Language of document :

Pritožba, ki jo je Tirrenia di navigazione SpA vložila 29. julija 2022 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 18. maja 2022 v zadevi T-601/20, Tirrenia di navigazione SpA/Evropska komisija

(Zadeva C-515/22 P)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Pritožnica: Tirrenia di navigazione SpA (zastopniki: B. Nascimbene, F. Rossi Dal Pozzo, A. Moriconi, odvetniki)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlog

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

sodbo Splošnega sodišča z dne 18. maja 2022 v zadevi T-601/20 razveljavi;

Sklep Komisije (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020, razglasi za ničen, in sicer le člen 1(3) tega sklepa v povezavi z njegovim členom 2;

podredno glede na točko 2: zadevo vrne v odločanje drugemu senatu Splošnega sodišča;

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica izpodbija sodbo Splošnega sodišča z dne 18. maja 2022 v zadevi T-601/20, Tirrenia di navigazione SpA/Komisija, s katero je bil zavrnjen predlog za razglasitev ničnosti Sklepa (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020, in sicer člena 1(3) tega sklepa v povezavi z njegovim členom 2, s katerim je Komisija ugotovila, da „pomoč družbi Adriatica za obdobje od januarja 1992 do julija 1994 v zvezi s povezavo Brindisi–Krf–Igoumenitsa–Patras, ki se je izvajala v nasprotju s členom 108(3) PDEU, ni združljiva z notranjim trgom“.

Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom zatrjuje procesno kršitev v zvezi z zastaralnim rokom za izterjavo obresti od pomoči, ki se šteje za nezakonito in nezdružljivo.

Po navedbah pritožnice je Splošno sodišče storilo več napak: (a) ker je glede neizterjanih obresti za obdobje od 1. januarja 2007 do 26. marca 2007 štelo, da se desetletni zastaralni rok ni iztekel; (b) ker je trdilo, da pritožnica ne more ugovarjati neizpodbijanju te kršitve, ki je imelo za posledico očitno kršitev načela kontradiktornosti in torej pravice do obrambe, ker naj bi se to nanašalo na zadevno državo članico.

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom izpodbija nepravilno opredelitev pomoči kot nove, zatrjuje nezakonitost sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da je državna pomoč nova in nezdružljiva, ter kršitev obveznosti obrazložitve in načela sorazmernosti.

Splošno sodišče ni dokazalo, kako je Komisija s Sklepom (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020 odpravila nezakonitost, ki je bila v zvezi s sklepom iz leta 2004 (2005/163/ES) ugotovljena s sodbo Splošnega sodišča z dne 4. marca 2009 v združenih zadevah T-265/04, T-292/04 in T-504/04.

Splošno sodišče je napačno štelo, da je Komisija odpravila pomanjkljivost obrazložitve, ugotovljeno leta 2009, in da je s Sklepom (EU) 2020/1411 dokazala, da so subvencije za obveznosti opravljanja javnih storitev (OSP), dodeljene družbi Adriatica, nova pomoč.

Pritožnica zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in da njegova odločba ni obrazložena v delu, v katerem je trdilo, da je Komisija pravilno opredelila subvencije za OSP, dodeljene družbi Adriatica za obdobje od januarja 1992 do julija 1994 v zvezi s povezavo Brindisi–Krf–Igoumenitsa–Patras, za nezdružljive z notranjim trgom.

Pritožnica trdi, da bi moralo Splošno sodišče nujno preveriti, ali je Komisija v Sklepu (EU) 2020/1411, (a) konkretno opredelila položaj na trgu; (b) pravilno primerjala cilj ukrepa pomoči s ciljem sporazuma; (c) ustrezno pojasnila, kako je bilo izkrivljanje konkurence, povzročeno z ukrepom pomoči, okrepljeno zaradi kombiniranja tega ukrepa (za katerega je bilo sicer ugotovljeno, da je združljiv) z udeležbo v kartelu, in torej (d) obrazložila vzročno zvezo glede obstoja oviranja trgovine znotraj Skupnosti.

Pritožnica poleg tega trdi, da so ugotovitve, do katerih je prišlo Splošno sodišče, v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti.

Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom zatrjuje kršitev načel pravne varnosti in dobrega upravljanja v povezavi s trajanjem postopka, ter kršitev načela zaupanja v pravo in načela sorazmernosti.

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in da njegova odločba ni obrazložena v delu, v katerem je trdilo, da celoten postopek, v katerem je bil sprejet Sklep (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020, ni trajal predolgo in da torej načela pravne varnosti, dobrega upravljanja in sorazmernosti niso bila kršena.

Pritožnica tudi zatrjuje, da na podlagi načela zaupanja v pravo in v skladu s členoma 16 in 17 Listine o temeljnih pravicah s Sklepom (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020 ne bi smelo biti naloženo vračilo pomoči.

Po mnenju pritožnice je Splošno sodišče s tem, da ni ugotovilo, da je Komisija kršila zgoraj navedena splošna načela in Listino o temeljnih pravicah, napačno uporabilo pravo.

Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom graja, da Splošno sodišče v svoj spis ni vložilo določenega dokaza.

Pritožnica graja, da Sklepa Komisije z dne 30. septembra 2021 glede ukrepov SA.32014, SA.32015, SA.32016 (2011/C) (ex 2011/NN), ki jih Italija in dežela Sardinija izvajata v korist družbe Saremar (C(2021) 6990 final), ki ga je pritožnica pridobila od Komisije na podlagi prošnje za dostop do dokumentov, ni mogla vložiti v spis v zadevi, v smislu člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča.

Po navedbah pritožnice je glede na pomen Sklepa Saremar nevložitev takega dodatnega dokaza v spis povzročila napako pri sodbi Splošnega sodišča, tako zaradi tega, ker gre pri tem za kršitev Poslovnika Splošnega sodišča in obveznosti obrazložitve, ki velja za vse institucije Evropske unije, kot tudi zaradi očitne kršitve pravice do obrambe pritožnice, ki je bila s tem povzročena.

____________