SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)
z dne 7. julija 2010
Združene zadeve F‑116/07, F‑13/08 in F‑31/08
Stanislovas Tomas
proti
Evropskemu parlamentu
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Člen 2(c) PZDU – Odpoved delovnega razmerja – Zaupno razmerje – Predhodno posvetovanje z odborom uslužbencev Parlamenta – Neobstoj“
Predmet: Tožbe, vložene na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katerimi S. Tomas v bistvu predlaga, primarno, naj se razglasi za nično odločba organa Parlamenta, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, z dne 26. marca 2007, s katero mu je bilo odpovedano delovno razmerje z učinkom od 1. julija 2007; podredno, naj se razglasi za nično odločba istega organa z dne 10. julija 2007, s katero mu je bilo odpovedano delovno razmerje z učinkom od 16. oktobra 2007; vsekakor pa naj se Parlamentu naloži, da mu plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi odpovedi delovnega razmerja.
Odločitev: Tožbi v zadevah F‑116/07 in F‑13/08 se zavrneta. Parlament mora tožeči stranki plačati znesek 1000 EUR kot nadomestilo za nastalo nepremoženjsko škodo. V preostalem se tožba F‑31/08 zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi z zadevami F‑116/07, F‑13/08 in F‑31/08.
Povzetek
1. Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Zavezujoča narava – Tožba, vložena pred zavrnitvijo pritožbe – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(2))
2. Akti institucij – Splošna obveznost obveščanja naslovnikov o pravnih sredstvih in rokih – Neobstoj
3. Uradniki – Začasni uslužbenci – Začasni uslužbenci, za katere velja člen 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Začasni uslužbenec, dodeljen politični skupini Parlamenta – Odločba o odpovedi delovnega razmerja
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(c)(i))
4. Uradniki – Začasni uslužbenci – Začasni uslužbenci, za katere velja člen 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Začasni uslužbenec, dodeljen politični skupini Parlamenta – Prekinitev zaupnega razmerja – Odločba o odpovedi delovnega razmerja
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
5. Uradniki – Začasni uslužbenci – Začasni uslužbenci, za katere velja člen 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Odločba o odpovedi delovnega razmerja – Obveznost predhodnega obveščanja odbora uslužbencev
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
6. Uradniki – Začasni uslužbenci – Začasni uslužbenci, za katere velja člen 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Odločba o odpovedi delovnega razmerja – Obveznost obrazložitve
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
7. Uradniki – Začasni uslužbenci – Začasni uslužbenci, za katere velja člen 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Potreba po medsebojnem zaupanju – Sodni nadzor – Obseg
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
8. Uradniki – Začasni uslužbenci – Postopek za ugotavljanje nesposobnosti uradnikov – Neuporaba za druge uslužbence
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 51(1))
9. Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas – Diskrecijska pravica uprave
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 47(c) in 49(1))
10. Uradniki – Začasni uslužbenci – Dolžna skrbnost uprave – Načelo dobrega upravljanja – Obseg – Obveznost dodelitve novega delovnega mesta začasnemu uslužbencu v primeru neustreznosti njegovega dela – Neobstoj
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
11. Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas – Neuporaba člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah
12. Uradniki – Začasni uslužbenci – Dolžna skrbnost uprave – Obveznost, da se uradniku ali uslužbencu pošlje individualna odločba, sestavljena v jeziku, ki ga temeljito obvlada
13. Uradniki – Nepogodbena obveznost institucij – Pogoji – Nepravilno ravnanje službe
(člen 236 ES)
1. Pred vsako tožbo zoper akt, ki posega v položaj, ki ga je sprejel organ za imenovanja, mora nujno biti vložena pritožba v upravnem postopku, ki je bila predmet izrecne odločbe o zavrnitvi ali zavrnitve zaradi molka organa, s katerim je bila pritožba zavrnjena. Tožba, vložena pred koncem takega predhodnega postopka, na podlagi člena 91(2) Kadrovskih predpisov ni dopustna, ker je bila vložena prezgodaj.
(Glej točko 64.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 18. december 2008, Belgija in Komisija proti Genettu, združeni zadevi T‑90/07 P in T‑99/07 P, ZOdl., str. II‑3859, točka 105 in navedena sodna praksa.
2. Nobena izrecna določba prava Unije institucijam ne nalaga splošne obveznosti, da naslovnike obveščajo o mogočih pravnih sredstvih in rokih, v katerih jih je mogoče vložiti.
(Glej točko 87.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 22. december 2005, Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu, T‑146/04, Recueil, str. II‑5989, točka 131; 11. november 2008, Speiser proti Parlamentu, T‑390/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑63 in II‑B‑1‑427, točka 31.
3. Postopek ocenjevanja začasnega uslužbenca in postopek, ki privede do odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tega uslužbenca, sta ločena postopka.
Iz člena 47(c)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev izhaja, da pogodba začasnega uslužbenca, zaposlenega za nedoločen čas, preneha ob koncu odpovednega roka, določenega v pogodbi. Ta določba ne vsebuje nobenega sklicevanja na kakršno koli obveznost, da odpoved pogodbe zadevne osebe temelji na njenih ocenjevalnih poročilih, v nasprotju s tem, kar velja za uradnika, ki se mu lahko v skladu s členom 51 Kadrovskih predpisov delovno razmerje odpove le na podlagi zaporednih periodičnih ocenjevalnih poročil, v katerih je dokazana njegova nesposobnost opravljati delo.
(Glej točki 91 in 92.)
4. Spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, sproženih zoper posameznika, ki bi lahko škodljivo vplivali na položaj posameznika, je eno izmed temeljnih načel prava Unije, in ga je treba zagotoviti tudi, kadar postopkovna zakonodaja ne obstaja.
V skladu s tem načelom mora biti zadevni osebi pred izdajo odločbe, ki jo zadeva, omogočeno, da učinkovito predstavi svoje stališče glede resničnosti in upoštevnosti dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je bila ta odločba sprejeta.
Zaradi posebnosti nalog, ki se opravljajo v politični skupini, in potrebe, da se v takem političnem okolju ohrani medsebojno zaupanje med to skupino in uradniki, ki so ji dodeljeni, tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, ni mogoče učinkovito uveljavljati v zvezi z odločbo o odpovedi delovnega razmerja začasnega uslužbenca, ki je bil na podlagi člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev zaposlen v politični skupini Parlamenta.
Ta izjema od načela spoštovanja pravice do obrambe se mora uporabiti vsakič, ko gre za potrebo po ohranitvi zaupanja.
(Glej točke 98, 99 in 101.)
Napotitev na:
Sodišče: 15. julij 1970, Buchler proti Komisiji, 44/69, Recueil, str. 733, točka 9; 10. julij 1986, Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, točka 27; 3. oktober 2000, Industrie des poudres sphériques proti Svetu, C‑458/98 P, Recueil, str. I‑8147, točka 99; 5. oktober 2000, Nemčija proti Komisiji, C‑288/96, Recueil, str. I‑8237, točka 99; 9. november 2006, Komisija proti De Bryju, C‑344/05 P, ZOdl., str. I‑10915, točka 37.
Splošno sodišče: 28. januar 1992, Speybrouck proti Parlamentu, T‑45/90, Recueil, str. II‑33, točka 94.
Sodišče za uslužbence: 24. februar 2010, P proti Parlamentu, F‑89/08, točka 32.
5. V skladu s členom 10(1) notranjih pravil Parlamenta o zaposlovanju uradnikov in drugih uslužbencev „vsak postopek, katerega namen je odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca, zaposlenega v politični skupini, zahteva, da se predhodno obvesti odbor uslužbencev institucije, ki lahko zasliši zadevno osebo in posreduje pri organu, pooblaščenem za sklepanje pogodb o zaposlitvi“.
Člen 10(1) notranjih pravil Parlamenta torej določa pravilo obveznega obveščanja odbora uslužbencev, hkrati pa vsebuje le navedbo, da je to obveščanje „predhodno“ „postopku, katerega namen je odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca“, ne določa pa nobenega roka, v katerem bi moral organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, izpolniti to obveznost. Vročitev odločbe o odpovedi delovnega razmerja začasnemu uslužbencu pa je bistvena faza „postopka, katerega namen je odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca“. Zato mora organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, v skladu z navedeno določbo nujno obvestiti odbor uslužbencev, preden zadevni osebi vroči odločbo o odpovedi njenega delovnega razmerja.
Neupoštevanje postopkovnih pravil v zvezi s sprejetjem akta, ki jih določi sama pristojna institucija, je kršitev postopka v smislu člena 230, drugi odstavek, ES, ki jo lahko sodišče Skupnosti preuči celo po uradni dolžnosti. Kršitev postopkovnih pravil v smislu člena 230, drugi odstavek, ES, ki so bistvena za pravno varnost, povzroči razglasitev ničnosti spornega akta, ne da bi bilo treba dokazati škodo. Nepravilnost postopka pa povzroči delno ali popolno ničnost akta le, če bi navedeni akt brez take nepravilnosti lahko imel drugačno vsebino. Torej je treba ugotoviti, ali je treba neupoštevanje obveznosti, da se odbor uslužbencev obvesti o postopku, katerega namen je odpoved pogodbe začasnega uslužbenca, opredeliti kot kršitev postopkovnih pravil ali le kot postopkovno nepravilnost.
Iz zadevne notranje določbe ne izhaja, da je izdaja mnenja odbora uslužbencev pogoj za veljavnost odločb, ki se nanašajo na odpoved pogodb o zaposlitvi začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Če bi bilo tako, bi moral biti v taki določbi določen rok, v katerem bi moral odbor uslužbencev izdati mnenje. Izključeno je namreč, da lahko odbor uslužbencev z izdajo negativnega mnenja ali z neukrepanjem prepreči odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna s členom 47(2)(a) Pogojev o zaposlitvi drugih uslužbencev.
Neupoštevanja formalnosti predhodnega obveščanja odbora uslužbencev, določene v notranjih pravilih Parlamenta, čeprav je zavezujoča za institucijo, ki jo je prostovoljno sprejela, ni mogoče opredeliti kot kršitev postopkovnih pravil, ker opustitev te formalnosti, čeprav pomeni nepravilno ravnanje službe, ne bi mogla imeti odločilnega vpliva na potek postopka, ki je privedel do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadevne osebe.
Neupoštevanje obveznosti predhodnega obveščanja odbora uslužbencev ne more povzročiti razglasitve ničnosti odločbe o odpovedi delovnega razmerja. Tako neupoštevanje pomeni nepravilno ravnanje službe, zaradi katerega lahko nastane nepogodbena odgovornost institucije.
(Glej točke 106, 107, 112, 113, od 118 do 120, 122 in od 124 do 126.)
Napotitev na:
Sodišče: 23. februar 1988, Združeno kraljestvo proti Svetu, 68/86, Recueil, str. 855, točki 48 in 49; 6. april 2000, Komisija proti ICI, C‑286/95 P, Recueil, str. I‑2341, točka 52.
Splošno sodišče: 19. maj 1994, Consorzio gruppo di azione locale „Murgia Messapica“ proti Komisiji, T‑465/93, Recueil, str. II‑361, točka 56; 14. julij 1997, B proti Parlamentu, T‑123/95, RecFP, str. I‑A‑245 in II‑697, točki 34 in 39; 6. marec 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein‑Westfalen proti Komisiji, združeni zadevi T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, str. II‑435, točka 143 in navedena sodna praksa.
Sodišče za uslužbence: 16. april 2008, Doktor proti Svetu, F‑73/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑91 in II‑A‑1‑479, točka 88.
6. Ob odpovedi delovnega razmerja uslužbenca, ki je zaposlen na podlagi pogodbe za nedoločen čas, je bistvenega pomena, da so razlogi, na katerih taka odpoved temelji, na splošno jasno podani v pisni obliki, najbolje v samem besedilu zadevne odločbe. To je namreč edini akt – katerega zakonitost se presoja na dan, ko je sprejet – ki udejanja odločitev institucije.
Vendar je mogoče obveznost navajanja razlogov za odpoved delovnega razmerja prav tako šteti za izpolnjeno, če je bila zadevna stranka na sestankih s svojimi nadrejenimi pravilno obveščena o teh razlogih in če je bila odločitev organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, sprejeta v kratkem času po teh sestankih. Navedeni organ lahko glede na okoliščine primera to obrazložitev v fazi odgovora na pritožbo, ki ga je vložila zadevna stranka, tudi dopolni.
(Glej točko 133.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 26. oktober 2006, Landgren proti ETF, F‑1/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑123 in II‑A‑1‑459, točka 79.
7. Politična skupina Parlamenta je edina pristojna za določitev pogojev, ki se ji zdijo potrebni za ohranjanje medsebojnega zaupanja, na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev o zaposlitvi začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.
Obstoj takega zaupanja ne temelji na objektivnih elementih in zaradi svoje narave ni predmet sodnega nadzora. Ta nezmožnost nadzorovanja obstoja ali izgube zaupnega razmerja se deloma nanaša tudi na razloge, ki so bili navedeni za utemeljitev neobstoja ali izgube tega razmerja.
(Glej točke od 147 do 149.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba B proti Parlamentu, točka 73; 17. oktober 2006, Bonnet proti Sodišču, T‑406/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑213 in II‑A‑2‑1097, točki 50 in 51.
8. Določbe Kadrovskih predpisov, ki se po analogiji uporabljajo za druge uslužbence, so izrecno navedene v Pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev. V nobeni določbi Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev pa ni določeno, da bi se člen 51(1) Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na ugotavljanje nesposobnosti uradnikov, po analogiji uporabljal za začasne uslužbence.
(Glej točki 154 in 155.)
9. Tudi ob morebitni napaki, ki bi lahko utemeljila odpoved delovnega razmerja začasnemu uslužbencu iz disciplinskih razlogov, organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, nič ne zavezuje, da začne disciplinski postopek zoper zadevno osebo, namesto da bi uporabil možnost enostranske odpovedi pogodbe, določeno v členu 47(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Le če navedeni organ namerava brez odpovednega roka odpovedati delovno razmerje začasnemu uslužbencu, ki je kriv resnega neizpolnjevanja obveznosti, je treba, kot je določeno v členu 49(1) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, začeti disciplinski postopek, predviden v Prilogi IX h Kadrovskim predpisom in po analogiji uporaben za začasne uslužbence .
(Glej točko 158.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 24. april 2008, Longinidis proti Cedefopu, F‑74/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑125 in II‑A‑1‑655, točka 116; 7. oktober 2009, Y proti Komisiji, F‑29/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑393 in II‑A‑1‑2099, točka 111.
10. Dolžna skrbnost uprave do njenih uslužbencev izraža ravnovesje med pravicami in obveznostmi, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnim organom in uslužbenci javnih služb. Ta dolžnost in načelo dobrega upravljanja zlasti zahtevata, da organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse elemente, ki so lahko relevantni pri sprejemanju odločitve, in pri tem upošteva ne le interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika.
Upravi ne more biti naložena obveznost, da začasnemu uslužbencu, čigar delo je bilo ocenjeno kot nezadovoljivo, ponudi drugo delovno mesto. Če bi se morala zaradi dolžne skrbnosti možnost dodelitve drugega delovnega mesta zadevni osebi spremeniti v tako obveznost, bi se spremenilo ravnovesje med pravicami in obveznostmi, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnim organom in uslužbenci javnih služb, medtem ko je namen Kadrovskih predpisov odražati to ravnovesje.
Ta ugotovitev velja ob odpovedi pogodbe iz člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev zaradi izgube zaupanja, saj je medsebojno zaupanje v skladu s sodno prakso bistven element take pogodbe.
Uprava ima poleg tega široko diskrecijsko pravico za opredelitev sposobnosti, ki se ji v interesu službe zdijo potrebne za opravljanje določenih nalog, ta diskrecijska pravica pa je toliko večja v primeru pogodb iz člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.
(Glej točke 165, 166 in 168.)
Napotitev na:
Sodišče: 4. februar 1987, Maurissen proti Računskemu sodišču, 417/85, Recueil, str. 551, točka 12.
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Doktor proti Svetu, točka 41.
11. Iz samega besedila člena 6, prvi odstavek, Evropske konvencije o človekovih pravicah izhaja, da potrjuje načelo nepristranskosti v sodnem postopku, ne da bi bila v njem določena uporaba tega načela v upravnem postopku.
Institucije Unije ni mogoče obravnavati kot „sodišče“ v smislu člena 6, prvi odstavek, navedene konvencije. Zato se navedeni člen 6, prvi odstavek, ne uporablja za odločbo, s katero organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, odpove pogodbo začasnega uslužbenca.
(Glej točke od 172 do 174.)
Napotitev na:
Sodišče: 7. junij 1983, Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, združene zadeve od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 7.
Splošno sodišče: 14. maj 1998, Enso Española proti Komisiji, T‑348/94, Recueil, str. II‑1875, točka 56.
12. Čeprav Kadrovski predpisi ne urejajo vprašanja uporabe jezikov v odločbah, ki jih institucije naslovijo na svoje osebje, morajo institucije na podlagi dolžne skrbnosti nasloviti na uradnika ali začasnega uslužbenca individualno odločbo v jeziku, ki ga temeljito obvlada. Ta obveznost toliko bolj velja, če ima lahko odločba, ki jo sprejme institucija, posledice za zaposlitev tega uradnika ali začasnega uslužbenca.
(Glej točko 199.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 23. marec 2000, Rudolph proti Komisiji, T‑197/98, RecFP, str. I‑A‑55 in II‑241, točka 46.
13. Da je odškodninska tožba, vložena na podlagi člena 236 ES, utemeljena, mora biti hkrati izpolnjenih več pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in navedeno škodo.
Če Parlament ne upošteva obveznosti, da pred sprejetjem odločbe o odpovedi delovnega razmerja začasnemu uslužbencu obvesti odbor uslužbencev, da bo začel postopek, katerega namen je odpoved pogodbe tega uslužbenca, to ne utemeljuje razglasitve ničnosti odločbe o odpovedi delovnega razmerja, temveč ta postopkovna nepravilnost pomeni nepravilno ravnanje službe, za katero je lahko odgovorna institucija.
To nepravilno ravnanje službe je pri uslužbencu nujno vzbudilo občutek, da je izgubil možnost, da bi odbor uslužbencev morda ukrepal v njegovo korist, zato mu je bila storjena nesporna nepremoženjska škoda.
(Glej točke od 213 do 215.)
Napotitev na:
Sodišče: 1. junij 1994, Komisija proti Brazzelliju Lualdiju in drugim, C‑136/92 P, Recueil, str. I‑1981, točka 42; 21. februar 2008, Komisija proti Girardot, C‑348/06 P, ZOdl., str. I‑833, točka 52.
Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba B proti Parlamentu, točka 39.