SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi razširjeni senat)
z dne 21. decembra 2022(*)
„Ničnostna tožba – Državne pomoči – Okvirna shema, katere namen je v Nemčiji vzpostaviti zvezno shemo povrnitve škode, nastale zaradi odlokov o omejitvi gibanja – Sklep o nenasprotovanju – Ukrep za odpravo škode, ki je nastala zaradi naravnih nesreč ali izjemnih dogodkov – Neobstoj pravnega interesa – Nedopustnost“
V zadevi T‑525/21,
E. Breuninger GmbH & Co. s sedežem v Stuttgartu (Nemčija), ki jo zastopata R. Velte in W. Meilicke, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Bottka, G. Braga da Cruz in C. Kovács, agenti,
tožena stranka,
ob intervenciji:
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata J. Möller in P.-L. Krüger, agenta,
intervenientka,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi V. Tomljenović, predsednica, F. Schalin, sodnik, P. Škvařilová-Pelzl, sodnica, I. Nõmm (poročevalec) in D. Kukovec, sodnika,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 14. septembra 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba E. Breuninger GmbH & Co, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2021) 3999 final z dne 28. maja 2021 o državni pomoči SA.62784 (2021/N) – Nemčija covid-19 – Zvezna odškodninska shema (UL 2021, C 223, str. 25, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je družba, ki posluje v okviru skupine E. Breuninger, ki je dejavna med drugim v sektorju oblačil ter distribucije oblačil, parfumov, kozmetičnih izdelkov in izdelkov za nego telesa, pohištva ter gospodinjskih in dekorativnih izdelkov.
3 Zvezna republika Nemčija je 21. maja 2021 v skladu s členom 108(3) PDEU Evropski komisiji priglasila ukrep v zvezi z dodelitvijo začasne gospodarske pomoči podjetjem, katerih dejavnosti so prekinjene zaradi ukrepov, ki so jih zvezna država in dežele sprejele za obvladovanje pandemije na svojem ozemlju, in sicer v okviru krize zaradi covida-19 (v nadaljevanju: zvezna odškodninska shema).
4 Komisija je 28. maja 2021 sprejela izpodbijani sklep.
5 Komisija je v izpodbijanem sklepu na prvem mestu opisala bistvene značilnosti zvezne odškodninske sheme. Iz njega izhaja, da navedena shema:
– koristi vsem podjetjem, razen nekaterih izjem (med katerimi so finančne institucije in javna podjetja);
– ima za cilj nadomestiti izgubo dobička, ki je nastala zaradi odlokov o omejitvi gibanja, sprejetih zaradi pandemije covida-19 (v nadaljevanju: odloki o omejitvi gibanja);
– razpolaga z začasnim proračunom v višini približno 10 milijard EUR za leto 2021, se nanaša na izgube, ki so nastale med 16. marcem 2020 in 31. decembrom 2021 in ki so posledica zgolj odlokov o omejitvi gibanja, velja za celotno Nemčijo in ima obliko neposrednih subvencij, ki jih lahko upravni organi dodelijo tako na zvezni kot na regionalni ravni in na lokalni ravni;
– v skladu s svojim členom 2(1) med drugim velja za podjetja, katerih dejavnost je bila prepovedana z odloki o omejitvi gibanja, in za podjetja, katerih vsaj 80 % prometa je bilo ustvarjenega s poslovanjem s podjetji, katerih dejavnost je bila prepovedana z navedenimi odloki;
– v svojem členu 2(2) določa, da so podjetja, ki se ukvarjajo z mešanimi dejavnostmi, od katerih na nekatere omejitev gibanja sploh ne vpliva, upravičena do zvezne odškodninske sheme, če prepovedane dejavnosti pomenijo vsaj 80 % njihovega prometa;
– v svojem členu 3(1) določa, da so upravičene izgube izključno tiste, ki so povezane s prepovedanimi dejavnostmi ali ločljivim delom dejavnosti podjetij, na katere vplivajo odloki o omejitvi gibanja, in so sestavljene iz razlike med rezultati poslovanja v obdobjih, na katera se navedeni odloki nanašajo, in enakovrednih obdobjih v letu 2019;
– določa, da je treba upoštevati prihodke, ustvarjene s prenosom dejavnosti na drugo povezano gospodarsko dejavnost, da se prepreči, da bi podjetja imela prednost zaradi upoštevanja zgolj izgub, ki so nastale pri dejavnostih, na katere so vplivali odloki o omejitvi gibanja;
– ima več značilnosti, katerih namen je omejiti znesek izplačanih pomoči na najmanjši potrebni znesek;
– določa, da če je pomoči treba izplačati na podlagi predvidenih izgub, se bo resničnost navedenih izgub preverila ex post in bo v primeru prekomernega nadomestila prišlo do povrnitve.
6 Komisija je na drugem mestu preučila združljivost zvezne odškodninske sheme s členom 107 PDEU.
7 Prvič, Komisija je navedla, da zvezna odškodninska shema spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU.
8 Drugič, Komisija je ugotovila, da je zvezna odškodninska shema na podlagi člena 107(2)(b) PDEU združljiva z notranjim trgom.
9 Najprej je bilo opozorjeno, da pandemija covida-19 pomeni izjemen dogodek v smislu člena 107(2)(b) PDEU.
10 Dalje, ugotovljeno je bilo, da je glede na opredelitev upravičenih izgub iz zvezne odškodninske sheme obstajala vzročna zveza med pandemijo covida-19 in povrnjenimi izgubami, ker so bile krite le izgube, nastale zaradi ukrepov, ki so upravičencem de iure ali de facto preprečili nadaljevanje njihove dejavnosti.
11 Nazadnje, Komisija je preučila sorazmernost zvezne odškodninske sheme in ugotovila, da je ta pogoj izpolnjen, saj je bilo na podlagi značilnosti navedene sheme mogoče zagotoviti, da so izplačane pomoči sorazmerne z izgubami, ki so nastale zaradi pandemije covida -19.
12 Komisija se je zato odločila, da ne bo podala ugovorov glede zvezne odškodninske sheme.
Predlogi strank
13 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
14 Komisija in Zvezna republika Nemčija Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
15 Tožeča stranka s to tožbo predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, iz razloga, da je bila z njim odobrena zvezna odškodninska shema, ki v členu 2(2) izključuje upravičenost podjetij, ki delujejo v različnih sektorjih dejavnosti, če sektorji, na katere so vplivali odloki o omejitvi gibanja, ki so bili sprejeti iz naslova pandemije covida-19, pomenijo manj kot 80 % njihovega prometa.
16 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga. S prvim tožbenim razlogom v bistvu meni, da je Komisija s tem, da je odobrila pogoj upravičenosti, ki pomeni, da prizadeti sektorji dejavnosti pomenijo manj kot 80 % prometa zadevnih podjetij, kršila načelo sorazmernosti. Z drugim tožbenim razlogom meni, da je Komisija prav tako kršila člen 108(2) PDEU, ker kljub obstoju resnih težav ni začela formalnega postopka preiskave.
17 Pogoji za dopustnost tožbe spadajo med absolutne procesne predpostavke, zato mora Splošno sodišče po uradni dolžnosti preveriti, ali ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sklep z dne 7. decembra 2017, Troszczynski/Parlament, T‑148/17, neobjavljen, EU:T:2017:921, točka 40 in navedena sodna praksa).
18 Splošno sodišče ocenjuje, da je treba najprej preučiti dopustnost tožbe z vidika obstoja pravnega interesa tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.
19 V ta namen je bila tožeča stranka pozvana, naj se v okviru ukrepa procesnega vodstva, sprejetega na podlagi členov 89 in 90 Poslovnika Splošnega sodišča, izreče o obstoju njenega pravnega interesa za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in s tem o dopustnosti tožbe, če se pogoj iz člena 2(2) zvezne odškodninske sheme zanjo ne bi uporabil.
20 Na podlagi ustaljene sodne prakse je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 55 in navedena sodna praksa).
21 Na prvem mestu je treba ugotoviti, da tožba tožeče stranke temelji na napačni predpostavki, da ni upravičena do zvezne odškodninske sheme, in sicer zaradi pogoja iz njenega člena 2(2).
22 V skladu s členom 2(1)(b) zvezne odškodninske sheme, ki ga je Komisija povzela v točki 20(a) obrazložitve izpodbijanega sklepa, „lahko organi, ki dodeljujejo pomoči, dodelijo pomoči zasebnim podjetjem, če je na njihovo gospodarsko dejavnost vplivalo omejevanje gibanja, povezano s koronavirusom, na naslednji način: […] njihova komercialna ali gospodarska dejavnost je morala biti prekinjena zaradi odločitve o zaprtju, sprejete na podlagi odloka o omejitvi gibanja“.
23 Kot je Komisija navedla v točki 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa in opombi št. 21 tega sklepa, člen 2(2) zvezne odškodninske sheme določa, da „mora biti v primeru podjetij, ki delujejo v več sektorjih gospodarske dejavnosti, vsaj 80 % njihovega skupnega prometa mogoče jasno pripisati gospodarskim dejavnostim, ki so bile neposredno prizadete z omejitvami gibanja“.
24 Nazadnje, člen 3(4) zvezne odškodninske sheme, katerega vsebina je navedena v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa, določa:
„[K]adar se učinek ukrepa omejitve gibanja nanaša na določeno gospodarsko dejavnost in je gospodarska dejavnost zaradi tega prenesena na drugo povezano gospodarsko dejavnost ali na drug vir prihodka, se prihodki od te druge povezane ali sorodne dejavnosti nato prav tako upoštevajo v obliki odbitka. Zato na podlagi dejstva, da se lahko upoštevajo le gospodarske dejavnosti, na katere je vplivala omejitev gibanja, če so druge gospodarske dejavnosti zaradi tega postale donosnejše, ni mogoče pridobiti nobene prednosti. Prekomerno nadomestilo za povzročeno škodo je tako izključeno.“
25 Tožeča stranka trdi, da je zaradi člena 2(2) zvezne odškodninske sheme izključena iz ugodnosti te sheme. Na eni strani poudarja, da je dejavna tako v fizični trgovini na drobno kot v spletni trgovini, ki sta različna sektorja gospodarske dejavnosti v smislu navedene določbe. Na drugi strani pojasnjuje, da del njenega prometa, ki ga pomeni spletna trgovina in na katerega odloki o omejitvi gibanja, odrejeni med pandemijo covida-19, niso vplivali, pomeni, da ne dosega praga 80 %, ki se zahteva s to določbo. V svojih pisanjih poudarja, da se njena izključitev iz ugodnosti navedene sheme odraža v tem, da ni mogla zaprositi za dodelitev finančne pomoči iz naslova Überbrückungshilfe III, zveznega programa pomoči, ki so ga nemški organi sprejeli na podlagi te sheme (v nadaljevanju: zvezni program pomoči).
26 Vendar je treba poudariti, da Zvezna republika Nemčija pravilno trdi, da je ta razlaga člena 2(2) zvezne odškodninske sheme v nasprotju z razlago, ki jo je objavila. Iz navedene objave namreč izhaja, da se fizična trgovina na drobno in spletna trgovina ne štejeta za različna „sektorja gospodarske dejavnosti“ v smislu navedene določbe. Nasprotno, spletna trgovina je predvidena kot „gospodarska dejavnost, ki je povezana“ s fizično trgovino na drobno v smislu člena 3(4) navedene sheme.
27 Zato višina prometa, ki ga je tožeča stranka ustvarila iz naslova spletne trgovine, na podlagi zvezne odškodninske sheme ne more povzročiti, da ta ne bi bila upravičena do državne pomoči iz naslova člena 2(2) navedene sheme. Pomeni le, da je treba na podlagi člena 3(4) te sheme upoštevati povečanje prihodkov, ki jih je tožeča stranka zaradi odlokov o omejitvi gibanja ustvarila v navedeni spletni trgovini, da se prepreči prekomerno nadomestilo škode, ki naj bi jo zaradi navedenih odlokov utrpela.
28 Na drugem mestu, iz razprav v tem postopku je razvidno, da je bila nezmožnost tožeče stranke, da pridobi finančno pomoč iz naslova zveznega programa pomoči, posledica tega, da so nemški organi glede na zvezno odškodninsko shemo, ki je bila priglašena Komisiji, enostransko in samostojno dodali pogoj za upravičenost, ki pomeni, da so odloki o omejitvi gibanja vplivali na vsaj 30 % skupnega prometa tožeče stranke, kar je Zvezna republika Nemčija potrdila v odgovoru na ukrep procesnega vodstva, ki je bil nanjo naslovljen.
29 Tožeča stranka je v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva zvezni odškodninski shemi, kot je bila v izpodbijanem sklepu razglašena za združljivo s členom 107(2)(b) PDEU, poskušala pripisati pogoj upravičenosti, v skladu s katerim se zahteva, da so odloki o omejitvi gibanja vplivali na vsaj 30 % prometa. V zvezi s tem zadostuje poudariti, da tak pogoj zaradi sklicevanja na pogoje iz drugih priglašenih shem pomoči ni niti eksplicitno niti implicitno naveden v zvezni odškodninski shemi.
30 Na tretjem mestu je treba navesti, da to, da je Zvezna republika Nemčija za koriščenje njenega zveznega programa pomoči dodala dodaten pogoj za upravičenost, in sicer vpliv na najmanj 30 % prometa, ni upoštevno za preučitev te tožbe, ki se nanaša izključno na zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je Komisija razglasila, da je zvezna odškodninska shema združljiva s členom 107(2)(b) PDEU.
31 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso izvajanje sistema nadzora državnih pomoči, kot izhaja iz členov 107 in 108 PDEU, na eni strani naloženo Komisiji, na drugi strani pa nacionalnim sodiščem, pri čemer se njihovi vlogi dopolnjujeta, a sta ločeni. Medtem ko je za presojo združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom izključno pristojna Komisija, ki deluje pod nadzorom sodišč Unije, so nacionalna sodišča pristojna, da do sprejetja končne odločbe Komisije varujejo pravice posameznikov v primeru morebitne kršitve prepovedi iz člena 108(3) PDEU s strani državnih organov (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2016, DEI in Komisija/Alouminion tis Ellados, C‑590/14 P, EU:C:2016:797, točke od 95 do 97 in navedena sodna praksa).
32 V tem okviru lahko tožeča stranka vloži tožbo pri nemških sodiščih, ki bodo morala – po potrebi po predložitvi vprašanja za predhodno odločanje glede razlage na podlagi člena 267 PDEU Sodišču – preučiti, ali je to, da se z nacionalnim pravom doda dodatni pogoj za upravičenost, podobno spremembi obstoječe pomoči v smislu člena 4(1) Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 4, str. 3) in tako novi pomoči v smislu člena 1(c) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9), za katero velja obveznost priglasitve na podlagi člena 108(3) PDEU.
33 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da bi bila tožeča stranka glede na člen 2(2) zvezne odškodninske sheme, kot je bila v izpodbijanem sklepu razglašena za združljivo s členom 107(2)(b) PDEU, upravičena do pomoči iz naslova navedene sheme. Iz tega izhaja, da razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa tožeči stranki ne bi prinesla nobene koristi v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 20, tako da je treba njeno tožbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavreči kot nedopustno.
Stroški
34 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
35 Komisija je predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
36 Na podlagi člena 138(1) Poslovnika se državam članicam in institucijam, ki so intervenirale v postopku, naloži, da nosijo svoje stroške. Zvezna republika Nemčija torej nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrže.
2. Družba E. Breuninger GmbH & Co nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali Evropski komisiji.
3. Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.
Tomljenović | Schalin | Škvařilová-Pelzl |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. decembra 2022.
Podpisi