Kršitev načela prostega pretoka blaga
80 Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso prepoved količinskih omejitev in ukrepov z enakim učinkom, ki je določena v členu 34 PDEU, ne velja samo za nacionalne ukrepe, temveč tudi za ukrepe, ki jih sprejmejo institucije Unije (glej sodbo z dne 17. maja 1984 v zadevi Denkavit Nederland, 15/83, Recueil, str. I‑2171, točka 15, in zgoraj navedeno sodbo Alliance for Natural Health in drugi, točka 47).
81 V zvezi s tem je treba poudariti, da ureditev sprejetja, določena z direktivama 2002/55 in 2009/145, kot je razvidno iz točk od 43 do 47 te sodbe, prispeva k izboljšanju produktivnosti gojenja zelenjadnic v Uniji in k vzpostavitvi notranjega trga semena zelenjadnic z zagotovitvijo njihovega prostega pretoka znotraj Unije. Navedena ureditev zato prej spodbuja prosti pretok blaga, kot pa da bi ga omejevala.
Kršitev Tirpaa
82 V členu 1 Tirpaa je določeno, da je njen glavni namen ohranjanje in trajnostna raba rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo.
83 Združenje Kokopelli v zvezi s tem meni, da ureditev sprejetja, določena v Direktivi 2002/55, krši določbe Tirpaa.
84 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so institucije Unije, kadar mednarodne sporazume sklene Unija, na podlagi člena 216(2) PDEU vezane s takimi sporazumi, ki torej prevladajo nad akti Unije (sodba z dne 21. decembra 2011 v zadevi Air Transport Association of America in drugi, C‑366/10, ZOdl., str. I‑13755, točka 50).
85 Veljavnost zadevnega akta Unije glede na mednarodna pravna pravila se lahko presoja, če ta pravila Unijo zavezujejo in če narava in struktura zadevne mednarodne pogodbe temu ne nasprotujeta, njene določbe pa se z vidika njihove vsebine zdijo nepogojne in dovolj natančne (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Air Transport Association of America in drugi, točke od 51 do 54).
86 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Unija, ki je pogodbena stranka, vezana na Tirpaa. Vendar kot je ugotovil generalni pravobranilec v točki 53 sklepnih predlogov, v navedeni pogodbi ni nobene določbe, ki bi bila z vidika njene vsebine nepogojna in dovolj natančna, da bi lahko omajala veljavnost direktiv 2002/55 in 2009/145.
87 Člen 5(5.1) Tirpaa namreč med drugim določa, da vsaka pogodbenica v skladu z nacionalno zakonodajo ter v sodelovanju z drugimi pogodbenicami, kadar je to primerno, spodbuja celostni pristop k raziskovanju, ohranjanju in trajnostni rabi rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo ter, če je to primerno, sprejme določeno število ukrepov.
88 Poleg tega v skladu s členom 6 te pogodbe pogodbenice oblikujejo in izvajajo ustrezno politiko in pravne ukrepe za spodbujanje trajnostne rabe rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo.
89 S temi določbami je tako državam članicam prepuščena presoja, katere ukrepe bo sprejela v posameznem primeru.
90 Člen 9 Tirpaa, na katerega se sklicuje združenje Kokopelli, določa, da pogodbenice priznavajo, da so lokalne in avtohtone skupnosti ter kmetje iz vseh svetovnih regij, zlasti tisti iz središč izvora in raznovrstnosti gojenih rastlin, pomembno prispevali k ohranjanju in razvoju rastlinskih genskih virov, ki so osnova za živilsko in kmetijsko proizvodnjo po vsem svetu, ter bodo k temu prispevali tudi v prihodnje.
91 Člen 9(9.3) te pogodbe določa, da se nobena določba tega člena – skladno z notranjo zakonodajo in če je to primerno – ne razlaga na način, ki bi omejeval pravice kmetov do shranjevanja, uporabe, izmenjave in prodaje na kmetiji shranjenega semena ali razmnoževalnega materiala.
92 Tudi navedeni člen zato ne vsebuje nobene obveznosti, ki bi bila dovolj nepogojna in natančna, da bi lahko omajala veljavnost direktiv 2002/55 in 2009/145.
93 Iz zgornjih navedb je razvidno, da pri preučitvi postavljenega vprašanja ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost direktiv 2002/55 in 2009/145.
Stroški
94 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Pri proučitvi postavljenega vprašanja ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Direktive Sveta 2002/55/ES z dne 13. junija 2002 o trženju semena zelenjadnic in Direktive Komisije 2009/145/ES z dne 26. novembra 2009 o določitvi nekaterih odstopanj za sprejetje domačih sort in sort zelenjadnic, ki se tradicionalno gojijo v posebnih krajih in regijah in so ogrožene zaradi genske erozije, in sort zelenjadnic, ki nimajo resnične vrednosti za komercialno pridelavo, ampak so se razvile za pridelavo v posebnih pogojih ter za trženje semena navedenih domačih sort in sort zelenjadnic.
Podpisi