SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 13. septembra 2013(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg parafinskih voskov – Trg stiskanih parafinov – Odločba, v kateri je bila ugotovljena kršitev člena 81 ES – Določanje cen in delitev trgov – Dokaz o obstoju kartela – Pojem enotne in trajajoče kršitve – Trajanje kršitve – Prekinitev kršitve – Smernice iz leta 2006 o načinu določanja glob – Enako obravnavanje – Domneva nedolžnosti – Pripisljivost kršitvenega ravnanja – Odgovornost matične družbe za kršitve pravil konkurence, ki jih storijo njene hčerinske družbe – Odločilni vpliv, ki ga izvaja matična družba – Domneva v primeru stoodstotne udeležbe – Sorazmernost – Metoda zaokrožitve – Neomejena pristojnost“
V zadevi T‑566/08,
Total Raffinage Marketing s sedežem v Puteauxu (Francija), ki jo zastopajo A. Vandencasteele, C. Falmagne, C. Lemaire in S. Naudin, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo F. Castillo de la Torre in A. Biolan, zastopnika, skupaj z N. Coutrelisom, odvetnikom,
tožena stranka,
zaradi, primarno, predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 5476 final z dne 1. oktobra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39.181 – Voski za sveče) ter, podredno, predloga za znižanje zneska globe, naložene tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi O. Czúcz (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, in K. O’Higgins, sodnik,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. oktobra 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 V Odločbi C(2008) 5476 final z dne 1. oktobra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39.181 – Voski za sveče) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Komisija Evropskih skupnosti ugotovila, da sta tožeča stranka, družba Total Raffinage Marketing SA (prej Total France SA), in njena matična družba, ki jo ima v stoodstotni lasti, družba Total SA, skupaj z drugimi podjetji kršili člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) s tem, da sta sodelovali v kartelu na trgu parafinskih voskov v EGP in na nemškem trgu stiskanega parafina.
2 Naslovniki izpodbijane odločbe so poleg tožeče stranke in njene matične družbe Total SA (v nadaljevanju: skupaj: skupina Total ali Total) te družbe: ENI SpA, Esso Deutschland GmbH, Esso Société Anonyme Française, ExxonMobil Petroleum and Chemical BVBA in Exxon Mobil Corp. (v nadaljevanju: skupaj: ExxonMobil), H&R ChemPharm GmbH, H&R Wax Company Vertrieb GmbH in Hansen & Rosenthal KG (v nadaljevanju: skupaj: H&R), Tudapetrol Mineralölerzeugnisse Nils Hansen KG, MOL Nyrt., Repsol YPF Lubricantes y Especialidades SA, Repsol Petróleo SA in Repsol YPF SA (v nadaljevanju: skupaj: Repsol), Sasol Wax GmbH, Sasol Wax. International AG, Sasol Holding in Germany GmbH in Sasol Ltd (v nadaljevanju: skupaj: Sasol), Shell Deutschland Oil GmbH, Shell Deutschland Schmierstoff GmbH, Deutsche Shell GmbH, Shell International Petroleum Company Ltd, The Shell Petroleum Company Ltd, Shell Petroleum NV in The Shell Transport and Trading Company Ltd (v nadaljevanju: skupaj: Shell), RWE Dea AG in RWE AG (v nadaljevanju: skupaj: RWE) (točka 1 obrazložitve izpodbijane odločbe).
3 Parafinski voski se izdelujejo v rafinerijah iz surove nafte. Uporabljajo se pri proizvodnji izdelkov, kot so sveče, kemikalije, pnevmatike in avtomobilski izdelki, pa tudi v gumarski in pakirni industriji ter industriji lepil in proizvodnji žvečilnih gumijev (točka 4 obrazložitve izpodbijane odločbe).
4 Stiskani parafin je surovi material, potreben za proizvodnjo parafinskih voskov. Nastaja v rafinerijah kot stranski proizvod pri proizvodnji baznih olj iz surove nafte. Poleg tega se prodaja končnim uporabnikom, na primer proizvajalcem ivernih plošč (točka 5 obrazložitve izpodbijane odločbe).
5 Komisija je preiskavo začela, potem ko jo je družba Shell Deutschland Schmierstoff z dopisom z dne 17. marca 2005 obvestila o obstoju kartela in prosila za imuniteto na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002) (točka 72 obrazložitve izpodbijane odločbe).
6 Komisija je 28. in 29. aprila 2005 na podlagi člena 20(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) opravila inšpekcijske preglede v prostorih družb „H&R/Tudapetrol“, ENI in MOL ter prostorih družb, ki pripadajo skupinam Sasol, ExxonMobil, Repsol in Total (točka 75 obrazložitve izpodbijane odločbe).
7 Komisija je 29. maja 2007 družbam, navedenim zgoraj v točki 2, med katerimi je tudi družba Total France, poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 85 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Total France je z dopisom z dne 14. avgusta 2007 odgovorila na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
8 Komisija je 10. in 11. decembra 2007 opravila zaslišanje, na katerem je sodelovala tudi družba Total France (točka 91 obrazložitve izpodbijane odločbe).
9 Komisija je na podlagi dokazov, ki jih je imela, v izpodbijani odločbi ugotovila, da so njeni naslovniki, ki pomenijo večino proizvajalcev parafinskih voskov in stiskanih parafinov v EGP, sodelovali v enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi člena 81 ES ter člena 53 Sporazuma EGP, do katere je prišlo na celotnem ozemlju EGP. To kršitev so pomenili sporazumi ali usklajena ravnanja, ki so se nanašali na določanje cen ter izmenjavo in razkritje poslovno občutljivih informacij glede parafinskih voskov (v nadaljevanju: osrednji sklop kršitve). Za družbe RWE (pozneje Shell), ExxonMobil, MOL, Repsol, Sasol in Total je kršitev glede parafinskih voskov obsegala tudi razdelitev kupcev ali trgov (v nadaljevanju: drugi sklop kršitve). Poleg tega se je kršitev, ki so jo storile družbe RWE, ExxonMobil, Sasol in Total, nanašala tudi na stiskane parafine, ki so se prodajali končnim kupcem na nemškem trgu (v nadaljevanju: sklop kršitve glede stiskanih parafinov) (točke 2, 95 in 328 obrazložitve ter člen 1 izpodbijane odločbe).
10 Kršitvena ravnanja so se zgodila na protikonkurenčnih sestankih, ki so jih udeleženci imenovali „tehnični sestanki“ ali včasih „Blauer Salon“ sestanki, in na „sestankih glede stiskanih parafinov“, ki so bili posebej namenjeni vprašanjem v zvezi s stiskanimi parafini.
11 V skladu z izpodbijano odločbo so uslužbenci družbe Total France pri kršitvi sodelovali v celotnem obdobju njenega trajanja. Komisija je zato ugotovila, da je družba Total France odgovorna za udeležbo v kartelu (točki 555 in 556 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega je bila družba Total France od leta 1990 do konca kršitve neposredno ali posredno v več kot 98‑odstotni lasti družbe Total SA. Komisija je menila, da je na podlagi tega mogoče predpostavljati, da je družba Total SA odločilno vplivala na ravnanje družbe Total France, tako da sta ti družbi del istega podjetja (točke od 557 do 559 obrazložitve izpodbijane odločbe). V odgovor na ustno vprašanje, zastavljeno na obravnavi, v zvezi s pripisom odgovornosti njeni matični družbi, se je tožeča stranka sklicevala na informacije, ki jih je družba Total SA predložila v povezani zadevi T‑548/08, Total SA proti Komisiji, razglašeni tistega dne. V njej je družba Total SA v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča pojasnila, da je bila družba Total France v spornem obdobju neposredno ali posredno v njeni stoodstotni lasti.
12 Znesek globe, naložene v obravnavani zadevi, je bil izračunan na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006), ki so veljale ob vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah družbam iz točke 2 zgoraj.
13 Komisija je v zvezi s tožečo stranko najprej upoštevala vrednost letne prodaje na zadevnem trgu. Ta je znašala 31.133.865 EUR (od tega 1.993.620 EUR za stiskane parafine).
14 Nato je Komisija v skladu s težo kršitve upoštevala 18 % letne vrednosti prodaje parafinskih voskov in 15 % letne vrednosti prodaje stiskanih parafinov. Tako dobljena zneska sta bila na podlagi trajanja kršitve pomnožena z množiteljem 13 za parafinske voske in 7 za stiskane parafine. Komisija je poleg tega v skladu z odstavkom 25 Smernic iz leta 2006 v osnovni znesek vključila dodatni znesek (imenovan „vstopna pristojbina“), ki je znašal 18 % vrednosti letne prodaje za parafinske voske in 15 % vrednosti letne prodaje za stiskane parafine. Komisija je tako na koncu za družbo Total določila osnovni znesek globe 75.390.000 EUR (točka 671 obrazložitve izpodbijane odločbe).
15 Komisija v zvezi s tožečo stranko ni ugotovila nobene oteževalne ali olajševalne okoliščine, zato osnovni znesek globe na podlagi tega ni bil prilagojen. Iz naslova odvračalnega učinka pa je Komisija zaradi velikega svetovnega prometa družbe Total na podlagi odstavka 30 Smernic iz leta 2006 določila množitelj 1,7. Tako je Komisija z množenjem osnovnega zneska globe s tem množiteljem dobila prilagojen osnovni znesek globe 128.163.000 EUR.
16 Ker ni prišlo do znižanja zneska globe na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3), prilagojeni osnovni znesek globe 128.163.000 EUR pomeni skupni znesek globe (točka 785 obrazložitve izpodbijane odločbe).
17 Izpodbijana odločba med drugim določa:
„Člen 1
Ta podjetja so kršila člen 81(1) [ES] in od 1. januarja 1994 člen 53 Sporazuma EGP, ker so med navedenimi obdobji sodelovala pri trajajočem sporazumu in/ali usklajenem ravnanju v sektorju parafinskih voskov na skupnem trgu in od 1. januarja 1994, v EGP:
[…]
Total France SA: od 3. septembra 1992 do 28. aprila 2005 in
Total SA: od 3. septembra 1992 do 28. aprila 2005.
Za ta podjetja se kršitev navezuje tudi na stiskane parafine, ki so se v navedenih obdobjih prodajali končnim kupcem na nemškem trgu:
Total France SA: od 30. oktobra 1997 do 12. maja 2004 in
Total SA: od 30. oktobra 1997 do 12. maja 2004.
[…]
Člen 2
Za kršitev, navedeno v členu 1, se naložijo te globe:
ENI SpA: 29.120.000 EUR;
Esso Société Anonyme Française: 83.588.400 EUR,
od tega skupno in solidarno z
ExxonMobil Petroleum and Chemical BVBA in ExxonMobi1 Corporation za 34.670.400 EUR, od tega skupno in solidarno z Esso Deutschland GmbH za 27.081.600 EUR;
Tudapetrol Mineralölerzeugnisse Nils Hansen KG: 12.000.000 EUR;
Hansen & Rosenthal KG skupno in solidarno s H&R Wax Company Vertrieb GmbH: 24.000.000 EUR,
od tega skupno in solidarno s
H&R ChemPharm GmbH za 22.000.000 EUR;
MOL Nyrt.: 23.700.000 EUR;
Repsol YPF Lubricantes y Especialidades SA skupno in solidarno z Repsol Petróleo SA in Repsol YPF SA: 19.800.000 EUR;
Sasol Wax GmbH: 318.200.000 EUR,
od tega skupno in solidarno s
Sasol Wax International AG, Sasol Holding in Germany GmbH in Sasol Limited za 250.700.000 EUR;
Shell Deutschland Oil GmbH, Shell Deutschland Schmierstoff GmbH, Deutsche Shell GmbH, Shell International Petroleum Company Limited, the Shell Petroleum Company Limited, Shell Petroleum NV in the Shell Transport and Trading Company Limited: 0 EUR;
RWE‑Dea AG skupno in solidarno z RWE AG: 37.440.000 EUR;
Total France SA skupno in solidarno s Total SA: 128.163.000 EUR.“
Postopek in predlogi strank
18 Tožeča stranka je 17. decembra 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
19 Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:
– člena 1 in 2 izpodbijane odločbe razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanjo;
– znatno zniža znesek globe, ki ji je bila naložena v členu 2 izpodbijane odločbe;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
20 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
21 V utemeljitev svojih predlogov za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe in znižanje zneska globe, ki ji je bila naložena, tožeča stranka navaja enajst razlogov.
22 Prvi tožbeni razlog zadeva kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve, kar zadeva presojo v zvezi z sklopom kršitve glede stiskanih parafinov. Drugi razlog zadeva kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve v zvezi z izvrševanjem ravnanj glede parafinskih voskov. Tretji razlog zadeva kršitev člena 81 ES in načel domneve nedolžnosti, pravne varnosti ter enakega obravnavanja v zvezi z udeležbo tožeče stranke pri kršitvi pred 12. majem 2004. Četrti razlog zadeva kršitev člena 81 ES in načela domneve nedolžnosti, saj naj Komisija ne bi upoštevala, da je tožeča stranka nehala sodelovati pri zadevnih ravnanjih. Peti razlog zadeva kršitev obveznosti obrazložitve in Smernic iz leta 2006, saj naj se ne bi upoštevalo, da omejevalni sporazum ni bil izvršen. Šesti razlog zadeva kršitev obveznosti obrazložitve in Smernic iz leta 2006 pri določanju referenčnega obdobja, na podlagi katerega je bil izračunan osnovni znesek globe. Sedmi razlog zadeva kršitev Smernic iz leta 2006 in načela sorazmernosti pri določitvi upoštevne vrednosti prodaje stiskanih parafinov. Osmi razlog zadeva kršitev Uredbe št. 1/2003 in načel sorazmernosti, enakega obravnavanja ter domneve nedolžnosti v zvezi z metodo izračuna, določeno v Smernicah iz leta 2006. Deveti razlog zadeva kršitev Smernic iz leta 2006 in načel individualizacije kazenskih sankcij ter sorazmernosti pri določitvi dodatnega zneska globe zaradi odvračalnega učinka. Deseti razlog zadeva kršitev načela sorazmernosti pri določitvi zneska globe. Enajsti razlog zadeva kršitev člena 81 ES s pripisom protikonkurenčnega ravnanja družbe Total France njeni matični družbi, Total SA. Poleg tega je tožeča stranka na obravnavi navedla dvanajsti tožbeni razlog, ki zadeva kršitev njene pravice do obrambe z vključitvijo prometa drugih družb skupine Total v vrednost prodaje, uporabljeno za izračun zneska globe.
23 Splošno sodišče meni, da je koristno najprej preučiti drugi tožbeni razlog.
1. Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve v zvezi z ravnanji glede parafinskih voskov
24 Najprej je treba ponoviti, da je Komisija v točki 2 obrazložitve izpodbijane odločbe, naslovljeni „Opis kršitve“, navedla, da so naslovniki sodelovali v enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi člena 81 ES ter člena 53 Sporazuma EGP. V zvezi s parafinskimi voski so to kršitev sestavljali „sporazumi ali usklajena ravnanja, ki so se nanašali na določanje cen ter izmenjavo in razkritje poslovno občutljivih informacij“ (osrednji sklop kršitve) in „razdelitev kupcev in/ali trgov (drugi sklop kršitve).
25 Tožeča stranka trdi, da je presoja dokazov glede prvih dveh sklopov kršitve v zvezi s parafinskimi voski, ki jo je opravila Komisija, napačna. Komisija naj bi zato kršila člen 81 ES in svojo obveznost obrazložitve.
26 V prvem delu tega tožbenega razloga tožeča stranka navaja, da kar zadeva ravnanja iz osrednjega sklopa kršitve, bi ji bila na podlagi elementov spisa lahko dokazana le izmenjava informacij o stanju trga parafinskih voskov, obsegu prodaje in ravni uporabljenih cen, ne pa sporazumi in usklajena ravnanja v zvezi z določanjem cen parafinskih voskov.
27 V drugem delu tožeča stranka trdi, da Komisija nezakonito ni upoštevala, da ni dokazov o izvršitvi sporazumov o določitvi cen.
28 V tretjem delu tožeča stranka očita Komisiji, da dokazi iz spisa ne dokazujejo njene udeležbe v drugem sklopu kršitve, to je pri razdelitvi geografskih trgov in kupcev na tehničnih sestankih glede parafinskih voskov.
29 V četrtem delu tožeča stranka navaja, da ekonomska analiza prodajne cene, ki jo je predložila, dokazuje, da ni pristopila k sporazumu o določitvi cen.
Uvodne ugotovitve
Pojma sporazum in usklajeno ravnanje
30 Na podlagi člena 81(1) ES so nezdružljivi s skupnim trgom in prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj ali posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.
31 Za sporazum v smislu člena 81(1) ES zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 256, in z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 199).
32 Lahko se šteje, da je sporazum v smislu člena 81(1) ES sklenjen že, če je podano soglasje volj o samem načelu omejitve konkurence, tudi če pogajanja o posameznih elementih nameravane omejitve še potekajo (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke od 151 do 157 in 206).
33 Pojem usklajenega ravnanja se nanaša na kakršno koli obliko usklajenega delovanja podjetij, pri čemer ni nujno, da gre za izvršitev sporazuma v pravem pomenu, ampak zadostuje, da so bila tveganja, povezana s konkurenco, hote nadomeščena s praktičnim sodelovanjem (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 115, in z istega dne v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 158).
34 Člen 81(1) ES v zvezi s tem nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje trenutnega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je gospodarski subjekt odločil ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali posledica teh stikov omejevanje konkurence (glej v tem smislu zgoraj v točki 33 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 116 in 117).
Načela presoje dokazov
35 Komisija mora v skladu s sodno prakso dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, ki so primerni za to, da se pravno zadostno dokaže, da so podani znaki kršitve (glej sodbo Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/02 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, ZOdl., str. II‑3567, točka 59 in navedena sodna praksa).
36 V zvezi z obsegom sodnega nadzora mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče, kadar mu je predložena tožba za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi člena 81(1) ES, na splošno izvesti celovit nadzor, da bi preverilo, ali so pogoji za uporabo člena 81(1) ES izpolnjeni (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Bayer proti Komisiji, T‑41/96, Recueil, str. II‑3383, točka 62 in navedena sodna praksa).
37 V okviru tega je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (zgoraj v točki 35 navedena sodba Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 60).
38 V tem zadnjem primeru je treba namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in ki se uvršča med temeljne pravice, ki pomenijo splošna načela prava Evropske unije. Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih – ki se nanašajo na kršitev pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja – v katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (glej v tem smislu zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 61 in navedena sodna praksa).
39 Zato se mora Komisija pri dokazovanju obstoja kršitve sklicevati na natančne in ujemajoče se dokaze. Vendar je treba poudariti, da ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča, da to zahtevo izpolnjuje sklenjen krog indicev, na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo skupaj (glej zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točki 62 in 63 in navedena sodna praksa).
40 Indici, ki jih Komisija navede v odločbi, da bi dokazala, da je podjetje kršilo člen 81(1) ES, se ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 185 in navedena sodna praksa).
41 Prav tako je treba navesti, da je Komisija v praksi pogosto zavezana dokazati obstoj kršitve v okoliščinah, ki so za to neugodne, ker je lahko poteklo več let od časa nastanka dejanskega stanja kršitve in ker več podjetij, ki so bila predmet preiskave, ni dejavno sodelovalo s Komisijo. Čeprav mora Komisija nujno dokazati, da je bil sklenjen protipraven sporazum o določitvi cene, bi bilo pretirano zahtevati tudi, naj predloži dokaz o posebnem mehanizmu, s katerim naj bi bil dosežen ta cilj. Podjetje, odgovorno za kršitev, bi se namreč prelahko izognilo vsaki sankciji, če bi se lahko sklicevalo na nedoločnost predloženih informacij glede izvajanja nezakonitega sporazuma, kadar sta obstoj sporazuma in njegov protikonkurenčni cilj zadostno dokazana. Podjetja se v takem položaju lahko primerno branijo, če imajo možnost podati pripombe na vse dokaze, ki jih proti njim uveljavlja Komisija (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 203).
42 V zvezi z dokazi, ki jih je mogoče navesti za kršitev člena 81 ES, velja namreč v pravu Unije načelo proste presoje dokazov (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Dalmine proti Komisiji, T‑50/00, ZOdl., str. II‑2395, točka 72).
43 Kar zadeva dokazno vrednost različnih dokazov, je edino upoštevno merilo za presojo predloženih dokazov njihova verodostojnost (zgoraj v točki 42 navedena sodba Dalmine proti Komisiji, točka 72).
44 V skladu s splošnimi dokaznimi pravili sta verodostojnost in torej dokazna vrednost dokumenta odvisni od njegovega izvora, okoliščin nastanka, naslovnika in vsebine (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točki 1053 in 1838).
45 Če se Komisija za sklep o obstoju kršitve opira le na ravnanje zadevnih podjetij na trgu, zadostuje, da ta dokažejo obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo drugače in tako omogočajo, da se razlaga Komisije, ki jo je navedla pri ugotovitvi obstoja kršitve pravil Unije o konkurenci, nadomesti z drugo verjetno razlago dejstev (glej v tem smislu zgoraj v točki 41 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 186).
46 Če pa se Komisija sklicuje na dokazne listine, morajo zadevna podjetja ne le predložiti verjetno alternativo tezi Komisije, temveč morajo dokazati, da dokazi, navedeni v izpodbijani odločbi, ne zadostujejo za ugotovitev obstoja kršitve (zgoraj v točki 41 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 187). Tako izvajanje dokazov ne krši načela domneve nedolžnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Montecatini proti Komisiji, C‑235/92 P, Recueil, str. I‑4539, točka 181).
47 Ker so prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih ter sankcije, ki lahko doletijo kršitelje, znane, je običajno, da so dejavnosti v okviru protikonkurenčnih ravnanj in sporazumov tajne, sestanki skrivni, dokumentacija o tem pa karseda omejena. Zato od Komisije ni mogoče zahtevati, naj predloži listine, ki izrecno dokazujejo navezovanje stikov med zadevnimi gospodarskimi subjekti. Tudi če Komisija odkrije take listine, so te običajno nepopolne in razpršene, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma je tako mogoče sklepati iz več dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ni drugega skladnega pojasnila, pomenijo dokaz kršitve pravil o konkurenci (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 55 do 57; glej tudi zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točki 64 in 65 in navedena sodna praksa).
48 Iz načela proste presoje dokazov izhaja, da čeprav se neobstoj dokaznih listin lahko izkaže za upošteven v okviru celovite presoje sklenjenega kroga indicev, na katere se sklicuje Komisija, pa to samo po sebi ne pomeni, da lahko zadevno podjetje trditve Komisije izpodbija s predložitvijo alternativne razlage dejstev. To lahko stori samo, če dokazi, ki jih je predložila Komisija, obstoja kršitve ne dokazujejo nedvoumno in če ni potrebna razlaga (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Coats Holdings in Coats proti Komisiji, T‑36/05, neobjavljena v ZOdl., točka 74).
49 Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP.
Prvi del: zatrjevani neobstoj dokazov za sporazume ali usklajena ravnanja, namenjene določanju cen parafinskih voskov
50 Tožeča stranka v okviru tega dela drugega tožbenega razloga nasprotuje načelom, ki jih je Komisija uporabila pri presoji dokazov, in izpodbija presojo dokazov v zvezi s tehničnimi sestanki, za katere je Komisija ugotovila, da so pomenili sporazum ali usklajeno ravnanje z namenom določanja cen parafinskih voskov.
Opis osrednjega sklopa kršitve v izpodbijani odločbi
51 Komisija je v točki 4.1 izpodbijane odločbe, naslovljeni „Temeljna načela in delovanje kartela“, tako opisala vsebino praks določanja cen:
„[…]
(106) Tehnični sestanki so bili vedno razdeljeni na dva dela: začetna razprava se je nanašala na tehnična vprašanja, sledile pa so ji razprave protikonkurenčne narave, ki so med drugim zadevale določanje cen, razdelitev trgov in kupcev (v nekaterih primerih) ter izmenjavo in razkritje občutljivih poslovnih informacij, kot so politike sedanjih in prihodnjih cen, kupci, proizvodne kapacitete in obseg prodaje.
(107) Pogovori o cenah in potencialnih zvišanjih cen so navadno potekali na koncu tehničnih sestankov. Običajno je družba Sasol pretehtala pogovore o cenah, nato pa so o cenah in strategijah cenovne politike razpravljali vsi udeleženci en za drugim. Pogovori so zadevali tako zvišanja cen in ciljne cene za posamezne kupce ter zvišanja splošnih cen kot tudi minimalne cene in ciljne cene za celoten trg. O zvišanjih cen so se po navadi dogovorili v absolutnem znesku, in ne v odstotkih (na primer, 60 EUR na tono popolnoma rafiniranih parafinskih voskov). O minimalnih cenah se ni dogovorilo samo, kadar je prišlo do dogovora o zvišanju cen, temveč tudi, kadar cen ni bilo mogoče zvišati (na primer v obdobju zniževanja cen).
[…]
(109) Poleg tega so si predstavniki podjetij izmenjali občutljive poslovne informacije in razkrili svojo splošno strategijo.
(110) Podjetja, razen družbe MOL, so predstavljale odgovorne osebe, ki so bile pristojne za določanje cenovne strategije svojega podjetja in cen za posamezne kupce. […]
(111) Na tehničnih sestankih so se pogovori o cenah nanašali na parafinske voske na splošno, le redko pa na posamezne vrste parafinskih voskov (kot so popolnoma rafinirani parafinski voski, delno rafinirani parafinski voski, mešanice voskov/specialni voski, trdi parafinski voski in hidrirani parafinski voski). Poleg tega je bilo vsem podjetjem jasno, da se bodo cene za vse vrste parafinskih voskov zvišale za isti znesek ali za isti odstotek.
[…]
(113) Izid tehničnih sestankov je bil običajno izvršen z obvestilom kupcem o zvišanjih cen ali s preklicem obstoječih tarifnih modelov. O občasnih neupoštevanjih ali neizvajanjih se je razpravljalo na naslednjem sestanku (glej na primer točki 149 in 157 obrazložitve). Po navadi je eno od zastopanih podjetij prevzelo iniciativo in je začelo zviševati svoje cene. Navadno je bila to družba Sasol, včasih pa je prosila drugega udeleženca, naj začne. Kmalu po obvestilu enega podjetja kupcem o nameri, da zviša cene, so drugi ponudniki sledili premiku in tudi sami naznanili zvišanje cen. Osebe, ki so predstavljale podjetja na tehničnih sestankih, so druge udeležence seznanile z ukrepi, sprejetimi za izvršitev izidov tehničnih sestankov. Te informacije so bile prenesene ustno ali s pošiljanjem kopij obvestil o zvišanju cen ali o preklicu zadevnih cen enemu ali vsem preostalim [udeleženim] podjetjem. Komisija je namreč odkrila, da so si podjetja izmenjevala taka obvestila. Za vzorec okrog 150 dopisov te vrste je bilo ugotovljeno, da so bili izmenjani v šestih tednih po tehničnih sestankih. Izjavljeno je bilo tudi, da zastopana podjetja v skladu z dogovorom niso smela dogovorjenega zvišanja cen izkoristiti za povečanje svojega tržnega deleža. Ta izjava v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bila izpodbijana.“
52 Komisija je v točki 4.2 izpodbijane odločbe, naslovljeni „Podrobne informacije o tehničnih sestankih“, najprej prikazala zbirno preglednico, v kateri so bili navedeni kraji in časi tehničnih sestankov ter podjetja, ki so bila prisotna (točka 124 obrazložitve izpodbijane odločbe). V nadaljevanju je preučila razpoložljive dokaze glede vsakega tehničnega sestanka (točke od 126 do 177 obrazložitve izpodbijane odločbe).
53 Komisija je v točki 5.3 izpodbijane odločbe, naslovljeni „Narava kršitve v obravnavani zadevi“, natančno opredelila načela v zvezi z opredelitvijo protikonkurenčnih ravnanj, ki jih je uporabila v obravnavani zadevi:
„[…]
(205) Kadar gre za dolgotrajno kompleksno kršitev, je Komisiji ni treba opredeliti [kot sporazum ali usklajeno ravnanje]. Pojma [sporazum in usklajeno ravnanje] sta nedoločna in se lahko prekrivata. Protikonkurenčno ravnanje se lahko s časom spreminja, njegovi mehanizmi pa se lahko prilagodijo ali okrepijo glede na to, kako se položaj razvija. Tako razlikovanje bi se namreč lahko izkazalo za nemogoče, saj ima kršitev lahko istočasno znake obeh oblik prepovedanega ravnanja, medtem ko bi bilo nekatere pojavne oblike tega ravnanja, če bi se presojale posamično, mogoče opredeliti, da spadajo natančno v eno, in ne v drugo obliko ravnanja. Bilo pa bi umetno, če bi v analizi to, kar očitno pomeni izvršitev ravnanj z enim samim globalnim ciljem, razvrščali v več ločenih kategorij kršitev. Kartel lahko torej hkrati pomeni sporazum in usklajeno ravnanje. V členu 81 [ES] ni predvidena posebna opredelitev za kompleksno kršitev, kot je ta, opisana v tej odločbi.
(206) Ob udeležbi več članov kartela, katerega protikonkurenčno ravnanje je mogoče glede na trajanje opredeliti kot sporazum ali kot usklajeno ravnanje (kompleksne kršitve), Komisiji ni treba natančneje opredeliti, v katero kategorijo spada posamezno ravnanje.“
54 Komisija je nato v isti točki izpodbijane odločbe takole opisala vsebino kršitve:
„5.3.2 Izvršitev
(210) Dejstva, navedena v [točki] 4 te odločbe, dokazujejo, da so vsa podjetja, o katerih poteka ta postopek, sodelovala pri tajnem dogovarjanju v zvezi s parafinskimi voski, podjetja iz točke 2 pa tudi v zvezi s stiskanimi parafini […] in da so se redno udeleževala sestankov, na katerih se je razpravljalo o teh elementih:
1. določanje cen [;]
2. […] razdelitev kupcev in/ali razdelitev trgov [;]
3. razkritje in izmenjava občutljivih poslovnih informacij, zlasti o kupcih, določanju tarif, proizvodnih kapacitetah in obsegu prodaje [;]
[…]
5.3.2.2. Določanje cen
(240) Iz točk 98, 107, 126, 128, 131, 133, 135, 137, 139, 140, 142, 145, 147, 149, 152, 153, 156, 157, 163, 168, 174, 176 in 177 je razvidno, da so zadevna podjetja določala minimalne tarife in se dogovarjala o zvišanju tarif (‚določanje cen‘).
(241) Podjetja ExxonMobil, Repsol, Sasol in Shell so potrdila obstoj praks določanja cen [glej točko 107], kar so ponovno potrdila med zaslišanjem in v pisnih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.“
55 Kar zadeva tožečo stranko, je iz priloge k izpodbijani odločbi razvidno, da je bila prisotna na 39 tehničnih sestankih in „sestankih glede stiskanih parafinov“ od skupaj 51 sestankov, opravljenih v obdobju njene udeležbe v kartelu, to je od 3. septembra 1992 do 28. aprila 2005.
Dokazna vrednost dokazov, ki jih je zbrala Komisija
56 Najprej je treba preučiti dokaze v zvezi z vsebino razprav, opravljenih na tehničnih sestankih, na katere se je Komisija oprla v izpodbijani odločbi. Navedene dokaze predstavljajo izjave podjetij in na roke napisane zabeležke, napravljene bodisi med posameznim tehničnim sestankom bodisi kmalu po njem, ki opisujejo vsebino pogovorov, opravljenih na tem sestanku.
57 Tožeča stranka v zvezi s tem izpodbija načela razlage dokazov, ki jih je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi, ter dokazno vrednost izjav in dokaznih listin.
– Izjave podjetij
58 Navesti je treba, da je v skladu z izjavo družbe Sasol z dne 12. maja 2005 v splošnem na tehničnih sestankih potekalo tajno dogovarjanje, saj se je tam razpravljalo o zvišanjih in znižanjih cen ter so se izmenjevale informacije o bruto cenah in načrtovanju v zvezi s kapacitetami.
59 Na podlagi izjave družbe Repsol z dne 19. maja 2005 je bila razprava o ravneh cen, ki jih določajo udeleženci, del tehničnih sestankov.
60 Družba Shell je navedla, da so vsi tehnični sestanki zadevali določanje cen. V skladu z njeno izjavo 14. junija 2006 se vsaj od leta 1999, ko naj bi njen predstavnik začel sodelovati na tehničnih sestankih, cene parafinskih voskov niso nikoli določile enostransko, temveč so se o njih vedno dogovorili konkurenti na tehničnih sestankih.
61 Ta podjetja so poleg tega v istih izjavah potrdila tudi, da so se udeleženci na več tehničnih sestankih dejansko sporazumeli o minimalnih cenah ali o zvišanjih cen, včasih celo o ukrepih za zvišanje. Iz navedenih izjav je razvidno tudi, da je družba Total v celoti sodelovala pri teh protikonkurenčnih ravnanjih.
62 Poleg tega je treba navesti, da se Komisija na zadevne izjave (glej točke od 58 do 61 zgoraj) sklicuje v točkah 107 in 113 obrazložitve izpodbijane odločbe.
63 Tožeča stranka trdi, da imajo izjave, napravljene na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, omejeno dokazno vrednost, predvsem kadar niso podkrepljene z nobenim drugim dokazom. Navedene izjave naj bi bile po naravi subjektivne, podjetja pa naj bi bila nagnjena k temu, da v njih „dolžijo druga bolj kot sebe“. Poleg tega naj bi bili izjavi družb Sasol in Repsol v zvezi s težo kršitve podani „na spodbujanje Komisije“ in za ohranitev koristi, pridobljenih zaradi prošenj za prizanesljivost.
64 Navesti je treba, da je sodišče Unije take argumente že preučilo in zavrnilo.
65 V skladu s sodno prakso nobena določba niti splošno načelo prava Unije Komisiji ne prepovedujeta, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih podjetij, ki jim je očitana udeležba v kartelu. V nasprotnem primeru bi bilo dokazno breme Komisije za ravnanja, ki so v nasprotju s členom 81 ES, nevzdržno in nezdružljivo z njeno nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb (zgoraj v točki 41 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 192).
66 Še posebej visoko dokazno vrednost je mogoče priznati izjavam, ki so, prvič, zanesljive, drugič, podane v imenu podjetja, tretjič, jih poda oseba, ki ima poklicno obveznost delovati v interesu tega podjetja, četrtič, nasprotujejo interesom izjavitelja, petič, jih poda neposredna priča dogajanju, ki ga opisujejo, in šestič, so podane pisno, načrtno in po tehtnem premisleku (glej v tem smislu zgoraj v točki 41 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točke od 205 do 210).
67 Poleg tega, čeprav je po navadi primerno imeti nekoliko nezaupanja do prostovoljnih izjav glavnih udeležencev protipravnega kartela, glede na to, da je mogoče, da ti udeleženci težijo k zmanjšanju pomena svojega prispevka h kršitvi in k poudarjanju prispevka drugih, kljub temu velja, da vložitev prošnje za uporabo obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, da bi se dosegla imuniteta pred globo ali znižanje globe, ne ustvari nujno spodbude k predložitvi izkrivljenih dokazov glede sodelovanja preostalih udeležencev kartela. Vsak poskus zavajanja Komisije namreč lahko vzbudi dvom o iskrenosti in celovitosti sodelovanja prosilca ter s tem ogrozi njegovo možnost za polno uporabo obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 70).
68 Zlasti je treba ugotoviti, da to, da neka oseba prizna, da je storila kršitev, in tako prizna obstoj dejstev, ki presegajo tista, o obstoju katerih bi bilo mogoče neposredno sklepati iz zadevnih dokumentov, a priori pomeni – ob neobstoju posebnih okoliščin, ki bi nakazovale nasprotno – da se je odločila povedati resnico. Zato je izjave, ki so v nasprotju z interesi izjavitelja, treba šteti za še posebej zanesljive dokaze (zgoraj v točki 41 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 211 in 212, ter sodbi z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 166, in z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točka 59).
69 V obravnavani zadevi so bile zadevne izjave podane na podlagi pričanj oseb, ki so sodelovale na tehničnih sestankih in po tehtnem premisleku ter inkriminirajo tudi podjetja, v imenu katerih so bile podane. Poleg tega se izjave glede opisa kršitve v grobem ujemajo, kar še povečuje njihovo zanesljivost. Tako so v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 66, in v nasprotju z navedbami tožeče stranke še posebej zanesljive.
70 Tožeča stranka poleg tega ne navaja nobenega dokaza ali reference za svojo trditev, da so bile izjave družb Sasol in Repsol podane „na spodbujanje“ Komisije. Prav tako iz Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 ni razvidna nobena spodbuda k pretiravanju glede teže kršitve in je tudi ni mogoče ugotoviti v obravnavani zadevi. Nasprotno, poudariti je treba, da so bile izjave družb Sasol, Repsol in ExxonMobil podane po inšpekcijskih pregledih, tako da so ta podjetja lahko dvomila o obstoju malo verjetnega dejstva, da so bila prva, ki so predložila informacije, ki so Komisiji omogočile, da je odredila inšpekcijske preglede ali ugotovila obstoj kartela (glej točko 8 Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002). Zato je po njihovem takratnem dojemanju obstajala velika verjetnost, da bi lahko dobile največ 50‑odstotno znižanje zneska globe (glej točko 23 Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002). V teh okoliščinah ni bilo nobenega ekonomskega razloga, ki bi lahko zgoraj navedena podjetja spodbudil, da bi kršitev predstavila kot težjo, kot je v resnici bila, saj bi večja teža kršitve povzročila tudi zvišanje zneska njihovih glob. Nazadnje je treba navesti še, da predložitev napačnih elementov v izjavi lahko povzroči, da zadevno podjetje izgubi ugodnosti iz Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 (glej točko 67 zgoraj).
71 Zato je argumente tožeče stranke, ki zadevajo domnevno „spodbujanje“ podjetij, ki so vložila prošnjo za prizanesljivost, da bi kršitev predstavila kot težjo, kot je v resnici bila, treba zavrniti.
72 Tožeča stranka poleg tega trdi, da Komisija svojih ugotovitev ne bi smela opreti na izjavo podjetja, točnost katere izpodbija več obdolženih podjetij in ki ni podkrepljena z drugimi dokazi.
73 Res je, da v skladu s sodno prakso izjave nekega podjetja, ki se mu očita udeležba v kartelu, katere točnost izpodbija več drugih zadevnih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo ta podjetja storila, ne da bi to potrjevali drugi dokazi, vendar je zaradi zanesljivosti zadevnih izjav lahko zahtevana stopnja potrditve manjša (zgoraj v točki 41 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 219 in 220).
74 Komisija pa se v obravnavani zadevi ni oprla na eno izjavo enega samega udeleženca, ki bi jo drugi udeleženci izpodbijali, temveč na izjave, ki jih je neodvisno podalo več podjetij in ki se glede opisa kršitve v grobem ujemajo (glej zgoraj točke od 58 do 61). Poleg tega se je Komisija oprla na številne dokazne listine, ki dopolnjujejo in podkrepljujejo vsebino izjav podjetij, del katerih bo preučen v točki 76 in naslednjih.
75 Zadevne izjave so tako del celote dokazov, ki dokazujejo sporazum ali usklajena ravnanja v zvezi z določanjem cen parafinskih voskov, o katerih je bilo odločeno na tehničnih sestankih, na katerih je tožeča stranka sodelovala. Zato morajo biti njeni argumenti, ki izpodbijajo dokazno vrednost teh izjav, zavrnjeni.
– Dokazne listine
76 Navesti je treba, da izpodbijana odločba vsebuje sklicevanja na veliko dokaznih listih iz obdobja nastanka dejanskega stanja, ki so bile najdene v prostorih zadevnih podjetij med inšpekcijskimi pregledi. Te dokazne listine so večinoma ročno napisane zabeležke družbe MOL in zapisniki sestankov „Blauer Salon“ družbe Sasol.
77 Tožeča stranka izpodbija dokazno vrednost teh dokaznih listin. Trdi, da ročno napisane zabeležke, ki so bile napravljene med tehnični sestanki, kot so zabeležke družbe MOL, niso izčrpne in vsebujejo znake in simbole, pomen katerih je lasten njihovemu avtorju. Dokazna vrednost zapisnikov sestankov „Blauer Salon“ družbe Sasol pa naj bi bila omejena, saj naj ne bi bili napisani med tehničnimi sestanki niti naj se oseba, ki jih je napisala, ne bi udeležila teh sestankov. Poleg tega naj bi nekatere informacije, navedene v teh zapisnikih, bile rezultat ločenih pogovorov, opravljenih zunaj okvira tehničnih sestankov. Argumenta Komisije, da naj bi bili napisani in tempore non suspecto, naj ne bi bilo mogoče sprejeti še toliko bolj, ker so redko nedvoumni.
78 Navesti je treba, da sta Splošno sodišče in Sodišče že preučila in zavrnila take argumente.
79 Kot je razvidno iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 47, ker so prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih ter sankcije, ki lahko doletijo kršitelje, znane, so ta ravnanja in sporazumi običajno tajni, sestanki navadno skrivni, dokumentacija o tem pa je večinoma karseda omejena. Tudi če Komisija odkrije listine, ki izrecno dokazujejo navezovanje protipravnih stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestanka, so te običajno nepopolne in razpršene, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem.
80 Poleg tega je treba v skladu s sodno prakso pri presoji dokazne vrednosti dokaznih listin za zelo pomembno šteti okoliščino, da je dokument nastal v neposredni zvezi z dejstvi (sodbi Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Ensidesa proti Komisiji, T‑157/94, Recueil, str. II‑707, točka 312, in z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji, T‑5/00 in T‑6/00, Recueil, str. II‑5761, točka 181) ali da ga je napisala neposredna priča teh dejstev (zgoraj v točki 41 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 207).
81 Neobstoj datuma ali podpisa na dokumentu ali to, da je nečitljivo napisan, temu dokumentu ne odvzema vse dokazne vrednosti, zlasti če se njegov izvor, verjeten datum nastanka in vsebina lahko dovolj zanesljivo ugotovijo (sodba Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2006 v združenih zadevah FNCBV proti Komisiji, T‑217/03 in T‑245/03, ZOdl., str. II‑4987, točka 124; glej tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T‑11/89, Recueil, str. II‑757, točka 86).
82 V obravnavani zadevi, kot je Komisija navedla v točki 215 obrazložitve izpodbijane odločbe, pa so zabeležke družbe MOL med sestanki pripravile osebe, ki so na njih sodelovale, njihova vsebina pa je strukturirana in relativno podrobna. Zato je dokazna vrednost teh zabeležk zelo velika. Zapisniki sestankov „Blauer Salon“ družbe Sasol pa so dokumenti iz časa nastanka dejanskega stanja, ki so bili napisani in tempore non suspecto, torej kmalu po posameznem tehničnem sestanku. Četudi oseba, ki jih je napisala, ni bila prisotna na tehničnih sestankih, pa se je oprla na informacije, ki jih je dobila od udeleženca sestanka. Zato je tudi dokazna vrednost teh zapisnikov velika.
83 Zato je treba zavrniti argumente tožeče stranke, s katerimi izpodbija dokazno vrednost dokaznih listin, navedenih v izpodbijani odločbi.
Podrobna preučitev argumentov tožeče stranke glede posameznih tehničnih sestankov
84 Tožeča stranka navaja, da Komisija za 36 tehničnih sestankov od 52 ne zatrjuje, da so udeleženci na njih dosegli dogovor o ceni. Prvič, Komisija naj bi v izpodbijani odločbi v zvezi s štirimi tehničnimi sestanki priznala, da ni prepričana, da je do njih prišlo in da vsebine sestankov ni mogoče ugotoviti. Drugič, za 12 tehničnih sestankov naj bi Komisija v izpodbijani odločbi priznala, da so edine informacije, ki jih ima o njihovi vsebini, izjave nekaterih udeležencev, v skladu s katerimi naj bi bil cilj teh sestankov protikonkurenčen, ne da bi bila narava zadevnih ravnanj natančno opredeljena. Tretjič, Komisija naj bi za 6 drugih tehničnih sestankov v izpodbijani odločbi navedla le, da so zadevali razprave o ceni. Četrtič, glede 14 drugih tehničnih sestankov naj bi Komisija v izpodbijani odločbi priznala, da četudi so bile na njih izmenjane informacije o ceni, naj dogovor o dvigu cene in a fortiori o usklajeni višini dviga cene ne bil sklenjen in da kakor koli ni prepričana o izidu teh izmenjav.
85 Tožeča stranka torej trdi, da je Komisija samo za 16 tehničnih sestankov ugotovila, da so na njih udeleženci dosegli dogovor o ceni. Navaja podrobno argumentacijo glede zatrjevane napačne presoje dokazov v zvezi z vsakim od teh tehničnih sestankov.
86 Na prvem mestu, glede tehničnega sestanka 3. in 4. septembra 1992 se je Komisija v točki 126 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na zapisnik sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol, ki vsebuje navedbo „do 22/11, cena ‚0‘“. Iz tega je sklepala, da je bilo na tem sestanku dogovorjeno, da se cene ne spremenijo.
87 Tožeča stranka trdi, da se zapisnik družbe Sasol nanaša na notranje komuniciranje med dvema uslužbencema družbe Sasol, K. in O., pri čemer je K. dal O. navodilo, naj se cena ne spremeni, zato naj navedeni zapisnik ne bi dokazoval obstoja sporazuma, sklenjenega na tehničnem sestanku.
88 Navesti je treba, da je družba Sasol v izjavi, ki jo je dala v upravnem postopku, štela, da ta navedba dokazuje sporazum, da se cene ne spremenijo. Poleg tega je iz številnih zapisnikov sestankov „Blauer Salon“ družbe Sasol in iz njenih izjav razvidno, da je z navedenimi zapisniki K., ki je družbo Sasol zastopal na tehničnih sestankih, obveščal O. o vsebini razprav na navedenih sestankih. Prav tako so udeleženci število „0“ pogosto uporabili, da so zabeležili ohranitev ravni cen. Čeprav torej zadevni zapisnik strogo gledano pomeni notranje komuniciranje med K. in O., kljub temu priča o sporazumu, da se cene ne spremenijo, sklenjenem na zadevnem tehničnem sestanku. Zato je treba argumente tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti.
89 Poleg tega tožeča stranka Komisiji ne more veljavno očitati, da se na teh sestankih ni dogovorilo o nikakršnem zvišanju. Sporazum o ohranitvi ravni cen je namreč prav tako sporazum o določitvi cen, saj obstaja soglasje volj udeležencev o uporabi ravni cen, ki so jo skupaj določili.
90 Zato se je Komisija v točki 240 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno uprla na zadevni tehnični sestanek, da je ugotovila, da so „zadevna podjetja določala minimalne cene“.
91 Na drugem mestu, glede sestanka 23. in 24. novembra 1992 se je Komisija v točki 128 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na zabeležko družbe MOL, v kateri je navedeno „prvo trimesečje – ohraniti cene – izmenjava informacij po potrebi – minimalna cena“. Sklepala je, da to potrjuje obstoj sporazuma o ohranitvi cen.
92 Po mnenju tožeče stranke je omemba v zabeležki družbe MOL „brez smisla“, saj naj je ne bi bilo mogoče povezati z določeno ceno. Poleg tega naj družba MOL te razlage ne bi potrdila in bi naj bila druga razlaga, da je šlo zgolj za izmenjavo informacij, enako verjetna.
93 Splošno sodišče meni, da razlaga tožeče stranke ni verjetna. Pred to omembo namreč ni navedeno nobeno ime podjetja, zato ni mogoče ugotoviti, da je šlo za enostransko komunikacijo. Če vzamemo nasproten primer, zabeležka družbe Sasol, ki zadeva sestanek „Blauer Salon“ 17. in 18. septembra 1996, vsebuje navedbo „MOL, HU DEM 110,- flü.ffr ab 1/10.96 “. Komisija je na tej podlagi ugotovila, da to „kaže, da so osebe, ki so zastopale podjetja, na tem sestanku razpravljale o svojih prihodnjih namerah glede cenovne politike in so jih razkrile“ (točka 141 obrazložitve izpodbijane odločbe).
94 Tako se je Komisija v točki 240 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno oprla na ta tehnični sestanek, ko je ugotovila, da so „zadevna podjetja določala minimalne cene“ (glej točko 89 zgoraj).
95 Na tretjem mestu, glede sestanka 7. in 8. septembra 1995 (točka 137 obrazložitve izpodbijane odločbe) tožeča stranka trdi, da so udeleženci zgolj izmenjali informacije o svojih cenah.
96 To razlago izpodbija zapisnik s sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol, kot ga je to razlagalo v okviru upravnega postopka, in zabeležka družbe MOL v zvezi s tem sestankom.
97 Zabeležka družbe MOL namreč vsebuje te elemente:
„11. Schümann DEM 970,- min. cena
[…]
13. Total DEM 920,- je povišal na 950 DM.- 970 DM,- predvideno pred koncem leta
[…]
15. mi povišamo na 900“.
98 V zapisniku sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol je navedeno „Preise hoch per 1/1.95“. Poleg tega je bil glede na odgovor družbe Sasol z dne 16. decembra 2006 na zahtevo Komisije za predložitev informacij datum naveden napačno, tako da je bilo zvišanje cene dejansko predvideno za 1. januar 1996. Na podlagi navedenega odgovora ta zapisnik prikazuje rezultat sestanka 7. in 8. septembra 1995.
99 Zato trditev Komisije, da so udeleženci tega sestanka „izmenjali informacije o svoji prihodnji cenovni politiki in obravnavali ter določili zvišanja cen in minimalne cene“, temelji na še posebej skladni celoti dokazov. Izjava družbe Sasol razprši vso negotovost glede obstoja soglasja volj o zvišanju cen. Zgolj to, da se raven zvišanja in raven minimalnih cen od podjetja do podjetja razlikujeta, ne vpliva na opredelitev, da je bil na tem sestanku sklenjen sporazum o določitvi cen, saj izraz „določitev cen“ ne pomeni določitve iste cene za vse udeležence.
100 Na četrtem mestu, glede tehničnega sestanka z dne 22. in 23. februarja 1996, se je Komisija v točki 139 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na zabeležko družbe MOL, ki vsebuje te navedbe: „Parafin – vse ravni kakovosti – ista cena DEM 108; majhen/velik kupec – ista cena DEM 108; parafinski vosek za potapljanje DEM 1200‑1250“. V skladu z navedeno točko obrazložitve izpodbijane odločbe to dokazuje, da so se udeležena podjetja dogovorila o ceni parafinskih voskov.
101 Tožeča stranka meni, da celotna zabeležka ne omogoča takega sklepa. Informacije naj bi bile namreč predstavljene v običajnem slogu zabeležk družbe MOL, to je „krog okrog omizja“, ki pomeni povzetje informacij, ki so jih razkrili in izmenjali udeleženci.
102 Vendar je treba navesti, da sta družbi Sasol in Repsol neodvisno druga od druge potrdili protikonkurenčno naravo tehničnega sestanka 22. in 23. februarja 1996. Poleg tega navedena zabeležka družbe MOL vsebuje tudi navedbo „od 1.8. DEM 80/t zvišati povsod“, to pomeni datum in raven zvišanja cen.
103 Torej je Komisija v točki 240 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da so zadevna podjetja na tem tehničnem sestanku določila minimalne cene in se dogovorila o tarifnih zvišanjih.
104 Na petem mestu, glede sestanka 14. in 15. maja 1996 (točka 140 obrazložitve izpodbijane odločbe) je v zapisniku sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol navedeno:
„Izhodišče je bilo zvišanje cen v 2. polletju 1996
- D + F: 1.8.96 sveča – FRP min 115,- nto nto flü ffr
Čajna svečka 115 %
Nagrobna sveča 115 %
trdni + 5 % na trenutno ceno
mešani FRP min 105,- nto, nto flü ffr“.
105 Komisija je na podlagi tega ugotovila, da so se „udeležena nemška in francoska podjetja med pogovori dogovorila za zvišanje cen v drugi polovici leta 1996 ter da so načrtovala zvišanje cene parafinskega voska za sveče 1. avgusta 1996“.
106 Tožeča stranka trdi, da ni prišlo do sporazuma o cenah in da vsekakor ni bila prisotna na tem sestanku.
107 Ti argumenti ne morejo omajati analize Komisije. Odgovor družbe Sasol z dne 16. decembra 2006 na zahtevo Komisije za predložitev informacij nedvomno kaže, da je bil na tem sestanku sklenjen sporazum o cenah.
108 To, da se tožeča stranka ni udeležila tega sestanka, Komisiji ne preprečuje, da bi v splošnem ugotovila, da je bila ta stranka udeležena pri sporazumih o določitvi cen, ter da bi glede tega upoštevala dokaze v zvezi s tem sestankom. Podjetje je lahko odgovorno za celoten kartel tudi, če je dokazano, da je neposredno sodelovalo le pri enem ali nekaj njegovih delih, če je, prvič, vedelo ali bi moralo vedeti, da je bilo tajno dogovarjanje, pri katerem je sodelovalo, zlasti na rednih sestankih, ki so potekali več let, del celotnega sistema, namenjenega izkrivljanju običajnega delovanja konkurence, in drugič, če je ta sistem zajemal vse sestavne dele kartela (glej zgoraj v točki 41 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 370 in navedena sodna praksa).
109 V skladu z odgovorom družbe Sasol z dne 16. decembra 2006 na zahtevo Komisije za predložitev informacij pa je družba Sasol na podlagi telefonskih klicev, opravljenih po sestanku, izvedela, da je družba Total svoje cene dejansko zvišala na 115 nemških mark (DEM) za 100 kg, dodelila pa je bonus za nekatere podkategorije izdelkov. Torej tožeča stranka ni bila samo obveščena o sporazumu, sklenjenem med zadevnim sestankom, temveč je tudi delno izvršila njegov izid. Ker ta element izjave, ki se sicer res nanaša na ravnanje tožeče stranke, ne bi mogel privesti do nikakršnega zmanjšanja odgovornosti družbe Sasol, saj bi ta družba lahko zgubila ugodnosti prizanesljivosti, če bi Komisiji predložila napačne informacije, in ker je družba Sasol poudarila, da je bil pristop tožeče stranke k sporazumu zgolj delen, ni nobenega razloga za vzbuditev dvoma o zanesljivosti te izjave.
110 Na šestem mestu je treba preučiti argumente tožeče stranke v zvezi s sestanki 30. in 31. oktobra 1997 (točka 145 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter 5. in 6. maja 1998 (točka 147 obrazložitve izpodbijane odločbe).
111 Navesti je treba, da je v zapisniku sestanka „Blauer Salon“ v zvezi s prvim navedenim sestankom navedeno:
. | „datum | zvišanje | min. cena |
√ SCHS, D | . | . | . |
√ Dea, D | . | . | . |
√ SRS‑Tuda, D | . | . | . |
√ MOL, HU | 1.1. | . | . |
√ Total, F | 1.1. | DEM 10,- | DEM 120 |
Mobil‑Bp, F | . | . | . |
√ Repsol, E | . | . | . |
√ Agip, I | 1.1. | DEM 10“ | . |
112 Družba Sasol je izjavila, da iz tega zapisnika izhaja, da so se vsi udeleženci zavezali, da bodo cene zvišali za od 10 do 12 DEM na 100 kg, da sta družbi Total in Agip želeli ceno zvišati za 10 DEM in da bi to vodilo do minimalne cene 120 DEM na 100 kg, vsaj za družbo Total.
113 Ravni in datume zvišanj v celoti potrjujeta zabeležki v zvezi s tem srečanjem, najdeni v prostorih družbe MOL.
114 Tožeča stranka se omejuje na trditev, da obstaja še druga razlaga za zabeležke, najdene pri družbi MOL, v skladu s katero je cene različnih vrst parafinskih voskov eden od udeležencev glasno prebral. Vendar tej zatrjevani razlagi jasno nasprotuje zapisnik družbe Sasol, kot ga je ta družba razlagala, zoper katerega tožeča stranka ni navedla nobenega argumenta.
115 Argument tožeče stranke, da različni datumi za predvidena zvišanja dokazujejo, da udeleženci niso dosegli nikakršnega dogovora, pa je povsem neutemeljen. Različni datumi za predvidena zvišanja lahko namreč kažejo, da so udeleženci upoštevali posamične poslovne položaje različnih zastopanih podjetij. Poleg tega, da bi lahko pri kupcih ohranili iluzijo, da na trgu parafinskih voskov še vedno veljajo pravila ponudbe in povpraševanja, je bilo lahko razumno, da so udeležena podjetja nove cene uvedla na različne datume ter tako hlinila, da so uvedena zvišanja posledica neodvisnih poslovnih odločitev. Tako razlago uporabe različnih datumov in različnih ravni zvišanja je za obdobje od začetka leta 2004 predložila družba Shell.
116 Ugotovitev Komisije, da je bila na sestanku 30. in 31. oktobra 1997 vsaj za nekatere udeležence določena minimalna cena 1200 DEM na tono, potrjuje tudi zabeležka družbe MOL v zvezi s sestankom 5. in 6. maja 1998, v kateri je navedeno „Repsol – min. cena 1180 DEM (ne more prodati za 1200)“. Najbolj skladna razlaga te navedbe je, da družba Repsol ni mogla uporabiti cene, dogovorjene na prejšnjem sestanku, in je navedla minimalno ceno, ki bi jo lahko uporabila.
117 Zato je Komisija pravno zadostno dokazala, da so udeleženci na sestanku 30. in 31. oktobra 1997 določili cene parafinskih voskov.
118 Na sedmem mestu, glede tehničnega sestanka 3. in 4. novembra 1998 se je Komisija v točki 149 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na zabeležko družbe MOL in na zapisnik sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol.
119 V zapisniku sestanka „Blauer Salon“ podjetja Sasol je navedeno:
„Predlog do 1/1 99 + DEM 6?,- za vse [cene] nižje od 120,- DEM
= sestavi se okrožnica z utemeljitvijo ‚položaj glede surovin‘ (= razpoložljivost količin) s ciljem, da
– se cene, nižje od 120 DEM, zvišajo,
– se cene ne znižajo,
– proizvajalci sveč dobijo ‚dokumente‘ za pogajanja z verigami [nedvomno trgovinskimi verigami]“.
120 Zabeležka družbe MOL vsebuje to navedbo: „60 DEM/t – zvišati od 1. januarja 1999“.
121 Komisija je iz teh navedb v izpodbijani odločbi sklepala, da so udeleženci razpravljali o položaju, do katerega je prišlo po sklenitvi njihovega sporazuma s tehničnega sestanka 30. in 31. oktobra 1997, in so za cilj določili zvišanje cen parafinskega voska nad prag 120 DEM za 100 kg, ki še ni bil dosežen. Udeleženci so se torej na tehničnem sestanku 3. in 4. novembra 1998 dogovorili za zvišanje cene za 6 DEM za vse kupce, ki kupujejo parafinske voske po ceni, nižji od 120 DEM, ki je bilo predvideno za 1. januar 1999. Poleg tega naj bi bilo v skladu z izpodbijano odločbo navedeno zvišanje kupcem utemeljeno s pomanjkanjem surovin. Poleg tega so se osebe, ki so predstavljale družbe, dogovorile, da se cene nikakor ne smejo znižati.
122 Tožeča stranka trdi, da se navedba iz zabeležke družbe MOL nanaša na izjavo, ki jo je dal S. (Shell), saj je navedena pod imenom „S.“. Navedba v zapisniku sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol, v skladu s katero „[naj bi se] sestavi[la] okrožnica […] s ciljem, da […] se cene ne znižajo“, pa naj bi se sklicevala na notranjo okrožnico družbe Sasol in naj je ne bi bilo mogoče razumeti kot sporazum, sklenjen na tehničnem sestanku, temveč zgolj kot cilj, ki si ga je zastavila in ga izrazila družba Sasol.
123 V zvezi s tem je treba navesti, da razlaga, ki jo je navedla tožeča stranka, ni verjetna in ne temelji na skladni razlagi dokaznih listin. Tožeča stranka namreč nikjer ne navaja razlogov, iz katerih naj bi se družba Sasol odločila, da sestavi okrožnico, naslovljeno na svoje kupce, v kateri jih obvešča o zvišanju cene za 6 DEM na 100 kg, po enostranski naznanitvi drugega udeleženca, družbe Shell, zaradi sporazuma med udeleženci v zvezi z zvišanjem cene. Poleg tega razlaga, ki jo je navedla Komisija, v nasprotju z razlago tožeče stranke vzpostavlja povezavo s pogovori, opravljenimi na tehničnem sestanku 30. in 31. oktobra 1997.
124 Zato je Komisija lahko iz dokazov v zvezi s tehničnim sestankom 3. in 4. novembra 1998 veljavno sklepala, da so udeleženci tam dosegli sporazum o zvišanju cen.
125 Na osmem mestu je treba preučiti argumente tožeče stranke v zvezi s sestankom 27. in 28. oktobra 1999.
126 Komisija ima glede tega zapisnik sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol, v katerem je navedeno:
. | „zvišanje |
prisoten: Total | od 15/1.2000 + Ffr 2300 = DEM 6,85 |
prisoten: Repsol | . |
prisoten: SRS‑Tuda | od 10/1.2000 |
prisoten: Dea | od 17/1.2000 po [M. B. iz Dea] + 8,50 DEM |
prisoten: SCHS | od 15/1.2000 |
Mobil‑Bp, F | .. |
odsoten: MOL | od 1/2.2000 (alt DEM 110.- flü ffr) + 6 DEM, - po T. T. 10/1 |
odsoten: Mobil | . |
[odsoten] Esso, F | od 1/2.2000 + 40 $,- (po MA 19/1) |
Kuwait, NL od? + 8 DEM,- (po Buchh [Buchhaltung (knjigovodstvo)]) 24/1 | |
splošno za vso industrijo | |
- tekoč | + DEM 7‑9,- % kg (nikakor manj kot 6 DEM) |
- trden | + 11 DEM,- % kg“ |
127 Komisija je to zabeležko razlagala tako, pri čemer je upoštevala pojasnila družbe Sasol (točka 156 obrazložitve izpodbijane odločbe):
„Ta zabeležka kaže, da so se družbe Total, Repsol, H&R/Tudapetrol (‚SRSTuda‘), Dea in Sasol dogovorile, da bodo cene zvišale januarja 2000. Družba Total je morala 15. januarja 2000 cene zvišati za 2300 FRF, H&R/Tudapetrol 10. januarja 2000, Dea 17. januarja 2000 za 8,50 DEM in Sasol 15. januarja 2000. Glede družb, ki niso bile prisotne, je bilo za družbo MOL določeno zvišanje 1. januarja 2000 za 6 DEM. Družba Esso bi morala cene zvišati 1. februarja 2000 za 40 USD, družba Kuwait pa za 8 DEM na neznani datum. Zadnje tri informacije je družba Sasol dobila po tehničnem sestanku na podlagi bilateralnih kontaktov in so bile po njenih navedbah v dokument dodane 7. decembra 1999. To dokazujejo odlomki ‚po‘ z imenom in datumom. Družba Sasol je na navedene datume poklicala predstavnike teh družb in dobila informacije o zvišanju cen.“
128 Tožeča stranka se ne more veljavno sklicevati na to, da je šlo zgolj za izmenjavo informacij. To tezo jasno izpodbija izjava družbe Sasol z dne 16. decembra 2006, v skladu s katero so družbe Total, Repsol in „SRSTuda (Hansen & Rosenthal)“ bile prisotne in so se zavezale za zvišanje cene januarja 2000.
129 To, da se datumi, navedeni ob imenih podjetij, razlikujejo, ne more podpreti teze tožeče stranke iz razlogov, že navedenih zgoraj v točki 115.
130 Poleg tega je najverjetnejša razlaga za to, da ob imenih podjetij, zastopanih na sestanku, ni bilo številk, na podlagi izjave družbe Sasol ta, da je bila raven zvišanja cene enaka za vsa podjetja, in sicer 6,85 DEM.
131 Zato je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj sporazuma o določitvi cen, sklenjenega na zadevnem sestanku.
132 Na devetem mestu je treba preučiti argumente tožeče stranke v zvezi s sestankom 26. in 27. junija 2001 (točka 163 obrazložitve izpodbijane odločbe).
133 Glede tega zapisnik sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol vsebuje te navedbe:
„Julija: cene za posebne kupce čim prej preklicati
[…]
Konec avgusta: preklicati vse cene od 30/9.01
1/10.01 + 7 €,-“.
134 V skladu z izpodbijano odločbo te navedbe kažejo, da so se osebe, ki so zastopale podjetja, dogovorile o zvišanju cen parafina 1. oktobra 2001 za 7 EUR, pred tem pa so razveljavile vse dogovore, ki so v zvezi s ceno veljali do 30. septembra.
135 Tožeča stranka trdi, da izjava družbe Sasol z dne 16. decembra 2006 ne potrjuje te razlage in priča zgolj o razpravi o cenah.
136 Vendar to trditev navedena izjava izpodbija. V skladu z njo je namreč O. iz družbe Sasol zabeležil izide tehničnega sestanka 26. in 27. junija 2001, namen zvišati cene pa je odseval sklepe, sprejete na navedenem sestanku.
137 Ker so v izjavi omenjeni sklepi, sprejeti na sestanku, ki zadevajo dvig cene, je treba ugotoviti, da navedena izjava dokazuje sporazum o določitvi cen, sklenjen na tem sestanku.
138 Na desetem mestu, tožeča stranka kritizira presojo dokazov glede sestanka 11. in 12. maja 2004, navedeno v točki 174 obrazložitve izpodbijane odločbe.
139 Glede tega je v ročno napisani zabeležki, najdeni v prostorih družbe Total France, navedeno:
„ -> Sasol 40 €/50 $. – konec julija.
-> Mer: 38–28.
-> 1. julija
+ FRP: 70 -> 6000 €/T
+ Čajna svečka: 50 -> 500 €/T
+ Mikrokristalni vosek: 25 -> 50 €/
[…]
-> 40 €/T stiskani parafini“
140 V skladu z izpodbijano odločbo je iz splošnega konteksta ročno napisane zabeležke, najdene v prostorih družbe Total France, razvidno, da puščica, ki je pred ceno, pomeni obstoj strategije, dogovorjene za prihodnost, torej so se udeleženci dogovorili za zvišanje cene.
141 Po navedbah tožeče stranke razlage ročno napisane zabeležke, najdene v prostorih družbe Total France, ki jo predlaga Komisija, ni mogoče sprejeti zaradi protislovij med izjavami v zvezi z zadevnim tehničnim sestankom. Družba Shell je namreč izjavila, da je bil sklenjen dogovor o zvišanju cen, družba Sasol pa je navedla, da se je o zvišanju cen razpravljalo, zato naj bi bilo tudi v zvezi z ročno napisano zabeležko, najdeno pri družbi Total France, mogoče priznati samo izmenjavo informacij.
142 Navesti je treba, da izjava družbe Shell 14. junija 2006 nikakor ni dvoumna v delu, v katerem potrjuje, da je bilo na tem tehničnem sestanku dogovorjeno zvišanje cene, ki bi moralo začeti učinkovati 1. julija 2004.
143 Tožeča stranka se ne more veljavno opirati na izjavo družbe Sasol z dne 12. avgusta 2005, da bi zanikala sporazum, sprejet na tem sestanku. To, da družba Sasol priznava, da so na tem sestanku potekale razprave o cenah, namreč nikakor ne izključuje, da so udeleženci na podlagi teh razprav dosegli sporazum. Poleg tega je družba Sasol v navedeni izjavi tudi potrdila, da je 14. junija 2004 poslala „verižno pismo“, v katerem je naznanila zvišanje cene s 5 na 7 EUR za 100 kg 14. junija 2004, in da je prejela dopis od družbe H&R, v katerem je bilo sporočeno zvišanje njenih cen s 5,20 na 6,80 EUR za 100 kg.
144 Tako je iz te izjave razvidno, da je družba Sasol nameravala zvišati svoje cene do istega zneska, kot je ta, naveden v ročno napisani zabeležki, najdeni pri družbi Total France, in da je po tem tudi družba H&R poslala dopis o dvigu cene, v katerem je bilo navedeno zvišanje, zelo podobno zvišanju podjetja Sasol.
145 Zato je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da so se udeleženci na navedenem tehničnem sestanku sporazumeli o zvišanju cen parafinskega voska.
146 Upoštevaje zgoraj navedeno preučitev in ne da bi bilo treba preučiti dokaze glede vseh tehničnih sestankov, ki se jih je udeležila tožeča stranka, Splošno sodišče sklepa, da je Komisija v izpodbijani odločbi pravno zadostno dokazala, da so udeleženci kartela na tehničnih sestankih 3. in 4. septembra 1992 (točka 126 obrazložitve izpodbijane odločbe), 23. in 24. novembra 1992 (točka 128 obrazložitve izpodbijane odločbe), 7. in 8. septembra 1995 (točka 137 obrazložitve izpodbijane odločbe), 22. in 23. februarja 1996 (točka 139 obrazložitve izpodbijane odločbe), 14. in 15. maja 1996 (točka 140 obrazložitve izpodbijane odločbe), 30. in 31. oktobra 1997 (točka 145 obrazložitve izpodbijane odločbe), 3. in 4. novembra 1998 (točka 149 obrazložitve izpodbijane odločbe), 27. in 28. oktobra 1999 (točka 156 obrazložitve izpodbijane odločbe), 26. in 27. junija 2001 (točka 163 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter 11. in 12. maja 2004 (točka 174 obrazložitve izpodbijane odločbe) sklenili sporazume o določitvi cen parafinskih voskov.
Celovita presoja
147 Na prvem mestu je treba navesti, da so družbe Shell, Sasol in Repsol priznale, da se je na tehničnih sestankih razpravljalo o cenah parafinskih voskov s splošnim ciljem dogovoriti se o njihovi ravni. V skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 32, to, da imajo družbe tak skupen cilj, že pomeni sporazum v smislu člena 81(1) ES, saj obstaja soglasje volj o samem načelu omejitve konkurence. Poleg tega so ta podjetja izjavila tudi, da so se udeleženci na več tehničnih sestankih dejansko sporazumeli o minimalnih cenah ali o zvišanjih cen ter včasih celo o ukrepih za zvišanje. Poudariti je treba, da so se podjetja v izjavah sklicevala tudi na sodelovanje družbe Total na tehničnih sestankih in so navedla imena uslužbencev tožeče stranke, ki so jo zastopali na sestankih.
148 Na drugem mestu je treba ugotoviti, da so zadevne izjave potrjene s številnimi ročno napisanimi zabeležkami iz časa nastanka dejanskega stanja, narejenimi na tehničnih sestankih, ki jih je Komisija našla med pregledi, do katerih je imela tožeča stranka dostop med upravnim postopkom in od katerih so nekatere navedene med drugim v točkah 126, 128, 137, 139, 140, 145, 149, 156, 163 in 174 izpodbijane odločbe.
149 Na tretjem mestu je treba ponoviti, da je bila tožeča stranka prisotna na 39 od skupaj 51 protikonkurenčnih sestankih, opravljenih v obdobju njene udeležbe v kartelu, to je od 3. septembra 1992 do 28. aprila 2005.
150 V zvezi s tem je treba, prvič, ponoviti (glej točko 146 zgoraj), da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da so udeleženci kartela na tehničnih sestankih 3. in 4. septembra 1992 (točka 126 obrazložitve izpodbijane odločbe), 23. in 24. novembra 1992 (točka 128 obrazložitve izpodbijane odločbe), 7. in 8. septembra 1995 (točka 137 obrazložitve izpodbijane odločbe), 22. in 23. februarja 1996 (točka 139 obrazložitve izpodbijane odločbe), 14. in 15. maja 1996 (točka 140 obrazložitve izpodbijane odločbe), 30. in 31. oktobra 1997 (točka 145 obrazložitve izpodbijane odločbe), 3. in 4. novembra 1998 (točka 149 obrazložitve izpodbijane odločbe), 27. in 28. oktobra 1999 (točka 156 obrazložitve izpodbijane odločbe), 26. in 27. junija 2001 (točka 163 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter 11. in 12. maja 2004 (točka 174 obrazložitve izpodbijane odločbe) sklenili sporazume o določitvi cen parafinskih voskov. Tožeča stranka je bila prisotna na vseh teh tehničnih sestankih, razen na tistem 14. in 15. maja 1996.
151 Drugič, tožeča stranka priznava, da so bile informacije o cenah parafinskih voskov izmenjane na tehničnih sestankih 30. septembra 1994 (točka 133 obrazložitve izpodbijane odločbe), 27. januarja 1995 (točka 134 obrazložitve izpodbijane odločbe), 17. in 18. septembra 1996 (točka 141 obrazložitve izpodbijane odločbe), 2. in 3. septembra 1998 (točka 148 obrazložitve izpodbijane odločbe), 3. in 4. februarja 2000 (točka 157 obrazložitve izpodbijane odločbe), 25. in 26. maja 2000 (točka 159 obrazložitve izpodbijane odločbe), 21. in 22. februarja 2002 (točka 165 obrazložitve izpodbijane odločbe), 18. decembra 2002 (točka 168 obrazložitve izpodbijane odločbe), 27. in 28. februarja 2003 (točka 169 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter 14. in 15. januarja 2004 (točka 173 obrazložitve izpodbijane odločbe), na katerih je bila prisotna.
152 Tožeča stranka pa ne navaja nobenega specifičnega argumenta, s katerim bi izpodbila izjave družb Sasol, Repsol in Shell, v skladu s katerimi je bil namen tehničnih sestankov določitev cen.
153 Tako ima Komisija vsaj v zvezi s tehničnimi sestanki, navedenimi zgoraj v točkah 146 in 151, celoto neizpodbitnih dokazov, iz katerih je razvidno, da so udeleženci na tehničnih sestankih več kot 12 let redno izmenjevali informacije o svojih cenah in o predvidenih dvigih cen. Tožeča stranka pa ni navedla skladne razlage v zvezi s temi dejavnostmi, ki bi lahko izpodbila trditev Komisije, da je bil cilj teh ravnanj zlasti določitev cene. Nasprotno, dolžina obdobja, v katerem so sistematično potekali sestanki, je sama po sebi indic, da je bil cilj udeležencev uskladiti njihove cenovne politike, tako da so tržna tveganja zavestno nadomestili s sodelovanjem med seboj, da so usklajeno ravnali v zvezi s cenami parafinskih voskov, ter celo tako, da so – vsaj na tehničnih sestankih, navedenih zgoraj v točki 146 – sklenili sporazume o določitvi cen.
154 Poleg tega je treba navesti, da v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 34, člen 81(1) ES nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje trenutnega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je gospodarski subjekt odločil ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali posledica teh stikov omejevanje konkurence. V obravnavani zadevi tožeča stranka na zanika niti stikov niti izmenjave poslovno občutljivih informacij na tehničnih sestankih.
155 Na četrtem mestu, tožeča stranka ne more veljavno trditi, da Komisija ni dokazala njene udeležbe pri sporazumih ali usklajenih ravnanjih, dogovorjenih na tehničnih sestankih.
156 Glede protikonkurenčnih sporazumov, ki se, kot v obravnavani zadevi, izoblikujejo med sestanki konkurenčnih podjetij, je Sodišče namreč že presodilo, da je kršitev člena 81 ES podana, kadar je namen teh sestankov omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence in s tem umetno organiziranje delovanja trga. V takem primeru za dokaz sodelovanja podjetja v kartelu zadošča, da Komisija dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi. Če je bilo sodelovanje na teh sestankih ugotovljeno, mora to podjetje predložiti indice, ki lahko dokažejo, da je bilo njegovo sodelovanje na omenjenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da dokaže, da je konkurentom dalo vedeti, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim pristopom od njihovih (zgoraj v točki 47 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81, in sodba Sodišča z dne 25. januarja 2007 v združenih zadevah Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C‑403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I‑729, točka 47).
157 Razlog, ki utemeljuje to pravilo, je, da je podjetje, ki se je udeležilo teh srečanj, ne da bi se javno distanciralo od njihove vsebine, preostalim udeležencem dalo vtis, da se strinja z izidom teh srečanj in da se mu bo ustrezno prilagodilo (zgoraj v točki 47 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 82, in zgoraj v točki 156 navedena sodba Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, točka 48).
158 Tožeča stranka, ki se je redno udeleževala tehničnih sestankov, pa ne trdi, da se je javno distancirala od vsebine protikonkurenčnih sestankov.
159 Na petem mestu je treba navesti, da pojasnila, ki jih je predložila tožeča stranka, vsakič zadevajo le posamezen tehnični sestanek. Tako ne morejo pomeniti verjetne razlage celote dokazov, ki jih je zbrala Komisija in ki so ji omogočili, da je ugotovila obstoj kompleksne, enotne in trajajoče kršitve.
160 Glede na zgornje navedbe je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi utemeljeno ugotovila, da so udeleženci kartela, vključno s tožečo stranko, storili kršitev, ki so jo pomenili zlasti „sporazumi in usklajena ravnanja, ki so se nanašali na določanje cen ter razkritje občutljivih poslovnih informacij“.
161 Torej Komisija v zvezi s tem ni kršila člena 81 ES.
162 Zato je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: neobstoj dokazov o izvršitvi sporazumov o določitvi cen
163 Tožeča stranka z drugim delom trdi, da je Komisija kršila člen 81 ES s tem, da je ugotovila, da je bila kršitev izvršena. Komisija naj zlasti ne bi dokazala, da je pošiljanje dopisov, s katerimi so bila sporočena zvišanja cen, pomenilo izvršitev osrednjega sklopa kršitve.
164 Najprej je treba ponoviti, da je Komisija v točki 4.1 izpodbijane odločbe, naslovljeni „Temeljna načela in delovanje kartela“, ugotovila tole:
„[…]
(113) Izid tehničnih sestankov je bil običajno izvršen z obvestilom kupcem o zvišanjih cen ali s preklicem obstoječih tarifnih modelov. O občasnih neupoštevanjih ali neizvajanjih se je razpravljalo na naslednjem sestanku (glej na primer točki 149 in 157 obrazložitve). Po navadi je eno od zastopanih podjetij prevzelo iniciativo in je začelo zviševati svoje cene. Navadno je bila to družba Sasol, včasih pa je prosila drugega udeleženca, naj začne. Kmalu po obvestilu enega podjetja kupcem o nameri, da zviša cene, so drugi ponudniki sledili premiku in tudi sami naznanili zvišanje cen. Osebe, ki so predstavljale podjetja na tehničnih sestankih, so druge udeležence seznanile z ukrepi, sprejetimi za izvršitev izidov tehničnih sestankov. Te informacije so bile prenesene ustno ali s pošiljanjem kopij obvestil o zvišanju cen ali o preklicu zadevnih cen enemu ali vsem ostalim [udeleženim] podjetjem. Komisija je namreč odkrila, da so si podjetja izmenjevala taka obvestila. Za vzorec okrog 150 dopisov te vrste je bilo ugotovljeno, da so bili izmenjani v šestih tednih po tehničnih sestankih. Izjavljeno je bilo tudi, da zastopana podjetja v skladu z dogovorom niso smela dogovorjenega zvišanja cen izkoristiti za povečanje svojega tržnega deleža. Ta izjava v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bila izpodbijana.“
165 Komisija je nato v točki 5.1, naslovljeni „Izvršitev“, med drugim navedla:
„[…]
(299) Čeprav Komisiji ni treba dokazati izvršitve protikonkurenčnega sporazuma, je v obravnavani zadevi to izvršitev mogoče dokazati. Izmenjava dopisov glede določanja cen in ustnih informacij o določanju cen (glej točko 248 obrazložitve) je bila namenjena tudi nadzoru izvršitve sporazuma. Ker je vsako podjetje vse preostale člane kartela obveščalo o prihodnjih zvišanjih ali o preklicih cen, so člani kartela lahko preverjali, ali neko podjetje spoštuje zaveze, ki jih je sprejelo na tehničnih sestankih. Poleg tega se je o izvrševanju včasih razpravljalo na tehničnih sestankih, na primer na sestankih, navedenih v točkah 147 in 149 obrazložitve. To, da so člani kartela bili med sabo tudi v razmerju kot dobavitelji, kar bi načeloma lahko razložilo nekatere komunikacije med njimi, pri tej ugotovitvi ničesar ne spremeni. Vprašanje ni, ali bi do nekaterih komunikacij vsekakor prišlo zaradi teh dvostranskih medsebojnih dobav, temveč ali so te komunikacije objektivno pripomogle k zagotovitvi nadzora nad izvajanjem kršitve.“
166 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da v skladu z izjavami podjetij pošiljanje tarifnih dopisov drugim udeležencem ni bilo sistematično, zato ni pomenilo načina za izvršitev osrednjega sklopa kršitve. Če bi bil namen tehničnih sestankov skupna določitev novih cen, bi moral po njenem mnenju – da bi udeleženci lahko preverjali, ali vsi spoštujejo sporazum – vsak sporočati svoje nove cene vsem drugim udeležencem ali vsaj enemu od njih, zadolženemu za to preverjanje, do česar pa naj ne bi prihajalo.
167 Kakor koli pa naj družbi Total France ne bi bilo mogoče očitati dejavnosti izmenjave tarifnih dopisov. Najprej, kot naj bi priznala družba Shell, naj družba Total France svojim strankam ne bi pogosto pošiljala dopisov o zvišanju cene in naj bi svoja zvišanja cen po navadi sporočala ustno, med obiski pri strankah, brez komunikacije s konkurenti. Poleg tega naj bi bilo od 123 dopisov, ki jih navaja Komisija, zgolj devet pripisanih družbi Total France, večina od teh pa naj bi bilo dopisovanje v zvezi z vprašanji o ceni ali ponudbami cene z namenom morebitnega nakupa.
168 Navesti je treba, da ti argumenti tožeče stranke zadevajo izmenjavo tarifnih pisem med udeleženci kartela.
169 Te izmenjave pa ne pomenijo prave izvršitve zadevne kršitve, saj to izvršitev sestavljajo uporaba ravni cen, ohranitve cen ali dviga cen, dogovorjenih ali določenih na sestankih, v razmerju do strank. Komisija je v točki 113 obrazložitve izpodbijane odločbe dejansko navedla, da je bil „[i]zid tehničnih sestankov […] običajno izvršen z obvestilom kupcem o zvišanjih cen ali s preklicem obstoječih tarifnih modelov“. Izmenjave tarifnih dopisov in ustne razprave po sestankih so zadevali mehanizem nadzora udeležencev nad izvajanjem kršitve.
170 Tako argument tožeče stranke, da mu je od 123 dopisov od vzorca Komisije mogoče pripisati le devet tarifnih dopisov, ki so bili predmet izmenjave med konkurenti, ni upošteven. Kakor koli pa tožeča stranka sama priznava, da strankam ni pogosto pošiljala tarifnih dopisov z obvestili o dvigih cen, temveč je zvišanja cen po navadi sporočila ustno med obiski pri strankah. Tako tožeča stranka na eni strani priznava, da je redno zviševala cene, in na drugi strani pojasnjuje, zakaj je konkurentom poslala le nekaj tarifnih dopisov: če so bila zvišanja cen strankam sporočena ustno, konkurentom ni mogla biti poslana nobena kopija tarifnega dopisa, zato na njih ni bil naslovljen noben tarifni dopis.
171 Na drugem mestu je treba navesti, da tezo tožeče stranke, da zadevna kršitev ni bila izvršena, izpodbijajo dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločba.
172 Družba Shell je namreč v izjavi z dne 18. marca 2005 navedla, da je njen zastopnik po tehničnih sestankih po navadi prejel tarifni dopis, v katerem ga je konkurent obveščal o zvišanju svoje cene. Ti dopisi so bili redna obvestila o novih cenah, ki so jih proizvajalci parafinskih voskov pošiljali strankam in drugim proizvajalcem, ki so parafinske voske pogosto kupovali tudi eden od drugega v okviru medsebojnih dobav. Glede na navedbe družbe Shell so, potem ko je prvi proizvajalec tako nakazal namen zvišati cene, preostali udeleženci kartela sledili njegovemu zgledu v skladu s pogovori, opravljenimi na tehničnih sestankih.
173 Družba Shell je v izjavi 14. junija 2006 navedla tudi, da je vsak tarifni dopis, ki ga je poslala in ki je sporočal zvišanje cene, vseboval ceno, dogovorjeno na prejšnjem tehničnem sestanku. Pojasnila je tudi, da je take dopise redno prejemala od družb Sasol, H&R in ExxonMobil, čeprav od slednje ni nikoli kupila parafinskih voskov. Čeprav družba Total svojim strankam takih dopisov ni pogosto pošiljala, je družba Shell od nje prejela enega ali dva. Poleg tega je v skladu z izjavo družbe Shell njen predstavnik, da bi se prepričal o dobrem izvajanju zvišanj cen, dogovorjenih na tehničnih sestankih, po telefonu poklical predstavnike družbe Sasol, H&R, Total in ExxonMobil, preden se je začel s strankami pogajati o ceni.
174 Ta mehanizem izvrševanja kartela potrjuje izjava družbe z dne 12. avgusta 2005, v kateri so navedeni tudi podrobni primeri v zvezi s konkretnimi tehničnimi sestanki.
175 Na tretjem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da ni korelacije med razpoložljivimi informacijami o tehničnih sestankih in tarifnimi dopisi, na katere se sklicuje Komisija.
176 Prvič, iz več zgoraj navedenih izjav je razvidno, da dvigov cen, dogovorjenih na tehničnih sestankih, na splošno ni bilo mogoče v celoti uporabiti v razmerjih do strank. Družba Shell je navedla, da je bilo mogoče izvršiti približno dve tretjini dogovorjenih dvigov. Poleg tega je v spisu več indikacij, da udeleženci pogosto sploh niso mogli izvesti dogovorjenega dviga.
177 Drugič, navesti je treba, da so v skladu z zgoraj v točki 47 navedeno sodno prakso dokazi v zvezi s karteli običajno nepopolni in razpršeni. Ker Komisija nima podrobnih dokazov o vsebini pogovorov, opravljenih na vsakem tehničnem sestanku, in ker ima le majhen del tarifnih dopisov, ki so jih udeleženci poslali strankam, tožeča stranka ne more izvajati nobenega veljavnega argumenta iz tega, da Komisija ne more rekonstruirati natančne zveze med pogovori, opravljenimi na tehničnih sestankih, ter cenami, navedenimi v teh tarifnih dopisih, toliko bolj, ker se cene različnih parafinskih voskov močno razlikujejo in ker so se stranke logično poskušale upirati zvišanjem.
178 Zaradi tega je ta argument treba zavrniti.
179 Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da je bilo pošiljanje tarifnih dopisov, s katerimi so bili konkurentom sporočeni dvigi cen, upravičeno na podlagi odnosa stranka-dobavitelj med podjetji, udeleženimi v kartelu.
180 Glede tega je treba navesti, da izvršitev osrednjega sklopa kršitve sestavljata sporočanje zvišanj cene strankam in preklic obstoječih tarifnih formul, ne pa pošiljanje tarifnih dopisov konkurentom, ki je bilo bolj način za preverjanje navedenega izvajanja. Kakor koli pa je družba Shell izjavila, da je prejela tarifne dopise od konkurenta, ki mu ni bila dobavitelj (glej točko 173 zgoraj). Poleg tega sta družbi Shell in Sasol potrdili, da je bilo pošiljanje tarifnih dopisov del mehanizma izvrševanja osrednjega sklopa kršitve.
181 Zato je ta argument tožeče stranke treba zavrniti.
182 Na petem mestu, v utemeljitev svoje trditve, da ni sodelovala pri izvrševanju kršitve, tožeča stranka trdi, da je v skladu z izjavo družbe Shell edinkrat, ko jo je družba Sasol poskušala prepričati, naj prva da v obtok dopis o dvigu cene, to izkoristila za to, da je okrepila svoj konkurenčni položaj s tem, da je poslala fiktiven dopis o dvigu cene konkurentom, ne pa svojim strankam.
183 Glede tega je treba poudariti, da iz izjave družbe Shell dejansko izhaja, da ko je družba Sasol od tožeče stranke zahtevala, naj bo prva, ki bo strankam poslala tarifni dopis z navedenim dvigom cene, tožeča stranka tega ni storila, temveč je konkurentom poslala „kopijo“ fiktivnega dopisa o zvišanju. To torej dokazuje zgolj, da tožena stranka ni izpolnila zahteve družbe Sasol, naj prva da v obtok tarifno pismo, v katerem bo navedeno zvišanje cene.
184 V skladu s sodno prakso pa to, da se kartel ne spoštuje, ne spremeni ničesar glede njegovega obstoja (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999, Thyssen Stahl proti Komisiji, T‑141/94, Recueil, str. II‑347, točke 233, 255, 256 in 341). Četudi bi bilo ugotovljeno, da so nekateri udeleženci kartela uspeli prevarati druge udeležence, tako da so pošiljali nepravilne informacije, in izrabiti kartel v svojo korist s tem, da ga niso spoštovali, storitev kršitve s tem ni bila izničena (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, T‑52/03, neobjavljena v ZOdl., točka 201; glej tudi v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 74).
185 Zato je treba argument tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti.
186 Na šestem mestu je treba poudariti, kot je Komisija pravilno ugotovila, da je izvajanje enotne, kompleksne in trajajoče kršitve treba presojati v celoti.
187 Splošno sodišče je v zvezi s tem že presodilo, da če so konkurenti sodelovali na sestankih, na katerih so si izmenjevali informacije, zlasti glede cen, ki so jih želeli uveljaviti na trgu, je podjetje s sodelovanjem na sestanku s protikonkurenčnim ciljem ne le vnaprej odpravilo negotovost glede prihodnjega ravnanja konkurentov, ampak je pri določanju politike, ki jo je nameravalo izvajati na trgu, tudi nujno moralo neposredno ali posredno upoštevati informacije, ki jih je prejelo na teh sestankih (sodba Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône-Poulenc proti Komisiji, T‑1/89, Recueil, str. II‑867, točki 122 in 123, in zgoraj v točki 184 navedena sodba Knauf Gips proti Komisiji, točka 276).
188 Poleg tega je v skladu s sodno prakso treba, če zadevni gospodarski subjekti ne dokažejo nasprotno, domnevati, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in ostanejo dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na tem trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti. To velja toliko bolj, če je usklajevanje potekalo redno v daljšem časovnem obdobju (zgoraj v točki 33 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točka 162).
189 V obravnavani zadevi pa so bila usklajevanja glede cen redna in pogosta ter so potekala v daljšem časovnem obdobju, saj ima Komisija informacije o več kot petdesetih sestankih od leta 1992 do leta 2005. Komisija je poleg tega predložila 343 tarifnih dopisov tožeče stranke, s katerimi so bili strankam sporočeni dvigi cen. Tudi v izjavah družb Shell in Sasol je navedeno, da je družba Total sodelovala pri izvajanju zgoraj navedenih ravnanj.
190 Glede na zgoraj navedeno Splošno sodišče meni, da je Komisija upravičeno ugotovila izvršitev kršitve in udeležbo tožeče stranki pri tej izvršitvi.
191 Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
Tretji del: razdelitev geografskih trgov in strank
192 Tožeča stranka trdi, da Komisija v izpodbijani odločbi ni dokazala, da je tožeča stranka bila udeležena v drugem sklopu kršitve. Zato naj bi Komisija kršila člen 81 ES.
193 Komisija je glede tega v izpodbijani odločbi navedla:
„[…]
(108) Kar zadeva pogovore o razdelitvi trgov in strank, je ‚med udeleženimi proizvajalci parafinskih voskov obstajal splošen sporazum v zvezi z glavnimi strankami preostalih gospodarskih subjektov na posameznem domačem trgu‘ parafina, podjetja pa so ‚poskušala zaščititi svoj domači trg s tem, da so med seboj vzpostavljala ozračje medsebojnega zaupanja in dobrih namer‘.
[…]
5.3.2.3. Dodelitev strank in/ali razdelitev trgov
(243) Iz dokazov, opisanih v točkah 98, 108, 137, [tehnični sestanek 7. in 8. septembra 1995] 145 [tehnični sestanek 30. in 31. oktobra 1997], (147), [tehnični sestanek 5. in 6. maja 1998], (168) [tehnični sestanek 18. decembra 2002] in 170 obrazložitve [tehnični sestanek 16. in 17. aprila 2003], je razvidno, da so si družbe ExxonMobil, MOL, Repsol, Sasol, Dea (nato Shell) in Total razdelile stranke in/ali količine proizvodov za prodajo nekaterim strankam (‚razdelitev strank‘) in/ali nekatera geografska območja kot ‚domače trge‘ (‚razdelitev trgov‘).
(244) Družbe ExxonMobil, Sasol in Shell so priznale obstoj praks razdelitve strank in/ali razdelitve trgov. V odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah so na novo potrdile obstoj teh praks ali ga vsaj niso zanikale.“
Razdelitev geografskih trgov
194 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da so dokazi, na katere je Komisija oprla trditve, navedene v točki 108 obrazložitve izpodbijane odločbe, nedoločni.
195 Glede tega je treba poudariti, da je iz odgovora družbe Sasol z dne 16. decembra 2006 na zahtevo Komisije za predložitev informacij nedvoumno razvidno, da so udeleženci tehničnih sestankov poskušali zaščititi domače trge; navedeno je namreč, da so družbe „Total, BP France in Mobil“ zahtevale francosko ozemlje za svoj domači trg, nemški proizvajalci (družbe Sasol, H&R in Shell) pa nemško ozemlje. Poleg tega je družba Sasol v tem odgovoru omenila, da ko je družba Repsol navedla, da ima presežne količine v svoji proizvodnji, je zastopnik družbe Total ugovarjal možnosti, da bi jih družba Repsol prodala v Franciji. Družba Sasol je opisala tudi incident, do katerega je prišlo na tehničnem sestanku 20. in 21. februarja 1997, ko je opazila, da se je obseg njene prodaje v letu 1996 zmanjšal za 6000 ton, in domnevala, da so francoski proizvajalci to količino skrivoma dobavili nemškim strankam kljub dogovorom o spoštovanju domačih trgov. Družba Sasol se je v zameno odločila, da bo te tržne deleže znova pridobila s tem, da ne bo upoštevala cen, dogovorjenih na tehničnih sestankih.
196 Poleg tega izjava družbe Shell 14. junija 2006 pojasnjuje, da je med proizvajalci obstajal tihi sporazum, v skladu s katerim so stranke v radiju od 50 do 100 km od proizvodnih obratov posameznega udeleženca pripadale temu udeležencu. Na podlagi tega sporazuma je proizvajalec sveč s sedežem v Hamburgu (Nemčija) pripadal družbama Sasol in Shell. Če bi neki drugi udeleženec poskušal prodajati temu proizvajalcu sveč, bi družbi Sasol in Shell kot povračilni ukrep začeli dobavljati parafinske voske pomembni stranki tega drugega udeleženca. Družba Shell je izjavila tudi, da je njen zastopnik na tehničnih sestankih povedal zastopniku družbe Total, da družba Shell ne bo prodajala v Franciji, tako da od družbe Total pričakuje, da ne bo prodajala v Hamburgu. Prav tako je družba Shell navedla primere v zvezi s strankami, ki so bile pridržane nekaterim udeležencem kartela, tako da je pojasnila, da so bili proizvajalci sveč s sedežem v Franciji pridržani družbama Total in ExxonMobil ter da je bilo to njenemu zastopniku in drugim udeležencem na tehničnih sestankih jasno. Poleg tega je družba Shell navedla, da je obstajal tihi sporazum med družbama Sasol in Total, v skladu s katerim sta bili obe zavezani, da ne bosta prodrli na domači trg druga druge (kar je bila Francija za družbo Total in Nemčija za družbo Sasol), torej da bosta na ozemlju, pridržanem drugi družbi, prodajali samo omejene količine, kot je bilo razvidno iz pogovorov med zastopniki družb Sasol in Total, opravljenih na tehničnih sestankih. Na podlagi navedene izjave je družba H&R vseeno prodajala parafinske voske francoskim strankam. Če je prodaja presegla 1000 ton na leto, se je družba Total nad ravnanjem družbe H&R pritožila na naslednjem tehničnem sestanku in je vsem udeležencem dala vedeti, da družba Total ne tolerira znatnejšega uvoza v Francijo. Družba Total je tako kot povračilni ukrep povečala prodajo dvema stalnima strankama družbe H&R. Družba Shell je nazadnje izjavila, da je bilo spoštovanje domačih trgov in pridržanih strank del splošnega načrta, ki so ga sprejeli vsi udeleženci na tehničnih sestankih. Kadar je nek udeleženec kršil te dogovore, so eden ali več proizvajalcev, ki jim je bil trg ali stranka pridržan, ugovarjali in, če je bilo potrebno, kršitelja s povračilnimi ukrepi prepričali, da je prenehal s prodajo, če je bilo potrebno, s tem da je stranki ponudil pretirane cene, da ne bi kupila ničesar več.
197 Iz zgornjih navedb je razvidno, da sta družbi Sasol in Shell predložili natančne in ujemajoče se informacije o razdelitvi trgov in strank med udeleženci kartela, drugače kot trdi tožeča stranka. Dodati je treba, da so bile zadevne izjave podane na podlagi pričanj oseb, ki so bile prisotne na tehničnih sestankih, po tehtnem premisleku, in da inkriminirajo tudi podjetja, v imenu katerih so bile podane. Zato so v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 66, in v nasprotju s trditvami tožeče stranke zgoraj navedene izjave še posebej zanesljive.
198 Na drugem mestu je treba navesti, da so izjave družb Sasol in Shell potrjene tudi z zapisnikom sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol, ki ga Komisija pripisuje tehničnemu sestanku 17. in 18. decembra 2002 (točka 168 obrazložitve izpodbijane odločbe).
199 Tožeča stranka trdi, da se Komisija ne bi smela opreti na zapisnik sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol, ki ga pripisuje tehničnemu sestanku 17. in 18. decembra 2002, saj naj na tej zabeležki ne bi bilo navedeno leto.
200 Glede tega je treba navesti, da v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 81, neobstoj datuma ali podpisa na dokumentu ali to, da je nečitljivo napisan, temu dokumentu ne odvzema vse dokazne vrednosti, zlasti če se njegov izvor, verjeten datum nastanka in vsebina lahko dovolj zanesljivo ugotovijo. Komisija pa je v izpodbijani odločbi razložila, da je leto nastanka najverjetneje 2002, saj je to edino leto, v katerem je tehnični sestanek potekal 17. in 18. decembra. Poleg tega zadevni zapisnik ne glede na leto nastanka priča o razdelitvi trgov ali strank, saj vsebuje to navedbo: „Repsol ima težave (55.000 na leto svoje lastne proizvodnje) – [zastopnik družbe Total] je nemudoma ugovarjal dodatni količini/količini, ki je bila predmet pogajanj – Repsol je videti pripravljen za ponoven premislek“. Najverjetnejša razlaga tega zapisnika je, da je družba Repsol želela prodati svoj presežek proizvodnje v Franciji, ki je ozemlje, najbližje njenim proizvodnim obratom, ki so v Španiji, in da je družba Total želela poudariti, da navedeno ozemlje šteje za pridržano sebi.
201 Poleg tega se v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 40, indici, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, da bi dokazala, da je podjetje kršilo člen 81(1) ES, ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota. Splošni načrt za razdelitev trgov pa je jasno razviden že iz izjav družb Shell in Sasol, navedba iz zapisnika družbe pa spada v mehanizem, opisan v navedenih izjavah.
202 Zato v nasprotju s trditvami tožeče stranke zadevni zapisnik sestanka „Blauer Salon“ družbe Sasol pomeni dokazno listino v zvezi z razdelitvijo trgov ali strank.
203 Na tretjem mestu tožeča stranka navaja, da pravilo spoštovanja domačih trgov izpodbija trgovina znotraj Skupnosti, zlasti trgovine med Francijo in Nemčijo.
204 Glede tega je treba, prvič, navesti, da je iz zgoraj navedenih izjav razvidno, da domači trg nekega podjetja ne ustreza nujno ozemlju posamezne države članice, temveč v nekaterih primerih regiji okrog proizvodnih obratov zadevnega podjetja.
205 Drugič, tudi iz izjav družbe Sasol in Shell, navedenih zgoraj v točkah 195 in 196, je razvidno, da ni šlo za hermetično ločitev trgov niti za ekskluzivno dobavo parafinskih voskov nekaterim strankam, temveč bolj za deloma tihi sporazum o tem, da ne bodo dobavljane znatne količine na ozemlja in strankam, za katere se je štelo, da pripadajo drugemu proizvajalcu parafinskih voskov.
206 Tretjič, izjave razkrivajo občasne kršitve pravila spoštovanja domačih trgov, ki so vodile do povračilnih ukrepov podjetja, za ozemlje katerega je šlo. Ta element lahko sam po sebi pojasni nihanja v trgovini znotraj Skupnosti.
207 Zato je ta argument treba zavrniti.
208 Glede na zgornje navedbe je treba zavrniti argumente tožeče stranke v zvezi z ugotovitvami Komisije glede razdelitve trgov.
Razdelitev strank
209 Tožeča stranka meni, da dokazne listine, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, ne dokazujejo sporazuma o razdelitvi strank, temveč kvečjemu izmenjavo informacij.
210 Glede tega je treba navesti, da natančne, skladne in zanesljive izjave družb Sasol in Shell navajajo sporazume in usklajena ravnanja v zvezi z razdelitvijo strank. Kakor koli pa Komisija drugega sklopa kršitve ni opredelila kot sporazum, temveč kot del trajajoče in kompleksne kršitve, ki je zadevala sporazuma, usklajena ravnanja in izmenjavo občutljivih informacij med konkurenti. Torej so tudi dokazi in indici o taki izmenjavi informacij upoštevni z vidika dokazovanja drugega sklopa kršitve.
211 Najprej je treba navesti, da je Komisija v točki 145 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tehničnim sestankom 30. in 31. oktobra 1997 v Hamburgu citirala zabeležko družbe MOL, v kateri so te navedbe:
„Mešalci (100 DEM cenejši kot proizvajalci navadnih sveč)
Astor Schümann cena danes DEM 1000 franko tovarna
[Astor] Total DEM 1050 CPT
Paramelt Total DEM 1100 CPT
Iberceras Total DEM 1030“.
212 Po mnenju tožeče stranke na podlagi zabeležke družbe MOL ni mogoče sklepati, da je bil sklenjen sporazum o razdelitvi kupcev, saj naj bi bila iz navedene zabeležke razvidna zgolj izmenjava informacij glede cen, ki jih različni posredniki uporabljajo za svoje stranke.
213 Najprej je treba ponoviti, da so zabeležke družbe MOL ročno napisane zabeležke, ki so jih napravile osebe, ki so se udeležile sestankov, in katerih vsebina je strukturirana ter relativno podrobna. Zato je njihova dokazna vrednost zelo visoka.
214 Poleg tega v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 47, od Komisije ni mogoče zahtevati, naj predloži listine, ki izrecno dokazujejo različne elemente storjene kršitve. Nepopolni in razpršeni dokazi, ki bi jih lahko imela Komisija, morajo biti vsekakor taki, da se lahko dopolnijo s sklepanjem, ki omogoča rekonstrukcijo upoštevnih okoliščin. Zabeležka družbe MOL pa stranke, družbe Astor, Paramelt in Iberceras, jasno povezuje z nekaterimi podjetji udeleženci kartela, med drugim s tožečo stranko.
215 Torej je razlaga Komisije, da te navedbe pričajo o razpravah glede razdelitve strank, ki so potekale na tehničnem sestanku 30. in 31. oktobra 1997, verjetna, zato je ta zabeležka del celote dokazov za obstoj drugega sklopa kršitve in za udeležbo tožeče stranke pri njem.
216 Kar zadeva točko 147 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija v njej v zvezi s tehničnim sestankom 5. in 6. maja 1998 v Budimpešti (Madžarska) citirala zabeležko družbe MOL, v kateri je navedeno:
„MOL Eika max. 1500 t
Vollmar 2‑3 tisoč t
L&G največji
Vollmar Schümann 3‑3,5 tisoč t
↑ MOL 2,0‑3 tisoč t
Povpraševanje 15.000 t Total
Repsol“.
217 Komisija je te navedbe razlagala tako:
„Zabeležka kaže tudi, da se je razpravljalo o razdelitvi oskrbe družbe Vollmar, pomembne stranke. Deleža družbe Schümann in MOL sta bila dogovorjena, družbi Total in Repsol pa sta bili očitno tudi zainteresirani.“
218 V skladu z mnenjem tožeče stranke iz te zabeležke ni razvidna nikakršna razdelitev oskrbe družbe Vollmar. Ta zabeležka naj bi namreč kazala, da je celotno povpraševanje družbe Vollmar znašalo 15.000 ton, tonaže pa so izražene v razponu (od 3000 do 3500 ton in od 2000 do 3000 ton), tako da vsota navedenih tonaž ne znaša 15.000 ton. Če pa bi bil sklenjen kakršen koli sporazum o razdelitvi oskrbe, naj bi bila navedena ne le tonaža, dodeljena vsakemu dobavitelju, temveč bi se razdelitev nanašala na celotno povpraševanje te stranke. Zato naj v zabeležkah družbe MOL ne bi šlo za načrtovane dobave, temveč za ocenjene dobave posameznega udeleženca. Vsekakor pa naj ob imenu družbe Total France ne bi bila navedena nobena količina, tako da naj njegova udeležba ne bi bila predvidena.
219 Argumente tožeče stranke je treba zavrniti in potrditi razlago Komisije. Zabeležka družbe MOL, ki ima sicer zelo veliko dokazno vrednost, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 213, kaže, da so udeleženci kartela razpravljali o skupnem povpraševanju družbe Vollmar (15.000 ton) in prodajo razdelili med družbi Schümann (od 3000 do 3500 ton) in MOL (od 2000 do 3000 ton). Nakazano je tudi, da sta družbi Repsol in Total nameravali prodajati družbi Vollmar. Poleg tega prvi del zabeležke kaže, da je družba MOL ostalim udeležencem razkrila obseg prodaje družbam Eika, Vollmar ter Langhammer in Gasda (L&G). Nazadnje so v izjavah družb Sasol in Shell omenjeni sporazumi o razdelitvi strank, ki zadevajo med drugim razdelitev obsega prodaje družbi Vollmar.
220 Glede tehničnega sestanka 16. in 17. aprila 2003 (točka 170 obrazložitve izpodbijane odločbe) je Komisija citirala ročno napisano zabeležko družbe Total, ki vsebuje navedbo „Vollmar 13 kt HOS 2003 30 kt 22 kt SX50“. Komisija je to zabeležko razlagala tako:
„To kaže, da se je razpravljalo o oskrbi stranke, družbe Vollmar, in da je bilo dogovorjeno, da si družbi Sasol (takrat HOS) in Shell (ki je distribuirala parafin pod znamko SX50) razdelita dobavo.“
221 Vendar naj bi bilo v skladu z navedbami tožeče stranke v teh zabeležkah nemogoče najti tako razdelitev oskrbe. Navedbe glede tega naj bi bile „raztresene“ po zabeležki, ne da bi bilo mogoče vzpostaviti kakršno koli povezavo med njimi. Komisija naj bi umetno dodala navedbo „Vollmar“ navedbam glede tonaž, čeprav naj bi bile te jasno navedene v drugih vrsticah dokumenta.
222 Ker izjave družb Shell in Sasol, podane neodvisno, skladno kažejo, da so sporazumi o razdelitvi obsega prodaje strankam bili sklenjeni, Splošno sodišče meni, da je razlaga Komisije pravilna in torej zavrača argumente tožeče stranke.
223 Ob tem je treba navesti, da pojasnila tožeče stranke, da naj ne bi šlo za sporazum, temveč zgolj za izmenjavo informacij glede obsega prodaje nekaterim strankam, ne morejo omajati veljavnosti izpodbijane odločbe.
224 Ponoviti je treba, da čeprav Komisija odkrije listine, ki izrecno dokazujejo navezovanje protipravnih stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestanka, so te običajno nepopolne in razpršene, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je večinoma na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma treba sklepati iz več dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ni drugega skladnega pojasnila, pomenijo dokaz kršitve pravil o konkurenci (glej točko 79 zgoraj).
225 Prav tako, čeprav mora Komisija nujno dokazati, da je bil sklenjen protipravni sporazum, bi bilo pretirano zahtevati tudi, da predloži dokaz o posebnem mehanizmu, s katerim naj bi bil dosežen cilj tega sporazuma. Podjetje, odgovorno za kršitev, bi se namreč prelahko izognilo vsaki sankciji, če bi se lahko sklicevalo na nedoločnost predloženih informacij glede izvajanja nezakonitega sporazuma, kadar sta obstoj sporazuma in njegov protikonkurenčni cilj zadostno dokazana (glej točko 41 zgoraj).
226 Različne izraze zadevne kršitve je treba razumeti v splošnem okviru, ki pojasnjuje, zakaj so nastali. Gre za izvajanje dokazov, v okviru katerega je dokazna vrednost različnih dejanskih elementov podprta ali ovržena z drugimi obstoječimi dejanskimi elementi, ki lahko skupaj dokažejo obstoj kompleksne, enotne in trajajoče kršitve (zgoraj v točki 184 navedena sodba Knauf Gips proti Komisiji, točka 310, in zgoraj v točki 40 navedena sodba BPB proti Komisiji, točka 250).
227 V obravnavani zadevi pa trditve Komisije glede dela kompleksne, enotne in trajajoče kršitve, ki zadeva razdelitev strank, temeljijo tako na skladnih izjavah udeležencev, ki povečujejo tudi njihovo odgovornost (in so zato še posebej zanesljive), ter na fragmentih zabeležk, napravljenih na ali neposredno po tehničnih sestankih.
228 Tožeča stranka dejansko ni razložila, zakaj so družbe ExxonMobil, Shell in Sasol neodvisno priznale in podrobno opisale tako razdelitev, če ni prišlo do nikakršnega sporazuma o razdelitvi strank.
229 Ob tem tožeča stranka trdi, da se Komisija ne sme opreti na informacije v zvezi s stiki med podjetji, udeleženci kartela, saj je preiskavo omejila zgolj na tehnične sestanke.
230 Glede tega zadošča navesti, da se dokazi, preučeni zgoraj, nanašajo na tehnične sestanke.
231 Glede na zgornje navedbe je treba skleniti, da ugotovitev Komisije glede praks, katerih namen je bil razdeliti stranke, temelji na celoti zadostnih dokazov, zato Komisija v zvezi s tem ni kršila člena 81 ES.
232 Zato je treba tretji del drugega tožbenega razloga zavrniti.
Četrti del: konkurenčno ravnanje družbe Total France
233 Tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala njenega konkurenčnega ravnanja, ki naj bi ga dokazovali ekonomska študija, ki jo je predložila v upravnem postopku, in izjave drugih udeležencev kartela.
234 Na prvem mestu se tožeča stranka sklicuje na ekonomsko analizo njene cenovne politike glede na državo članico in reprezentativno stranko za glavne vrste parafinskih voskov, prodajane od leta 2002 do leta 2005.
235 Ta ekonomska študija naj bi dokazovala, da ni nobene značilne korelacije med cenovno politiko družbe Total France in, na eni strani, tehničnimi sestanki ter, na drugi strani, evolucijo cen različnih vrst parafinskih voskov. Ta dejavnika naj bi potrjevala, da tožeča stranka ni bila udeležena pri kakršnem koli sporazumu o določitvi cen. Prav tako naj bi bilo iz tega razvidno, da izmenjava informacij o tržnih pogojih ni imela odločilnega vpliva. Komisija pa naj v izpodbijani odločbi ne bi navedla nobenega razloga, ki bi upravičeval neupoštevanja ekonomske študije.
236 Najprej je treba navesti, da je Splošno sodišče že imelo priložnost za preučitev in zavrnitev takih argumentov. To, da so družbe dejansko naznanile dogovorjena zvišanja cen in da so bile tako naznanjene cene temelj za določitev cen posamičnih transakcij, samo po sebi zadostuje za ugotovitev, da je bil cilj in učinek tajnega usklajevanja cen resno omejevanje konkurence (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Cascades proti Komisiji, T‑308/94, Recueil, str. II‑925, točka 194). V takem primeru Komisiji ni treba preučiti podrobnosti argumentacije strank, s katero želijo dokazati, da učinek zadevnih dogovorov ni bilo zvišanje cen nad cene, ki bi bile opažene v običajnih pogojih konkurence, in nanje odgovoriti točko za točko (zgoraj v točki 68 navedena sodba Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 451).
237 Komisija pa je, kot je razvidno iz preučitve prvega in drugega dela tega tožbenega razloga, pravno zadostno dokazala, da so se tajna dogovarjanja v obravnavani zadevi nanašala na določanje cen in da je bil izid sestankov, na katerih se je razpravljalo ali dogovorilo o dvigih cen, pogosto izvršen s preklici cen v razmerju do strank in z naznanili dvigov, ter da so bile tako naznanjene cene temelj za določitev cene pri individualnih transakcijah. Prav tako je, kadar so se udeleženci kartela glede na razmere na trgu dogovorili za ohranitev cen, to treba šteti za del izvršitve zadevne enotne, kompleksne in trajajoče kršitve.
238 Zato ekonomska analiza, ki jo je predložila tožeča stranka, ni upoštevna.
239 Na drugem mestu je treba navesti, da mora biti v skladu s sodno prakso iz obrazložitve posamične odločbe jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je akt izdala, da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvaja nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine zadeve. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi navedene vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 253 ES, presojati ne le glede na besedilo zadevnega akta, ampak tudi glede na kontekst, v katerem je bil ta akt sprejet (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63).
240 Iz tega je mogoče sklepati, da ker ekonomska študija, ki jo je predložila tožeča stranka, ni bila upoštevna (glej točke od 236 do 238 zgoraj), Komisiji ni bilo treba navesti razlogov, ki bi opravičevali to, da v izpodbijani odločbi navedene študije ni upoštevala.
241 Na tretjem mestu so po navedbah tožeče stranke njeni konkurenti v upravnem postopku priznali njeno konkurenčno ravnanje. Iz listin, ki zadevajo tehnične sestanke, in iz izjav drugih strank naj bi bilo razvidno, da je družba Total France razvila politiko, ki je preprečevala, da bi sporazumi, na katere se nanaša izpodbijana odločba, imeli učinke. Te izjave naj bi kazale, da so konkurenti družbe Total France zaradi njenega ravnanja večkrat izgubili stranke ali morali znižati svoje cene.
242 V skladu s sodno prakso je treba preveriti, ali je na podlagi okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka, mogoče dokazati, da se je v obdobju, v katerem je pristopila k protipravnim dogovorom, dejansko ognila izvajanju teh dogovorov, tako da je na trgu ravnala konkurenčno (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T‑224/00, Recueil, str. II‑2597, točka 268, in zgoraj v točki 68 navedeno sodbo Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 625).
243 Poleg tega dejstva, da podjetje, za katero je dokazano, da je sodelovalo pri usklajevanju cen s svojimi konkurenti, na trgu ni ravnalo v skladu z dogovorom z njimi, ni nujno treba upoštevati kot olajševalne okoliščine pri določanju zneska globe, ki jo je treba naložiti. Podjetje, ki kljub usklajevanju s konkurenti vodi bolj ali manj neodvisno tržno politiko, lahko namreč poskuša zgolj izkoristiti kartel v svojo korist (zgoraj v točki 236 navedena sodba Cascades proti Komisiji, točka 230, in sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točka 269).
244 Prvič, ponoviti je treba (glej točko 183 zgoraj), da je iz izjave družbe Shell razvidno, da ko je družba Sasol od tožeče stranke zahtevala, naj bo prva, ki bi strankam poslala tarifni dopis, v katerem bo naveden dvig cene, tožeča stranka tega ni storila, temveč je konkurentom poslala „kopijo“ fiktivnega dopisa o zvišanju. To dokazuje zgolj, da tožena stranka ni izpolnila zahteve družbe Sasol, naj prva da v obtok tarifni dopis, v katerem bo navedeno zvišanje cene. Tožeča stranka poleg tega ne zatrjuje, da v nadaljevanju pri pogajanjih s strankami ni upoštevala izida zadevnega sestanka.
245 Drugič, preučiti je treba argument tožeče stranke, da izjave konkurentov kažejo, da so ti zaradi njenega ravnanja večkrat izgubili stranke ali morali znižati svoje cene.
246 Glede tega je treba poudariti, da se tožeča stranka sklicuje na ustne izjave družbe Shell 14. novembra 2005 14. junija 2006 in 24. junija 2005 ter na odgovor družbe Sasol z dne 18. decembra 2006 na zahtevo Komisije za predložitev informacij. Ti dokumenti pa v resnici niso posvečeni opisu ravnanja tožeče stranke, še manj njegovemu konkurenčnemu ravnanju, temveč vsebujejo stotine strani informacij o delovanju kartela na splošno, ne da bi tožeča stranka niti najmanj podrobno navedla upoštevne odlomke, ki utemeljujejo njen argument.
247 Čeprav je v skladu s sodno prakso besedilo tožbe glede specifičnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na povzetke dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, četudi priložena k tožbi, ne more nadomestiti neobstoja bistvenih elementov pravne argumentacije, ki morajo biti navedeni v tožbi. Poleg tega Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati razlogov in argumentov, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, saj imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2005 v zadevi Honeywell proti Komisiji, T‑209/01, ZOdl., str. II‑5527, točka 57 in navedena sodna praksa). Zato je argument tožeče stranke nedopusten, saj se opira na zgoraj omenjene dokumente.
248 Vsekakor je treba ugotoviti, da te izjave ne opisujejo konkurenčnega ravnanja tožeče stranke, temveč njeno udeležbo pri izvajanju kartela. Izjava družbe Shell celo priča o tem, da je tožeča stranka protestirala, ko je bil njen domači trg tarča prodaje drugih udeležencev.
249 Ob tem se tožeča stranka sklicuje na ročno napisano opombo družbe MOL, napravljeno na sestanku 30. septembra 1994, in na odgovor družbe Sasol z dne 20. decembra 2005 na zahtevo Komisije za predložitev informacij.
250 Zabeležka družbe MOL vsebuje to navedbo:
„Mobil - 2000 t na začetku leta
Dvig cene deloma umaknjen zaradi družbe Total“.
251 Navesti je treba, da se je Komisija na to zabeležko sklicevala v točki 133 obrazložitve izpodbijane odločbe. Razlagala jo je tako:
„[…] podjetja so si sporočila predvidena zvišanja cen in so upoštevala položaj konkurentov, ko so se odločala za taka zvišanja. Tukaj gre za ravnanje, enakovredno sporazumu, da se cene ne spremenijo, ali vsaj za ravnanje, ki ga je mogoče šteti za usklajeno ravnanje.“
252 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka te razlage ne izpodbija. Takega ravnanja tožeče stranke pa ni mogoče opredeliti kot konkurenčno, ker je vsekakor sodelovala pri protikonkurenčni razpravi, katere namen je bil določiti ravni cen, ki se bodo uporabljale, glede na tržni in poslovni položaj udeležencev.
253 Kar zadeva odgovor družbe Sasol z dne 20. decembra 2005 na zahtevo Komisije za predložitev informacij, se tožeča stranka sklicuje na navedbo v zvezi s sestankom 7. in 8. septembra 1995. V skladu z navedbami družbe Sasol je družba Total nelojalno znižala cene družbe Sasol v razmerju do njene stalne stranke. V skladu z navedbami družbe Sasol je to konkreten pokazatelj, da so bili sporazumi, doseženi na tehničnih sestankih, dostikrat kršeni.
254 Čeprav je res, da ta odlomek priča o kršitvi sporazuma o razdelitvi strank, pa je tožeča stranka s tem navedla zgolj dokaz za osamljen incident, ki ne more dokazovati – niti če se upošteva skupaj z goljufijo, navedeno zgoraj v točki 244 – konkurenčnosti njenega ravnanja v zvezi z zadevno kompleksno, enotno in trajajočo kršitvijo. Redki in osamljeni primeri goljufije ali neuveljavljanja kartela posamičnega udeleženca, zlasti kadar gre za dolgotrajen kartel, namreč sami po sebi ne morejo dokazovati, da ta udeleženec ni izvajal kartela ali da je ravnal konkurenčno (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Le Carbone Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 204).
255 Tretjič, ponoviti je treba (glej točki 187 in 188 zgoraj), da v skladu s sodno prakso, če so konkurenti sodelovali na sestankih, na katerih so si izmenjevali informacije, zlasti glede cen, ki so jih želeli uveljaviti na trgu, je podjetje s sodelovanjem na sestanku s protikonkurenčnim ciljem ne le vnaprej odpravilo negotovost glede prihodnjega ravnanja konkurentov, ampak je pri določanju politike, ki jo je nameravalo izvajati na trgu, tudi nujno moralo neposredno ali posredno upoštevati informacije, ki jih je prejelo na teh sestankih. Zato je treba domnevati, če zadevni gospodarski subjekti ne dokažejo nasprotno, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in ostanejo dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na tem trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti. To velja toliko bolj, če je usklajevanje potekalo redno v daljšem časovnem obdobju.
256 V obravnavani zadevi pa so bila tajna usklajevanja glede cene redna in pogosta ter so potekala v daljšem časovnem obdobju, saj ima Komisija informacije o več kot petdesetih sestankih od leta 1992 do leta 2005, na večini katerih je bil zastopnik tožeče stranke prisoten. Zato je imela tožeča stranka obsežno količino informacij, protipravno izmenjanih s konkurenti, ki jih je lahko uporabljala pri določanju svojega poslovnega ravnanja. Obratno pa se tožeča stranka sklicuje na en sam primer, to je na nelojalno zniževanje cen družbe Sasol, ko je poskusila parafinske voske dobavljati stalni stranki družbe Sasol v nasprotju s sporazumom o razdelitvi strank. Vendar je tudi na tehničnem sestanku, na katerem se je razpravljalo o tem incidentu (sestanek 7. in 8. septembra 1995), S. E. iz družbe Total drugim udeležencem sporočil občutljive poslovne informacije, tako da navedeni osamljeni primer ne omogoča sklepa o konkurenčnem poslovnem ravnanju družbe Total.
257 Četrtič je treba navesti, da je tožeča stranka v zvezi z izvršitvijo izida tehničnih sestankov sama navedla, da svojim strankam ni pogosto pošiljala dopisov o zvišanju cen, temveč jim je zvišanja po navadi naznanila ustno med obiski pri njih. Razen tega, da s tem priznava, da je redno zviševala cene, kar je samo po sebi indic za uporabo cen, dogovorjenih ali obravnavanih na tehničnih sestankih, je treba navesti, da je Komisija svojemu odgovoru na tožbo priložila 343 dopisov o zvišanju cen, ki jih je družba Total poslala svojim strankam. Poleg tega je Komisija predložila tudi nekatere dopise o zvišanju cen, ki jih je tožeča stranka poslala konkurentom v okviru mehanizma za nadzor nad izvrševanjem kartela.
258 Petič, poudariti je treba, da je zadevni kartel vseboval več nadzornih mehanizmov. Razen izmenjave tarifnih pisem so se udeležena podjetja zavezala, da lahko vsako vzpostavi stik s strankami svojih konkurentov in tako odkrije goljufije. Glede na dolgo obdobje trajanja kartela si ni mogoče predstavljati, da bi drugi udeleženci tožečo stranko 13 let vabili na tehnične sestanke, če bi informacije, ki jih je tam prejela, sistematično uporabljala za nelojalno zniževanje cen konkurentov in tako za zviševanje obsega svoje prodaje v njihovo škodo.
259 Glede na zgornje navedbe je treba ugotoviti, da okoliščine, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru tega dela tožbenega razloga, tudi če se presojajo celostno, ne omogočajo sklepa, da se je v obdobju, v katerem je sodelovala pri protikonkurenčnih sporazumih, dejansko distancirala od njihove uporabe in na trgu ravnala konkurenčno.
260 Zato Komisija ni kršila niti člena 81 ES niti svoje obveznosti obrazložitve.
261 Zato je tudi četrti del in tako drugi tožbeni razlog v celoti treba zavrniti.
2. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve v zvezi s presojo dela kršitve glede stiskanih parafinov
Prvi del: kršitev člena 81 ES, kar zadeva ugotovitev, da so ravnanja v zvezi s parafinskimi voski na eni strani in ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom na drugi strani sestavljala enotno in trajajočo kršitev
262 Najprej je treba ponoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi tožečo stranko sankcionirala za udeležbo pri kompleksni, enotni in trajajoči kršitvi, pri čemer je bila navedena kršitev opredeljena za kompleksno, ker so jo sestavljali sporazumi, usklajena ravnanja in izmenjave občutljivih informacij, za enotno, ker se je nanašala tako na parafinske voske kot tudi na stiskani parafin, in za trajajočo, ker jo je sestavljala dolga vrsta protikonkurenčnih sestankov.
263 Tožeča stranka v tem delu prvega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila člen 81 ES s tem, da je ugotovila, da ravnanja v zvezi s parafinskimi voski in ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom sestavljajo enotno in trajajočo kršitev.
264 v skladu s sodno prakso je lahko kršitev člena 81(1) ES ne le posledica posameznega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali trajajočega ravnanja. Te razlage ni mogoče izpodbiti s tem, da bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in obravnavan posamično pomenil kršitev navedene določbe (zgoraj v točki 33 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 81, in zgoraj v točki 47 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258).
265 Pojem enotne kršitve pomeni celoto ravnanj različnih subjektov, ki so poskušali doseči isti protikonkurenčni ekonomski cilj (zgoraj v točki 187 navedena sodba Rhône-Poulenc proti Komisiji, točki 125 in 126, in zgoraj v točki 44 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 3699). To, da se različna dejanja podjetij uvrščajo v „enotni načrt“ zaradi svojega enakega cilja, ki je izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, je odločilno za ugotovitev obstoja enotne kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 258 in 260).
266 Glede tega lahko Splošno sodišče pri presoji enotnosti kršitve in obstoja enotnega načrta upošteva, ali gre vsaj deloma za ista podjetja in ali se ta zavedajo, da sodelujejo pri kršitvenih ravnanjih, ki imajo skupen cilj (zgoraj v točki 40 navedena sodba BPB proti Komisiji, točka 257, in sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, ZOdl., str. II‑1255, točka 89).
267 Poleg tega je za opredelitev različnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo, tako da je vsako od njih namenjeno soočanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k izvršitvi celote protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru enotnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. V zvezi s tem je treba upoštevati vsako okoliščino, na podlagi katere je mogoče ugotoviti ali omajati navedeno zvezo, kot je obdobje uporabe, vsebina (vključno z uporabljenimi metodami) in ustrezno tudi cilj različnih zadevnih ravnanj (zgoraj v točki 266 navedena sodba Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, točka 92; glej tudi, v tem smislu, sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točke od 179 do 181).
268 Vendar pa pojem enotnega cilja ne more biti določen s splošnim sklicevanjem na izkrivljanje konkurence na trgu, ki ga zadeva kršitev, ker vplivanje na konkurenco kot cilj ali učinek pomeni sestavni del vsakega ravnanja, za katero se uporablja člen 81(1) ES. Taka opredelitev pojma enotnega cilja bi lahko pojmu enotne in trajajoče kršitve odvzela del smisla, ker bi moralo biti zato več ravnanj, ki se nanašajo na gospodarski sektor in so prepovedana s členom 81(1) ES, sistematično opredeljenih kot sestavni deli enotne kršitve (zgoraj v točki 266 navedena sodba Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, točka 92).
269 V obravnavani zadevi je Komisija svojo odločitev, da bo ravnanja v zvezi s parafinskimi voski in stiskanim parafinom štela za enotno kršitev, utemeljila s temi ugotovitvami:
„[…]
(295) Stiskani parafini so bili vsaj dvakrat predmet tehničnih sestankov – 30. in 31. oktobra 1997 ter 11. in 12. maja 2004. Udeleženci sestanka 8. in 9. maja 1999, posvečenega stiskanemu parafinu, so bili v bistvu isti kot udeleženci, ki so po navadi zastopali svoja podjetja na tehničnih sestankih. Stiskani parafin in parafinski voski so tesno povezani proizvodi: stiskani parafin je edina surovina, iz katere je mogoče izdelati parafinske voske, in ga proizvajajo in/ali prodajajo podjetja, ki proizvajajo in/ali prodajajo tudi parafinske voske. Mehanizem, ki je bil uporabljen in preverjen za parafinske voske (in sicer periodični sestanki, razprave in določanje cen) je bil enako uporabljen za stiskani parafin. Vsaj nekatere osebe, vpletene v kršitev glede parafinskih voskov, so bile v svojem podjetju odgovorne tudi za stiskani parafin. Vprašanja glede parafinskih voskov in vprašanja glede stiskanega parafina so imela isti skupni splošni ekonomski cilj, in sicer nadzor ter določanje cene za vsakega od teh proizvodov, kar je omogočilo zaščito podjetij pred konkurenco in jih je postavilo v položaj, v katerem so zaradi zmanjšanega konkurenčnega pritiska in povečane transparentnosti trga stabilizirala ali povečala svoje dobičke.
(296) Okoliščine te zadeve, zlasti organizacijske in vsebinske povezave med razpravami o proizvodih, so take, da bi bilo neutemeljeno šteti sporazume in/ali usklajena ravnanja glede stiskanega parafina za ločeno kršitev.“
270 Na prvem mestu tožeča stranka navaja, da Komisija ne bi smela ugotoviti, da gre v obravnavani zadevi za enotno kršitev, saj naj bi parafinski voski in stiskani parafin spadali na ločena trga proizvodov.
271 Navesti je treba, da v smislu sodne prakse, povzete zgoraj v točkah od 265 do 268, to, da se protikonkurenčna ravnanja nanašajo na dva ločena trga proizvodov, Komisiji ne more preprečiti, da ugotovi obstoj enotne kršitve, kadar se ravnanja glede različnih trgov uvrščajo v enotni načrt, ki se ga udeleženci zavedajo.
272 Tožeča stranka se sicer res sklicuje na odločbe Komisije, v katerih je ugotovila, da gre v zvezi s proizvodi, ki spadajo na ločene trge, za ločene kršitve. Vendar je v teh primerih šlo za sosednje trge, medtem ko sta v obravnavani zadevi trg parafinskih voskov in trg stiskanega parafina vertikalno povezana, saj je stiskani parafin surovina za izdelavo parafinskih voskov. Splošno sodišče pa je v sodbi Le Carbone Lorraine proti Komisiji (točka 254 zgoraj, točki 64 in 65) že potrdilo analizo Komisije, ki je protikonkurenčna ravnanja v zvezi z ločenima trgoma, ki sta bila vertikalno povezana, opredelila kot enotno kršitev, zlasti zato, ker je bil namen sporazuma, sklenjenega glede surovin, okrepiti glavni sporazum, ki je zadeval izvedene proizvode.
273 Zato je ta argument tožeče stranke treba zavrniti.
274 Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da Komisija v obravnavani zadevi ni dokazala, da je iz zvez med parafinskimi voski in stiskanim parafinom razviden enotni načrt.
275 Glede tega je treba navesti, da je Komisija v izpodbijani odločbi preučila dokaze v zvezi z vplivom razprav glede stiskanega parafina na delovanje sklopov kartela, ki zadevata parafinski vosek.
276 Prvič, v izjavi družbe Shell 14. junija 2006, na katero se je Komisija sklicevala v okviru preučitve sklopa kršitve glede stiskanega parafina (opomba št. 557 izpodbijane odločbe), je izrecno omenjena povezava med ravnanji v zvezi s stiskanim parafinom in ravnanji v zvezi s parafinskimi voski. Družba Shell je namreč navedla, da so bile strankam zvišanja cene parafinskih voskov utemeljena z zvišanjem cene stiskanega parafina, edine surovine. Dodala je, da stranke ne bi sprejele navedenih zvišanj, če bi vedele, da se cena surovine ni spremenila. Tako so bila umetna zvišanja cene stiskanega parafina namenjena zagotovitvi izvršitve zvišanja cen parafinskih voskov, ki so bile dogovorjene na tehničnih sestankih.
277 Drugič, Komisija se v opombi k točki 149 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na zabeležko družbe Sasol v zvezi s tehničnim sestankom 3. in 4. novembra 1998. V skladu z navedeno zabeležko družbe Sasol se:
„sestavi okrožnica z [utemeljitvijo] ‚položaj glede surovin‘ ([količine – razpoložljivost]) s ciljem
– da se cene, nižje od 120 DEM, zvišajo,
– da se cene ne znižajo,
– da proizvajalci sveč dobijo ‚dokumente‘ za pogajanja z verigami“.
278 Komisija je to zabeležko v točki 149 obrazložitve izpodbijane odločbe razlagala tako:
„To kaže, da je bilo za 1. januar 1999 predvideno zvišanje cene za 6 DEM za vse stranke, ker cilj 120 DEM še ni bil dosežen (glej tudi preglednico, navedeno v točki 145 obrazložitve, ki kaže, da je bil oktobra 1997 dosežen sporazum, da se nekatere minimalne cene določijo na 120 DEM, ki je nato od tega sestanka štel za veljavno referenco). To zvišanje je moralo biti strankam utemeljeno s pomanjkanjem surovin. Osebe, ki so zastopale podjetja, so se dogovorile, da se cene nikakor ne smejo znižati.“
279 Ugotoviti je treba, da je Komisija na podlagi te zabeležke družbe Sasol lahko legitimno ugotovila, da so se udeleženci kartela odločili zvišanje svojih cen parafinskih voskov utemeljiti s pomanjkanjem stiskanega parafina. Sklicevanje na „količine“ in na „razpoložljivost“ „surovin“, kar je bila utemeljitev zvišanja cen v razmerju do kupcev parafinskih voskov, namreč v bistvu pomeni, da so udeleženci kartela nameravali strankam sporočiti, da je navedeno zvišanje postalo nujno zaradi razvoja položaja na trgu stiskanega parafina, in sicer zaradi nastopa pomanjkanja stiskanega parafina.
280 Tožeča stranka ne more veljavno trditi, da je logika Komisije napačna, saj je šlo za pomanjkanje stiskanega parafina, in ne za evolucijo cen stiskanega parafina. Če trg deluje normalno, namreč zmanjšanje ponudbe, kadar se ostali dejavniki ne spremenijo, pomeni zvišanje cene. Tožeča stranka pa ne omenja nobene okoliščine, ki bi nevtralizirala učinek pomanjkanja stiskanega parafina na njegovo ceno.
281 Zato dokazi, ki so bili Komisiji dosegljivi in na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, kažejo, da so udeleženci kartela strankam zvišanje ali ohranitev cen parafinskih voskov utemeljili z umetnimi dvigi cen stiskanega parafina. Zato se osrednji sklop kršitve, ki zadeva zlasti določanje cen parafinskih voskov, in sklop kršitve glede stiskanega parafina medsebojno dopolnjujeta.
282 Na tretjem mestu tožeča stranka vseeno trdi, da so se ravnanja v zvezi s parafinskimi voski raztezala na območju EGP, medtem ko so bila ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom omejena na Nemčijo. Razlika med geografskima obsegoma ravnanj pa naj bi izključevala enotnost kršitve, kar naj bi nasprotovalo ugotovitvam Komisije iz točke 295 obrazložitve izpodbijane odločbe.
283 V zvezi s tem je treba navesti, da med strankami ni sporno, kot je razvidno iz točke 70 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je upoštevni geografski trg tako za parafinske voske kot tudi za stiskani parafin EGP. Zato bi v skladu z ekonomskimi pravili delovanja trga zvišanje cene v Nemčiji običajno moralo povzročiti dvig cen v drugih državah članicah.
284 Poleg tega, kot je razvidno iz točke 278 zgoraj, nastop pomanjkanja stiskanega parafina običajno povzroči zvišanje cene. Zato je Komisija lahko upravičeno ugotovila, da so bila ravnanja, katerih cilj je bil v bistvu zvišati cene za nemške stranke, namenjena tudi zagotovitvi uspeha ravnanj na trgu parafinskih voskov, saj je zvišanje cene parafinskega voska na nemškem trgu, ki je največji trg v EGP, lahko povzročilo, da se je kupcem parafinskih voskov „utemeljitev“ dviga cene, ki naj bi ga povzročilo pomanjkanje stiskanega parafina, zdela verjetnejša.
285 Tako je Komisija lahko upravičeno ugotovila, da so ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom, ki so povzročila dvig cene vsaj v Nemčiji, ravnanja v zvezi s parafinskimi voski napravila za sprejemljivejša, zlasti ker ima dokaze o tem, da so udeleženci kartela nameravali zvišanje cen parafinskih voskov utemeljiti s pomanjkanjem stiskanega parafina, običajna posledica tega pa je dvig cene stiskanega parafina.
286 Vsekakor pa je iz sodbe BASF in UCB proti Komisiji (točka 267 zgoraj, točki 179 in 208) razvidno, da to, da so se ravnanja nanašala na različna ozemlja, samo po sebi ne zadošča za sklep o dveh ločenih kršitvah, saj je odločilni element obstoj splošnega načrta.
287 Zato je treba zavrniti argumente tožeče stranke v zvezi z razliko med zadevnima ozemljema.
288 Na četrtem mestu tožeča stranka izpodbija trditev iz točke 295 utemeljitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero se je „mehanizem, uporabljen in preizkušen za parafinske voske (in sicer periodični sestanki, pogovori in določanje cen) na enak način uporabljal za stiskani parafin“. Trdi, da ustne izjave družbe Shell omenjajo obstoj dveh jasno različnih vrst ravnanj in da so bili sestanki v zvezi s stiskanim parafinom veliko manj pogosti. Od 30. oktobra 1997 do 12. maja 2004 naj bi namreč bili samo 4 „sestanki glede stiskanega parafina“, medtem ko je bilo v istem obdobju 29 tehničnih sestankov glede parafinskih voskov.
289 Najprej je treba navesti, da ima Komisija dokaze, ki pričajo o določitvi cene stiskanega parafina na dveh tehničnih sestankih. V zabeležki družbe MOL v zvezi s sestankom 30. in 31. oktobra 1997 je navedeno „slack wax DEM 550 DEM 600“ in so natančno opredeljeni prihodnji datumi zvišanja za vsako od podjetij (točka 145 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega je v ročno napisani zabeležki družbe Total France v zvezi s sestankom 11. in 12. maja 2004 navedeno „40 €/t stiskanega parafina“ (točka 174 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz besedila vseh teh zabeležk je razvidno, da so udeleženci kartela obravnavali in določali tako ceno stiskanega parafina kot tudi cene parafinskih voskov.
290 Poleg tega so v skladu z izjavo družbe Shell z dne 18. marca 2005 ravnanja zadevala tri skupine proizvodov, in sicer popolnoma rafinirane parafinske voske, trde parafinske voske in mešanice parafinskih voskov ter posredno stiskani parafin kot surovino.
291 Družba Shell je v isti izjavi navedla tudi, da je bilo predstavnikom industrije parafinskih voskov jasno, da če bodo cene teh proizvodov zrasle za nek znesek ali odstotek, bo hkrati prišlo do sočasnega dviga cene surovine, in sicer stiskanega parafina, ki bo znašal od 30 do 40 % zvišanja cen parafinskih voskov.
292 Nato je družba Shell v izjavi z dne 26. oktobra 2005 obrazložila vpliv tehničnega sestanka 27. in 28. februarja 2003 v Münchnu (Nemčija), na katerem so udeleženci kartela razpravljali samo o parafinskih voskih, na ceno stiskanega parafina, ki jo je uporabljala. V skladu z navedbami družbe Shell je njen predstavnik kljub temu, da ni prišlo do razprav o ceni stiskanega parafina, iz dogovorov o ceni parafinskih voskov lahko sklepal, naj cena stiskanega parafina naraste v povprečju za 35 EUR na tono.
293 Iz tega je mogoče sklepati, da izjave družbe Shell, na katere se tožeča stranka sklicuje, da bi dokazala ločenost ravnanj v zvezi s parafinskim voskom in ravnanj v zvezi s stiskanim parafinom, njene trditve ne podpirajo. Pri opisu proizvodov, na katere so se nanašala ravnanja, je družba Shell namreč stiskani parafin uvrstila med različne podkategorije parafinskih voskov (glej točko 290 zgoraj). Zgolj to, da so v skladu z navedbami družbe ravnanja stiskani parafin zadevala le posredno, ne omaja enotnosti kršitve, saj so udeleženci lahko zvišanja cen stiskanega parafina predvideli na podlagi zvišanj, dogovorjenih na tehničnih sestankih za parafinske voske.
294 Iz tega razloga opazka tožeče stranke, da so bili sestanki glede stiskanega parafina veliko redkejši od sestankov glede parafinskih voskov, ne more omajati trditve Komisije, da so bili za ta dva sklopa kršitve uporabljeni isti mehanizmi. Glede na to namreč, da so zvišanja cen parafinskih voskov avtomatično povzročila zvišanje cen stiskanega parafina na način, ki so ga vsi udeleženci lahko predvideli, je treba ugotoviti, da za doseg usklajenih dvigov cene stiskanega parafina njegove cene ni bilo treba redno obravnavati in določati.
295 Zato je argumente tožeče stranke v zvezi z delovanjem teh dveh sklopov kršitve treba zavrniti. Iz dokazov, razpoložljivih Splošnemu sodišču, je namreč razvidno, da je bilo njuno delovanje zelo podobno.
296 Na petem mestu tožeča stranka trdi, da udeleženci teh dveh sklopov kršitve niso bili isti. Iz sodb Jungbunzlauer proti Komisiji (točka 243 zgoraj, točka 312) ter Tokai Carbon in drugi proti Komisiji (točka 184 zgoraj, točka 120) pa naj bi bilo razvidno, da je treba upoštevati, ali so udeleženci različnih obravnavanih ravnanj isti.
297 Navesti je treba, da so vsi udeleženci kršitvenih ravnanj v zvezi s stiskanim parafinom, družbe Dea (nato Shell, po pridobitvi družbe Dea), ExxonMobil, Sasol in Total, sodelovali tudi pri ravnanjih v zvezi s parafinskimi voski (točka 2 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ta položaj se občutno razlikuje od dejanskega okvira zadev, v katerih sta bili izdani sodbi Tokai Carbon in drugi proti Komisiji (točka 184 zgoraj) ter Jungbunzlauer proti Komisiji (točka 243 zgoraj), na kateri se sklicuje tožeča stranka. V teh zadevah je bila istovetnost podjetij, udeleženih pri ravnanjih, ki so zadevala različne trge, bolj omejena.
298 Poleg tega je treba dodati, da družbe MOL, Repsol in ENI na nemškem trgu v obdobju trajanja kršitve niso prodajale stiskanega parafina končnim strankam, razen minimalnih količin, ki jih je družba Repsol prodala leta 1999 in 2000. Zato je bila njihova udeležba pri sklopu kršitve glede stiskanega parafina že izključena zaradi njihovega poslovnega položaja.
299 Nazadnje je treba navesti, da je bilo vprašanje stiskanega parafina obravnavano tudi na dveh tehničnih sestankih, na katerih so bili prisotni predstavniki družb MOL in „H&R/Tudapetrol“ in na katerih je bila določena cena stiskanega parafina. Poleg tega se je družba MOL udeležila tehničnega sestanka 3. in 4. novembra 1998, na katerem so se udeleženci dogovorili, da bodo zvišanje cen parafinskih voskov utemeljili s pomanjkanjem stiskanega parafina. Iz tega izhaja, da za ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom in za zvezo med trgoma proizvodov in deloma kršitvenih ravnanj niso vedela le podjetja, ki so bila spoznana za odgovorna za ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom (družbe Shell, ExxonMobil, Sasol in skupina Total), temveč tudi druga.
300 Ker so torej vsa podjetja, udeležena pri sklopu kršitve glede stiskanega parafina, sodelovala tudi pri ravnanjih glede parafinskih voskov in ker so tudi preostala udeležena podjetja vedela za ravnanja glede stiskanega parafina in za medsebojno dopolnjevanje obojih ravnanj, je treba argumente tožeče stranke v zvezi z neobstojem istovetnosti udeleženih podjetij zavrniti.
301 Na šestem mestu tožeča stranka navaja, da je v skladu z izpodbijano odločbo enotnost kršitve posledica tega, da so ravnanja v zvezi s parafinskimi voski in ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom imela skupni cilj nadzora nad ceno in določanja cene. Vendar naj bi bil ta cilj skupen veliki večini kartelov, zato naj bi to merilo Komisiji omogočalo, da ločene kršitve arbitrarno in umetno šteje za enotno kršitev.
302 Navesti je treba, da je iz zgornje analize razvidno, da so bili ta dva trga proizvodov in ravnanja v zvezi s temi proizvodi tesno povezani. Glede tega zadošča ponoviti, da so zadevna podjetja lahko relativno natančno napovedala zvišanje cene stiskanega parafina, ki je sledila dvigom cen parafinskih voskov, dogovorjenih na tehničnih sestankih. Poleg tega je Komisija predložila dokaze, da so udeleženci tehničnega sestanka nameravali zvišanje cen parafinskih voskov utemeljiti s pomanjkanjem stiskanega parafina. Nazadnje, na dveh sestankih so udeleženci obravnavali in določili ceno tako parafinskih voskov kot tudi stiskanega parafina.
303 Zato je Komisija zbrala dovolj indicev in dokazov za to, da se ravnanja v zvezi s parafinskimi voski in ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom uvrščajo v enotni načrt, ki so se ga udeleženci zavedali.
304 Torej je Komisija upravičeno ugotovila, da sklop kršitve glede stiskanega parafina in osrednji sklop kršitve sestavljata enotno kršitev.
305 Te ugotovitve drugi argumenti tožeče stranke ne morejo izpodbiti.
306 Prvič, tožeča stranka navaja, da je Komisija za vsak sklop kršitve določila drugačno obdobje trajanja, in sicer od leta 1992 do leta 2005 za parafinske voske ter od leta 1997 do leta 2004 za stiskani parafin. Poleg tega naj niti začetek niti konec trajanja zatrjevanih ravnanj ne bi sovpadala. Splošno sodišče pa naj bi v sodbi Jungbunzlauer proti Komisiji (točka 243 zgoraj, točka 312) ta element upoštevalo in na njegovi podlagi zavrnilo opredelitev za enotno kršitev.
307 Čeprav je res, da je Splošno sodišče v sodbi Jungbunzlauer proti Komisiji (točka 243 zgoraj, točka 312) upoštevalo razliko v trajanju ravnanj v zvezi z dvema različnima proizvodoma, pa ta element pri njegovi analizi ni bil odločilen. Splošno sodišče je namreč poudarilo, da ni bilo enotnega načrta, omenilo pa je tudi zelo omejeno istovetnost udeležencev obeh kršitev. Poleg tega sta trg parafinskih voskov in trg stiskanega parafina – drugače od trga citronske kisline in trga natrijevega glukonata, ki sta bila preučena v sodbi Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 243 zgoraj, in ki sta nepovezana trga – vertikalno povezana, tako da so lahko zadevna podjetja na podlagi dvigov, dogovorjenih za parafinske voske, celo napovedala zvišanje cene stiskanega parafina. Zato je dejanski okvir obravnavane zadeve občutno drugačen od okvira zadeve, v kateri je bila izdana sodba Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 243 zgoraj.
308 Poleg tega je treba navesti, da ustaljena sodna praksa, povzeta zgoraj v točkah od 265 do 267, med merili za enotnost kršitve ne navaja tega, ali je trajanje ravnanj v zvezi z različnimi proizvodi enako. Nasprotno, navedena sodna praksa poudarja merilo, ali obstaja enotni načrt, ki se ga udeleženci zavedajo, ki je v obravnavani zadevi izpolnjeno.
309 Zato je treba zavrniti argument tožeče stranke glede razlike med trajanjem ravnanj v zvezi s parafinskimi voski in stiskanim parafinom.
310 Drugič, v skladu z navedbami tožeče stranke naj bi Komisija napačno ugotovila, da so bili predstavniki podjetij, ki so sodelovali na sestanku 8. in 9. marca 1999, ki se je nanašal specifično na stiskani parafin, isti kot tisti, ki so sodelovali na tehničnih sestankih, ki so se v splošnem nanašali na parafinske voske. Kar zadeva družbo Total France, naj bi udeleženci navedenega sestanka bili ne le drugi kot udeleženci tehničnih sestankov, ampak naj tudi sploh ne bi bili uslužbenci družbe Total France, temveč družbe Total Deutschland.
311 Ta argument ne more omajati analize Komisije. Komisija je namreč lahko v točki 295 izpodbijane odločbe veljavno ugotovila, da so „udeleženci […] bili v bistvu isti“, saj so odgovorne osebe več drugih družb, na primer družb Shell in Sasol, bile na obeh vrstah sestankov dejansko iste.
312 Kakor koli pa je treba ponoviti (glej točko 265 zgoraj), da je ključni dejavnik za ugotovitev, da gre za enotno kršitev, to, da se ravnanja v zvezi z različnimi trgi uvrščajo v enotni načrt, ki se ga udeleženci zavedajo. Dejstvi, da se je o vprašanju stiskanega parafina razpravljalo na dveh tehničnih sestankih in da so udeleženci na teh tehničnih sestankih celo določili ceno stiskanega parafina, pa dokazujeta, da so osebe, odgovorne za parafinske voske, dobro vedele za ravnanja v zvezi s stiskanimi parafini. Poleg tega to, da so na tehničnem sestanku 3. in 4. novembra 1998 udeleženci želeli zvišanje cene parafinskih voskov utemeljevati s pomanjkanjem na trgu stiskanega parafina, kaže, da so se dobro zavedali medsebojnega dopolnjevanja ravnanj v zvezi z obema proizvodoma.
313 Zato argument tožeče stranke v zvezi s tem, da njen predstavnik na tehničnih sestankih ni bil isti kot predstavnik na sestanku glede stiskanega parafina 8. in 9. maja 1999, ni upošteven.
314 Glede na zgornje navedbe je treba potrditi ugotovitev Komisije, da so ravnanja v zvezi s parafinskimi voski in ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom bila del ene same kršitve, in torej zavrniti argumente tožeče stranke, navedene v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga.
315 Ob tem je treba zabeležiti, da so bili argumenti tožeče stranke, s katerimi ta izpodbija trajajočo naravo kršitve, navedeni v okviru drugega dela tega tožbenega razloga. Zato bo Splošno sodišče te argumente presodilo na koncu preučitve drugega dela tega tožbenega razloga.
Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve, kar zadeva opredelitev ravnanj v zvezi s stiskanim parafinom
316 Tožeča stranka meni, da Komisija nima zadostnih dokazov za to, da je na tehničnih sestankih prišlo do ravnanj, ki so omejevala konkurenco glede prodaje stiskanega parafina končnim potrošnikom v Nemčiji. Četudi bi se sestanka 30. in 31. oktobra 1997 ter 11. in 12. maja 2004 nanašala na omejujoče ravnanje v zvezi s prodajo stiskanega parafina končnim potrošnikom v Nemčiji, bi pomenila samo dve enkratni kršitvi (od katerih naj bi prva poleg tega zastarala) in ne bi mogla utemeljevati ugotovitve o trajajoči kršitvi v obdobju od leta 1997 do leta 2004. Zato naj bi Komisija v zvezi s tem kršila člen 81 ES in svojo obveznost obrazložitve.
Izpodbijana odločba
317 Komisija je v točki 288 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Družbi Sasol in Shell izrecno priznavata, da so bile cene stiskanega parafina predmet razprav med konkurenti, natančneje od konca devetdesetih let, in sta navedli podrobnosti glede nekaterih zadevnih pogodb (glej tudi točko 112 obrazložitve). Po sestanku, ki je potekal 30. in 31. oktobra 1997 (glej točko 145 obrazložitve), so pri razpravah glede stiskanega parafina sodelovale vsaj družbe ENI, H&R/Tudapetrol, MOL, Repsol, Sasol, Dea (po letu 2002 Shell) in Total, ki so se dogovarjale o zvišanju cen. Dokazana je udeležba predstavnikov družb Shell in Total na vsaj enem sestanku, ki je bil 8. in 9. marca 1999 in je bil posebej namenjen stiskanemu parafinu (glej točko 152 obrazložitve). Družbi Sasol in ExxonMobil v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah prisotnosti na tem sestanku ne zanikata in njuna prisotnost se zdi dejansko verjetna glede na zabeležko, ročno napisano na notranjem elektronskem sporočilu, poslanem prejšnjega dne družbi Shell, v kateri je navedeno ‚vsi proizvajalci‘. Družbe Sasol, Shell in Total so imele svoje predstavnike tudi na tehničnem sestanku 11. in 12. maja 2004 (glej točko 174 obrazložitve), na katerem je bil [sklenjen] sporazum glede cene stiskanega parafina. Komisija poleg tega opozarja, da je bil stiskani parafin predmet razprav na nekaterih tehničnih sestankih, na katerih so bili prisotni predstavniki družb ExxonMobil, Sasol, Shell in Total. Družba ExxonMobil je priznala, da je pri teh pogovorih sodelovala od leta 1993 do leta 1996. Družba ExxonMobil je priznala tudi, da je [T. H.], predstavnik družbe ExxonMobil, sodeloval pri pogovorih glede stiskanega parafina za račun proizvajalcev ivernih plošč v nemško govorečem delu Evrope od leta 1999 do leta 2001 in v splošnem potrjuje, da je v okviru dogovarjanja v kartelu prišlo do pogovorov v zvezi s stiskanim parafinom, ki se prodaja končnim strankam. Poleg tega družba Total navaja, da so potekali pogovori o zvišanju cen parafinskega voska. Družbi Shell in ExxonMobil potrjujeta tudi, da so sestanki glede stiskanega parafina potekali zunaj okvira tehničnih sestankov. Čeprav so bile tudi družbe ENI, H&R‑Tudapetrol, MOL in Repsol zastopane na nekaterih od teh sestankov, Komisija meni, da razpoložljivi dokazi ne zadoščajo za dokaz o odgovornosti teh podjetij za kršitev glede stiskanega parafina. Poleg tega, čeprav se zdi, da se nekateri dokazi nanašajo na druga obdobja in trge, Komisija meni, da razpoložljivi dokazi dovoljujejo sklep zgolj o kršitvi glede stiskanega parafina, prodajanega končnim strankam na nemškem trgu v letih od 1997 do 2004.“
318 Poleg tega je Komisija v točki 112 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Vprašanje stiskanega parafina je bilo obravnavano na nekaterih tehničnih sestankih [točke 144, 145, 152, 157, 174 in 175 izpodbijane odločbe]. Poleg tega so bili sporazumi glede stiskanega parafina, ki se je prodajal končnim strankam na nemškem trgu, sklenjeni vsaj enkrat zunaj tehničnih sestankov, ko so se predstavniki družb Shell, Sasol, ExxonMobil in Total ter morebiti drugi sestali in poglobili pogovore o stiskanem parafinu, drugače rečeno, določili cene in izmenjali poslovno občutljive informacije. Dokazano je na primer, da je tak sestanek potekal v Düsseldorfu 8. in 9. marca 1999. Osebe, ki so zastopale podjetja na posebnem sestanku glede stiskanega parafina, so bile za večino podjetij iste kot tiste, ki so se udeleževale tehničnih sestankov, z izjemo družbe Total.“
319 Navesti je treba, da se točke 144, 145, 152, 157, 174 in 175 obrazložitve izpodbijane odločbe nanašajo na sestanke 19. in 20. junija 1997, 30. in 31. oktobra 1997, 8. in 9. marca 1999, 3. in 4. februarja 2000, 11. in 12. maja 2004 ter 3. in 4. avgusta 2004.
320 Komisija je svojo odločitev, da bo obstoj protikonkurenčnih ravnanj v zvezi s stiskanim parafinom dokazala zgolj za prodajo končnim potrošnikom v Nemčiji, utemeljila tako:
„[…]
(289) Komisija poleg tega meni, da so se ti pogovori nanašali izključno na stiskani parafin, ki so ga povezana podjetja prodajala končnim strankam, kot so proizvajalci ivernih plošč, in ne na primer na parafinske voske. Čeprav se v izjavah podjetij večinoma ne razlikuje med različnimi uporabami stiskanega parafina, pa je v elektronskem sporočilu, navedenem v točki 152 obrazložitve [sestanek v Düsseldorfu 8. in 9. marca 1999], omenjen izključno stiskani parafin, ki se prodaja proizvajalcem ivernih plošč. Zato Komisija meni, da obstajajo dvomi o tem, ali je bila predmet kršitve tudi prodaja stiskanega parafina strankam, ki niso končne stranke, in omejuje svoje ugotovitve na stiskani parafin, ki se je prodajal končnim strankam. Te ugotovitve potrjujeta družbi Shell in ExxonMobil [Shell, spis str. 8122‑8123, 38846; Exxon, odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, str. od 36 do 48].
(290) Iz razpoložljivih dokazov je mogoče sklepati, da so se občasni pogovori glede stiskanega parafina nanašali v bistvu na nemški trg. Družbe ExxonMobil, Sasol, Shell in Total prodajo ves stiskani parafin na nemškem trgu in sestanki, na katerih so potekali pogovori o stiskanem parafinu, so potekali v Nemčiji. Komisija meni, da ni dovolj podatkov, da bi bilo mogoče sklepati, da so se dogovori glede stiskanega parafina nanašali tudi na stiskani parafin, ki se je prodajal končnim strankam v drugih državah.
(291) Komisija meni, da se je kršitev v delu, v katerem zadeva stiskani parafin, ki se je prodajal končnim strankam na nemškem trgu, začela na sestanku 30. in 31. oktobra 1997 in končala na sestanku 11. in 12. maja 2004.
(292) Komisija zato meni, da so bili na podlagi pogovorov o stiskanem parafinu, ki se je prodajal končnim strankam na nemškem trgu, sprejeti sporazumi in/ali usklajena ravnanj v smislu člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma o EGP. Ta ugotovitev temelji na neodvisnih in skladnih izjavah družb Shell in Sasol, ki jih potrjujejo izjave družb ExxonMobil in Total. To ugotovitev potrjujejo pisni dokazi.“
Preučitev dokazov o protikonkurenčnih sestankih
321 Tožeča stranka v obravnavani zadevi meni, da Komisija nima zadostnih dokazov o tem, da je na tehničnih sestankih prišlo do protikonkurenčnih ravnanj v zvezi s prodajo stiskanega parafina končnim strankam v Nemčiji.
322 Na prvem mestu je treba ponoviti, da sta družbi Shell (glej točke od 290 do 292 zgoraj) in ExxonMobil v izjavah z dne 14. junija 2006 navedli, da so se protikonkurenčna ravnanja nanašala tudi na stiskani parafin in da so pogovori v zvezi s tem potekali med večstranskimi sestanki konkurentov. Družba Shell je celo natančneje navedla, da so bila vprašanja glede stiskanega parafina obravnavana na nekaterih tehničnih sestankih in na nekaterih sestankih, posvečenih stiskanemu parafinu. Te izjave so bile napravljene na podlagi pričanj oseb, ki so bile prisotne na tehničnih sestankih, po tehtnem premisleku, in inkriminirajo tudi podjetja, v imenu katerih so bile podane. Zato so v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 66, še posebej zanesljive.
323 Na drugem mestu je treba navesti, da so te izjave potrjene z dokaznimi listinami, nastalimi v času nastanka dejanskega stanja. Kot je Komisija ugotovila v točki 215 izpodbijane odločbe, je zabeležke družbe MOL med sestanki napravila oseba, ki je na njih sodelovala, njihova struktura pa je relativno podrobna. Zato je v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 80, njihova dokazna vrednost zelo velika.
324 Prvič, glede tehničnega sestanka 19. in 20. junija 1997 se je Komisija v točki 144 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na zabeležko družbe MOL, ki vsebuje navedbe „Shell/NL, ki prodaja stiskani parafin na primer Bolsiusu“ in „parafinski vosek: DEM 550 “. Tožeča stranka ni navedla nobenega stališča glede te zabeležke.
325 Splošno sodišče ugotavlja, da navedena zabeležka dokazuje obstoj pogovorov o stiskanem parafinu in sporazuma o njegovi ceni, kot je Komisija v zvezi s tem tehničnim sestankom upravičeno navedla v točki 112 obrazložitve izpodbijane odločbe.
326 Drugič, Komisija je glede sestanka 30. in 31. oktobra 1997 v točki 145 obrazložitve izpodbijane odločbe citirala zabeležko družbe MOL, ki vsebuje navedbo „slack wax: DEM 550 600“.
327 Tožeča stranka trdi, da iz te zabeležke ni razvidno, da so udeleženci sklenili sporazum v zvezi s prodajo parafinskega voska končnim strankam v Nemčiji. Najbolj skladna razlaga naj bi bila, da se navedba „slack wax: DEM 550 600“ nanaša na ceno parafinskih voskov.
328 Te razlage ni mogoče sprejeti, saj bi bilo popolnoma nerazumno, da bi predstavnik družbe MOL navedel „slack wax“ – stiskani parafin – pri sklicevanju na cene parafinskih voskov. Poleg tega so v skladu z zabeležko družbe MOL cene parafinskih voskov, odvisno od vrste in stopnje rafiniranja, znašale od 950 do 1350 DEM, tako da ni mogoče meniti, da bi cena 600 DEM lahko pomenila ceno parafinskih voskov. Nasprotno, navedba „slack wax: DEM 550 600“ je popolnoma skladna z vsebino zabeležke družbe MOL v zvezi s prejšnjim sestankom, ki je potekal 19. in 20. junija 1997, v kateri je navedeno, da je bila za stiskani parafin dogovorjena cena 550 DEM.
329 Tožeča stranka vseeno trdi, da iz zabeležke družbe MOL ni razvidno, da so udeleženci določili cene stiskanega parafina za prodajo nemškim končnim strankam.
330 Vendar ta argument ni upošteven, saj se splošna določitev cene uporablja za vse stranke, vključno z nemškimi končnimi strankami. Poleg tega je Komisija razloge, iz katerih se je odločila za omejitev protikonkurenčnih ravnanj glede stiskanega parafina na prodajo nemškim končnim strankam, pojasnila v točkah od 289 do 292 obrazložitve izpodbijane odločbe, navedenih zgoraj v točki 320. Tožeča stranka ni predstavila argumentov glede teh delov izpodbijane odločbe.
331 Zato se je Komisija v točki 112 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno sklicevala na ta tehnični sestanek in na dokaze v zvezi z njim, da bi dokazala obstoj sklopa kršitve glede stiskanega parafina.
332 Tretjič, Komisija je v točki 152 obrazložitve izpodbijane odločbe obravnavala sestanek, posvečen stiskanemu parafinu, ki je potekal 8. in 9. marca 1999 in na katerem so bili prisotni vsaj predstavniki družb Shell, Total in ExxonMobil.
333 V skladu s točko 152 obrazložitve izpodbijane odločbe ročno napisana zabeležka družbe Shell, nastala v času nastanka dejanskega stanja, kaže, da je predstavnik te družbe pričakoval, da bodo na sestanku 8. in 9. Marca 1999 osebe, ki so zastopale različna podjetja, izmenjale informacije o oskrbi nekaterih strank s stiskanim parafinom. Ta zabeležka vsebuje navedbo „8/9.3.99 PM = iverna plošča“, pri čemer PM v skladu z navedbami družbe Shell pomeni „parafinska mafija“. Naveden predstavnik je dan po tem sestanku poslal svojemu nadrejenemu elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da družba Shell namerava s 1. junijem 1999 zvišati cene stiskanega parafina, ki jih uporablja v sektorju ivernih plošč, za od 8 do 10 %. V ročno napisani zabeležki v zvezi s tem sporočilom je navedeno: „Vsi proizvajalci vidijo, da je nujno zvišati (cene)“.
334 Komisija je na podlagi tega sklepala, da so se osebe, ki so zastopale družbe na sestanku, dogovorile o zvišanju cen stiskanega parafina v okviru industrije ivernih plošč in da je družba Shell ta sporazum začela izvajati v začetku junija 1999.
335 Splošno sodišče meni, da je ta razlaga pravilna in da jo potrjujejo drugi dokazi v zvezi z ravnanji glede stiskanega parafina, zato jo je treba potrditi.
336 Tožeča stranka pa trdi, da dokazi v zvezi s sestankom 8. in 9. marca 1999 ne morejo podkrepljevati stališča Komisije, saj ta sestanek ni bil tehnični sestanek. Komisija naj bi namreč v točki 275 obrazložitve izpodbijane odločbe iz svoje preiskave izključila vse stike, do katerih je prišlo zunaj tehničnih sestankov.
337 Komisija je v točki 275 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Komisija se je odločila, da ne bo preiskovala dvostranskih stikov, saj bi prizadevanja, ki bi jih bilo treba vložiti v to, da bi se dokazali dodatni elementi te kršitve, ne da bi to vidno spremenilo končni izid, bila nesorazmerna. Iz istega razloga se je Komisija odločila, da ne bo preiskovala drugih stikov, do katerih je prišlo zunaj tehničnih sestankov. Komisija tudi meni, da je zadostno dokazala obstoj enotne in trajajoče kršitve za ravnanja, ki jih je preiskovala.“
338 Splošno sodišče v zvezi s tem meni, da Komisija ne more biti zavezana uporabljati terminologije, ki jo uporabljajo člani kartela, za poimenovanje različnih dokazov. Zlasti, čeprav je res, da je več udeležencev izjavilo, da so na tehničnih sestankih potekali pogovori o parafinskih voskih, drugi posebni sestanki pa so se nanašali na stiskani parafin, pa to razlikovanje ni bilo strogo, saj so pogovori glede stiskanega parafina potekali tudi na tehničnih sestankih. Poleg tega Komisija iz svoje preiskave očitno ni izključila posebnih sestankov glede stiskanega parafina, saj je v točki 152 obrazložitve izpodbijane odločbe med drugimi večstranskimi protikonkurenčnimi sestanki, opredeljenimi za „tehnične sestanke“, relativno obsežno analizirala sestanek 8. in 9. marca 1999.
339 Kakor koli pa Komisiji to, da se je v nekem trenutku v upravnem postopku odločila, da svoja prizadevanja osredotoči na nekatere vidike kršitvenih ravnanj in da drugih ne preiskuje, ne more odvzeti možnosti, da uporabi vse dokaze, ki jih ima na voljo ob sprejetju izpodbijane odločbe, če so bila spoštovana postopkovna jamstva.
340 Tožeča stranka pa ne zatrjuje, da so bile v zvezi z uporabo dokazov glede sestankov, ki niso „tehnični sestanki“, kršene njene postopkovne pravice. Kakor koli so bili dokazi glede tega sestanka navedeni že v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, tožeča stranka pa je svoja stališča glede tega navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in Komisija jih je obravnavala v točki 152 obrazložitve izpodbijane odločbe.
341 Ob tem izjava družbe ExxonMobil v zvezi s tem sestankom kaže, da se je nanašal „specifično [na] stiskani parafin, namenjen proizvajalcem ivernih plošč v nemško govorečem delu Evrope“ in dopolnjuje elemente, ki so Komisijo lahko napeljali na to, da je ugotovila, da ima v zvezi z sklopom kršitve glede stiskanega parafina dovolj dokazov zgolj v zvezi s prodajo nemškim končnim strankam.
342 Četrtič, kar zadeva sestanek 3. in 4. februarja 2000, se Komisija strinja s tožečo stranko, da ni dokazov za pogovore glede stiskanega parafina na tem sestanku in da je pri navedbi točke 157 obrazložitve izpodbijane odločbe v opombi k točki 112 obrazložitve šlo za lapsus.
343 Petič, v zvezi s tehničnim sestankom 17. in 18. decembra 2002 je Komisija v točki 168 obrazložitve izpodbijane odločbe citirala pripombe iz časa nastanka dejanskega stanja, ki jih je predstavnik družbe Total France dodal k preglednici, razdeljeni na tem tehničnem sestanku. Preglednica in opombe vsebujejo občutljive poslovne informacije glede parafinskih voskov in stiskanega parafina. Pripombe družbe Total France vsebujejo navedbo „stiskani parafin pod 500 EUR“.
344 Komisija je na podlagi tega sklepala, da so pogovori, ki so potekali na tem tehničnem sestanku, zadevali stiskani parafin.
345 Tožeča stranka Komisiji očita, da iz teh navedb ni razviden nikakršen sporazum o ceni stiskanega parafina.
346 Glede tega je treba navesti, da Komisija ni trdila, da je bil sklenjen sporazum o ceni stiskanega parafina. Poleg tega je bil sklop kršitve glede stiskanega parafina kompleksen in je tako kot osrednji sklop kršitve zajemal sporazume in usklajeno ravnanje ter izmenjavo občutljivih poslovnih informacij o ceni stiskanega parafina.
347 Ob tem razlaga tožeče stranke, da je bila ročno napisana zabeležka napravljena na sestanku 28. februarja 2003, tej zabeležki nikakor ne odvzema dokazne vrednosti, saj ta kakor koli pomeni dokaz, da so protikonkurenčni pogovori glede stiskanega parafina potekali v letu 2002 ali 2003.
348 Zato zadevne opombe pomenijo del celote dokazov za obstoj sklopa kršitve glede stiskanega parafina.
349 Šestič, v zvezi s sestankom 11. in 12. maja 2004 je Komisija v točki 174 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila zabeležko, najdeno v prostorih družbe Total France, ki vsebuje te navedbe:
„->Sasol 40 €/50 $. - konec julija.
->Mer: 38–28.
->1. julija
+ FRP: 70 -> 6000 €/T
+ Čajna svečka: 50 -> 500 €/T
+ Mikrokristalni vosek: 25 -> 50 $/T
[…]
-> 40 €/t stiskanega parafina.“
350 V točki 174 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno:
„[…] zadnja vrstica kaže, da je bilo zvišanje cene dogovorjeno tudi za stiskani parafin. Iz splošnega konteksta zabeležke je razvidno, da puščica pred ceno pomeni obstoj dogovorjene strategije za prihodnost, to je, da je načrtovano zvišanje cene.“
351 Tožeča stranka meni, da je v resnici vsebina tega dokumenta to, da je eden od udeležencev (družba Sasol ali neki drugi nemški proizvajalec) navedel svoje cilje glede cen.
352 Splošno sodišče meni, da tožeča stranka ni predložila verjetne in skladne nadomestne razlage, ki bi lahko omajala razlago Komisije. Iz spisa je namreč razvidno, da sta bila v zabeležkah navedeni imeni podjetja in njenega predstavnika ali vsaj država sedeža podjetja, kadar je šlo za enostranski predlog cene, česar pri navedbi „40€/t stiskanega parafina“ ni.
353 Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake pri presoji dokazov glede sestankov, na katerih se je razpravljalo o stiskanem parafinu.
354 Skleniti je treba, da je Komisija na podlagi izjav podjetij in dokaznih listin v zvezi s sestanki, na katerih je bila tožeča stranka prisotna, ki so navedeni v točkah 144, 145, 152, 168 in 174 obrazložitve izpodbijane odločbe, lahko veljavno ugotovila obstoj protikonkurenčnih ravnanj, ki so jih sestavljali sporazumi ali usklajena ravnanja in izmenjava poslovno občutljivih informacij v zvezi s ceno stiskanega parafina ter udeležbo tožeče stranke pri tem sklopu kršitve.
Trajajoča narava sklopa kršitve glede stiskanega parafina
355 Tožeča stranka trdi, da Komisija ni dokazala, da je bila kršitev v zvezi s prodajo stiskanega parafina nemškim končnim strankam od leta 1997 do leta 2004 trajajoča. Četudi bi Splošno sodišče ugotovilo, da so dokazi Komisije glede tehničnih sestankov 30. in 31. oktobra 1997 ter 11. in 12. maja 2004 zadostni, naj bi šlo zgolj za dve enkratni kršitvi, od katerih naj bi prva poleg tega zastarala.
356 Prvič, navesti je treba, da je tožeča stranka svojo argumentacijo oprla na domnevo, da je zgolj in največ za ta dva sestanka mogoče šteti, da sta bila sestanka, na katerih je bil obravnavan stiskani parafin. Kot pa je razvidno iz zgornje preučitve, ima Komisija dokazne listine, ki dokazujejo obstoj takih ravnanj, za pet sestankov, ki so potekali 19. in 20. junija 1997, 30. in 31. oktobra 1997, 8. in 9. marca 1999, 17. in 18. decembra 2002 (ali alternativno 28. februarja 2003) ter 11. in 12. maja 2004.
357 Drugič, ponoviti je treba sklep iz točke 314 zgoraj, v skladu s katerim je Komisija upravičeno ugotovila, da ravnanja v zvezi s parafinskimi voski in ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom sestavljajo enotno kršitev. Zato je dokaze za ravnanja glede stiskanega parafina treba presojati v kontekstu celote dokazov za enotno kršitev, ki jih je zbrala Komisija. Ti dokazi dokazujejo obstoj trajajočih stikov med podjetji, ki so bila udeležena pri ravnanjih v zvezi s stiskanim parafinom.
358 Tretjič, kot je razvidno iz izjave družbe Shell, navedene zgoraj v točki 291, je bilo predstavnikom industrije parafinskih voskov jasno, da če se bodo cene teh proizvodov zvišale za neki odstotek, bo prišlo do hkratnega dviga cen surovine, to je stiskanega parafina, in sicer do zvišanja za od 30 do 40 % zvišanja cen parafinskih voskov. Zato so protikonkurenčni pogovori, opravljeni v zvezi s parafinskimi voski, vplivali tudi na cenovno politiko udeležencev glede stiskanega parafina, kar še dodatno upravičuje, da je Komisija ugotovila trajajočo naravo sklopa kršitve glede stiskanega parafina.
359 Zato je treba potrditi ugotovitev Komisije iz izpodbijane odločbe, da je bil sklop kršitve glede stiskanega parafina del trajajoče kršitve, in zavrniti argumente tožeče stranke v zvezi s tem.
Omejitev protikonkurenčnih ravnanj na Nemčijo
360 Tožeča stranka meni, da Komisija v izpodbijani odločbi ni utemeljila omejitve sklopa kršitve glede stiskanega parafina na nemške končne stranke.
361 Glede tega se je treba strinjati s Komisijo, da to, da je v dvomu ravnala v korist zadevnih podjetij, kar zadeva ravnanja s širšim obsegom od zgolj prodaje končnim strankam v Nemčiji, ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. Komisija mora namreč imeti možnost, da pri nalaganju glob upošteva zgolj protikonkurenčna ravnanja, do katerih je nedvomno prišlo.
362 Ob tem je Komisija, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 329, v točkah od 289 do 292 obrazložitve izpodbijane odločbe, citiranih zgoraj v točki 320, navedla razloge, iz katerih je menila, da so bila protikonkurenčna ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom omejena na prodajo nemškim končnim strankam. Tožeča stranka pa ni predložila argumentov glede teh točk izpodbijane odločbe.
363 Poleg tega so elementi, ki jih je Komisija navedla pri posamični preučitvi sestankov (glej točke od 323 do 352 zgoraj), zadostni za podkrepitev njenega stališča o obstoju protikonkurenčnih ravnanj glede stiskanega parafina, tako da je analiza argumentacije tožeče stranke v zvezi z dokazi, navedenimi v točki 288 obrazložitve izpodbijane odločbe (glej točko 317 zgoraj), odveč.
364 Zato je glede dokazov, ki jih je zbrala Komisija, treba skleniti, da je lahko veljavno ugotovila obstoj protikonkurenčnih ravnanj, ki so jih sestavljali sporazumi ali usklajena ravnanja in izmenjava poslovno občutljivih informacij v zvezi s ceno stiskanega parafina, ter udeležbo tožeče stranke pri tem sklopu kršitve (glej točko 354 zgoraj). Poleg tega je treba potrditi tudi ugotovitev Komisije iz izpodbijane odločbe, da je bil sklop kršitve glede stiskanega parafina del trajajoče kršitve (glej točko 359 zgoraj).
365 Torej je treba zavrniti očitek tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev člena 81 ES.
366 Poleg tega je iz ugotovitev Komisije, navedenih zgoraj v točkah od 317 do 320, in iz dokumentov, na katere se sklicuje, v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 239, jasno in nedvoumno razvidno njeno razlogovanje v zvezi z sklopom kršitve glede stiskanega parafina, da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo v zvezi s tem in da lahko pristojno sodišče izvaja nadzor.
367 Zato je treba očitek tožeče stranke v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve prav tako zavrniti.
368 Glede na zgornje navedbe je treba zavrniti drugi del prvega tožbenega razloga in torej prvi tožbeni razlog v celoti.
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in načel domneve nedolžnosti, pravne varnosti ter enakega obravnavanja v zvezi z udeležbo tožeče stranke pri kršitvi po 12. maju 2004
Prvi del: kršitev člena 81 ES in načela domneve nedolžnosti
369 Komisija je v zvezi s trajanjem kršitve glede parafinskih voskov ugotovila, da je bila skupina pri njej udeležena od 3. septembra 1992 do 28. aprila 2005 (dvanajst let in sedem mesecev). Vendar tožeča stranka trdi, da se je njena udeležba končala 12. maja 2004, ko je potekal zadnji tehnični sestanek, ki se ga je udeležila.
370 Komisija je v točki 602 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Družba Total navaja, da se ni udeležila nobenega tehničnega sestanka po sestanku 11. in 12. maja 2004, in dodaja, da je njen predstavnik odpovedal potovanje na sestanek 3. in 4. novembra 2004 v skladu z notranjo komunikacijo po nasvetu svojega nadrejenega. Komisija ugotavlja, da ni nobenega dokaza za morebiten izstop iz kartela. Pri kompleksnih kršitvah to, da podjetje na nekem sestanku ni prisotno ali se ne strinja s tem, kar se tam obravnava, ne pomeni, da je podjetje nehalo sodelovati pri trajajoči kršitvi. Za prenehanje izvrševanja kršitve se mora podjetje jasno distancirati od kartela. Družba Total [pa] ni točno dokazala, da je povsem samodejno sprejela enostransko tržno strategijo in da se je jasno in javno distancirala od dejavnosti kartela. Nasprotno, dokazi, ki jih ima Komisija, kažejo, da je družba Total prejela uradno povabilo na tri naslednje tehnične sestanke (to je tri zadnje tehnične sestanke, organizirane, preden so bili opravljeni inšpekcijski pregledi). Komisija opozarja, da je predstavnik družbe Total potrdil, da se bo udeležil sestanka 3. in 4. novembra 2004, čeprav je nato svoje potovanje očitno odpovedal. Poleg tega, kar zadeva sestanek 23. in 24. februarja 2005, je družba Sasol za predstavnika družbe Total opravila rezervacijo sobe v hotelu, v katerem je potekal sestanek, ki je bila nato preklicana. Komisija iz tega sklepa, da so družba Sasol in drugi udeleženci menili, da je družba Total sodelovala v kartelu vse do konca. Komisija dodaja, da pogovori, opravljeni na sestankih, niso bili bistveno drugačni od pogovorov na prejšnjih sestankih, temveč da so udeleženci še naprej razpravljali o dvigih cen, ne da bi omenili kakršen koli poskus družbe Total, da izstopi iz kartela (glej točke 175, 176 in 177 obrazložitve), in da ni bilo nenavadno, da podjetja na nekaterih sestankih kartela ne sodelujejo. Ta dva elementa dokazujeta, da ni izgledalo, da je družba Total po sestanku maja 2004 izstopila iz kartela. Interna komunikacija predstavnika družbe Total o njegovih razlogih za neudeležbo na sestanku se ne more nikakor šteti za javno distanciranje. Glede na to, da nobena druga informacija ne navaja na to, da se je [ta družba] distancirala od kartela, Komisija meni, da se udeležba družbe Total v kartelu ni končala pred inšpekcijskimi pregledi.“
371 Na prvem mestu tožeča stranka navaja, da v skladu s sodno prakso Komisija lahko veljavno zahteva javno distanciranje za ugotovitev konca udeležbe. Kadar se podjetje preneha udeleževati protikonkurenčnih pogovorov, pa naj bi Komisija morala biti zavezana, da, če nima neposrednih dokazov, predloži vsaj indice, ki kažejo na nadaljevanje udeležbe tega podjetja v kartelu.
372 V zvezi s tem je treba navesti, da je v skladu s sodbo Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji (točka 266 zgoraj, točka 241) mogoče ugotoviti, da je podjetje dokončno odstopilo od omejevalnega sporazuma, le če se je javno distanciralo od njegove vsebine.
373 Poleg tega je sodišče presodilo, da je ravno to, kako drugi udeleženci razumejo namen zadevnega podjetja, odločilno za presojo, ali se je to podjetje nameravalo distancirati od nezakonitega sporazuma (sodba Sodišča z dne 19. marca 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑510/06 P, ZOdl., str. I‑1843, točka 120).
374 Zato je Komisija v izpodbijani odločbi upravičeno navedla, da bi se udeleženci kartela morali javno distancirati od vsebine kartela, da bi končali udeležbo v njem, in ni kršila niti člena 81 ES niti načela domneve nedolžnosti.
375 Na drugem mestu je treba navesti, da se tožeča stranka po dojemanju drugih udeležencev kartela ni javno distancirala od kartela.
376 Prvič, to dokazujejo dejstva, navedena v točki 602 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih tožeča stranka ne izpodbija in v skladu s katerimi je „predstavnik družbe Total potrdil, da se bo udeležil sestanka 3. in 4. novembra 2004, čeprav je nato svoje potovanje očitno odpovedal“. Poleg tega, „kar zadeva sestanek 23. in 24. februarja 2005, je družba Sasol za predstavnika družbe Total opravila rezervacijo sobe v hotelu, v katerem je potekal sestanek, ki je bila nato preklicana“. Očitno je, da če je udeleženci kartela družbe Total ne bi šteli za udeleženca po sestanku 11. in 12. maja 2004, je družba Sasol, organizatorka tehničnih sestankov, ne bi povabila na naslednje sestanke in ne bi rezervirala sobe za njenega predstavnika.
377 Drugič, to, da se tožeča stranka sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 3. novembra 2004, ki ga je predstavnik družbe Total na tehničnih sestankih poslal drugemu uslužbencu družbe Total, ne more dokazati javnega distanciranja.
378 V tem elektronskem sporočilu je navedeno:
„Glede na cilj sestanka v Avstriji se strinjam s Thibaultovim priporočilom. Odpovedujem svoje potovanje na Dunaj (odhod je bil sprva predviden danes popoldne).“
379 Glede tega zadošča navesti, da interno elektronsko sporočilo, ki ni bilo poslano drugim udeležencem, ne more pomeniti javnega distanciranja.
380 Ob tem je treba navesti, da zgolj to, da se tožeče stranka ni udeležila zadnjih tehničnih sestankov, nikakor ne dokazuje, da ni uporabila informacij o cenah, ki jih uporabljajo njeni konkurenti in ki jih je izvedela na desetinah prejšnjih sestankov, na katerih je sodelovala, ter da ni imela koristi od sporazumov o razdelitvi trgov in strank, sklenjenih na prejšnjih tehničnih sestankih. Tožeča stranka namreč ni predložila nobenega dokaza o tem, da je kartel nehala izvrševati 12. maja 2004.
381 Zato je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja
382 Tožeča stranka trdi, da je iz točke 604 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je družba Repsol v položaju, ki je v splošnem enak njenemu, kar zadeva trajanje udeležbe pri kršitvi. Obe naj bi se dejansko prenehali udeleževati sestankov pred inšpekcijskimi pregledi. Poleg tega naj se družba Repsol ne bi v nobenem trenutku javno distancirala od kartela. Nazadnje naj bi enako kot v primeru družbe Total Komisija ugotovila, da je družba Repsol dejansko prejemala vabila na tehnične sestanke, organizirane po septembru 2003, vse do takrat, ko so bili opravljeni inšpekcijski pregledi. Edina razlika naj bi bila, da je Komisija v svoji analizi vabila – ki ga je družba Sasol poslala 25. oktobra 2004 za sestanek novembra 2004 – da bi dokazala udeležbo podjetij, navedla naslovnike tega elektronskega sporočila, razen predstavnika družbe Repsol. Vendar naj bi bilo ime te družbe navedeno na vseh pismih med naslovniki.
383 Kljub enakemu položaju družb Repsol in Total France naj bi Komisija določila, da se je udeležba družbe Repsol pri kršitvi končala 4. avgusta 2004. Zato naj Komisija pri presoji trajanja udeležbe družb Repsol in Total France ne bi uporabila enakih meril in naj bi za drugo družbo uporabila očitno strožji „dokazni standard“.
384 V skladu z ustaljeno sodno prakso je načelo enakega obravnavanja kršeno, če se primerljivi položaji obravnavajo različno ali različni položaji enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (sodba Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide, 106/83, Recueil, str. 4209, točka 28, in sodba Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887, točka 96).
385 Iz točke 604 obrazložitve izpodbijane odločbe, dejstev iz katere tožeča stranka ne izpodbija, pa je razvidno, da je Komisija ugotovila, da je bila družba Repsol udeležena v kartelu tudi v obdobju po sestanku 24. in 25. septembra 2003 – ki je zadnji sestanek, ki se ga je ta družba udeležila – ker je prejela uradna vabila družbe Sasol, ki so vsebovala dnevni red, za sestanka 14. in 15. januarja 2004 ter 11. in 12. maja 2004. Enako je storila glede družbe Total za sestanke, ki so potekali od 11. in 12. maja 2004 do konca kartela. Torej je Komisija ta primerljiva položaja obravnavala enako s tem, da je ugotovila udeležbo družb Repsol in Total za obdobji, v katerih sta še naprej prejemali uradna vabila, ki so vsebovala dnevni red.
386 Komisija pa je ugotovila, da se je udeležba družbe Repsol končala 4. avgusta 2004, saj za ta sestanek družba Repsol ni več prejela uradnega vabila, ki je vseboval dnevni red, kar v skladu z izpodbijano odločbo kaže, da je družba Sasol dvomila o nadaljevanju udeležbe družbe Repsol v kartelu.
387 Potrditi je treba, da prenehanje pošiljanja uradnih vabil na sestanke, ki so vsebovala dnevni red, družbi Repsol kaže, da je družba Sasol, organizatorka sestankov, začela položaj dojemati drugače in po 4. avgustu 2004 ni bila več prepričana o udeležbi družbe Repsol v kartelu. To zadošča za ugotovitev, da se je po dojemanju drugih udeležencev kartela družba Repsol distancirala od kartela v skladu s sodno prakso, povzeto zgoraj v točki 373.
388 Kar zadeva tožečo stranko, pa je bilo obratno, saj je še naprej prejemala uradna vabila na sestanke, ki so vsebovala dnevni red. Za njenega predstavnika so bile celo rezervirane hotelske sobe, tudi za zadnji tehnični sestanek. Zato ni mogoče ugotoviti, da se je po dojemanju drugih udeležencev distancirala od kartela.
389 Tako je Komisija, kar zadeva obdobje po 4. avgustu 2004 za družbo Repsol in obdobje od 12. maja 2004 do konca kartela za družbo Total, različna položaja obravnavala različno v skladu z merilom, ki se upošteva pri presoji trajanja udeležbe pri kršitvi.
390 Iz tega je mogoče sklepati, da Komisija ni kršila načela enakega obravnavanja pri določitvi konca udeležbe družb Total in Repsol.
391 Zato je treba zavrniti tudi drug del tretjega tožbenega razloga in torej ta razlog v celoti.
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in načela domneve nedolžnosti v zvezi z zatrjevano prekinitvijo udeležbe tožeče stranke v kartelu
392 Tožeča stranka Komisiji očita, da v točki 603 obrazložitve izpodbijane odločbe ni priznala zatrjevane prekinitve njene udeležbe pri kršitvi od sestanka 25. in 26. maja 2000 do sestanka 26. in 27. junija 2001, čeprav naj se v tem obdobju ne bi udeleževala sestankov. Zatrjuje, da je Komisija s tem kršila člen 81 ES in načelo domneve nedolžnosti.
393 Komisija je v točki 603 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Družba Total France SA trdi, da je prekinila svojo udeležbo od leta 2000 do leta 2001 in da je to, da je njen predstavnik sestanek v jezi zapustil, znak distanciranja. Komisija opozarja, kot je dokazala v točki 4.2, da se je družba Total udeležila tehničnega sestanka 18. in 19. septembra 2000 in nato spet sestanka 26. in 27. junija 2001 ter je tako manjkala na treh sestankih v obdobju devetih mesecev. Komisija opozarja tudi, da nobena informacija na kaže na to, da se je družba Total javno distancirala od kartela. To, da je [S. E.] zapustil sestanek, samo po sebi ne pomeni javnega distanciranja, saj družba Total ne zatrjuje, da je [S. E.] naznanil svoj namen končati udeležbo družbe Total v kartelu. Jeza [S. E.] bolj kaže na to, da ni bil zadovoljen s sklenjenimi sporazumi. Ponovni prihod družbe Total po manj kot enem letu potrjuje, da njen namen ni bil končati njene udeležbe. Zato Komisija kratke odsotnosti družbe Total ne šteje za prekinitev njene udeležbe v kartelu.“
394 Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da je prekinitev njene udeležbe na sestankih trajala samo devet mesecev. Komisija naj bi namreč ugotovila, da se je družba Total France sestankov nehala udeleževati po tehničnem sestanku, ki je bil septembra 2000. To naj bi pomenilo dejansko napako, saj naj niti v opisu sestankov v točki 4.2 niti v preglednici sestankov, priloženi izpodbijani odločbi, ne bi bilo sledu o sestanku, ki naj bi potekal 18. in 19. septembra 2000.
395 Ugotoviti je treba, kot je tudi Komisija priznala v postopku pred Splošnim sodiščem, da septembra 2000 ni bilo nobenega tehničnega sestanka, zato je očitek tožeče stranke utemeljen.
396 Na drugem mestu je treba preučiti, ali je Komisija lahko veljavno ugotovila, da udeležba tožeče stranke v kartelu ni bila prekinjena, čeprav se ta stranka ni udeležila nobenega od treh sestankov, ki so bili od 26. maja 2000 do 26. junija 2001, in čeprav je njen predstavnik predčasno zapustil sestanek 25. in 26. maja 2000, saj se ni strinjal vsaj z nekaterimi vidiki pogovorov, ki so tam potekali.
397 Tožeča stranka trdi, da prekinitev njene udeležbe na sestankih ni bila nepredvidena. Bila naj bi neposredna in trajna posledica nestrinjanja med S. E., predstavnikom družbe Total France, in drugimi udeleženci sestanka 25. in 26. maja 2000. S. E. naj bi brezobzirno zapustil sestanek, ker naj bi se od njega zahtevalo, da spoštuje dogovor, ki ga ni sklenil.
398 Navesti je treba, da je incident, na katerega se sklicuje tožeča stranka in ki se je zgodil na sestanku 25. in 26. maja 2000, opisan v izjavi družbe Shell z dne 24. novembra 2005. V skladu s to izjavo, ki temelji na izjavi predstavnika družbe Shell na tehničnih sestankih, ki je bil neposredno prisoten na tem dogodku, so udeleženci razpravljali o cenah, ki se uporabijo za neko nemško stranko. Družba Total je bila obtožena, da je prodajala po prenizki ceni, kar je S. E. zanikal. Vendar je drug udeleženec to zanikanje izpodbijal in opozoril na kopijo ponudbe, ki jo je družba Total poslala navedeni stranki. S. E. je postal „tako jezen“, da je zapustil sestanek. Po tem incidentu se S. E. ni več udeleževal tehničnih sestankov. Družba Total se je šele po zaposlitvi C. O. ponovno začela udeleževati tehničnih sestankov.
399 Glede tega je treba ponoviti, da je bila tožeča stranka udeležena pri kompleksni, enotni in trajajoči kršitvi, ki sta jo sestavljala tajno dogovarjanje v zvezi z določanjem cen, razdelitvijo strank in trgov ter izmenjava poslovno občutljivih informacij, zlasti o strankah, določanju cen, proizvodnih kapacitetah in obsegu prodaje.
400 Incident, ki ga navaja tožeča stranka, pa zadeva le osamljen element kartela, in sicer ceno, ki se je uporabljala za neko stranko. Poleg tega je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka od tehničnega sestanka 26. in 27. junija 2001 začela ponovno redno udeleževati tehničnih sestankov in je bila prisotna na vseh enajstih naslednjih tehničnih sestankih do sestanka 11. in 12. maja 2004.
401 Poleg tega, čeprav je res, da navedeno osamljeno ravnanje S. E. kaže, da je družba Total občasno kršila dogovore kartela, pa tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je S. E., ko je zapuščal sestanek, dal drugim udeležencem kartela jasno vedeti, da namerava družba Total od takrat naprej na trgu ravnati konkurenčno. Poleg tega je iz izjave družbe Shell razvidno, da S. E. sestanka ni zapustil zaradi njegove protikonkurenčne vsebine na splošno, temveč zato, ker je eden od udeležencev opozoril na dokument, ki je izpodbijal resničnost njegovih trditev, torej bolj zaradi osebnega spora.
402 Zato incident, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne more dokazati, da se je predstavnik družbe Total v obravnavani zadevi po dojemanju drugih udeležencev distanciral od enotne, kompleksne in trajajoče kršitve (glej točki 372 in 373 zgoraj).
403 Poleg tega zgolj to, da se tožeča stranka ni udeležila treh sestankov od 26. maja 2000 do 26. junija 2001, nikakor ne dokazuje, da ni uporabila informacij o cenah, ki jih uporabljajo njeni konkurenti in ki jih je izvedela na desetinah prejšnjih tehničnih sestankov, na katerih je sodelovala, ter da ni imela koristi od sporazumov o razdelitvi trgov in strank, sklenjenih na prejšnjih tehničnih sestankih. Zato tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je bila njena udeležba v spornem obdobju prekinjena.
404 Glede na zgornje navedbe Komisija glede tega ni kršila niti člena 81 ES niti načela domneve nedolžnosti. Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
5. Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in Smernic iz leta 2006 v zvezi z neizvršitvijo očitanih ravnanj
405 Tožeča stranka trdi, da je Komisija napravila napako s tem, da ni upoštevala tega, da ta stranka ni bila udeležena pri izvršitvi kartela, kot olajševalne okoliščine na podlagi odstavka 29 Smernic iz leta 2006.
406 Najprej je treba navesti, da je Komisija pod naslovom „Olajševalne okoliščine“ v točki 696 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Nekaj podjetij trdi, da niso izvrševala dogovorov in poudarja majhno količino tarifnih pisem, ki so jih poslala ali prejela. Nekatera podjetja trdijo, da dogovori na njihovo ravnanje na trgu niso vplivali. Komisija na prvem mestu ne meni, da zgolj te navedbe pomenijo zadosten dokaz neizvršitve v smislu Smernic iz leta 2006 o načinu določanja glob. Komisija na drugem mestu ugotavlja, da pošiljanje ali prejemanje tarifnih pisem ni edini instrument za izvršitev, do katere je predvsem prišlo z rednimi zvišanji (poskusi zvišanj) sporočenih cen na trgu, ki so včasih zabeležena v dokazih za tehnične sestanke.“
407 Kot je bilo navedeno na koncu preučitve drugega in četrtega dela drugega tožbenega razloga, so trditve Komisije o tem, da je tožeča stranka izvrševala kartel, podkrepljene z zadostnimi dokazi.
408 Zato ta tožbeni razlog ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
6. Šesti tožbeni razlog: določitev referenčnega obdobja za presojo osnovnega zneska globe
409 Tožeča stranka meni, da je Komisija kršila Smernice iz leta 2006, načelo pravne varnosti in načelo enakega obravnavanja s tem, da je upoštevala vrednost prodaje v zadnjih treh poslovnih letih obdobja njegove zatrjevane udeležbe pri kršitvi, to je od leta 2002 do leta 2004 za parafinske voske ter od leta 2001 do leta 2003 za stiskani parafin. Da bi upoštevala ta načela, naj bi Komisija namreč morala upoštevati vrednost prodaje leta 2004 za parafinske voske in vrednost prodaje leta 2003 za stiskani parafin. Kakor koli pa naj Komisija v zvezi s tem ne bi navedla primerne obrazložitve.
410 Odstavek 13 Smernic iz leta 2006 določa:
„Za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP. Komisija bo običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi (v nadaljnjem besedilu ‚vrednost prodaje‘)“.
411 Komisija je v točki 634 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Komisija priznava, da leto 2004 zaradi razširitve Evropske unije meseca maja pomeni izjemno leto. Komisija meni, da ni primerno uporabiti vrednosti prodaje, opravljene leta 2004, kot edine osnove za izračun globe, temveč je treba uporabiti vrednost prodaje v treh zadnjih poslovnih letih udeležbe subjekta pri kršitvi.“
412 Na prvem mestu, glede zatrjevane kršitve načela pravne varnosti je treba najprej navesti, da je iz samega besedila Smernic iz leta 2006 – v skladu s katerim bo Komisija „po navadi“ uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi – razvidno, da Komisija ni zavezana, da sistematično upošteva vrednost prodaje v zadnjem letu udeležbe. Poleg tega tožeča stranka ni navedla nobenega drugega pravnega pravila, na podlagi katerega bi Komisija morala upoštevati promet v zadnjem celem letu udeležbe podjetja pri kršitvi.
413 Zato je treba očitek v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti zavrniti.
414 Na drugem mestu, v skladu s sodno prakso je, kadar mora Komisija za določitev razmerja med globami, ki se bodo naložile, uporabiti podatek o prometu podjetij, ki so bila udeležena pri isti kršitvi, treba obdobje, ki se bo upoštevalo, določiti tako, da bodo pridobljeni podatki čim primerljivejši. Torej neko podjetje ne more zahtevati, da Komisija glede njega uporabi drugo obdobje, kot ga je uporabila na splošno, razen če dokaže, da, ki ga je ustvarilo v tem obdobju, iz razlogov, ki so lastni temu podjetju, ne odseva njegove dejanske velikosti in gospodarske moči niti obsega kršitve, ki jo je storilo (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Fiskeby Board proti Komisiji, T‑319/94, Recueil, str. II‑1331, točka 42).
415 V obravnavani zadevi pa je Komisija pravilno ugotovila, da je bilo leto 2004 za zadevno industrijo izjemno zaradi razširitve Unije in pridružitve desetih novih držav članic, zlasti ker je družba MOL, eden od udeležencev kartela, imela sedež in proizvodne obrate na Madžarskem.
416 Zato Komisija ni kršila Smernic iz leta 2006 in ni storila napake pri presoji s tem, da je upoštevala povprečno vrednost prodaje v obdobju od leta 2002 do leta 2004 na trgu parafinskih voskov enako za vsa podjetja, ki so bila udeležena v kartelu vse do konca. Ker je poleg tega Komisija uporabila povprečje treh zadnjih poslovnih let udeležbe vsakega podjetja, ki je bilo udeleženo v kartelu v zvezi s parafinskimi voski, je lahko veljavno isto metodo uporabila tudi za stiskani parafin, da bi mogla uporabiti čim primerljivejše podatke.
417 Na tretjem mestu tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja. Četudi je bilo leto 2004 zaradi razširitve Unije izjemno leto za nekatere udeležence podjetja, naj to absolutno ne bi veljalo za družbo Total France. Komisija naj bi torej podjetja v različnih položajih obravnavala enako.
418 Glede tega je treba ponoviti, da je na podlagi sodne prakse, navedene zgoraj v točki 384, načelo enakega obravnavanja kršeno, če se primerljivi položaji obravnavajo različno ali različni položaji enako, razen če je taka obravnava objektivno upravičena.
419 Vendar, tudi če bi se tožeča stranka lahko veljavno sklicevala na to, da sta bila različna položaja (položaj družbe Total in položaj družbe MOL) obravnavana enako, je bilo tako obravnavanje objektivno upravičeno zaradi izjemnosti leta 2004 in posledic tega v zadevnem sektorju, zlasti te, da je bila industriji EGP dodana proizvodnja družbe MOL. Poleg tega taka objektivna upravičitev izhaja iz tega, da mora Komisija obdobje, ki ga je treba upoštevati, določiti tako, da bodo pridobljeni podatki čim primerljivejši, kar v splošnem nasprotuje temu, da bi se za podjetja, ki so bila udeležena v kartelu do istega dne, za izračun vrednosti prodaje uporabila različna obdobja.
420 Na četrtem mestu v zvezi za zatrjevano nezadostnostjo obrazložitve Splošno sodišče meni, da je Komisija s tem, da se je v točki 634 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na razširitev Unije leta 2004 in je v izpodbijani odločbi podrobno opisala položaj družbe MOL in njeno vlogo v kartelu, zadostno obrazložila svojo odločitev, da pri izračunu vrednosti prodaje upošteva povprečje zadnjih treh poslovnih let udeležbe kartela pri kršitvi.
421 Tako Splošno sodišče ugotavlja, da se je Komisija upravičeno odločila, da uporabi povprečje vrednosti prodaje, opravljene v treh zadnjih celih letih udeležbe posameznega udeleženca pri kršitve, zato potrjuje izpodbijano odločbo v zvezi s tem elementom izračuna zneska globe.
422 Glede na zgornje navedbe je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.
7. Sedmi tožbeni razlog: kršitev Smernic iz leta 2006 in načela sorazmernosti s tem, da je Komisija določila previsok odstotek vrednosti prodaje v zvezi z sklopom kršitve glede stiskanega parafina
423 Tožeča stranka meni, da je Komisija kršila člen 20 Smernic iz leta 2006 in načelo sorazmernosti s tem, da je pri izračunu zneska globe, kar zadeva težo kršitve, upoštevala 15 % vrednosti prodaje stiskanega parafina in samo 18 % vrednosti prodaje parafinskih voskov.
424 Poudarja, da Komisija – drugače kot glede parafinskih voskov – v zvezi s stiskanim parafinom ni ugotovila nobene kršitve glede razdelitve trgov ali razdelitve strank. Iz tega naj bi nujno izhajalo, da je bila raven teže očitanih ravnanj v zvezi s stiskanim parafinom znatno nižja od ravni v zvezi s parafinskimi voski. Poleg tega naj bi bil geografsko sklop kršitve glede stiskanega parafina omejen na nemško ozemlje, medtem ko naj bi se ravnanja v zvezi s parafinskimi voski po navedbah Komisije raztezala na celotnem ozemlju EGP.
425 Te razlike v teži med sklopom kršitve glede parafinskih voskov in sklopom kršitve glede stiskanega parafina naj bi utemeljevale več kot 3‑odstotno razliko med množiteljema, določenima iz naslova teže kršitve. Zato tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj znatno zmanjša delež vrednosti prodaje, ki se upošteva glede stiskanega parafina, in naj iz te nove osnove ponovno izračuna znesek globe.
426 V skladu z odstavkom 20 Smernic iz leta 2006 se teža kršitve presoja v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, pri čemer se upoštevajo vse upoštevne okoliščine obravnavane zadeve. V skladu z odstavkom 21 se upoštevani delež vrednosti prodaje praviloma določi v višini do 30 % vrednosti prodaje. V točki 22 Smernic je določeno, da pri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, Komisija upošteva več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in to, ali je bila kršitev izvršena. V skladu s točko 23 se horizontalni sporazumi o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, ki so na splošno tajni, zaradi svoje narave same štejejo med najtežje kršitve konkurence, tako da je upoštevani delež prodaje pri takih kršitvah na splošno v zgornjem delu razpona, določenega v odstavku 21.
427 Komisija je v izpodbijani odločbi pod naslovom „Sklep o teži“ ugotovila:
„[…]
(653) Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve ter zgoraj obravnavanih meril glede narave kršitve in geografskega obsega je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati za družbi ENI in H&R/Tudapetrol [ki sta bili udeleženi zgolj v osrednjem sklopu kršitve], 17‑odstoten. Dokazano je bilo, da je za družbe ExxonMobil, MOL, Repsol, RWE, Sasol, Shell in Total enotna in trajajoča kršitev vključevala tudi razdelitev strank in/ali trgov [drugi sklop kršitve]. Razdelitev trgov in razdelitev strank se zaradi svoje narave štejeta med najtežje kršitve konkurence, saj ta ravnanja povzročijo zmanjšanje ali prenehanje konkurence na nekaterih trgih ali za nekatere stranke […]. Zaradi te dodatne teže je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati za družbe ExxonMobil, MOL, Repsol, RWE, Sasol, Shell in Total, 18‑odstoten. Ker ni nobenega dokaza za to, da se je razdelitev trgov in/ali strank nanašala tudi na stiskani parafin, in glede na to, da je geografski obseg kršitve glede stiskanega parafina [tretji sklop kršitve] omejen na Nemčijo, mora delež vrednosti prodaje za družbe ExxonMobil, Sasol, Shell, RWE in Total znašati 15 %.“
428 Na prvem mestu je glede očitka previsokega odstotka vrednosti prodaje, ki se upošteva za sklop kršitve v zvezi s stiskanim parafinom, treba navesti, kot je razvidno iz točke 288 obrazložitve izpodbijane odločbe (glej točko 317 zgoraj), da navedeni sklop kršitve sestavljajo zlasti tajna dogovarjanja v zvezi z določanjem cene med konkurenti. V skladu s Smernicami iz leta 2006 se ta vrste kršitve zaradi svoje narave šteje med najtežje kršitve konkurence in jo je zato treba strogo sankcionirati, tako da je upoštevani delež prodaje pri takih kršitvah na splošno v zgornjem delu razpona, določenega v odstavku 21 Smernic iz leta 2006.
429 Zato ni Komisija niti kršila Smernic iz leta 2006 niti ni storila napake pri presoji s tem, da je za izračun osnovnega zneska globe upoštevala 15‑odstotni delež – na lestvici do 30 % – vrednosti prodaje stiskanega parafina zadevnih podjetij.
430 Na drugem mestu je treba preučiti očitek tožeče stranke, da je Komisija s tem, da je iz naslova teže kršitve za sklop kršitve glede stiskanega parafina upoštevala 15 % vrednosti prodaje, za sklop kršitve glede parafinskih voskov pa 18 %, kršila načelo sorazmernosti.
431 V skladu s sodno prakso načelo sorazmernosti zahteva, da ravnanja institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodbi Sodišča z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C‑331/88, Recueil, str. I‑4023, točka 13, in z dne 5. maja 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C‑180/96, Recueil, str. I‑2265, točka 96; sodba Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T‑30/05, neobjavljena v ZOdl., točka 223).
432 V postopkih, ki jih sproži Komisija, da se kaznujejo kršitve pravil o konkurenci, uporaba tega načela pomeni, da globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na spoštovanje teh pravil, in da mora biti znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže in trajanja (glej v tem smislu zgoraj v točki 431 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točki 223 in 224 in navedena sodna praksa). Načelo sorazmernosti zlasti pomeni, da mora Komisija določiti globo sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, in da mora te dejavnike upoštevati skladno in objektivno upravičeno (zgoraj v točki 243 navedena sodba Jungbunzlauer proti Komisiji, točke od 226 do 228, in zgoraj v točki 266 navedena sodba Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, točka 171).
433 Splošno sodišče najprej ugotavlja, da ker so sklop kršitve glede stiskanega parafina sestavljala zlasti tajna ravnanja v zvezi z določanjem cen med konkurenti, je bil množitelj 15 % vrednosti prodaje, upoštevan iz naslova resnosti kršitve, sorazmeren s težo tega sklopa kršitve.
434 Zato so argumenti tožeče stranke, s katerimi ta opozarja na razlike med sklopom kršitve glede parafinskih voskov in tistim glede stiskanega parafina, brezpredmetni, saj bi lahko kvečjemu privedli do tega, da bi Splošno sodišče pri ponovnem izračunu globe povišalo delež vrednosti prodaje parafinskih voskov nad 18 %.
435 Ob tem je treba navesti, da je razliko med težo teh dveh sklopov kršitve treba relativizirati glede na to, da je, prvič, nemški trg najpomembnejši trg v EGP in, drugič, da je namen razdelitve trgov in strank po navadi podpreti ravnanja v zvezi z določanjem ali zviševanjem cen. Razdelitev trgov ali strank namreč zmanjša izbiro stranke med ponudniki, kar na splošno ponudniku, ki sta mu bila trg ali stranka dodeljena, omogoča, da izpogaja višje cene kot v normalnih pogojih konkurence. Poleg tega sorazmernost globe z manjšim teritorialnim obsegom sklopa kršitve glede stiskanega parafina zagotavlja tudi to, da se je pri izračunu upoštevala zgolj vrednost prodaje v Nemčiji, medtem ko je bila za sklopa kršitve glede parafinskih voskov vrednost prodaje izračunana na podlagi prodaje v celem EGP.
436 Zato je treba zavrniti tudi očitek v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti in torej sedmi tožbeni razlog v celoti.
8. Deveti tožbeni razlog: nezakonitost dodatnega zneska, vključenega v osnovni znesek globe iz naslova odvračalnega učinka
437 Tožeča stranka graja to, da se je Komisija v izpodbijani odločbi odločila v osnovni znesek globe vključiti dodatni znesek 18 % za parafinske voske in 15 % za stiskani parafin (točke od 658 do 661 obrazložitve izpodbijane odločbe), da bi to odvračalo od udeležbe v drugih takih horizontalnih sporazumih. Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo individualizacije kazenskih sankcij, načelo sorazmernosti in Smernice iz leta 2006.
438 Najprej je treba navesti, da odstavek 25 Smernic iz leta 2006, ki ureja vključitev dodatnega zneska, imenovanega „vstopna pristojbina“, v osnovni znesek globe, določa:
„[…] bo Komisija, ne glede na trajanje udeležbe podjetja pri kršitvi, vključila v osnovni znesek še znesek med vključno 15 % in 25 % vrednosti prodaje, […] z namenom odvračanja podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje […] Pri odločitvi, kolikšen delež prodaje naj se upošteva v posameznem primeru, bo Komisija upoštevala več dejavnikov, zlasti tiste iz točke 22 [narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena].“
439 V obravnavani zadevi je Komisija odstotek vrednosti prodaje, ki se vključi v osnovni znesek iz naslova odvračalnega učinka, določila v isti višini kot odstotek vrednosti prodaje, ki se določi iz naslova teže kršitve (glej točko 653 obrazložitve izpodbijane odločbe, navedeno zgoraj v točki 427), in na podlagi enakega razlogovanja:
„[…]
(660) Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve ter zgoraj obravnavanih meril glede narave kršitve in geografskega obsega, je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati kot dodatni znesek za družbi ENI in H&R/Tudapetrol, 17 %.
(661) Dokazano je bilo, da je za družbe ExxonMobil, MOL, Repsol, RWE, Sasol, Shell in Total enotna in trajajoča kršitev vključevala tudi razdelitev strank in/ali trgov. Razdelitev trgov in razdelitev strank se zaradi svoje narave same štejeta med najtežje kršitve konkurence, saj ta ravnanja povzročijo zmanjšanje ali prenehanje konkurence na nekaterih trgih ali za nekatere stranke […]. Zaradi te dodatne teže je delež, ki ga je kot dodatni znesek treba upoštevati za družbe ExxonMobil, MOL, Repsol, RWE, Sasol, Shell in Total, 18‑odstotni. Ker ni nobenega dokaza za to, da se je razdelitev trgov in/ali strank nanašala tudi na stiskani parafin, in glede na to, da je geografski obseg kršitve glede stiskanega parafina omejen na Nemčijo, mora delež vrednosti prodaje za družbe ExxonMobil, Sasol, Shell, RWE in Total znašati 15 %.“
440 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila Smernice iz leta 2006.
441 Glede tega je treba poudariti, da mora Komisija na podlagi odstavka 25 Smernic iz leta 2006 „vključi[ti] v osnovni znesek še znesek med vključno 15 % in 25 % vrednosti prodaje, […] z namenom odvračanja podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen [in/ali] razdelitvi trga“.
442 Komisija pa je v točki 661 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je šlo za sporazum o določitvi cen in razdelitvi trgov (usklajeno ravnanje je bilo v Smernicah iz leta 2006 vključeno pod pojem sporazuma). Torej je bila vključitev dodatnega zneska v osnovni znesek na podlagi odstavka 25 Smernic iz leta 2006 upravičena.
443 Poleg tega je Komisija določila 18‑odstotno stopnjo vrednosti prodaje za sklop kršitve glede parafinskih voskov in 15‑odstotno stopnjo za sklop kršitve glede stiskanega parafina. Obe določeni stopnji sta znotraj razpona, določenega v Smernicah iz leta 2006, od 15 do 25 %.
444 Ob tem se v skladu z odstavkom 22 Smernic iz leta 2006, ki se sklicuje na odstavek 25 teh smernic, stopnja dodatnega zneska določi glede na naravo kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena. Komisija pa se je sklicevala na dva od teh dejavnikov, in sicer na naravo kršitve in njen geografski obseg, da bi utemeljila stopnjo, določeno za parafinske voske. Kar zadeva stopnjo, določeno za sklop kršitve glede stiskanega parafina, pa ni bila potrebna nobena dodatna utemeljitev, saj je Komisija določila najmanjšo predvideno stopnjo, to je 15 %.
445 Torej Komisija ni kršila Smernic iz leta 2006, zato je argument tožeče stranke glede tega treba zavrniti.
446 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija ni zadostno utemeljila vključitve dodatnega zneska v osnovni znesek globe iz naslova odvračalnega učinka.
447 Ponoviti je treba, da mora biti iz obrazložitve posamične odločbe jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je akt izdala, da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvaja nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine zadeve. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi navedene vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 253 ES, presojati ne le glede na besedilo zadevnega akta, ampak tudi glede na kontekst, v katerem je bil ta akt sprejet (glej točko 239 zgoraj).
448 Kot je razvidno iz točk od 441 do 444 zgoraj, je Komisija v točkah 660 in 661 obrazložitve izpodbijane odločbe razloge, iz katerih je v obravnavani zadevi v osnovni znesek globe iz naslova odvračalnega učinka vključila dodatni znesek, razložila dovolj podrobno, da se tožeča stranka lahko seznani z utemeljitvijo odločitve Komisije in da lahko Splošno sodišče izvaja nadzor.
449 Zato je treba zavrniti argumentacijo tožeče stranke v zvezi z nezadostnostjo obrazložitve.
450 Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo individualizacije kazenskih sankcij in načelo sorazmernosti.
451 V zvezi s tem je treba navesti, da je v okviru izračuna glob, naloženih na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, različno obravnavanje zadevnih podjetij lastno izvajanju pooblastil, ki jih ima Komisija na podlagi te določbe. V okviru svoje diskrecijske pravice mora namreč Komisija individualizirati sankcijo glede na ravnanja in značilnosti teh podjetij, da lahko v vsakem primeru zagotovi polno učinkovitost konkurenčnih pravil Unije (glej sodbo Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 44 in navedena sodna praksa).
452 Prvič, tožeča stranka trdi, da je samodejna vključitev dodatnega zneska, določenega v odstavku 25 Smernic iz leta 2006, v osnovni znesek globe sama po sebi v nasprotju z načelom individualizacije kazenskih sankcij.
453 Temu argumentu ni mogoče pritrditi. Iz besedila in sistematike Smernic iz leta 2006 je jasno razvidno, da Komisija pri določitvi zneska globe uporabi tako dejavnike, katerih stopnja je enaka za vse udeležence, da bi se odrazilo to, da so ta podjetja sodelovala pri istih kršitvenih ravnanjih, in da bi se s tem spoštovalo načelo enakega obravnavanja, kot tudi dejavnike, katerih stopnja ali množitelj je prilagojen posameznemu položaju vsakega udeleženca, da bi se spoštovalo načelo individualizacije kazenskih sankcij.
454 Zato za spoštovanje načela individualizacije kazenskih sankcij zadošča, da končni znesek globe odraža razlike v položaju različnih udeležencev, ne da bi bilo potrebno, da Komisija na vsaki stopnji izračuna zneska globe udeležence obravnava različno.
455 Iz besedila in sistematike Smernic iz leta 2006 je razvidno, da določba iz odstavka 25 teh smernic glede vključitve dodatnega zneska v osnovni znesek globe iz naslova odvračalnega učinka odraža udeležbo v najhujših protikonkurenčnih ravnanjih. Dodatni znesek, vključen iz tega naslova, zadeva značilnosti ravnanj vseh udeležencev, in ne posamičnega položaja vsakega od njih.
456 Zato zakonitost te določbe in njena uporaba v obravnavani zadevi ne moreta biti omajani na podlagi načela individualizacije kazenskih sankcij, zato je argumente tožeče stranke, navedene v zvezi s tem, treba zavrniti.
457 Drugič, tožeča stranka trdi, da je iz sodne prakse razvidno, da mora Komisija individualizirati sankcijo glede na značilnosti, lastne zadevnim podjetjem. V obravnavani zadevi pa naj Komisija na bi niti analizirala niti upoštevala celote dejavnikov, ki bi morali voditi do zavrnitve vključitve dodatnega zneska iz naslova odvračalnega učinka.
458 Tožeča stranka naj namreč od 31. julija 2005 ne bi več prodajala parafinskih voskov in naj bi proizvajala v bistvu samo še stiskani parafin kot stranski proizvod baznih olj. Ker naj tožeča stranka ne bi bila več prisotna na zadevnem trgu, naj ne bi bilo nobenega razloga za vključitev dodatnega zneska v osnovni znesek iz naslova odvračalnega učinka.
459 Poleg tega tožeča stranka trdi, da je Komisiji že dokazala, zlasti v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, svojo zavezanost pravilom konkurence, ki je sestavni del vrednot skupine Total, že več let jasno navedenih v njenem kodeksu ravnanja.
460 V zvezi s tem je treba navesti, da namen odvračalnega učinka globe ni zgolj odvračati zadevno podjetje od ponovne storitve kršitve (specialna prevencija). Komisija ima pooblastilo za določanje ravni glob, da bi krepila njihovo splošno odvračalnost tudi zato, ker so nekatere kršitve še vedno sorazmerno pogoste ali jih je treba šteti za hude (generalna prevencija) (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T‑202/98, T‑204/98 in T‑207/98, Recueil, str. II‑2035, točka 134, in z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 231).
461 Zato tožeči stranki ne more koristiti, da se sklicuje na to, da ni več prisotna na trgu parafinskih voskov in da njen kodeks ravnanja določa spoštovanje pravil konkurence. Tudi če sta ta dejavnika resnična, zadevata zgolj manjšo verjetnost, da tožeča stranka ponovno stori kršitev, ni pa ju mogoče upoštevati z vidika generalne prevencije, ki jo Komisija lahko upošteva pri določanju zneska glob iz naslova odvračalnega učinka.
462 Tožeča stranka nazadnje trdi, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, saj odvračalnost globe zagotavljajo že drugi elementi, ki jih je upoštevala Komisija, zato naj določitev „vstopne pristojbine“ za dosego cilja Komisije ne bi bila več potrebna. Prvič, tožeča stranka se sklicuje na to, da je Komisija vrednost prodaje pomnožila s trajanjem očitane kršitve, ki je bilo sorazmerno dolgo. Drugič, Komisija naj bi na podlagi odstavka 30 Smernic iz leta 2006 določeni osnovni znesek globe pomnožila z 1,7 „za zagotovitev odvračalnega učinka globe“ (točka 713 obrazložitve izpodbijane odločbe).
463 V zvezi s tem je treba navesti, da je v skladu s sodno prakso glede na to, da je odvračalnost eden od namenov globe, zahteva po njeni zagotovitvi splošna zahteva, ki mora voditi Komisijo ves čas postopka izračuna globe in ne pomeni nujno, da mora imeti ta izračun poseben del, namenjen skupni oceni vseh upoštevnih okoliščin zaradi doseganja tega namena. Zahteva po odvračalnosti tako ni predmet ločene presoje, ki bi se opravila v posebni fazi izračuna zneska glob, ampak jo je treba upoštevati v celotnem postopku določanja zneska globe (zgoraj v točki 460 navedena sodba BASF proti Komisiji, točki 226 in 238, in zgoraj v točki 254 navedena sodba Le Carbone Lorraine proti Komisiji, točka 131).
464 Zato tožeča stranka Komisiji ne more veljavno očitati, da je potrebo zagotoviti odvračalni učinek globe upoštevala v več fazah določitve njenega zneska.
465 Glede na zgornje navedbe je treba deveti tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.
9. Deseti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, kar zadeva končni znesek globe
466 Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom graja dejstvo, da je Komisija določila končni znesek globe na 128.163.000 EUR, čeprav je bila njena letna vrednost prodaje, opravljene na zadevnih trgih, zgolj 31.133.865 EUR (točka 639 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato naj bi bil znesek globe nesorazmeren tako z letno vrednostjo prodaje kot tudi s prometom družbe Total v celem obdobju trajanja kršitve na zadevnih trgih.
467 Na prvem mestu, tožeča stranka meni, da je znesek globe nesorazmeren, saj pomeni 410 % vrednosti njene prodaje na zadevnih trgih.
468 V skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 431 in 432, mora biti znesek globe sorazmeren s težo in trajanjem kršitve, pri kateri je bila tožeča stranka udeležena.
469 Poleg tega bi se v skladu s sodno prakso odvračalni učinek glob zmanjšal, če bi podjetja, ki so kršila pravo konkurence, lahko pričakovala, da bo njihovo ravnanje kaznovano z globo, ki bo nižja od dobička, ki bi ga lahko imela zaradi navedenega ravnanja (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 456, in zgoraj v točki 460 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 227).
470 Če pa bi veljala trditev tožeče stranke in če bi bilo treba preučiti sorazmernost zneska globe z vrednostjo prodaje zadevnih proizvodov v enem samem letu, bi to pomenilo, da bi na podlagi navedenega načela znesek globe, ki bi ga bilo mogoče določiti, ostal enako visok ob povečevanju števila let udeležbe v kartelu, medtem ko bi se dobiček, neupravičeno pridobljen zaradi kršitve, s povečevanjem števila let linearno višal. Daljše kot bi bilo torej obdobje udeležbe v kartelu, bolj bi bil znesek globe, ki bi se ga udeleženci kartela lahko nadejali, zanemarljiv v primerjavi z neupravičenim dobičkom, ki bi ga imeli zaradi te udeležbe. Zato bi uporaba načela sorazmernosti, kot jo predlaga tožeča stranka, odvzela polni učinek sankcijam, naloženim na podlagi Uredbe št. 1/2003, za dolgotrajne kršitve, kot je ta v obravnavani zadevi.
471 Poleg tega bi pristop, kot ga predlaga tožeča stranka, Komisiji in Splošnemu sodišču onemogočal, da v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 zagotovita, da je znesek globe, naložene udeležencem kartela, sorazmeren ne le s težo, ampak tudi s trajanjem storjene kršitve.
472 Iz tega je mogoče sklepati, da letne vrednosti prodaje same po sebi ni mogoče upoštevati kot osnove za preučitev sorazmernosti zneska globe, zlasti pri dolgotrajnih kršitvah, kot je ta v obravnavani zadevi, pri kateri je bila tožeča stranka udeležena več kot dvanajst let in pol.
473 Zato je treba zavrniti argument tožeče stranke, ki temelji na tem, da znesek naložene ji globe pomeni 410 % njene letne vrednosti prodaje na zadevnih trgih.
474 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da znesek naložene globe pomeni 32,63 % njenega prometa, opravljenega na trgih zadevnih proizvodov v obdobju trajanja kršitve, kar naj bi bilo očitno nesorazmerno in naj bi pomenilo raven, ki ni bila v upravni praksi Komisije še nikoli dosežena.
475 Glede tega je treba navesti, da je visok odstotek zneska globe v prometu družbe Total France, realiziranem na zadevnih trgih v celotnem obdobju kršitve, zlasti posledica tega, da je Komisija na podlagi odstavka 30 Smernic iz leta 2006 upoštevala promet cele skupine Total. Komisija je iz tega naslova določila množitelj 1,7 (glej točko 15 in naslednje zgoraj). Vendar naj po navedbah tožeče stranke skupni promet skupine Total ne bi bil upošteven.
476 Tožeča stranka se sklicuje na točko 94 sodbe Splošnega sodišča z dne 14. julija 1994 v zadevi Parker Pen proti Komisiji (T‑77/92, Recueil, str. II‑549).
477 V skladu s sodno prakso je pri določanju zneska globe dovoljeno v enaki meri upoštevati tako skupni promet podjetja, ki je kazalec – čeprav približen ali nepopoln – njegove velikosti in njegove gospodarske moči, kot tudi del tega prometa, ki zadeva blago, ki je predmet kršitve, in ki torej lahko kaže na njen obseg. Niti enemu niti drugemu od teh prometov se glede na druge elemente presoje ne sme pripisati nesorazmernega pomena, zato določitev ustreznega zneska globe ne more biti zgolj rezultat izračuna na podlagi skupnega prometa. To zlasti velja, kadar zadevno blago pomeni le majhen delež tega prometa (glej sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 243; zgoraj v točki 242 navedeno sodbo Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 100, in zgoraj v točki 476 navedeno sodbo Parker Pen proti Komisiji, točka 94).
478 Vendar pa v pravu Unije ni splošno veljavnega načela, da mora biti sankcija v sorazmerju s pomenom podjetja na trgu proizvodov, ki so predmet kršitve (zgoraj v točki 242 navedena sodba Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 101).
479 Ugotoviti je treba, da je Komisija spoštovala te zahteve sodne prakse. Na eni strani se je najprej oprla na promet družbe Total France, realiziran na trgih, ki jih zadeva kršitev. Na drugi strani je poudarila, da osnovni znesek globe pomeni zgolj zanemarljiv delež (0,03 %) prometa zadevnega podjetja, skupine Total, in je določila množitelj 1,7, da bi upoštevala velikost podjetja, odgovornega za kršitev.
480 Tako Komisija niti enemu niti drugemu od teh prometov ni pripisala nesorazmernega pomena glede na druge elemente presoje.
481 Ob tem tožeča stranka ne more veljavno uveljavljati dejstva, da še nikoli v upravni praksi Komisije ni bil končni znesek globe določen v tako velikem odstotku vrednosti prodaje zadevnih proizvodov.
482 Glede tega zadošča navesti, da se upravna praksa Komisije ne more uporabiti kot pravni okvir za globe na področju konkurence, ki je določen zgolj z Uredbo št. 1/2003, in da so odločbe glede preostalih zadev le indic za morebiten obstoj diskriminacije, ker je malo verjetno, da so okoliščine v teh zadevah, kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja, enake (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, T‑68/04, ZOdl., str. II‑2511, točka 114 in navedena sodna praksa).
483 Glede na zgornje navedbe je treba deseti tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.
10. Enajsti tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES zaradi pripisa ravnanja družbe Total France družbi Total SA
484 Tožeča stranka trdi, da je Komisija nezakonito pripisala odgovornost za kršitev, ki jo je storila ona, družbi Total SA. V prvem delu zatrjuje, da je Komisija kršila člen 81 ES s tem, da se je oprla na predpostavko, ki temelji zgolj na kapitalskih povezavah med matično in hčerinsko družbo. V drugem delu izpodbija ugotovitev Komisije, da ni dokazala svojega neodvisnega ravnanja na trgu.
485 Zato tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločitev razveljavi v delu, v katerem je bila odgovornost za kršitev pripisana družbi Total SA in v katerem je Komisija iz naslova odvračalnega učinka pri izračunu zneska globe uporabila množitelj 1,7 zaradi velikosti podjetja.
Prvi del: napačna uporaba prava, kar zadeva uporabo domneve pripisljivosti kršitve matični družbi, temelječe zgolj na kapitalskih vezeh
486 Tožeča stranka meni, da je Komisija storila pravno napako s tem, da je ugotovila, da zgolj ugotovitev tesnih kapitalskih vezi zadošča za domnevo obstoja odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe. Taka domneva naj bi bila v nasprotju z načelom individualizacije kazenskih sankcij, načelom domneve nedolžnosti in načelom, da dokazno breme glede krivde nekega podjetja nosi Komisija. Poleg tega naj bi Komisija v obravnavani zadevi uporabila neizpodbitno domnevo krivde.
487 Kar najprej zadeva solidarno odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe, je treba opozoriti, da to, da je hčerinska družba ločena pravna oseba, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi (sodba Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točka 132).
488 Konkurenčno pravo Unije namreč zadeva dejavnosti podjetij, pojem podjetja pa zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja (glej sodbo Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237, točka 54 in navedena sodna praksa).
489 Poleg tega je sodišče Unije pojasnilo, da je treba pojem podjetja v tem kontekstu razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej sodbo Sodišča z dne 12. julija 1984 v zadevi Hydrotherm Gerätebau, 170/83, Recueil, str. 2999, točka 11; zgoraj v točki 488 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 55 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 29. junija 2000 v zadevi DSG proti Komisiji, T‑234/95, Recueil, str. II‑2603, točka 124). Tako je poudarilo, da za uporabo pravil o konkurenci formalna ločitev dveh družb, ki izhaja iz njune ločene pravne osebnosti, ni odločilna, saj je odločilno merilo, ali obstaja njuno enotno ravnanje na trgu. Torej se lahko izkaže, da je treba ugotoviti, ali družbi z ločenima pravnima osebnostma oblikujeta ali spadata v samo eno podjetje ali gospodarski subjekt z enotnim ravnanjem na trgu (zgoraj v točki 487 navedena sodba Imperial Chemical Industries proti Komisiji, točka 140, in sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi DaimlerChrysler proti Komisiji, T‑325/01, ZOdl., str. II‑3319, točka 85).
490 Kadar tak gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam (glej zgoraj v točki 488 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 56 in navedena sodna praksa).
491 Kršitev konkurenčnega prava Unije je treba nedvoumno pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob in na katero je treba nasloviti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Prav tako je pomembno, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedeno, na podlagi katerega statusa se pravni osebi očitajo zatrjevana dejstva (glej zgoraj v točki 488 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 57 in navedena sodna praksa).
492 Tako se ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, zlasti če ta hčerinska družba – čeprav je ločena pravna oseba – o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti glede gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav med tema pravnima osebama (glej sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C‑294/98 P, Recueil, str. I‑10065, točka 27; zgoraj v točki 477 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 117, in zgoraj v točki 488 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 58 in navedena sodna praksa).
493 V takem primeru sta namreč matična družba in njena hčerinska družba del iste gospodarske enote in zato tvorita eno samo podjetje v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 488. To, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita eno samo podjetje v smislu člena 81 ES, tako Komisiji omogoča, da odločbo, s katero nalaga plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati osebno vpletenost te družbe v kršitev (zgoraj v točki 488 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 59).
494 V obravnavani zadevi je Komisija v točkah 332 in 333 izpodbijane odločbe ugotovila, da je iz samega dejstva, da je matična družba imetnica celote ali skoraj celote kapitala hčerinske družbe, mogoče domnevati dejansko izvajanje odločilnega vpliva na poslovno politiko navedene družbe in zato protikonkurenčno ravnanje te pripisati matični družbi. V izpodbijani odločbi je navedla, da čeprav se za to domnevo ne zahteva, da jo Komisija utemelji z dodatnimi indici, pa je tako domnevo mogoče ovreči, kadar zadevni družbi predložita dokaze za to, da hčerinska družba svojo poslovno politiko določa samostojno.
495 Tožeča stranka trdi, da sodna praksa Unije ne dovoljuje, da se matični družbi pripiše odgovornost za kršitev, ki jo je storila njena hčerinska družba, zgolj na podlagi ravni udeležbe v kapitalu te družbe, četudi ima hčerinsko družbo v stoodstotni lasti kot v obravnavani zadevi. Sodna praksa naj bi zahtevala, da je domneva dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo, ki jo ima v stoodstotni lasti, vedno potrjena s konkretnimi indici, ki kažejo na tak vpliv.
496 Navesti je treba, da v posebnem primeru, v katerem je matična družba stoodstotna lastnica kapitala hčerinske družbe, ki je kršila konkurenčna pravila Unije, prvič, ta matična družba lahko odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe in, drugič, obstaja izpodbojna domneva, da navedena matična družba dejansko odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe. V teh okoliščinah za domnevanje, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo tako lahko matično družbo štela za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če ta matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov za to, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (glej zgoraj v točki 488 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točki 60 in 61 in navedena sodna praksa).
497 V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav je res, da se je Sodišče v sodni praksi pred izdajo sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 488 zgoraj, ob stoodstotnem lastništvu kapitala hčerinske družbe sklicevalo tudi na druge okoliščine, ki kažejo na izvajanje odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe, iz tega ne izhaja, da je uporaba domneve, navedene zgoraj v točki 496, pogojena s predložitvijo dodatnih indicev za dejansko izvajanje takega vpliva matične družbe (glej zgoraj v točki 488 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 62 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl., str. II‑2567, točka 57).
498 Zato Komisija ni storila napake s tem, da je ugotovila, da je že zgolj zaradi tega, da ima matična družba ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe, mogoče domnevati, da ima matična družba odločilen vpliv na komercialno politiko hčerinske družbe, in zato protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe pripisati matični družbi.
499 Drugi argumenti tožeče stranke ne morejo omajati tega sklepa.
500 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da stališče Komisije ni sprejemljivo, saj uvaja domnevo krivde vsakega subjekta, ki ima pomembne kapitalske povezave z drugim subjektom, v nasprotju za načelom domneve nedolžnosti in načelom, da dokazno breme glede krivde nekega podjetja nosi Komisija. Poleg tega, čeprav po mnenju tožeče stranke to, da je matična družba dejansko imenovala člane upravnega odbora hčerinske družbe, zadošča za utemeljitev pripisa kršitve matični družbi, naj bi šlo za neizpodbojno domnevo pripisljivosti.
501 Glede tega je treba navesti, da je uporaba domneve dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe, ki ima v lasti ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe, na poslovno ravnanje te hčerinske družbe utemeljena zaradi dejstva, da ima matična družba, kadar je edina delničarka hčerinske družbe, na voljo vse možne instrumente za zagotovitev usklajenosti poslovnega ravnanja hčerinske družbe s svojim. Zlasti je edini delničar tisti, ki načeloma opredeli obseg samostojnosti hčerinske družbe ob sestavi njenega statuta, ki izbira njeno vodstveno osebje in ki sprejema ali odobri strateške poslovne odločitve hčerinske družbe, če je potrebno, z imenovanjem svojih predstavnikov na položaje v njenih organih. Poleg tega je gospodarska enota matične in hčerinske družbe po navadi dodatno zavarovana zaradi obveznosti, določenih v pravu družb držav članic, kot so obveznost priprave konsolidiranih poročil, obveznost hčerinske družbe, da matični družbi redno poroča o svojih dejavnostih, in to, da skupščina hčerinske družbe, ki jo sestavlja samo matična družba, potrjuje letna poročila te hčerinske družbe, kar nujno pomeni, da matična družba vsaj v grobem sledi poslovnim dejavnostim hčerinske družbe.
502 Poleg tega je treba poudariti, da gre, kadar je hčerinska družba v stoodstotni ali skoraj stoodstotni lasti matične družbe, načeloma za en sam poslovni interes, člane organov hčerinske družbe pa določi in imenuje edini delničar, ki jim lahko najmanj neformalno daje navodila ter za njih določi merila učinkovitosti. Zato v takem primeru nujno obstaja zaupni odnos med vodstvenim osebjem hčerinske in matične družbe, to osebje pa nujno ravna z namenom zastopanja in pospeševanja edinega obstoječega poslovnega interesa, in sicer interesa matične družbe. Tako je enotnost ravnanja matične in hčerinske družbe na trgu zagotovljena kljub vsej samostojnosti, dani organom vodstva hčerinske družbe, kar zadeva operativno vodenje te družbe, ki izhaja iz stricto sensu opredelitve poslovne politike tega upravljanja. Poleg tega v splošnem edini delničar sam in v skladu s svojimi interesi določi podrobna pravila za sprejemanje odločitev hčerinske družbe in obseg njene operativne samostojnosti, kar lahko svojevoljno spremeni, tako da spremeni pravila, ki urejajo delovanje hčerinske družbe, ali v okviru restrukturiranja, ali celo z uvedbo neformalnih struktur odločanja.
503 Zato je uporaba domneve dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe upravičena, saj ta domneva pokriva tipične položaje razmerij med hčerinsko družbo in njeno edino matično družbo s tem, da predvideva, da dejstvo, da ima ena sama matična družba kapital hčerinske družbe v stoodstotni ali skoraj stoodstotni lasti, načeloma pomeni, da ti družbi na trgu ravnata enotno.
504 Vendar pa imajo zadevne družbe po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah vse možnosti dokazati, da mehanizmi, opisani zgoraj v točkah 501 in 502, ki običajno vodijo k uskladitvi poslovnega ravnanja hčerinske družbe z ravnanjem matične družbe, niso delovali kot navadno in je zato gospodarska enota skupine razpadla.
505 Zato domneva dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe, ki ima v lasti ves ali skoraj ves kapital svoje hčerinske družbe, na poslovno ravnanje te družbe ni neizpodbojna in ostaja v sprejemljivih mejah, saj je sorazmerna z legitimnim ciljem, ki se poskuša doseči, in sicer da obstaja možnost predložiti nasprotni dokaz in da je pravica do obrambe zagotovljena.
506 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je uporaba zadevne domneve v nasprotju z načelom individualizacije kazenskih sankcij.
507 Na podlagi načela individualizacije kazenskih sankcij, ki se uporablja v vsakem upravnem postopku, v katerem se lahko v skladu s pravili Unije o konkurenci izrečejo sankcije, se sme podjetje sankcionirati samo za dejanja, ki se mu individualno očitajo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2001 v združenih zadevah Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T‑45/98 in T‑47/98, Recueil, str. II‑3757, točka 63).
508 Vendar mora biti to načelo usklajeno s pojmom podjetja in s sodno prakso, v skladu s katero to, da matična in hčerinska družba sestavljata eno samo podjetje v smislu člena 81 ES, Komisiji omogoča, da odločbo, s katero naloži globe, naslovi na matično družbo skupine družb. Tako je treba ugotoviti, da je bila družba Total SA osebno sankcionirana za kršitev, za katero se šteje, da jo je zaradi tesnih gospodarskih in pravnih vezi, ki jo povezujejo z družbo Total France, storila sama (glej v tem smislu zgoraj v točki 492 navedeno sodbo Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, točka 34).
509 Glede na navedeno je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: presoja indicev, ki jih je predložila tožeča stranka, da bi ovrgla domnevo dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe na trgu
510 Tožeča stranka trdi, da elementi, ki jih je predložila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ki kažejo na njeno neodvisnost od družbe Total SA, zadoščajo za ovrženje domneve.
511 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da mora tožeča stranka v skladu s sodno prakso za ovrženje domneve, ki jo je uporabila Komisija, predložiti vse elemente v zvezi z organizacijskimi, gospodarskimi in pravnimi povezavami med njo in družbo Total SA, za katere šteje, da bi lahko pokazali, da ti družbi ne sestavljata enotnega gospodarskega subjekta. Splošno sodišče mora pri presoji namreč upoštevati vse predložene elemente, njihova narava in pomembnost pa se lahko glede na posebne značilnosti vsake obravnavane zadeve spreminjata (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑112/05, ZOdl., str. II‑5049, točka 65, potrjena z v točki 488 zgoraj navedeno sodbo Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji).
512 Domneva dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe na trgu temelji na ugotovitvi, v skladu s katero, prvič, razen v povsem izjemnih okoliščinah, družba, ki ima v lasti ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe, lahko zgolj zaradi tega imetništva kapitala izvaja odločilni vpliv na ravnanje te hčerinske družbe in, drugič, to, da ni dejanskega izvajanja te možnosti vpliva, je po navadi najlažje iskati v sferi subjektov, proti katerim deluje ta domneva.
513 Komisija je v obravnavanem primeru v točki 578 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Izvajanje odločilnega vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe na zahteva vsakodnevnega poseganja v upravljanje delovanja hčerinske družbe. Četudi je upravljanje hčerinske družbe popolnoma prepuščeno tej družbi sami, to ne izključuje, da ima matična družba možnost določati cilje in politike, ki vplivajo na uspešnost skupine in na njeno notranjo skladnost, ter sankcionirati vsa ravnanja, ki so v nasprotju z navedenimi cilji in politikami. Družba Total SA dejansko priznava, da je opravljala naloge institucionalne koordinacije in nadziranja strateških usmeritev ter da je bila pristojna za odobritev ali zavrnitev najpomembnejših investicij ali kakršne koli večje spremembe dejavnosti znotraj skupine. To dokazuje, da je družba Total SA kot matična družba imela interes in je v razmerju do svojih hčerinskih družb opravljala vlogo delničarja, ki poskuša zaščititi svoje finančne lastniške interese in svoje interese v zvezi s poslovno strategijo. Družba Total SA navaja tudi seznam nekaterih drugih področij, kot so politika glede človeških virov, priprava konsolidiranih poročil in določanje fiskalne politike, ter nekaterih drugih operativnih horizontalnih nalog, kot so industrijska varnost, okolje, upravljanje sredstev pod etičnimi pogoji, dejavnosti financiranja in druge, ki jih je družba Total SA upravljala za vso skupino“.
514 Tožeča stranka meni, da je Komisija neupravičeno zavrnila elemente, ki jih je predložila, da bi dokazala, da družba Total SA ne izvaja odločilnega vpliva na njeno poslovno ravnanje.
515 Tožeča stranka poudarja, da so njene strategije določili njeni zaposleni z uporabo njenih finančnih, pravnih, informacijskih in drugih sredstev. Poleg tega naj upravljanje dejavnosti glede parafinskih voskov s strani družbe Total France ne bi nikoli zahtevalo, da ta družba pridobi soglasje družbe Total SA za naložbe, opravljene v zadevnem obdobju. To naj bi bilo posledica dejstva, da je promet dejavnosti glede parafinskih voskov pomenil le malo več kot tisočino prodaje družbe Total France.
516 Tožeča stranka meni, da je iz zgornjih navedb razvidno, da je v celotnem obdobju trajanja zatrjevane kršitve imela vsa sredstva za vodenje samostojne politike v zvezi s trženjem produktov, za katere je bila pristojna, natančneje parafinskih voskov in stiskanega parafina. Poročila o tej dejavnosti družbi Total SA naj bi bila omejena na splošne finančne informacije, ne da bi vsebovala kakršno koli komunikacijo glede poslovne politike, ki ji je sledila, in torej glede stikov, ki jih je imela s svojimi konkurenti. A fortiori naj družba Total France ne bi nikoli prejela navodil od svoje matične družbe v zvezi s politiko, ki bi ji morala slediti, kar zadeva trženje parafinskih voskov in stiskanega parafina.
Trditve, da je družba Total France samostojno določala svojo poslovno strategijo
517 Na prvem mestu je treba navesti, da je družba Total SA v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznala, da je znotraj skupine opravljala naloge institucionalne koordinacije, nadzora nad skladnostjo strateških usmeritev in nadzora nad najpomembnejšimi naložbami.
518 Na drugem mestu, to – pod predpostavko, da je res – da ima hčerinska družba lastne lokalne poslovodne organe in lastna sredstva, samo po sebi ne dokazuje, da ta družba svoje ravnanje na trgu določa neodvisno od svoje matične družbe. Delitev nalog med hčerinskimi družbami in njihovimi matičnimi družbami ter zlasti to, da se upravljanje tekočih dejavnosti v celoti zaupa lokalni upravi hčerinske družbe, je običajna praksa velikih podjetij, ki so sestavljena iz množice hčerinskih družb, ki jih ima na koncu v lasti ista končna matična družba. Zato v primeru, da ima matična družba v lasti ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe, ki je neposredno vpletena v kršitev, dokazi, predloženi v zvezi s tem, ne morejo zavreči domneve dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe in končne matične družbe na ravnanje hčerinske družbe.
519 Na tretjem mestu, Komisija je v točki 578 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je družba Total SA „nav[edla] tudi seznam nekaterih drugih področij, kot so politika glede človeških virov, priprava konsolidiranih poročil in določanje fiskalne politike skupine, ter nekaterih drugih operativnih horizontalnih nalog, kot so industrijska varnost, okolje, upravljanje sredstev pod etičnimi pogoji, dejavnosti financiranja in druge, ki jih je [tožeča stranka] upravljala za vso skupino“. Ti elementi še bolj slabijo stališče tožeče stranke, v skladu s katerim naj bi znotraj skupine imela popolno organizacijsko samostojnost.
520 Zato Komisija ni storila napake pri presoji s tem, da je ugotovila, da elementi v zvezi z organizacijsko strukturo skupine in domnevno samostojnostjo poslovne politike družbe Total France niso zadoščali za ovrženje domneve dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe na trgu.
Nizek delež prodaje parafinskih voskov v prometu družbe Total France
521 Tožeča stranka navaja, da dejavnost „voski in parafin“ pomeni zgolj zelo majhen delež njenega prometa in torej predstavlja še manjši delež prometa skupine Total.
522 Vendar v skladu s sodno prakso to, da področje ali dejavnost, ki ga zadeva kršitev, pomeni zgolj majhen delež vseh dejavnosti skupine ali matične družbe, ne more biti dokaz za neodvisnost navedene hčerinske družbe od matične družbe in zato ne vpliva na uporabo domneve dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe na trgu (sodba z dne 30. septembra 2009 v zadevi Arkema proti Komisiji, T‑168/05, neobjavljena v ZOdl., točka 79; glej tudi v tem smislu zgoraj v točki 68 navedeno sodbo Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 144, in sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T‑314/01, ZOdl., str. II‑3085).
523 Zato je argumente tožeče stranke treba kot neutemeljene zavrniti.
Trditve, da družba Total France družbe Total SA ni obvestila o svoji dejavnosti na trgu
524 Tožeča stranka trdi, da je bilo poročilo o dejavnosti glede parafinskih voskov, podano družbi Total SA, omejeno na splošne finančne podatke, ne da bi vsebovalo kakršno koli informacijo v zvezi s poslovno politiko, ki ji je sledila, in torej v zvezi s stiki, ki jih je imela s svojimi konkurenti.
525 Glede tega zadošča navesti, da je Splošno sodišče enake argumente že zavrnilo v sodbi Arkema proti Komisiji (točka 522 zgoraj, točki 77 in 78). Navedlo je, da vzrok za to, da Komisija odločbo o naložitvi glob lahko naslovi na matično družbo skupine družb, ni prigovarjanje matične družbe hčerinski družbi h kršitvi niti a fortiori udeležba matične družbe pri navedeni kršitvi, temveč to, da ti družbi sestavljata eno samo podjetje. Vendar neobstoj posebne politike posredovanja informacij o trgu parafinskih voskov družbi Total SA ali to, da ta družba ni vedela za kršitev, ne more biti dokaz za samostojnost družbe Total France.
526 Zato je treba tudi argumente tožeče stranke glede tega zavrniti.
Trditve, da družba Total France ni bila podrejena navodilom družbe Total SA
527 Tožeča stranka trdi, da od družbe Total SA ni nikdar prejela navodil v zvezi s politiko, ki ji mora slediti pri trženju parafinskih voskov in stiskanega parafina.
528 Glede tega je treba ugotoviti, da je element, na katerega se sklicuje tožeča stranka, v veliki meri vzporednica dejstva, da je ta stranka pravna oseba, ločena od družbe Total SA, da je v skladu z razdelitvijo nalog znotraj skupine pristojna za dejavnosti „rafiniranja in marketinga“ in da je njeno vodstvo samostojno, kar zadeva upravljanje tekočih dejavnosti na tem področju. Če bi ti elementi, ki so značilni za delovanje hčerinske družbe znotraj skupine primerljive velikosti, kot je skupina tožeče stranke, zadoščali za ovrženje domneve, ki jo je uporabila Komisija, tako da bi pomenili dokaz, da matična družba ni mogla izvajati odločilnega vpliva na hčerinsko družbo, bi to odvzelo smisel ne le taki domnevi, temveč tudi konceptu ekonomske enote matične in hčerinske družbe in nazadnje pojmu podjetja, kot ga je opredelila sodna praksa.
529 Poleg tega je treba navesti, da je Splošno sodišče enake argumente zavrnilo v sodbi Arkema proti Komisiji (točka 522 zgoraj, točki 76 in 80), saj je šlo za elemente, ki ne morejo ovreči domneve dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe na trgu.
530 Zato je tudi te argumente iz istih razlogov treba zavrniti.
531 Nazadnje je treba ob strani poudariti, da noben od argumentov tožeče stranke, da bi ovrgla zadevno domnevo, ne more dokazati, da mehanizmi, opisani zgoraj v točkah 501 in 502, ki običajno vodijo do uskladitve poslovnega ravnanja hčerinske družbe z ravnanjem matične družbe, niso delovali kot navadno in je gospodarska enota skupine razpadla.
532 Iz zgornjih navedb je razvidno, da je Komisija pravilno ugotovila, da tožeča stranka in družba Total SA nista uspeli ovreči domneve, da je družba Total SA odločilno vplivala na poslovno politiko svoje hčerinske družbe in da zato ti družbi tvorita podjetje v smislu člena 81 ES.
533 Glede na zgornje navedbe je treba enajsti tožbeni razlog tožeče stranke v celoti zavrniti.
11. Dvanajsti tožbeni razlog, naveden na obravnavi: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe
534 Tožeča stranka se je na obravnavi sklicevala na kršitev svojih pravic do obrambe zaradi vključitve prometa drugih družb, ki pripadajo skupini Total, v vrednost prodaje, uporabljeno za izračun zneska globe.
535 Komisija meni, da je ta tožbeni razlog nedopusten, ker ni bil naveden v tožbi.
536 Opozoriti je treba, da iz člena 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da mora tožba vsebovati predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov ter da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
537 Ugotoviti pa je treba, da tožeča stranka na obravnavi ni navedla argumentacije v zvezi z domnevno kršitvijo svoje pravice do obrambe zaradi vključitve prometa drugih družb, ki pripadajo skupini Total, v vrednost prodaje, uporabljeno za izračun zneska globe.
538 Zato je treba ta tožbeni razlog kot nedopusten zavrniti.
12. Osmi tožbeni razlog: nezakonitost odstavka 24 Smernic iz leta 2006
539 Tožeča stranka meni, da je metoda izračuna, določena v odstavku 24 Smernic iz leta 2006, nezakonita.
540 Najprej je treba navesti, da je v odstavku 24 Smernic iz leta 2006 navedeno:
„Da bi se v celoti upoštevalo trajanje udeležbe vsakega podjetja pri kršitvi, bo znesek, določen glede na vrednost prodaje […], pomnožen s številom let udeležbe pri kršitvi. Obdobja, krajša od šestih mesecev, se bodo štela kot polovica leta; obdobja, daljša od šestih mesecev in krajša od enega leta, se bodo štela kot polno leto.“
541 V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da naj bi v skladu z izpodbijano odločbo bila pri kršitvi udeležena le dvanajst let in sedem mesecev (od 3. septembra 1992 do 28. aprila 2005), kar zadeva parafinske voske, in šest let in šest mesecev (od 30. oktobra 1997 do 12. maja 2004), kar zadeva stiskani parafin, kaznovana pa je bila za trinajst in sedem let, torej za enajst dodatnih mesecev, kar naj bi pomenilo za približno 5 % previsoko ocenitev obdobja udeležbe pri kršitvi. Meni, da Smernice iz leta 2006, ki Komisiji nalagajo tako štetje, kršijo načela sorazmernosti, enakega obravnavanja in domneve nedolžnosti ter člen 23(3) Uredbe št. 1/2003.
542 Komisija trdi, da ima pri določitvi zneska globe in tudi v okviru različnih faz izračuna zneska te globe širok manevrski prostor in diskrecijsko pravico.
543 V zvezi s tem je treba navesti, da samoomejevanje diskrecijske pravice Komisije, ki izhaja iz sprejetja Smernic iz leta 2006, ni nezdružljivo z ohranitvijo njene precej velike diskrecijske pravice. Smernice iz leta 2006 vsebujejo različne elemente fleksibilnosti, ki Komisiji omogočajo izvajanje diskrecijske pravice v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003, kot jih razlaga Sodišče (zgoraj v točki 492 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 267, in sodba Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi Chalkor proti Komisiji, T‑21/05, ZOdl., str. II‑1895, točka 62).
544 Vendar mora Komisija v skladu s sodno prakso pri navedeni določitvi zneska globe upoštevati splošna pravna načela, natančneje načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot sta bili razviti v sodni praksi sodišč Unije (sodba Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točki 77 in 79, in zgoraj v točki 497 navedena sodba Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 41).
545 Poleg tega pa diskrecijska pravica Komisije in njene omejitve, ki jih je določila v Smernicah, načeloma ne vplivajo na izvrševanje neomejene pristojnosti sodišč Unije (zgoraj v točki 41 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 538), na podlagi katere to lahko odpravi, zmanjša ali poveča globo, ki jo je naložila Komisija (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi KME Germany in drugi proti Komisiji, T‑127/04, ZOdl., str. II‑1167, točka 37 in navedena sodna praksa).
546 Navesti je treba tudi, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji (T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točke od 134 do 139) ter sodbi BASF in UCB proti Komisiji (točka 267 zgoraj, točki 219 in 220) že prilagodilo množitelj, ki ga je uporabila Komisija iz naslova trajanja kršitve, da bi se bolje odrazilo resnično trajanje udeležbe tožeče stranke in da bi se s tem zagotovila sorazmernost zneska globe s trajanjem kršitve ter da bi se izognilo razlikam pri obravnavi podjetij, sankcioniranih z isto odločbo.
547 Splošno sodišče meni, da je tudi v obravnavani zadevi treba uporabiti tak pristop.
548 Na prvem mestu je treba ugotoviti, da je Komisija s tem, da je tožečo stranko kaznovala za znatno število dni, za katere ni bila dokazana nikakršna udeležba pri kršitvi, kršila načelo sorazmernosti, saj tako izračunani znesek globe trajanja kršitve ne odraža primerno (glej točko 432 zgoraj).
549 Na drugem mestu je treba spomniti, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 384 zgoraj, da je načelo enakega obravnavanja kršeno, če se primerljivi položaji obravnavajo različno ali različni položaji enako, razen če je taka obravnava objektivno upravičena.
550 Komisija pa je v obravnavani zadevi na podlagi odstavka 24 Smernic pri določitvi trajanja udeležbe tožeče stranke pri kršitvi glede parafinskih voskov udeležbo 7 mesecev in 28 dni štela za udeležbo enega celega leta. Kar zadeva družbo ExxonMobil, se je 11 mesecev in 20 dni in, kar zadeva družbo Sasol, 11 mesecev in 27 dni, prav tako štelo za eno leto.
551 Iz tega je mogoče sklepati, da je bila tožeča stranka v okviru zadnjega leta udeležbe pri kršitvi kaznovana za štiri mesece in tri dni, za katere ji ni bilo dokazano nobeno kršitveno ravnanje, medtem ko je bilo pri izračunu zneska globe družbi ExxonMobil njenemu dejanskemu trajanju udeležbe pri kršitvi dodanih samo 10 dodatnih dni, družbi Sasol pa samo trije dnevi.
552 Komisija je s tem različne položaje obravnavala enako.
553 Poleg tega taka obravnava ni bila objektivno upravičena, saj je bil njen edini izvor metoda izračuna, določena v odstavku 24 Smernic iz leta 2006. Namen te določbe pa je zagotoviti sorazmernost zneska globe s trajanjem udeležbe pri kršitvi. Zato ne more pomeniti objektivne upravičitve za neenako obravnavanje, ki je posledica tega, da je rezultat dosledne uporabe te določbe v obravnavani zadevi določitev obdobja, ki je očitno nesorazmerno tako z dejanskim trajanjem udeležbe tožeče stranke v kartelu kot z obdobjem, določenim za druge udeležence.
554 Zato je treba ugotoviti, da je Komisija kršila načelo enake obravnave.
555 Na tretjem mestu je treba navesti, da drugi argumenti Komisije prav tako ne upravičujejo obravnavanja v tej zadevi.
556 V sodbi Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji (od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točke od 465 do 467), ki jo navaja Komisija, je to sodišče ugotovilo, prvič, da se tožene stranke ne morejo veljavno sklicevati na to, da bi Komisija morala zmanjšati množitelj povišanja za obdobje, v katerem je bila intenzivnost kartela manjša glede na druga obdobja. Drugič, ugotovilo je, da je Komisija lahko zakonito uporabila stopnjo povišanja 12 % za srednje dolgo kršitev, saj se na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [ESPJ] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171) minimalna stopnja 10 % uporablja samo za dolge kršitve. Ti očitki pa nimajo nič skupnega s tistimi, ki jih je navedla tožeča stranka v obravnavani zadevi.
557 Poleg tega je v točki 112 sodbe Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji (T‑68/04, ZOdl., str. II‑2511) to sodišče zavrnilo argument družbe SGL Carbon, ki je zadeval uporabo zatrjevanega „načela degresivnega povečevanja kazni“, ki ga tožeča stranka v obravnavani zadevi ni navedla.
558 Kar nazadnje zadeva sklicevanje na sodbo Dansk Rørindustrie in drugi proti Komisiji (točka 492 zgoraj, točka 336), je treba navesti, da je Sodišči v tej sodbi preučilo presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo glede vprašanja sorazmernosti logike Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [ESPJ], zato ta analiza v obravnavani zadevi ni upoštevna, saj je Komisija uporabila Smernice iz leta 2006.
559 Na četrtem mestu je treba poudariti, da izračun množitelja za trajanje sklopa kršitve glede stiskanega parafina vsebuje enako pomanjkljivost, kot je ta, ki je bila zgoraj v točkah 548 in 554 ugotovljena v zvezi s parafinskimi voski.
560 Komisija je v točki 611 izpodbijane odločbe namreč navedla, da je obdobje udeležbe tožeče stranke trajalo od 30. oktobra 1997 do 12. maja 2004. To obdobje znaša šest let, šest mesecev in dvanajst dni. Komisija pa je v skladu z odstavkom 24 Smernic iz leta 2006 štela, da je tožeča stranka pri kršitvi sodelovala v obdobju sedmih let, s čimer je torej dejanski udeležbi te stranke dodala pet mesecev in 18 dni. Kar zadeva družbo Esso Société Anonyme Française, je tak dodatek znašal zgolj dva meseca in 21 dni.
561 Ker je glede na zgornje navedbe Komisija kršila načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja, je treba sprejeti ta tožbeni razlog in izpodbijano odločbo za tožečo stranko glede določitve množitelja, ki odraža trajanje njene udeležbe pri kršitvi, razglasiti za nično, ne da bi se bilo treba opredeliti o zakonitosti odstavka 24 Smernic iz leta 2006. Kako to vpliva na določitev zneska globe, bo preučeno v točki 566 in naslednjih v nadaljevanju.
13. Izvrševanje neomejene pristojnosti in določitev končnega zneska globe
562 Spomniti je treba, da je nadzor zakonitosti odločb, ki jih sprejme Komisija, dopolnjen z neomejeno sodno pristojnostjo, ki je v skladu s členom 229 ES sodišču Unije priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003. Na podlagi te pristojnosti lahko sodišče poleg zgolj nadzora zakonitosti sankcije s svojo presojo nadomesti presojo Komisije in posledično razveljavi, zmanjša ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen. Nadzor, določen s pogodbama, torej v skladu z zahtevami načela učinkovitega sodnega varstva, določenega v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1), pomeni, da sodišče Unije opravlja tako pravni kot dejanski nadzor in da ima pooblastilo za presojo dokazov, razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in spremembo zneska glob (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točke od 60 do 62, in sodbo Splošnega sodišča z dne 21. oktobra 2003 v zadevi General Motors Nederland in Opel Nederland proti Komisiji, T‑368/00, Recueil, str. II‑4491, točka 181).
563 Zato mora Splošno sodišče ob sprejemu svoje odločitve v okviru svoje neomejene sodne pristojnosti presoditi, ali je bila tožeči stranki naložena globa, katere višina pravilno odraža težo zadevne kršitve, tako da so navedene globe sorazmerne glede na merila iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Aristrain proti Komisiji, T‑156/94, Recueil, str. II‑645, točke od 584 do 586, in zgoraj v točki 546 navedeno sodbo Cheil Jedang proti Komisiji, točka 93).
564 Vendar je treba poudariti, da izvajanje neomejene pristojnosti ne pomeni isto kot nadzor po uradni dolžnosti, in spomniti, da je postopek pred sodišči Unije kontradiktoren.
565 Ponoviti je treba, da je Komisija pri izračunu zneska globe, naložene tožeči stranki, iz naslova teže kršitve upoštevala 18 % letne vrednosti prodaje parafinskih voskov in 15 % letne vrednosti prodaje stiskanega parafina. Tako dobljena zneska sta bila na podlagi trajanja kršitve pomnožena z množiteljem 13 za parafinske voske in 7 za stiskane parafine. Skupaj je Komisija, vključno z „vstopno pristojbino“, uporabila množitelj 14 za parafinske voske in 7 za stiskani parafin.
566 Da bi se popravile nezakonitosti, ugotovljene zgoraj v točki 561, in da bi se znesek globe, naložene tožeči stranki, prilagodil tako, da bi se upoštevalo natančno obdobje njene udeležbe pri kršitvi, je treba množitelj, uporabljen iz naslova trajanja kršitve, določiti na 12,64, kar zadeva parafinski vosek (12 let, 7 mesecev in 28 dni), in na 6,53, kar zadeva stiskani parafin (6 let, 6 mesecev in 12 dni).
567 Po uporabi množitelja 1,7 iz naslova odvračalnega učinka se znesek globe določi na 121.626.710 EUR za parafinske voske in na 3.833.132 EUR za stiskani parafin, tako da je celoten znesek globe, naložene tožeči stranki, 125.459.842 EUR.
568 Splošno sodišče nazadnje v okviru izvrševanja svoje neomejene pristojnosti meni, da je tako določeni znesek globe primeren glede na težo in trajanje kršitve, ki jo je storila tožeča stranka.
Stroški
569 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma.
570 V obravnavani zadevi je bil sprejet samo eden od enajstih razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi. Poleg tega je treba navesti, da je dolžina tožbe za več kot 40 % presegla največje dovoljeno število strani vlog, določeno v točki 15 Navodil za stranke. Zato bo odločitev, da tožeča stranka nosi devet desetin svojih stroškov in plača devet desetin stroškov Komisije, pomenila pravično presojo zadevnih okoliščin. Komisija nosi desetino svojih stroškov in plača desetino stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Znesek globe, naložen Total Raffinage Marketing v členu 2 Odločbe Komisije C(2008) 5476 final z dne 1. oktobra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39.181 – Voski za sveče), se določi na 125.459.842 EUR.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Total Raffinage Marketing nosi devet desetin svojih stroškov in plača devet desetin stroškov Evropske komisije. Komisija nosi desetino svojih stroškov in plača desetino stroškov Total Raffinage Marketing.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. septembra 2013.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
1. Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve v zvezi z ravnanji glede parafinskih voskov
Uvodne ugotovitve
Pojma sporazum in usklajeno ravnanje
Načela presoje dokazov
Prvi del: zatrjevani neobstoj dokazov za sporazume ali usklajena ravnanja, namenjene določanju cen parafinskih voskov
Opis osrednjega sklopa kršitve v izpodbijani odločbi
Dokazna vrednost dokazov, ki jih je zbrala Komisija
– Izjave podjetij
– Dokazne listine
Podrobna preučitev argumentov tožeče stranke glede posameznih tehničnih sestankov
Celovita presoja
Drugi del: neobstoj dokazov o izvršitvi sporazumov o določitvi cen
Tretji del: razdelitev geografskih trgov in strank
Razdelitev geografskih trgov
Razdelitev strank
Četrti del: konkurenčno ravnanje družbe Total France
2. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve v zvezi s presojo dela kršitve glede stiskanih parafinov
Prvi del: kršitev člena 81 ES, kar zadeva ugotovitev, da so ravnanja v zvezi s parafinskimi voski na eni strani in ravnanja v zvezi s stiskanim parafinom na drugi strani sestavljala enotno in trajajočo kršitev
Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve, kar zadeva opredelitev ravnanj v zvezi s stiskanim parafinom
Izpodbijana odločba
Preučitev dokazov o protikonkurenčnih sestankih
Trajajoča narava sklopa kršitve glede stiskanega parafina
Omejitev protikonkurenčnih ravnanj na Nemčijo
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in načel domneve nedolžnosti, pravne varnosti ter enakega obravnavanja v zvezi z udeležbo tožeče stranke pri kršitvi po 12. maju 2004
Prvi del: kršitev člena 81 ES in načela domneve nedolžnosti
Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in načela domneve nedolžnosti v zvezi z zatrjevano prekinitvijo udeležbe tožeče stranke v kartelu
5. Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in Smernic iz leta 2006 v zvezi z neizvršitvijo očitanih ravnanj
6. Šesti tožbeni razlog: določitev referenčnega obdobja za presojo osnovnega zneska globe
7. Sedmi tožbeni razlog: kršitev Smernic iz leta 2006 in načela sorazmernosti s tem, da je Komisija določila previsok odstotek vrednosti prodaje v zvezi z sklopom kršitve glede stiskanega parafina
8. Deveti tožbeni razlog: nezakonitost dodatnega zneska, vključenega v osnovni znesek globe iz naslova odvračalnega učinka
9. Deseti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, kar zadeva končni znesek globe
10. Enajsti tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES zaradi pripisa ravnanja družbe Total France družbi Total SA
Prvi del: napačna uporaba prava, kar zadeva uporabo domneve pripisljivosti kršitve matični družbi, temelječe zgolj na kapitalskih vezeh
Drugi del: presoja indicev, ki jih je predložila tožeča stranka, da bi ovrgla domnevo dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe na poslovno ravnanje hčerinske družbe na trgu
Trditve, da je družba Total France samostojno določala svojo poslovno strategijo
Nizek delež prodaje parafinskih voskov v prometu družbe Total France
Trditve, da družba Total France družbe Total SA ni obvestila o svoji dejavnosti na trgu
Trditve, da družba Total France ni bila podrejena navodilom družbe Total SA
11. Dvanajsti tožbeni razlog, naveden na obravnavi: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe
12. Osmi tožbeni razlog: nezakonitost odstavka 24 Smernic iz leta 2006
13. Izvrševanje neomejene pristojnosti in določitev končnega zneska globe
Stroški