Language of document : ECLI:EU:T:2023:204

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi razširjeni senat)

z dne 19. aprila 2023(*

„Javni uslužbenci – Uradniki – Zdravstvena kriza, povezana s pandemijo covida‑19 – Sklep o odobritvi opravljanja dela na daljavo s krajšim delovnim časom, zaradi skrbi za ožje svojce zunaj kraja zaposlitve – Neobstoj možnosti opravljanja dela na daljavo zunaj kraja zaposlitve s polnim delovnim časom – Nepravilnost predhodnega postopka – Sklep o ugoditvi vlogi za opravljanje dela s krajšim delovnim časom – Neobstoj pravnega interesa – Nedopustnost – Osebni prejemki – Začasna ustavitev izplačila izselitvenega dodatka – Člena 62 in 69 Kadrovskih predpisov – Kršitev člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom“

V zadevi T‑39/21,

PP,

PQ,

PR,

PS,

PT,

ki jih zastopa M. Casado García‑Hirschfeld, odvetnica,

tožeče stranke,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopajo S. Seyr, D. Boytha in M. Windisch, agentke,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat),

ob posvetovanju v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, V. Valančius, sodnik, I. Reine (poročevalka), L. Truchot in M. Sampol Pucurull, sodnika,

sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 14. julija 2022,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeče stranke, PP, PS, PQ, PR, in PT, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU v bistvu predlagajo, na eni strani, razglasitev ničnosti sklepov Evropskega parlamenta z dne 14. aprila 2020, s katerima je bilo osebama PQ in PS odobreno opravljati delo s krajšim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve zaradi pandemije covida‑19, z dne 18. maja 2020, s katerim je bilo osebi PP dovoljeno, da opravlja delo s krajšim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve zaradi pandemije covida‑19 (v nadaljevanju skupaj: sklepi o odobritvi dela s krajšim delovnim časom), z dne 7., 15. in 16. aprila ter 19. maja 2020, s katerimi je bilo začasno ustavljeno izplačilo izselitvenega dodatka tožečim strankam v obdobju opravljanja dela zunaj kraja zaposlitve (v nadaljevanju skupaj: sklepi o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka), in z dne 6. maja 2020 o izterjavi preplačanih zneskov, ki sta jih prejeli osebi PR in PT (v nadaljevanju skupaj: sklepa o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov), in na drugi strani, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpele zaradi teh sklepov.

I.      Dejansko stanje

2        Tožeče stranke so uradniki Evropskega parlamenta. Ob začetku dela jim je bila priznana pravica do izselitvenega dodatka.

3        Zaradi zaskrbljujočih ravni širjenja in resnosti koronavirusne bolezni, ki jo povzroča virus SARS‑CoV‑2, in sicer covida‑19, je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) 11. marca 2020 izbruh covida‑19 razglasila za pandemijo zaradi hitrega naraščanja števila primerov zunaj Kitajske in vse večjega števila prizadetih držav.

4        Generalni sekretar Parlamenta (v nadaljevanju: generalni sekretar) je z elektronskim sporočilom z istega dne vse zaposlene obvestil, da je glede na zdravstvene razmere generalnim direktorjem dal navodilo, naj uvedejo delo na daljavo za vse sodelavce, katerih fizična prisotnost v prostorih Parlamenta ni nujno potrebna, v višini do 70 % delovnega časa. V elektronskem sporočilu je bilo tudi pojasnjeno, da bo ta ukrep začel veljati 16. marca 2020 in da se bo glede na razvoj razmer delo na daljavo lahko podaljšalo na 100 % delovnega časa.

5        Generalni sekretar je 16. marca 2020 zaposlene obvestil, da se glede na razvoj zdravstvenih razmer čas dela na daljavo tistih sodelavcev, katerih fizična prisotnost v prostorih Parlamenta ni nujna in ki že opravljajo delo na daljavo v višini 70 %, poveča na 100 %.

6        Generalni sekretar je 19. marca 2020 vsem zaposlenim poslal elektronsko sporočilo, v skladu s katerim jim je bilo zaradi pandemije covida‑19 dovoljeno delati s polovičnim delovnim časom, da bi lahko skrbeli za svoje neposredne družinske člane. V nasprotju z običajno prakso je bilo to delo s polovičnim delovnim časom mogoče opraviti iz katere koli države članice Evropske unije, glede na prijavljeno prebivališče ožjih svojcev, za katere je uradnik ali uslužbenec želel skrbeti. Ta sklep je začel veljati takoj in bi se moral uporabljati tako dolgo, dokler bi pandemija covida‑19 trajala.

7        Generalni sekretar je 31. marca 2020 sprejel nov sklep o začasnem delu s krajšim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve iz družinskih razlogov, v odziv na pandemijo covida‑19 (v nadaljevanju: sklep generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020). Ta sklep, s katerim je bil nadomeščen sklep o delu s polovičnim delovnim časom z dne 19. marca 2020, je določal:

„[o]b upoštevanju člena 234(2) Poslovnika Evropskega parlamenta:

Sodelavci, ki želijo v času teh posebnih okoliščin zaradi covida-19 intenzivno skrbeti za člane svoje neposredne družine, kot so njihovi starši, otroci ali zakonec, lahko delajo s krajšim delovnim časom (75 %).

V nasprotju z običajno prakso se lahko to delo s krajšim delovnim časom opravlja iz katere koli države članice Evropske unije glede na prijavljeno prebivališče teh ožjih svojcev, in do konca prehodnega obdobja, 31. decembra 2020, iz Združenega kraljestva.

Uradno vlogo predložite vašemu direktorju za kadrovske zadeve čim prej pred zahtevanim datumom začetka.

V vlogi je treba navesti ime sorodnika, družinsko razmerje in zahtevano obdobje.

Za obdobje, ki ga zajema odobritev, bo uslužbenec upravičen do 75 % svojih osebnih prejemkov. Uporablja se člen 3 Priloge IVa h Kadrovskim predpisom [za uradnike Evropske unije]. Ni mogoče dodeliti niti nadomestila za prebivanje v tujini niti izselitvenega dodatka iz člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

Ta sklep se uporablja za uradnike, zaposlene v sekretariatu Parlamenta.

Po analogiji se uporablja za uradnike, ki so zapustili kraj zaposlitve in lahko delajo na daljavo. V tem primeru lahko organ za imenovanja sprejme sklep, ne da bi bila vložena uradna vloga.

V zvezi z vlogami, vloženimi v skladu s členom 6(2) notranjih pravil o opravljanju dela s krajšim delovnim časom, si organ za imenovanja pridržuje pravico, da jih zavrne.

Dovoljenje za delo s krajšim delovnim časom se izda za obdobje treh mesecev, ki se lahko podaljša.

Ta sklep začne veljati 1. aprila 2020 in se bo uporabljal tako dolgo, dokler bo trajala pandemija covida‑19. Z njim je nadomeščen sklep z dne 19. marca 2020.“

A.      Položaj osebe PP

8        Oseba PP je uradnik Parlamenta v Luxembourgu (Luksemburg).

9        Zaradi skorajšnjega zaprtja internata, kjer je študiral njen sin, je oseba PP 14. marca 2020 skupaj s svojo družino odpotovala na Madžarsko, da bi se mu pridružila.

10      Oseba PP je 12. maja 2020 na podlagi sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje dela s krajšim delovnim časom v obsegu 75 % z Madžarske, retroaktivno, od 1. aprila 2020. Tej vlogi je bilo 18. maja 2020 ugodeno za obdobje od 1. aprila do 30. junija 2020.

11      Oseba PP je 18. maja 2020 ponovno začela delati v Luxembourgu s polnim delovnim časom.

12      Vodja oddelka za individualne pravice pri generalnem direktoratu (GD) Parlamenta za človeške vire je s sklepom z dne 19. maja 2020 na podlagi vloge osebe PP iz točke 10 zgoraj in kot neposredna posledica uporabe sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 začasno ustavil izplačilo njenega izselitvenega dodatka od 1. aprila 2020 za obdobje, v katerem je imela dovoljenje za opravljanje dela s krajšim delovnim časom na Madžarskem.

13      Oseba PP je 12. junija 2020 vložila pritožbo zlasti zoper sklepa iz točk 10 in 12 zgoraj.

14      Generalni sekretar je 27. oktobra 2020, kot organ za imenovanja (OI), zavrnil pritožbo osebe PP v delu, v katerem je bila usmerjena zoper sklepa iz točk 10 in 12 zgoraj.

B.      Položaj osebe PQ

15      Oseba PQ je uradnik Parlamenta v Luxembourgu.

16      Oseba PQ je 10. marca 2020 z letalom odpotovala na Dansko, preden so bile uvedene prve omejitve potovanja v Uniji zaradi pandemije covida‑19. Povratek, predviden za naslednji 22. marec, ni bil mogoč zaradi odpovedi vseh letov med Luksemburgom in Dansko. Ob upoštevanju želje osebe PQ, da ostane pri svojem možu, ki se šteje za rizično osebo zaradi virusa, ji je bilo izjemoma dovoljeno začasno delati z Danske, dokler Parlament ne bi sprejel splošnih ukrepov v zvezi z zdravstvenimi razmerami.

17      Oseba PQ je 6. aprila 2020 ob upoštevanju sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje dela s krajšim delovnim časom v obsegu 75 % iz Danske, za obdobje treh mesecev, od 1. aprila 2020.

18      Generalni direktor GD Parlamenta za prevajanje je 14. aprila 2020 ugodil vlogi osebe PQ za opravljanje dela s krajšim delovnim časom v obsegu 75 % za obdobje od 1. aprila 2020 do 30. junija 2020.

19      Vodja oddelka za individualne pravice pri GD Parlamenta za človeške vire je 15. aprila 2020 na podlagi vloge osebe PQ iz točke 17 zgoraj in kot neposredna posledica uporabe sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 začasno ustavil izplačilo izselitvenega dodatka zadnjenavedene osebe od 1. aprila 2020 za obdobje trajanje dela s krajšim delovnim časom na Danskem, ki ji je bilo odobreno.

20      Oseba PQ je 27. maja 2020 vložila pritožbo zoper sklepa iz točk 17 in 19 zgoraj.

21      Oseba PQ je 1. julija 2020 ponovno začela opravljati delo s polnim delovnim časom v Luksemburgu.

22      Generalni sekretar je 16. oktobra 2020 kot OI zavrnil pritožbo osebe PQ.

C.      Položaj osebe PR

23      Oseba PR je uradnik Parlamenta v Luxembourgu.

24      27. marca 2020 je odpotovala v Francijo, da bi skrbela za starše.

25      Oseba PR je 2. aprila 2020 po sprejetju sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje dela s krajšim delovnim časom v obsegu 75 % za obdobje treh mesecev, ki ji je bilo ugodeno s sklepom z istega dne.

26      Vodja oddelka za individualne pravice pri GD Parlamenta za človeške vire je s sklepom z dne 7. aprila 2020 na podlagi vloge osebe PR iz točke 25 zgoraj in kot neposredna posledica uporabe sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 zadnjenavedeni začasno ustavil izplačilo izselitvenega dodatka od 2. aprila 2020 za obdobje trajanja dela s krajšim delovnim časom, ki ji je bilo odobreno.

27      Oseba PR je bila z elektronskim sporočilom z dne 6. maja 2020 obveščena, da je po spremembi svojega delovnega časa zaradi pandemije covida‑19 neupravičeno prejela znesek 2173,40 EUR in da bo ta izterjan z odtegnitvijo od njenih osebnih prejemkov maja 2020.

28      Oseba PR je 3. junija 2020 vložila pritožbo zoper sklep o začasni ustavitvi izplačila njenega izselitvenega dodatka in sklep o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov iz točk 26 in 27 zgoraj.

29      Oseba PR se je 1. julija 2020 vrnila v Luksemburg.

30      Generalni sekretar je 22. oktobra 2020 kot OI pritožbo osebe PR zavrnil.

D.      Položaj osebe PS

31      Oseba PS je uradnik Parlamenta v Luxembourgu.

32      Konec marca 2020 je odpotovala na Malto, da bi lahko skrbela za hčer.

33      Oseba PS je 7. aprila 2020 na podlagi sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje dela s krajšim delovnim časom na Malti v obsegu 75 %. Tej vlogi je bilo ugodeno 14. aprila 2020, in sicer za obdobje treh mesecev, od 23. marca 2020 do 23. junija 2020.

34      Vodja oddelka za individualne pravice pri GD Parlamenta za človeške vire je s sklepom z dne 15. aprila 2020 na podlagi vloge osebe PS iz točke 33 zgoraj in kot neposredna posledica uporabe sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 začasno ustavil izplačilo njenega izselitvenega dodatka od 23. marca 2020 za obdobje, v katerem naj bi opravljala delo s krajšim delovnim časom na Malti.

35      Oseba PS je 4. julija 2020 ponovno začela delati v Luksemburgu s polnim delovnim časom.

36      Oseba PS je 13. julija 2020 vložila pritožbo zoper sklepa iz točk 33 in 34 zgoraj.

37      Generalni sekretar je kot OI s sklepom z dne 24. novembra 2020, ki je bil osebi PS dostavljen po pošti dne 2. decembra 2020, njeno pritožbo zavrnil.

E.      Položaj osebe PT

38      Oseba PT je uradnik Parlamenta v Bruslju (Belgija).

39      Oseba PT je 13. marca 2020 odpotovala na Irsko, da bi se pridružila svojim otrokom.

40      Oseba PT je 14. aprila 2020 na podlagi sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje dela s krajšim delovnim časom na Irskem v obsegu 75 %. Tej vlogi je bilo istega dne ugodeno za obdobje, ki se je začelo 15. aprila 2020.

41      Vodja oddelka za individualne pravice pri GD Parlamenta za človeške vire je s sklepom z dne 16. aprila 2020 na podlagi vloge osebe PT iz točke 40 zgoraj in kot neposredna posledica uporabe sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 začasno ustavil izplačilo njenega izselitvenega dodatka od 15. aprila 2020 za obdobje, v katerem naj bi opravljala delo s krajšim delovnim časom na Irskem.

42      Oseba PT je bila z elektronskim sporočilom z dne 6. maja 2020 obveščena, da je po spremembi svojega delovnega časa zaradi pandemije covida‑19 neupravičeno prejela znesek 931,01 EUR in da bo ta znesek izterjan z odtegnitvijo od njenih osebnih prejemkov maja 2020.

43      Oseba PT je 23. junija 2020 vložila pritožbo zoper sklep o začasni ustavitvi izplačila njenega izselitvenega dodatka iz točke 41 zgoraj in predlagala razglasitev ničnosti vseh njegovih učinkov.

44      Generalni sekretar je kot OI s sklepom z dne 27. oktobra 2020, ki ga je oseba PT prejela 20. decembra 2020, njeno pritožbo zavrnil.

II.    Predlogi strank

45      Tožeče stranke Splošnemu sodišču v bistvu predlagajo, naj:

–        razglasi za nične, prvič, sklepe o odobritvi dela s krajšim delovnim časom, drugič, sklepe o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka, in tretjič, sklepa o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani sklepi);

–        po potrebi razglasi za nične sklepe, s katerimi je Parlament zavrnil pritožbe, ki so jih vložile zoper izpodbijane sklepe;

–        Parlamentu naloži povračilo nastale nepremoženjske škode, ki je ex aequo et bono ocenjena na 1000 EUR za vsako izmed njih;

–        Parlamentu naloži povračilo nastale premoženjske škode v višini 25 % osebnih prejemkov vsake od njih ter zapadlih kompenzacijskih in zamudnih obresti;

–        Parlamentu naloži plačilo stroškov.

46      Parlament Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        predlog za povračilo nepremoženjske škode zavrže kot delno nedopusten in zavrne kot delno neutemeljen;

–        tožbo zavrne kot vsekakor neutemeljeno;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

A.      Predlogi za razglasitev ničnosti

1.      Predmet predlogov za razglasitev ničnosti

47      Tožeče stranke z drugim tožbenim predlogom predlagajo, naj se sklepi, s katerimi je Parlament zavrnil njihovo pritožbo, po potrebi razglasijo za nične.

48      Spomniti je treba, da sta v skladu z ustaljeno sodno prakso upravna pritožba, kot je določena v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, in njena zavrnitev, z odločbo ali molče, sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da se pri sodišču izpodbija akt, zoper katerega je bila ta pritožba vložena, razen če bi imela zavrnitev pritožbe drugačen obseg kot akt, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (glej sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 70 in navedena sodna praksa).

49      Vsebina izrecnega sklepa o zavrnitvi pritožbe namreč ne potrjuje nujno izpodbijanega akta. To velja, kadar sklep o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja zadevne stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotni sklep. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je predmet sodnega nadzora, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki slednjega nadomešča (glej sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 71 in navedena sodna praksa).

50      V obravnavani zadevi sklep o zavrnitvi pritožbe osebe PP v delu, v katerem je bila usmerjena zoper sklep z dne 18. maja 2020, s katerim je bilo odobreno opravljanje dela s krajšim delovnim časom, in sklep z dne 19. maja 2020 o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka v zvezi z njo v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper ta dva sklepa, zadnjenavedena le potrjuje.

51      Poleg tega sklepi, s katerimi so bile zavrnjene pritožbe oseb PS ter PR in PT, le potrjujejo sklepe, zoper katere je bila vložena vsaka od teh pritožb, pri čemer so pojasnjeni razlogi za njihovo utemeljitev.

52      Predlogi za razglasitev ničnosti sklepov, s katerimi so bile zavrnjene pritožbe oseb PP in PS ter PR in PT, so brez samostojne vsebine glede na izpodbijane sklepe, navedene v točki 50 zgoraj, in torej o njih ni treba posebej odločiti. Vendar je treba pri preizkusu zakonitosti vsakega od izpodbijanih sklepov upoštevati obrazložitev sklepa o zavrnitvi pritožbe, ki bi morala sovpadati z obrazložitvijo zadevnega izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2019, Wattiau/Parlament, T‑737/17, EU:T:2019:273, točka 43 in navedena sodna praksa).

53      Generalni sekretar v sklepu o zavrnitvi pritožbe osebe PQ ni preučil le pritožbo, ki je bila v bistvu vložena zoper sklep z dne 14. aprila 2020 o odobritvi opravljanja njenega dela s krajšim delovnim časom, ampak tudi vlogo, ki jo je prvič podala v svoji pritožbi, da bi v prihodnosti pridobila dovoljenje za opravljanje svojega dela s polnim delovnim časom zunaj svojega kraja zaposlitve. Iz sistematike tega sklepa je razvidno, da je generalni sekretar to vlogo zavrnil iz istih razlogov, kot jih je navedel v utemeljitev zavrnitve pritožbe.

54      Tako sklep o zavrnitvi pritožbe osebe PQ v delu, v katerem je z njim zavrnjena vloga za opravljanje dela s polnim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve, ne more biti potrditev izpodbijanega akta in je zato akt, ki je predmet nadzora Splošnega sodišča.

2.      Dopustnost

a)      Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti na splošno

55      Parlament meni, da tožba ni jasna glede sklepov, na katere se nanašajo različni razlogi predloga za razglasitev ničnosti. Tako dvomi o spoštovanju zahtev po jasnosti, ki so določene v členu 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča.

56      Parlament tudi meni, da so tožeče stranke v repliki razširile obseg ugovora nezakonitosti sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 na drugi, tretji in četrti tožbeni razlog, s katerimi so izpodbijale zakonitost izpodbijanih sklepov. Takšno pojasnilo v fazi replike naj bi bilo enakovredno spremembi tožbe, ki naj ne bi bila dopustna.

57      Opozoriti je treba, da mora v skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije in členom 76(d) Poslovnika vloga, s katero se postopek začne, vsebovati predmet spora in kratek povzetek navajanih razlogov. V skladu s sodno prakso morajo biti te navedbe dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa opravljanje nadzora, glede na okoliščine primera, brez dodatnih podpornih informacij (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2019, Fleig/ESZD, T‑492/17, EU:T:2019:211, točka 41 (neobjavljena)).

58      Poleg tega lahko zadostuje, da se tožbeni razlogi izrazijo po vsebini, namesto v obliki pravnih opredelitev, če navedeni razlogi dovolj jasno izhajajo iz tožbe (sodba z dne 13. maja 2020, Agmin Italy/Komisija, T‑290/18, neobjavljena, EU:T:2020:196, točka 96). Poleg tega se ugovor nezakonitosti implicitno uveljavlja, saj je razmeroma jasno razvidno, da tožeča stranka tak očitek dejansko navaja (glej sodbo z dne 30. junija 2021, GY/ECB, T‑746/19, neobjavljena, EU:T:2021:390, točka 21 in navedena sodna praksa).

59      V obravnavani zadevi, čeprav drži, da v besedilu tožbe niso vedno izrecno navedeni akti, zoper katere so usmerjeni različni tožbeni razlogi in trditve, pa je iz točk od 2 do 6 tožbe in njenih predlogov vseeno jasno razvidno, da so sklepi, na katere se nanaša predlog za razglasitev ničnosti, izpodbijani sklepi, kot so opredeljeni v točki 45 zgoraj, in v bistvu po potrebi sklepi, s katerimi je bila zavrnjena pritožba vsake od tožečih strank zoper te sklepe. Tožeče stranke so poleg tega v repliki potrdile, da so ti sklepi predmet spora, kar je Parlament upošteval v dupliki.

60      Poleg tega je iz tožbe in replike dovolj jasno razvidno, da se prvi tožbeni razlog nanaša na ugovor nezakonitosti sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020.

61      Drugi tožbeni razlog se nanaša tako na zakonitost sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 kot na zakonitost izpodbijanih sklepov. Čeprav je v repliki navedeno, da se drugi del drugega tožbenega razloga uveljavlja le, če bi bil ugovor nezakonitosti sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 zavrnjen, pa to ne spremeni dejstva, da se trditve, navedene v tem delu, nanašajo tudi na zakonitost tega sklepa.

62      Poleg tega je iz trditev, navedenih v okviru tretjega tožbenega razloga tako v tožbi kot v repliki, razvidno, da tožeče stranke z njimi izpodbijajo zakonitost izpodbijanih sklepov, ker naj bi bili ti sprejeti v nasprotju z načeloma enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na eni strani ter načelom dobrega upravljanja in dolžnostjo skrbnega ravnanja na drugi strani. Kot so tožeče stranke potrdile na obravnavi, se ti očitki na podoben način v tožbi in repliki nanašajo na zakonitost izpodbijanih sklepov.

63      Poleg tega je četrti tožbeni razlog v zvezi z nespoštovanjem pogojev, določenih v členu 85 Kadrovskih predpisov, ki se nanašajo na izterjavo zneskov, ki so bili uradniku ali uslužbencu izplačani neupravičeno, naveden podredno, če bi bili prvi trije tožbeni razlogi zavrnjeni. Ta tožbeni razlog se nanaša le na zakonitost sklepov o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov.

64      Zato je treba v nasprotju s trditvami Parlamenta ugotoviti, da so bile zahteve iz člena 76(d) Poslovnika v obravnavanem primeru izpolnjene, in da replika ne vsebuje nobene spremembe obsega ugovora nezakonitosti sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020.

b)      Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti sklepov, s katerimi je bilo odobreno opravljanje dela s krajšim delovnim časom, in sklepa o zavrnitvi pritožbe osebe PQ v delu, v katerem je bila z njim zavrnjena njena vloga za opravljanje dela s polnim delovnim časom

65      Parlament v okviru svojih odgovorov na ukrepe procesnega vodstva izpodbija dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi opravljanja dela s krajšim delovnim časom. Parlament namreč med drugim meni, da je s sprejetjem teh sklepov ugodil vlogam oseb PP, PS in PQ, tako da naj te tožeče stranke ne bi imele nobenega pravnega interesa za izpodbijanje teh sklepov.

66      Najprej je treba ugotoviti, da razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi opravljanja dela s krajšim delovnim časom, ki so bili sprejeti v zvezi z njimi, predlagajo le osebe PP, PS in PQ.

67      Spomniti je treba, da je ničnostna tožba dopustna, če ima fizična ali pravna oseba, ki je vložila tožbo, obstoječ in dejanski interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je zlasti, da izpodbijani akt posega v položaj osebe, ki je vložila tožbo, in da ji zato razglasitev ničnosti tega akta lahko prinese korist. Zato akt, s katerim se tej osebi v celoti ugodi, po definiciji ne more posegati v njen položaj, in ta oseba nima interesa, da bi predlagala razglasitev njegove ničnosti (glej sodbo z dne 1. februarja 2012, mtronix/UUNT – Growth Finance (mtronix), T‑353/09, neobjavljena, EU:T:2012:40, točka 16 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 11. marca 2009, TF1/Komisija, T‑354/05, EU:T:2009:66, točka 85 in navedena sodna praksa).

68      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da so bili sklepi, s katerimi je bilo osebam PP, PS in PQ odobreno opravljati delo s krajšim delovnim časom, sprejeti na njihovo zahtevo na podlagi sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, da bi se lahko pridružile svojim ožjim svojcem zunaj kraja zaposlitve, in da je Parlament tem vlogam v celoti ugodil.

69      Ker je Parlament zadevnim tožečim strankam ugodil, te nimajo interesa, da bi predlagale razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi dela s krajšim delovnim časom, tako da je treba njihove predloge v zvezi s tem zavreči kot nedopustne.

70      Res je, da so tožeče stranke trdile, da so bile prisiljene vložiti vlogo za opravljanje dela s krajšim delovnim časom na podlagi sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, saj je bil ta sklep edina možnost, da zapustijo kraj zaposlitve in se pridružijo svojim ožjim svojcem, obenem pa še naprej delajo.

71      Vendar, čeprav je res, da ni obstajal noben sklep generalnega sekretarja Parlamenta, na podlagi katerega bi bila uradnikom dana možnost, da vložijo vlogo za delo s polnim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve, pa so tožeče stranke imele možnost, da pri OI na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov vložijo zahtevo v tem smislu in pri tem navedejo posebne razloge za svojo zahtevo.

72      Zato je treba predloge za razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi dela s krajšim delovnim časom zavreči kot nedopustne.

73      Poleg tega, kot je razvidno iz točk 53 in 54 zgoraj, je oseba PQ v pritožbi Parlamentu predlagala, naj ji omogoči, da dela s polnim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve. Zato je pri OI vložila zahtevo, s katero ga je pozvala, naj sprejme odločitev, ki se nanaša nanjo, v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, in ki je bila zavrnjena s sklepom o zavrnitvi njene pritožbe.

74      Ob tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso dopustnost tožbe, vložene pri Splošnem sodišču na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov, pogojena s pravilno izvedbo predhodnega postopka in upoštevanjem rokov, določenih s tem postopkom (glej sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 64 in navedena sodna praksa). Zlasti mora biti pred vsako tožbo zoper akt, ki posega v položaj, in ki ga je sprejel OI, nujno vložena pritožba v upravnem postopku, glede katere je bila izdana izrecna odločba ali odločba zaradi molka organa, s katero je bila pritožba zavrnjena (glej v tem smislu sodbo z dne 23. marca 2000, Rudolph/Komisija, T‑197/98, EU:T:2000:86, točka 53).

75      V obravnavani zadevi pa oseba PQ ni vložila pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njene vloge za delo s polnim delovnim časom, kot je navedeno v izrecnem sklepu o zavrnitvi zadevne pritožbe. Ker obvezni predhodni postopek ni bil spoštovan, ničnostna tožba zoper ta sklep o zavrnitvi njene vloge za delo s polnim delovnim časom torej očitno ni dopustna.

76      Poleg tega, čeprav tožeče stranke Parlamentu želijo očitati, da je v zvezi z njimi izvajal psihološki pritisk, da bi predlagale uporabo sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, naj tak pritisk ne bi bil akt, ki posega v položaj, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo, temveč ravnanje Parlamenta, ki nima narave odločbe, ki bi jo lahko tožeče stranke izpodbijale v okviru odškodninske tožbe.

77      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba pred vložitvijo odškodninske tožbe, katere namen je povrnitev škode, ki ni nastala zaradi akta, ki posega v položaj, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, temveč zaradi ravnanja uprave, ki nima narave odločbe, izvesti dvofazni upravni postopek, sicer ta tožba ni dopustna. Ta dvofazni upravni postopek se mora nujno začeti z vložitvijo zahteve v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, s katero se OI pozove, naj povrne zatrjevano škodo, in po potrebi nadaljevati z vložitvijo pritožbe v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper odločbo o zavrnitvi zahteve (glej v tem smislu sodbo z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija, T‑214/96, EU:T:1999:103, točka 34). Uradniki ali uslužbenci morajo tako zahtevo predložiti instituciji v razumnem roku od trenutka, ko so izvedeli za položaj, zoper katerega se pritožujejo. Razumnost roka je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na pomen spora za zadevno osebo, zapletenost zadeve ter ravnanje strank v sporu (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX-II, EU:C:2013:134, točka 28).

78      V obravnavani zadevi pa tožeče stranke niso vložile odškodninskega zahtevka zaradi ravnanja Parlamenta, ki naj bi nanje izvajal pritisk, zato da bi vložile vlogo za opravljanje dela s krajšim delovnim časom.

3.      Vsebinska presoja

79      Tožeče stranke v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti navajajo štiri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na nezakonitost sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, drugi na kršitev člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, obstoj očitne napake pri presoji, očitno neupoštevanje pojma „izselitev“, kršitev členov 62 in 69 Kadrovskih predpisov ter kršitev načel zakonitosti in pravne varnosti, tretji na kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja, četrti pa na kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov in načela varstva legitimnih pričakovanj.

80      Najprej je treba ugotoviti, da se samo prvi trije tožbeni razlogi nanašajo na sklepe o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka, tako da bo zakonitost teh sklepov preučena z vidika teh treh tožbenih razlogov.

81      Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na sklepa o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov, je naveden podredno, če bi bili predlogi za razglasitev ničnosti drugih izpodbijanih sklepov zavrnjeni. Preučiti bo torej treba le ta četrti tožbeni razlog, če in v obsegu, v katerem se prvi trije tožbeni razlogi v delu, v katerem se nanašajo na druge izpodbijane sklepe, zavrnejo.

a)      Predlogi za razglasitev ničnosti sklepov o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka

82      Kot je razvidno iz točk 79 in 80 zgoraj, tožeče stranke v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti sklepov o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka navajajo tri tožbene razloge.-

83      Natančneje, tožeče stranke v okviru prvega tožbenega razloga navajajo, da se generalni sekretar ni mogel sklicevati na člen 234(2) Poslovnika Parlamenta, da bi spremenil pravice, ki jih imajo na podlagi določb Kadrovskih predpisov v zvezi z izselitvenim dodatkom.

84      Poleg tega tožeče stranke s prvim delom drugega tožbenega razloga trdijo, da je splošna začasna ustavitev izplačila izselitvenega dodatka, kot je določena v sklepu generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, v nasprotju s členom 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Pravica do izselitvenega dodatka naj bi se namreč presojala glede na položaj vsakega uradnika ali uslužbenca na dan začetka dela za Unijo in naj bi bila pridobljena, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe Kadrovskih predpisov. V obravnavanem primeru pa naj ne bi bilo nobenega dogodka, ki bi bistveno spremenil položaj tožečih strank, Parlamentu pa omogočil ponovno preučitev njihovega položaja glede dodelitve izselitvenega dodatka.

85      Tožeče stranke prav tako trdijo, da uradniku, zato da bi bil upravičen do izselitvenega dodatka, ni treba prebivati v kraju zaposlitve. V skladu s členom 20 Kadrovskih predpisov naj bi kvečjemu moral prebivati v taki oddaljenosti od kraja zaposlitve, ki še omogoča neovirano opravljanje dela. Ob sprejetju sklepov o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka pa je za vse zaposlene veljal sistem obveznega dela na daljavo, ob upoštevanju zdravstvenih razmer. Tako je bilo treba razdaljo glede na kraj, iz katerega uradnik opravlja delo, razlagati ob upoštevanju izjemnih okoliščin, ki jih je povzročila pandemija covida‑19.

86      Parlament odgovarja, da člen 234(2) njegovega poslovnika sicer ne vsebuje nobenega prenosa pristojnosti, ki bi generalnemu sekretarju neposredno dovoljeval sprejetje konkretnih ukrepov v zvezi z delovnimi pogoji zaposlenih v sekretariatu Parlamenta, vendar je delegacija predsedstva Parlamenta generalnega sekretarja kljub temu pooblastila, da sprejme notranja pravila glede delovnih pogojev uradnikov. Za to naj bi bil zadolžen tudi na podlagi sklepa predsednika Parlamenta glede na hiter razvoj pandemije covida‑19.

87      Parlament dodaja, da sklep generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 ne določa ukinitve pravice do izselitvenega dodatka, ampak le začasno ustavitev njegovega izplačila za čas trajanja ureditve dela s krajšim delovnim časom, ki je bil odobren na podlagi vloge zadevne osebe. Pravica tožečih strank do izselitvenega dodatka naj ne bi bila spremenjena, saj se ni spremenil niti njihov kraj zaposlitve niti stopnja njihove vključenosti v kraju zaposlitve.

88      Po mnenju Parlamenta je namen izplačila izselitvenega dodatka izravnava posledice oddaljitve uradnika od njegovega kraja izvora. Izplačilo tega dodatka naj torej ne bi bilo več upravičeno za uradnike, ki so opravljali delo na daljavo zunaj kraja zaposlitve.

89      Poleg tega naj bi obveznost prebivanja v kraju zaposlitve, ki je določena v členu 20 Kadrovskih predpisov, veljala za vse uradnike, vključno s tožečimi strankami, ki so zaposlene v GD za prevajanje, in tistimi, ki delo opravljajo s krajšim delovnim časom, kot je določeno v členu 55a Kadrovskih predpisov in v Prilogi IVa h Kadrovskim predpisom. Ta obveznost naj bi bila utemeljena z nujnostjo zagotovitve dobrega delovanja institucije. Delo na daljavo naj prav tako ne bi bila pravica na podlagi Kadrovskih predpisov in naj uradnikov ne bi oproščalo obveznosti, da so v vsakem trenutku na razpolago svoji instituciji. Na začetku zdravstvene krize pa naj bi bila bližina uradnikov njihovem delovnem mestu ključna za zagotovitev kontinuitete dela Parlamenta.

90      V obravnavanem primeru je iz sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 razvidno, da uradnik za obdobje, za katero je bilo izdano dovoljenje za opravljanje dela s krajšim delovnim časom na podlagi tega sklepa, ne bi prejemal izselitvenega dodatka, določenega v členu 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, do katerega je bil običajno upravičen. Ta sklep torej odstopa od te določbe glede zadevnih zaposlenih v Parlamentu.

91      Člen 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom v različici, ki se je uporabljala v obravnavani zadevi (1. januarja 2020), določa:

„Izselitveni dodatek v višini 16 % celotnega zneska osnovne plače, gospodinjskega dodatka in otroškega dodatka, se izplača uradniku:

(a)      uradnikom:

–        ki niso in nikoli niso bili državljani države, na katere ozemlju je kraj, v katerem so zaposleni, in

–        ki v obdobju petih let, ki se je končalo šest mesecev pred začetkom dela, niso stalno [običajno] prebivali ali opravljali svoje glavne poklicne dejavnosti na evropskem ozemlju te države. Pri uporabi te določbe se ne upoštevajo okoliščine, ki izhajajo iz dela za drugo državo ali mednarodno organizacijo;

(b)      uradnikom, ki so ali so bili državljani države, na ozemlju katere je kraj njihove zaposlitve, vendar so v desetih letih pred datumom začetka svoje službe stalno [običajno] prebivali zunaj evropskega ozemlja te države zaradi razlogov, ki niso povezani z opravljanjem dela v državni službi ali v službi mednarodne organizacije.

Izselitveni dodatek ne sme biti manjši od 567,38 EUR mesečno.“

92      Sklep generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 je bil sprejet na podlagi člena 234(2) Poslovnika Parlamenta. V skladu s to določbo generalni sekretar vodi sekretariat, katerega sestavo in organizacijo določi predsedstvo Parlamenta.

93      Spomniti je treba, da člena 234(2) Poslovnika Parlamenta ni mogoče razlagati tako, da bi bil generalni sekretar – niti v izjemnih okoliščinah, kot so te v zvezi s pandemijo covida‑19 – pristojen za sprejetje notranjih smernic, ki bi odstopale od hierarhično višjih določb, kot so določbe Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 20. novembra 2007, Ianniello/Komisija, T‑308/04, EU:T:2007:347, točka 38, in z dne 20. marca 2018, Argyraki/Komisija, T‑734/16, neobjavljena, EU:T:2018:160, točki 66 in 67).

94      Poleg tega je treba ugotoviti, da člen 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom ne določa izrecno možnosti ponovne preučitve pravice do izselitvenega dodatka zaradi spremembe okoliščin, do katere pride med kariero uradnika (sodba z dne 5. oktobra 2020, Brown/Komisija, T‑18/19, EU:T:2020:465, točka 36), niti a fortiori možnosti prekinitve izplačila tega dodatka uradniku, kadar ta med kariero začasno opravlja delo na daljavo zunaj kraja zaposlitve.

95      Vendar iz člena 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom nikakor ne izhaja, da naj bi pravica do izselitvenega dodatka pomenila pridobljeno pravico (glej v tem smislu sodbo z dne 28. septembra 1993, Magdalena Fernández/Komisija, T‑90/92, EU:T:1993:78, točka 32). Institucija, ki uradnika zaposluje, lahko njegove finančne pravice spremeni v primeru nezakonite dodelitve ali njihovega nezakonitega nadaljnjega obstoja (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 1978, Herpels/Komisija, 54/77, EU:C:1979:45, točka 39).

96      Poleg tega se nadomestilo mesečno izplačuje uradnikom, ki za to izpolnjujejo pogoje. Uprava ga torej ne more še naprej izplačevati, če nastopi neko dejstvo, ki bistveno spreminja položaj osebe, ki je upravičena do tega dodatka, če ta dogodek vpliva na pogoje, od katerih je odvisna dodelitev tega dodatka. V nasprotju z retroaktivnim preklicem sklepa, je namreč razveljavitev za naprej vedno mogoča, če okoliščine, ki so upravičile ta sklep, niso več podane (sodba z dne 5. oktobra 2020, Brown/Komisija, T‑18/19, EU:T:2020:465, točka 37).

97      Preveriti je torej treba, ali je v obravnavanem primeru začasna praksa dela na daljavo zunaj kraja zaposlitve zaradi pandemije covida‑19 pomenila dogodek, ki bi lahko bistveno spremenil dejanski ali pravni položaj uradnika, ki je prejemal izselitveni dodatek na podlagi člena 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

98      Glede tega je namen izselitvenega dodatka iz člena 69 Kadrovskih predpisov, za katerega priznanje so pogoji določeni v členu 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, nadomestiti stroške in posebne neugodnosti zaradi zaposlitve pri Uniji uradnikom, ki se morajo zaradi tega preseliti iz države stalnega prebivališča v državo, kjer opravljajo delo, ter se vključiti v novo okolje (glej sodbe z dne 2. maja 1985, De Angelis/Komisija, 246/83, EU:C:1985:165, točka 13 in navedena sodna praksa; z dne 29. novembra 2007, Salvador García/Komisija, C‑7/06 P, EU:C:2007:724, točka 43 in navedena sodna praksa, in z dne 24. januarja 2008, Adam/Komisija, C‑211/06 P, EU:C:2008:34, točka 38 in navedena sodna praksa).

99      Pojem „posebni stroški in neugodnosti“ je bil pojasnjen v informativnem obvestilu Sveta GS/84/59 z dne 11. decembra 1959 o izselitvenem dodatku oziroma dodatku za ločeno življenje. Kot je navedel Parlament, je iz tega obvestila, ki je del pripravljalnih dokumentov v zvezi s členom 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, razvidno, da se dodatek za „izselitev oziroma za ločeno življenje“ dodeli za nadomestitev izdatkov in nevšečnosti, ki izhajajo iz dejstva, da je uslužbenec oddaljen od svojega kraja izvora in da na splošno vzdržuje družinska razmerja v svoji regiji izvora.

100    Glede na navedeno je treba preveriti, ali so uradniki, ki so – tako kot tožeče stranke – zaradi pandemije covida‑19 začasno spremenili svoj dejanski kraj prebivališča, da bi skrbeli za svoje ožje svojce, še naprej nosili finančne stroške in nepremoženjske neugodnosti zaradi njihove zaposlitve pri Uniji, v novem okolju.

101    V zvezi s finančnimi stroški je iz spisa razvidno, da so tožeče stranke delale zunaj kraja zaposlitve v kratkem obdobju, v katerem so še naprej nosile stroške, povezane z njihovim prebivališčem v navedenem kraju zaposlitve, kot so najemnina ali povračilo kredita, računi za energijo, vodo ali vzdrževanje solastnine. Ti stroški so ostali njihovo breme, saj jim je bilo na podlagi sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, ki je pomenil začasni izredni ukrep, omogočeno le, da delajo zunaj kraja zaposlitve za začetno obdobje treh mesecev med pandemijo covida‑19, katere trajanja ni bilo mogoče predvideti.

102    Tako v izjemnih okoliščinah, povezanih s pandemijo covida‑19, izplačilo izselitvenega dodatka tožečim strankam nikakor ni izgubilo svojega namena.

103    Dodelitev izselitvenega dodatka v skladu s členom 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom je sicer neločljivo povezana z obveznostjo v zvezi s prebivališčem uradnikov Unije, določeno v členu 20 Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim, na eni strani, uradnik stanuje v kraju zaposlitve ali v taki oddaljenosti od njega, ki še omogoča neovirano opravljanje dela, in na drugi strani, uradnik obvesti OI o svojem naslovu in mu nemudoma sporoči vsako spremembo tega naslova.

104    Vendar je treba člen 20 Kadrovskih predpisov razlagati v povezavi s členom 55(1) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim so aktivno zaposleni uradniki ves čas na razpolago svoji instituciji. Iz tega izhaja, da mora uradnik, ki ne prebiva v kraju njegove zaposlitve, vseeno imeti možnost, da kadar koli pride na kraj opravljanja dela v skladu s pravili o organizaciji dela, ki veljajo zanj, da bi tam opravljal naloge, ki so mu dodeljene v interesu službe.

105    V izjemnih okoliščinah, povezanih s pandemijo covida‑19, se interna pravila v zvezi z delom na daljavo in fizično prisotnostjo zaposlenih v prostorih Parlamenta začasno niso več uporabljala, kot je razvidno iz različnih sklepov generalnega sekretarja, sprejetih na začetku pandemije in navedenih v točkah od 4 do 7 zgoraj. Vsi zaposleni, katerih prisotnost se ni štela za nujno potrebno, so namreč od 16. marca 2020 obvezno opravljali delo na daljavo s polnim delovnim časom, vključno s tožečimi strankami, kot je razvidno iz točke 5 zgoraj.

106    Parlament torej ne more trditi, da je bila „splošna začasna ustavitev“ izplačila izselitvenega dodatka, vključno tožečim strankam, kot je bilo določeno s sklepom generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, povezana z nespoštovanjem obveznosti v zvezi s prebivališčem, ki je določena v členu 20 Kadrovskih predpisov.

107    Poleg tega Kadrovski predpisi ne vsebujejo nobene določbe, ki bi določala možnost, da institucija, organ, oziroma urad ali agencija Unije začasno prekine izplačilo izselitvenega dodatka, niti v izjemnih okoliščinah, kot so tiste, povezane s pandemijo covida‑19.

108    Tako je začasna ustavitev izplačila izselitvenega dodatka, določena s sklepom generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, v nasprotju s členom 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

109    Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav s sklepom generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 pravica do izselitvenega dodatka ni bila dokončno odvzeta, temveč je bilo zgolj začasno ustavljeno njegovo izplačilo za omejeno obdobje, je ta začasna ustavitev vseeno povzročila zmanjšanje osebnih prejemkov tožečih strank v tem obdobju, ne da bi bilo mogoče njihovo povračilo.

110    Zato na podlagi dejstva, da je bila s sklepom generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 določena začasna ustavitev izplačila izselitvenega dodatka zadevnih uradnikov Parlamenta, kot so tožeče stranke, ne pa ukinitev tega dodatka, ni mogoče zavrniti nezakonitosti tega sklepa.

111    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je bil sklep generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 sprejet ob kršitvi hierarhično višjih določb, tako da je generalni sekretar prekoračil meje svojih pristojnosti v zvezi s tem. S tem sklepom je bil v delu, v katerem določa začasno ustavitev izplačila izselitvenega dodatka uradnikom, ki začasno opravljajo delo na daljavo zunaj kraja zaposlitve, da bi skrbeli za svoje ožje svojce zaradi pandemije covida‑19, kršen člen 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

112    Zato sklepi o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka nimajo pravne podlage, tako da jih je treba razglasiti za nične, ne da bi se bilo treba izreči o drugih tožbenih razlogih in trditvah, ki so jih tožeče stranke navedle v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti teh sklepov.

b)      Predlogi za razglasitev ničnosti sklepov o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov

113    Ugotoviti je treba, da le osebi PT in PR predlagata razglasitev ničnosti sklepov o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov, ki sta predmet te ničnostne tožbe.

114    Tožeči stranki v okviru četrtega tožbenega razloga, ki je edini tožbeni razlog, naveden v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti sklepov o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov, podredno trdita, da v primeru zavrnitve predloga za razglasitev ničnosti drugih izpodbijanih sklepov, pogoji, ki so za izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov določeni v členu 85 Kadrovskih predpisov, niso izpolnjeni. Dodajata, da sta osebi PT in PR ob sprejetju sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 že sprejeli odločitev za odhod k svoji družini zunaj kraja zaposlitve, tako da sta legitimno pričakovali, da bosta ohranili osebne prejemke v celoti.

115    Parlament izpodbija trditve tožečih strank.

116    V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz točke 112 zgoraj, sklepi o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka nimajo pravne podlage in jih je treba razglasiti za nične. Predlog za razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi dela s krajšim delovnim časom pa je bila zavržen kot nedopusten, kakor tudi pravno sredstvo v delu, v katerem ga je vložila oseba PQ zoper sklep o zavrnitvi vloge za delo s polnim časom. Ker je bil četrti tožbeni razlog naveden zgolj podredno, če bi bil predlog za razglasitev ničnosti drugih izpodbijanih sklepov zavrnjen, je treba ta tožbeni razlog preučiti zgolj v delu, v katerem se nanaša na povračilo dela osebnih prejemkov oseb PT in PR, zaradi omejitve njunega delovnega časa na 75 %.

117    Na prvem mestu, v zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa, da je treba vsak preplačani znesek povrniti, če je prejemnik vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali če je bila odsotnost pravne podlage tako očitna, da bi moral vedeti zanjo.

118    V obravnavani zadevi pa je iz sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 jasno razvidno, da naj bi uradniki, ki jim je bila odobrena ureditev odstopanja, uvedena s tem sklepom, prejeli osebne prejemke, izračunane sorazmerno z delovnim časom, in sicer v obsegu 75 %. Osebi PR in PT, ki sta zaprosili za uporabo sistema, uvedenega s tem sklepom, torej nista mogli prezreti vsaj finančnih posledic odobritve, ki jima je bila zagotovljena.

119    Na drugem mestu, v zvezi z zatrjevanim nespoštovanjem načela varstva legitimnih pričakovanj je treba opozoriti, da morajo biti za uveljavljanje pravice zahtevati tako varstvo izpolnjeni trije pogoji. Prvič, upravni organ Unije bi moral upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da lahko pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo legitimno pričakovanje. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu s pravili, ki se uporabljajo (sodba z dne 12. februarja 2020, ZF/Komisija, T‑605/18, EU:T:2020:51, točka 151).

120    V obravnavani zadevi pa tožeči stranki ne navajata nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da naj bi Parlament osebama PR ali PT dal natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki bi ustvarila legitimno pričakovanje v zvezi z ohranitvijo njunih osebnih prejemkov za obdobje dela s krajšim delovnim časom zunaj kraja njune zaposlitve v celoti. Poleg tega bi bila taka ohranitev v nasprotju s členom 3, prvi odstavek, Priloge IVa h Kadrovskim predpisom, ki določa, da ima uradnik v obdobju, ko dela s krajšim delovnim časom, pravico do odstotka svojih osebnih prejemkov, ki ustreza odstotku običajnega delovnega časa.

121    Četrti tožbeni razlog torej ni utemeljen.

122    Zato je treba predlog za razglasitev ničnosti sklepov o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov, ki temelji na četrtem tožbenem razlogu, zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti dopustnost tega predloga v delu, v katerem ga je podala oseba PT.

4.      Sklepna ugotovitev o predlogih za razglasitev ničnosti

123    Iz navedenega izhaja, da je treba predlogu za razglasitev ničnosti sklepov o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka ugoditi na podlagi prvega dela drugega tožbenega razloga.

124    Nasprotno pa se predlog za razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi dela s krajšim delovnim časom zavrže kot nedopusten, predlog za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi pritožbe osebe PQ pa se v delu, v katerem je bila zavrnjena njena vloga za delo s polnim delovnim časom, zavrže kot očitno nedopusten. Poleg tega je treba predlog za razglasitev ničnosti sklepov o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov vsekakor zavrniti kot neutemeljen.

B.      Odškodninski zahtevek

125    Tožeče stranke v okviru svojih odškodninskih zahtevkov zahtevajo, na eni strani, odškodnino za premoženjsko škodo v višini 25 % njihovih osebnih prejemkov, skupaj s kompenzacijskimi in zamudnimi obrestmi, ki so medtem že zapadle, in na drugi strani, odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo ex aequo et bono ocenjujejo na 1000 EUR za vsako izmed njih.

126    Tožeče stranke trdijo, da je ta škoda nastala zaradi neobstoja pravne podlage in nezakonitosti sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020 ter slabega upravljanja in pomanjkanja skrbnega ravnanja Parlamenta v zvezi z njimi. Sklicujejo se tudi na kršitev njihove pravice do delovnih razmer, v katerih se spoštujeta njihovo zdravje in dostojanstvo, ter na obstoj nepravilnega ravnanja Parlamenta, ker tožečim strankam ni zaupal dela s polnim delovnim časom.

127    Parlament izpodbija trditve tožečih strank.

128    Najprej je treba opozoriti, da se za utemeljenost odškodninske tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost zatrjevane škode ter obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodbi z dne 1. junija 1994, Komisija/Brazzelli Lualdi in drugi, C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točka 42, in z dne 21. februarja 2008, Komisija/Girardot, C‑348/06 P, EU:C:2008:107, točka 52). Ti trije pogoji so kumulativni, tako da neizpolnitev enega od njih zadostuje za zavrnitev odškodninske tožbe.

1.      Premoženjska škoda

129    Glede zatrjevane premoženjske škode je treba ugotoviti, da tožeče stranke zahtevajo le povrnitev premoženjske škode v višini 25 % njihovih osebnih prejemkov, skupaj z kompenzacijskimi in zamudnimi obrestmi, ki so medtem že zapadle. Ta škoda je v bistvu povezana s skrajšanjem njihovega delovnega časa na 75 % zaradi sprejetja sklepov o odobritvi opravljanja dela s krajšim delovnim časom.

130    V skladu z ustaljeno sodno prakso na področju javnih uslužbencev je treba predloge za povračilo škode zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili bodisi zavrženi kot nedopustni bodisi zavrnjeni kot neutemeljeni (sodba z dne 30. septembra 2003, Martínez Valls/Parlament, T‑214/02, EU:T:2003:254, točka 43; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. aprila 2019, Aldridge in drugi/Komisija, T‑319/17, neobjavljena, EU:T:2019:231, točka 64).

131    V obravnavani zadevi pa so predlogi za povrnitev premoženjske škode tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi dela s krajšim delovnim časom, ki so bili zavrženi kot nedopustni, in s predlogi za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi pritožbe osebe PQ v delu, v katerem je bila z njim zavrnjena njena vloga za delo s polnim delovnim časom, ki so bili zavrženi kot očitno nedopustni.

132    Poleg tega tožeče stranke ne navajajo nobenega argumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče razumeti, kako naj bi bila s sklepom generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, ki je uradnikom omogočal opravljanje svojega dela pri njihovih ožjih svojcih zaradi pandemije covida‑19, kršena njihova pravica do delovnih razmer, v katerih se spoštujeta njihovo zdravje in njihovo dostojanstvo.

133    Zato je treba predlog za povrnitev premoženjske škode zavrniti.

2.      Nepremoženjska škoda

134    Predloge za povrnitev nepremoženjske škode, nastale zaradi sprejetja sklepov o odobritvi dela s krajšim delovnim časom, je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 130 do 132 zgoraj.

135    V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi sprejetja sklepov o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka, je iz točke 112 zgoraj razvidno, da je treba te sklepe razglasiti za nične, ker je sklep generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, na katerem temeljijo, nezakonit. Pogoj v zvezi z nezakonitostjo ravnanja uprave, naveden v točki 128 zgoraj, je torej izpolnjen.

136    Vendar je treba opozoriti, da razglasitev ničnosti nezakonitega akta lahko sama po sebi pomeni primerno in načeloma zadostno odškodnino za vsako nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki je s to razglasitvijo ničnosti ni mogoče v celoti povrniti (sodba z dne 28. aprila 2021, Correia/EESO, T‑843/19, EU:T:2021:221, točka 86).

137    V obravnavanem primeru tožeče stranke trdijo, da razglasitev ničnosti sklepov o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka ni primerna in zadostna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ob upoštevanju škodovanja njihovemu dostojanstvu in kakovosti njihovega poklicnega življenja ter tesnobe in zdravstvenih težav, ki jih je utrpela zlasti oseba PP. Tožeče stranke so v repliki dodale, da so zaradi izgube dela osebnih prejemkov utrpele nespečnost in stres.

138    Glede na to je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza, s katerim bi lahko podprle svoje trditve. Prav tako niso pojasnile, kako bi lahko sklepi o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka škodili njihovemu dostojanstvu in kakovosti njihovega poklicnega življenja.

139    Zato je treba odškodninski zahtevek za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zavrniti.

IV.    Stroški

140    V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka, če uspe samo deloma, nosi svoje stroške. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

141    V obravnavanem primeru se predlogom za razglasitev ničnosti ugodi v delu, v katerem se nanašajo na sklepe o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka. Nasprotno pa se jih zavrne v delu, v katerem se nanašajo na sklepe o odobritvi dela s krajšim delovnim časom in na sklepa o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov, ter v delu, v katerem so bili usmerjeni zoper sklep o zavrnitvi vloge osebe PQ za delo s polnim delovnim časom, vsebovanem v sklepu o zavrnitvi njene pritožbe. Odškodninski zahtevki so bili prav tako zavrnjeni.

142    V okoliščinah obravnavane zadeve je treba odločiti, da tožeče stranke nosijo polovico svojih stroškov. Parlament poleg lastnih stroškov nosi polovico stroškov tožečih strank.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Sklep Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2020 o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka osebi PP se razglasi za ničen.

2.      Sklep Parlamenta z dne 7. aprila 2020 o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka osebi PR se razglasi za ničen.

3.      Sklep Parlamenta z dne 15. aprila 2020 o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka osebi PQ se razglasi za ničen.

4.      Sklep Parlamenta z dne 15. aprila 2020 o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka osebi PS se razglasi za ničen.

5.      Sklep Parlamenta z dne 16. aprila 2020 o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka osebi PT se razglasi za ničen.

6.      V preostalem se tožba zavrne.

7.      Osebe PP, PS, PR, PQ in PT nosijo polovico svojih stroškov.

8.      Parlament poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov oseb PP in PS, ter PR, PQ in PT.

da Silva Passos

Valančius

Reine

Truchot

 

      Sampol Pucurull

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. aprila 2023.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.