SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 15. januarja 2015(*)
„Državne pomoči – Pomoč za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah – Pomoči za prestrukturiranje, ki so jih francoski organi načrtovali v korist družbe SeaFrance SA – Povečanje kapitala in posojili, ki ju je SNCF odobrila družbi SeaFrance SA – Sklep, s katerim so bile pomoči razglašene za nezdružljive z notranjim trgom – Pojem državne pomoči – Merilo zasebnega vlagatelja – Smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah“
V zadevi T‑1/12,
Francoska republika, ki so jo najprej zastopali E. Belliard, G. de Bergues in J. Gstalter, nato G. de Bergues, D. Colas in J. Bousin, zastopniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Di Bucci, B. Stromsky in T. Maxian Rusche, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 24. oktobra 2011 o državni pomoči SA 32600 (2011/C) – Francija – Pomoč za prestrukturiranje družbe SeaFrance SA s strani družbe SNCF (2012/397/EU) (UL 2012, L 195, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. junija 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Evropska komisija je s Sklepom z dne 24. oktobra 2011 o državni pomoči SA 32600 (2011/C) – Francija – Pomoč za prestrukturiranje družbe SeaFrance SA s strani družbe SNCF (2012/397/EU) (UL 2012, L 195, str. 1) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) razglasila, da pomoč za reševanje in pomoč za prestrukturiranje družbe SeaFrance, ki jo je Francoska republika izvršila in načrtovala v korist družbe SeaFrance SA, nista združljivi z notranjim trgom.
2 Družba SeaFrance, trenutno v likvidaciji, je bila delniška družba po francoskem pravu v stoodstotni lasti družbe SNCF Participations SA, ki je holding družba skupine SNCF, ki je v stoodstotni lasti osebe javnega prava industrijske in komercialne narave – Société nationale des chemins de fer français (v nadaljevanju: SNCF). Družba SeaFrance je opravljala storitve pomorskega potniškega in tovornega prometa med pristaniščema Calais (Francija) in Dover (Združeno kraljestvo). V tistem obdobju je družba SeaFrance upravljala šest ladij. Decembra 2009 je zaposlovala 1550 oseb, avgusta 2010 pa 1100.
3 Finančni položaj družbe SeaFrance se je po letu 2008 sistematično poslabševal zlasti zaradi neugodne konjunkture, za katero so bili značilni močna nestabilnost menjalnih tečajev evro/britanski funt, zvišanje cene nafte in znatno zmanjšanje potniškega in tovornega prometa čez Rokavski preliv. Te zunanje okoliščine so stopnjevale notranje težave družbe SeaFrance, ki so bile med drugim posledica presežnih zmogljivosti in povišanega razmerja med stroški za zaposlene in prometom. Položaj družbe je poslabšalo še več stavk zaposlenih v letu 2010.
4 Aprila 2010 je bil družbi SeaFrance odobren zaščitni postopek, ki je bil 30. junija 2010 preoblikovan v postopek prisilne poravnave. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da so bile v okviru tega postopka Tribunal de commerce de Paris (Francija) predložene tri ponudbe za ohranitev poslovanja s popolno ali delno prodajo sredstev družbe SeaFrance. S prvo ponudbo, ki sta jo skupaj predložili dve družbi, ki sta dejavni v sektorju pomorskega prometa, je bil predlagan prevzem treh ladij in 460 delavcev za simbolično plačilo 3 EUR. Drugo ponudbo je predložilo sindikalno združenje in predlagalo obdržanje vseh zaposlenih delavcev, ponoven odkup ladij družbe SeaFrance za simbolično plačilo 1 EUR, ne bi pa prevzelo obveznosti podjetja. Podrobnosti tretje ponudbe podjetja, ki je dejavno v pomorskem sektorju, niso navedene v izpodbijanem sklepu. Upravitelji v postopku prisilne poravnave družbe SeaFrance niso nobene ponudbe ocenili kot zadovoljive (točke od 10 do 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
5 Po sprejetju izpodbijanega sklepa 24. oktobra 2011 je Tribunal de commerce de Paris 16. novembra 2011 uvedlo stečajni postopek proti družbi SeaFrance. V tem postopku je bil izveden nov postopek oddaje ponudb za prevzem sredstev in dejavnosti družbe SeaFrance, vendar so stečajni upravitelji družbe SeaFrance edino ponudbo, predloženo v odgovor na ta poziv, ocenili kot nezadovoljivo. Tako je bil začet postopek unovčenja sredstev družbe SeaFrance, na koncu katerega so bila ta sredstva prodana družbi Eurotunnel.
6 Družba SNCF je od začetka leta 2009 podpirala družbo SeaFrance z različnimi ukrepi pomoči. Najprej je družba SNCF februarja 2009 z družbo SeaFrance sklenila sporazum o denarnih sredstvih, ki je bil februarja 2010 podaljšan. 15. julija 2010 je družbi SeaFrance še odobrila posojilo v višini [zaupno](1) milijonov EUR, da bi ji s tem omogočila, da uveljavlja opcijo nakupa svoje ladje Berlioz in zavaruje lastništvo nad tem premoženjem.
7 Nato je družba SNCF je vzpostavila kreditno linijo v višini [zaupno] milijonov EUR v korist družbe SeaFrance. Ta ukrep so francoski organi 12. julija 2010 priglasili Komisiji kot pomoč za reševanje v smislu Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL 2004, C 244, str. 2, v nadaljevanju: Smernice o pomoči za prestrukturiranje) in Komisija ga je odobrila s Sklepom C (2010) 5837 z dne 18. avgusta 2010 o državni pomoči N 309/2010 – Francija.
8 Nazadnje so francoski organi 18. februarja 2011 Komisiji v skladu z določbami Smernic o pomoči za prestrukturiranje priglasili osnutek pomoči za prestrukturiranje za družbo SeaFrance, ki so ji priložili načrt za prestrukturiranje. Načrt za prestrukturiranje je zlasti zajemal zmanjšanje kapacitet s šestih ladij na štiri, preoblikovanje ponudbe prevozov, s katero bi se število prevozov na leto zmanjšalo za skoraj 30 %, in ukinitev 725 delovnih mest, s čimer bi omejili razmerje med stroški za zaposlene in prometom. To prestrukturiranje bi moralo biti v pretežnem financirano z državno pomočjo v obliki povečanja kapitala družbe SeaFrance v višini 223 milijonov EUR, ki naj bi ga v celoti vplačala družba SNCF Participations.
9 Komisija je 6. aprila 2011 prejela pritožbo konkurenta družbe SeaFrance v zvezi s pomočjo za njeno prestrukturiranje. Komisija je 22. junija 2011 francoskim organom vročila sklep o začetku formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU v zvezi z na eni strani pomočjo za prestrukturiranje družbe SeaFrance, ki je bila priglašena 18. februarja 2011, in na drugi strani ukrepi, ki jih je družba SNCF predhodno sprejela, namreč sporazum o denarnih sredstvih, odobren leta 2009, in posojilo v višini [zaupno] milijonov EUR, odobren 15. julija 2010 (v nadaljevanju: sklep o začetku formalnega postopka). Med drugim je z objavo povzetka tega sklepa v Uradnem listu Evropske unije 14. julija 2011 (UL C 208, str. 8) zainteresirane stranke pozvala k predložitvi pripomb na podlagi člena 108(2) PDEU.
10 Francoski organi so z dopisi z dne 14. julija, 22. julija in 19. avgusta 2011 Komisiji najprej predložili pripombe glede dvomov, navedenih v sklepu o začetku formalnega postopka, glede pritožbe in glede pripomb zainteresiranih strank.
11 Dalje so francoski organi z dopisom z dne 12. septembra 2011 Komisiji predložili spremenjen načrt za prestrukturiranje. Ta načrt je med drugim predvideval prodajo dodatne ladje, zmanjšanje števila zaposlenih za 922 oseb, občutno zmanjšanje števila prevozov in reorganizacijo dejavnosti prodaje in trženja, ki bi morala privesti do dodatnih prihrankov. Načrt je v odgovor na dvome, ki jih je Komisija v sklepu o uvedbi formalnega postopka izrazila glede nezadovoljivosti in negotovosti lastnega prispevka družbe SeaFrance k financiranju svojega prestrukturiranja, predvideval preoblikovanje ukrepov za financiranje prestrukturiranja: povečanje kapitala družbe SeaFrance bo znašalo le še 166,3 milijona EUR in bo dopolnjeno s posojilom v višini 99,8 milijona EUR, namenjeno za financiranje prestrukturiranja. Predvideno je bilo še drugo posojilo v višini [zaupno] milijonov EUR. Z njim bi se nadomestilo obstoječe posojilo za ladjo Molière, dano za predčasno uveljavitev opcije odkupa te ladje. Družba SeaFrance bi s predčasno uveljavitvijo opcije že konec leta [zaupno] namesto konec leta [zaupno] pridobila polno lastništvo nad ladjo. Obe posojili naj bi bili dodeljeni po obrestni meri 6,05 % za 12 let s stalnimi vračili kapitala.
12 Na koncu so francoski organi z dopisom z dne 3. oktobra 2011 Komisiji poslali novo različico spremenjenega načrta za prestrukturiranje. V skladu s to novo različico je bil znesek posojila 99,8 milijona EUR zmanjšan na 99,7 milijona EUR, obrestna mera za posojili iz spremenjenega načrta za prestrukturiranje pa zvišana iz 6,05 % na 8,55 %.
13 Komisija je 24. oktobra 2011 sprejela izpodbijani sklep in ga istega dne vročila francoskim organom. V točkah 16 in 17 obrazložitve tega sklepa Komisija navaja, da se izpodbijani sklep po eni strani nanaša na ukrepe, določene v spremenjenem načrtu za prestrukturiranje, torej na povečanje kapitala družbe SeaFrance in posojili v višini 99,7 milijona EUR in [zaupno] milijonov EUR, in po drugi strani na pomoč za reševanje, ki jo je Komisija odobrila s sklepom z dne 18. avgusta 2010. Ta sklep pa ne vključuje niti sporazuma o denarnih sredstvih, ki jih je družba SNCF odobrila družbi SeaFrance, niti posojila, ki ji je bilo dodeljeno z namenom uveljavitve opcije za ladjo Berlioz (glej točko 6 zgoraj), ki sta predmet drugega postopka iz člena 108(2) PDEU, ki je bil začet 22. junija 2011.
14 V izreku izpodbijanega sklepa je med drugim določeno:
„Člen 1
Povečanje kapitala za 166,3 milijona EUR, posojilo v višini 99,7 milijona EUR in posojilo v višini [zaupno] milijonov EUR, ki jih namerava [Francija] prek družbe SNCF izvršiti kot pomoč za prestrukturiranje družbe SeaFrance, so [državne] pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ki niso združljive z notranjim trgom.
Člen 2
Posojilo, ki ga je Francija prek družbe SNCF dodelila kot pomoč za reševanje družbe SeaFrance, na katero se nanaša sklep Komisije z dne 18. avgusta 2010, je pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom.
Člen 3
1. Francija mora prek družbe SNCF od upravičenca zahtevati vračilo pomoči iz člena 2, in sicer skupaj z zapadlimi pogodbenimi obrestmi, ki še niso bile plačane na datum uradnega obvestila o tem sklepu.
[…]“
Postopek in predlogi strank
15 Francoska republika je 2. januarja 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
16 Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
17 Stranke so na obravnavi 19. junija 2014 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
18 Komisija je na obravnavi predložila dokument, ki vsebuje izmenjana elektronska sporočila med njenimi službami in francoskimi organi, da bi podkrepila trditve, ki jih je predstavila v odgovoru na drugi tožbeni razlog. Predsednik senata je odločil, da ta dokument vloži v spis in Francosko republiko pozval, naj se najpozneje do 26. junija 2014 izreče o dopustnosti in vsebini tega dokumenta. Odločitev o dopustnosti tega dokumenta je bila pridržana.
19 Francoska republika je stališča predložila v določenem roku.
20 Ustni postopek se je končal 3. julija 2014.
21 Francoska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep v celoti razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– Francoski republiki naloži plačilo stroškov.
Pravo
23 Najprej je treba navesti, da štirje tožbeni razlogi, ki jih Francoska republika navaja v utemeljitvi tožbe, zadevajo presojo Komisije v zvezi z dvema posojiloma, in sicer v višini 99,7 milijona EUR in [zaupno] milijonov EUR, ki sta bili predvideni v spremenjenem načrtu za prestrukturiranje (v nadaljevanju, skupaj: zadevni posojili). Francoska republika ne ugovarja, da ukrep v obliki povečanja kapitala družbe SeaFrance v višini 166,3 milijona EUR pomeni državno pomoč.
24 Prva dva razloga iz tožbe Francoske republike se nanašata na kršitev člena 107(1) PDEU, ker je Komisija zadevni posojili opredelila kot državno pomoč. Tretji tožbeni razlog zadeva napačno uporabo prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija menila, da pomoč za prestrukturiranje ni združljiva s členom 107(3)(c) PDEU, kot se razlaga glede na Smernice o pomoči za prestrukturiranje. S četrtim tožbenim razlogom se očita kršitev člena 345 PDEU.
Prvi tožbeni razlog: neupoštevanje pojma državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ker je Komisija menila, da je bilo treba smotrnost zadevnih posojil presojati s pomočjo za reševanje in z dokapitalizacijo
25 Francoska republika s tem tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Komisija nepravilno menila, da je bilo treba za uporabo preizkusa zasebnega vlagatelja zadevni posojili, pomoč za reševanje, dodeljeno družbi SeaFrance, in povečanje njenega kapitala, ki je bilo predvideno v spremenjenem načrtu za prestrukturiranje, presojati skupaj.
26 Ta tožbeni razlog se osredotoča na dva dela, in sicer v zvezi z napačno razlago oziroma napačno uporabo sodbe z dne 15. septembra 1998, BP Chemicals/Komisija (T‑11/95, EU:T:1998:199, Recueil, v nadaljevanju: sodba BP Chemicals) v obravnavanem primeru.
27 S prvim delom Francoska republika v tožbi v bistvu navaja, da meril, ki jih določa sodba BP Chemicals, navedena v točki 26 zgoraj (EU:T:1998:199), ker se ta nanaša le na zavrnitev uvedbe formalnega postopka preiskave in ne na vsebinsko uporabo načela zasebnega vlagatelja, v postopku formalne preiskave ni mogoče uporabiti za odločitev, ali je mogoče preučevane ukrepe ločiti ali ne. Francoska republika je na obravnavi ob upoštevanju sodbe z dne 19. marca 2013, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija (C‑399/10 P in C‑401/10 P, ZOdl., EU:C:2013:175) ta del umaknila, kar je bilo zabeleženo v zapisnik obravnave.
28 Z drugim delom Francoska republika zatrjuje, da je Komisija v obravnavanem primeru napačno uporabila sodbo BP Chemicals, navedena v točki 26 zgoraj (EU:T:1998:199), in nepravilno ugotovila, da zadevnih posojil dejansko ni mogoče ločiti od pomoči za reševanje in dokapitalizacije.
29 Opozoriti je treba, da je pojem pomoči, kakor je opredeljen v členu 107(1) PDEU, pravni pojem in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov, zato mora sodišče Unije ob upoštevanju konkretnih okoliščin spora, o katerem odloča, ter strokovnosti ali kompleksnosti presoje Komisije načeloma opraviti popoln preizkus glede tega, ali je treba za ukrep uporabiti člen 107(1) PDEU (glej sodbi z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, ZOdl., EU:C:2008:757, točka 111 in navedena sodna praksa, in z dne 17. decembra 2008, Ryanair/Komisija, T‑196/04, ZOdl., EU:T:2008:585, točka 40 in navedena sodna praksa).
30 Za opredelitev ukrepa, sprejetega glede podjetja, kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU se zahteva izpolnitev štirih pogojev. Prvič, ukrep mora biti poseg države ali pa kakršna koli pomoč iz državnih sredstev. Drugič, ta poseg mora biti tak, da bi lahko prizadel trgovino med državami članicami. Tretjič, ukrep mora podeljevati ugodnost v izključno korist določenih podjetij ali določenih sektorjev dejavnosti. Četrtič, ukrep mora izkrivljati konkurenco ali bi jo lahko izkrivljal (glej sodbo z dne 29. septembra 2000, CETM/Komisija, T‑55/99, Recueil, EU:T:2000:223, točka 39 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 23. marca 2006, Enirisorse, C‑237/04, ZOdl., EU:C:2006:197, točki 38 in 39 ter navedena sodna praksa).
31 Vendar je iz ustaljene sodne prakse tudi razvidno, da pogoji, ki jih mora izpolnjevati ukrep, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, niso izpolnjeni, če lahko podjetje, ki je bilo naslovnik ukrepa, isto ugodnost, kot je ta, ki mu je bila dodeljena z državnimi sredstvi, prejme v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem, pri čemer se ta presoja za javna podjetja načeloma opravi z uporabo merila zasebnega vlagatelja (glej sodbo z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF in drugi, C‑124/10 P, ZOdl., EU:C:2012:318, točka 78 in navedena sodna praksa).
32 Komisija mora v skladu s sodno prakso vedno preučiti vse upoštevne elemente in ozadje sporne transakcije, kadar se odloča o uporabi merila zasebnega vlagatelja (glej sodbo z dne 13. septembra 2010, Grčija/Komisija, T‑415/05, T‑416/05 in T‑423/05, ZOdl., EU:T:2010:386, točka 172 in navedena sodna praksa).
33 Kadar se merilo zasebnega vlagatelja uporabi za več zaporednih posegov države, mora Komisija preveriti, ali med temi posegi obstaja tako tesna povezava, da jih ni mogoče ločiti in jih je zato treba za namene člena 107(1) PDEU šteti za en sam poseg (glej v tem smislu sodbo Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija, navedena v točki 27 zgoraj, EU:C:2013:175, točka 103).
34 Preizkus ločljivosti več zaporednih posegov države je treba opraviti glede na merila, ki jih je izoblikovala sodna praksa in med katerimi so zlasti časovno zaporedje teh posegov, njihov namen in položaj podjetja ob teh posegih (glej v tem smislu sodbo Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija, navedena v točki 27 zgoraj, EU:C:2013:175, točka 104, in sodbo BP Chemicals, navedena v točki 26 zgoraj, EU:T:1998:199, točke od 170 do 178).
35 Poleg tega je treba opozoriti, da lahko presoja Komisije, ali neki ukrep izpolnjuje merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, vključuje gospodarsko kompleksno presojo. Komisija pri sprejemanju akta, ki vključuje tako presojo, uživa široko diskrecijsko pravico, sodni nadzor pa je omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti uporabljenega prava, vsebinske pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in očitnih napak pri presoji dejanskega stanja ter zlorabe pooblastil. Natančneje, naloga Splošnega sodišča ni, da s svojo gospodarsko presojo nadomesti presojo avtorja odločbe (glej sodbo Ryanair/Komisija, navedena v točki 29 zgoraj, EU:T:2008:585, točka 41 in navedena sodna praksa).
36 Glede na ta načela je treba preučiti glavno trditev, podano v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga, s katero Francoska republika Komisiji očita, da ni preučila vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin pri presoji ločljivosti ukrepov, sprejetih v korist družbe SeaFrance, zlasti obrestne mere in zavarovanja za zadevni posojili. Francoska republika tako Komisiji očita, da je v izpodbijanem sklepu predpostavljala, da zadevnih posojil, ker imata enak namen kot dokapitalizacija družbe SeaFrance in sta bili dodeljeni istočasno kot ta dokapitalizacija, ekonomski položaj družbe SeaFrance pa se ni spremenil, ni mogoče ločiti od dokapitalizacije in pomoči za reševanje, in da je zato predpostavljala, da zasebni vlagatelj teh posojil ne bi dodelil.
37 Utemeljenosti te trditve je treba preizkusiti v dveh stopnjah. Najprej je treba preveriti, ali je Komisija pravilno ugotovila, da zadevnih posojil ni bilo mogoče ločiti od dokapitalizacije in pomoči za reševanje ter ju torej z vidika merila zasebnega vlagatelja ni bilo mogoče presojati kot samostojna ukrepa. Drugače povedano, preveriti je treba, ali je Komisija pravilno določila predmet, pri katerem je uporabila navedeno merilo. Dalje je treba preveriti, ali je Komisija pravilno uporabila merilo zasebnega vlagatelja glede ukrepov, na katere se nanaša izpodbijani sklep.
38 Prvič, v zvezi z vprašanjem, ali je Komisija pravilno ugotovila, da zadevni posojili ni mogoče ločiti od dokapitalizacije in pomoči za reševanje, je treba najprej navesti, da je Komisija v točki 129 izpodbijanega sklepa v odgovor na trditve francoskih organov, da sta bili zadevni posojili dodeljeni pod tržnimi pogoji in da je bilo tako spoštovano merilo zasebnega vlagatelja, navedla:
„[…] V obravnavanem primeru je namreč družba SNCF družbi SeaFrance že dodelila pomoči, zlasti pomoč za reševanje, in ji namerava dodeliti še eno v obliki dokapitalizacije. Posojili imata enak namen kot druge pomoči, to je reševanje in prestrukturiranje družbe SeaFrance. Dodeljeni bosta v času, ko je družba SeaFrance podjetje v težavah, in hkrati s pomočmi za prestrukturiranje. To je samo po sebi umevno za posojilo v višini 99,7 milijona EUR, katerega namen je – podobno kot pri dokapitalizaciji – družbi SeaFrance omogočiti, da zadovolji potrebe po tekočem kapitalu. Vendar pa enako velja tudi za posojilo v višini [zaupno] milijonov EUR, katerega namen je refinanciranje in poplačilo lizinga za ladjo Molière pred predvidenim rokom. Financiranje obratovalnih sredstev, v tem primeru ladje, je namreč tesno povezano z običajnimi dejavnostmi družbe SeaFrance. Družba SeaFrance želi namreč z refinanciranjem in vnaprejšnjim poplačilom lizinga zmanjšati svoje obratovalne stroške, kar spada pod prestrukturiranje podjetja. Zato je treba tudi posojilo v višini [zaupno] milijonov EUR obravnavati kot del prestrukturiranja družbe SeaFrance.“
39 Komisija je nato v točkah od 130 do 132 obrazložitve opozorila na pravila, opredeljena v sodbi BP Chemicals, navedena v točki 26 zgoraj (EU:T:1998:199).
40 Nazadnje je Komisija v točki 133 obrazložitve preučila vprašanje, ali dokapitalizacija pomeni državno pomoč, in ugotovila, da „[k]er imata posojili enak namen kot dokapitalizacija, to je financiranje stroškov prestrukturiranja, ter se ekonomski položaj podjetja ni spremenil (je v težavah) in sta bili posojili dodeljeni hkrati z dokapitalizacijo, ju ni [bilo] mogoče razumno ločiti od pomoči za reševanje in dokapitalizacije“.
41 Res je, da je ta obrazložitev kratka. Vendar je treba najprej ugotoviti, da pri ugotovitvah Komisije o časovnem zaporedju, namenu ukrepov in položaju družbe SeaFrance ni bila storjena napaka pri presoji.
42 Glede časovnega zaporedja ukrepov med strankama namreč ni sporno, da sta bili zadevni posojili dodeljeni istočasno kot dokapitalizacija in da so bili ti trije ukrepi predvideni v istem načrtu za prestrukturiranje, ki je bil Komisiji predložen v presojo šest mesecev po izvršitvi pomoči za reševanje.
43 V zvezi s položajem družbe upravičenke med strankama prav tako ni sporno, da je bila družba SeaFrance od leta 2008 v hudih finančnih težavah, ki so 30. junija 2010, torej pred priglasitvijo pomoči za reševanje, privedle do uvedbe postopka prisilne poravnave. Postopek prisilne poravnave je tekel vse do uvedbe stečajnega postopka, ki je sledil sprejetju izpodbijanega sklepa (glej točke 4, 5 in 7 zgoraj). Hude finančne težave družbe SeaFrance so torej obstajale tako že takrat, ko je prejela pomoč za reševanje, kot takrat, ko ji je družba SNCF nameravala odobriti preostale tri ukrepe, ki so bili predvideni v načrtu za prestrukturiranje.
44 V zvezi z namenom ukrepov ni sporno, da je imelo posojilo v višini 99,7 milijona EUR enak namen kot dokapitalizacija, to je financiranje prestrukturiranja. Trditev Francoske republike v zvezi s posojilom v višini [zaupno] milijonov EUR, da naj bi se s tem posojilom sledilo premoženjskemu namenu, to je zavarovanju premoženja s predčasno uveljavitvijo opcije nakupa ladje Molière, in je zato imelo drug cilj kot dokapitalizacija, je treba zavrniti. Komisija je namreč pravilno ugotovila, da je treba to posojilo obravnavati kot del prestrukturiranja družbe SeaFrance, ker je njegov namen refinanciranje in poplačilo lizinga za ladjo Molière pred predvidenim rokom in se z njim tako želi zmanjšati obratovalne stroške, povezane s financiranjem obratovalnih sredstev. Komisija je v odgovoru na tožbo tudi pravilno navedla, da Francoska republika, čeprav je zatrjevala, da je bil edini namen tega posojila nadomestiti obveze v zvezi s kapitalom, ki niso zajete v računovodskih izkazih in so vezane na obroke, ki jih družba SeaFrance dolguje na podlagi pogodbe o lizingu, ni predložila dokaza, da je bila družba SeaFrance že pred tem posojilom neposredno izpostavljena in zavezana za plačilo teh obrokov.
45 Dalje, več elementov, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu in ki so del okvira prestrukturiranja družbe SeaFrance, vsekakor potrjuje ugotovitev, da je bilo treba zadevni posojili, pomoč za reševanje in dokapitalizacijo presojati skupaj z vidika zasebnega vlagatelja.
46 V zvezi s tem je iz izpodbijanega sklepa po eni strani razvidno, da so francoski organi, potem ko je družba SNCF vzpostavila kreditno linijo v višini [zaupno] milijonov EUR v korist družbe SeaFrance, ki jo je Komisija opredelila kot pomoč za reševanje, 18. februarja 2011 predložili prvotni načrt za prestrukturiranje družbe SeaFrance (točke 1, 2 in 24 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je ta načrt, ki je predvideval le en ukrep pomoči, namreč povečanje kapitala družbe SeaFrance v višini 223 milijonov EUR, ki ga je v celoti vplačala družba SNCF Participations, v sklepu o začetku formalnega postopka grajala, ker je bil lastni prispevek družbe SeaFrance k financiranju svojega prestrukturiranja prenizek in negotov (točke 4, 24 in 149 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da so francoski organi v odgovor na te očitke 12. septembra 2011 predložili načrt za prestrukturiranje, ki je bil spremenjen tako, da je bilo prvotno predvideno povečanje kapitala zmanjšano na 166,3 milijona EUR, ki ga bo vplačala družba SNCF Participations, in da je to zmanjšanje bilo izravnano s posojilom družbe SNCF v višini 99,7 milijonov EUR, s katerim naj bi se financiralo prestrukturiranje družbe SeaFrance, kot del njenega lastnega prispevka (točke 24, 27, 28 in 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Dodelitev zadevnih posojil, zlasti posojila v višini 99,7 milijona EUR, se torej kaže kot rezultat prerazporeditve edinega ukrepa pomoči, ki je bil prvotno predviden.
47 Po drugi strani je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je bila družba SNCF, ki je delovala kot dajalka pomoči in kot vlagateljica sredstev, ki bi bili del lastnega prispevka, edina, ki je družbi SeaFrance zagotovila potrebna sredstva za financiranje prestrukturiranja. Pri tej transakciji ni namreč sodeloval noben zasebni vlagatelj zunaj skupine SNCF. V zvezi s tem je Komisija tudi navedla, da ji francoski organi kljub njenim pozivom niso predložili primer ponudbe posojila neodvisne finančne ustanove (točka 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
48 Okoliščine prestrukturiranja družbe SeaFrance, zlasti spreminjanje načrta za prestrukturiranje, tako kažejo, da so francoski organi, da bi omilili skoraj ničelni lastni prispevek družbe SeaFrance k financiranju prestrukturiranja, namesto da bi poiskali zunanjega vlagatelja ali, če tega ne bi našli, zunanjega upnika, predlagali rešitev, po kateri je družba SNCF vplačala skoraj celotni lastni prispevek, in sicer 99,7 milijona EUR od skupnega zneska lastnega prispevka v višini [zaupno] milijonov EUR (glej točko 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter točki 62 in 79 spodaj), s tem, da je posredovala, kot če bi bila zunanji upnik. Vendar take rešitve, ki temelji na enostavni prerazporeditvi prvotno predvidenega ukrepa pomoči in dvojno delovanje družbe SNCF, ki je na eni strani prek družbe SNCF Participations delovala kot javni subjekt, ki daje pomoč, in na drugi strani kot domnevni zasebni vlagatelj – ki naj bi bil hkrati edini zasebni vlagatelj, ki bi sodeloval pri reševanju in prestrukturiranju družbe SeaFrance – ni mogoče sprejeti, saj se z njo preprečuje uporaba pravil o lastnem prispevku, ki so določena v Smernicah o pomoči za prestrukturiranje.
49 Nazadnje, v nasprotju s trditvami Francoske republike, obrestna mera in zavarovanja zadevnih posojil niso del upoštevnih elementov, ki jih je Komisija morala upoštevati pri preučitvi vprašanja, ali je bilo ti posojili mogoče ločiti od dokapitalizacije in pomoči za reševanje. Preučitev pogojev za dodelitev zadevnih posojil je namreč del presoje donosnosti teh posojil, to pomeni uporabe merila zasebnega vlagatelja. Nasprotno pa se s preučitvijo ločljivosti zadevnih posojil od preostalih dveh ukrepov želi ugotoviti, ali je treba načelo zasebnega vlagatelja uporabiti pri zadevnih posojilih, ki sta se obravnavali kot samostojna naložba, ali pri vseh ukrepih iz izpodbijanega sklepa, obravnavanih kot celota. Ta preizkus torej obsega stopnjo, ki se opravi pred uporabo merila zasebnega vlagatelja.
50 Enako je iz sodne prakse, navedene v točki 33 zgoraj, razvidno, da v nasprotju z navedbami Francoske republike, formalne razlike med posojilom in dokapitalizacijo ne preprečujejo ugotovitve, da ta ukrepa nista ločljiva. Odločilna namreč ni oblika zadevnih posegov države, temveč dejstvo, da so ti posegi, zlasti z vidika njihovega časovnega zaporedja, namena in položaja podjetja ob teh posegih, tako tesno povezani, da jih ni mogoče ločiti.
51 Drugič, v zvezi z uporabo merila zasebnega vlagatelja za ukrepe, ki so bili predmet izpodbijanega sklepa, je treba navesti, da je Komisija v točkah 133 in 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla:
„(133) Francija ne izpodbija dejstva, da je dokapitalizacija pomoč, saj nima nobene možnosti, da bi si z njo zagotovila donosnost, ki bi jo pričakoval zasebni vlagatelj. To je razvidno tudi iz preglednice iz uvodne izjave 35 tega sklepa, v kateri so navedene potrebe po financiranju za obdobje 2011–2017. Podjetje namreč v tem obdobju ne bi moglo izplačevati dividend. Ob upoštevanju velikih stroškov, nastalih pri plačilu obresti in glavnice [zadevnih] posojil […] in majhnega dobička, predvidenega v načrtu za prestrukturiranje, bi se tak položaj zelo verjetno nadaljeval še po letu 2017, in sicer do popolnega poplačila posojil leta 2023. Zasebni vlagatelj v klasični industriji, kot je pomorski promet, ne bi sprejel dejstva, da naložba v višini 166,3 milijona EUR še [dvanajst] let zanj sploh ne bo donosna. […]
(134) Donosnost vseh zadevnih ukrepov – to je pomoči za reševanje, dokapitalizacije in zadevnih dveh posojil – je manjša od donosnosti, ki bi jo zahteval zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu. Kot je bilo že pojasnjeno, družba SNCF namreč ne more pričakovati, da bo dokapitalizacija pred letom 2023 zanjo kakor koli donosna. […]“
52 Ugotoviti je treba, da je v točkah 133 in 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavljena analiza donosnosti, ki jo je bilo mogoče pričakovati od ukrepov, obravnavanih v izpodbijanem sklepu, podana v obliki povzetka in osredotočena na dokapitalizacijo.
53 Vendar je po eni strani Komisija pravilno uporabila merilo zasebnega vlagatelja za vse neločljive ukrepe, ki jih sestavljajo zadevni posojili, dokapitalizacija in pomoč za reševanje. Komisija je namreč ob upoštevanju učinka, ki sta ga plačilo obresti in poplačilo zadevnih posojil imeli na donosnost dokapitalizacije, opravila celovito analizo donosa, ki bi ga družba SNCF kot edini zasebni vlagatelj lahko pričakovala od ukrepov, ki jih je izvedla ali jih je nameravala izvesti v okviru reševanja in prestrukturiranja družbe SeaFrance in ki se obravnavajo kot celota. Tako je lahko, ne da bi pri tem storila napake pri presoji, sklenila, da celostni donos, ki se pričakuje od vseh teh neločljivih ukrepov, ni ustrezal donosu, ki bi ga pričakoval zasebni vlagatelj, ne da bi morala opraviti podrobne analize vprašanja, ali so bili pogoji dodelitve vsakega zadevnega posojila v skladu s tržnimi pogoji.
54 Po drugi strani iz razlogov, navedenih v točki 48 zgoraj, okoliščine prestrukturiranja družbe SeaFrance, omenjene v točkah 46 in 47 zgoraj, potrjujejo ugotovitev, da zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu v družbo SeaFrance ne bi vložil vseh ukrepov, ki jih je vložila družba SNCF in so navedeni v izpodbijanem sklepu.
55 Iz navedenega je razvidno, da je Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 32 zgoraj, preučila celoten okvir dodelitve zadevnih posojil družbi SeaFrance. Prav tako je razvidno, da Komisija, v nasprotju s trditvami Francoske republike, ni predpostavljala, ampak je dokazala, z vidika namena, časovnega zaporedja zadevnih posojil in položaja družbe upravičenke, in upoštevajoč druge upoštevne podatke iz spisa, kot so spreminjanje načrta za prestrukturiranje, dvojna vloga družbe SNCF in neobstoj zasebnega vlagatelja zunaj skupine SNCF, da zadevnih posojil ni bilo mogoče razumno ločiti od dokapitalizacije družbe SeaFrance in vzpostavitve kreditne linije za to družbo kot pomoči za reševanje in ju zato ni bilo mogoče šteti za samostojno naložbo z vidika merila zasebnega vlagatelja.
56 Iz navedenega prav tako izhaja, da je francoska država s tem, da je prek družbe SNCF družbi SeaFrance dala na voljo skupaj zadevni posojili, dokapitalizacijo in pomoč za reševanje, zadnjenavedeni družbi dala prednost, ki je ta ne bi mogla doseči pod običajnimi tržnimi pogoji. Komisija je torej v točki 142 obrazložitve izpodbijanega sklepa ti posojili pravilno opredelila kot državno pomoč.
57 Trditve Francoske republike, ki temeljijo na dosedanji praksi Komisije, ne morejo omajati te ugotovitve.
58 V skladu s sodno prakso je namreč treba naravo državne pomoči določenega ukrepa presojati le v okviru člena 107(1) PDEU, ne pa glede domnevne dosedanje prakse odločanja Komisije (sodba z dne 15. novembra 2011, Komisija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C‑106/09 P in C‑107/09 P, ZOdl., EU:C:2011:732, točka 136). Sicer bi bilo še posebej občutljivo, če bi se oprlo na dosedanjo prakso Komisije na področju pomoči za reševanje in prestrukturiranje, v kateri je presoja vsakega primera močno odvisna od finančnega položaja posameznega prejemnika pomoči, splošnega gospodarskega položaja v sektorju, v katerem je dejaven, in regulativnega okvira, v katerem se razvija.
59 Iz tega izhaja, da se Francoska republika ne more opreti na dosedanjo prakso Komisije, da bi dokazala napako, ki naj bi jo Komisija storila pri presoji, ali v obravnavanem primeru obstaja državna pomoč.
60 Vsebinska preučitev teh trditev, ki bo predstavljena v nadaljevanju, nikakor ne omogoča odkritja napake v izpodbijanem sklepu.
61 Francoska republika po eni strani navaja, da na podlagi dosedanje prakse Komisije ni mogoče posplošiti rešitve, sprejete v sodbi BP Chemicals, točka 26 zgoraj (EU:T:1998:199). Tako naj Komisija v sklepu z dne 26. maja 2010 o državni pomoči za prestrukturiranje dejavnosti tovornega prometa družbe SNCB (N 726/2009) (v nadaljevanju: sklep SNCB-tovorni promet), ki vključuje matično družbo, ki daje pomoč, v okoliščinah, ki so podobne tistim, ki so bile preučene v izpodbijanem sklepu, ne bi opravila celovite analize ukrepov pomoči in naj bi sicer sprejela, da je bilo posojilo, ki ga je družba SNCB dodelila svoji novi odvisni družbi, ustanovljeni v okviru prestrukturiranja dejavnosti tovornega prometa, in ki je bil spremljevalni ukrep družbe SNCB za povečanje kapitala te odvisne družbe, dodeljeno pod tržnimi pogoji. To posojilo torej ni bilo državna pomoč in ga je bilo mogoče upoštevati kot lastni prispevek te odvisne družbe k prestrukturiranju. Po mnenju Francoske republike je to razlikovanje pri analizi podobnih primerov, ki ga ni mogoče pojasniti z razlikovanjem v upoštevnem pravnem okviru, v nasprotju z načeli pravne varnosti, dobrega upravljanja in enakega obravnavanja.
62 Ugotoviti je treba, da Francoska republika s trditvijo, ki se opira na sklep SNCB-tovorni promet, Komisiji v bistvu očita, da je v izpodbijanem sklepu zavrnila, da bi lahko bilo posojilo v višini 99,7 milijonov EUR, ki ga je družba SNCF dodelila družbi SeaFrance, del lastnega prispevka družbe SeaFrance k financiranju njenega prestrukturiranja, čeprav je v sklepu SNCB-tovorni promet menila, da posojilo družbe SNCB svoji odvisni družbi za tovorni promet, ker ga je podelila pod tržnimi pogoji, ni bilo državna pomoč in ga ni bilo mogoče vključiti v lastni prispevek te odvisne družbe k financiranju prestrukturiranja.
63 V zvezi s tem je najprej treba, poleg dejstva, da prestrukturiranje dejavnosti tovornega prometa družbe SNCB, drugače kot prestrukturiranje družbe SeaFrance, ni bilo izvedeno v okviru reševanja podjetja v težavah, temveč v okviru širšega načrta industrijskega in komercialnega prestrukturiranja sektorja, spomniti na pomembno razhajanje glede upoštevnega regulativnega okvira. Za prestrukturiranje dejavnosti tovornega prometa družbe SNCB so namreč veljale Smernice Skupnosti o državnih pomočeh za prevoznike v železniškem prometu (UL 2008, C 184, str. 13). Te smernice tvorijo poseben normativni okvir v sektorju železniškega prometa, ki odstopa od ureditve Smernic o pomoči za prestrukturiranje, zlasti v zvezi s stopnjo lastnega prispevka prejemnika pomoči. V točki 82 teh smernic je namreč določeno, da bo lahko Komisija priznala manjše lastne prispevke od tistih, določenih s Smernicami o državnih pomočeh za prestrukturiranje. Komisija je na tej podlagi sprejela lastni prispevek odvisne družbe za tovorni promet družbe SNCB v višini med 15 in 25 % potreb financiranja prestrukturiranja (glej točke od 246 do 249 obrazložitve sklepa SNCB-tovorni promet). Dalje, čeprav je Komisija v sklepu SNCB-tovorni promet navedla, da del lastnega prispevka odvisne družbe za tovorni promet družbe SNCB pomeni posojilo, ki ga je družba SNCB dodelila pod tržnimi pogoji, je iz točke 113 obrazložitve tega sklepa razvidno, da je ta odvisna družba, da bi lahko financirala prestrukturiranje, morala vzpostaviti še zunanjo kreditno linijo v znesku 50 milijonov EUR pri kreditni ustanovi. Drugače kakor načrt za prestrukturiranje družbe SeaFrance je tako načrt za prestrukturiranje dejavnosti tovornega prometa družbe SNCB predvideval posredovanje gospodarskih subjektov zunaj skupine SNCB. Nazadnje, znesek posojila, ki ga je družba SNCB morala dodeliti svoji odvisni družbi za tovorni promet, je predstavljal sorazmerno omejeni del lastnega prispevka. To posojilo je namreč znašalo 25 milijonov EUR, skupni znesek lastnega prispevka odvisne družbe za tovorni promet pa 135 milijonov EUR za skupni strošek prestrukturiranja v višini 490 milijonov EUR (glej točko 248 obrazložitve sklepa SNCB-tovorni promet). V skladu s spremenjenim načrtom za prestrukturiranje družbe SeaFrance pa je posojilo v višini 99,7 milijona EUR predstavljalo med 85 in 95 % lastnega prispevka družbe SeaFrance k financiranju njenega prestrukturiranja, saj je skupni znesek tega prispevka znašal [zaupno] milijonov EUR za skupni strošek prestrukturiranja v višini [zaupno] milijonov EUR (glej točki 35 in 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
64 Iz teh ugotovitev je razvidno, da v nasprotju s trditvami Francoske republike primera, ki ju je Komisija presojala v sklepu SNCB-tovorni promet in v izpodbijanem sklepu, nista bila podobna. Zato ni mogoče šteti, da je domnevna razlika v njeni analizi v nasprotju z načeli pravne varnosti, dobrega upravljanja in enakega obravnavanja.
65 Po drugi strani Francoska republika zatrjuje, da naj bi Komisija v dosedanjih odločbah izločila različne hkrati objavljene ukrepe in jih za uporabo preizkusa zasebnega vlagatelja medsebojno ločila. V zvezi s tem se sklicuje na Odločbo Komisije 2009/613/ES z dne 8. aprila 2009 o ukrepih C 7/07 (ex NN 82/06 in NN 83/06) Združenega kraljestva v korist družbe Royal Mail (UL L 210, str. 16, v nadaljevanju: Odločba Royal Mail), v kateri naj bi Komisija izločila različne ukrepe pomoči v korist družbe Royal Mail, ker naj bi imeli različne cilje, in na Odločbo Komisije 2009/973/ES z dne 13. julija 2009 o pomoči za prestrukturiranje za podjetje COMBUS Combus AS (UL L 345, str. 28, v nadaljevanju: Odločba Combus), v kateri naj bi Komisija menila, da je treba kapitalska vložka iz maja 1999 in januarja 2001 šteti za ločena ukrepa, čeprav imata ukrepa po mnenju vlade, ki je izplačala pomoči, enak namen, in sicer prestrukturiranje in dokapitalizacijo podjetja Combus AS zaradi njegove privatizacije.
66 Kar zadeva Odločbo Royal Mail, čeprav je Komisija kljub argumentaciji Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska sklenila, da je ukrepe, ki jih je Združeno kraljestvo leta 2007 sprejelo v korist družbe Royal Mail, namreč spremembo posojilnih sredstev, ukrep v zvezi s pokojninsko shemo zaposlenih pri družbi Royal Mail in posojilo delničarja, ločiti za namen njihove analize z vidika načela zasebnega vlagatelja, je iz točk 101 in 102 obrazložitve te odločbe razvidno, da je ta sklep temeljil na poglobljenem preizkusu narave, namenov in časovnega zaporedja teh ukrepov, ki je bil opravljen v točkah 5.2, 5.3 in 5.4 obrazložitve te odločbe. Na koncu tega preizkusa je Komisija prišla do ugotovitve, da so bila posojilna sredstva iz leta 2007 nadaljevanje ukrepov, odobrenih že leta 2003, medtem ko je bil pokojninski ukrep vzpostavljen leta 2007. Poleg tega za ta zadnjenavedeni ukrep zaradi posebnosti pomoči v zvezi s financiranjem pokojninskih shem niso veljala pravila, ki se uporabljajo za pomoč za prestrukturiranje. V zvezi s posojilom delničarja je Komisija zavzela stališče, da je bilo dodeljeno pozneje kot preostali ukrepi in z drugačnim namenom.
67 V zvezi z Odločbo Combus zadošča navedba, da je Komisija v tej odločbi zavrnila argumentacijo Kraljevine Danske, da sta kapitalska vložka, izvedena leta 1999 in 2001 v korist podjetja Combus, pomenila en in isti ukrep pomoči in ju je bilo treba presojati skupaj, zlasti ker bi bilo treba prvega od teh kapitalskih vložkov, ki ni bil priglašen Komisiji in ki ni bil vključen v načrt za prestrukturiranje, ki bi bil v skladu s pravili, veljavnimi v tistem času, šteti za nezakonito pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom (glej točke 287, 318 in 328 obrazložitve te odločbe).
68 Preizkus odločb, na kateri se sklicuje Francoska republika, tako le dokazuje, da tako dejstvo, da Komisija v sklepu SNCB-tovorni promet ni uporabila razlogovanja iz sodbe BP Chemicals, navedena v točki 26 zgoraj (EU:T:1998:199), kot tudi dejstvo, da je v odločbah Royal Mail in Combus na podlagi tega razlogovanja zavrnila argumentacijo Združenega kraljestva in Kraljevine Danske in ukrepe, sporne v teh odločbah, ločila za namene njihovega preizkusa, pojasnjujejo posebne okoliščine vsake od teh odločb, ki niso primerljive z okoliščinami obravnavanega primera.
69 Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev pojma državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ker naj bi Komisija nepravilno menila, da francoski organi niso dokazali, da naj bi bili zadevni posojili, obravnavani ločeno, dodeljeni po tržni obrestni meri
70 Francoska republika z drugim tožbenim razlogom v bistvu zatrjuje, da je Komisija nepravilno štela, da zadevni posojili, presojani ločeno, nista bili dodeljeni po tržni obrestni meri. Argumenti, ki jih Francoska republika razvija v okviru tega tožbenega razloga, temeljijo na trditvi, da je treba posojilo, ki ga dodeli javni organ in pri katerem je upoštevana obrestna mera, ki jo je Komisija določila v Sporočilu z dne 19. januarja 2008 o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (UL 2008, C 14, str. 6, v nadaljevanju: Sporočilo o referenčnih obrestnih merah), šteti za posojilo, dodeljeno po tržni obrestni meri. Tako posojilo torej ne bi povzročilo nobene ugodnosti za prejemnika in ga ni mogoče opredeliti kot državno pomoč.
71 Ta tožbeni razlog ima dva dela, s katerima Francoska republika očita Komisiji, prvič, da je zavrnila uporabo Sporočila o referenčnih obrestnih merah in drugič, da je napačno sklepala, da bi obrestna mera posojil, da bi bila skladna s trgom, morala biti okoli 14 %.
72 V zvezi s tem je treba pojasniti, da je bila ločena presoja zadevnih posojil z vidika ustreznosti obrestne mere, ki je bila uporabljena za ti posojili, v primerjavi s tržno obrestno mero v izpodbijanem sklepu izvedena zaradi popolnosti. Komisija je namreč po ugotovitvi v točki 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da sta posojili državna pomoč, ker posojili, obravnavani z dokapitalizacijo in pomočjo za reševanje, družbi SNCF prinašata manjšo donosnost, kot bi jo zahteval zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu, v isti točki obrazložitve navedla, da „[t]udi če bi donosnost vsakega od posojil posebej izpolnjevala tržne pogoje – kar pa ne drži – še ne bi bilo mogoče trditi, da se ukrepi kot celota skladajo z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu“. Komisija je nato v točkah od 135 do 141 obrazložitve izpodbijanega sklepa preučila vprašanje, po kateri obrestni meri bi morali biti dodeljeni zadevni posojili, obravnavani ločeno, da bi ustrezali tržnim pogojem. Po opravljenem preizkusu je sklenila, da bi ta obrestna mera morala znašati približno 14 %, kar presega obrestno stopnjo 8,5 %, ki so jo predlagali francoski organi.
73 Iz sodne prakse izhaja, da kadar določeni razlogi neke odločitve zadostujejo, da jo pravno utemeljijo, potem napake v zvezi z drugimi razlogi tega akta v nobenem primeru ne vplivajo na njegov izrek. Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je treba tožbeni razlog, s katerim, čeprav je utemeljen, ni mogoče doseči ničnosti, ki jo predlaga tožeča stranka, zavrniti kot neupošteven (glej sklep z dne 26. februarja 2013, Castiglioni/Komisija, T‑591/10, EU:T:2013:94, točki 44 in 45 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je iz točk 55 in 56 zgoraj razvidno, da je Komisija pravilno ugotovila, da zadevnih posojil ni bilo mogoče ločiti od dokapitalizacije in pomoči za reševanje in da sta bila ta ukrepa, obravnavana skupaj, državna pomoč. Morebitne napake Komisije pri ločeni presoji zadevnih posojil torej ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa. Drugi tožbeni razlog Francoske republike je torej treba zavrniti kot neupošteven, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti dokumenta, ki ga je Komisija predložila na obravnavi (glej točko 18 zgoraj).
Tretji tožbeni razlog: napačna uporaba prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija menila, da pomoč za prestrukturiranje ni združljiva s členom 107(3)(c) PDEU, kot se razlaga glede na Smernice o pomoči za prestrukturiranje
74 Francoska republika s tretjim tožbenim razlogom v bistvu zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo in nepravilno ugotovila dejansko stanje pri presoji združljivosti pomoči za prestrukturiranje družbe SeaFrance z notranjim trgom, ker je sklenila, da ni bila izpolnjena zahteva iz Smernic o pomoči za prestrukturiranje po realnem lastnem prispevku, v katerem ne sme biti všteta nobena pomoč in mora biti čim večji.
75 V zvezi s tem je treba opozoriti na pravila, ki urejajo lastni prispevek in ki so določena v točkah 7, 43 in 44 Smernic o pomoči za prestrukturiranje.
76 Najprej, v točki 7 Smernic o pomoči za prestrukturiranje je določeno, da „[v] okviru [sprememb Smernic o pomoči za prestrukturiranje iz leta 2004] je primerno ponovno še jasneje poudariti načelo, da mora biti […] prispevek [upravičenca za prestrukturiranje] realen in v njem ne sme biti všteta nobena pomoč[;] [p]rispevek upravičenca ima dvojni namen: po eni strani pokaže zaupanje trgov (lastnikov, upnikov) v to, da lahko podjetje v primernem časovnem obdobju obnovi sposobnost preživetja[;] [p]o drugi strani pa zagotavlja, da se pomoč za prestrukturiranje omeji na najnižjo vsoto, ki je potrebna za obnovo sposobnosti preživetja in se hkrati omejitev izkrivljanja konkurence“.
77 Dalje, točka 43 Smernic o pomoči za prestrukturiranje določa: „[k]oličina in intenzivnost pomoči morata biti omejeni na najnižjo vsoto stroškov, potrebnih za prestrukturiranje, ob upoštevanju obstoječih finančnih virov podjetja, njegovih delničarjev ali poslovne skupine, v katero podjetje spada […; u]pravičenci do pomoči bodo morali prispevati pomemben delež k načrtu za prestrukturiranje iz lastnih virov, tudi [s] prodajo sredstev, ki niso bistvenega pomena za preživetje podjetja, ali iz zunanjega financiranja pri tržnih pogojih[; t]akšen prispevek kaže, da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti[; t]akšen prispevek mora biti realen, tj. dejanski, izključevati mora vse pričakovane prihodnje dobičke, kot je denarni tok, in mora biti čim višji“.
78 Nazadnje, točka 44 Smernic o pomoči za prestrukturiranje določa pragove zahtevanega lastnega prispevka, ki v primeru velikih podjetij znaša 50 % potreb po financiranju prestrukturiranja. Prav tako določa, da lahko Komisija v izjemnih okoliščinah sprejme nižji lastni prispevek.
79 V obravnavanem primeru je Komisija v točki 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je lastni prispevek družbe SeaFrance v skladu s spremenjenim načrtom za prestrukturiranje znašal [zaupno] milijonov EUR in je bil sestavljen iz posojila v višini 99,7 milijona EUR ter kupnine prodaje treh ladij v višini [zaupno] milijonov EUR. Komisija je iz tega lastnega prispevka izključila posojilo v višini 99,7 milijona EUR, pri čemer je upoštevala dva elementa.
80 Po eni strani je v točkah 158 in 160 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je posojilo v višini 99,7 milijona EUR tako kot posojilo v višini [zaupno] milijonov EUR državna pomoč in se ga torej ne sme upoštevati kot lastni prispevek, v katerega ne sme biti všteta pomoč.
81 Po drugi strani je Komisija v točkah 161 in 163 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je treba z lastnim prispevkom v skladu s točkama 7 in 43 Smernic o pomoči za prestrukturiranje vsekakor pokazati, da trgi verjamejo, da lahko podjetje, ki je upravičeno do pomoči, znova postane sposobno preživeti. Vendar v obravnavanem primeru tega namena zaradi tega, ker sta bila organ, ki je dodelil pomoč, in matična družba upravičenke do pomoči ene in ista oseba, namreč družba SNCF, in zaradi hkratnega sprejetja zadevnih ukrepov ni bilo mogoče doseči brez realnega prispevka, pridobljenega od vlagatelja ali upnika zunaj družbe SNCF. Komisija meni, da ravnanje organa, ki dodeljuje pomoč, ne kaže na to, da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti.
82 Komisija je na podlagi tega v točki 165 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklenila, da je lastni prispevek družbe SeaFrance, v katerega ni všteta nobena pomoč, znašal [zaupno] milijonov EUR, to je manj kot [zaupno] % stroškov njenega prestrukturiranja, in da ni zadostoval z vidika določb točke 44 Smernic o pomoči za prestrukturiranje.
83 V zvezi s tem Francoska republika najprej trdi, da posojilo v višini 99,7 milijona EUR ni državna pomoč in opozarja, da je Komisija to posojilo nepravilno izključila iz lastnega prispevka družbe SeaFrance.
84 Dalje Francoska republika trdi, da za izpolnitev pogojev, določenih v Smernicah Komisije, zadošča dokazati, da je financiranje, določeno kot lastni prispevek, realno, čim večje in vanj ni vključena nobena pomoč. Meni, da je Komisija s trditvijo, da mora lastni prispevek tudi dokazati zaupanje trgov, da lahko upravičenec obnovi sposobnost preživetja, to zaupanje povzdignila v pogoj, ki je ločeno in dodatno določen pogoju, da prispevek ne sme vsebovati nobene pomoči, in je zato kršila pojem lastnega prispevka.
85 Nazadnje, Francoska republika trdi, da je Komisija kršila pojem lastnega prispevka s tem, da je v točkah 161, 163 in 164 obrazložitve izpodbijanega sklepa potrdila, da financiranje družbe SNCF prestrukturiranja družbe SeaFrance ne more dokazati, da trgi verjamejo, da lahko družba SeaFrance obnovi sposobnost preživetja, predvsem iz razloga, ker sta bila organ, ki podeljuje pomoč, in matična družba upravičenke, vlagateljica sredstev, ena in ista pravna oseba.
86 Iz analize prvega tožbenega razloga izhaja, da je Komisija pravilno sklenila, da so zadevni posojili, dokapitalizacija in pomoč za reševanje, presojani skupaj, bili državna pomoč. Ugotoviti je torej treba, da je Komisija pravilno izključila posojilo v višini 99,7 milijona EUR iz lastnega prispevka družbe SeaFrance, ne da bi bilo treba preučiti preostale trditve Francoske republike.
87 Francoska republika nazadnje meni, da je Komisija v točki 166 obrazložitve izpodbijanega sklepa neupravičeno navedla, da se francoski organi niso sklicevali na klavzulo o izjemnih okoliščinah, določeno v točki 44 Smernic o pomoči za prestrukturiranje, niti niso predložili najmanjšega dokaza o obstoju takega izjemnega položaja.
88 To trditev je treba zavrniti. Res je, da so se francoski organi v priglasitvi z dne 18. februarja 2011 in v dopisu z dne 12. septembra 2011 na kratko sklicevali na točko 44 Smernic o pomoči za prestrukturiranje, v skladu s katero lahko Komisija v izjemnih okoliščinah in v primerih posebnih težav, ki jih mora država članica dokazati, sprejme lastni prispevek, ki je nižji od 50 %, ki velja za velika podjetja.
89 Vendar je treba ugotoviti, da so se ti organi pri obrazložitvi uporabe klavzule o izjemnih okoliščinah iz te točke omejili na navedbo, prvič, da sta gospodarska kriza, ki je zajela trg Združenega kraljestva, in oslabitev finančnih trgov povzročili družbi SeaFrance posebne težave, in drugič, da je Komisija v sklepu SNCB-tovorni promet sprejela lastni prispevek med 15 in 25 %. Ker pa gospodarska kriza in oslabitev finančnih trgov vplivata na vsa podjetja, ju ni mogoče opredeliti kot izjemne okoliščine ali posebne težave le za eno samo podjetje. S sklicevanjem na prej navedeno v zvezi z dosedanjo prakso Komisije tudi ni mogoče dokazati obstoja izjemnih okoliščin ali položaja posebnih težav podjetja, ki je prejelo pomoč za prestrukturiranje. Komisija je torej lahko sklenila, da francoski organi niso predložili niti najmanjšega dokaza o obstoju takih okoliščin.
90 Iz navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 345 PDEU
91 Francoska republika s četrtim tožbenim razlogom zatrjuje, da je Komisija kršila člen 345 PDEU, ki določa, da Pogodbi v ničemer ne posegata v lastninskopravno ureditev v državah članicah, in ki v skladu s sodno prakso vzpostavlja načelo enakega obravnavanja, na eni strani, podjetij, ki so v popolni ali delni lasti države ali javnih institucij, in na drugi strani podjetij, ki so v zasebni lasti.
92 Francoska republika z glavno trditvijo, ki jo navaja v okviru tega tožbenega razloga, zatrjuje, da je Komisija kršila to načelo enakega obravnavanja, ker naj bi iz izpodbijanega sklepa izhajalo, da mora podjetje v težavah, ki je odvisna družba javnega podjetja, da bi lahko pridobilo pomoč za prestrukturiranje, financiranje najti na trgu pri upnikih zunaj svoje skupine, da dopolni prejeto pomoč. Vendar bi se lahko odvisna družba zasebne skupine v enakem položaju pri financiranju svojega prestrukturiranja oprla na javno pomoč in podporo svojega delničarja, ne da bi ji bilo treba dokazati smotrnost tega financiranja. Komisija naj bi svoj sklep tako oprla na domnevo o neskladnosti ravnanja javnega delničarja s trgom. Kršitev načela enakega obravnavanja med javnimi in zasebnimi podjetji naj bi se v izpodbijanem sklepu kazala v tem, da je Komisija zavrnila upoštevanje značilnosti, tesno povezanih s posojiloma, ki jih je družba SNCF predlagala za namene uporabe merila zasebnega vlagatelja. Iz izpodbijanega sklepa naj bi tako izhajalo, da podjetju, kakršno je družba SeaFrance, ki je v stoodstotni lasti javnega podjetja, ne sme dodeliti posojila njen edini delničar, kadar ta delničar izvaja tudi dokapitalizacijo tega podjetja.
93 Ta argument Francoske republike izhaja iz napačne razlage načela enakega obravnavanja med javnimi in zasebnimi podjetji ter kršitve vloge, ki jo ima merilo zasebnega vlagatelja pri uporabi tega načela, in ga je treba zavrniti.
94 Spomniti je treba, da je merilo zasebnega vlagatelja izraz načela enakega obravnavanja javnega in zasebnega sektorja, načela, po katerem kapitala, ki ga država neposredno ali posredno da na razpolago podjetju v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim razmeram, ni mogoče opredeliti kot državno pomoč (glej sodbo z dne 12. decembra 1996, Air France/Komisija, T‑358/94, Recueil, EU:T:1996:194, točka 70 in navedena sodna praksa). Uporaba tega merila tako omogoča izogniti se diskriminaciji, ki je v tem, da se prednost, ki je podjetju dodeljena iz državnih sredstev, vendar pod tržnimi pogoji, šteje za državno pomoč le zaradi tega, ker prednost izvira iz državnih sredstev.
95 V obravnavanem primeru Komisija svojega sklepa ni oprla na domnevo, da je ravnanje javnega delničarja skladno s trgom, temveč na ugotovitev, da sta zadevni posojili, ker izvirata iz državnih sredstev, lahko državna pomoč. Komisija je ti posojili, da bi se izognila njuni samodejni opredelitvi za državno pomoč in s tem kršitvi načela enakega obravnavanja, na katerega se sklicuje Francoska republika, preučila z vidika načela zasebnega vlagatelja. Tako je ugotovila, da teh posojil ni bilo mogoče ločiti od drugih ukrepov, ki jih je francoska država izvedla ali načrtovala v korist družbe SeaFrance prek družbe SNCF, in da ti ukrepi in navedeni posojili, obravnavani skupaj, niso izpolnjevali merilo zasebnega vlagatelja.
96 Dejstvo, da posojila družbi SeaFrance ni mogel dodeliti edini delničar, saj je izvajal tudi dokapitalizacijo tega podjetja, tako ni rezultat kršitve načela enakega obravnavanja zasebnih in javnih podjetij, temveč je rezultat pravilne uporabe merila zasebnega vlagatelja.
97 Preostale trditve Francoske republike v okviru tega tožbenega razloga tudi ne morejo uspeti.
98 Na eni strani naj bi Komisija po mnenju Francoske republike kršila načelo enakega obravnavanja javnih in zasebnih podjetij, ker je iz razloga, da posojil v višini 99,7 milijona EUR in [zaupno] milijonov EUR ni predlagal gospodarski subjekt zunaj družbe SNCF, zahtevala, da francoski organi predložijo primer ponudbe posojila neodvisne finančne ustanove, kotacijo ali predlog obrestnih mer, ki jih je ponudila komercialna banka, namesto da bi bila za ti posojili uporabila obrestno mero, ki izhaja iz uporabe Sporočila o referenčnih obrestnih merah.
99 Ta trditev v ničemer ne dokazuje, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja. Šteti je treba, da so zahteve Komisije samo dejanja preverjanja, da zadevni posojili izpolnjujeta merilo zasebnega vlagatelja, ki so bila izvedena v skladu s sodno prakso, ki Komisijo zavezuje, da mora, če ugotovi, da je mogoče uporabiti to merilo, zadevno državo članico prositi, naj ji predloži vse upoštevne podatke, na podlagi katerih bo lahko preverila, ali so pogoji za uporabljivost in uporabo tega merila izpolnjeni (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Komisija/EDF in drugi, EU:C:2012:318, točka 104).
100 Na drugi strani naj bi Komisija kršila načelo enakega obravnavanja javnih in zasebnih podjetij, ker je menila, da zadevnih posojil ni mogoče šteti za lastni prispevek družbe SeaFrance k njenemu prestrukturiranju zgolj zaradi tega, ker ju ni predlagal gospodarski subjekt zunaj družbe SNCF.
101 Ta trditev izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijanega sklepa. Kot je navedeno v točki 80 zgoraj, je namreč Komisija zavrnila posojilo v višini 99,7 milijona EUR kot lastni prispevek, ker ni mogoče šteti, da v to posojilo ni všteta pomoč.
102 Iz navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
103 Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
104 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Francoski republiki se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. januarja 2015.
Podpisi