SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 7. marca 2018(*)
„REACH – Pristojbina za registracijo snovi – Znižanje, odobreno MSP – Preverjanje izjave o velikosti podjetja s strani ECHA – Odločba, s katero je naložena upravna taksa – Priporočilo 2003/361/ES – Prekoračitev zgornjih finančnih meja – Pojem ‚povezano podjetje‘“
V zadevi T‑855/16,
Fertisac, SL s sedežem v Atarfeju (Španija), ki jo zastopa J. Gomez Rodriguez, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski agenciji za kemikalije (ECHA), ki jo zastopajo E. Maurage, J.‑P. Trnka in M. Heikkilä, agenti, skupaj s C. Garcio Molyneuxom in L. Tosonijem, odvetnikoma,
tožena stranka,
zaradi na podlagi člena 263 PDEU podanega predloga za razglasitev ničnosti Odločbe ECHA SME(2016) 5150 z dne 15. novembra 2016, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za znižanje pristojbine, ki je določeno za srednje velika podjetja, in s katero ji je bila naložena upravna taksa, ter računov št. 10060160 in št. 10060161, ki jih je izdala ECHA in ki sta priloga k Odločbi SME(2016) 5150,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, P. Nihoul (poročevalec) in J. Svenningsen, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Fertisac, SL, je družba španskega prava, ki opravlja dejavnost proizvodnje snovi, ki jih je treba registrirati pri Evropski agenciji za kemikalije (ECHA) na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1).
2 Tožeča stranka je 30. novembra 2010 registrirala neko kemikalijo na podlagi Uredbe št. 1907/2006.
3 Tožeča stranka je v postopku registracije navedla, da je v smislu Priporočila Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (UL 2003, L 124, str. 36) „srednje veliko“ podjetje. Na podlagi te izjave je bila upravičena do znižanja zneska pristojbine, ki se plača na podlagi člena 6(4) Uredbe št. 1907/2006.
4 ECHA je za registracijo izdala račun v višini 16.275 EUR, ki ustreza pristojbini, ki jo mora plačati srednje veliko podjetje v okviru skupne dostave podatkov, kot v tem primeru, skupno za količino, večjo od 1000 ton. Gre za račun št. 10024865.
5 ECHA je z dopisom z dne 27. avgusta 2013 tožečo stranko obvestila, da je za status malega ali srednje velikega podjetja (MSP), ki ga je prijavila pri registraciji, treba izvesti postopek preverjanja. Tožečo stranko je pozvala, naj predloži dokaze, da ima status srednje velikega podjetja.
6 Po dopisovanju in izmenjavi dokumentov je ECHA 15. novembra 2016 izdala Odločbo SME(2016) 5150. V njej je navedla, da je tožeča stranka veliko podjetje in da ni upravičena do znižanja pristojbine, ki se uporabi za MSP v smislu Priporočila 2003/361.
7 V Odločbi SME(2016) 5150 je bilo navedeno, da tožeča stranka dolguje, prvič, znesek, ki ustreza razliki med zneskom že plačane pristojbine in zneskom pristojbine, ki velja za velika podjetja, in drugič, upravne takse, ki so 2,5‑kratnik finančne koristi, pridobljene zaradi neresnične izjave glede velikosti podjetja.
8 Tej odločbi sta bila predložena dva računa, in sicer račun št. 10060160 v višini 6975 EUR in račun št. 10060161 v višini 17.437 EUR (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana računa).
Postopek in predlogi strank
9 Tožeča stranka je 7. decembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
10 Istega dne je tožeča stranka z ločeno vlogo vložila predlog za odlog izvršitve Odločbe SME(2016) 5150 in izpodbijanih računov. S sklepom z dne 10. marca 2017, Fertisac/ECHA (T‑855/16 R, neobjavljen, EU:T:2017:155), je predsednik Splošnega sodišča ta predlog zavrnil in pridržal odločitev o stroških.
11 ECHA je odgovor na tožbo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 17. marca 2017.
12 Ker tožeča stranka ni vložila replike, je bil pisni del postopka končan 16. maja 2017.
13 Stranki nista vložili predloga za obravnavo v roku iz člena 106(2) Poslovnika Splošnega sodišča. Splošno sodišče (prvi senat) je na podlagi člena 106(3) Poslovnika odločilo, da bo odločilo brez ustnega dela postopka.
14 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– Odločbo SME(2016) 5150 razglasi za nično;
– ji prizna status MSP;
– izpodbijana računa razglasi za nična;
– ECHA naloži plačilo stroškov postopka.
15 ECHA Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da je predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih računov nedopusten;
– tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe SME(2016) 5150 zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
Predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih računov
16 Tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana računa razglasi za nična.
17 ECHA zoper ta tožbeni predlog uveljavlja ugovor nedopustnosti, saj izpodbijana računa nista izpodbojna akta.
18 V zvezi s tem je treba spomniti, da so akti, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo, le akti z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko posežejo v interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodbe z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9; z dne 12. septembra 2006, Reynolds Tobacco in drugi/Komisija, C‑131/03 P, EU:C:2006:541, točka 54, in z dne 6. decembra 2007, Komisija/Ferriere Nord, C‑516/06 P, EU:C:2007:763, točka 27).
19 Poleg tega je treba za ugotovitev, ali je akt lahko predmet ničnostne tožbe, upoštevati vsebino akta, katerega razglasitev ničnosti se zahteva, saj oblika, v kateri je bil sprejet, glede tega načeloma ni pomembna (sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točki 46 in 47).
20 V tem primeru je ECHA z Odločbo SME(2016) 5150 tožeči stranki naložila, naj plača preostanek pristojbine, ki se uporablja za velika podjetja, in upravno takso. ECHA je v tej odločbi navedla, da sta bila zneska, ki ju je treba plačati, navedena v priloženih računih, v tem primeru v izpodbijanih računih. Odločba SME(2016) 5150 in priložena izpodbijana računa so bili izdani istega dne. Poslani so bili istemu naslovniku, torej tožeči stranki, v istem pismu.
21 V zvezi s tem je treba spomniti, da so načeloma v skladu s sodno prakso priloge del dokumenta, katerega priloga so, zaradi česar je normativna moč, ki jim je priznana, enaka tisti, ki jo imajo določbe, ki so osrednji del dokumenta.
22 Ta sodna praksa je zlasti nastala glede direktiv, katerih priloge niso bile obravnavane kot ločene od teh direktiv, ampak so bile njihov sestavni del, tako kot določbe iz teh direktiv (glej sodbo z dne 15. aprila 2008, Impact, C‑268/06, EU:C:2008:223, točka 58 glede okvirnega sporazuma iz priloge k direktivi).
23 Iz spisa izhaja, da se v sodni praksi v zvezi z akti, ki jih je sprejela ECHA po postopkih preverjanja, ki jo ta navaja, razlikuje račune od odločb in se skuša med temi akti določiti tistega, ki določa bistvene obveznosti tožeče stranke.
24 Vendar je ta sodna praksa povezana s položaji, v katerih je nastala. V vseh treh zadevah, na katere se ECHA sklicuje in katerih predmet je opredelilo Splošno sodišče, namreč računi niso bili priloga odločb, na katere so se nanašali, ampak jih je ECHA izdala ločeno, včasih tudi v večdnevnem razmiku, zaradi česar je šlo za ločene akte. Ker bi ta položaj lahko vplival na dopustnost tožbe, je moralo Splošno sodišče med temi ločenimi akti opredeliti tistega, ki je spreminjal pravni položaj tožeče stranke, kot to zahteva sodna praksa (sodbe z dne 2. oktobra 2014, Spraylat/ECHA, T‑177/12, EU:T:2014:849, točka 21; z dne 15. septembra 2016, La Ferla/Komisija in ECHA, T‑392/13, EU:T:2016:478, točka 56, in z dne 15. septembra 2016, K Chimica/ECHA, T‑675/13, EU:T:2016:480, točka 27).
25 Ta zadeva je drugačna, ker glede na dejansko stanje Odločba SME(2016) 5150 in izpodbijana računa niso ločeni in se skupaj obravnavajo kot enotni akt, ki ima dva dela, in sicer upravni del (Odločba SME(2016) 5150 v pravem pomenu) in računovodski del (izpodbijana računa, ki sta ji priložena), pri čemer je v tem enotnem aktu izražena dejanska ugotovitev ECHA, da dokazi, ki jih zahtevajo predpisi, niso bili predloženi in je v njem izražena njena volja, da zato nastanejo posledice, tako da se tožeči stranki naložijo finančne obveznosti.
26 Ta enotni akt (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ustvarja obvezne pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spreminjajo njen pravni položaj, saj se mora odreči statusu MSP, čeprav ga je zahtevala.
27 Posledica izpodbijane odločbe je namreč, da tožeča stranka ne more biti upravičena do znižane pristojbine, ki se uporablja za MSP, ter da mora plačati preostanek pristojbine, ki velja za velika podjetja, in upravno takso, ki jo določa ureditev v takih okoliščinah.
28 Ker izpodbijana odločba ustvarja take učinke, se zoper njo lahko vloži ničnostna tožba, kar pomeni, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja ECHA v delu, v katerem se nanaša na predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih računov, zavrniti.
Predlog za priznanje statusa MSP
29 Tožeča stranka z drugim tožbenim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj ji prizna status MSP.
30 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU pristojnost sodišča Evropske unije omejena na nadzor zakonitosti. Če je tožba utemeljena, sodišče Unije na podlagi člena 264 PDEU razglasi akt za ničen in neveljaven. Zato mora institucija, organ, urad ali agencija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe v skladu s členom 266 PDEU.
31 Iz teh elementov izhaja, da Splošno sodišče, ko odloča o zahtevku za izpodbijanje pristojbine in upravne takse, ki ju podjetje zahteva, ker je bila napačno ugotovljena njegova velikost, ne more odločiti, da se to podjetje opredeli kot MSP, saj bi to pomenilo, da nadomesti odločitev ECHA, kar je v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami Pogodbe DEU (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2005, Infront WM/Komisija, T‑33/01, EU:T:2005:461, točka 171, in sklep z dne 16. decembra 2016, Groupement pastoral de Oust in drugi/Komisija, T‑663/16, neobjavljen, EU:T:2016:759, točka 13).
32 Iz tega izhaja, da je drugi tožbeni predlog, ker njegov predmet presega meje pristojnosti, ki jo ima Splošno sodišče v okviru ničnostne tožbe, nedopusten.
Vsebinska presoja
33 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe zoper izpodbijano odločbo navaja dva tožbena razloga. V prvim tožbenem razlogu trdi, da je ECHA s tem, da jo je obravnavala kot veliko podjetje, napačno razlagala člen 2(1) Priloge k Priporočilu 2003/361, ki določa merila za MSP. Drugi tožbeni razlog se nanaša na napačno razlago Priporočila 2003/361, ker je ECHA kot „povezana podjetja“ opredelila tri druga podjetja.
Prvi tožbeni razlog: napačna razlaga zgornjih mej, določenih v členu 2(1) Priloge k Priporočilu 2003/361
34 Tožeča stranka v prvem tožbenem razlogu trdi, da ni nikoli zaposlovala več kot 250 oseb in da je zato ni mogoče šteti za veliko podjetje. Glede tega napotuje na člen 2(1) Priloge k Priporočilu 2003/361, ki določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se podjetje opredeli kot MSP.
35 ECHA trditve tožeče stranke prereka.
36 V zvezi s tem je treba navesti, da je treba v skladu z izpodbijano odločbo tožečo stranko šteti za veliko podjetje, ker so bile na podlagi pridobljenih podatkov prekoračene zgornje meje, ki so določene v Prilogi k Priporočilu 2003/361.
37 Iz dokumenta z naslovom „Informe de cálculo de PYME“ (Poročilo o izračunu MSP), ki je priložen izpodbijani odločbi, izhaja, da je ECHA svojo odločitev, da tožečo stranko šteje za veliko podjetje, utemeljila s tem, da je med poslovnima letoma 2008 in 2009 letna bilančna vsota, ki se upošteva pri izračunu velikosti podjetja, presegala 43 milijonov EUR, njen promet pa je presegal 50 milijonov EUR.
38 Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je treba spomniti, da ureditev, ki se uporablja v tej zadevi, za opredelitev MSP napotuje na Priporočilo 2003/361. Uredba št. 1907/2006 namreč v členu 3, točka 36, določa, da so MSP mala in srednje velika podjetja, „kakor so opredeljena v Priporočilu [2003/361]“. Poleg tega Uredba Komisije (ES) št. 340/2008 z dne 16. aprila 2008 o pristojbinah in taksah, plačljivih ECHA na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL 2008, L 107, str. 6) v členu 2 določa, da srednje veliko podjetje „pomeni srednje veliko podjetje v smislu Priporočila [2003/361]“.
39 Priporočilo 2003/361, ki se uporablja na podlagi Uredbe št. 1907/2006 in Uredbe št. 340/2008, vsebuje Prilogo, katere naslov I se nanaša na „[o]predelitev [MSP], ki jo je sprejela Komisija“. Člen 2(1) te priloge določa, da „[k]ategorijo [MSP] sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR, in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR“.
40 Iz člena 2(1) Priloge k Priporočilu 2003/361 izhaja, da sta določeni dve merili za določitev, ali se lahko podjetje opredeli kot MSP, pri čemer se eno nanaša na finančne lastnosti podjetja, drugo pa na število zaposlenih v podjetju.
41 Tožeča stranka meni, da morata biti obe zgornji meji, ki ju določata ti dve merili, preseženi, da podjetja ni mogoče opredeliti kot MSP, medtem ko prekoračitev zgornje meje, ki jo določa le eno merilo, ne povzroči izključitve iz kategorije MSP. Med tema meriloma je tisto glede števila zaposlenih posebej pomembno, kar potrjuje uvodna izjava 4 Priporočila 2003/361. V tem primeru tožeča stranka nikoli ni prekoračila zgornje meje, ki jo določa to merilo.
42 V zvezi s tem je treba navesti, da je treba v skladu s sodno prakso merilo glede števila zaposlenih in merilo glede finančnih lastnosti v ureditvi, ki je bila preučena v tem primeru, uporabiti kumulativno.
43 Splošno sodišče je v tem smislu odločilo v sklepu z dne 16. septembra 2015, Calestep/ECHA (T‑89/13, EU:T:2015:711, točka 40), ki se je posebej nanašal na razlago člena 2(1) Priloge k Priporočilu 2003/361, ki je določba, ki predstavlja osrednji del trditev tožeče stranke.
44 Ta sklep Splošnega sodišča je bil posledica sodne prakse iz sodbe z dne 8. julija 2004, Dalmine/Komisija (T‑50/00, EU:T:2004:220, točki 285 in 286), glede enakovredne določbe, ki je v Priporočilu Komisije 96/280/ES z dne 3. aprila 1996 o opredelitvi majhnih in srednje velikih podjetij (UL 1996, L 107, str. 4), ki je bilo predhodnik Priporočila 2003/361 ter je v bistvu vsebovalo podobno predstavitev merila glede števila zaposlenih in merila glede finančnih lastnosti podjetja.
45 Sodna praksa iz sklepa z dne 16. septembra 2015, Calestep/ECHA (T‑89/13, EU:T:2015:711), temelji na izrazih, ki se uporabljajo v Priporočilu 2003/361, s tem da se priredni veznik „in“ razlaga, kot da izraža namen avtorja akta, da „uskladi“ in torej zbere merila, ki so tam navedena, ter pri tem ne določa, da gre za možnosti, ki jih je treba preučiti v okviru možnosti izbire (sklep z dne 16. septembra 2015, Calestep/ECHA, T‑89/13, EU:T:2015:711, točka 40).
46 Ta sodna praksa temelji tudi na uvodni izjavi 4 Priporočila 2003/361, v skladu s katero je „[m]erilo števila zaposlenih […] zagotovo še vedno eno najpomembnejših in ga je treba uporabljati kot glavno merilo, vendar pa je njegova dopolnitev s finančnim merilom nujna za razumevanje prave velikosti podjetja, njegove uspešnosti in položaja glede na konkurenco“ (sklep z dne 16. septembra 2015, Calestep/ECHA, T‑89/13, EU:T:2015:711, točka 41).
47 Ta kumulativna uporaba je v skladu s Poročilom Komisije Svetu (SEC(1992) 351 final) z dne 29. aprila 1992 glede opredelitev MPS, ki se uporabljajo v okviru dejavnosti Skupnosti, ki je bilo predhodnik Priporočila 96/280, ki sicer na to poročilo napotuje v sedmi uvodni izjavi.
48 Evropska komisija je v tem poročilu predlagala uporabo definicije, ki temelji na kombinaciji meril – zlasti tistih glede števila zaposlenih, prometa in bilančne vsote – ker po njenem mnenju MSP ni mogoče zadovoljivo opredeliti zgolj na podlagi enega samega merila.
49 Nazadnje, treba je navesti, da se z znižanjem pristojbine, ki se odobri MSP, želi upoštevati poseben položaj teh podjetij glede na položaj velikih podjetij. Ker je to znižanje namenjeno posebni kategoriji gospodarskih subjektov in pomeni odstopanje, ga je treba razlagati ozko pod pogoji, ki določajo njegovo uporabo.
50 Te razlage ni mogoče ovreči s trditvijo tožeče stranke, da je merilo glede števila zaposlenih, če se obravnava samostojno, vendarle odločilno, kar je v skladu s členom 4(2) Priloge k Priporočilu 2003/361, na katerega napotuje vodnik, naslovljen „Kako določiti velikost podjetja“, ki je objavljen na spletnem mestu ECHA.
51 V zvezi s tem je treba navesti, da določba, ki jo navaja tožeča stranka, ureja položaj, v katerem podjetje v izjemnem letu preseže eno od zgornjih mej, ki so v tej določbi navedene, pri čemer to podjetje lahko z odstopanjem od pravila ohrani svoj status MSP, če je ta prekoračitev omejena na eno poslovno leto.
52 Ta določba ne spreminja pravila, v skladu s katerim podjetje za pridobitev statusa MSP ne sme preseči zgornjih mej glede števila zaposlenih in nekaterih finančnih lastnosti, ampak uvaja izjemo za nekatere okoliščine, katerih obstoja tožeča stranka v tem primeru ni izkazala.
53 Glede na zgoraj navedeno ECHA s tem, da je tožečo stranko opredelila kot veliko podjetje, ni napačno razlagala meril, določenih v členu 2(1) Priloge k Priporočilu 2003/361.
54 Ob upoštevanju navedenega je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: napačna razlaga pojma „povezano podjetje“ iz Priporočila 2003/361
55 Tožeča stranka v drugem tožbenem razlogu trdi, da ni del skupine „povezanih podjetij“ ter da je treba zato za opredelitev njene velikosti upoštevati le njene podatke in podatke njenih „partnerskih podjetij“, ki sta, kot je navedla v korespondenci z ECHA med postopkom preverjanja njene izjave, družbi Ibérica de Gestión Inmobiliaria y Arrendaticia SL in Agroquimes SL.
56 ECHA trditve tožeče stranke prereka.
57 V zvezi s tem je treba navesti, da je ECHA svojo ugotovitev utemeljila z vsemi podatki, ki se nanašajo, prvič, na tožečo stranko, drugič, na „partnersko podjetje“ Agroquimes in, tretjič, na tri druga podjetja, ki se štejejo za podjetja, „povezana, s tožečo stranko, in sicer družbe Ibérica de Gestión Inmobiliaria y Arrendaticia, Constantino Gutiérrez SA in Medifer Liquids SL.
58 Tožeča stranka ne izpodbija tega, da je mogoče družbo Agroquimes šteti za „partnersko podjetje“, ne strinja pa se s tem, da je tri druga podjetja mogoče obravnavati kot „povezana“ z njo v smislu ureditve.
59 Za odločanje o tem je treba spomniti, da člen 3(3) Priloge k Priporočilu 2003/361 določa merila, na podlagi katerih je mogoče določiti pogoje, v katerih je mogoče podjetja opredeliti kot „povezana podjetja“ oziroma kot „partnerska podjetja“.
60 Glede prve opredelitve člen 3(3), prvi pododstavek, Priloge k Priporočilu 2003/361 določa, da „[so] ‚povezana podjetja […] podjetja, ki so med seboj v katerem koli od naslednjih razmerij: a) podjetje ima večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov v drugem podjetju“. Poleg tega člen 3(3), tretji pododstavek, Priloge k Priporočilu 2003/361 določa, da se „[k]ot povezana […] obravnavajo tudi podjetja, ki imajo z enim ali več povezanimi podjetji katero koli razmerje, opisano v prvem pododstavku […]“.
61 Glede druge opredelitve člen 3(2), prvi pododstavek, Priloge k Priporočilu 2003/361 določa, da so „partnerska podjetja“ vsa podjetja, ki niso opredeljena kot „povezana podjetja“ in med katerimi je naslednjo razmerje: podjetje (podjetje višje v lastniški verigi) ima samo ali skupaj z enim ali več „povezanimi podjetji“ v lasti 25 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic drugega podjetja (podjetja nižje v lastniški verigi).
62 V skladu s členom 6(2), prvi pododstavek, Priloge k Priporočilu 2003/361 se, če ima podjetje „partnerska“ ali „povezana“ podjetja, podatki za presojo meril določijo na podlagi računovodskih izkazov in drugih podatkov podjetja ali – če obstajajo – konsolidiranih računovodskih izkazov podjetja oziroma konsolidiranih računovodskih izkazov, v katere je bilo podjetje vključeno s konsolidacijo.
63 V skladu s členom 6(2), drugi pododstavek, Priloge k Priporočilu 2003/361 je k tem podatkom treba dodati, prvič, podatke „partnerskega podjetja“, ki je neposredno nad ali pod zadevnim podjetjem, in sicer sorazmerno z odstotnim deležem kapitala ali glasovalnih pravic – karkoli je višje.
64 K tem podatkom mora ECHA na podlagi člena 6(2), tretji pododstavek, Priloge k Priporočilu 2003/361 dodati tudi vse podatke podjetja, ki je neposredno ali posredno „povezano“ z zadevnim podjetjem, če ti podatki niso bili vključeni v računovodske izkaze že s konsolidacijo.
65 Po navedbi teh pravil je treba preučiti položaj zadevnih podjetij, da se določi njihov status in preveri, v kolikšnem obsegu je bilo treba njihove podatke upoštevati v postopku preverjanja izjave tožeče stranke.
66 V zvezi s tem je treba potrditi ugotovitev ECHA, da se zadevna tri podjetja štejejo podjetja, „povezana“ s tožečo stranko.
67 Ta ugotovitev je glede družbe Ibérica de Gestión Inmobiliaria y Arrendaticia utemeljena z letnimi računovodskimi izkazi tega podjetja, iz katerih izhaja, kot je to navedla ECHA, da je imelo to podjetje v lasti 69,996 % kapitala tožeče stranke v poslovnih letih 2009 in 2010. Ker je imelo to podjetje v lasti večino kapitala tožeče stranke, bi ga bilo mogoče šteti za matično družbo tožeče stranke, tako da bi bilo mogoče vse podatke tega podjetja vključiti v izračun, ki je bil izveden za preverjanje statusa tožeče stranke, kot je to določeno v Priporočilu 2003/361. V tem primeru je tožeča stranka o letnih računovodskih izkazih te matične družbe obvestila ECHA z elektronsko pošto z dne 12. septembra 2013.
68 Glede drugih dveh podjetij, Constantino Gutiérrez in Medifer Liquids, je ECHA navedla, da je imelo prvo v lasti 89,10 % kapitala družbe Ibérica de Gestión Inmobiliaria y Arrendaticia in 100 % kapitala druge družbe. Ta ugotovitev je temeljila na konsolidiranih računovodskih izkazih družbe Constantino Gutiérrez za poslovno leto med 1. julijem 2010 in 30. junijem 2011, ki jih je tožeča stranka sporočila po elektronski pošti 16. septembra 2013.
69 Ker so ti odstotki presegli prag, naveden zgoraj v točki 60, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da so podjetja „povezana podjetja“ v smislu Priporočila 2003/361, je ECHA lahko tudi podjetji Constantino Gutiérrez in Medifer Liquids opredelila kot podjetji, „povezani“ s tožečo stranko v postopku registracije zadevne snovi v tej zadevi.
70 ECHA je v skladu s členom 6(2), tretji pododstavek, Priloge k Priporočilu 2003/361 za izračun, izveden v okviru preverjanja statusa tožeče stranke, morala vključiti, kot je to tudi storila, vse podatke treh podjetij, ki so bila torej opredeljena kot „povezana podjetja“, in sicer Ibérica de Gestión Inmobiliaria y Arrendaticia, Constantino Gutiérrez in Medifer Liquids.
71 Glede na zgoraj navedeno je treba drugi tožbeni razlog in posledično tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
72 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi ECHA naloži plačilo stroškov, vključno s tistimi, ki se nanašajo na postopek za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Fertisac, SL se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki se nanašajo na postopek za izdajo začasne odredbe.
Pelikánová | Nihoul | Svenningsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. marca 2018.
Podpisi