Zadeva T-278/10 RENV

(objava odlomkov)

H

proti

Svetu Evropske unije

„Skupna zunanja in varnostna politika – Dodeljeni nacionalni član osebja pri EUPM v Bosni in Hercegovini – Sklep o premestitvi – Pristojnost vodje EUPM, da odloči o premestitvi dodeljenega nacionalnega člana osebja – Obveznost obrazložitve – Zloraba pooblastil – Očitna napaka pri presoji – Psihično nadlegovanje“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 11. aprila 2018

1.      Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji – Razširitev obstoječega tožbenega – Dopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 84(1))

2.      Skupna zunanja in varnostna politika – Civilne misije Evropske unije – Pooblastilo za dodelitev osebja na vsako civilno misijo Unije – Pristojnost poveljnika civilne operacije – Pooblastilo dodelitve in premestitve osebja znotraj vsake civilne misije – Pristojnost vodje zadevne civilne misije – Premestitev dodeljenega nacionalnega člana osebja – Zahteva po posvetovanju z matično državo članico – Neobstoj

(Sklep Sveta 2009/906/SZVP, člena 5 in 6)

3.      Ničnostna tožba – Razlogi – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Tožbeni razlog, ki se razlikuje od tistega, ki se nanaša na materialno zakonitost

(člena 263 PDEU in 296 PDEU)

4.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Civilna misija, ki spada na področje skupne zunanje in varnostne politike – Ukrep premestitve dodeljenega nacionalnega člana osebja – Minimalne zahteve

(člen 296 PDEU)

5.      Skupna zunanja in varnostna politika – Civilne misije Evropske unije – Sklep o premestitvi dodeljenega nacionalnega člana osebja – Premestitev do katere je prišlo v okviru psihičnega nadlegovanja – Pritožba zadevnega dodeljenega nacionalnega člana osebja – Pravila za izvajanje

(Kadrovski predpisi, člen 12a)

6.      Skupna zunanja in varnostna politika – Civilne misije Evropske unije – Sklep o premestitvi dodeljenega nacionalnega člana osebja – Pritožba zadevnega dodeljenega nacionalnega člana osebja – Razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem – Odločba, ki je v skladu z interesom službe – Zloraba pooblastil – Neobstoj

7.      Evropska unija – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Sklep o premestitvi dodeljenega nacionalnega člana osebja – Obseg nadzora – Omejeni nadzor, ki velja zlasti za presojo razmislekov o primernosti, ki so temelj navedenega sklepa

(člen 275 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

8.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Kumulativni pogoji

(člen 340, drugi odstavek, PDEU)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 37.)

2.      Poveljnik civilne operacije, ki pod političnim nadzorom in ob strateških smernicah političnega in varnostnega odbora ter ob splošni podrejenosti visokemu predstavniku izvršuje poveljevanje in nadzor na strateški ravni, načrtovanje in izvedbo vseh civilnih misij, ki se izvajajo v okviru skupne varnostne in obrambne politike in je splošni poveljnik vseh vodij civilnih misij, je pristojen za zaposlovanje osebja za vse civilne misije Unije v smislu člena 6(2) Sklepa 2009/906. Znotraj vsake misije pa je glede zaposlovanja in premestitve osebja pristojen le vodja zadevne civilne misije.

Iz z teh določb namreč izhaja, da je za operativni nadzor, ki ga vodja misije izvaja na „območju operacij“, nujno, da ima ta možnost, da sprejema odločitve, vključno s premestitvijo osebja v najkrajšem možnem času, in da te odločbe uporabi za osebje, ki ga dodelijo države članice, za opravljanje misije.

Vendar pa je za operativni nadzor nujno, da ima vodja zadevne civilne misije možnost, da sprejema odločitve, vključno s premestitvijo osebja v najkrajšem možnem času, in da te odločbe uporabi za osebje, ki ga dodelijo države članice, za opravljanje misije. Ta operativni značaj je zato nezdružljiv s postopkom predhodnega posvetovanja z organom izvora dodeljenega osebja.

(Glej točke 69, 70 in 78.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 88.)

4.      Obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU, mora biti prilagojena naravi izpodbijanega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Iz nje mora biti jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je zadevni akt sprejela, tako da se zadevna oseba lahko seznani z razlogi za sprejeti ukrep in da se pristojnemu sodišču omogoči izvrševanje nadzora. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera.

V zvezi s tem v obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba to, ali so z obrazložitvijo izpolnjene zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Tako je po eni strani akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Po drugi strani mora biti stopnja natančnosti obrazložitve akta sorazmerna z dejanskimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti akt sprejet.

Zato zadostuje, da so v obrazložitvi akta o premestitvi osebja v okviru civilne misije Unije, ki spada na področje skupne zunanje in varnostne politike, opredeljeni posebni in konkretni razloge, iz katerih avtor tega akta pri izvrševanju svoje diskrecijske meni, da mora tak ukrep veljati za zadevno osebo.

Poleg tega je treba vprašanje, ali je bila obveznost obrazložitve spoštovana, načeloma presojati glede na informacije, ki jih je imela tožeča stranka na voljo najpozneje ob vložitvi tožbe.

(Glej točke od 89 do 92.)

5.      Na obstoj okoliščin psihičnega nadlegovanja se je mogoče sklicevati tudi v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti, ki niso usmerjeni proti zavrnitvi prošnje za pomoč, ki jo je vložil član osebja, ker je menil, da je bil žrtev nadlegovanja, temveč ki so usmerjeni zoper druge odločbe, ki jih je sprejela uprava.

Zlasti se lahko obstoj okoliščin nadlegovanja upošteva, če je storilec tega nadlegovanja tudi podpisnik izpodbijane odločbe, za ugotovitev, da je bila ta odločba sprejeta zato, da bi se škodilo članu osebja, in je zato v zvezi z njo prišlo do zlorabe pooblastil. Kar zadeva trditev o psihičnem nadlegovanju, navedeno v podporo predlogom zoper odločbo o premestitvi, je lahko v zvezi z navedeno odločbo prišlo do zlorabe pooblastil, če je bila sprejeta zato, da bi se škodilo osebnosti, dostojanstvu ali fizični ali psihološki integriteti člana osebja.

V zvezi s tem za člane osebja, ki ga dodelijo institucije Unije, katerih statut je določen s kadrovskimi predpisi za uradnike Evropske unije, in člane osebja, ki ga dodelijo države članice, veljajo enaka pravila v zvezi z opravljanjem njihovih nalog na območju operacij. Tako nič ne nasprotuje temu, da se član osebja, ki ga dodeli država članica, v utemeljitev predlogov, s katerimi se zahteva razglasitev ničnosti odločbe o premestitvi, sklicuje na obstoj psihičnega nadlegovanja.

Poleg tega je mogoče na podlagi dejstev, ki so navajana kot dokaz obstoja psihičnega nadlegovanja, čeprav jih ni mogoče opredeliti kot taka v smislu sodne prakse v zvezi s členom 12a Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, kljub vsemu sklepati, da so bila v zvezi z odločbo o premestitvi zlorabljena pooblastila, in da jo je zato treba razglasiti za nično.

(Glej točke od 105 do 108.)

6.      V okviru ničnostne tožbe, ki jo je nacionalni član osebja, ki je bil dodeljen v okviru civilne misije Evropske unije, vložil zoper odločbo o premestitvi, ki se je nanašala nanj, ima pojem zlorabe pooblastil natančno določen obseg, ki se nanaša na primere, ko upravni organ svoja pooblastila uporabi za drug namen, kot je bil tisti, za katerega so mu bila podeljena.

V zvezi s tem imajo institucije Unije široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb, ustrezno nalogam, ki so jim dodeljene, in pri dodeljevanju nalog –za njihovo izpolnitev – zaposlenim, ki so jim na voljo, pod pogojem, da to dodeljevanje poteka v interesu službe in ob spoštovanju enakovrednosti delovnih mest.

V teh okoliščinah je treba nadzor Splošnega sodišča omejiti na vprašanje, ali je zadevna institucija ostala v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabil svoje pristojnosti.

Poleg tega gre za zlorabo pooblastil le, če obstajajo objektivni, upoštevni in skladni indici, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je cilj izpodbijanega akta drugačen od cilja, ki mu je dodeljen na podlagi določb, ki se uporabljajo, in da, ker odločba ni bila razglašena za nasprotno interesu službe – ni moglo iti za zlorabo pooblastil.

V zvezi s tem se v podporo trditev ni dovolj sklicevati na nekatera dejstva, ampak je treba predložiti tudi dovolj jasne, objektivne in skladne dokaze, s katerimi je mogoče potrditi njihovo resničnost ali vsaj verjetnost, sicer ni mogoče izpodbijati vsebinske pravilnosti trditev zadevne institucije.

Tako celovita presoja dokazov o zlorabi pooblastil ne more temeljiti le na trditvah in na dokazih, ki niso dovolj jasni ali ki niso niti objektivni niti upoštevni.

(Glej točke od 110 do 115.)

7.      Sodišče Unije v skladu s členom 275 PDEU ni pristojno za operativni vidik odločbe o premestitvi dodeljenega nacionalnega člana osebja. Nasprotno pa je njegov nadzor dopusten v zvezi s preverjanjem spoštovanja postopkovnih pravil in obveznosti obrazložitve, pravilnosti navedenih dejstev in tega, da ni očitnih napak pri presoji dejstev in zlorabe pooblastil v okviru ukrepa premestitve. Ker Sodišče Unije s svojo presojo dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo sprejetje takih ukrepov, ne more nadomestiti presojo vodje misije, je nadzor, ki ga izvaja, omejen nadzor in se uporablja zlasti za presojo preudarkov o smotrnosti, na katerih temeljijo taki ukrepi.

V zvezi s tem ima vodja misije, ki je sprejel to odločitev, široko diskrecijsko pravico glede okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju ukrepov premestitve osebja na območju operacij. Ta široka diskrecijska pravica pa ne preprečuje, da sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti preveri vsebinsko pravilnost dejstev, na katera se je oprl vodja misije.

Na podlagi učinkovitosti sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, se zahteva zlasti, da se sodišče Unije prepriča, da odločba, ki je za zadevno osebo posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To pomeni, da je treba preveriti dejansko stanje, na katerem temelji navedena odločba, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi utemeljeni.

(Glej točke od 155 do 157.)

8.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 170 in 171.)