SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti razširjeni senat)
z dne 11. oktobra 2023(*)
„Javni uslužbenci – Uslužbenci EIB – Osebni prejemki – Otroški dodatek – Dodatek za šolanje – Izterjava neupravičeno izplačanih zneskov – Nepristojnost avtorja akta – Kršitev zastaralnega roka“
V zadevi T‑529/22,
QT, ki jo zastopa L. Levi, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
Evropski investicijski banki (EIB), ki jo zastopata G. Faedo in J. Pawlowicz, agenta, skupaj z A. Glavasevicom in V. Wellensom, odvetnikoma,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti razširjeni senat),
v sestavi J. Svenningsen, predsednik, C. Mac Eochaidh, J. Laitenberger, J. Martín y Pérez de Nanclares (poročevalec), sodniki, in M. Stancu, sodnica,
sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 20. junija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, QT, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU in člena 50a Statuta Sodišča Evropske unije predlaga, prvič, razglasitev ničnosti sklepa Evropske investicijske banke (EIB) z dne 28. septembra 2021 o izterjavi neupravičeno izplačanega zneska 61.186,61 EUR iz naslova dodatkov za šolanje, otroških dodatkov in z njimi povezanih ugodnosti v obdobju od julija 2014 do junija 2017 (v nadaljevanju: sklep o izterjavi) ter sklepa EIB z dne 20. maja 2022 o zavrnitvi njene upravne pritožbe (v nadaljevanju: sklep o zavrnitvi upravne pritožbe) in, drugič, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi teh sklepov.
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je uslužbenka EIB od 16. marca 2006. Od julija 2014 do vključno junija 2017 je med drugim za svojega sina prejemala otroški dodatek in dodatek za šolanje (v nadaljevanju: sporna dodatka) iz naslova usposabljanja za potapljanje na vdih, ki ga je ta v tem obdobju opravljal v Apnea Academy West Europe v Adejeju (Španija).
3 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je novembra 2017 na podlagi informacije, ki jo je prejel od uslužbenca EIB v zvezi z morebitnimi nepravilnostmi pri dodeljevanju dodatkov za šolanje in izvedenih pravic v EIB, začel preiskavo v zvezi s 70 uslužbenci EIB, med katerimi je bila tudi tožeča stranka.
4 Urad OLAF je 16. aprila 2018 tožečo stranko obvestil o začetku preiskave v zvezi z njo.
5 Urad OLAF je 7. decembra 2020 EIB poslal svoje končno poročilo, ki je bilo izdano 4. decembra 2020, v katerem je EIB priporočil, naj začne disciplinski postopek zoper tožečo stranko, na eni strani, ter postopek za izterjavo spornih dodatkov in ugodnosti, ki izhajajo iz njih, za obdobje od julija 2014 do junija 2017, na drugi strani.
6 Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 29. januarja 2021 seznanjena s tem, da je bila EIB obveščena o poročilu urada OLAF, s katerim je bila končana njegova preiskava, in o njegovih priporočilih, pa tudi o tem, da bo EIB oba postopka izvedla ločeno.
7 EIB je v elektronskem sporočilu z dne 21. junija 2021 podrobno pojasnila zneske, ki sestavljajo skupni znesek 61.186,61 EUR, ki ga je EIB uporabila za izterjavo, in tožečo stranko pozvala, naj predloži svoje pripombe, kar je slednja storila 17. avgusta 2021.
8 EIB je 28. junija 2021 tožeči stranki vročila končno poročilo urada OLAF in jo povabila na preddisciplinsko zaslišanje.
9 EIB je z elektronskim sporočilom z dne 28. septembra 2021 sprejela sklep o izterjavi na podlagi načrta poravnave, v skladu s katerim se od septembra 2021 do decembra 2030 od mesečne plače tožeče stranke odtegne znesek 565,79 EUR.
10 EIB je 20. maja 2022 sprejela sklep o zavrnitvi upravne pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila 29. novembra 2021.
Predlogi strank
11 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– sklep o izterjavi in sklep o zavrnitvi upravne pritožbe (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana sklepa) razglasi za nična;
– EIB naloži vračilo izterjanih zneskov, skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestni meri Evropske centralne banke (ECB), povečani za dve točki;
– EIB naloži plačilo stroškov.
12 EIB Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov.
Pravo
Predmet predlogov za razglasitev ničnosti
13 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper sklep o zavrnitvi predhodne zahteve, s katero se izpodbija akt, ki posega v položaj, odloča o tem aktu, kadar navedeni predlogi nimajo samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2022, KL/EIB, T‑651/20, neobjavljena, EU:T:2022:512, točka 36 in navedena sodna praksa).
14 Kljub temu za izrecni sklep o zavrnitvi predhodne zahteve glede na njegovo vsebino ni nujno, da potrjuje izpodbijani akt. To velja, kadar sklep o zavrnitvi predhodne zahteve vsebuje ponovno preučitev položaja zadevne stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja oziroma dopolnjuje prvotni sklep. V teh primerih je zavrnitev predhodne zahteve akt, ki je predmet sodnega nadzora, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 71 in navedena sodna praksa).
15 V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da so njeni predlogi, ki so usmerjeni zoper sklep o zavrnitvi upravne pritožbe, dopustni, ker ji je bil v odgovor na očitek v zvezi z nepristojnostjo avtorja sklepa o izterjavi v prilogi k temu sklepu posredovan nov dokument, in sicer obvestilo k spisu z dne 26. aprila 2022.
16 Čeprav sklep o zavrnitvi upravne pritožbe ne spreminja izreka sklepa o izterjavi, kar zadeva njegov znesek in podrobna pravila, pa ta ni popolnoma brez samostojne vsebine. Namreč, sklep o zavrnitvi upravne pritožbe – čeprav je z njim potrjen sklep o izterjavi – v odgovor na to tožbo vsebuje dodatne razloge, v katerih so podana pojasnila in s katerimi je odločeno o očitkih, ki jih je navedla tožeča stranka, zlasti tistih, ki se nanašajo na nepristojnosti avtorja sklepa o izterjavi.
17 V teh okoliščinah in ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v svoji utemeljitvi ne razlikuje glede na vsakega od izpodbijanih sklepov, je treba ta sklepa preučiti skupaj (glej v tem smislu sklep z dne 18. septembra 2018, Dreute/Parlament, T‑732/17, neobjavljen, EU:T:2018:582, točka 42).
Utemeljenost
Prvi tožbeni predlog tožeče stranke
18 Tožeča stranka v podporo predlogoma za razglasitev ničnosti navaja štiri tožbene razloge. Prvi se nanaša na nepristojnost avtorja sklepa o izterjavi, drugi na kršitev petletnega zastaralnega roka iz člena 16.3 upravnih predpisov, ki se uporabljajo za uslužbence v EIB (v nadaljevanju: upravni predpisi), tretji na kršitev te iste določbe v zvezi s pogoji za izterjavo, četrti pa na kršitev členov 2.2.3 in 2.2.4 upravnih predpisov ter na očitno napako pri presoji.
– Prvi tožbeni razlog: nepristojnost avtorja sklepa o izterjavi
19 Prvi tožbeni razlog je v bistvu sestavljen iz dveh delov, od katerih se prvi nanaša na neobstoj nadaljnjega prenosa rednih pooblastil na vodjo oddelka za individualne pravice in plačila (v nadaljevanju: vodja oddelka), da bi se sprejel sklep o izterjavi, drugi pa na neobstoj dvojnega podpisa navedenega sklepa.
20 Prvič, EIB trdi, da je sklep o izterjavi sprejela vodja oddelka na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil, ki je bil naknadno potrjen s pripisom k spisu z dne 26. aprila 2022. Drugič, navaja, da je bilo elektronsko sporočilo, ki je vsebovalo ta sklep, poslano zunaj okvira nadaljnjega prenosa pooblastil, opredeljenega v teh pravilih, v katerih niso omenjeni sklepi o izterjavi, ki so bili sprejeti po preiskavah urada OLAF.
21 Najprej, navesti je treba, da se stranki strinjata, da je organ, ki je znotraj EIB pristojen za sprejetje sklepov o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov, načeloma generalna direktorica za kadrovske zadeve. Prav tako ni sporno, da avtor spornega sklepa o izterjavi ni generalna direktorica za kadrovske zadeve, temveč vodja oddelka. Po mnenju EIB pa je slednja v ta namen pridobila nadaljnji prenos rednih pooblastil s strani navedene direktorice.
22 Na prvem mestu je treba opozoriti, da prenosa pooblastil v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče domnevati in da mora organ, ki prenese pooblastila, tudi če je za prenos svojih pooblastil pooblaščen, sprejeti izrecno odločbo o njihovem prenosu, prenos pa se lahko nanaša le na natančno opredeljena izvedbena pooblastila (glej v tem smislu sodbi z dne 13. junija 1958, Meroni/Visoka oblast, 9/56, EU:C:1958:7, točke od 42 do 44, 46 in 47, in z dne 26. maja 2005, Tralli/ECB, C‑301/02 P, EU:C:2005:306, točka 43).
23 V obravnavani zadevi je EIB na obravnavi pojasnila, da gre pri nadaljnjem prenosu pooblastil, na podlagi katerega je vodja oddelka sprejela sklep o izterjavi, za nenapisan nadaljnji prenos. Ta nadaljnji prenos pa naj bi izhajal iz dopisa, ki ga je generalna direktorica za kadrovske zadeve tožeči stranki posredovala 29. januarja 2021 in s katerim je bila slednja obveščena o njenih namerah glede izterjave, ter iz soglasja navedene direktorice, ki je izrecno navedeno v sklepu o izterjavi.
24 Vendar je treba ugotoviti, da elementi iz spisa ne potrjujejo obstoja takega nadaljnjega prenosa.
25 Vsebina dopisa generalne direktorice za kadrovske zadeve z dne 29. januarja 2021 namreč ne dokazuje, da naj bi se slednja odločila, da materialno izvršitev izterjave spornih dodatkov prenese na službe pod njenim vodstvom, katerih del je oddelek za individualne pravice in plačila. S tem dopisom je bila tožeča stranka zgolj obveščena o priporočilih urada OLAF, podanih po njegovi preiskavi v zvezi z njo, da namerava EIB v zvezi s temi priporočili čim prej ukrepati in ta priporočila izvesti ločeno.
26 Poleg tega navedbe, vsebovane v sklepu o izterjavi – glede strinjanja generalne direktorice za kadrovske zadeve s tem sklepom – ni mogoče šteti za enakovredne izrecni odločbi v smislu sodne prakse, navedene v točki 22 zgoraj, ki jo je sprejela navedena generalna direktorica, da na vodjo oddelka prenese pooblastilo za izvedbo postopka izterjave, ki jo je priporočil urad OLAF. Poleg tega ta generalna direktorica ni navedena med naslovniki, ki jim je bilo elektronsko sporočilo, s katerim je bil sprejet sklep o izterjavi, poslano v vednost.
27 Glede pripisa k spisu z dne 26. aprila 2022, s katerim je generalna direktorica za kadrovske zadeve potrdila, da je na vodjo oddelka prenesla pristojnost za sprejetje sklepa o izterjavi, je EIB v svojih dopisih in na obravnavi sama priznala, da to obvestilo ne more pomeniti nadaljnjega prenosa rednih pooblastil, ker je bilo izdano po sprejetju navedenega sklepa.
28 Ker torej nadaljnji prenos pooblastil ni dokazan, je treba ugotoviti, da je sklep o izterjavi sprejel organ, ki za to ni pristojen.
29 Drugič, iz sodne prakse sicer res izhaja, da je sklep, ki ga sprejme organ, ki zaradi neupoštevanja pravil o razdelitvi pooblastil, ki so mu dodeljena, ni pristojen, mogoče razglasiti za ničen le, če je zaradi neupoštevanja navedenih pravil kršeno eno od jamstev, ki so uradnikom priznana na podlagi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije ali na podlagi pravil dobrega upravljanja kadrov (sodbe z dne 30. maja 1973, Drescig/Komisija, 49/72, EU:C:1973:58, točka 13; z dne 7. februarja 2007, Caló/Komisija, T‑118/04 in T‑134/04, EU:T:2007:37, točka 68, in z dne 17. novembra 2017, Teeäär/ECB, T‑555/16, neobjavljena, EU:T:2017:817, točka 52).
30 Vendar je treba tudi opozoriti, da pravila dobrega upravljanja na področju upravljanja kadrov med drugim zahtevajo, da je razdelitev pristojnosti v institucijah jasno opredeljena in objavljena. Enaka obveznost velja za organe EIB, ki nikakor niso v drugačnem položaju kot vodstveni organi drugih organov in institucij Unije v odnosih s svojimi uslužbenci (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2017, Teeäär/ECB, T‑555/16, neobjavljena, EU:T:2017:817, točka 53 in navedena sodna praksa).
31 Kot pa je razvidno iz točk od 22 do 28 zgoraj, domnevna pristojnost avtorja sklepa o izterjavi ni bila niti jasno opredeljena niti objavljena.
32 Iz tega sledi, da sklep o izterjavi vsebuje napako zaradi nepristojnosti, zaradi katere so bila kršena pravila dobrega upravljanja na področju upravljanja kadrov, navedeni sklep pa je treba v celoti razglasiti za ničen. Zato je bilo tudi v sklepu, s katerim je bila zavrnjena upravna pritožba tožeče stranke, napačno uporabljeno pravo, ker je bilo v tem sklepu ugotovljeno, da je bila vodja oddelka pristojna za sprejetje sklepa o izterjavi.
33 Zato je treba prvemu delu prvega tožbenega razloga ugoditi, ne da bi bilo treba preučiti drugi del, ki se nanaša na dvojni podpis.
34 Splošno sodišče kljub temu meni, da je treba za zagotovitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti preučiti tudi drugi tožbeni razlog.
– Drugi tožbeni razlog: kršitev petletnega zastaralnega roka
35 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je EIB kršila petletni zastaralni rok iz člena 16.3 upravnih predpisov, ker je izterjala sporne dodatke, ki so ji bili izplačani od julija 2014 do junija 2017. Na podlagi zgoraj navedenega petletnega zastaralnega roka naj se namreč izterjava ne bi mogla nanašati na zneske, izplačane pred 28. septembrom 2016, to je pet let pred datumom sprejetja sklepa o izterjavi.
36 EIB nasprotno trdi, da je začetek preiskave s strani urada OLAF nujno povzročil pretrganje zastaralnega roka za izterjavo spornih dodatkov od datuma, ko je bila tožeča stranka obveščena o začetku preiskave v zvezi z njo, to je 16. aprila 2018, pa do končnega poročila urada OLAF z dne 4. decembra 2020, ki ji je bilo vročeno 7. decembra 2020.
37 Najprej, opozoriti je treba, da člen 16.3 upravnih predpisov, podobno kot člen 85 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:
„16.3 Izterjava neupravičeno izplačanih zneskov
Zneski, ki so bili neupravičeno izplačani zaposlenemu ali njegovim pravnim naslednikom na podlagi teh [upravnih predpisov], se izterjajo, če je prejemnik vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali če je bila odsotnost pravne podlage tako očitna, da bi moral vedeti zanjo.
Izterjava se lahko razporedi na več mesecev. Mesečno ne sme presegati petine osnovne plače zaposlenega.
Izterjava se izvede v petih letih od datuma, ko je bil znesek neupravičeno izplačan, razen če lahko [EIB] ugotovi, da je upravičenec namerno zavedel upravo z namenom, da pridobi zadevni znesek. V tem primeru zaprosila za izterjavo ni mogoče razveljaviti, tudi če se je petletno obdobje že izteklo.“
38 V obravnavanem primeru je treba pojasniti, na eni strani, da EIB ne trdi, da obravnavana zadeva spada v okvir izjeme uporabe zastaralnega roka, določenega v členu 16.3(3), drugi odstavek, upravnih predpisov. Na drugi strani EIB v svojih dopisih opozarja, da bi bilo treba vprašanje, ali jo je tožeča stranka namerno zavedla, zato da bi pridobila nakazilo spornih dodatkov, razdelati v okviru morebitnega disciplinskega postopka, ki bi bil izveden ločeno od postopka izterjave. Na obravnavi je Splošnemu sodišču sporočila, da je začela tak postopek, ki je na ta datum še potekal.
39 EIB pa nasprotno meni, da je bil petletni zastaralni rok, ki se uporablja v obravnavani zadevi, pretrgan med preiskavo urada OLAF. Takšno pretrganje bi bilo mogoče izpeljati iz določb Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1), zlasti iz njenega člena 5(3). Poudarja, da kadar urad OLAF na podlagi te določbe izvaja notranjo preiskavo, zadevne institucije in organi ne smejo začeti vzporedne preiskave istih dejstev. Poleg tega trdi, da ji je urad OLAF z elektronskim sporočilom z dne 14. junija 2018 formalno odredil, naj se vzdrži izvajanja vzporednih preiskav, dokler navedena preiskava ni končana. Tako trdi, da je bila popolnoma nezmožna za ukrepanje, tako da zastaranje v zvezi z njo ni moglo teči.
40 EIB trdi tudi, da je pretrganje petletnega zastaralnega roka z začetkom preiskave urada OLAF nujno na podlagi načela dobrega upravljanja in načela lojalnega sodelovanja, ki izhajata iz člena 13 PEU. Po njenem mnenju bi bila z nasprotno rešitvijo prikrajšana za vsakršno možnost izterjave zneskov, ki so bili neupravičeno izplačani njenim uslužbencem vsakič, ko bi bili navedeni zneski predmet dolgotrajne in zapletene preiskave urada OLAF.
41 Nazadnje, EIB meni, da je bilo načelo pretrganja petletnega zastaralnega roka v primeru preiskave urada OLAF priznano v sodni praksi na podlagi določb Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1, v nadaljevanju: finančna uredba). Po njenem mnenju torej ni pomembno, ali gre v primeru določbe, ki določa tako prekinitev, za določbo pozitivnega prava ali ne.
42 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso namen zastaralnega roka zagotoviti pravno varnost in da ta temeljna zahteva nasprotuje temu, da bi uprava lahko neomejeno odlašala z izvajanjem svojih pooblastil (sodba z dne 9. junija 2021, DI/ECB, T‑514/19, EU:T:2021:332, točka 58).
43 Zastaralni rok je treba, zato da izpolnjuje svojo nalogo zagotavljanja pravne varnosti, določiti vnaprej, za določitev njegovega trajanja ter podrobna pravila za njegovo uporabo pa je pristojen zakonodajalec Unije (sodba z dne 15. julija 1970, ACF Chemiefarma/Komisija, 41/69, EU:C:1970:71, točki 19 in 20; glej tudi sodbo z dne 17. marca 2021, EJ/EIB, T‑585/19, neobjavljena, EU:T:2021:142, točka 33 in navedena sodna praksa). Zastaranje, ki preprečuje, da bi se lahko položaji, ki so se s potekom časa konsolidirali, časovno neomejeno izpodbijali, služi pravni varnosti, vendar lahko prav tako omogoči konsolidacijo položajev, ki so bili vsaj prvotno protipravni. V kakšnem obsegu se določi zastaranje, je odvisno od tehtanja med zahtevami po pravni varnosti in zahtevami po zakonitosti glede na zgodovinske in družbene okoliščine, ki prevladujejo v družbi v določenem obdobju. Zato o tem odloča le zakonodajalec, in ko ta določi zastaralni rok, ga sodišče v določeni zadevi ne more nadomestiti z drugim rokom (glej po analogiji sodbo z dne 23. marca 2022, ON/Komisija, T‑730/20, neobjavljena, EU:T:2022:155, točka 34 in navedena sodna praksa).
44 V obravnavani zadevi je iz jasnega besedila člena 16.3 upravnih predpisov razvidno, da mora EIB zneske, ki so bili neupravičeno izplačani enemu od njenih uslužbencev, izterjati v petih letih od njihovega izplačila, razen če se dokaže, da jo je zadevni uslužbenec namerno zavedel, da bi pridobil to izplačilo.
45 Nasprotno pa člen 16.3 upravnih predpisov ne vsebuje nobenega sklicevanja v zvezi s pretrganjem ali prekinitvijo zastaralnega roka za izterjavo, če urad OLAF začne preiskavo o dejstvih, ki so razlog za to izterjavo.
46 Zato pravna varnost nasprotuje temu, da bi se lahko EIB sklicevala na začetek preiskave urada OLAF v zvezi z uslužbencem, da bi zatrjevala, da je bil zastaralni rok pretrgan ali prekinjen.
47 Člen 5(3) Uredbe št. 883/2013 določa, da „[m]edtem ko […] [urad OLAF] izvaja notranjo preiskavo, zadevne institucije, organi, uradi ali agencije ne smejo začeti vzporedne preiskave istih dejstev, razen če se z [uradom OLAF] dogovorijo drugače“.
48 Poudariti pa je treba, da sprejetje sklepa o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov ne more biti podobno preiskavi.
49 V zvezi s trditvijo EIB, ki se nanaša na načeli dobrega upravljanja in lojalnega sodelovanja ter, natančneje, na to, da naj bi urad OLAF v elektronskem sporočilu z dne 14. junija 2018 EIB posredoval domnevno odredbo, je treba ugotoviti, da na podlagi vsebine tega elektronskega sporočila ni mogoče sklepati, da je urad OLAF od EIB izrecno zahteval, naj ne izterja spornih dodatkov. Poleg tega je EIB na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedla, da se v zvezi s tem ni posvetovala z uradom OLAF.
50 V teh okoliščinah EIB ni nič preprečevalo, da bi izterjala zneske, za katere je menila, da jih je tožeči stranki neupravičeno izplačala pred koncem preiskave urada OLAF v zvezi z njo.
51 Tako v nasprotju s tem, kar trdi EIB, neobstoj učinka pretrganja ali odložilnega učinka preiskav urada OLAF na zastaralni rok iz člena 16.3 upravnih predpisov ne povzroči, da bi bila EIB brez vsakršne možnosti izterjave neupravičeno izplačanih zneskov v primeru dolgotrajne in zapletene preiskave urada OLAF, ki se nanaša na pravilnost takih izplačil, in ni v nasprotju z zahtevo po ohranitvi finančnih interesov Unije.
52 Vsekakor bi morala EIB sprejeti pravilo, ki določa tako prekinitev ali začasno prekinitev v svojem regulativnem okviru.
53 Iz navedenega izhaja, da ni mogoče sprejeti trditve EIB, da načeli lojalnega sodelovanja in dobrega upravljanja upravičujeta to, da izterja sporne dodatke po izteku petletnega roka iz člena 16.3 upravnih predpisov, sicer bi bilo kršeno načelo pravne varnosti.
54 Zato EIB na dan sprejetja sklepa o vračilu načeloma ni bila več upravičena izterjati zneskov, ki so bili tožeči stranki iz naslova spornih dodatkov izplačani do 28. septembra 2016. Druge trditve EIB te ugotovitve ne morejo omajati.
55 Zavrniti je namreč treba trditev EIB, da se je tožeča stranka pred iztekom petletnega zastaralnega roka zavedala, da je uprava podvomila o njeni upravičenosti do spornih dodatkov, ker člen 16.3 upravnih predpisov v takem primeru ne določa pretrganja ali prekinitve teka zastaralnega roka. Poleg tega je iz navedene določbe nedvoumno razvidno, da je začetek teka petletnega roka za izterjavo neupravičenih zneskov njihovo izplačilo, in ne datum, ko je upravičenec izvedel, da izplačilo ni zakonito.
56 Enako velja za analogijo, ki jo je potegnila EIB z določbami finančne uredbe. EIB se s to trditvijo sklicuje na sodbo z dne 19. julija 2016, HG/Komisija (F‑149/15, EU:F:2016:155), v kateri naj bi bilo priznano načelo pretrganja petletnega zastaralnega roka v primeru preiskave s strani urada OLAF, ne da bi Splošno sodišče temu neposredno oporekalo v sodbi z dne 15. decembra 2021, HG/Komisija (T‑693/16 P RENV-RX, EU:T:2021:895). Ugotoviti pa je treba, da je Splošno sodišče razsodilo, da se zastaralni rok iz člena 85 Kadrovskih predpisov ne uporablja za spor v navedeni zadevi. Vzrok tega spora namreč ni bilo izplačilo neupravičenih zneskov zadevnemu uradniku, ampak finančna škoda, ki jo je upravi povzročil s svojim ravnanjem. Poleg tega je iz navedene sodbe nedvoumno razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da se petletni zastaralni rok, ki se uporablja za terjatve Unije do tretjih oseb na podlagi finančne uredbe, ki teče od ugotovitve take terjatve in je pretrgan z vsakim aktom za njeno izterjavo, ne more uporabiti niti z neposredno uporabo niti kot parameter razumnega roka. Ta ugotovitev temelji na dejstvu, da se lahko zastaranje, določeno v teh določbah, nanaša le na fazo po ugotovitvi terjatve, in ne na predhodno fazo, kot je obdobje, v katerem so nastali dogodki, na podlagi katerih je nastala ta terjatev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2021, HG/Komisija, T‑693/16 P RENV-RX, EU:T:2021:895, točki 129 in 130).
57 Zato je treba ugotoviti, da je bil – kar zadeva zneske, izplačane tožeči stranki do 28. septembra 2016 – s sprejetjem izpodbijanih sklepov kršen petletni zastaralni rok iz člena 16.3 upravnih predpisov.
58 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog prav tako sprejeti. Zato je treba izpodbijana sklepa razglasiti za nična.
Drugi tožbeni predlog tožeče stranke
59 Tožeča stranka z drugim tožbenim predlogom zahteva vračilo zneskov, izterjanih na podlagi izpodbijanih sklepov, povečanih za zamudne obresti, določene po obrestni meri ECB, povečani za dve točki. Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da se je njen predlog nanašal na to, da naj Splošno sodišče izvaja neomejeno pristojnost na podlagi člena 91(1) Kadrovskih predpisov.
60 EIB izpodbija nujnost izvajanja neomejene pristojnosti Splošnega sodišča, ker naj bi ukrepi za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov pomenili vračilo zneskov, izterjanih na podlagi navedenih sklepov.
61 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da Splošno sodišče ne more izvajati pristojnosti, ki mu je podeljena s členom 91(1) Kadrovskih predpisov, ne da bi odvzelo polni učinek obveznosti EIB, da sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev te sodbe na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU. EIB mora namreč zaradi razglasitve ničnosti izpodbijanih sklepov sprejeti nov sklep, ki bi lahko imel različne oblike, česar Splošno sodišče ne more prejudicirati s tem, da se izreče o drugem tožbenem predlogu tožeče stranke.
62 V teh okoliščinah je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrniti.
Stroški
63 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
64 Ker BEI s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Sklep Evropske investicijske banke (EIB) z dne 28. septembra 2021 o izterjavi zneska 61.186,61 EUR, ki je bil osebi QT neupravičeno izplačan iz naslova dodatkov za šolanje, otroških dodatkov in z njimi povezanih ugodnosti v obdobju od julija 2014 do junija 2017, ter sklep EIB z dne 20. maja 2022 o zavrnitvi upravne pritožbe te osebe se razglasita za nična.
2. Odškodninski zahtevek se zavrne.
3. EIB se naloži plačilo stroškov.
Svenningsen | Mac Eochaidh | Laitenberger |
Martín y Pérez de Nanclares | | Stancu |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. oktobra 2023.
Podpisi