SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti razširjeni senat)
z dne 18. maja 2022(*)
„Državne pomoči – Nemški trg zračnega prevoza – Posojilo, ki ga je Nemčija odobrila družbi Condor Flugdienst – Sklep, s katerim je bila pomoč razglašena za združljivo z notranjim trgom – Člen 107(3)(c) PDEU – Smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah – Specifične težave, ki niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini – Težave, ki so prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama – Tveganje prekinitve zagotavljanja pomembne storitve“
V zadevi T‑577/20,
Ryanair DAC s sedežem v Swordsu (Irska), ki jo zastopajo E. Vahida, F.‑C. Laprévote, V. Blanc, S. Rating in I.-G. Metaxas-Maranghidis, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Flynn in V. Bottka, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
Condor Flugdienst GmbH s sedežem v Neu-Isenburgu (Nemčija), ki jo zastopata A. Birnstiel in S. Blazek, odvetnika,
intervenientka,
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),
v sestavi A. Kornezov (poročevalec), predsednik, E. Buttigieg, sodnik, K. Kowalik-Bańczyk, sodnica, G. Hesse in D. Petrlík, sodnika,
sodni tajnik: I. Pollalis, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 7. decembra 2021
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba Ryanair DAC, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2019) 7429 final z dne 14. oktobra 2019 v zvezi z državno pomočjo SA.55394 (2019/N) – Nemčija – Pomoč za reševanje družbe Condor (UL 2020, C 294, str. 3, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
I. Dejansko stanje
2 Intervenientka, družba Condor Flugdienst GmbH, je letalska družba, ki opravlja čarterske lete in ima sedež v Neu-Isenburgu (Nemčija). Opravlja storitve zračnega prevoza predvsem za organizatorje potovanj z letališč v Frankfurtu, Düsseldorfu, Münchnu in Hamburgu (Nemčija), pri čemer se osredotoča na trg počitniških potovanj. V času dejanskega stanja, iz katerega izhaja ta spor, je bila intervenientka v 100‑odstotni lasti družbe Thomas Cook Group plc (v nadaljevanju: skupina Thomas Cook).
3 Nad skupino Thomas Cook je bil 23. septembra 2019 uveden postopek prisilne likvidacije in ta skupina je prenehala delovati.
4 Intervenientka je zato 25. septembra 2019 morala vložiti zahtevo za uvedbo postopka zaradi insolventnosti.
5 Zvezna republika Nemčija je istega dne Evropski komisiji priglasila ukrep pomoči za reševanje intervenientke v obliki posojila v višini 380 milijonov EUR, ki ga je odobrila Kreditanstalt für Wiederaufbau (javna razvojna banka), skupaj s poroštvom v višini 50 %, ki ga je zagotovila Land Hessen (dežela Hessen, Nemčija), in poroštvom v višini 100 %, ki ga je zagotovila nemška zvezna država (v nadaljevanju: zadevni ukrep).
6 Zadevni ukrep je omejen na šest mesecev, njegov namen pa je ohraniti nemoten zračni prevoz in omejiti negativne posledice likvidacije matične družbe za intervenientko ter njene potnike in zaposlene, tako da se ji omogoči, da nadaljuje poslovanje, dokler ne sklene dogovora s svojimi upniki in se ne izvede prodaja družbe.
7 Komisija je 14. oktobra 2019, ne da bi začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, sprejela izpodbijani sklep, v katerem je ugotovila, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU in da je združljiv z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) PDEU in Smernic o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah (UL 2014, C 249, str. 1, v nadaljevanju: Smernice).
II. Predlogi strank
8 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
9 Komisija in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
10 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na kršitev točke 22 Smernic, drugi na kršitev točke 44(b) teh smernic, tretji na kršitev točke 74 navedenih smernic, četrti na kršitev njenih procesnih pravic in peti na kršitev obveznosti obrazložitve.
A. Dopustnost
11 Tožeča stranka trdi, da ima procesno upravičenje kot „zadevna stranka“ v smislu člena 108(2) PDEU in kot „zainteresirana stranka“ v smislu člena 1(h) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9) ter da lahko zato zoper izpodbijani sklep, ki je bil sprejet brez uvedbe formalnega postopka preiskave, zaradi varstva svojih procesnih pravic vloži ničnostno tožbo.
12 Komisija in intervenientka ne izpodbijata dopustnosti tožbe.
13 V zvezi s tem je treba spomniti, da kadar Komisija sprejme sklep o nenasprotovanju na podlagi člena 4(3) Uredbe 2015/1589, kot v obravnavani zadevi, ne samo razglasi ukrepe za združljive z notranjim trgom, ampak tudi implicitno odloči, da ne bo začela formalnega postopka preiskave, določenega v členu 108(2) PDEU in členu 6(1) navedene uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 27. oktobra 2011, Avstrija/Scheucher-Fleisch in drugi, C‑47/10 P, EU:C:2011:698, točka 42 in navedena sodna praksa). Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti prijavljenega ukrepa z notranjim trgom, mora na podlagi člena 4(4) Uredbe št. 2015/1589 sprejeti sklep o začetku formalnega postopka preiskave, ki je urejen v členu 108(2) PDEU in členu 6(1) navedene uredbe. Ta zadnji člen določa, da tak sklep od zadevne države članice in drugih zainteresiranih strank zahteva, da pošljejo pripombe v predpisanem roku, ki navadno ni daljši od enega meseca (glej po analogiji sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 46).
14 Če se formalni postopek preiskave ne začne, kot v obravnavani zadevi, zainteresirane stranke, ki bi lahko v tej drugi fazi vložile pripombe, te možnosti nimajo. Da se to prepreči, jim je priznana pravica, da pred sodiščem Evropske unije izpodbijajo sklep Komisije, da ne bo začela formalnega postopka preiskave. Tako je tožba za razglasitev ničnosti sklepa, izdanega na podlagi člena 108(3) PDEU, ki jo vloži zadevna stranka v smislu člena 108(2) PDEU, kadar želi tožeča stranka s tem zaščititi procesne pravice, ki jih črpa iz te določbe, dopustna (glej sodbo z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točka 56 in navedena sodna praksa).
15 Poleg tega glede na člen 1(h) Uredbe 2015/1589 podjetje, ki je konkurenčno upravičencu do ukrepa pomoči, nesporno spada med „zadevne stranke“ v smislu člena 108(2) PDEU (glej sodbo z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija, C‑817/18 P, EU:C:2020:637, točka 50 in navedena sodna praksa).
16 V obravnavani zadevi ni sporno, da med tožečo stranko in intervenientko obstaja konkurenčno razmerje, čeprav omejeno. Tožeča stranka je namreč trdila, ne da bi ji kdo ugovarjal, da že več kot 20 let zagotavlja letalske storitve na nemškem trgu, da je leta 2019 prepeljala 19 milijonov potnikov iz Nemčije ali v to državo in da je imela približno 9‑odstotni delež na nemškem trgu zračnega prevoza potnikov, zaradi česar je bila druga največja letalska družba v Nemčiji. Tožeča stranka je tudi poudarila, da je njen vozni red za poletje 2020, sestavljen pred razširitvijo pandemije covida-19, vseboval 265 linij z odhodom s 14 nemških letališč. Poleg tega je Komisija v točki 7 izpodbijanega sklepa ugotovila, da je nekatere destinacije, ki jih je pokrivala intervenientka, pokrivala tudi tožeča stranka in da sta ti letalski družbi konkurentki glede prodaje sedežev neposredno končnim strankam. Čeprav prodaja teh sedežev predstavlja le manjšinski del prodaje intervenientke, pa konkurenčno razmerje med njo in tožečo stranko glede navedene prodaje ni sporno.
17 Tožeča stranka je zato zadevna stranka, ki ima interes za varstvo procesnih pravic, ki jih ima na podlagi člena 108(2) PDEU.
18 Zato je treba tožbo v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na kršitev svojih procesnih pravic, dopustiti.
19 Četrti tožbeni razlog, katerega izrecni namen je doseči spoštovanje procesnih pravic tožeče stranke, je tako dopusten.
20 Poleg tega ima tožeča stranka, da bi dokazala kršitev svojih procesnih pravic zaradi dvomov, ki bi jih sporni ukrep moral vzbuditi v zvezi s svojo združljivostjo z notranjim trgom, pravico navesti trditve, s katerimi želi dokazati, da je bila ugotovitev združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom, do katere je prišla Komisija, napačna, kar a fortiori dokazuje, da bi morala Komisija pri presoji združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom imeti dvome. Zato je Splošno sodišče pristojno, da preuči vsebinske trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru prvega, drugega in tretjega tožbenega razloga, na katere se sklicuje v okviru četrtega tožbenega razloga, da bi preverilo, ali te dejansko utemeljujejo tožbeni razlog, ki ga je izrecno navedla v zvezi z obstojem dvomov, zaradi katerih bi bilo treba uvesti postopek iz člena 108(2) PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 13. junija 2013, Ryanair/Komisija, C‑287/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:395, točke od 57 do 60, in z dne 6. maja 2019, Scor/Komisija, T‑135/17, neobjavljena, EU:T:2019:287, točka 77).
21 V zvezi s petim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, je treba poudariti, da nespoštovanje obveznosti obrazložitve pomeni bistveno kršitev postopka in je razlog javnega reda, ki ga mora sodišče Unije preizkusiti po uradni dolžnosti in se ne nanaša na vsebinsko zakonitost izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67).
B. Utemeljenost
22 Najprej je treba preučiti četrti tožbeni razlog.
1. Četrti tožbeni razlog: kršitev procesnih pravic tožeče stranke
23 Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga trdi, da trije indici v zvezi z vsebino izpodbijanega sklepa, ki ustrezajo njenim prvim trem tožbenim razlogom, po njenem mnenju dokazujejo dvome, ki bi jih morala imeti Komisija pri predhodni preučitvi zadevnega ukrepa.
24 Pred preučitvijo vrste indicev, ki jih je navedla tožeča stranka, je treba najprej spomniti na načela, ki na podlagi člena 263 PDEU urejajo nadzor nad zakonitostjo sklepa o nenasprotovanju.
a) Upoštevna načela
25 V skladu s sodno prakso velja, da mora Komisija – če po prvotni preučitvi v okviru postopka iz člena 108(3) PDEU ne more ugotoviti, da zadevni ukrep pomoči države bodisi ni „pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU bodisi da je združljiv s Pogodbo DEU, če se opredeli kot pomoč, ali če s tem postopkom ni mogla odpraviti vseh težav, ki so nastale s presojo združljivosti obravnavanega ukrepa – uvesti postopek iz člena 108(2) PDEU, ne da bi v zvezi s tem imela diskrecijsko pravico (glej v tem smislu sodbo z dne 10. maja 2005, Italija/Komisija, C‑400/99, EU:C:2005:275, točka 47). To obveznost poleg tega izrecno potrjujejo povezane določbe člena 4(4) in člena 15(1) Uredbe 2015/1589 (glej po analogiji sodbo z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 113).
26 V členu 4 Uredbe 2015/1589 je v zvezi s tem navedeno, da če ukrep, ki ga je prijavila zadevna država članica, dejansko pomeni pomoč, obstoj ali neobstoj „dvomov“ glede združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom Komisiji omogoča, da se odloči ali ne za uvedbo formalnega postopka preiskave po njegovi predhodni preučitvi.
27 Pojem „dvomi“ iz člena 4(3) in (4) Uredbe št. 2015/1589 je objektiven. Ali taki dvomi obstajajo, je treba oceniti tako na podlagi okoliščin sprejetja izpodbijanega akta kot tudi njegove vsebine, in sicer objektivno, ob primerjanju razlogov iz sklepa z elementi, ki bi Komisiji lahko bili na voljo, ko je odločala o združljivosti spornih pomoči z notranjim trgom. Iz tega izhaja, da nadzor nad zakonitostjo, ki ga izvaja Splošno sodišče glede obstoja dvomov, po naravi stvari presega preizkus očitne napake pri presoji (glej v tem smislu sodbi z dne 2. aprila 2009, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija, C‑431/07 P, EU:C:2009:223, točka 63, in z dne 10. julija 2012, Smurfit Kappa Group/Komisija, T‑304/08, EU:T:2012:351, točka 80 in navedena sodna praksa). Informacije, ki bi Komisiji „lahko bile na voljo“, so tiste, ki se zdijo upoštevne pri presoji, ki jo je treba opraviti, in ki bi jih lahko pridobila, če bi jih zahtevala v predhodni fazi preučitve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 71). Čeprav je torej lahko potrebno, da Komisija glede na okoliščine primera preseže zgolj preučitev dejanskih in pravnih okoliščin, ki so ji bile naznanjene, pa Komisiji ni treba na lastno pobudo in tudi če ni nobenega indica v tem smislu, poiskati vseh informacij, ki bi bile lahko povezane z zadevo, o kateri odloča, tudi če bi bile takšne informacije javno dostopne (glej v tem smislu sodbi z dne 29. aprila 2021, Achemos Grupė in Achema/Komisija, C‑847/19 P, EU:C:2021:343, točki 49 in 50, in z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 45).
28 Obstoj dvoma mora dokazati tožeča stranka, kar lahko stori tudi na podlagi sklenjenega kroga indicev (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2018, HH Ferries in drugi/Komisija, T‑68/15, EU:T:2018:563, točka 63 in navedena sodna praksa).
29 Glede na to sodno prakso je treba preučiti trditve tožeče stranke, katerih namen je dokazati obstoj dvomov, zaradi katerih bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave.
b) Indic v zvezi s kršitvijo točke 22 Smernic
30 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila točko 22 Smernic, kar naj bi kazalo na obstoj dvomov glede združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom.
31 V točki 22 Smernic je določeno:
„Podjetje, ki pripada večji poslovni skupini ali ga je ta skupina prevzela, običajno ni upravičeno do pomoči na podlagi teh smernic, razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama. […]“
32 Po mnenju tožeče stranke so v točki 22 Smernic določeni trije ločeni in kumulativni pogoji za dodelitev pomoči za reševanje podjetju, ki je del skupine, in sicer, prvič, da je vzrok težav v podjetju samem, drugič, da te težave niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini in, tretjič, da so navedene težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama. Tožeča stranka meni, da je Komisija uporabila napačno pravno razlago te točke v delu, v katerem je menila, da sta prvonavedena pogoja en sam pogoj, ki ga je treba razumeti tako, da je vzrok težav upravičenca v njem samem, kadar te težave niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini.
33 Poleg tega tožeča stranka meni, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen nobeden od pogojev iz točke 22 Smernic.
34 Komisija in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.
35 Uvodoma je treba navesti, da ni sporno, da je bila intervenientka, ki je upravičenka do zadevnega ukrepa, ob sprejetju izpodbijanega sklepa del skupine v smislu točke 22 Smernic. Preučiti je torej treba, ali bi morala Komisija dvomiti glede tega, ali so izpolnjeni drugi pogoji, ki so navedeni v točki 22.
1) Vprašanje, ali je vzrok težav v intervenientki sami in niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini
36 Kot je razvidno iz točk od 32 do 34 zgoraj, si stranki nasprotujeta tako glede razlage točke 22 Smernic kot glede njene uporabe v obravnavani zadevi.
37 Zato je treba ti vprašanji zaporedoma preučiti.
i) Razlaga točke 22 Smernic
38 Po navedbah tožeče stranke točka 22 Smernic vsebuje zlasti dva ločena in medsebojno neodvisna pogoja, in sicer, prvič, da je vzrok težav v upravičencu do pomoči samem in, drugič, da njegove težave niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini. Komisija in intervenientka, nasprotno, menita, da gre za en sam pogoj, ki ga je treba razumeti tako, da je treba za težave upravičenca do pomoči šteti, da je njihov vzrok v upravičencu samem, če niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini.
39 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej sodbo z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 41 in navedena sodna praksa).
40 Na prvem mestu, v zvezi z besedilom točke 22 Smernic je treba opozoriti, da so besedila prava Unije sestavljena v več jezikih in da so različne jezikovne različice enako verodostojne, tako da razlaga določbe prava Unije zajema primerjavo jezikovnih različic (sodbi z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi, 283/81, EU:C:1982:335, točka 18, in z dne 6. oktobra 2005, Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals/Komisija, T‑22/02 in T‑23/02, EU:T:2005:349, točka 42).
41 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je v številnih jezikovnih različicah podredni stavek „razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama“ s skladenjskega vidika razdeljen na dva dela, včasih ločena z vejico, kot sledi: „razen če je mogoče dokazati, da [prvi pogoj] in [drugi pogoj]“. Ponovitev podrednega veznika „da“ kaže na to, da gre torej za dva pogoja, pri čemer se prvi, ki sledi prvemu „da“, nanaša na dejstvo, da je vzrok težav v upravičencu do pomoči samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini, drugi, ki sledi drugemu „da“, pa se nanaša na dejstvo, da so navedene težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama. Zdi se torej, da gre pri prvonavedenem pogoju za en sam pogoj. To stavčno strukturo je mogoče ugotoviti med drugim v češki, angleški, francoski, hrvaški, italijanski, malteški, nizozemski, poljski, portugalski, romunski, slovaški in slovenski jezikovni različici.
42 Nato je treba poudariti, da je v nemški jezikovni različici izrecno navedeno, da se za težave, katerih vzrok je „v podjetju samem“, štejejo težave, ki niso posledica samovoljnega prerazporejanja v skupini („wenn es sich bei den Schwierigkeiten des betreffenden Unternehmens nachweislich um Schwierigkeiten des Unternehmens selbst handelt, die nicht auf eine willkürliche Kostenverteilung innerhalb der Gruppe zurückzuführen sind“). Podobno je navedeno tudi v grški in bolgarski jezikovni različici.
43 Iz teh primerov je razvidno, da je v skladu z besedilom točke 22 Smernic v številnih jezikovnih različicah treba šteti, da je vzrok težav upravičenca do pomoči v njem samem, če te težave niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini.
44 Nazadnje, ker so nekatere druge jezikovne različice manj jasne, je treba opozoriti, da je treba v primeru, da se med jezikovnimi različicami pravnega besedila Unije pojavijo razlike, zadevno določbo razlagati glede na sobesedilo in cilje ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbe z dne 24. oktobra 1996, Kraaijeveld in drugi, C‑72/95, EU:C:1996:404, točka 28; z dne 24. februarja 2000, Komisija/Francija, C‑434/97, EU:C:2000:98, točka 22, in z dne 7. decembra 2000, Italija/Komisija, C‑482/98, EU:C:2000:672, točka 49).
45 Na drugem mestu, v zvezi s sobesedilom in cilji ureditve, katere del je točka 22 Smernic, je treba opozoriti, da je cilj pravila, določenega v navedeni točki, med drugim preprečiti, da bi skupina podjetij stroške reševanja ali prestrukturiranja enega od podjetij, ki je njen del, prenesla na državo, če je to podjetje v težavah in če te težave izvirajo iz same skupine zaradi samovoljnega prerazporejanja stroškov znotraj nje (glej v tem smislu sodbo z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija, T‑511/09, EU:T:2015:284, točka 159).
46 Cilj navedene točke 22 je torej preprečiti, da bi skupina podjetij prevalila svoje stroške, dolgove ali obveznosti na enega od subjektov skupine, tako da bi bil ta upravičen do pomoči za reševanje, medtem ko drugače ne bi bil. Povedano drugače, namen navedene točke 22 je preprečiti izogibanje pravilom na področju državnih pomoči z mehanizmi, ki so umetno ustvarjeni znotraj skupine. Cilj te točke, nasprotno, ni izključiti podjetje, ki je del skupine, s področja uporabe pomoči za reševanje zgolj zato, ker njegove težave izhajajo iz težav, s katerimi se srečuje preostanek skupine ali druga družba v skupini, pod pogojem, da navedene težave niso bile umetno ustvarjene ali samovoljno prerazporejene znotraj navedene skupine.
47 Trditve tožeče stranke pa bi povzročile izogibanje medsebojni finančni pomoči v skupinah podjetij, saj si uspešnejša družba v skupini ne bi upala pomagati drugi družbi iz iste skupine, ki bi bila v finančnih težavah, ker potem sama ne bi bila več upravičena do pomoči za reševanje, če bi se te težave, ravno zaradi pomoči, ki jo je zagotovila, razširile nanjo.
48 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da del stavka „razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini“ iz točke 22 Smernic vsebuje en sam pogoj, ki ga je treba razlagati tako, da je treba šteti, da je vzrok težav podjetja, ki je del skupine, v njem samem, če te težave ne izhajajo iz samovoljnega prerazporejanja stroškov v tej skupini.
ii) Uporaba v obravnavani zadevi
49 Tožeča stranka ob sklicevanju na točki 19 in 57 izpodbijanega sklepa zatrjuje, prvič, da vzrok težav intervenientke ni v njej sami, temveč gre za zunanje težave, v smislu, da jih je mogoče v celoti pripisati vzrokom, ki izvirajo iz notranje organizacije skupine Thomas Cook. Intervenientka naj bi namreč kljub težavam zadnjenavedene v obdobju med letoma 2017 in 2019 ustvarila dobiček iz poslovanja pred obrestmi in davki. Intervenientka naj bi bila tako donosna in konkurenčna letalska družba, ki naj bi jo uničila njena matična družba. Drugič, tožeča stranka trdi, da so težave intervenientke posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini. V skladu s točkama 15 in 57 izpodbijanega sklepa je bil namreč velik del likvidnih sredstev, ki jih je intervenientka prejela v zadnjih letih, preusmerjen v matično družbo z združevanjem denarnih sredstev skupine (cash‑pool), to je sistemom, ki ga tožeča stranka opredeljuje kot umetnega in prisilnega.
50 Iz točk od 15 do 17, 80 in 109 izpodbijanega sklepa je razvidno, da so bile težave intervenientke predvsem posledica likvidacije skupine Thomas Cook, ki je med drugim privedla do odpisa precejšnjih zneskov terjatev, ki jih je intervenientka imela do navedene skupine v okviru združevanja denarnih sredstev te skupine, ustavitve financiranja znotraj skupine in izgube njene glavne stranke, to je organizatorjev potovanj skupine Thomas Cook.
51 Prvič, v zvezi s tem je treba pojasniti, kot sta na obravnavi navedli Komisija in intervenientka, tožeča stranka pa jima ni ugovarjala, da je združevanje denarnih sredstev znotraj skupine običajna in razširjena praksa znotraj skupin družb. To združevanje deluje kot banka znotraj skupine, pri čemer različne družbe skupine v primeru likvidnostnih potreb dobijo posojila znotraj skupine iz teh denarnih sredstev, v primeru likvidnostnega presežka pa sredstva polagajo v skupna denarna sredstva v zameno za terjatev do teh denarnih sredstev skupaj z obrestmi. Namen tega sistema, ki ga upravlja za to ustanovljen subjekt skupine, je olajšati financiranje skupine s tem, da se družbam iz skupine omogoči, da prihranijo stroške financiranja. Vsaka družba iz skupine ima tako praviloma možnost, da v določenem trenutku izkoristi sistem združevanja in dobi neposreden dostop do likvidnih sredstev skupine, pri čemer pa mora v primeru, da ima presežek likvidnih sredstev, prispevati v navedena denarna sredstva.
52 Drugič, posebej v zvezi s sistemom združevanja denarnih sredstev skupine Thomas Cook je treba poudariti, kot navaja intervenientka, tožeča stranka pa ji v zvezi s tem ne ugovarja, da je bil ta sistem vzpostavljen že pred več leti in je torej deloval dolgo pred tem, ko so se pojavile težave skupine, tako da njegova vzpostavitev ni povezana z njimi. Intervenientka je tako na primer ta sistem izkoristila leta 2016, ko ji je zaradi zmanjšanja povpraševanja po letih v Turčijo primanjkovalo likvidnih sredstev.
53 Tretjič, iz točke 12 izpodbijanega sklepa, v kateri so navedeni vzroki za težave skupine Thomas Cook, je razvidno, da te niso nastale zaradi tega sistema združevanja denarnih sredstev. Te težave so bile namreč predvsem posledica zelo visoke zadolženosti, povezane s prevzemi in izgubami iz poslovanja, slabega poslovanja na britanskem trgu, ki so ga razprave o brexitu še dodatno poslabšale, negativnega poročanja medijev o prestrukturiranju skupine ter strukturnih pomanjkljivosti v njeni organizaciji.
54 Čeprav tožeča stranka trdi, da je bil sistem združevanja denarnih sredstev skupine Thomas Cook „umeten, škodljiv ali prisilen“, je treba ugotoviti, da te trditve ne utemeljuje z nobenim konkretnim dokazom.
55 Četrtič, tožeča stranka Komisiji očita, da ni preučila, ali je bil dogovor o združevanju denarnih sredstev med intervenientko in skupino Thomas Cook sklenjen pod pravičnimi pogoji in ali so bila tveganja porazdeljena v enakih deležih med različnimi družbami skupine.
56 Vendar je treba ob upoštevanju točk od 117 do 120 izpodbijanega sklepa, v katerih so povzete trditve tožeče stranke v okviru pritožbe, ki jo je ta vložila pri Komisiji v zvezi z zadevnim ukrepom, ugotoviti, da tožeča stranka v navedeni pritožbi ni grajala nikakršne nepravične uporabe združevanja denarnih sredstev skupine. Iz sodne prakse, navedene v točki 27 zgoraj, pa izhaja, da Komisiji ni treba na lastno pobudo in ob neobstoju kakršnega koli indica v tem smislu poiskati vseh informacij, ki bi bile lahko povezane z zadevo, o kateri odloča, tudi če bi bile takšne informacije javno dostopne. Zato je v okoliščinah, kot so tiste iz obravnavane zadeve, ki so povzete v točkah od 52 do 55 te sodbe, in če ni nobenega konkretnega indica o nasprotnem, treba šteti, da Komisiji ni bilo treba na lastno pobudo dodatno preiskovati „pravičnosti“ sistema združevanja denarnih sredstev.
57 Petič, tožeča stranka se sklicuje na to, da so bila v skladu s točko 57 izpodbijanega sklepa likvidna sredstva intervenientke „umetno izčrpana“, ker naj bi bila ta prisiljena prenesti velike zneske denarja na matično družbo, ki je ustvarjala izgubo. Vendar je treba navesti, da je v navedenem odlomku točke 57 izpodbijanega sklepa zgolj povzeto stališče Nemčije o pritožbi, ki je bila vložena pri Komisiji, in da torej ne vsebuje pravne presoje Komisije. Ta je med drugim navedena v točki 80 izpodbijanega sklepa. Iz te točke v povezavi s točkami od 15 do 17 izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je bila intervenientka po mnenju Komisije v osnovi zdrava in preživetja sposobna družba ter da so bile njene finančne težave posledica težav matične družbe, ne pa dejstva, da je skupina vzpostavila umeten mehanizem, da bi oslabila intervenientko.
58 Torej je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala obstoja dvomov glede združljivosti zadevnega ukrepa s pogojem iz točke 22 Smernic, v skladu s katerim mora biti vzrok za težave intervenientke v njej sami in te težave ne smejo biti posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini.
2) Vprašanje, ali so bile težave intervenientke prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama
59 Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni preučila, ali je bila skupina Thomas Cook nesposobna odpraviti težave intervenientke, kot se zahteva v točki 22 Smernic. Po navedbah tožeče stranke uvedba likvidacijskega postopka zoper skupino Thomas Cook ne pomeni nujno, da ta ni bila sposobna odpraviti težav svoje hčerinske družbe, glede na to, da bi lahko uporabila več ukrepov, kot je prodaja intervenientke ali ukinitev sistema združevanja denarnih sredstev.
60 Prvič, navesti je treba, da je iz točk od 10 do 13 izpodbijanega sklepa razvidno, da je bila skupina Thomas Cook, ki je edini delničar intervenientke, ob sprejetju tega sklepa v zelo slabem finančnem stanju. Navedena skupina je namreč 23. septembra 2019 prenehala delovati s takojšnjim učinkom, nato pa je bil nad njo uveden postopek prisilne likvidacije z dolgom v vrednosti približno 1,7 milijarde britanskih funtov (GBP) (približno 1,91 milijarde EUR).
61 Ugotoviti je torej treba, kot je to storila Komisija, da skupina Thomas Cook ni bila sposobna odpraviti težav svoje hčerinske družbe, saj je bila sama v likvidaciji in je prenehala izvajati vse svoje dejavnosti.
62 Drugič, iz točke 26 izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija upoštevala možnost morebitne prodaje intervenientke, ki je bila od februarja 2019 dalje predmet razprav z več zainteresiranimi vlagatelji in bi se lahko izvedla v obdobju od treh do šestih mesecev, ki so sledili. Tožeča stranka torej Komisiji ne more očitati, da ni preučila sposobnosti skupine Thomas Cook, da odpravi težave intervenientke, med drugim z njeno prodajo. Ker pa navedene razprave ob sprejetju izpodbijanega sklepa še niso bile uspešne, Komisija svoje presoje ni mogla opreti na prihodnjo, še negotovo rešitev. Glede na nujnost vsake pomoči za reševanje prav tako nič ne kaže na to, da bi morala Komisija pred odobritvijo pomoči počakati na izid teh razprav, glede na negotovost, ki je značilna za vsa poslovna pogajanja v teku.
63 Tretjič, glede trditve tožeče stranke, da bi skupina Thomas Cook ali likvidacijski upravitelj lahko sprejela več drugih ukrepov, kot je ukinitev sistema združevanja denarnih sredstev, da bi odpravila težave intervenientke, je dovolj spomniti, kot je zadnjenavedena povedala na obravnavi, tožeča stranka pa ji v zvezi s tem ni oporekala, da je intervenientka, potem ko je izvedela za finančne težave matične družbe, 5. februarja 2019 na lastno pobudo prenehala prispevati v ta sistem.
64 Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela Komisija dvome pri preučitvi pogoja iz točke 22 Smernic, v skladu s katerim morajo biti težave podjetja, ki je del skupine, prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama.
65 Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja dvomov pri preučitvi zahtev iz točke 22 Smernic, zaradi katerih bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave.
c) Indic v zvezi s kršitvijo točke 44(b) Smernic
66 Tožeča stranka v bistvu trdi, da bi morala Komisija imeti dvome glede vprašanja, ali zadevni ukrep ustreza zahtevam iz točke 44(b) Smernic. Meni, da Komisija ni dokazala, prvič, da je intervenientka zagotavljala pomembno storitev v smislu navedene točke in, drugič, da te storitve ne bi mogla preprosto prevzeti konkurenčna podjetja.
67 Komisija in intervenientka te trditve izpodbijata.
68 Splošno sodišče uvodoma meni, da je ob upoštevanju sodbe z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija (C‑594/18 P, EU:C:2020:742), treba poudariti, da iz točke 43 Smernic izhaja, da se mora z ukrepom državne pomoči, da bi bil na podlagi Smernic razglašen za združljiv z notranjim trgom, uresničevati cilj v skupnem interesu. V skladu s to točko je ta zahteva v obliki pogoja, da mora biti tak ukrep namenjen temu, „da bo preprečil[…] socialne težave ali obravnaval[…] tržno pomanjkljivost“. To je potrjeno s točko 44 teh smernic, v skladu s katero morajo države članice dokazati, da bi izstop upravičenega podjetja s trga verjetno povzročil resne socialne težave ali veliko tržno pomanjkljivost. Vsebina te zahteve se tako navezuje na pogoj iz člena 107(3)(c) PDEU, v skladu s katerim mora biti ukrep pomoči namenjen pospeševanju razvoja nekaterih gospodarskih dejavnosti ali nekaterih gospodarskih območij, kot so med drugim trdile tudi stranke na razpravi.
69 Iz tega izhaja, da sama vsebina zahtev iz točk 43 in 44 Smernic ni v nasprotju s členom 107(3)(c) PDEU, česar sicer ne trdi nobena od strank, in da se s Smernicami s tem, ko je v njih določena ta zahteva, ne zmanjša neupravičeno obseg te določbe, kar zadeva preučitev združljivosti ukrepa državne pomoči v smislu sodbe z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija (C‑594/18 P, EU:C:2020:742). Poleg tega iz točk 66 in 67 te sodbe izhaja, da je okoliščina, da načrtovana pomoč omogoča odpravo nedelovanja trga, lahko upošteven element za presojo združljivosti te pomoči na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.
70 Točka 44(b) navedenih smernic določa, da morajo države članice dokazati, da bi izstop upravičenega podjetja s trga verjetno povzročil resne socialne težave ali veliko tržno pomanjkljivost, ker „obstaja tveganje prekinitve zagotavljanja pomembne storitve, ki jo je težko nadomestiti in ki je konkurenčna podjetja ne bi mogla preprosto prevzeti (na primer nacionalni izvajalec infrastrukturnih storitev)“.
71 V obravnavani zadevi je treba preučiti, ali je Komisija lahko brez dvomov prišla do ugotovitve, da je bila zadevna storitev „pomembna“ in da jo je bilo težko nadomestiti v smislu točke 44(b) Smernic.
72 Komisija je v točkah od 81 do 97 izpodbijanega sklepa do te ugotovitve v bistvu prišla na podlagi dveh elementov, in sicer, prvič, težav pri organizaciji vrnitve potnikov intervenientke, ki so ostali v tujini, v domovino z drugimi letalskimi družbami in, drugič, nemožnosti navedenih družb, da bi v kratkem času nadomestile storitev, ki jo je intervenientka zagotavljala neodvisnim organizatorjem potovanj in potovalnim agencijam v Nemčiji.
73 Najprej je treba preučiti prvi element, ki ga je upoštevala Komisija, in sicer tveganje prekinitve storitev potniškega prevoza, ki jih je zagotavljala intervenientka, kar bi povzročilo, da bi bilo treba zagotoviti vrnitev potnikov, ki bi ostali v tujini, v domovino.
74 Na prvem mestu, treba je ugotoviti, da Smernice ne vsebujejo opredelitve pojma „pomembna storitev“.
75 Kljub temu točka 44 Smernic vsebuje neizčrpen seznam okoliščin, v katerih bi Komisija menila, da bi izstop upravičenega podjetja s trga verjetno povzročil resne socialne težave ali veliko tržno pomanjkljivost. Nekateri od teh primerov se nanašajo na tveganje „resnih socialnih težav“, med drugim točka (a), v kateri se upošteva stopnja brezposelnosti, ali točka (g), ki se sklicuje na „podobn[e] primer[e] resnih težav, ki [so] […] ustrezno utemelj[en]i“. Drugi primeri se nanašajo bolj na tveganje velike tržne pomanjkljivosti. To velja za možnost iz točke (b), ki se obravnava v tej zadevi, pa tudi za točko (c), ki se sklicuje na izstop „podjetja s pomembno sistemsko vlogo v določeni regiji ali sektorju“, in točko (d), ki se nanaša na tveganje motnje v neprekinjenem zagotavljanju storitve splošnega gospodarskega pomena (SSGP). Iz tega sledi, da se za to, da bi se storitev štela za „pomembno“, ne zahteva, da ima podjetje, ki to storitev zagotavlja, bistveno sistemsko vlogo pri gospodarstvu neke regije zadevne države članice, niti se ne zahteva, da je to podjetje pooblaščeno za opravljanje SSGP, pri čemer sta zadnjenavedena primera zajeta v točki 44(c) in (d) Smernic.
76 Dalje, v nasprotju s trditvami tožeče stranke zgolj dejstvo, da se točka 44(b) sklicuje „na primer“ na „nacionaln[ega] izvajal[ca] infrastrukturnih storitev“, nikakor ne pomeni, da je področje uporabe te točke omejeno na storitve nacionalnega pomena.
77 Zato je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je storitev „pomembna“ samo, če je pomembna za celotno gospodarstvo države članice.
78 Poleg tega je treba kot neupoštevno zavrniti tudi trditev tožeče stranke, da zračni prevoz na turistične destinacije ni „pomembna storitev“ v smislu točke 44(b) Smernic. Komisija namreč nikakor ni menila, da je zadevna storitev „pomembna“ zato, ker pokriva turistične destinacije.
79 Na drugem mestu, glede vprašanja, ali je bilo storitve, ki jih je zagotavljala intervenientka, težko nadomestiti v smislu točke 44(b) Smernic, je iz točk od 82 do 85 izpodbijanega sklepa razvidno, da druge konkurenčne letalske družbe ne bi mogle v kratkem času zagotoviti vrnitve potnikov intervenientke, ki so ostali v tujini, v domovino zaradi sočasnega pojava več dejavnikov, med drugim prizemljitve skupno 669 letal Boeing 737 MAX, zaradi česar se je zmanjšala razpoložljivost zrakoplovov s posadko za najem na trgu, in istočasnega poteka vrnitve 140.000 potnikov skupine Thomas Cook v Veliko Britanijo, pri čemer je sodelovalo kar 50 letalskih družb, ki so v dveh tednih opravile skupno 746 letov na 55 različnih destinacij. Za primerjavo, morebitna vrnitev potnikov intervenientke v domovino bi bila znatno obsežnejša in kompleksnejša, saj bi vključevala od 200.000 do 300.000 potnikov, porazdeljenih na od 50 do 150 različnih destinacij, od tega od 20.000 do 30.000 potnikov na približno tridesetih oddaljenih destinacijah, za kar bi bilo potrebnih približno od 1000 do 1500 letov. Poleg tega naj bi v skladu s točko 88 izpodbijanega sklepa morebitno operacijo vrnitve potnikov v domovino ovirala tudi zmogljivost vseh štirih nemških letališč, ki jih je uporabljala intervenientka, pri čemer je za primerjavo pojasnjeno, da je bilo samo za vrnitev potnikov skupine Thomas Cook v Veliko Britanijo treba uporabiti deset letalskih baz skupine Thomas Cook.
80 V zvezi s tem Splošno sodišče meni, da je Komisija na podlagi dejstva, da bi izstop intervenientke s trga povzročil, da bi veliko število potnikov ostalo v tujini, od tega nekateri na oddaljenih destinacijah, in da bi bila njihova vrnitev v domovino z drugimi letalskimi družbami zaradi vseh elementov, ki so konkretno in natančno utemeljeni v izpodbijanem sklepu, težko izvedljiva, lahko brez dvomov ugotovila, da je obstajalo tveganje prekinitve zagotavljanja pomembne storitve, ki jo je težko nadomestiti. Zaradi tega tveganja bi izstop intervenientke s trga verjetno povzročil veliko tržno pomanjkljivost.
81 Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z nobeno trditvijo tožeče stranke.
82 Prvič, trditve tožeče stranke, da v „zimski sezoni“ obstaja presežek zmogljivosti zračnih prevozov, ni mogoče sprejeti. Po eni strani ni sporno, da je v letalskem sektorju zimska sezona od konca oktobra do konca marca, medtem ko operacije morebitne vrnitve v domovino, ki bi se morale začeti 23. septembra, niso spadale v to sezono. Po drugi strani to nikakor ne spremeni dejstva, da sta takrat na razpoložljivost letal med drugim znatno vplivala dva izredna dogodka, ki sta se zgodila istočasno, in sicer prizemljitev več sto letal Boeing 737 MAX in težave z njihovo dobavo ter obsežno vračanje potnikov skupine Thomas Cook v domovino. V zvezi s tem je treba poudariti, kot je to storila Komisija, da bi bila vrnitev v domovino, ki bi jo bilo treba organizirati za potnike intervenientke, še obsežnejša od vrnitve potnikov skupine Thomas Cook, ki je bila označena za „največjo repatriacijo v obdobju miru“. To potrjujejo tudi nesporni podatki, navedeni v točki 79 zgoraj.
83 Učinek teh dveh izrednih in sočasnih dogodkov na razpoložljivost zrakoplovov bi tako občutno otežil morebitne operacije vrnitve v domovino, ki bi jih morale vzporedno in pod časovnim pritiskom izvesti druge letalske družbe.
84 V zvezi s tem je treba poudariti, da se v točki 44(b) Smernic ne zahteva, da pomembne storitve ni mogoče nadomestiti; dovolj je, da je to „težko“ narediti.
85 Drugič, glede trditve tožeče stranke, da se je Komisija napačno oprla izključno na zmogljivost štirih nemških letališč, ki jih je uporabljala intervenientka, je treba ugotoviti, da Komisija ni zanikala možnosti, da se za morebitno vrnitev v domovino uporabijo zmogljivosti drugih, morda manj zasičenih letališč. Komisija je omejitve zmogljivosti štirih nemških letališč, ki jih je uporabljala intervenientka, v točki 88 izpodbijanega sklepa omenila zgolj zaradi primerjave z desetimi letalskimi bazami skupine Thomas Cook, ki so se uporabljale za vrnitev potnikov te družbe v domovino, s čimer je dokazala, da bi bila vrnitev potnikov intervenientke težja od vrnitve potnikov skupine Thomas Cook.
86 Tretjič, glede trditve tožeče stranke, da Komisija ni utemeljila potrebe po šestmesečnem obdobju za izvedbo vrnitve potnikov intervenientke v domovino, je treba poudariti, da Komisija ni nikoli menila, da bi bilo za navedeno vrnitev potrebno tako obdobje. Obdobje šestih mesecev v resnici ustreza trajanju zadevnega ukrepa. Kot pa je pravilno navedla Komisija, trajanje zadevnega ukrepa nikakor ni povezano s časom, ki bi bil potreben za morebitno vrnitev v domovino. Poleg tega je, kot je navedeno v točki 60 Smernic, obdobje šestih mesecev namenjeno temu, da lahko upravičenec ponovno vzpostavi svojo likvidnost.
87 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da obsežnost, kompleksnost in nujnost operacij vrnitve v domovino, ki bi jih bilo treba izvesti v okoliščinah, zaznamovanih s sočasnim pojavom izrednih dogodkov, same po sebi upravičujejo ugotovitev, da bi izstop intervenientke s trga povzročil tveganje prekinitve pomembne storitve, ki bi jo bilo v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve težko nadomestiti.
88 Zato trditev tožeče stranke, s katerimi ta izpodbija drugi element, ki ga je upoštevala Komisija, to je tveganje prekinitve storitev, ki jih je intervenientka zagotavljala neodvisnim organizatorjem potovanj in potovalnim agencijam v Nemčiji, ni mogoče upoštevati.
89 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da drugi indic prav tako ne razkriva dvomov.
d) Indic v zvezi s kršitvijo točke 74 Smernic
90 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija nepopolno in nezadostno preučila pogoj enkratnosti pomoči, ki je določen v točki 74 Smernic, ker je zgolj omenila, da intervenientka in subjekti pod njenim nadzorom v zadnjih desetih letih niso prejeli pomoči za reševanje ali prestrukturiranje ali začasne podpore za prestrukturiranje, medtem ko bi morala tudi preveriti, da sama skupina Thomas Cook ni prejela takih pomoči.
91 Komisija in intervenientka te trditve izpodbijata.
92 Točka 74 Smernic določa, da „[č]e je pomoč za reševanje ali prestrukturiranje ali začasno podporo za prestrukturiranje prejela poslovna skupina, Komisija običajno ne dovoli nadaljnje pomoči za reševanje ali prestrukturiranje sami skupini ali katerim koli subjektom, ki pripadajo tej skupini, razen če je preteklo 10 let od dodelitve pomoči ali od konca obdobja prestrukturiranja ali od prenehanja izvajanja načrta prestrukturiranja, pri čemer se upošteva tisto, kar je bilo pozneje“.
93 V obravnavani zadevi je dovolj navesti, da tožeča stranka ne navaja ničesar, kot je na obravnavi tudi izrecno priznala, s čimer bi bilo mogoče dokazati, da je skupina Thomas Cook v zadnjih desetih letih prejela kakršno koli pomoč za reševanje ali prestrukturiranje ali začasno podporo za prestrukturiranje.
94 Zato v okoliščinah obravnavane zadeve zaradi neobstoja indicev v tem smislu in glede na sodno prakso, navedeno v točki 27 zgoraj, Komisiji ni mogoče očitati, da je nepopolno in nezadostno preučila pogoj enkratnosti pomoči, ki je določen v točki 74 Smernic.
95 Tožeči stranki zato ni uspelo dokazati, da bi morala Komisija zaradi indica v zvezi s kršitvijo točke 74 Smernic dvomiti o združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom.
96 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala obstoja dvomov, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti uvedbo formalnega postopka preiskave.
97 Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
2. Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
98 Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da izpodbijani sklep ni obrazložen oziroma da je obrazložitev protislovna.
99 Komisija in intervenientka te trditve izpodbijata.
100 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo navajanih razlogov in interes, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, ki jih ta neposredno in posamično zadeva, da prejmejo pojasnila. Ne zahteva pa se, da so v obrazložitvi akta natančno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 8. septembra 2011, Komisija/Nizozemska, C‑279/08 P, EU:C:2011:551, točka 125 in navedena sodna praksa).
101 Prvič, tožeča stranka trdi, da je obrazložitev iz točke 80 izpodbijanega sklepa protislovna, ker je Komisija na eni strani trdila, da so nujne potrebe intervenientke po likvidnih sredstvih med drugim posledica finančnih mehanizmov, ki so se predhodno uporabljali znotraj skupine Thomas Cook, na drugi strani pa je ugotovila, da težave intervenientke ne izhajajo iz samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini.
102 Vendar je na podlagi razlage točk 12, od 15 do 17, 80 in 109 izpodbijanega sklepa mogoče razumeti, iz katerih razlogov je Komisija zlasti menila, da združevanje denarnih sredstev skupine ni tako samovoljno prerazporejanje. Kot izhaja iz točk od 52 do 57 zgoraj, obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s tem nikakor ni protislovna.
103 Drugič, tožeča stranka meni, da izpodbijani sklep ni obrazložen glede tega, ali so bile težave intervenientke prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama, kot to zahteva točka 22 Smernic.
104 V zvezi s tem je iz točk 12 in 13 izpodbijanega sklepa razvidno, kot je navedeno v točkah od 60 do 63 zgoraj, da je skupina Thomas Cook prenehala delovati s takojšnjim učinkom in da je bil zoper njo 23. septembra 2019 uveden postopek prisilne likvidacije. Poleg tega je Komisija v točki 17 navedenega sklepa poudarila, da matična družba intervenientke očitno ni sposobna podpreti in ji je kvečjemu v breme. V teh točkah izpodbijanega sklepa so torej jasno in nedvoumno navedeni razlogi, na podlagi katerih je Komisija menila, da je zgoraj navedeni pogoj iz točke 22 Smernic izpolnjen.
105 Tretjič, tožeča stranka trdi, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi, na podlagi katerih je bilo treba storitve intervenientke šteti za pomembne in jih niso mogle nadomestiti druge letalske družbe v smislu točke 44(b) Smernic.
106 Vendar je treba ugotoviti, da so v točkah od 81 do 95 izpodbijanega sklepa podrobno predstavljeni razlogi, na podlagi katerih je Komisija menila, da so pogoji iz točke 44(b) Smernic izpolnjeni. To ugotovitev je med drugim oprla na obsežnost in kompleksnost morebitnih operacij vrnitve v domovino v okoliščinah, zaznamovanih z izrednimi dogodki, ki so se zgodili istočasno, kar bi otežilo organizacijo takih operacij s strani drugih letalskih družb. Zato je treba ugotoviti, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s tem zadostna.
107 Četrtič, po navedbah tožeče stranke Komisija ni navedla razloga, na podlagi katerega je menila, da je pogoj enkratnosti pomoči, ki je naveden v točki 74 Smernic, v obravnavani zadevi izpolnjen.
108 V zvezi s tem je treba po eni strani navesti, da je Komisija v točki 112 izpodbijanega sklepa navedla, da ne intervenientka ne noben subjekt, ki je pod njenim nadzorom, v zadnjih desetih letih ni prejel pomoči za reševanje ali prestrukturiranje ali začasne podpore za prestrukturiranje. Po drugi strani Komisiji glede na to, da ni bilo nobenega indica, ki bi kazal na to, da je skupina Thomas Cook v desetih letih pred dodelitvijo zadevnega ukrepa prejela kakršno koli pomoč, ni bilo treba podati podrobnejše obrazložitve v zvezi s tem. V teh okoliščinah je Komisija zadostno razložila razloge, na podlagi katerih je menila, da je v obravnavani zadevi pogoj enkratnosti pomoči izpolnjen.
109 Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
110 Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba tožbo v celoti zavrniti.
IV. Stroški
111 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosi svoje stroške in stroške Komisije.
112 Intervenientka na podlagi člena 138(3) Poslovnika nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Ryanair DAC nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali Evropski komisiji.
3. Družba Condor Flugdienst GmbH nosi svoje stroške.
Kornezov | Buttigieg | Kowalik-Bańczyk |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. maja 2022.
Podpisi