Language of document : ECLI:EU:T:2021:604

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)

z dne 22. septembra 2021(*)

„Državne pomoči – Cena dobave električne energije – Določitev cene, zaračunane družbi Alouminion, z odločbo arbitražnega sodišča – Sklep o ustavitvi postopka s pritožbo – Odločba o ugotovitvi neobstoja pomoči – Izpodbojni akt – Status zadevne stranke – Pravni interes – Procesno upravičenje – Dopustnost – Pripisljivost državi – Prednost – Načelo zasebnega subjekta – Resne težave“

V združenih zadevah T‑639/14 RENV, T‑352/15 in T‑740/17,

Dimosia Epicheirisi Ilektrismou AE (DEI) s sedežem v Atenah (Grčija), ki jo v zadevi T‑639/14 RENV zastopajo E. Bourtzalas, A. Oikonomou, E. Salaka, C. Synodinos, H. Tagaras in D. Waelbroeck, v zadevi T‑352/15 E. Bourtzalas, C. Synodinos, E. Salaka, H. Tagaras in D. Waelbroeck, v zadevi T‑740/17 pa E. Bourtzalas, E. Salaka, C. Synodinos, H. Tagaras, D. Waelbroeck, A. Oikonomou in V.-K.-L. Moumoutzi, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo v zadevi T‑639/14 RENV zastopata É. Gippini Fournier in A. Bouchagiar, v zadevah T‑352/15 in T‑740/17 pa A. Bouchagiar in P.-J. Loewenthal, agenti,

tožena stranka,

ob sodelovanju

Mytilinaios AE – Omilos Epicheiriseon, nekdanje Alouminion tis Ellados VEAE, s sedežem v Marousiju (Grčija), ki jo zastopajo N. Korogiannakis, N. Keramidas, E. Chrysafis in D. Diakopoulos, odvetniki,

intervenientka,

v zadevi T‑639/14 RENV zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti dopisa Komisije COMP/E3/ΟΝ/AB/ark *2014/61460 z dne 12. junija 2014, s katerim je bila družba DEI obveščena o ustavitvi postopka z njenima pritožbama, v zadevi T‑352/15 zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2015) 1942 final z dne 25. marca 2015 (zadeva SA.38101 (2015/NN) (ex 2013/CP) – Grčija – Zatrjevana državna pomoč, dodeljena družbi Alouminion SA v obliki cen električne energije, nižjih od stroškov na podlagi arbitražne odločbe) in v zadevi T‑740/17 zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2017) 5622 final z dne 14. avgusta 2017 (zadeva SA.38101 (2015/NN) (ex 2013/CP) – Grčija – Zatrjevana državna pomoč, dodeljena družbi Alouminion SA v obliki cen električne energije, nižjih od stroškov na podlagi arbitražne odločbe),

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),

v sestavi A. M. Collins, predsednik, V. Kreuschitz (poročevalec), Z. Csehi in G. De Baere, sodniki, ter G. Steinfatt, sodnica,

sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 8. oktobra 2020

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje in postopki

1        Te zadeve se nanašajo na tri med seboj tesno povezane spore, ki so sledili drug drugemu in se v bistvu nanašajo na isti predmet, to je vprašanje, ali cena dobave električne energije (v nadaljevanju: zadevna cena), ki jo mora tožeča stranka, družba Dimosia Epicheirisi Ilektrismou AE (DEI), proizvajalka in dobaviteljica električne energije s sedežem v Atenah (Grčija), ki je pod nadzorom grške države, v skladu z arbitražno odločbo zaračunavati svoji največji stranki, intervenientki, torej družbi Mytilinaios AE, nekdanji družbi Alouminion tis Ellados VEAE, proizvajalki aluminija, pomeni dodelitev državne pomoči.

2        Zadeva T‑639/14 RENV se nanaša na predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti dopisa Evropske komisije COMP/E3/ΟΝ/AB/ark *2014/61460 z dne 12. junija 2014, ki ga je podpisal neki vodja enote na Generalnem direktoratu (GD) za konkurenco (v nadaljevanju: sporni dopis) in s katerim je bila tožeča stranka v bistvu obveščena o ustavitvi postopka s pritožbo, ki jo je vložila, z obrazložitvijo, da zadevna cena ne pomeni državne pomoči, ker merili pripisljivosti in prednosti nista izpolnjeni. Tožeča stranka je v okviru te pritožbe, ki je bila vložena 23. decembra 2013 (v nadaljevanju: druga pritožba), izpodbijala odločbo posebnega arbitražnega sodišča št. 1/2013 z dne 31. oktobra 2013 (v nadaljevanju: arbitražna odločba), ki sta mu ta družba in intervenientka v reševanje predložili spor v skladu s členom 37 nomos 4001/2011, gia ti leitourgia Energeiakon Agoron Ilektrismou kai Fysikou Aeriou, gia Erevna, Paragogi kai diktya metaforas Ydrogonanthrakon kai alles rythmiseis (zakon št. 4001/2011 o delovanju energetskih trgov električne energije in plina, raziskavah, proizvodnji in omrežjih za prenos ogljikovodikov ter o drugih predpisih) (FEK A’ 179/22.8.2011, v nadaljevanju: zakon št. 4001/2011), navedeno sodišče pa je z njo določilo zadevno ceno za obdobje od 1. julija 2010 do 31. decembra 2013 (v nadaljevanju: zadevno obdobje) v bruto znesku 40,7 EUR/MWh in neto znesku 36,6 EUR/MWh.

3        V zadevi T‑352/15 tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti Odločbe C(2015) 1942 final z dne 25. marca 2015 (zadeva SA.38101 (2015/NN) (ex 2013/CP) – Grčija – Zatrjevana državna pomoč, dodeljena družbi Alouminion SA v obliki cen električne energije, nižjih od stroškov na podlagi arbitražne odločbe) (v nadaljevanju: prva izpodbijana odločba), v kateri je Komisija na eni strani sporni dopis odpravila in ga nadomestila z navedeno odločbo, na drugi strani pa je menila, da arbitražna odločba ne pomeni dodelitve državne pomoči intervenientki v smislu člena 107(1) PDEU, in sicer predvsem z obrazložitvijo, da je tožeča stranka s tem, da je svoj spor z intervenientko prostovoljno predložila arbitraži, izkazala ravnanje preudarnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu in zato ni nastala prednost.

4        V zadevi T‑740/17 tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2017) 5622 final z dne 14. avgusta 2017 (zadeva SA.38101 (2015/NN) (ex 2013/CP) – Grčija – Zatrjevana državna pomoč, dodeljena družbi Alouminion SA v obliki cen električne energije, nižjih od stroškov na podlagi arbitražne odločbe) (v nadaljevanju: druga izpodbijana odločba), v kateri je Komisija, čeprav je izrecno razveljavila in nadomestila tako sporni dopis kot tudi prvo izpodbijano odločbo (točki 8 in 51 ter oddelek 5 druge izpodbijane odločbe), znova odločila, da arbitražna odločba ne vsebuje dodelitve državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Razlogi, navedeni v utemeljitev te ugotovitve, ki temeljijo na spoštovanju merila preudarnega zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu in neobstoju prednosti, so enaki kot razlogi, s katerimi je utemeljena prva izpodbijana odločba.

5        V nadaljevanju bosta na eni strani prva in druga izpodbijana odločba skupaj poimenovani „izpodbijani odločbi“, na drugi strani pa bosta ti odločbi skupaj s spornim dopisom poimenovani „izpodbijani akti“.

6        Z obravnavanimi spori se nadaljuje dolg spor med tožečo stranko in intervenientko v zvezi s ceno dobave električne energije, s katero se je nadomestila posebno ugodna cena, določena s sporazumom, podpisanim leta 1960, ki pa je leta 2006 prenehal veljati.

7        Tožeča stranka in intervenientka sta 4. avgusta 2010 podpisali okvirni sporazum o ceni dobave električne energije, ki naj bi se uporabljala v zadevnem obdobju, in o podrobnih pravilih za sporazumno poravnavo domnevnega dolga intervenientke do tožeče stranke, ki naj bi nastal v obdobju od 1. julija 2008 do 30. junija 2010. Intervenientka in tožeča stranka sta se na podlagi meril iz navedenega okvirnega sporazuma neuspešno pogajali o vsebini osnutka pogodbe o dobavi električne energije.

8        Rythmistiki Archi Energeias (grški regulativni organ za energijo, Grčija, v nadaljevanju: RAE) je po tem, ko mu je tožeča stranka predložila osnutek pogodbe o dobavi električne energije, sprejel odločbo št. 692/2011 (FEK B’ 2529/7.11.2011) o „temeljnih načelih določanja cen električne energije v Grčiji“. Ta odločba je bila pozneje vključena v grški zakonik o oskrbi z električno energijo (FEK B’ 832/9.4.2013).

9        Intervenientka in tožeča stranka sta se v okviru arbitražnega sporazuma, podpisanega 16. novembra 2011, dogovorili, da bosta razreševanje spora v skladu s členom 37 zakona št. 4001/2011 zaupali stalni arbitraži RAE. V zvezi s tem je v arbitražnem sporazumu med drugim določeno:

„Stranki sta soglašali s predložitvijo spora v reševanje arbitraži iz člena 37 zakona št. 4001/2011, z namenom, da RAE – v skladu s temeljnimi načeli določanja cen za visokonapetostne odjemalce, kot jih je RAE izoblikoval v odločbi št. 692[/2011], pa tudi ob upoštevanju […] odločbe št. 798[/2011] in […] odločbe arbitražnega sodišča št. 8/2010 – posodobi in prilagodi pogoje določanja cen iz osnutka pogodbe [o dobavi električne energije], sestavljenega 5. oktobra 2010 za uresničitev [okvirnega] sporazuma, in v okviru [navedenih] odločb […] izoblikuje pogodbene pogoje za oskrbo med strankama, ki se bodo uporabljali od 6. junija 2011, in sicer tako, da bodo na eni strani ustrezali profilu porabe [intervenientke], na drugi strani pa vsaj pokrili stroške [tožeče stranke].“

10      RAE je po tem, ko je intervenientka pri njem vložila pritožbo v skladu s členom 140(6) in členom 35 zakona št. 4001/2011, z odločbo št. 346/2012 z dne 9. maja 2012 začasno določil ceno dobave električne energije, ki se uporablja za intervenientko, v višini 42 EUR/MWh.

11      Tožeča stranka je v pritožbi, ki jo je 15. junija 2012 predložila Komisiji (v nadaljevanju: prva pritožba), zlasti trdila, da je zaradi te tarife prisiljena intervenientki dobavljati električno energijo po ceni, nižji od svojih stroškov in torej od tržne cene, in da je zato RAE tej družbi dodelil nezakonito državno pomoč.

12      Arbitražno sodišče je z arbitražno odločbo z dne 31. oktobra 2013 določilo zadevno ceno (glej točko 2 zgoraj). Potem ko je tožeča stranka vložila pritožbo pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah, Grčija), je to s sodbo št. 634/2016 z dne 18. februarja 2016 potrdilo navedeno arbitražno odločbo.

13      Intervenientka je 18. decembra 2013 pri Elliniki Epitropi Antagonismou (grška komisija za konkurenco, Grčija, v nadaljevanju: EEA) vložila pritožbo, v kateri je trdila, da je tožeča stranka, ker je od leta 2013 predlagala novo ceno, ki naj bi bila zanjo previsoka in diskriminatorna, zlorabila svoj prevladujoči položaj. EEA je na podlagi te pritožbe 22. julija 2015 sprejela odločbo št. 621/2015 (FEK B’ 492/26.2.2016), v kateri je začasno odločila, da je tožeča stranka zlorabila svoj prevladujoči položaj v škodo intervenientke, zlasti ker je neutemeljeno zavrnila nadaljnje poslovne odnose z njo in to, da bi ji še naprej prodajala električno energijo, ter ji je nameravala vsiliti nerazumne ali nepravične cene ali druge transakcijske pogoje. EEA je z odločbo z dne 18. januarja 2016 sprejela zaveze glede ravnanja, ki jih je predlagala tožeča stranka, zato je bil postopek s pritožbo ustavljen.

14      Tožeča stranka je 23. decembra 2013 pri Komisiji vložila drugo pritožbo, v kateri je trdila, da arbitražna odločba pomeni državno pomoč (glej točko 2 zgoraj).

15      Komisija je 6. maja 2014 tožečo stranko obvestila o svoji predhodni presoji, da ni treba nadaljevati z obravnavanjem druge pritožbe. Tožeča stranka je z dopisoma z dne 20. maja in 6. junija 2014 Komisiji predložila dodatne pripombe.

16      Komisija je s spornim dopisom (glej točko 2 zgoraj) tožečo stranko obvestila, da je obravnava njene pritožbe končana, in sicer predvsem iz teh razlogov:

„Ugotavljamo, da trditve iz vašega dopisa z dne 6. junija 2014 niso nove in so bile upoštevane v predhodni presoji, predstavljeni v našem dopisu z dne 6. maja 2014. V dopisu z dne 6. junija 2014 namreč še vedno niste dokazali, da je arbitražno sodišče organ, ki izvaja javna pooblastila, zlasti glede na to, da sta se tako [tožeča stranka kot intervenientka] prostovoljno odločili za arbitražo, ne da bi za to obstajala zakonska obveznost. Priznavate tudi, da je imela [tožeča stranka] (in torej [grška] država) na voljo več možnosti za določitev cene, ki naj jo zaračuna [intervenientki]. Glede na to, da je bilo arbitražno sodišče pooblaščeno za določitev cene v skladu s splošnimi načeli, ki urejajo arbitražni postopek, ter ob upoštevanju odločb in smernic, ki jih je na tem področju pred tem sprejel [RAE], se ne zdi, da bi lahko [grška] država izvajala odločilen vpliv na arbitražno odločbo. Zato službe GD za konkurenco znova zavzemajo stališče, izraženo v dopisu z dne 6. maja 2014, to je, da navedene arbitražne odločbe ni mogoče pripisati [grški] državi, saj niste predložili zadostnih dokazov, s katerimi bi to stališče omajali.

V zvezi z vašimi trditvami, da je cena, ki jo je določilo arbitražno sodišče, nižja od stroškov [tožeče stranke], ugotavljamo, da vaše trditve o metodologiji stroškov [niso] združljive s trditvami grških organov, RAE in arbitražnega sodišča v arbitražni odločbi. Arbitražno sodišče je bilo namreč posebej pooblaščeno za določitev cene, ki bo pokrila stroške [tožeče stranke], ta pa je imela priložnost svoje trditve uveljavljati v tem okviru. V [navedeni arbitražni odločbi] je izrecno priznano, da ta cena […] pokriva stroške [tožeče stranke] poleg razumnega dobička, pri čemer pa se upošteva profil porabe [intervenientke]. Zato službe GD za konkurenco znova zavzemajo stališče, izraženo v dopisu z dne 6. maja 2014, to je, da iz zadevnega ukrepa ne izhaja selektivna prednost, saj niste predložili zadostnih dokazov, s katerimi bi to stališče omajali.

Ob upoštevanju navedenega so službe GD za konkurenco ugotovile, da informacije iz vašega dopisa z dne 6. junija [2014] ne vsebujejo nobenega dokaza, ki bi omajal našo predhodno presojo iz dopisa z dne 6. maja 2014. Ugotavljamo tudi, da nam niste predložili nobene dodatne ali nove informacije, ki bi dokazovala obstoj kršitve prava državnih pomoči.

Zato so službe GD za konkurenco ugotovile, da ta informacija [ni] zadostna za utemeljitev ponovne obravnave vaše pritožbe.“

17      Tožeča stranka je 22. avgusta 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko T‑639/14 in s katero je predlagala razglasitev ničnosti odločitve Komisije, da konča z obravnavo njenih pritožb, kot je bila vsebovana v spornem dopisu.

18      Tožeča stranka in Komisija sta z dopisom z dne 7. oktobra 2014, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, v skladu s členom 77(c) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 skupaj zaprosili za prekinitev postopka za šest mesecev, torej do 7. aprila 2015, da bi lahko Komisija ponovno preučila vprašanja, postavljena v tožbi. S sklepom predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 2014 je bilo temu predlogu ugodeno.

19      Intervenientka je 19. decembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije v zadevi T‑639/14.

20      Komisija je 25. marca 2015 sprejela prvo izpodbijano odločbo (glej točko 3 zgoraj).

21      Komisija je v utemeljitev prve izpodbijane odločbe v točkah 12 in 13 te odločbe zlasti menila:

„[Tožeča stranka] se v [drugi] pritožbi sklicuje tudi na [prvo pritožbo]. V tej [prvi] pritožbi se trdi, da je odločba RAE št. 346/2012, s katero je bila določena začasna cena električne energije, dobavljene [intervenientki], dokler se ne bi rešil spor med strankama o navedeni ceni, obvezala [tožečo stranko], da [intervenientki] dobavlja električno energijo pod tržno ceno, in zato [intervenientki] dodeljuje državno pomoč. Ker pa je arbitražna odločba v celoti in z retroaktivnim učinkom nadomestila začasno ceno, ki jo je določil RAE, Komisija meni, da je [prva] pritožba […] postala brezpredmetna.

Zato je v tej odločbi preučena zgolj [druga] pritožba […] v zvezi z vprašanjem, ali je bila na podlagi arbitražne odločbe [intervenientki] dodeljena državna pomoč v obliki cene električne energije, nižje od stroškov.“

22      Tako se je Komisija v analizi, ki jo je opravila, omejila na presojo vprašanja, ali določitev in uveljavitev navedene cene ustrezata dodelitvi prednosti intervenientki v smislu člena 107(1) PDEU. V ta namen je preučila, ali je tožeča stranka, ker se je strinjala s tem, da se spor z intervenientko razreši z arbitražnim postopkom in je sprejela arbitražno odločbo, kot javno podjetje ravnala v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz merila zasebnega vlagatelja (točke od 25 do 47 prve izpodbijane odločbe). Na eni strani je ugotovila, da so bili pogoji za uporabo tega merila v obravnavani zadevi izpolnjeni, zato ni bila intervenientki dodeljena nikakršna prednost, na drugi strani pa še, da je iz prve izpodbijane odločbe razvidno njeno končno stališče v zvezi s tem, zato je treba šteti, da je bil sporni dopis nadomeščen z navedeno odločbo (točki 48 in 49 te odločbe).

23      Komisija je torej ugotovila, da arbitražna odločba ne pomeni državne pomoči (oddelek 4 prve izpodbijane odločbe).

24      Komisija je z dopisoma z dne 27. aprila in 19. junija 2015, predloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, temu predlagala, naj ugotovi, da je zaradi prve izpodbijane odločbe tožba proti spornemu dopisu postala brezpredmetna in da o tem ni treba več odločiti. Tožeča stranka je z dopisom z dne 3. julija 2015 Splošnemu sodišču predložila svoja stališča o tem predlogu.

25      Tožeča stranka je 29. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko T‑352/15 in s katero je predlagala razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločbe.

26      Intervenientka je 16. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije v zadevi T‑352/15.

27      Splošno sodišče je s sklepom z dne 9. februarja 2016, DEI/Komisija (T‑639/14, neobjavljen, EU:T:2016:77, točki 36 in 37), odločilo, da o tožbi v zadevi T‑639/14 ni treba več odločati, zlasti ker je prva izpodbijana odločba formalno nadomestila sporni dopis, zato ta „ni več del pravnega reda Evropske unije, saj je bil s sprejetjem navedene odločbe razveljavljen“. Prav tako je odločilo, da ni treba več odločati niti o predlogu intervenientke za intervencijo.

28      Tožeča stranka je 22. aprila 2016 pri Sodišču zoper ta sklep vložila pritožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko C‑228/16 P.

29      Splošno sodišče (četrti senat) je s sklepom z dne 8. junija 2016, DEI/Komisija (T‑352/15, neobjavljen, EU:T:2016:386), ugodilo predlogu intervenientke za intervencijo v zadevi T‑352/15. Intervenientka je vložila intervencijsko vlogo, o kateri sta glavni stranki v predpisanem roku predložili stališča.

30      Sodišče je s sodbo z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija (C‑228/16 P, EU:C:2017:409, točki 44 in 46), razveljavilo sklep z dne 9. februarja 2016, DEI/Komisija (T‑639/14, neobjavljen, EU:T:2016:77), zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču in pridržalo odločitev o stroških.

31      Po izreku te sodbe je bila zadeva T‑639/14, zdaj evidentirana pod opravilno številko T‑639/14 RENV, dodeljena petemu senatu Splošnega sodišča, ki mu je bil dodeljen sodnik poročevalec.

32      Tožeča stranka je z dopisom z dne 27. julija 2017, predloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, vložila predlog za združitev zadev T‑639/14 RENV in T‑352/15 za ustni del postopka. Komisija je z dopisom z dne 21. avgusta 2017 v tako združitev privolila.

33      Komisija je 14. avgusta 2017 sprejela drugo izpodbijano odločbo (glej točko 4 zgoraj).

34      Komisija je z dopisi z dne 24. avgusta 2017, predloženimi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča po sprejetju druge izpodbijane odločbe, temu predlagala, naj v skladu s členom 130 Poslovnika Splošnega sodišča ugotovi, da sta tožbi v zadevah T‑639/14 RENV in T‑352/15 postali brezpredmetni in da o njiju ni treba več odločati. Intervenientka je v dopisu z dne 27. oktobra 2017 navedla, da podpira predlog Komisije za ustavitev postopka v zadevi T‑352/15. Tožeča stranka je v dopisih z istega dne navedla, da nasprotuje izreku ustavitve postopka v teh zadevah.

35      Tožeča stranka je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 3. novembra 2017, vložila tožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko T‑740/17 in s katero je predlagala razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločbe.

36      Splošno sodišče je 21. decembra 2017 v okviru ukrepov procesnega vodstva strankam postavilo vprašanje o morebitni prekinitvi postopka v zadevah T‑639/14 RENV in T‑352/15 do konca pisnega dela postopka v zadevi T‑740/17. Komisija in tožeča stranka sta v dopisih z dne 4. oziroma 8. januarja 2018 navedli, da taki prekinitvi postopka ne nasprotujeta.

37      Intervenientka je 12. marca 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije v zadevi T‑740/17.

38      Splošno sodišče je s sklepoma z dne 14. maja 2018 odločilo, da bo odločanje o predlogih Komisije za ustavitev postopka združilo z vsebinskim odločanjem o zadevi, ter pridržalo odločitev o stroških v zadevah T‑639/14 RENV in T‑352/15.

39      Predsednik petega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. julija 2018 ugodil predlogu intervenientke za intervencijo v zadevi T‑740/17. Intervenientka je vložila intervencijsko vlogo, o kateri sta glavni stranki v predpisanem roku predložili stališča.

40      Z odločbo z dne 13. julija 2018 je bil do konca pisnega dela postopka v zadevi T‑740/17 prekinjen samo postopek v zadevi T‑352/15.

41      Predsednik petega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 25. septembra 2018 v zadevi T‑639/14 RENV ugodil predlogu za intervencijo intervenientke v zadevi T‑639/14. Intervenientka je vložila intervencijsko vlogo, o kateri sta glavni stranki v predpisanem roku predložili stališča.

42      Z odločbo predsednika Splošnega sodišča z dne 28. februarja 2019 v skladu s členom 27(3) Poslovnika so bile zadeve T‑639/14 RENV, T‑352/15 in T‑740/17 dodeljene novemu sodniku poročevalcu, ki zaseda v tretjem senatu.

43      Splošno sodišče je 28. marca 2019 na predlog sodnika poročevalca stranki pozvalo, naj se izrečeta o morebitni združitvi zadev T‑639/14 RENV, T‑352/15 in T‑740/17 za ustni del postopka in izdajo končne odločbe. Komisija se je v dopisih z dne 4. aprila 2019 strinjala z združitvijo navedenih zadev, ne da bi zahtevala zaupno obravnavanje nekaterih listin v spisih. Tožeča stranka je v dopisih z dne 25. aprila 2019 izrazila nestrinjanje z združitvijo zadeve T‑639/14 RENV z zadevama T‑352/15 in T‑740/17 ter predlagala njeno ločeno obravnavo, ne da bi pri tem zahtevala zaupno obravnavo nekaterih listin v spisih.

44      Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil na podlagi člena 27(5) Poslovnika sodnik poročevalec razporejen v tretji senat, ki so mu bile zato dodeljene te zadeve.

45      Splošno sodišče je na predlog tretjega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

46      S sklepom predsednika tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča z dne 26. februarja 2020 so bile zadeve T‑639/14 RENV, T‑352/15 in T‑740/17 v skladu s členom 68 Poslovnika združene za ustni del postopka in za izdajo skupne končne sodbe.

47      Splošno sodišče (tretji razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka.

48      Intervenientka je z dopisom z dne 3. junija 2020 predložila stališča o poročilu za obravnavo, ki so bila vložena v spis in vročena preostalima strankama.

49      Potem ko je tožeča stranka zaprosila za preložitev obravnave, sprva določene za 11. junij 2020, ker naj se je njeni zaposleni odvetniki A. Oikonomou, E. Salaka, C. Synodinos ne bi mogli udeležiti zaradi prepovedi vsakršnega potovanja v tujino, ki jo je „nadrejeni organ družbe DEI“ na svoje zaposlene naslovil zaradi zdravstvene krize, je Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika tožeči stranki postavilo pisno vprašanje o obstoju morebitnega zaposlitvenega razmerja med njo in navedenimi zaposlenimi odvetniki ter o njihovem pooblastilu, da jo zastopajo v okviru teh postopkov, pri čemer jo je pozvalo, naj na to vprašanje odgovori pisno. Tožeča stranka je na to vprašanje odgovorila v predpisanem roku.

50      Tožeča stranka je z dopisom z dne 29. septembra 2020 predložila stališča o poročilu za obravnavo, ki so vsebovala osem prilog, pri čemer je bila odločitev o njihovi vložitvi v spis pridržana.

51      Intervenientka je z dopisom z dne 5. oktobra 2020 predložila nova stališča o poročilu za obravnavo, ki so bila vložena v spis in vročena preostalima strankama.

52      Stranke so na obravnavi 8. oktobra 2020 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča. Predsednik je na obravnavi odločil, da je treba stališča tožeče stranke o poročilu za obravnavo vložiti v spis in vročiti preostalima strankama ter da je treba določiti rok za predložitev njunih stališč, kar je bilo navedeno v zapisniku obravnave.

53      Ker je ostal ustni del postopka po obravnavi odprt, sta Komisija in intervenientka v predpisanem roku predložili stališča ter izpodbijali dopustnost stališč tožeče stranke o poročilu za obravnavo, vključno s prilogami, z vidika člena 85 Poslovnika. Potem ko je predsednik senata odločil, da se ustni del postopka konča, je tožeča stranka z ločenim aktom, ki ga je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 12. januarja 2021, predlagala, naj Splošno sodišče navedeni ustni del znova odpre in ji tako omogoči, da v kontradiktorni razpravi zavzame stališče o teh stališčih Komisije in intervenientke.

II.    Predlogi strank

A.      Zadeva T639/14 RENV

54      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        sporni dopis razglasi za ničen v delu, v katerem vsebuje sklep o zavrnitvi njenih pritožb;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

55      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        primarno, ustavi postopek;

–        podredno, tožbo zavrže kot nedopustno ali jo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

56      Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, tudi tistih, ki jih je sama priglasila.

B.      Zadeva T352/15

57      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        prvo izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

58      Komisija in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        primarno, ustavi postopek;

–        podredno, tožbo zavrže kot nedopustno ali jo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

C.      Zadeva T740/17

59      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        drugo izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

60      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno ali jo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

61      Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, tudi tistih, ki jih je sama priglasila.

III. Pravo

A.      Uvodne ugotovitve

62      Uvodoma je treba ugotoviti, da za rešitev sporov ni treba odločiti o vprašanju, ali so „zaposleni odvetniki“ tožeče stranke, A. Oikonomou, E. Salaka, C. Synodinos, v skladu z grško zakonodajo, ki se uporablja, pooblaščeni za njeno zastopanje v okviru teh postopkov (glej točko 49 zgoraj), saj to zastopanje zadostno zagotavljajo odvetniki E. Bourtzalas, H. Tagaras, D. Waelbroeck in V.-K.-L. Moumoutzi.

63      Poleg tega je treba na prvem mestu presoditi o tožbi v zadevi T‑740/17, saj bi lahko izid v tej zadevi vplival na ohranitev predmeta sporov ter pravni interes tožeče stranke v zadevah T‑639/14 RENV in T‑352/15.

B.      Zadeva T740/17

1.      Dopustnost

64      Komisija ob podpori intervenientke trdi, da je tožba nedopustna, ker se, prvič, druga izpodbijana odločba niti neposredno niti posamično ne nanaša na tožečo stranko, drugič, zoper to odločbo, ki za tožečo stranko nima zavezujočih pravnih učinkov, ni mogoče vložiti ničnostne tožbe in, tretjič, tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa.

65      Na prvem mestu, Komisija v bistvu trdi, da tožeča stranka ni „zadevna stranka“ v smislu člena 108(2) PDEU ali „zainteresirana stranka“ v smislu člena 1(h) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9). S tega vidika naj ne bi zadostovalo niti to, da je tožeča stranka vlagateljica pritožbe ali da je sodelovala v upravnem postopku, niti to, da je morala dodeliti domnevno pomoč iz svojih sredstev, ampak bi morala dokazati, da je konkurentka intervenientke kot domnevno upravičenega podjetja, česar pa naj ne bi storila. Enako naj bi veljalo za dejstvo, da je „posoda, iz katere se črpajo sredstva za financiranje zatrjevane pomoči“, saj naj prihranki pri stroških države članice ali ohranjanje javnega sektorja v dobrem stanju kot taki ne bi bili cilj, zastavljen s pravili, ki urejajo državne pomoči.

66      Komisija ob podpori intervenientke trdi, da je tožeča stranka še toliko manj dokazala, da je domnevna pomoč znatno vplivala na njen položaj na trgu, zato so tožbeni razlogi, s katerimi se izpodbija utemeljenost druge izpodbijane odločbe, nedopustni. Glede tega predvsem pojasnjuje, da se navedena domnevna pomoč nanaša na razmerje dobave električne energije tožeče stranke intervenientki, torej na razmerje ponudnika s stranko, ne pa na konkurenco med tema podjetjema. Gospodarska dejavnost intervenientke in učinek zadevne cene na njen konkurenčni položaj naj bi namreč spadala v sektor metalurgije, ki v obravnavani zadevi ni upošteven, medtem ko naj bi tožeča stranka delovala v sektorju proizvodnje in dobave električne energije. Kot naj bi poleg tega priznala tudi sama tožeča stranka, naj v prvem, drugem in od četrtem do sedmem tožbenem razlogu, ki se nanašajo na „kršitev členov 107 in 108 PDEU“, ne bi bilo sklicevanja na morebitne resne težave. Nazadnje, tožeča stranka naj ne bi bila individualizirana niti kot razdeljevalka domnevne pomoči, saj naj je ne bi bilo mogoče izenačiti z lokalnim organom, ki je deloval na podlagi svoje zakonodajne in davčne avtonomije.

67      Na drugem mestu, Komisija meni, da tožeča stranka druge izpodbijane odločbe ne more izpodbijati z ničnostno tožbo, ker navedena odločba ne ustvarja takih zavezujočih pravnih učinkov, ki bi vplivali na njene interese tako, da bi se bistveno spremenil njen pravni položaj kot de facto razdeljevalke domnevne pomoči. Ta odločba naj grške države ne bi zavezovala, saj je v njej ugotovljeno, da se za zadevno ceno člen 107 PDEU ne uporablja. Nasprotno, obveznost tožeče stranke, da uporablja to ceno, naj bi izhajala iz njene prostovoljne zaveze, da bo spoštovala arbitražno odločbo, ne pa iz navedene odločbe. Komisija meni, da je z zadevno odločbo v celoti ugodeno grški državi, saj je z njo grškim organom zagotovljeno, da prosto uveljavijo zadevno ceno, ne da bi bilo treba začeti postopek v zvezi z obstoječimi pomočmi. Tožeča stranka kot javno podjetje, ki je dodelilo domnevno pomoč, naj ne bi spadala v kategorijo tožečih strank, katerih tožba zoper tako odločbo je dopustna.

68      Na tretjem mestu, Komisija ob podpori intervenientke meni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper drugo izpodbijano odločbo. S to odločbo naj bi ji bilo v celoti ugodeno kot subjektu, ki dodeljuje domnevno pomoč, obveznost, da jo dodeli intervenientki, pa naj bi izhajala izključno iz arbitražne odločbe. Po njenem mnenju interesa, ki ga želi tožeča stranka zavarovati, ni med cilji, zastavljenimi s pravom državnih pomoči, njeno ravnanje pa je v nasprotju z namenom členov 107 in 108 PDEU, ki temeljita na logiki, po kateri želi subjekt, ki dodeljuje pomoč, v zvezi s tem razpolagati s čim večjim manevrskim prostorom. Strategijo tožeče stranke primerja s položajem lokalnega organa, ki je podpisal pogodbo, za katero meni, da ni več donosna, in jo izpodbija kot državno pomoč, da bi se tako razbremenil svoje zaveze. To ravnanje naj bi bilo v nasprotju zlasti s pravnim načelom, po katerem se ne more nihče sklicevati na lastno napako (nemo auditur propriam turpitudinem allegans ou venire contra factum proprium). Intervenientka še pojasnjuje, da se tožeča stranka napačno in z zlorabo sklicuje na „zasebni“ interes, ki s členom 108 PDEU ni zavarovan, to je na lastne finančne interese, ne pa na svoj status „države“, ki naj bi edini omogočal dodelitev nezakonite državne pomoči. Tožeča stranka naj bi poskusila zamešati svojo pripadnost grški državi, ki kot njena večinska delničarka redno odobrava njene cene za visokonapetostne odjemalce, na eni strani s svojim „zasebnim“ interesom na drugi strani, da bi tako utemeljila svoj pravni interes ob hkratnem vztrajanju pri napačni trditvi o obstoju pomoči.

69      Tožeča stranka trditve Komisije in intervenientke izpodbija in meni, da je ta tožba dopustna.

70      Presoditi je treba, najprej, ali je druga izpodbijana odločba izpodbojni akt, dalje, ali ima tožeča stranka pravni interes, in, nazadnje, ali ima procesno upravičenje v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU.

71      Na prvem mestu, iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da se kot „izpodbojni akti“ v smislu člena 263 PDEU štejejo vse določbe, ki jih sprejmejo institucije Unije, ne glede na obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke. Za ugotovitev, ali ima izpodbijani akt take učinke, se je treba osredotočiti na njegovo vsebino. Te učinke je treba presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina tega akta, ob upoštevanju, po potrebi, okoliščin, v katerih je bil sprejet, in pristojnosti institucije, ki je akt sprejela (glej v tem smislu sodbi z dne 13. februarja 2014, Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, EU:C:2014:70, točki 54 in 55 in navedena sodna praksa, ter z dne 25. oktobra 2017, Romunija/Komisija, C‑599/15 P, EU:C:2017:801, točki 47 in 48). Poleg tega morajo biti v primeru ničnostne tožbe, ki jo, kot v obravnavani zadevi, vloži fizična ali pravna oseba, zavezujoči pravni učinki akta takšni, da lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 37 in navedena sodna praksa).

72      V obravnavani zadevi je druga izpodbijana odločba odločba, v kateri je ugotovljen neobstoj pomoči v smislu člena 4(2) Uredbe 2015/1589, pri čemer ni nobenega dvoma o tem, da je za naslovnico, to je Helensko republiko, pravno zavezujoča v smislu člena 288, četrti odstavek, PDEU.

73      V zvezi s tem Komisija in intervenientka zaman trdita, da druga izpodbijana odločba za tožečo stranko nima zavezujočih pravnih učinkov.

74      Iz ustaljene sodne prakse je namreč razvidno, da člen 15(1) Uredbe 2015/1589 Komisiji nalaga, da mora, ko zainteresirane stranke predložijo dodatne pripombe ali se razumni rok izteče, končati predhodno fazo preučitve, tako da sprejme sklep na podlagi člena 4(2), (3) ali (4) te uredbe, in sicer bodisi sklep o ugotovitvi neobstoja pomoči – kot v obravnavani zadevi – bodisi sklep o nenasprotovanju ali sklep o začetku formalnega postopka preiskave (glej v tem smislu sodbe z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točke od 37 do 40; z dne 16. decembra 2010, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑362/09 P, EU:C:2010:783, točka 63, in z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija, C‑228/16 P, EU:C:2017:409, točka 29). Iz tega nujno izhaja, da ima tak sklep zavezujoče pravne učinke v smislu člena 288, četrti odstavek, PDEU tudi za tako zainteresirano stranko.

75      Poleg tega je Sodišče ob upoštevanju te sodne prakse v zvezi z dejanskim stanjem iz zadeve T‑639/14 RENV razsodilo, da je Komisija s sprejetjem spornega dopisa sprejela akt o ustavitvi postopka, s katerim je odločila, da bo končala predhodni postopek, ki se je začel s pritožbo tožeče stranke, ugotovila, da na podlagi začete preiskave ni bilo mogoče ugotoviti obstoja pomoči v smislu člena 107 PDEU, in zato zavrnila začetek formalnega postopka preiskave, ki ga določa člen 108(2) PDEU. Po njegovem mnenju je Komisija s tem sprejela končno stališče glede predloga tožeče stranke za ugotovitev kršitve členov 107 in 108 PDEU. Pojasnilo je, da je sporni dopis tožeči stranki onemogočil, da predstavi svoje pripombe v formalnem postopku preiskave, zato je ustvaril zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke. Na podlagi tega je ugotovilo, da je ta odločba izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija, C‑228/16 P, EU:C:2017:409, točki 30 in 31 in navedena sodna praksa).

76      Enako je treba ugotoviti za drugo izpodbijano odločbo, katere namen je – kot navaja sama Komisija – nadomestiti tako sporni dopis kot prvo izpodbijano odločbo.

77      Te presoje ni mogoče ovreči s trditvami, ki jih navajata Komisija in intervenientka.

78      Na eni strani se Komisija v utemeljitev svojih trditev ne more utemeljeno sklicevati na sodno prakso, v skladu s katero mora akt, da je izpodbojen, ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej sodbo z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 29 in navedena sodna praksa), saj so te trditve v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točki 75 zgoraj, in dejstvom, da je bil, ker je bil v drugi izpodbijani odločbi postopek s pritožbama tožeče stranke ustavljen, zavrnjen njen predlog za preučitev vprašanja, ali zadevna cena pomeni dodelitev prednosti in ali je treba izid arbitražnega postopka zato opredeliti kot ukrep pomoči.

79      Na drugi strani Komisija in intervenientka ne moreta uspeti s trditvijo, da tožeča stranka ni „zadevna stranka“ ali „zainteresirana stranka“, v katere pravni položaj ni bilo poseženo, ker naj je ne bi varovalo pravo državnih pomoči, in sicer zlasti zato, ker naj bi bilo z drugo izpodbijano odločbo dejansko v celoti ugodeno grški državi, s katero naj bi bila tožeča stranka zamenljiva zaradi svojega statusa javnega podjetja pod nadzorom grških organov.

80      Sodišče se je v skladu s pojmom „zainteresirana stranka“ iz člena 1(h) Uredbe 2015/1589 v sodbi z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija (C‑228/16 P, EU:C:2017:409, točke od 29 do 31), oprlo na širok pojem „zainteresirane“ oziroma „zadevne“ stranke, ki vključuje vsako osebo, v interese katere bi bilo lahko z dodelitvijo pomoči poseženo, vključno z vlagateljico pritožbe, katere pritožba je bila vzrok za začetek faze predhodne preučitve. V obravnavani zadevi je tako poudarilo, da je sporni dopis ustvaril zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, saj ji je onemogočil, da predstavi svoje pripombe v formalnem postopku preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU, kar nujno pomeni, da je priznalo njen status zadevne stranke v smislu iste določbe. Ta presoja se mutatis mutandis uporablja za drugo izpodbijano odločbo, s katero naj bi bil nadomeščen sporni dopis. Torej je treba zavrniti trditev, da Sodišče v svoji sodbi ni preučilo, ali je tožeča stranka zainteresirana oziroma zadevna stranka.

81      Ta presoja je podprta s sodno prakso, v skladu s katero je treba pojem zadevne stranke v smislu člena 108(2) PDEU razlagati široko (sodba z dne 14. novembra 1984, Intermills/Komisija, 323/82, EU:C:1984:345, točka 16). Prav tako uporaba izraza „predvsem“ v členu 1(h) Uredbe 2015/1589 kaže na to, da navedena določba vsebuje zgolj netaksativni seznam oseb, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot zainteresirane stranke, zato se ta pojem nanaša na nedoločeno število naslovnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2019, Copebi, C‑505/18, EU:C:2019:500, točka 34 in navedena sodna praksa). Tako je bilo odločeno, da ta določba ne izključuje, da bi se lahko podjetje, ki ni neposreden konkurent upravičenca do pomoči, štelo za zainteresirano stranko, če uveljavlja, da bi dodelitev pomoči lahko vplivala na njegove interese, in če to podjetje pravno zadostno dokaže, da ima lahko pomoč konkreten vpliv na njegov položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točke od 63 do 65 in navedena sodna praksa).

82      Zato je treba trditev Komisije in intervenientke, da je treba iz pojma zadevne oziroma zainteresirane stranke izključiti osebe, ki niso v konkurenčnem razmerju z domnevnim prejemnikom pomoči, zavrniti.

83      Da je mogoče stranke opredeliti kot zadevne oziroma zainteresirane stranke, namreč zadostuje, da trdijo, da bi dodelitev navedene pomoči lahko vplivala na njihove interese (glej točko 81 zgoraj). To velja za obravnavano zadevo, saj tožeča stranka na eni strani trdi, da je zaradi arbitražne odločbe, s katero je določena zadevna cena, prisiljena intervenientki dodeljevati nezakonite pomoči, zaradi česar ima finančne izgube, na drugi strani pa še, da je zaradi ustavitve postopka z njeno pritožbo, med drugim z drugo izpodbijano odločbo, prikrajšana za možnost uveljavljanja svojih pripomb v zvezi s tem v okviru formalnega postopka preiskave.

84      Iz tega sledi, da ima tožeča stranka – ker v skladu s členom 24(2) v povezavi s členom 12(1), prvi pododstavek, in členom 15(1) Uredbe 2015/1589 trdi, da zadevna cena pomeni pomoč, ki je s členom 107(1) PDEU prepovedana in ki vpliva na njene gospodarske interese – status „zainteresirane stranke“ v smislu člena 1(h) iste uredbe ali „zadevne stranke“ v smislu člena 108(2) PDEU, ki ji izpodbijani akti, s katerimi je bil končan postopek z njenima pritožbama, onemogočajo predložitev pripomb v formalnem postopku preiskave.

85      Trditve Komisije in intervenientke, da druga izpodbijana odločba ne vpliva niti na pravni položaj niti na interese tožeče stranke kot zadevne oziroma zainteresirane stranke, je treba torej zavrniti.

86      Na drugem mestu, iz ustaljene sodne prakse, tudi tiste v zvezi z državnimi pomočmi, je razvidno, da je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le, če ima ta oseba pravni interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Takšen pravni interes predpostavlja, da ima razglasitev ničnosti tega akta lahko sama po sebi pravne posledice in da tožba tako lahko s svojim rezultatom prinese korist stranki, ki jo je vložila. Poleg tega mora ta interes obstajati in biti dejanski ter se presoja na dan, ko je bila tožba vložena (glej v tem smislu sodbi z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točki 55 in 56, ter z dne 7. novembra 2018, BPC Lux 2 in drugi/Komisija, C‑544/17 P, EU:C:2018:880, točki 28 in 29 in navedena sodna praksa).

87      V obravnavani zadevi Komisija in intervenientka izpodbijata obstoj pravnega interesa tožeče stranke, pri čemer navajata večinoma enake razloge kot v utemeljitev svoje neutemeljene trditve, da druga izpodbijana odločba ni izpodbojni akt.

88      Vendar je iz preudarkov, navedenih v točkah od 71 do 85 zgoraj, razvidno, da tožeča stranka s tožbo izpodbija akt, ki posega v njen položaj, saj vpliva na njen pravni položaj in njene interese, zato ji lahko razglasitev njegove ničnosti prinese korist, pa čeprav samo zato, ker bo s tem Komisija v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU morda morala začeti formalni postopek preiskave v smislu člena 108(2) PDEU.

89      V zvezi s tem trditev Komisije in intervenientke, ki se nanašajo na mešanje med grško državo in tožečo stranko, pri čemer se tej pripisuje domnevno zadovoljstvo grških organov z izidom arbitražnega postopka, ter na primerjavo položaja tožeče stranke s položajem lokalnega organa, ni mogoče sprejeti. Tožeča stranka je namreč podrobno pojasnila razloge, iz katerih na eni strani meni, da je arbitražna odločba vplivala na njen ekonomski položaj, saj ji je bilo z njo naloženo zaračunavanje električne energije intervenientki po ceni, nižji od njenih proizvodnih stroškov, na drugi strani pa še, da ji izpodbijana akta, s katerima je bil postopek z njenima pritožbama ustavljen, onemogočata, da bi svoje pripombe predstavila v formalnem postopku preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU. V zvezi s temi trditvami, iz sodne prakse, navedene v točkah 74 in 75 zgoraj, izhaja, da bi lahko morebitna razglasitev ničnosti, med drugim, druge izpodbijane odločbe z obrazložitvijo, da je bila Komisija soočena z dvomi ali resnimi težavami glede obstoja državne pomoči, tožeči stranki prinesla korist, in sicer prav zato, ker bi bila s tem Komisija prisiljena začeti formalni postopek preiskave, v okviru katerega bi se tožeča stranka lahko sklicevala na procesna jamstva, ki so ji podeljena v skladu s členom 108(2) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 52).

90      V zvezi s tem ni mogoče sprejeti trditve Komisije in intervenientke, da zavezujočih pravnih učinkov, s katerimi je poseženo v položaj tožeče stranke, ni mogoče pripisati drugi izpodbijani odločbi, ampak arbitražni odločbi, saj je s prvonavedeno odločbo zavrnjen predlog tožeče stranke, naj se izid arbitražnega postopka opredeli kot ukrep pomoči, tožeča stranka pa Komisiji očita prav to, da je v tej odločbi nezakonito opustila preučitev vprašanja, ali zadevna cena pomeni dodelitev prednosti (glej točko 78 zgoraj). Te presoje ne omaje dejstvo, da je tožeča stranka spor z intervenientko prostovoljno predložila arbitraži, saj to še ne pomeni nujno, da se je vnaprej strinjala z njenim izidom, kar poleg tega dokazuje dejstvo, da je navedeno arbitražno odločbo neuspešno izpodbijala pred Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah).

91      Komisija se ne more utemeljeno sklicevati niti na kršitev pravnega načela, po katerem se ne more nihče sklicevati na lastno napako. Ta trditev je samo še ena različica trditve, s katero se meša položaj tožeče stranke s položajem grške države, pri čemer se prvonavedeni pripisuje morebitno zadovoljstvo grških organov z izidom arbitražnega postopka, zato je prav tako ni mogoče sprejeti. Iz istih razlogov je treba zavrniti trditev intervenientke, da se tožeča stranka napačno in z zlorabo sklicuje na domnevni „zasebni (finančni) interes“, ki ni zavarovan s pravom državnih pomoči, saj se njeni interesi mešajo z interesi grške države, ki jo nadzoruje.

92      Torej je treba ugotoviti, da je tožeča stranka utemeljila pravni interes za vložitev tožbe zoper drugo izpodbijano odločbo.

93      Na tretjem mestu, v zvezi s procesnim upravičenjem tožeče stranke na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU je treba opozoriti, da Komisija ob podpori intervenientke prereka to, da se druga izpodbijana odločba na tožečo stranko tako neposredno kot tudi posamično nanaša v smislu te določbe, zlasti ker naj tožeča stranka ne bi bila niti „zainteresirana stranka“ niti podjetje, konkurenčno intervenientki, na katere položaj na trgu bi lahko znatno vplivala domnevna pomoč.

94      Vendar je treba iz razlogov, pojasnjenih v točkah od 79 do 84 zgoraj, že uvodoma zavrniti vse trditve, s katerimi Komisija in intervenientka izpodbijata to, da ima tožeča stranka status zainteresirane ali zadevne stranke. Torej je treba šteti, da je tožeča stranka za namene opredelitve njenega procesnega upravičenja taka zainteresirana stranka.

95      V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč za priznanje dopustnosti tožbe zoper sklep, sprejet na podlagi člena 4(2) ali (3) Uredbe 2015/1589, zadostuje že to, da je tožeča stranka „zainteresirana stranka“, ki želi s tožbo zavarovati uresničevanje svojih procesnih pravic, ki bi jih imela, če bi bil začet formalni postopek preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU. Natančneje, v okviru tožbe, vložene zoper tak sklep, je njegova zakonitost odvisna od preučitve vprašanja, ali obstajajo resne težave pri opredelitvi obstoja pomoči ali dvomi glede združljivosti take pomoči z notranjim trgom, zaradi katerih je treba začeti formalni postopek preiskave, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane stranke iz člena 1(h) navedene uredbe. Torej se tak sklep neposredno in posamično nanaša na vsako zainteresirano stranko v smislu te določbe, saj lahko taka stranka, ki je upravičena do procesnih jamstev iz člena 108(2) PDEU in člena 6(1) te uredbe, spoštovanje teh procesnih jamstev doseže le, če ima možnost navedeni sklep izpodbijati pred sodiščem Unije. V skladu s to sodno prakso torej poseben status zainteresirane stranke v smislu člena 1(h) navedene uredbe, ki je povezan s posebnim predmetom tožbe, zadostuje za ugotovitev posamičnega nanašanja v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU na tožečo stranko, ki izpodbija sklep, sprejet na podlagi člena 4(2) ali (3) iste uredbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točki 47 in 48 in navedena sodna praksa, ter z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 41).

96      Če so – kot v obravnavani zadevi – ti pogoji izpolnjeni, torej za to, da se tožeči stranki prizna procesno upravičenje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ni treba preučiti vprašanja, o katerem imajo stranke zelo različno mnenje, to je, ali je mogoče tožečo stranko šteti za podjetje, konkurenčno intervenientki. Le v primeru, če bi tožeča stranka izpodbijala utemeljenost sporne odločbe kot take, zgolj dejstvo, da jo je mogoče šteti za „zadevno stranko“ v smislu člena 108(2) PDEU, ne bi moglo zadoščati za to, da se tožba razglasi za dopustno, zato je treba v takem primeru izkazati, da ima poseben status v smislu sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17, str. 223), in zlasti da je pomoč, ki jo obravnava zadevna odločba, znatno prizadela njen položaj na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2005, Komisija/Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C‑78/03 P, EU:C:2005:761, točka 37).

97      V sodni praksi je še pojasnjeno, da tožeča stranka, kadar predlaga razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega na podlagi člena 4(2) ali (3) Uredbe 2015/1589, izpodbija predvsem to, da je Komisija ta sklep sprejela, ne da bi začela formalni postopek preiskave, s čimer naj bi kršila njene procesne pravice. Tožeča stranka lahko v utemeljitev takšne tožbe navede kateri koli tožbeni razlog, s katerim je mogoče dokazati, da bi presoja informacij in elementov, ki jih je Komisija imela ali bi jih lahko imela v predhodni fazi preučitve, morala povzročiti resne težave pri ugotavljanju obstoja državne pomoči ali dvome o združljivosti take pomoči z notranjim trgom, pri čemer to ne povzroči spremembe predmeta tožbe ali spremembe pogojev dopustnosti. Nasprotno, prav obstoj takih dvomov je dokaz, ki ga je treba predložiti, da bi se dokazalo, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU in člena 6(1) Uredbe 2015/1589 (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 59 in navedena sodna praksa; z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija, C‑817/18 P, EU:C:2020:637, točka 81, in z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točki 45 in 46).

98      Torej je treba v primeru tožbe, s katero se izpodbija zakonitost sklepa, sprejetega na podlagi člena 4(2) ali (3) Uredbe 2015/1589, ne da bi bil začet formalni postopek, načeloma preučiti vse očitke in trditve, ki jih tožeča stranka uveljavlja v okviru navedenih tožbenih razlogov, da se tako presodi, ali omogočajo ugotovitev, da so obstajale resne težave ali dvomi, zaradi katerih bi morala Komisija začeti navedeni postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točke 45, 46 in 49 in navedena sodna praksa).

99      V obravnavani zadevi Komisija prereka to, da je namen te tožbe zgolj sklicevanje na dvome in zavarovanje procesnih jamstev tožeče stranke v okviru formalnega postopka preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU. V bistvu pojasnjuje, da je namen razlogov za razglasitev ničnosti, navedenih v utemeljitev te tožbe, dejansko izpodbijati utemeljenost druge izpodbijane odločbe, zato bi morala tožeča stranka dokazati procesno upravičenje v smislu sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17, str. 223), in zlasti znaten vpliv na položaj, ki ga ima na trgu kot konkurenčno podjetje.

100    Drži sicer, da tožba v zadevi T‑740/17 nasprotno od tožb v zadevah T‑639/14 RENV in T‑352/15 ne vsebuje ločenega uvodnega dela pred razlogi za razglasitev ničnosti, v katerem bi bil pojasnjen namen te tožbe, to je sklicevanja na „dvome“ ali „resne težave“. Vendar nič manj ne drži, da je v njenih točkah 35 in 36 v okviru dopustnosti napoteno na sodno prakso v zvezi s pojmom „resne težave“. Poleg tega drugi in od četrti do sedmi razlog za razglasitev ničnosti vsebujejo podobna izrecna napotila, v katerih je pojasnjeno, da je njihov namen dokazati obstoj „[resnih] dvomov“ ali „resnih težav“, zaradi katerih bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave (glej točke 65, 91, 116, 129, 143, 148, 163, 187, 205 in 225 iste tožbe). Ta presoja ni omajana zaradi dejstva, da podobno pojasnilo manjka v predstavitvi prvega in tretjega tožbenega razloga, saj sta ta tožbena razloga, torej domnevna kršitev zahtev, ki izhajajo iz sodbe z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija (C‑228/16 P, EU:C:2017:409), na eni strani in obveznosti skrbne in celovite obrazložitve in preučitve obravnavane zadeve na drugi, predvsem formalna in postopkovna ter se navezujeta prav na dolžnost Komisije, da obrazloži neobstoj dvomov glede obstoja državne pomoči ali resnih težav pri preučitvi spisa.

101    Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba ugotoviti, da je ta tožba, ker se z njo želi doseči varstvo procesnih jamstev tožeče stranke, ki bi jih kot zadevna stranka imela v primeru začetka formalnega postopka preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU, dopustna.

102    S tega vidika je treba šteti, da se z razlogi za razglasitev ničnosti zatrjuje, da obstajajo dvomi v smislu člena 4(3) in (4) Uredbe 2015/1589 ali resne težave v smislu sodne prakse (glej v tem smislu sodbi z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točka 328, in z dne 9. septembra 2020, Kerkosand/Komisija, T‑745/17, EU:T:2020:400, točka 106), zaradi katerih bi Komisija morda morala začeti formalni postopek preiskave. V tem okviru in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 97 zgoraj, ni pomembno, da nekateri od teh tožbenih razlogov vsebujejo navedbe o (očitni) kršitvi pravnega pravila ali očitke, katerih namen je ugotoviti (očitno) napako pri presoji, saj priznanje take kršitve ali take napake nujno pomeni, da so obstajali dvomi ali resne težave (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2011, Belgija/Deutsche Post in DHL International, C‑148/09 P, EU:C:2011:603, točke od 58 do 66).

103    Treba je torej ugotoviti, da ima tožeča stranka procesno upravičenje v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU in da je treba tožbo obravnavati kot dopustno, ne da bi bilo treba preučiti, ali je druga izpodbijana odločba „predpis“.

2.      Vsebinska presoja

a)      Razlogi za razglasitev ničnosti in obseg nadzora nad vsebinsko zakonitostjo

104    Tožeča stranka v utemeljitev te tožbe navaja sedem razlogov za razglasitev ničnosti.

105    Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga Komisiji očita, da je napačno razložila sodbo z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija (C‑228/16 P, EU:C:2017:409).

106    Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga Komisiji očita, da ni pravilno izpolnila obveznosti, ki so ji naložene s členom 24(2) Uredbe 2015/1589, in da je zlasti kršila njeno pravico do izjave, kot ji je zagotovljena s členom 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

107    Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga zatrjuje nezadostno in protislovno obrazložitev ter kršitev obveznosti preučitve upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin v zvezi z oceno, da so bili v arbitražnem sporazumu med drugim opredeljeni „jasni in objektivni parametri“.

108    Tožeča stranka se v četrtem tožbenem razlogu sklicuje na „očitno“ napačno uporabo prava pri uporabi merila preudarnega zasebnega vlagatelja ter pri razlagi člena 107(1) in člena 108(2) PDEU zaradi ugotovitve, da je zadevna cena „logična posledica“ teh parametrov.

109    Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom na eni strani zatrjuje „očitno“ napačno uporabo prava pri razlagi in uporabi členov 107 in 108 PDEU glede ugotovitve, da Komisiji ni bilo treba opraviti zapletenih ekonomskih presoj, na drugi strani pa „očitno“ napačno uporabo prava in očitno napako pri presoji dejstev, ker naj Komisija ne bi preučila elementov, odločilnih za ugotovitev obstoja državne pomoči.

110    Tožeča stranka s šestim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija kršila člena 107(1) in 108(2) PDEU, ker je storila očitne napake pri presoji dejstev v zvezi z možnostjo uporabe merila preudarnega zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu (prvi del) in v zvezi z uporabo navedenega merila (drugi del).

111    Tožeča stranka s sedmim tožbenim razlogom Komisiji očita, da je očitno napačno uporabila pravo pri razlagi in uporabi člena 107(1) PDEU, da je kršila obveznost obrazložitve ter da je storila očitno napako pri presoji dejstev, ker ni preučila njene prve pritožbe na podlagi člena 108(2) PDEU, in sicer z obrazložitvijo, da je ta po sprejetju arbitražne odločbe postala brezpredmetna.

112    V zvezi z obsegom nadzora zakonitosti, ki ga mora v zvezi s tem opraviti Splošno sodišče, je treba opozoriti, da člen 108(3) PDEU in člen 4 Uredbe 2015/1589 določata fazo predhodne preučitve priglašenih ukrepov pomoči. Komisija na koncu te faze ugotovi, da ta ukrep bodisi ne pomeni pomoči bodisi spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU. V drugem primeru lahko ni dvomov o združljivosti navedenega ukrepa z notranjim trgom ali pa dvomi o tem obstajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 43).

113    Kadar Komisija ob koncu faze predhodne preučitve sprejme sklep, s katerim ugotovi, da državni ukrep ne pomeni pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, s tem implicitno zavrne začetek formalnega postopka preiskave. To načelo se uporablja tako v primeru, ko Komisija sklep sprejme, ker meni, da je pomoč združljiva z notranjim trgom v smislu člena 4(3) Uredbe 2015/1589, torej tako imenovani „sklep o nenasprotovanju“, kot tudi v primeru, ko po njenem mnenju ukrep – kot v obravnavani zadevi – ne spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU in torej ni državna pomoč v smislu člena 4(2) iste uredbe (glej v tem smislu sodbi z dne 16. marca 2021, Komisija/Poljska, C‑562/19 P, EU:C:2021:201, točka 50 in navedena sodna praksa, ter z dne 19. junija 2019, Ja zum Nürburgring/Komisija, T‑373/15, EU:T:2019:432, točka 111 in navedena sodna praksa).

114    Nasprotno pa je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da mora Komisija, če po prvotni preučitvi v okviru postopka iz člena 108(3) PDEU ne more ugotoviti, da zadevni državni ukrep bodisi ni „pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU ali da – če ga je treba opredeliti kot pomoč – je združljiv s Pogodbo DEU, ali če v tem postopku ni mogla rešiti vseh resnih težav, ki so nastale pri presoji združljivosti obravnavanega ukrepa, začeti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, ne da bi v zvezi s tem imela diskrecijsko pravico. Ta obveznost ustreza obveznosti, določeni s členom 4(4) Uredbe 2015/1589, v skladu s katerim mora Komisija začeti postopek iz člena 108(2) PDEU, če obstajajo dvomi o združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točki 113 in 185 in navedena sodna praksa; sklep z dne 25. junija 2019, Fred Olsen/Naviera Armas, C‑319/18 P, neobjavljen, EU:C:2019:542, točka 30, in sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 57).

115    Pojem resnih težav ustreza pojmu dvomov (glej v tem smislu sodbi z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točka 328, in z dne 9. septembra 2020, Kerkosand/Komisija, T‑745/17, EU:T:2020:400, točka 106) in je objektiven pojem. Obstoj takih težav je treba ugotavljati ne samo na podlagi okoliščin sprejetja sklepa Komisije ob koncu predhodne preučitve, temveč tudi na podlagi presoj, na katere se je Komisija oprla. Iz tega je mogoče sklepati, da je zakonitost sklepa o nenasprotovanju, ki temelji na členu 4(3) Uredbe 2015/1589, odvisna od vprašanja, ali bi presoja informacij in elementov, ki jih je Komisija imela na voljo ali bi jih lahko imela na voljo v predhodni fazi preučitve priglašenega ukrepa, morala objektivno povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom, ker je treba v primeru takih dvomov začeti formalni postopek preiskave, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane stranke iz člena 1(h) iste uredbe (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija, C‑817/18 P, EU:C:2020:637, točki 79 in 80 in navedena sodna praksa, ter z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 58 in navedena sodna praksa).

116    V sodni praksi je bilo namreč v zvezi s tem še pojasnjeno, da je treba zakonitost takega sklepa presoditi glede na informacije, ki bi jih Komisija lahko imela na voljo, ko je ta sklep izdala, informacije, ki bi jih Komisija „lahko imela na voljo“, pa vključujejo informacije, ki se zdijo upoštevne pri presoji, ki jo je treba izvesti, in ki bi jih lahko pridobila, če bi jih zahtevala v fazi predhodne preučitve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točki 70 in 71).

117    Dokaz o obstoju resnih težav ali dvomov mora predložiti tožeča stranka in je lahko v obliki sklopa ujemajočih se indicev, pri čemer lahko med drugim trdi in dokaže, da je preučitev, ki jo je Komisija opravila v postopku predhodne preučitve, nezadostna ali da ni celovita (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija, C‑817/18 P, EU:C:2020:637, točka 82 in navedena sodna praksa, ter z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točki 59 in 60 in navedena sodna praksa).

118    Ob upoštevanju pojmov „dvomi“ ali „resne težave“ v smislu sodne prakse, navedene v točkah od 112 do 116 zgoraj, je treba skupaj preučiti tretji, četrti in peti tožbeni razlog v delih, v katerih se z njimi izpodbija druga izpodbijana odločba, ker naj v njej ne bi bilo v zadostni meri odgovorjeno na pritožbi tožeče stranke, čeprav naj bi se v njiju zatrjevalo, da je bila z arbitražno odločbo z določitvijo zadevne cene intervenientki podeljena prednost, ki se ne ujema s tržnimi pogoji, in ker je bil z njo kljub temu zavrnjen začetek formalnega postopka preiskave.

b)      Tretji, četrti in peti tožbeni razlog

1)      Povzetek glavnih trditev strank v okviru tretjega tožbenega razloga

119    Tožeča stranka v utemeljitev tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na nezadostno in protislovno obrazložitev ter kršitev obveznosti preučitve upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, v bistvu trdi, da je Komisija v točki 48 druge izpodbijane odločbe napačno razložila vsebino druge pritožbe, ki se ni nanašala na vprašanje, ali to, da se je strinjala s predložitvijo spora v reševanje arbitraži, pomeni državno pomoč, ampak na vprašanje, ali zadevna cena, naložena z arbitražno odločbo, pomeni tako pomoč. Ker pa ni bila dovolj pojasnjena presoja pravnih in dejanskih elementov ter razlogov za spremembo pristopa Komisije v primerjavi s pristopom iz Sklepa 2010/460/ES z dne 19. novembra 2009 o državni pomoči C 38/A/04 (ex NN 58/04) in C 36/B/06 (ex NN 38/06) Italije za Alcoa Trasformazioni (notificirano pod dokumentarno številko C(2009) 8112) (UL 2010, L 227, str. 62, v nadaljevanju: Sklep Alcoa), naj bi bila obrazložitev druge izpodbijane odločbe nezadostna in protislovna. Po mnenju tožeče stranke se je Komisija, ker ni preverila utemeljenosti načina izračuna in zneska zadevne cene ter je zgolj ugotovila, da je ob upoštevanju parametrov, zaradi katerih se je strinjala s predložitvijo spora v reševanje arbitraži, ravnala kot preudaren zasebni vlagatelj, bistveno oddaljila od svojega pristopa iz točke 154 obrazložitve Sklepa Alcoa, ne da bi to spremembo posebej obrazložila.

120    Tožeča stranka meni, da je v točki 43 druge izpodbijane odločbe napačno navedeno, da so bili v arbitražnem sporazumu, na podlagi katerega je moralo arbitražno sodišče „posodobiti“ in „prilagoditi“ osnutek pogodbe o dobavi električne energije ter na podlagi tega določiti cenovne pogoje, ki se uporabljajo, določeni „jasni in objektivni“ parametri, čeprav bi bilo treba za zadostno obrazložitev skrbno in resno presoditi te parametre. Pri tem navaja, da je v točki 42 navedene odločbe zgolj napoteno na „temeljna načela določanja cen električne energije za visokonapetostne odjemalce“ in na to, da je morala v skladu z arbitražnim sporazumom arbitražna odločba zagotavljati, da cenovni pogoji ustrezajo ne samo značilnostim porabe intervenientke, ampak morajo tudi „vsaj“ pokriti stroške tožeče stranke. Izpodbija „jasnost in objektivnost“ teh parametrov, zlasti glede na potrebo po tem, da se cenovni pogoji določijo z aritmetičnim izračunom, in glede na nenatančnost izraza „vsaj“. Pa tudi če razlaga navedenih meril ne bi bila dvoumna, naj bi ostal način, kako jih med seboj kombinirati, popolnoma nedoločen in subjektiven. Poleg tega tožeča stranka še poudarja, da se v arbitražnem sporazumu z intervenientko nista strinjali o tem, ali bi moralo arbitražno sodišče upoštevati arbitražno odločbo št. 8/2010 ali ne in ali bi moralo „posodobiti“, „prilagoditi“ ali „določiti“ cenovne pogoje za obdobje pred 6. junijem 2011 ali po njem. Tako naj arbitražno sodišče še zdaleč ne bi imelo na voljo „jasnih in objektivnih parametrov“, ampak naj bi se oprlo na akte, katerih razlaga naj bi bila zelo negotova in naj bi omogočala polje proste presoje. Komisija naj ne bi opravila skrbne analize teh parametrov in dovolj pojasnila svoje ugotovitve, da so ti parametri „jasni in objektivni“. To še toliko bolj drži, ker naj ne bi bila dovolj obrazložena trditev, da navedeni „jasni in objektivni […] parametri omejujejo polje proste presoje, ki jo ima arbitražno sodišče“ (točki 39 in 42 druge izpodbijane odločbe). Komisija naj ne bi pojasnila, niti ali je bila ta „omejitev“ neposredna posledica teh parametrov, niti da je bila z njimi izključena prosta presoja arbitražnega sodišča, niti v čem je bila ta presoja omejena.

121    Tožeča stranka meni, da sploh ni obrazložena trditev iz točke 45 druge izpodbijane odločbe, to je, da zadevna cena pomeni „logično posledico“ zadevnih parametrov. Pri tem navaja, da taka trditev zlasti ni združljiva z ugotovitvijo, da je ravnala kot preudaren zasebni vlagatelj, ker se je strinjala s predložitvijo spora v reševanje arbitraži. Po njenem mnenju ni mogoče za preudarno šteti odločitve za arbitražo, če se vnaprej napoveduje, da bo njen izid neugoden za tistega, ki je to odločitev sprejel, to je v obravnavani zadevi določitev cene, ki ne pokrije njenih stroškov. Druga izpodbijana odločba naj bi tako vsebovala očitno protislovno obrazložitev, zaradi katere je še bolj poudarjena obveznost Komisije, da vsebinsko preuči vprašanje, ali zadevna cena pomeni državno pomoč.

122    Komisija ob podpori intervenientke odgovarja, da želi tožeča stranka z večino trditev izpodbijati utemeljenost razlogovanja iz druge izpodbijane odločbe, zato so brezpredmetne in jih je treba zavrniti. Po njenem mnenju tožeča stranka napačno razlaga Sklep Alcoa, v katerem metode „časovno tehtanega povprečja cen“ ni uporabila kot metodo, ki se na splošno uporablja za določitev tržne cene dobave električne energije. Pri tem trdi, da ji sicer ni bilo treba zagotoviti združljivosti razlogovanja iz točk od 23 do 49 druge izpodbijane odločbe s Sklepom Alcoa, vendar sta v obravnavani zadevi dejansko združljivi. Trditve, s katerimi tožeča stranka izpodbija zlasti jasnost in objektivnost zadevnih parametrov, naj se ne bi nanašale na neobrazložitev, ampak naj bi bilo z njimi izraženo njeno nestrinjanje z razlogi za sprejetje druge izpodbijane odločbe. Vsekakor naj bi obrazložitev te odločbe tožeči stranki omogočala izpodbijanje njene utemeljenosti, Splošnemu sodišču pa izvajanje nadzora. V točkah od 26 do 38 iste odločbe naj bi bilo namreč obsežno pojasnjeno, zakaj je odločitev tožeče stranke, da se strinja s predložitvijo spora v reševanje arbitraži, za zasebnega vlagatelja razumna.

2)      Povzetek glavnih trditev strank v okviru četrtega tožbenega razloga ter prvega in drugega dela petega tožbenega razloga

123    Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom Komisiji očita, da je napačno uporabila pravo pri razlagi in uporabi merila preudarnega zasebnega vlagatelja, člena 107(1) in člena 108(2) PDEU ter da je storila očitne napake pri presoji dejstev, ker je ugotovila, da je zadevna cena, kot je bila določena v arbitražni odločbi, „logična posledica parametrov, pravilno opredeljenih v arbitražnem sporazumu“.

124    Po navedbah tožeče stranke v bistvu niti v točki 42 druge izpodbijane odločbe niti v arbitražnem sporazumu niti v odločbah RAE št. 692/2011 in 798/2011 niso pojasnjeni „jasni in objektivni parametri“, s katerimi bi bila omejena prosta presoja arbitrov, ali elementi, na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti bodisi značilnosti porabe intervenientke, vključno z načinom izračuna stroškov za oskrbo, ki jih nosi in so povezani s temi značilnostmi, bodisi stroške in ure, ko se zaračunavata visoka in nizka cena, ter še manj izračun vseh sestavnih delov skupnih resničnih stroškov, ki jih nosi v okviru te oskrbe, da bi lahko na podlagi tega ugotovili, da je bila zadevna cena „logična posledica“ teh značilnosti. Posebej še trdi, da Komisija ni pojasnila razlogov, iz katerih bi lahko ta cena izhajala iz „temeljnih načel določanja cen“, čeprav metoda in podatki, uporabljeni za izračun, presegajo okvir odločbe št. 692/2011, v kateri se upoštevajo samo napačno izračunani stroški proizvodnje električne energije iz lignita, ne da bi bili vključeni stroški, nastali zaradi oskrbe z električno energijo na obveznem veleprodajnem trgu. Ob tem pojasnjuje, da je Komisiji predložila izračun cene na podlagi svojih resničnih stroškov, to je 72,42, 80,55 oziroma 77,33 EUR/MWh za leta 2011, 2012 oziroma 2013. Prav tako bi za ta leta izračun bodisi po metodi, ki jo je uporabila večina arbitrov, torej na podlagi stroškov proizvodnje lignita (62,06, 61,74 oziroma 71,37 EUR/MWh), bodisi po metodi časovno tehtane povprečne cene, ki izhaja iz obveznega veleprodajnega trga (69,10, 72,77 oziroma 75,13 EUR/MWh), za katero meni, da je najustreznejša, privedel do precej višjih cen, če bi bili uporabljeni pravilni podatki v zvezi z njenimi stroški.

125    Tožeča stranka je iz tega izpeljala, da je Komisija napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji ter bi zato morala pri presoji imeti resne težave in začeti formalni postopek preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU.

126    Tožeča stranka v okviru prvega in drugega dela petega tožbenega razloga Komisiji v bistvu očita, da je ravnala v nasprotju z merilom zasebnega vlagatelja, ker ni namesto arbitražnega sodišča opravila zapletenih ekonomskih presoj za namene uporabe navedenega merila in preverjanja, ali zadevna cena ustreza običajnim tržnim pogojem.

127    Tožeča stranka meni, da je Komisija „očitno“ napačno uporabila pravo pri razlagi in uporabi členov 107 in 108 PDEU, ker je menila, da ji za opredelitev, ali zadevna cena vključuje dodelitev državne pomoči, ni treba opraviti zapletenih ekonomskih presoj. Po njenem mnenju je Komisija napačno ocenila, da ji ni treba preveriti, ali se navedena cena „sklada s tržnimi pogoji“, še zlasti ali pokriva njene stroške, in da te presoje ne more opraviti namesto arbitražnega sodišča.

128    Komisija naj bi namreč „očitno“ napačno uporabila pravo, ker je menila, da ne more po zgledu sodišča zadnje stopnje „naknadno nadomestiti“ presoje arbitražnega sodišča v zvezi z izračunom zadevne cene. V drugi izpodbijani odločbi naj bi priznala, da je arbitražno sodišče sodni organ, pri čemer naj ne bi ponovila napačne trditve iz spornega dopisa, v skladu s katero naj arbitražne odločbe ne bi bilo mogoče pripisati grški državi. To presojo naj bi potrjevalo zlasti dejstvo, da bi bilo treba arbitražno sodišče pri RAE v skladu s členom 37 zakona št. 4001/2011 opredeliti kot sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU. Ta napaka naj bi bila še toliko očitnejša glede na druge možnosti, ki so na voljo in zajemajo bodisi tožbo pri rednih sodiščih bodisi poskus sporazumne rešitve spora. Tožeča stranka namreč meni, da Komisija v vsakem od teh primerov ne bi mogla zgolj preučiti, ali je z izbiro ene od teh možnosti ravnala kot zasebni vlagatelj, ampak bi morala preučiti izid izbranega postopka. Zato bi morala Komisija po njenem mnenju imeti resne težave v zvezi z vprašanjem, ali zadevna cena pokrije vsaj njene stroške in ali se sklada s tržnimi pogoji.

129    Komisija ob podpori intervenientke v zvezi s četrtim tožbenim razlogom v bistvu odgovarja, da je upravičeno ugotovila, da arbitražni sporazum vsebuje jasne in objektivne parametre (točke od 20 do 22 in 42 druge izpodbijane odločbe). Izpodbija trditev, da bi bilo mogoče merilo preudarnega zasebnega vlagatelja spoštovati le, če bi bili parametri arbitražnega sporazuma udejanjeni tako, da bi iz njih samodejno izhajala ustrezna cena. Če bi bilo tako, tožeča stranka in intervenientka ne bi imeli nobenega razloga za uporabo arbitražnega postopka, ampak bi se bili sposobni o navedeni ceni dogovoriti neposredno. Poleg tega naj bi bilo popolnoma logično in predvidljivo, da se vprašanja, predložena v arbitražo, razlagajo različno. V drugi izpodbijani odločbi naj bi bilo torej upravičeno ugotovljeno, da je tožeča stranka v arbitražnem sporazumu sprejela jasne in objektivne parametre za določitev cene, ki jo je mogoče zahtevati, enako kot bi to storil zasebni vlagatelj, in da je bila logična posledica navedenih parametrov določitev zadevne cene z arbitražno odločbo. Komisija ob upoštevanju dolgotrajnega spora med tožečo stranko in intervenientko, ki je privedel do arbitraže na podlagi teh parametrov, torej meni, da je morala presoditi, ali je tožeča stranka ravnala kot preudaren zasebni vlagatelj – ali celo kot zasebni prodajalec ali upnik (točke 34 in od 36 do 38 druge izpodbijane odločbe) – da bi na podlagi tega ugotovila neobstoj prednosti, dodeljene intervenientki, zaradi skladnosti zadevne cene z običajnimi tržnimi pogoji.

130    Tožeča stranka naj bi od nje zahtevala samo ponovni izračun zadevne cene na podlagi elementov in metod, za katere sama meni, da so pravilni, s čimer bi bilo merilo zasebnega vlagatelja izničeno. Ker pa se je tožeča stranka po zgledu zasebnega vlagatelja prostovoljno strinjala s predložitvijo spora v reševanje arbitraži in je podpisala arbitražni sporazum, ki je vseboval zadevne parametre, naj bi bil izid navedene arbitraže, to je zadevna cena, lahko zgolj skladen s tržnimi pogoji, saj naj bi logično izhajal iz parametrov arbitražnega sporazuma. Tožeča stranka naj dejansko ne bi predlagala uporabe prava državnih pomoči, ampak naj bi želela ponovno preučitev zadeve, o kateri je odločalo arbitražno sodišče, čeprav naj s svojim predlogom ne bi uspela, kot v enakem položaju lahko ne bi uspel zasebni vlagatelj. Komisija torej trdi, da je pravilno uporabila merilo preudarnega zasebnega vlagatelja, člen 107(1) in člen 108(2) PDEU, ker je menila, da se izid arbitraže in s tem zadevna cena kot logična posledica jasnih in objektivnih parametrov iz arbitražnega sporazuma skladata s tržnimi pogoji.

131    Intervenientka v bistvu pojasnjuje, da je arbitražni sporazum rezultat svobodne volje tožeče stranke po dolgih pogajanjih z intervenientko ter da so ga odobrili pravna služba, upravni odbor in generalna skupščina tožeče stranke, zato naj bi njeni očitki pomenili zlorabo in naj bi bili v nasprotju s splošnim pravnim načelom, po katerem se ne more nihče sklicevati na lastno opustitev ali nezakonitost (nemo auditur propriam turpitudinem allegans). Pri tem navaja, da navedeni arbitražni sporazum vsebuje jasne in objektivne parametre, s katerimi so razumno opredeljeni tako obseg pristojnosti arbitražnega sodišča kot tudi smernice, na katerih je morala temeljiti arbitražna odločba, pri čemer je napoteno na odločbo RAE št. 692/2011, v kateri so celovito, izčrpno in zavezujoče opredeljena temeljna načela določanja cen, ne da bi tožeča stranka to odločbo izpodbijala s pravnimi sredstvi pri grških sodiščih. Intervenientka trdi, da sta Komisija in Helenska republika vsebino te odločbe odobrili kot osnovo za izoblikovanje cen, ki se uporabljajo v razmerah liberaliziranega trga električne energije, in je bila vključena v zakonik o oskrbi z električno energijo, na podlagi katerega se je tožeča stranka pri EEA zavezala, da se bo z njo pogajala. Poleg tega še trdi, da je odločba RAE št. 798/2011 odločba ad hoc, ki se nanaša na osnutek pogodbe o dobavi električne energije med tožečo stranko in intervenientko ter vsebuje podrobna navodila v zvezi s pogoji, ki so v taki pogodbi dovoljeni. Nazadnje še poudarja, da sta se s tožečo stranko v skladu z odločbo št. 692/2011 dogovorili, da morajo pogoji dobave električne energije ustrezati njenemu profilu porabe in pokriti vsaj stroške tožeče stranke. Zato meni, da je bil arbitražni sporazum dovolj jasen in objektiven za opredelitev zavezujočih parametrov za določitev razumne cene in razumnih pogojev dobave, ki bi jih kot prodajalec ali kupec električne energije zahteval vsak preudaren podjetnik, da bi si tako zagotovil pravično presojo arbitražnega sodišča. Natančneje, tožeča stranka naj ne bi mogla trditi, da je zadevna cena nižja od njenih stroškov, čeprav ni svojih stroškovnih elementov predložila niti arbitražnemu sodišču niti v okviru pritožb niti v tem postopku. Vsekakor naj bi bila zadevna cena sicer nižja od cene, ki jo je predlagala tožeča stranka, vendar hkrati višja od cene, ki jo je predlagala intervenientka, zato naj bi bili obe stranki s svojima predlogoma enako neuspešni. To naj bi bilo potrjeno z dejstvom, da je tožeča stranka v pogodbi o dobavi, podpisani za obdobje od 1. julija 2016, sprejela ceno, še nižjo od cene, določene v arbitražni odločbi, to je 32 EUR/MWh.

132    Komisija v zvezi s prvim in drugim delom petega tožbenega razloga v bistvu trdi, da v drugi izpodbijani odločbi ni menila, da ji ni treba opraviti zapletenih ekonomskih presoj.

133    Po mnenju Komisije je pravilo, po katerem je morala oceniti obstoj gospodarske prednosti, merilo preudarnega zasebnega vlagatelja. Ker se je tožeča stranka strinjala s predložitvijo spora v reševanje arbitraži, enako kot bi to v okoliščinah obravnavane zadeve storil zasebni vlagatelj, naj intervenientki ne bi bila dodeljena prednost. V takem primeru bi bil izid arbitraže, to je zadevna cena, za intervenientko enak, tudi če bi bil na mestu tožeče stranke zasebni vlagatelj, kar pomeni, da je bil nujno dosežen pod običajnimi tržnimi pogoji. Komisija ob upoštevanju svojih trditev, navedenih v točki 130 zgoraj, meni, da je pravilno presodila, prvič, v točki 44 druge izpodbijane odločbe, da za ugotovitev, da intervenientki ni bila dodeljena prednost, ni treba ugotoviti, ali se zadevna cena sklada s tržnimi pogoji, in, drugič, v točki 45 navedene odločbe, da ji ni bilo treba preučiti vseh podrobnosti izračuna navedene cene. Po njenem mnenju dejstvo, da je tožeča stranka v odnosu do intervenientke ravnala kot zasebni vlagatelj, ni nikakor povezano z vprašanjem, ali je arbitražno sodišče zadevno ceno določilo v skladu z elementi in metodami, za katere tožeča stranka meni, da so pravilni, saj se ta lahko z arbitražno odločbo – kot kateri koli drug zasebni vlagatelj, ki s svojimi predlogi ne bi uspel – ne strinja. Protislovna naj bi bila trditev tožeče stranke, da ji je bila cena z navedeno arbitražno odločbo „vsiljena“, čeprav naj bi povsem prostovoljno kot zasebna pogodbenica podpisala arbitražni sporazum, ki je podlaga zanjo.

134    Komisija meni, da uporaba merila zasebnega vlagatelja še ne pomeni, da se mora tožeča stranka za arbitražo odločiti na podlagi predhodne ekonomske študije, v kateri se z arbitražo povezana gospodarska prednost primerja z gospodarsko prednostjo, povezano z uporabo drugih možnosti, ki jih ima na voljo za rešitev spora. Precej ekonomskih odločitev naj bi večinoma temeljilo na kvalitativnih ocenah, kot je v obravnavani zadevi tista glede potrebe po hitri rešitvi spora, ne pa na kvantitativnih ocenah na podlagi ekonomske študije v zvezi s prihodnjo donosnostjo podjetja po kapitalskem vložku. Na podlagi merila zasebnega vlagatelja naj bi se taka predhodna študija zahtevala le za transakcije in operacije, za uresničitev katerih jo preudarni zasebni vlagatelji običajno zahtevajo, kar naj v primeru predložitve spora v reševanje arbitraži, kot je to v obravnavani zadevi, ne bi veljalo.

135    Komisija meni– ker je bilo spoštovano merilo zasebnega vlagatelja in torej intervenientki ni bila dodeljena prednost – da ni imela nobenega razloga za to, da bi naknadno nadomestila presojo arbitražnega sodišča s svojo presojo. Nasprotno pa meni, da je, če odločba arbitražnega sodišča ali rednega državnega sodišča pomeni dodelitev državne pomoči, pristojna za sprejetje negativne odločbe, ki ima prednost pred tako odločbo. Poleg tega naj bi bile trditve tožeče stranke v zvezi s tem, da ima arbitražno sodišče status sodišča in da je mogoče arbitražno odločbo pripisati grški državi, brezpredmetne, saj druga izpodbijana odločba temelji zgolj na neobstoju prednosti. Vsekakor naj ne bi bil odgovor na vprašanje, ali je mogoče arbitražno sodišče obravnavati kot sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU, nikakor povezan z obstojem take prednosti.

136    Komisija meni, da se z očitki, da ni preučila upoštevnega regulativnega okvira, organizacije in delovanja trga, velikega pomena profila porabe intervenientke, stroškovnih elementov družbe DEI in metodologije, uporabljene za določitev njenih stroškov, ter z očitkom arbitražnemu sodišču, da je napačno izračunalo zadevno ceno, izpodbija izključno arbitražna odločba, ne da bi bilo pri tem pokazano, da tožeča stranka ni ravnala kot zasebni vlagatelj. Vendar naj bi bil v drugi izpodbijani odločbi neobstoj prednosti ugotovljen na podlagi uporabe merila zasebnega vlagatelja. Vsekakor naj bi bila iz navedene odločbe razvidna preučitev upoštevnih elementov v zvezi s tem ob upoštevanju na primer, prvič, regulativnega okvira trga električne energije v Grčiji (točke 18, 20, 21, 29, 33, 37, 40 in 41 ter opombe št. 5, 6 in od 13 do 18), drugič, profila porabe intervenientke (točka 31 in opomba št. 3), tretjič, značilnosti tožeče stranke kot proizvajalke in dobaviteljice električne energije (točka 30 in opomba št. 7) ter, četrtič, splošnih okoliščin spora med tožečo stranko in intervenientko (oddelka 2.1 in 2.2 ter točke od 34 do 38 in 42). Tožeča stranka pa naj ne bi izpodbijala presoje teh parametrov v okviru uporabe merila zasebnega vlagatelja, ampak naj bi izpodbijala samo zadevno ceno. Komisija zato ugotavlja, da je izid arbitraže preučila ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

137    Intervenientka izpodbija poskus, da bi Komisijo in Splošno sodišče spremenili v sodišči za nadzor nad arbitražno odločbo. Tožeča stranka naj ne bi dokazala, da ni ravnala kot zasebni vlagatelj, in sicer tako v času odločitve, da se spor razreši z arbitražo pod pogoji arbitražnega sporazuma, kot tudi med arbitražnim postopkom. Poleg tega naj bi bila z arbitražno odločbo določena cena, ki je veliko višja od cene, za katero je intervenientka menila, da je ustrezna in pravična. Ker pa se v skladu z grškim pravom arbitražna odločba obravnava kot enakovredna sodni odločbi in je izvršljiva, naj bi se odpovedala njenemu izpodbijanju pri pristojnih sodiščih.

3)      Presoja Splošnega sodišča

i)      Povzetek upoštevnih preudarkov iz druge izpodbijane odločbe

138    Glede uporabe načela zasebnega gospodarskega subjekta (glej sodbo z dne 6. marca 2018, Komisija/FIH Holding in FIH Erhvervsbank, C‑579/16 P, EU:C:2018:159, točka 45 in navedena sodna praksa) in obstoja prednosti, na kar se nanašajo tretji, četrti in peti tožbeni razlog, je iz točk od 37 do 48 druge izpodbijane odločbe razvidno, da bi po mnenju Komisije preudaren gospodarski subjekt v tržnem gospodarstvu, ki bi bil v položaju družbe DEI – ob upoštevanju okoliščin, v katerih je nastal spor med tožečo stranko in intervenientko, njegove dolgotrajnosti in neverjetnosti, da bi tožeča stranka lahko s svojimi predlogi v sprejemljivem času uspela pred rednimi sodišči – izbral arbitražo, da bi tako izterjal vsaj del neplačanega dolga, in bi se strinjal s tem, da ceno, ki se bo uporabljala, določi arbitražno sodišče, ki ga sestavljajo strokovnjaki in katerega polje proste presoje je omejeno s parametri, primerljivimi s parametri iz arbitražnega sporazuma (točke od 37 do 39 navedene odločbe).

139    Komisija je v zvezi s tem izpostavila strokovno usposobljenost in neodvisnost strokovnjakov (točki 40 in 41 druge izpodbijane odločbe) ter predhodno določene jasne in objektivne parametre, s katerimi je bila urejena določitev zadevne cene in omejeno polje proste presoje arbitrov, torej načela za določanje cen, ki so se uporabljala za visokonapetostne odjemalce na grškem energetskem trgu, na katera bi se oprl tudi RAE, če bi moral regulativno določiti cene dobave električne energije, ter potrebo po upoštevanju profila porabe intervenientke in strukture stroškov tožeče stranke (točka 42 navedene odločbe).

140    Komisija je na podlagi tega v bistvu ugotovila, da bi se preudaren zasebni vlagatelj v položaju tožeče stranke strinjal z arbitražnim sporazumom s takimi značilnostmi, zato so merila iz tega sporazuma ustrezala tržnim pogojem in niso mogla učinkovati tako, da bi bila intervenientki dodeljena prednost (točka 43 druge izpodbijane odločbe).

141    Komisija je v točkah od 44 do 48 druge izpodbijane odločbe pojasnila, da v teh okoliščinah ni treba ugotoviti, ali se točni znesek zadevne cene, ki izhaja iz arbitražne odločbe, sklada s tržnimi pogoji. Izid arbitraže naj bi se namreč skladal z merilom zasebnega vlagatelja, kadar so parametri, dogovorjeni za določitev cene, opredeljeni vnaprej na podlagi objektivnih meril, povezanih s trgom, tako da bi se tak vlagatelj v okoliščinah obravnavane zadeve strinjal s predložitvijo spora v reševanje arbitraži. Prav tako naj ne bi bilo treba namesto arbitražnega sodišča opraviti zapletenih ekonomskih presoj v zvezi z natančnim izračunom zadevne cene, saj naj bi bilo dejstvo, da se ta cena sklada s tržnimi pogoji, logična posledica uporabe parametrov, ki so bili predhodno opredeljeni v arbitražnem sporazumu. Komisija je v zvezi s tem opozorila, da je tožeča stranka ta sporazum podpisala, ne da bi navedene parametre izpodbijala, ker bi bili v nasprotju s tržnimi pogoji. Dalje, upoštevati naj bi bilo treba dejstvo, da preudaren zasebni vlagatelj, razen da bi imel možnost navedeno arbitražno odločbo izpodbijati pred rednim sodiščem, ne bi mogel vplivati na izid arbitražnega postopka, izpeljanega na podlagi takih parametrov. Poleg tega naj bi bila zadevna cena še vedno višja od povprečja cen električne energije, zaračunanih metalurškim podjetjem v Evropi leta 2013.

142    Ob upoštevanju tretjega in četrtega tožbenega razloga ter prvega in drugega dela petega tožbenega razloga je treba presoditi, ali se je lahko Komisija na eni strani v zvezi z odločitvijo tožeče stranke, ki se je s podpisom arbitražnega sporazuma strinjala s predložitvijo spora v reševanje arbitraži, utemeljeno omejila na uporabo načela zasebnega gospodarskega subjekta, na drugi strani pa se je še odpovedala nadzoru nad tem, ali je bila z arbitražno odločbo, ker je bila v njej določena zadevna cena, intervenientki dodeljena prednost, ki se ne ujema z običajnimi tržnimi pogoji, ne da bi imela dvome ali resne težave pri presoji obstoja državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti na način, kako so v zvezi s tem razdeljene pristojnosti in obveznosti med Komisijo in nacionalnimi sodišči, ter pri tem upoštevati morebitno potrebo po izenačitvi arbitražnega sodišča s takim sodiščem.

ii)    Razdelitev pristojnosti in obveznosti med Komisijo in nacionalnimi sodišči

143    Izvajanje sistema nadzora državnih pomoči je na eni strani naloženo Komisiji in na drugi nacionalnim sodiščem, ki imajo dopolnjujočo, a ločeno vlogo. Nacionalna sodišča niso pristojna za presojanje združljivosti državne pomoči z notranjim trgom, saj je za to izključno pristojna Komisija, vendar ta sodišča v primeru kršitve obveznosti predhodne priglasitve državnih pomoči Komisiji, ki je določena v členu 108(3) PDEU, zagotavljajo varstvo pravic posameznikov do sprejetja končne odločbe Komisije. Tako so pri nacionalnih sodiščih lahko predloženi spori, v katerih so ta dolžna razlagati in uporabljati pojem „državna pomoč“, določen v členu 107(1) PDEU, zlasti zato, da bi ugotovila, ali bi ukrep, sprejet ob neupoštevanju postopka predhodnega nadzora, določenega v členu 108(3) PDEU, moral biti predmet takega postopka ali ne (glej v tem smislu sodbe z dne 15. septembra 2016, PGE, C‑574/14, EU:C:2016:686, točke od 30 do 32; z dne 26. oktobra 2016, DEI in Komisija/Alouminion tis Ellados, C‑590/14 P, EU:C:2016:797, točke od 95 do 98 in navedena sodna praksa, ter z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo, C‑387/17, EU:C:2019:51, točki 54 in 55 in navedena sodna praksa).

144    Če nacionalna sodišča ugotovijo, da bi zadevni ukrep dejansko moral biti priglašen Komisiji, morajo preveriti, ali je zadevna država članica izpolnila to obveznost in, če je ni, ugotoviti, da ta ukrep ni zakonit. Ob kršitvi člena 108(3) PDEU morajo namreč ukrepati v skladu s svojim nacionalnim pravom, tako v zvezi z veljavnostjo aktov o izvedbi ukrepov pomoči kot v zvezi z izterjavo finančne podpore, ki je bila dodeljena v nasprotju s to določbo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2016, DEI in Komisija/Alouminion tis Ellados, C‑590/14 P, EU:C:2016:797, točki 99 in 100 in navedena sodna praksa).

145    Poleg tega uporaba predpisov o državnih pomočeh temelji na obveznosti lojalnega sodelovanja med nacionalnimi sodišči na eni strani ter Komisijo in sodišči Unije na drugi, v okviru katerega vsak deluje glede na vlogo, ki mu je zaupana s Pogodbo DEU. V okviru tega sodelovanja morajo nacionalna sodišča sprejeti vse ustrezne, splošne ali posebne ukrepe, da bi zagotovila izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, in se vzdržati vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe, kot to izhaja iz člena 4(3) PEU. Tako se morajo nacionalna sodišča zlasti vzdržati izdaje odločb, ki bi bile v nasprotju z odločbo Komisije (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 2016, PGE, C‑574/14, EU:C:2016:686, točka 33, in z dne 26. oktobra 2016, DEI in Komisija/Alouminion tis Ellados, C‑590/14 P, EU:C:2016:797, točka 105 in navedena sodna praksa).

146    Iz tega izhaja, da imajo nacionalna sodišča na podlagi neposrednega učinka člena 108(3), tretji stavek, PDEU v povezavi s pojmom pomoči v smislu člena 107(1) PDEU skupaj s Komisijo, ki deluje pod nadzorom sodišč Unije, dopolnilno vlogo pri učinkovitem uresničevanju prava državnih pomoči, zlasti z zagotavljanjem, da nacionalni organi spoštujejo to pravo.

147    Obratno lahko nacionalna sodišča sama kršijo obveznosti, ki jih imajo na podlagi člena 107(1) in člena 108(3) PDEU, in tako omogočijo dodelitev ali nadaljujejo dodelitev nezakonite pomoči oziroma celo postanejo instrument za to. Tako je Sodišče menilo, da nacionalni sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, lahko krši obveznost priglasitve in prepovedi izvedbe pomoči v skladu s členom 108(3), tretji stavek, PDEU, če začasno in ex nunc zadrži učinke odpovedi pogodbe o dolgoročni dobavi električne energije po ugodnejši ceni (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2016, DEI in Komisija/Alouminion tis Ellados, C‑590/14 P, EU:C:2016:797, točki 107 in 108). Prav tako se v primeru, da nacionalno sodišče zagotovi, da se nezakonita pomoč še naprej dodeljuje, ali celo omogoči njeno izvršitev ne glede na obstoj končnega sklepa Komisije, s katerim je bila ta pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, v skladu z načelom primarnosti ne sme uporabiti pravilo, katerega namen je podeliti pravnomočnost zadevni sodni odločbi (glej v tem smislu sodbe z dne 18. julija 2007, Lucchini, C‑119/05, EU:C:2007:434, točke od 61 do 63; z dne 11. novembra 2015, Klausner Holz Niedersachsen, C‑505/14, EU:C:2015:742, točke od 41 do 45, in z dne 4. marca 2020, Buonotourist/Komisija, C‑586/18 P, EU:C:2020:152, točki 94 in 95).

148    Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da v primeru, v katerem obstaja odločba nacionalnega sodišča v zvezi z državnim ukrepom, sprejeta pred sklepom Komisije, ta okoliščina ne more biti ovira za to, da Komisija izvaja izključno pristojnost, ki ji je podeljena s Pogodbo DEU v zvezi s presojo združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom. Izvajanje take pristojnosti pa pomeni, da lahko Komisija na podlagi člena 108 PDEU preizkusi, ali ukrep pomeni državno pomoč, ki bi ji morala biti v skladu z odstavkom 3 tega člena priglašena, v položaju, v katerem so organi države članice menili, da ta ukrep ne izpolnjuje pogojev iz člena 107(1) PDEU, tudi če so ti organi v zvezi s tem ravnali v skladu s presojo nacionalnega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 4. marca 2020, Buonotourist/Komisija, C‑586/18 P, EU:C:2020:152, točki 92 in 93).

149    Ob upoštevanju teh načel, ki izhajajo iz sodne prakse, je treba preučiti, ali je treba arbitražno sodišče opredeliti kot organ, podoben rednemu grškemu sodišču, katerega presojo bi Komisija morala preveriti, da bi lahko odpravila vsakršen dvom ali resno težavo glede vprašanja, ali zadevna cena pomeni prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

iii) Obstoj gospodarske prednosti, dodeljene intervenientki

–       Državna narava arbitražnega sodišča

150    Ugotoviti je treba, da se položaj, kakršen je bil opisan v točki 148 zgoraj, ujema s položajem iz obravnavane zadeve, razen da je arbitražna odločba odločba, ki jo je izdalo arbitražno sodišče, ne pa odločba rednega državnega sodišča.

151    Na eni strani je namreč arbitražno sodišče z arbitražno odločbo sprejelo pravno zavezujočo odločitev o določitvi zadevne cene, ki bi lahko intervenientki, če se ne bi ujemala z običajnimi tržnimi pogoji, prinesla prednost in bi bila zato državna pomoč, ki je Helenska republika ni priglasila v skladu s členom 108(3) PDEU. Na drugi strani elementi, ki jih je predložila tožeča stranka in jih Komisija ne izpodbija – jih pa intervenientka, vendar ne prav podrobno – dokazujejo, da imajo arbitražno sodišče, kakršno je bilo ustanovljeno pri RAE v skladu s členom 37 zakona št. 4001/2011, arbitražni postopek, ki poteka pred njim, in njegove odločbe značilnosti, podobne značilnostim rednih grških sodišč, spora, ki poteka pred njimi, in njihovih odločb.

152    To zlasti izhaja iz spodaj navedenih meril.

153    Prvič, arbitražna sodišča, ustanovljena na podlagi člena 37 zakona št. 4001/2011, izvajajo sodno funkcijo, enako funkciji rednih sodišč, ali jih celo nadomeščajo, saj ta zaradi začetka postopka pred arbitražnim sodiščem izgubijo svojo pristojnost.

154    Drugič, sodniki arbitri, izbrani s seznama, sestavljenega na podlagi odločbe predsednika RAE, morajo pred imenovanjem dokazati svojo neodvisnost in nepristranskost (člen 37(4) zakona št. 4001/2011 ter člen 6(1) in (2) pravilnika RAE o arbitraži).

155    Tretjič, postopki pred arbitražnimi sodišči so urejeni zlasti z določbami Kodikas politikis dikonomias (grški zakonik o civilnem postopku), dopolnilno pa še s pravilnikom RAE o arbitraži (odločba RAE št. 261/2012, del I, preambula).

156    Četrtič, sodbe arbitražnih sodišč so pravno zavezujoče, postanejo pravnomočne (člen 14(8) pravilnika RAE o arbitraži) in imajo v skladu z upoštevnimi določbami grškega zakonika o civilnem postopku moč izvršilnega naslova (glej zlasti člena 896 in 904).

157    Petič, zoper sodbe arbitražnih sodišč je mogoče vložiti pravno sredstvo pri rednem sodišču, kar v obravnavani zadevi dokazuje pritožba, ki jo je tožeča stranka zoper arbitražno odločbo vložila pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) (glej točko 12 zgoraj).

158    Iz tega sledi, da je tožeča stranka pravno zadostno dokazala, da so arbitražna sodišča, ki so bila ustanovljena in delujejo v skladu s členom 37 zakona št. 4001/2011, sestavni del grškega državnega sodnega sistema. Komisija se namreč tudi po tem, ko ji je Splošno sodišče na obravnavi v zvezi s tem postavilo izrecno in natančno vprašanje, ni izrekla o vprašanju, ali bi bilo mogoče arbitražno sodišče zaradi teh značilnosti izenačiti z rednim državnim sodiščem, ampak je zgolj ponovila, da je bilo zanjo dovolj že to, da se je izrekla o neobstoju prednosti, dodeljene intervenientki, tako da je v zvezi z odločitvijo tožeče stranke, da spor predloži v reševanje arbitraži, uporabila načelo zasebnega gospodarskega subjekta, kar naj bi storila v drugi izpodbijani odločbi.

159    Vendar je treba – v nasprotju s trditvijo Komisije na obravnavi – arbitražno sodišče, ki odloča po arbitražnem postopku, določenem z zakonom, ter ceno električne energije določi s pravno zavezujočo odločbo, zoper katero je mogoče vložiti pravno sredstvo pri državnih sodiščih, ki postane pravnomočna in ki ima moč izvršilnega naslova, kakršna je arbitražna odločba (glej točke od 151 do 157 zgoraj), glede na naravo tega sodišča, okvir, v katerem opravlja svojo dejavnost, njegov cilj in pravila, ki se uporabljajo zanj, po zgledu grškega rednega sodišča opredeliti kot organ, ki izvršuje pristojnost, ki spada med prerogative javne oblasti.

–       Dolžnost Komisije, da preveri, ali je bila z arbitražno odločbo dodeljena prednost

160    Iz sodne prakse je sicer razvidno, da načela zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče uporabiti za arbitražno odločbo kot tako, glede na to, da je treba arbitražno sodišče izenačiti z rednim državnim sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2019, Mytilinaios Anonymos Etairia – Omilos Epicheiriseon, C‑332/18 P, EU:C:2019:1065, točki 133 in 134) (glej točke od 150 do 159 zgoraj). Vendar zato nič manj ne drži, da bi morala Komisija na podlagi svojih pristojnosti in obveznosti, na katere je bilo opozorjeno v točki 148 zgoraj, za odpravo vsakršnega dvoma v smislu člena 4(3) in (4) Uredbe 2015/1589 opraviti nadzor nad tem, ali se nepriglašen državni ukrep, kot je zadevna cena, določena z navedeno arbitražno odločbo, ki pa jo vlagateljica pritožbe izpodbija, ujema s pojmom državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, vključno z merilom prednosti, za katero kljub vsemu trdi, da ga je v obravnavani zadevi uporabila.

161    Komisija mora namreč ob upoštevanju svoje osrednje in izključne odgovornosti za to, da pod nadzorom sodišč Unije zagotovi spoštovanje člena 107 PDEU in izvajanje člena 108 PDEU, preveriti – po potrebi zlasti ob pomoči strokovnjakov – ali državni ukrep zagotavlja prednost, ki ne ustreza običajnim tržnim pogojem (glej v tem smislu sodbe z dne 16. septembra 2004, Valmont/Komisija, T‑274/01, EU:T:2004:266, točka 72 in navedena sodna praksa; z dne 9. decembra 2015, Grčija in Ellinikos Chrysos/Komisija, T‑233/11 in T‑262/11, EU:T:2015:948, točka 91, in z dne 16. marca 2016, Frucona Košice/Komisija, T‑103/14, EU:T:2016:152, točke od 164 do 179).

162    V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje, da pogoj dodelitve gospodarske prednosti izpolnjujejo posegi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v običajnih tržnih pogojih ne bi dobilo. Obratno pa to ni tako, če lahko upravičeno podjetje isto prednost, kot je ta, ki mu je bila dodeljena z državnimi sredstvi, prejme v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točki 70 in 71 in navedena sodna praksa).

163    Poleg tega mora Komisija pri preučitvi vprašanja, ali je mogoče nekatere ukrepe opredeliti za državno pomoč, ker naj javni organi ne bi ravnali enako kot zasebni prodajalec, opraviti zapleteno ekonomsko presojo, v okviru katere sodišče Unije ne more s svojo ekonomsko presojo nadomestiti presoje Komisije (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija, C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682, točki 77 in 78 in navedena sodna praksa). Ta presoja se mutatis mutandis uporablja za prodajo električne energije podjetja pod državnim nadzorom, kakršno je tožeča stranka, s katero bi bila lahko kupcu podeljena gospodarska prednost, ki ni združljiva z običajnimi tržnimi pogoji. Podobno kot lahko namreč prodaja javnih zemljišč po ceni, ki je nižja od tržne, pomeni državno pomoč (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, BVVG, C‑39/14, EU:C:2015:470, točka 27 in navedena sodna praksa), lahko tudi prodaja električne energije takega podjetja po ceni, nižji od tržne, kupcu kot upravičencu podeli prednost, ki v bistvu povzroči zmanjšanje državnega proračuna, saj se država odpove razliki med tržno vrednostjo električne energije in nižjo ceno, ki jo plača ta kupec.

–       Dolžnost Komisije, da za opredelitev obstoja prednosti opravi zapletene ekonomske in tehnične presoje

164    Ob upoštevanju teh načel, ki izhajajo iz sodne prakse, ter trditev in očitkov, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbah, Komisija za to, da bi odpravila vsakršen dvom v smislu člena 4(3) in (4) Uredbe 2015/1589, ni imela pravice opustiti na eni strani nadzora nad vprašanjem, ali arbitražna odločba zajema dodelitev prednosti (glej točke od 160 do 163 zgoraj), na drugi strani pa izvedbe zapletenih ekonomskih presoj v ta namen, zlasti v zvezi z združljivostjo zadevne cene z običajnimi tržnimi pogoji. Poleg tega se tej obveznosti ne more izogniti z obrazložitvijo, da sta se tožeča stranka in intervenientka po dolgotrajnem sporu dogovorili za arbitražni sporazum, ki je vseboval merila, katerih namen je bil vnaprej opredeliti določitev navedene cene, in sta zato vstopili v arbitražni postopek, katerega izid je bil „logična posledica“ navedenega sporazuma.

165    Kot navaja Komisija, sicer drži, da iz sodne prakse ne izhaja splošna obveznost zanjo, da v vseh primerih opravi zapleteno analizo hipotetične tržne cene, ki bi jo upravičenec do danega ukrepa plačal, če tega ukrepa ne bi bilo, in na podlagi tega ugotovi prednost v smislu člena 107(1) PDEU. Tako je Sodišče v primeru očitnega obstoja prednosti, ki izhaja iz mehanizma financiranja z dajatvijo, ki omogoča, da se povrne razlika med ceno električne energije, ki se običajno zaračunava podjetjem, in priznano ugodnejšo ceno, zahtevalo, da se dokaže obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bila taka analiza potrebna (glej v tem smislu sklep z dne 21. januarja 2016, Alcoa Trasformazioni/Komisija, C‑604/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:54, točke od 38 do 40, s katerim je bila potrjena sodba z dne 16. oktobra 2014, Alcoa Trasformazioni/Komisija, T‑177/10, EU:T:2014:897, točke od 82 do 84).

166    Vendar je treba ugotoviti, da dejansko stanje iz obravnavane zadeve ni primerljivo z dejanskim stanjem iz zadeve, v kateri je nastala sodna praksa, navedena v točki 165 zgoraj, saj v njej o obstoju prednosti ni bilo nobenega dvoma. V obravnavani zadevi je bilo namreč v zvezi z morebitno prednostjo, povezano z zadevno ceno, med strankama veliko nestrinjanj, hkrati pa jo je bilo tudi težko opredeliti, na kar kaže podrobna in kompleksna obrazložitev glasovanja večine in manjšine arbitrov iz arbitražne odločbe, pri čemer manjšina nasprotuje utemeljenosti presoje večine arbitrov prav v zvezi z vprašanji, ki se izpodbijajo v okviru tega spora. Komisija torej ni mogla niti ugotoviti neobstoja posebnih okoliščin v smislu te sodne prakse, zaradi katerih bi se lahko odpovedala taki presoji obstoja prednosti, niti odpraviti vsakršnega dvoma v zvezi s tem na podlagi presoje, ki jo je predstavila v točkah od 43 do 48 druge izpodbijane odločbe. Zlasti ni mogla utemeljeno trditi, da je bil z merili iz arbitražnega sporazuma v povezavi z nenatančnimi elementi iz odločb RAE št. 692/2011 in 798/2011 dovolj natančno vnaprej opredeljen izid arbitražnega postopka, da bi ga bilo treba šteti za „logično posledico“ navedenih meril, ki je bila za tožečo stranko predvidljiva. Nasprotno, položaj, s katerim se je Komisija srečala ob vložitvi druge pritožbe tožeče stranke, je primerljiv z vložitvijo pravnega sredstva pri rednem civilnem sodišču zaradi razlage in razjasnitve določb civilnopravne pogodbe, katerih obseg je med strankami sporen, pri čemer Komisija v takem primeru meni, da ima sama pristojnost nadzora, kot je to razvidno iz dejanskega stanja v zadevi, vzporedni s tem sporom, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. decembra 2019, Mytilinaios Anonymos Etairia – Omilos Epicheiriseon (C‑332/18 P, EU:C:2019:1065).

167    Posebne okoliščine iz obravnavane zadeve, zaradi katerih bi morala Komisija skrbno, zadostno in celovito preučiti (glej sodno prakso, navedeno v točkah 116 in 117 zgoraj), ali je bila intervenientki z arbitražno odločbo morda dodeljena prednost, ter v ta namen opraviti zapletene ekonomske in tehnične presoje, preden bi bil odpravljen vsakršen dvom ali resna težava v zvezi z neizpolnitvijo meril za vključitev v pojem državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, so namreč te.

168    Na prvem mestu, v arbitražnem sporazumu je zgolj navedeno, da sta intervenientka in tožeča stranka „soglašali s predložitvijo spora v reševanje arbitraži iz člena 37 zakona št. 4001/2011, da RAE – v skladu s temeljnimi načeli določanja cen za visokonapetostne odjemalce, kot jih je RAE izoblikoval v odločbi št. 692[/2011], pa tudi ob upoštevanju […] odločbe št. 798[/2011] in […] odločbe arbitražnega sodišča št. 8/2010 – posodobi in prilagodi pogoje določanja cen iz osnutka pogodbe [o dobavi električne energije], sestavljenega 5. oktobra 2010 za uresničitev [okvirnega] sporazuma, in v okviru [navedenih] odločb […] izoblikuje pogodbene pogoje za oskrbo med strankama, ki se bodo uporabljali od 6. junija 2011, in sicer tako, da bodo na eni strani ustrezali profilu porabe [intervenientke], na drugi strani pa vsaj pokrili stroške [tožeče stranke].“ Vendar je treba v nasprotju z mnenjem Komisije ugotoviti, da predvsem merili „profil porabe [intervenientke]“ in „stroški [tožeče stranke]“ ne omogočata preproste izpeljave želenega ustreznega zneska cene električne energije, kar potrjuje podrobna in zapletena analiza, ki jo je moralo v zvezi s tem opraviti arbitražno sodišče (glej točke od 171 do 184 v nadaljevanju).

169    Na drugem mestu, glede metode določanja cene, v odločbi RAE št. 692/2011 je med drugim zgolj navedeno, da morajo cene „izražati resnične stroške oskrbe z električno energijo […] in pokriti strošek proizvodnje, kakršen nastane na veleprodajnem trgu […], strošek dejavnosti trženja in upravljanja odjemalcev […] ter razumen dobiček“. V zvezi s „pomembnimi odjemalci“, kakršni so „srednje- in visokonapetostni odjemalci“, med katere spada intervenientka, je predvidena možnost, da se „predlagajo individualno določene cene, prilagojene njihovim značilnostim in storitvam, ki jih ponujajo, in o katerih se dogovorita dobavitelj in odjemalec“. Zaračunavanje dobave električne energije mora zlasti „čim bolj odražati kratko- in dolgoročne stroške, ki so razvidni iz oblike krivulje obremenitve in obsega porabe kategorij porabnikov v sistemu proizvodnje električne energije“. Poleg tega se lahko „[c]ene, predlagane za posamezne kategorije odjemalcev, razlikujejo“ zlasti glede na krivuljo obremenitve in koeficient obremenitve. Dalje, „[r]azlikovanje med cenami glede na uro, dan ali letni čas je možno le, če obstajajo posebne merilne naprave“, pri čemer bodo morala „območja in zanje določene cene upoštevati krivuljo obremenitve zadevne kategorije odjemalcev“. Nazadnje, „[v] zvezi z zelo velikimi porabami je treba upoštevati tudi pozitiven ali negativen rezultat, ki ga lahko ima dejavnost teh zelo velikih porabnikov, katerih poraba lahko že sama zase vpliva na delovanje in torej skupne stroške sistema“. Iz tega sledi, da je z merili za določanje cen, navedenimi v odločbi RAE št. 692/2011, določen samo metodološki okvir, katerega namen je opredeliti upoštevne stroške in določiti ceno električne energije, vendar ne da bi bil pri tem zadostno vnaprej opredeljen njen natančen znesek.

170    Na tretjem mestu, v zvezi z merili, ki se uporabljajo za rešitev spora med tožečo stranko in intervenientko, odločba RAE št. 798/2011 prav tako ne vsebuje dovolj jasnih in natančnih navedb v ta namen. V tej odločbi je navedeno, prvič, da „je namen možnosti izpeljave pogajanj med [visokonapetostnimi] odjemalci ter posebej odjemalcem s profilom porabe električne energije, kakršnega ima [intervenientka], ki predstavlja približno 5 % skupne porabe medsebojno povezanega sistema, in glavnim dobaviteljem, torej [tožečo stranko], preučiti in količinsko opredeliti možnosti optimizacije pogodbe zaradi upoštevanja morebitne prednosti, do katere lahko pride tako v okviru delovanja dnevnega načrtovanja uporabe virov kot tudi v okviru načrtovanja dolgoročnega razvoja sistema, torej prednosti, ki jih imajo lahko velike porabe in posebej poraba, kakršno ima [intervenientka], ki sama zase upravičuje izgradnjo in zagotavlja donosno delovanje 300-megavatne enote za proizvodnjo električne energije, pri čemer je treba upoštevati tudi […] kombinacijo velike velikosti in visokega koeficienta obremenitve tega porabnika“, ter da je „samoumevno, da ima obstoj ali neobstoj tako velikega porabnika, kot je [intervenientka], odločilen vpliv tako na poslovni načrt [tožeče stranke] kot tudi na celoten trg električne energije“. Drugič, v njej je zlasti še navedeno, da se lahko „število ur nizke obremenitve […] upošteva kot element zaračunavanja, če se pogajalski strani strinjata na eni strani glede dejanskih pogojev porabe in kombinacije energetskih virov, ki omogočajo proizvodnjo električne energije, na drugi strani pa glede načina, kako je mogoče to pogodbeno določilo spremeniti“. Tretjič, v tej odločbi je navedeno, da „bo treba v okviru izračuna ur nizke tarife, kot je navedeno v ,[t]emeljnih načelih določanja cen‘, upoštevati tudi [na eni strani] stroške, ki se jim je mogoče izogniti zaradi velikega obsega porabe [intervenientke], še zlasti v večernih urah, ko bi bilo treba, če ta poraba ne bi obstajala, odklopiti eno od osnovnih enot, in [na drugi strani] izgubo prihodka, do katere bi lahko prišlo zaradi dolgoročnega zmanjšanja porabe v primeru izgube odjemalca, ki predstavlja 5 % skupne porabe medsebojno povezanega sistema“. Ugotovljeno je, da „bi bilo primerno posodobiti besedilo osnutka pogodbe [o dobavi električne energije], predlaganega na podlagi ,[t]emeljnih načel določanja cen električne energije‘ (odločba RAE št. 692/2011), na eni strani, in posebnih pripomb, navedenih v tem dokumentu, ki se nanašajo zlasti na velike in časovno stabilne porabe, kakršne izkazuje [intervenientka], na drugi strani“.

171    Na četrtem mestu, v zvezi z vsebino arbitražne odločbe je treba opozoriti, da je bilo v tej odločbi prvi fazi odločeno o profilu porabe intervenientke (glej glasovanje večine, predstavljeno v točkah od 77 do 99 navedene arbitražne odločbe) kot največje porabnice energije s približno 40‑odstotnim deležem skupne porabe visokonapetostnih odjemalcev v Grčiji, ki je bila odvisna od tožeče stranke kot edine dobaviteljice v Grčiji s tržnim deležem, ki presega 98 %, in ki ima v lasti približno 70 % elektrarn za proizvodnjo električne energije, od tega 100 % elektrarn na lignit in velikih hidroelektrarn.

172    V drugi fazi je v zvezi z določitvijo stroškov tožeče stranke in zadevne cene iz glasovanja večine v bistvu razvidno, da na eni strani po liberalizaciji grškega energetskega trga regulirane tarife A-150 ni mogoče več uporabljati (točke od 100 do 112 arbitražne odločbe) ter je nezdružljiva s profilom porabe intervenientke in torej z arbitražnim sporazumom (točke od 113 do 118 navedene arbitražne odločbe), na drugi strani pa tarifa, ki temelji na mejni ceni sistema, ne odraža stroškov tožeče stranke (točke od 119 do 140 te arbitražne odločbe).

173    V zvezi s tem arbitražno sodišče ob upoštevanju možnosti prilagoditve dobavne cene, zlasti glede na profil porabe odjemalca, strukture grškega energetskega trga, prevladujočega položaja tožeče stranke in računovodskih izkazov tožeče stranke za leto 2011 meni, da je treba upoštevati ne samo dobavne stroške, ampak tudi prihodke, ki jih je tožeča stranka ustvarila kot proizvajalka (točki 127 in 128 arbitražne odločbe). Pojasnilo je, da so ti dobavni stroški oziroma prihodki v teh računovodskih izkazih predstavljeni kot izdatki (stroški), ki so ločeni od dejavnosti dobave električne energije, in zato tudi kot prihodki, ki so ločeni od navedenih dejavnosti. Nasprotno pa je po navedbah tega sodišča v konsolidiranih računovodskih izkazih kot resnični strošek tožeče stranke navedena razlika med tema finančnima tokovoma, pri čemer ta notranji računovodski prenos finančnih tokov med dobavnimi in proizvodnimi enotami tožeče stranke temelji na tako imenovanem „dvostranskem finančnem sporazumu“ (točki 123 in 124 arbitražne odločbe). V zvezi s tem opozarja, da se odločba RAE št. 692/2011 sklicuje na resnične stroške dobave energije in jih povezuje zlasti s stroški proizvodnje energije po zgledu trga „pool“ in njegovih individualnih mehanizmov (točka 125 arbitražne odločbe).

174    Arbitražno sodišče meni, da mejna cena sistema ne predstavlja resničnih stroškov tožeče stranke. Njene resnične stroške kot vertikalno integriranega podjetja bi bilo treba določiti na letni, in ne na urni osnovi, tako da bi se upoštevali skupni spremenljivi in fiksni stroški vseh elektrarn za proizvodnjo energije, ki jih ima na razpolago, povečani za stroške nakupov, opravljenih pri tretjih straneh prek „sistema DAS“, ki se povečajo še za stroške, ki za dobavitelje energije nastanejo zunaj navedenega sistema v skladu z upoštevnimi pravili (točka 129 arbitražne odločbe). V zvezi s tem zavrača predlog tožeče stranke, da se tarifa določi glede na mejno ceno sistema na podlagi poročila, ki ga je pripravila neka revizijska družba (točke od 131 do 140 arbitražne odločbe), zlasti ker je treba v skladu z odločbo RAE št. 692/2011 ceno dobave energije določiti po metodi, ki „izraža krivuljo obremenitve in skupno porabo vsake kategorije porabnikov ter upošteva krivuljo obremenitve vsakega porabnika ali kategorije porabnikov […] namesto krivulje obremenitve celotnega sistema“. Iz tega je izpeljalo, da cene, ki jo je predlagala tožeča stranka, ni mogoče uporabiti za porabnika, kot je intervenientka (točki 139 in 140 arbitražne odločbe).

175    V zvezi s ceno, ki jo je predlagala intervenientka ter je temeljila na spremenljivih in fiksnih stroških vseh elektrarn tožeče stranke na lignit, arbitražno sodišče opozarja, na eni strani, da mora v skladu z odločbo RAE št. 692/2011 taka cena odražati vsoto proizvodnih stroškov, stroške upravljanja dobave in razumno dobičkovno maržo (točke od 141 do 145 arbitražne odločbe) ter, na drugi strani, da se ta cena ujema s „tarifo C“, ki jo je opisal strokovnjak K. in ki odraža najnižje dolgoročne stroške za vsakega porabnika, pri čemer ta strokovnjak v bistvu meni, da taka cena temelji na skupnih stroških ene od baznih elektrarn, torej na lignit ali premog, drrugače kot cena, ki jo je predlagala tožeča stranka in ki temelji na časovno tehtanem povprečju mejne cene sistema (točki 148 in 149 arbitražne odločbe). Po navedbah arbitražnega sodišča so to mnenje potrdili še drugi strokovnjaki, katerih pričevanje je povzeto v točkah od 150 do 154 arbitražne odločbe. Na podlagi tega ugotavlja, da je popolnoma ustrezna praksa na energetskem trgu to, da se porabniku, kot je intervenientka, zaračunava cena, ki temelji na skupnih stroških energije baznih elektrarn na lignit, in da se taka cena sklada z merili, izoblikovanimi v odločbi RAE št. 692/2011 (točki 155 in 156 arbitražne odločbe).

176    V zvezi s tem arbitražno sodišče zavrača razlogovanje, s katerim tožeča stranka izpodbija to presojo, saj cena, ki jo je tožeča stranka predlagala, ni združljiva z odločbama RAE št. 692/2011 in 798/2011, ker ta cena pomeni, da se skupni stroški porazdelijo enako med vse porabnike, zato se vsakemu od njih zaračuna enaka cena za vsako uro v dnevu. Ta „cena s horizontalno porazdelitvijo“ naj bi povzročila precej višje cene za gospodinjstva in druge porabnike, ki nimajo tipičnega profila porabe, torej tiste s konično obremenitvijo (točke od 156 do 163 in 169 arbitražne odločbe). Enako velja za trditev tožeče stranke, da stroški baznih elektrarn na lignit ne odražajo stroškov dobave, saj se spor, ki mu je bil predložen, ne nanaša na stroške tožeče stranke, ampak na uporabo cene, ki bo pokrila te stroške in v kateri bo upoštevan profil porabe intervenientke v skladu z odločbo št. 692/2011 ter ob upoštevanju odločb RAE št. 798/2011 in št. 8/2010. Po mnenju tega sodišča bi cena, določena v skladu s predlogom intervenientke, če bi se uporabila ločeno za vsakega porabnika ali vsako kategorijo porabnikov, zagotovila povračilo 100 % stroškov tožeče stranke v vsakem letu, kar se ujema s temeljnimi načeli določanja cen in pogoji arbitražnega sporazuma (točka 165 arbitražne odločbe). Poleg tega se to sodišče ne strinja s trditvijo, da cena, določena v skladu s predlogom intervenientke, privede do navzkrižnega subvencioniranja med različnimi kategorijami porabnikov ali lahko povzroči izkrivljanje konkurence, ter zavrača preostale trditve, s katerimi tožeča stranka nasprotuje tej presoji (točke od 166 do 183 arbitražne odločbe).

177    Nazadnje, arbitražno sodišče v zvezi z razumnostjo pogojev dobave, upoštevanih v arbitražnem sporazumu, v točkah od 184 do 207 arbitražne odločbe predvsem navaja:

–        to, da se za intervenientko uporabi tarifa na podlagi mejne cene sistema, kot to predlaga tožeča stranka, ni združljivo z arbitražnim sporazumom, ker ta cena ne izraža resničnih stroškov tožeče stranke (točki 185 in 186);

–        to, da se za intervenientko uporabi tarifa A-150, ni združljivo z arbitražnim sporazumom (točka 187);

–        med vsemi predlaganimi metodami določanja cene je z arbitražnim sporazumom združljiva zgolj tista, ki nalaga pavšalno enotno tarifo, razporejeno na vse ure v letu, in temelji na stroških elektrarn na lignit, ki jih upravlja tožeča stranka (točka 188);

–        osnutek sporazuma je treba posodobiti, spremeniti in konfigurirati v skladu z zgoraj navedenim; v ta namen je treba določiti ceno, ki izhaja iz navedene tarife, ki ustreza značilnostim porabe intervenientke in pokriva vsaj stroške tožeče stranke v zadevnem obdobju (točka 189);

–        tožeča stranka ni predložila dovolj informacij, s katerimi bi dokazala resnične stroške svojih elektrarn na lignit v zadevnem obdobju (točka 191);

–        informacij v zvezi s proizvodnimi stroški elektrarn na premog in lignit, ki bi lahko bile ali bodo zgrajene v prihodnosti, ni mogoče upoštevati, saj se ne nanašajo na stroške, povezane z obstoječimi elektrarnami v zadevnem obdobju (točka 193);

–        v skladu s častno izjavo B., ki je predložil podrobne, celovite in zanesljive podatke o stroških elektrarn tožeče stranke na lignit v zadevnem obdobju, je strošek lignita kot goriva v letu 2009 znašal 24,5 EUR/MWh, medtem ko je strošek „energije“, torej fiksen strošek, povečan za spremenljiv strošek, nepovezan s stroškom goriva, z upoštevanjem depreciacije in finančnih stroškov proizvodnje, znašal 12,2 EUR/MWh, tako da je skupni strošek proizvodnje elektrarn na lignit znašal 36,46 EUR/MWh, kar se prilagodi na 37,34 EUR/MWh ob upoštevanju razumnega stroška ekstrakcije in trženja (točka 195);

–        v zvezi s stroški, določenimi na enoto tožeče stranke, ki jih je treba zaračunati intervenientki, je rezultat izračuna, predstavljenega v točki 200 arbitražne odločbe, znesek 12,1 EUR/MWh (točka 201);

–        ceno, ki ustreza značilnostim porabe intervenientke in pokriva stroške tožeče stranke za zadevno obdobje, je treba določiti v (neto) znesku 36,6 EUR/MWh (24,5 + 12,1) (točka 202);

–        ob upoštevanju zlasti tega, da intervenientka na eni strani v skladu s tarifo za januar 2012 tožeči stranki za različne dajatve, storitve in stroške plačuje znesek 4,06 EUR/MWh ter da na drugi strani poraba intervenientke ostaja praktično stabilna skozi vse leto in se v zadevnem obdobju ni spremenila, se ta znesek ujema z razumno oceno za navedeno obdobje, zato se skupna cena določi v višini 40,66 EUR/MWh (36,6 + 4,06) (točka 203);

–        glede 4710 ur, skupna cena na enoto, za katero je tožeča stranka v okvirnem sporazumu soglašala, da se zaračunava intervenientki, je znašala 40,70 EUR/MWh, kar je vključevalo vse dajatve iz točke 1.2 navedenega okvirnega sporazuma, tako da je dokazano, da ta cena pokriva tako proizvodne stroške tožeče stranke kot te dajatve (točki 204 in 205);

–        cena, za katero je tožeča stranka soglašala, da se zaračuna intervenientki za dobavo energije v skladu z okvirnim sporazumom, glede 4710 ur v letu, to je 40,7 EUR/MWh, če se uporabi za vse ure v letu, pokriva vse stroške tožeče stranke, to je 36,6 EUR/MWh, kar se sklada z značilnostmi porabe intervenientke v smislu arbitražnega sporazuma, če se prištejejo še dajatve, ki se uporabljajo (40,66 EUR/MWh) (točka 206).

178    Presoji, na kateri temelji glasovanje večine arbitrov in je predstavljena v točkah od 171 do 177 zgoraj, so v točkah od 217 do 262 arbitražne odločbe nasprotovali arbitri, ki so glasovali v manjšini.

179    Arbitri, ki so glasovali v manjšini, v zvezi s stroški tožeče stranke v bistvu trdijo, da ni mogoče spregledati dejstva, da ta trenutno – enako kot v zadevnem obdobju – deluje kot vertikalno integrirano podjetje, ki se hkrati ukvarja s proizvodnjo in dobavo energije. Resnični stroški tožeče stranke kot takega podjetja na letni, in ne na urni osnovi naj bi zajemali skupne spremenljive in fiksne stroške vseh njenih elektrarn za proizvodnjo energije v zadevnem obdobju, povečane za stroške nakupov, ki jih je opravila pri tretjih straneh prek „sistema DAS“, in za stroške, ki za dobavitelje energije nastanejo zunaj navedenega sistema v skladu z upoštevnimi pravili, vključno s certifikati za dobavo energije (PDC), mehanizmom za povračilo spremenljivih stroškov, stroškom nakupa pravic do emisije CO2, drugimi dajatvami, ki jih nalaga država, kot so dajatve za uporabo sistema in omrežja, posebno pristojbino za emisije izpušnih plinov in vsemi davki, ki se občasno pobirajo v skladu z grškimi zakoni, ki urejajo dobavo električne energije. Ker se raven upoštevnih stroškov, nastalih zaradi lastne proizvodnje in dobave tretjih strani, spreminja glede na dan in uro, naj bi bilo torej smiselno v zvezi s tem uporabiti razmerje 70/30. To, da se eden od teh dveh sestavnih delov osami ali da se osredotoči nanj, ne da bi se upošteval drugi, naj bi bilo v nasprotju z merili iz arbitražnega sporazuma v zvezi z resničnimi stroški tožeče stranke kot vertikalno integriranega podjetja. Iz istih razlogov naj teh stroškov ne bi bilo mogoče omejiti niti na stroške proizvodnje energije niti na eno samo kategorijo elektrarn, ki jih upravlja tožeča stranka (točke od 217 do 222 arbitražne odločbe).

180    Arbitri, ki so glasovali v manjšini, pojasnjujejo razloge, iz katerih menijo, da glasovanje večine temelji na napačni metodi določanja cene ob upoštevanju skupnih resničnih stroškov tožeče stranke (točke od 227 do 262 arbitražne odločbe).

181    Arbitri, ki so glasovali v manjšini, najprej menijo, da arbitri, ki so glasovali v večini, v bistvu priznavajo, da mejna cena sistema kot taka ne izraža resničnih stroškov tožeče stranke in se ne uporablja samo za določitev teh stroškov, ampak je navedena časovno tehtana cena tudi sredstvo določanja cene za količino energije, ki jo tožeči stranki dobavijo tretje strani. Z metodo, ki jo predlaga tožeča stranka, naj bi se strošek dobave porabnikom, ki temelji prav na značilnostih sistema, dodelil na podlagi količine energije, ki jo vsak porabnik porabi v vsaki uri. Po tej metodi bi se velikim porabnikom zaračunavala nižja cena kot koničnim porabnikom, saj bi bil strošek dobave energije porazdeljen na večje število ur. Ta metoda naj bi bila torej v celoti združljiva z načeli, izoblikovanimi v odločbi RAE št. 692/2011, merili iz arbitražnega sporazuma in nameni pogodbenic. Šlo naj bi za metodo, ki temelji na stroških ter, prvič, upošteva profil vsakega od porabnikov, zlasti njihovo krivuljo porabe in njihov faktor obremenitve, drugič, natančneje odraža resnične stroške dobave energije (proizvodni strošek, strošek izmenjave, razumen dobiček), tretjič, ne privede do cen, ki bi novim konkurentom preprečile vstop na trg, kar bi se zgodilo, če bi določitev cene temeljila na najcenejšem viru energije, in, četrtič, upošteva dejstvo, da pri intervenientki – skupaj z drugimi porabniki – obstaja povpraševanje po energiji vsako uro v dnevu (točki 231 in 232 arbitražne odločbe).

182    Dalje, arbitri, ki so glasovali v manjšini, v bistvu opozarjajo na tri tehnična poročila revizijske družbe, v skladu s katerimi je povprečen časovno tehtani strošek, ki ga nosi tožeča stranka v zvezi s proizvodnjo energije in dobavo električne energije tretjih strani, leta 2011 znašal 72,42 EUR/MWh, leta 2012 pa 78,53 EUR/MWh. Za te cene bi se morali v skladu z zahtevami konkurenčnega prava uporabljati količinski popusti (točki 233 in 234 arbitražne odločbe).

183    Poleg tega arbitri, ki so glasovali v manjšini, grajajo razlogovanje v zvezi z metodo določanja cene, ki naj bi bila zlasti nezdružljiva z zahtevami iz arbitražnega sporazuma in odločbe RAE št. 692/2011 (točke od 235 do 249 arbitražne odločbe). Natančneje, pavšalno sklicevanje na spremenljive in fiksne stroške najcenejše proizvodne zmogljivosti naj bi ustvarilo izkrivljeno podobo stroškov tožeče stranke, saj se kombinacija fiksnih in spremenljivih stroškov elektrarn za proizvodnjo energije spreminja glede na število ur delovanja. Tako sklicevanje na energijo, proizvedeno iz lignita, ustvarja napačen vtis, da bo strošek v urah največje porabe manjši, saj se z njim upoštevajo samo spremenljivi stroški točno določene kategorije elektrarn, ne pa tudi udeležba elektrarn z višjim skupnim proizvodnim stroškom na enoto v istem obdobju (točka 245 arbitražne odločbe). Dalje, metoda določanja cene, potrjena z glasovanjem večine, naj ne bi zagotavljala ustreznih spodbud za racionalnejšo uporabo energije, saj nerazumno omejuje sposobnost porabnikov, da izkoristijo nižje spremenljive stroške elektrarn na lignit (točka 246 arbitražne odločbe). Poleg tega naj bi se s to metodo ustvarilo veliko tveganje ovir za vstop na trg v škodo novih konkurentov skupaj s krepitvijo možnosti za izvajanje nezakonitega dampinga. Prav tako naj ne bi bilo utemeljeno vzpostavljanje povezave med ceno, ki jo lahko zahteva intervenientka, in stroški elektrarn na lignit, saj te vso proizvedeno energijo prispevajo v „pool“, zato naj obstoja take povezave ne bi bilo mogoče preveriti. Tako naj bi se porabniki, ki prispevajo k izoblikovanju celotnega povpraševanja, z energijo oskrbovali z mešanico, ki jo proizvedejo elektrarne z nizkimi, srednjimi ali visokimi stroški, spremenljivimi glede na ure porabe. Intervenientka naj v zvezi s tem ne bi bila izjema, ampak naj bi prispevala k povpraševanju sistema tako v urah večje porabe kot tudi v urah osnovne obremenitve, zato bi morala cena izražati povprečno ceno obratovanja vseh elektrarn (točki 247 in 248 arbitražne odločbe).

184    Nazadnje, arbitri, ki so glasovali v manjšini, nasprotujejo metodi določitve cene na enoto, po kateri se osnovna obremenitev povezuje z osnovno enoto obremenitve (točke od 250 do 262 arbitražne odločbe). Taka metoda bi morala iz logičnih razlogov in razlogov sistemske doslednosti temeljiti na skupnih fiksnih in spremenljivih stroških elektrarne na lignit, ne pa na mešanici stroškovnih elementov, ki izhajajo iz več metodoloških pristopov. Poleg tega naj bi se tak izračun nanašal predvsem na stroške ene od obstoječih elektrarn zadevnega dobavitelja, v njem pa naj se ne bi smelo upoštevati hipotetičnih modelov (točka 251 arbitražne odločbe). Arbitri, ki so glasovali v manjšini, nasprotujejo utemeljenosti ugotovitev B. v zvezi s spremenljivimi stroški elektrarn na lignit (točki 252 in 253 arbitražne odločbe). Po njihovem mnenju v bistvu ni dokazano, da cena 40,7 EUR/MWh, določena z okvirnim sporazumom, pokriva proizvodne stroške in dajatve tožeče stranke (točka 254 in naslednje arbitražne odločbe), cena pa naj ne bi smela biti nikakor nižja od 46,08 EUR/MWh ob upoštevanju 33,98 EUR/MWh kot povprečnega stroška za lignit itd. in 12,1 EUR/MWh kot stroška energije (točki 262 in 274 arbitražne odločbe). Nazadnje, ugotovitve arbitrov, ki so glasovali v večini, se jim zdijo sporne ob upoštevanju pravil o državnih pomočeh (točke od 263 do 268 arbitražne odločbe).

185    Iz vsega navedenega izhaja, da Komisija – če je želela preprečiti dvome ali resne težave – ni imela pravice zavrniti tega, da na podlagi zapletene analize običajnih tržnih pogojev preveri, ali je bila lahko z zadevno ceno, kakršna je bila v arbitražni odločbi določena z glasovanjem večine, intervenientki dodeljena prednost in s tem državna pomoč.

186    Na eni strani podrobna predstavitev nasprotnih razlogov, na katerih temeljita glasovanje večine in manjšine iz arbitražne odločbe, kaže na to, da je treba za opredelitev ustrezne metode določanja cen in zlasti „resničnih“ stroškov tožeče stranke opraviti zapletene ekonomske in tehnične presoje tako v zvezi s strukturo in delovanjem grškega energetskega trga kot tudi v zvezi z gospodarskima položajema intervenientke oziroma tožeče stranke, vključno z njunimi poslovnimi razmerji, ki jih je mogoče upoštevati pri opredelitvi, ali se cena dobave energije ujema s „tržno ceno“. Kot pa je razvidno iz preudarkov, navedenih v točkah od 164 do 185 zgoraj, je Komisija s tem, da se je pri vprašanju, ali bi se zasebni gospodarski subjekt po zgledu tožeče stranke strinjal s predložitvijo reševanja spora arbitraži, omejila na uporabo načela zasebnega gospodarskega subjekta, te zapletene presoje prenesla na grške organe, s čimer je kršila lastno obveznost nadzora, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 143 do 148 zgoraj, ali pa je v zvezi s tem celo napačno uporabila pravo in storila napako pri presoji.

187    Na drugi strani, ob upoštevanju podrobnih in kontradiktornih elementov, predstavljenih v okviru glasovanja večine in manjšine v arbitražni odločbi, je treba ugotoviti, da bi morala Komisija glede na informacije, ki jih je predložila tožeča stranka v upravnem postopku, med katerimi so tri tehnična poročila revizijske družbe, opraviti lastno analizo zlasti vprašanja, ali je bila metoda določitve stroškov tožeče stranke, kot jo je uporabilo arbitražno sodišče, ustrezna in dovolj verjetna, da je mogoče ugotoviti, da je bila zadevna cena v skladu z običajnimi tržnimi pogoji, če je imela resne težave ali dvome v smislu člena 4(3) in (4) Uredbe 2015/1589 v zvezi s tem, ali ta cena pomeni državno pomoč, pa bi se morala odločiti, da začne formalni postopek preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU.

188    V zvezi s tem bi morali Komisiji vzbuditi dvome zlasti ti sporni elementi:

–        opredelitev stroškov tožeče stranke zaradi njenega statusa vertikalno integriranega podjetja, katerega konsolidirani računovodski izkazi temeljijo na notranjem računovodskem prenosu finančnih tokov med njenimi dobavnimi in proizvodnimi enotami (na podlagi tako imenovanega „dvostranskega finančnega sporazuma“) (glej točko 173 zgoraj);

–        domnevna potreba po tem, da se resnični stroški tožeče stranke določijo na letni, in ne na urni osnovi, pri čemer se upoštevajo zlasti skupni spremenljivi in fiksni stroški vseh elektrarn za proizvodnjo energije, ki jih ima na razpolago (točka 174 arbitražne odločbe);

–        upoštevnost izbire med predlagano ceno „DEI/PwC“, ki je temeljila na mejni ceni sistema in na časovno tehtanem povprečju, kar privede do „cene s horizontalno distribucijo“, na eni strani ter ceno, ki jo je predlagala intervenientka in temelji na fiksnem in variabilnem strošku elektrarn tožeče stranke na lignit, torej na minimalnem dolgoročnem strošku za vsakega porabnika, na drugi strani (glej točko 174 zgoraj);

–        povezava teh predlaganih cen s potrebo po pokritju (spremenljivih in fiksnih) resničnih stroškov tožeče stranke ter posledica te povezave za cene, ki se zaračunavajo različnim profilom porabe, torej bodisi tistim z osnovno obremenitvijo, med katerimi je profil intervenientke, bodisi tistim s konično ali visoko obremenitvijo (glej točko 174 zgoraj);

–        morebitni vplivi izbire metode določanja cen na konkurenco na grškem energetskem trgu (glej točko 176 zgoraj);

–        zadostnost podatkov, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz svojih resničnih stroškov, zlasti tistih v zvezi z dejavnostjo njenih proizvodnih elektrarn na lignit (glej točko 177 zgoraj).

189    Ugotoviti je treba, da v nasprotju z mnenjem Komisije ta institucija v drugi izpodbijani odločbi ni izpolnila zahtev v zvezi z nadzorom, ki bi jih morala ob upoštevanju objektivnega pojma dvomov ali resnih težav, ker je, kot sama navaja, samo „informativno“ upoštevala regulativni okvir trga električne energije v Grčiji (točke 18, 20, 21, 29, 33, 37, 40 in 41 ter opombe št. 5, 6 in od 13 do 18), profil porabe intervenientke (točka 31 in opomba št. 3), značilnosti tožeče stranke kot proizvajalke in dobaviteljice električne energije (točka 30 in opomba št. 7) ter splošne okoliščine spora med tožečo stranko in intervenientko (oddelka 2.1 in 2.2 ter točke od 34 do 38 in 42).

190    Ker poleg tega Komisija – po potrebi ob pomoči notranjih ali zunanjih strokovnjakov – ni preučila teh zapletenih ekonomskih in tehničnih elementov ter druge izpodbijane odločbe ni utemeljila na tak način, Splošnemu sodišču ni treba presoje Komisije nadomestiti s svojo presojo niti ni to pravno mogoče. V zvezi s tem namreč sodišča Unije niso pristojna za to, da bi ekonomsko presojo Komisije nadomestila s svojo ekonomsko presojo, niti za odpravo morebitne pomanjkljivosti v obrazložitvi spornega sklepa z razlogi, ki jih ta ne vsebuje, saj bi s takim ravnanjem presegla meje svojega nadzora nad zakonitostjo na podlagi člena 263 PDEU (glej v tem smislu sodbe z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točke 75, 88 in 89; z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija, C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682, točki 77 in 78 in navedena sodna praksa, ter z dne 11. decembra 2019, Mytilinaios Anonymos Etairia – Omilos Epicheiriseon, C‑332/18 P, EU:C:2019:1065, točke od 128 do 131).

191    Iz tega sledi, da Splošno sodišče v obravnavani zadevi ne more presoditi utemeljenosti različnih očitkov in trditev tožeče stranke v zvezi z morebitnimi pravnimi ali dejanskimi napakami v presoji arbitražnega sodišča, na podlagi katere je bila določena zadevna cena, niti vprašanja, ali je obravnavana zadeva primerljiva s položajem, v katerem je bil izdan Sklep Alcoa, ali ne. Zgoraj navedeni elementi namreč zadostujejo za ugotovitev, da bi morala Komisija, ker informacije, ki so upoštevne za uporabo merila prednosti, niso bile bolj podrobno preučene, zlasti v zvezi z vprašanjem, ali zadevna cena ustreza običajnim tržnim pogojem, imeti resne težave ali dvome v smislu člena 4(3) in (4) Uredbe 2015/1589, zato bi morala začeti formalni postopek preiskave.

c)      Predlog v zadevi T740/17

192    Sprejeti je treba torej tretji in četrti tožbeni razlog ter prvi in drugi del petega tožbenega razloga, ne da bi se bilo treba izreči o preostalih delih navedenega tožbenega razloga.

193    Zato je treba tožbi v zadevi T‑740/17 ugoditi in drugo izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba odločiti o preostalih tožbenih razlogih.

194    Ker je druga izpodbijana odločba tako razglašena za nično v smislu člena 264, prvi odstavek, PDEU, je retroaktivno umaknjena iz pravnega reda, kot da ni nikoli obstajala (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2019, River Kwai International Food Industry/AETMD, C‑144/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:266, točke od 45 do 57). Iz tega izhaja, da navedena odločba ni mogla razveljaviti in nadomestiti niti prve izpodbijane odločbe niti spornega dopisa.

195    Kot je Komisija ob tej predpostavki priznala na obravnavi, zadevi T‑639/14 RENV in T‑352/15 torej nista postali brezpredmetni in se je treba izreči o tožbah v njiju.

C.      Zadeva T352/15

196    V zvezi s tožbo v zadevi T‑352/15 zadostuje ugotovitev, prvič, da je glede na navedeno v točkah 194 in 195 zgoraj ohranila svoj predmet, zato je treba predlog Komisije za ustavitev postopka zavrniti.

197    Drugič, iz razlogov, navedenih v točkah od 70 do 103 zgoraj, ki se mutatis mutandis uporabljajo za prvo izpodbijano odločbo, katere vsebina je skoraj enaka vsebini druge izpodbijane odločbe, je treba tožbo razglasiti za dopustno.

198    Tožba namreč pred razlogi za razglasitev ničnosti, navedenimi v njeno utemeljitev, vsebuje uvodni del, v katerem je pojasnjen njen predmet, to je sklicevanje na obstoj „[resnih] dvomov“ ali „resnih težav“ v smislu sodne prakse. Prav tako je v okviru prvega, tretjega, četrtega, petega in šestega tožbenega razloga izrecno napoteno na pojem „dvomi“ ali „resne težave“ (točke 61, 62, 87, 100, 114, 119, 134, 158, 176 in 196 tožbe). Glede drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na neizpolnitev obveznosti obrazložitve in skrbne in celovite preučitve obravnavane zadeve ter je predvsem formalne in postopkovne narave, se mutatis mutandis uporabljajo preudarki, navedeni v točki 100 zgoraj.

199    Tretjič, glede na skoraj enako vsebino izpodbijanih odločb je treba iz razlogov, navedenih v točkah od 138 do 192 zgoraj, sprejeti drugi in tretji tožbeni razlog ter prvi in drugi del četrtega tožbenega razloga, ki se ujemajo s tretjim in četrtim tožbenim razlogom ter prvim in drugim delom petega tožbenega razloga v zadevi T‑740/17.

200    Iz tega sledi, da je treba tožbi v zadevi T‑352/15 prav tako ugoditi in prvo izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi se bilo treba izreči o preostalih delih tožbenih razlogov in preostalih tožbenih razlogih, ki jih je navedla tožeča stranka.

201    Kot je bilo navedeno v točki 194 zgoraj, prva izpodbijana odločba, ker je nična, ni mogla razveljaviti in nadomestiti spornega dopisa, zato zadeva T‑639/14 RENV iz tega razloga ni mogla postati brezpredmetna.

202    Torej se je treba o zadevi T‑639/14 RENV izreči tudi iz tega razloga.

D.      Zadeva T639/14 RENV

1.      Predlog za ustavitev postopka in dopustnost

203    Uvodoma je treba iz razlogov, navedenih v točkah 194 in 201 zgoraj, zavrniti predlog Komisije za ustavitev postopka.

204    V zvezi z dopustnostjo tožbe zadostuje spomniti na razloge, navedene v točkah od 70 do 103, ki se mutatis mutandis uporabljajo za sporni dopis in iz katerih tudi izhaja, da je ta dopis izpodbojni akt.

205    Sodišče je v zvezi s tem namreč razsodilo, da je Komisija s sprejetjem spornega dopisa sprejela akt o ustavitvi postopka, s katerim je odločila, da bo končala predhodni postopek preučitve, ki se je začel s pritožbo tožeče stranke, ugotovila, da na podlagi začete preiskave ni bilo mogoče ugotoviti obstoja pomoči v smislu člena 107 PDEU, in zato zavrnila začetek formalnega postopka preiskave, ki ga določa člen 108(2) PDEU. Po njegovem mnenju je Komisija s tem sprejela končno stališče glede predloga tožeče stranke za ugotovitev kršitve členov 107 in 108 PDEU. Pojasnilo je, da je ta dopis tožeči stranki onemogočil, da predstavi svoje pripombe v formalnem postopku preiskave, zato je ustvaril zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke. Na podlagi tega je ugotovilo, da je ta odločba izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija, C‑228/16 P, EU:C:2017:409, točki 30 in 31 in navedena sodna praksa).

206    Poleg tega tožba pred tožbenimi razlogi, navedenimi v njeno utemeljitev, vsebuje uvodni del, v katerem je pojasnjen njen predmet, to je sklicevanje na obstoj „[resnih] dvomov“ ali „resnih težav“ v smislu sodne prakse (glej točke od 51 do 53 tožbe). Prav tako je na pojem „dvomi“ ali „resne težave“ izrecno napoteno v okviru drugega in tretjega tožbenega razloga v zvezi z meriloma pripisljivosti (točki 90 in 128 tožbe) in prednosti (točki 145 in 152 tožbe). V zvezi s prvim in četrtim tožbenim razlogom zadostuje ugotovitev, da sta po naravi formalna in postopkovna ter se navezujeta prav na vprašanje, ali je Komisija preučila in obrazložila vse upoštevne elemente, potrebne za odpravo dvomov ali težav, s katerimi se je srečala v okviru predhodne faze preučitve (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 2012, Smurfit Kappa Group/Komisija, T‑304/08, EU:T:2012:351, točka 81; z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 59 in navedena sodna praksa, ter z dne 12. septembra 2019, Achemos Grupė in Achema/Komisija, T‑417/16, neobjavljena, EU:T:2019:597, točka 52 in navedena sodna praksa).

207    Tožbo je torej treba razglasiti za dopustno v zvezi z vsemi tožbenimi razlogi, navedenimi v njeno utemeljitev.

2.      Vsebinska presoja

a)      Razlogi za razglasitev ničnosti

208    Tožeča stranka v utemeljitev te tožbe navaja štiri razloge za razglasitev ničnosti.

209    Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da sporni dopis vsebuje bistveno kršitev postopka, ker Komisija ni upoštevala postopkovnih zahtev, določenih za sprejetje sklepa o ustavitvi postopka s pritožbo.

210    Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji „pravnih in dejanskih okoliščin“ pri razlagi in uporabi členov 107 in 108 PDEU, ker je menila, da zadevnega ukrepa ni mogoče pripisati grški državi in zato ne pomeni državne pomoči.

211    Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom meni, da je Komisija storila očitno napako pri presoji „pravnih in dejanskih okoliščin“ pri razlagi in uporabi členov 107 in 108 PDEU, ker je menila, da zadevni ukrep ni učinkoval tako, da je bila intervenientki dodeljena prednost.

212    Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija kršila obveznosti obrazložitve in preučitve vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov ter načelo „dobrega upravljanja“.

b)      Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka

213    Tožeča stranka v bistvu trdi, da sporni dopis vsebuje formalno ali postopkovno napako, saj bi morala Komisija namesto navedenega dopisa, ki ga je podpisal vodja enote GD za konkurenco in je naslovljen nanjo, sprejeti formalni sklep v skladu s členom 24(2) Uredbe 2015/1589 in ga nasloviti na Helensko republiko.

214    Komisija ob podpori intervenientke odgovarja, da je prvo izpodbijano odločbo sprejel kolegij komisarjev v skladu s členom 4 Uredbe 2015/1589, zato sporni dopis, kot je bil dopolnjen z navedeno odločbo, ne vsebuje bistvene kršitve postopka. Pri tem pojasnjuje, da tožeča stranka še naprej zamenjuje njeno glavno trditev, da je ta odločba veljavno nadomestila ta dopis in je treba zato postopek ustaviti, in njeno trditev, ki jo je navedla podredno, da so bile z navedeno odločbo odpravljene napake, ki jih je vseboval navedeni dopis. „Dodani elementi“, vneseni z isto odločbo, pa naj bi bili namenjeni prav temu.

215    V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da je Komisija na eni strani najpozneje s sprejetjem druge izpodbijane odločbe priznala, da je ta tožbeni razlog utemeljen. Sporni dopis namreč pomeni zavzetje končnega stališča služb Komisije o pritožbah tožeče stranke, tako da je bil postopek v zvezi z njima ustavljen. Iz ustaljene sodne prakse pa je razvidno, da tak dopis vsebuje izpodbojni sklep, sprejet ob koncu faze predhodne preučitve v skladu s členom 4(2) ali (3) Uredbe 2015/1589, ki je implicitno naslovljen na zadevno državo članico in ga mora torej sprejeti Komisija kot kolegijski organ (glej v tem smislu sodbe z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točke od 37 do 40; z dne 16. decembra 2010, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑362/09 P, EU:C:2010:783, točka 63, in z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija, C‑228/16 P, EU:C:2017:409, točka 29).

216    Komisija na drugi strani priznava, da sporni dopis ni bil sprejet v skladu s postopkovnimi pravili, upoštevnimi v ta namen (glej točko 222 v nadaljevanju), pri čemer je prav s tem v točkah 8 in 51 druge izpodbijane odločbe in v okviru odgovora na tožbo v zadevi T‑740/17 utemeljila odpravo in nadomestitev navedenega dopisa s to odločbo v skladu z zahtevami, ki jih je Sodišče postavilo v sodbi z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija (C‑228/16 P, EU:C:2017:409, točke 32, 40 in 41).

217    Zato je treba ta tožbeni razlog sprejeti.

c)      Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji „pravnih in dejanskih okoliščin“ pri razlagi in uporabi členov 107 in 108 PDEU v zvezi z merilom pripisljivosti

218    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji „pravnih in dejanskih okoliščin“ pri razlagi členov 107 in 108 PDEU, ker je trdila, da arbitražna odločba ne more pomeniti državne pomoči, pripisljive grški državi. Po njenem mnenju je uporaba arbitraže mehanizem, alternativen reševanju sporov pred rednimi sodišči, ki pa večinoma povzroči enake pravne učinke, zlasti v zvezi z zavezujočo naravo in izvršljivostjo nazadnje izdane odločbe. Pri tem meni, da je navedena arbitražna odločba po naravi in predmetu oblastveni akt, pripisljiv grški državi, s katerim ji je pravno zavezujoče in izvršljivo naloženo dodeljevanje državnih sredstev. Na podlagi tega ugotavlja, da je mogoče zadevno ceno pripisati grški državi, zato bi morala Komisija imeti vsaj „resne dvome“, kar pomeni, da bi morala začeti formalni postopek preiskave, ki bi ji med drugim omogočil predstavitev pripomb.

219    Komisija ob podpori intervenientke navaja, da sta drugi in tretji tožbeni razlog povezana s pogoji za pripisljivost in prednost. V odgovoru na tožbo zgolj trdi, da za ugotovitev neobstoja državne pomoči – ker sta pogoja, ki se zahtevata za ugotovitev njenega obstoja kumulativna – zadostuje dokaz o neizpolnitvi enega od njiju. Nato se izreka izključno o vprašanju, ali je mogoče obstoj prednosti izključiti, ker je tožeča stranka ravnala kot preudaren zasebni vlagatelj.

220    Komisija v dupliki dodaja, da sta drugi in tretji tožbeni razlog brezpredmetna, saj nobeden od njiju sam zase ne more privesti do razglasitve ničnosti spornega dopisa. Ker je v navedenem dopisu neobstoj državne pomoči utemeljen na hkratnem neobstoju pogojev za pripisljivost in prednost, bi morala tožeča stranka v ta namen uveljavljati en sam tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 107(1) PDEU zaradi napačne presoje tako nepripisljivosti kot neobstoja prednosti. Drugi tožbeni razlog sam zase pa naj ne bi mogel privesti do take razglasitve ničnosti, „saj neobstoj prednosti ni zajet s trditvami iz navedenega tožbenega razloga in zadostuje za ugotovitev neobstoja državne pomoči“. Enako naj bi veljalo za tretji tožbeni razlog, „saj nepripisljivost ni zajeta s trditvami iz navedenega tožbenega razloga in zadostuje za ugotovitev neobstoja državne pomoči“.

221    Komisija v bistvu pojasnjuje, da neobstoj pripisljivosti ne pomeni „bistvenega dela“ obrazložitve spornega dopisa. Ta vidik – enako kot tisti glede neobstoja prednosti – naj bi bil v tem dopisu obravnavan zgolj na kratko, ugotovitev v zvezi z neobstojem državne pomoči pa naj bi temeljila na teh dveh enako pomembnih elementih. Nasprotno pa naj bi bila obrazložitev prve izpodbijane odločbe osredotočena na neobstoj prednosti, saj naj bi ta zadostoval za ugotovitev neobstoja državne pomoči. V spornem dopisu naj bi bila torej predstavljena samo „čisto predhodna“ ugotovitev v zvezi s tem, ki naj ne bi bila strukturirana tako jasno kot v formalni odločbi Komisije.

222    Komisija izpodbija to, da se je nameravala izogniti sodnemu nadzoru nad spornim dopisom. V zvezi s tem navaja, da je v navedenem dopisu samo predhodno izraženo stališče njenih služb. Pri tem pojasnjuje, da je uslužbenec, ki je ta dopis podpisal, zgolj po pomoti – in torej nezakonito – dokončno izoblikoval stališče navedenih služb. Vendar trdi, da je bila ta bistvena kršitev postopka odpravljena s sprejetjem druge izpodbijane odločbe, v kateri je bil v ustrezni obliki predstavljen njen dokončni odgovor. Tožeča stranka naj ne bi mogla izkazati zakonitega interesa za preučitev točno določene obrazložitve zadevnega dopisa, zlasti tiste v zvezi s pripisljivostjo, saj tak interes predpostavlja, da ji lahko tožba s svojim izidom prinese korist.

223    Opozoriti je treba, da je na eni strani v spornem dopisu v zvezi s tem, ali je mogoče arbitražno odločbo pripisati grški državi, zlasti navedeno, da tožeča stranka ni dokazala, „da je arbitražno sodišče organ, ki izvaja javna pooblastila, zlasti glede na to, da sta se tako [tožeča stranka kot intervenientka] prostovoljno odločili za arbitražo, ne da bi za to obstajala zakonska obveznost“. Poleg tega je v njem še navedeno, da se glede na to, da je bilo arbitražno sodišče pooblaščeno za določitev cene v skladu s splošnimi načeli, ki urejajo arbitražni postopek, ter ob upoštevanju odločb in smernic, ki jih je na tem področju pred tem sprejel [RAE], „ne zdi, da bi lahko [grška] država izvajala odločilen vpliv na [navedeno] arbitražno odločbo“. Komisija je tako ponovila stališče, „izraženo v dopisu z dne 6. maja 2014, to je, da [te arbitražne odločbe] ni mogoče pripisati [grški] državi“. Na drugi strani je zavrnila trditve tožeče stranke, da je zadevna cena nižja od njenih stroškov, zlasti ker je v isti arbitražni odločbi izrecno priznano, da ta cena pokriva stroške tožeče stranke poleg razumnega dobička, pri čemer pa se upošteva profil porabe intervenientke. S tem je prav tako ponovila stališče, „izraženo v dopisu z dne 6. maja 2014, to je, da iz zadevnega ukrepa ne izhaja selektivna prednost“ (glej tudi točko 16 zgoraj).

224    Iz tega je razvidno, da je Komisija v spornem dopisu dejansko na eni strani menila, da arbitražne odločbe ni mogoče pripisati grški državi, na drugi strani pa še, da določitev zadevne cene v navedeni arbitražni odločbi ne pomeni prednosti, dodeljene intervenientki. Torej je njena ugotovitev v zvezi z neobstojem državne pomoči vzporedno temeljila na teh dveh elementih.

225    Vendar Komisija v izpodbijanih odločbah ne ponavlja preudarkov iz spornega dopisa v zvezi z nepripisljivostjo arbitražne odločbe grški državi. Nasprotno, v njiju ni več nikjer napotila na to presojo niti se ni izrekla o morebitni opredelitvi merila pripisljivosti, in to kljub temu, da je na eni strani v povzetku pritožb v točkah 11 navedenih odločb upoštevana trditev tožeče stranke, da je mogoče navedeno arbitražno odločbo pripisati grški državi, na drugi strani pa je v točki 24 teh odločb to merilo navedeno kot sestavni del pojma pomoči.

226    Pojasniti je treba, da Komisija ravna enako v okviru svojih pisanj v tem postopku, v katerih se izogiba temu, da bi zavzela stališče o merilu pripisljivosti in da bi posebej odgovorila na očitke, navedene v utemeljitev drugega tožbenega razloga. Nasprotno, osredotoča se na odgovor na tretji tožbeni razlog, povezan z obstojem prednosti, pri čemer trdi, da je za utemeljitev sprejetja sklepa na podlagi člena 4(2) Uredbe 2015/1589 dovolj, da ni izpolnjeno eno od meril, ki opredeljujeta pojem pomoči. Nazadnje, Komisija se je za podoben pristop odločila na obravnavi, celo potem ko ji je Splošno sodišče v zvezi s tem postavilo natančno vprašanje.

227    V zvezi z merilom pripisljivosti je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero morajo biti prednosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot „pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU, neposredno ali posredno podeljene iz državnih sredstev in pripisljive državi. Za presojo pripisljivosti ukrepa državi je treba preizkusiti, ali so javni organi sodelovali pri sprejetju tega ukrepa (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točki 20 in 21 in navedena sodna praksa).

228    Tako je bilo v primerih, v katerih je nacionalna zakonodaja določala obveznost oskrbe z električno energijo ali njenega nakupa oziroma mehanizem za podporo in nadomestilo stroškov proizvodnje električne energije, ki je vplival na višino njene cene, v ustaljeni sodni praksi priznano, da s tem povezane obveznosti pomenijo ukrep, pripisljiv državi (glej v tem smislu sodbe z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točke od 16 do 18; z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točke od 20 do 22, in z dne 15. maja 2019, Achema in drugi, C‑706/17, EU:C:2019:407, točke od 47 do 49).

229    V obravnavani zadevi pa so v upoštevnih grških predpisih – torej zlasti v okviru „temeljnih načel določanja cen električne energije v Grčiji“, opredeljenih v odločbi RAE št. 692/2011 – predpisana samo merila za določanje cene za dobavo električne energije visokonapetostnim odjemalcem, ne pa natančen znesek cen (glej točko 8 zgoraj). V zvezi z določitvijo zneska cen, ki se uporabljajo v skladu s temi načeli, člen 37 zakona št. 4001/2011 določa samo možnost, da se pogodbenice obrnejo na stalno arbitražo RAE, na podlagi česar sta bili v obravnavani zadevi sprejeti odločba RAE št. 346/2012 z dne 9. maja 2012 o določitvi začasne cene in arbitražna odločba o določitvi zadevne cene, ki se uporablja v poslovnih razmerjih med tožečo stranko in intervenientko (glej točki 9 in 12 zgoraj). Neobstoj zavezujočih predpisov o cenah dobave električne energije v Grčiji je potrjen s postopkom, ki je bil uveden pri EEA in se je nanašal na domnevno zlorabo prevladujočega položaja tožeče stranke zaradi zaračunavanja previsokih in diskriminatornih cen intervenientki, ob koncu katerega je EEA sprejela zaveze glede ravnanja, ki jih je predlagala tožeča stranka (glej točko 13 zgoraj). Iz tega izhaja, da je navedena arbitražna odločba, kot jo je potrdilo Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) v sodbi št. 634/2016 z dne 18. februarja 2016, tista, s katero je bila tožeči stranki pravno zavezujoče naložena zadevna cena.

230    V zvezi z vprašanjem, ali je arbitražna odločba oblastveni akt, ki ga je mogoče pripisati grški državi, je mogoče že z napotilom na elemente, navedene v točkah od 150 do 158 zgoraj, ugotoviti, da je tožeča stranka pravno zadostno dokazala, da je tako.

231    Ti elementi namreč dokazujejo, da je arbitražna odločba po naravi in pravnih učinkih primerljiva s sodbami grškega rednega sodišča, zato jo je treba opredeliti kot oblastveni akt. To dokazuje zlasti dejstvo, da je bila zoper njo vložena pritožba pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah). Iz tega prav tako izhaja, da so arbitražna sodišča, ki so bila ustanovljena in delujejo v skladu s členom 37 zakona št. 4001/2011, podobno kot grška redna sodišča, namesto katerih lahko odločajo o nekaterih sporih, sestavni del grškega državnega sistema sodnega varstva.

232    Komisija je torej v spornem dopisu napačno ugotovila, na eni strani, da tožeča stranka ni dokazala, „da je arbitražno sodišče organ, ki izvaja javna pooblastila, zlasti glede na to, da sta se tako [tožeča stranka] kot [intervenientka] prostovoljno odločili za arbitražo, ne da bi za to obstajala zakonska obveznost“, na drugi strani pa še, da „se ne zdi, da bi lahko [grška] država izvajala odločilen vpliv na arbitražno odločbo“. Dejstvo, da sta stranki – kot v obravnavani zadevi – spor v reševanje arbitražnemu sodišču predložili prostovoljno ali v soglasju, v zvezi s tem namreč ni upoštevno razlikovalno merilo, saj bi bila tudi predložitev zadeve grškemu rednemu sodišču enako prostovoljna.

233    Ta ugotovitev zadostuje za ugotovitev, da bi morala Komisija imeti resne težave ali dvome glede obstoja državne pomoči ali vsaj da ni bila upravičena zanikati obstoja takih dvomov z obrazložitvijo, da arbitražne odločbe ni mogoče pripisati grški državi. To še toliko bolj drži, ker je državno pomoč mogoče dodeliti tudi prek ali s posredovanjem državnega sodišča, ki ne upošteva svojih obveznosti v skladu s členom 108(3) PDEU (glej sodno prakso, navedeno v točki 147 zgoraj).

234    Zato je treba ta tožbeni razlog sprejeti, ne da bi se bilo treba izreči o preostalih očitkih, navedenih v njegovo podporo.

235    Ker je torej treba prvi in drugi tožbeni razlog sprejeti, je treba sporni dopis razglasiti za ničen, ne da bi se bilo treba izreči o drugih tožbenih razlogih.

E.      Predlog v združenih zadevah T639/14 RENV, T352/15 in T740/17

236    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbam v združenih zadevah T‑639/14 RENV, T‑352/15 in T‑740/17 ugoditi in izpodbijane akte razglasiti za nične, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti stališč tožeče stranke o poročilu za obravnavo, vključno z njegovimi prilogami, ker bi lahko vsebovala nove in prepozne dokazne predloge v smislu člena 85 Poslovnika, ter predlogu tožeče stranke, naj se znova odpre ustni del postopka.

IV.    Stroški

237    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

238    Splošno sodišče lahko v skladu s členom 138(3) Poslovnika intervenientu, ki ni eden izmed subjektov iz odstavkov 1 in 2 tega člena, naloži, da nosi svoje stroške. V obravnavanem primeru je treba odločiti, da intervenientka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1.      V zadevi T639/14 RENV se dopis Komisije COMP/E3/ΟΝ/AB/ark *2014/61460 z dne 12. junija 2014, s katerim je bila družba Dimosia Epicheirisi Ilektrismou AE (DEI) obveščena o ustavitvi postopka z njenima pritožbama, razglasi za ničen.

2.      V zadevi T352/15 se Odločba Komisije C(2015) 1942 final z dne 25. marca 2015 (zadeva SA.38101 (2015/NN) (ex 2013/CP) – Grčija – Zatrjevana državna pomoč, dodeljena družbi Alouminion SA v obliki cen električne energije, nižjih od stroškov na podlagi arbitražne odločbe) razglasi za nično.

3.      V zadevi T740/17 se Odločba Komisije C(2017) 5622 final z dne 14. avgusta 2017 (zadeva SA.38101 (2015/NN) (ex 2013/CP) – Grčija – Zatrjevana državna pomoč, dodeljena družbi Alouminion SA v obliki cen električne energije, nižjih od stroškov na podlagi arbitražne odločbe) razglasi za nično.

4.      Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške družbe DEI v združenih zadevah T639/14 RENV, T352/15 in T740/17 ter v zadevi C228/16 P.

5.      Družba Mytilinaios AE – Omilos Epicheiriseon nosi svoje stroške.

Collins

Kreuschitz

Csehi

De Baere

 

      Steinfatt

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. septembra 2021.

Podpisi

Kazalo


I. Dejansko stanje in postopki

II. Predlogi strank

A. Zadeva T639/14 RENV

B. Zadeva T352/15

C. Zadeva T740/17

III. Pravo

A. Uvodne ugotovitve

B. Zadeva T740/17

1. Dopustnost

2. Vsebinska presoja

a) Razlogi za razglasitev ničnosti in obseg nadzora nad vsebinsko zakonitostjo

b) Tretji, četrti in peti tožbeni razlog

1) Povzetek glavnih trditev strank v okviru tretjega tožbenega razloga

2) Povzetek glavnih trditev strank v okviru četrtega tožbenega razloga ter prvega in drugega dela petega tožbenega razloga

3) Presoja Splošnega sodišča

i) Povzetek upoštevnih preudarkov iz druge izpodbijane odločbe

ii) Razdelitev pristojnosti in obveznosti med Komisijo in nacionalnimi sodišči

iii) Obstoj gospodarske prednosti, dodeljene intervenientki

– Državna narava arbitražnega sodišča

– Dolžnost Komisije, da preveri, ali je bila z arbitražno odločbo dodeljena prednost

– Dolžnost Komisije, da za opredelitev obstoja prednosti opravi zapletene ekonomske in tehnične presoje

c) Predlog v zadevi T740/17

C. Zadeva T352/15

D. Zadeva T639/14 RENV

1. Predlog za ustavitev postopka in dopustnost

2. Vsebinska presoja

a) Razlogi za razglasitev ničnosti

b) Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka

c) Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji „pravnih in dejanskih okoliščin“ pri razlagi in uporabi členov 107 in 108 PDEU v zvezi z merilom pripisljivosti

E. Predlog v združenih zadevah T639/14 RENV, T352/15 in T740/17

IV. Stroški


*      Jezik postopka: grščina.