Zadeva T-183/07

Republika Poljska

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Okolje – Direktiva 2003/87/ES – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije za Poljsko za obdobje od leta 2008 do leta 2012 – Trimesečni rok – Pristojnosti držav članic in Komisije – Enako obravnavanje – Obveznost obrazložitve – Člena 9(1) in (3) in 11(2) Direktive 2003/87“

Povzetek sodbe

1.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))

2.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))

3.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))

4.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člena 9(1) in (3) in 11(2))

5.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87)

6.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))

7.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člena 9(3) in 11(2))

8.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, členi 9, 10 in 11(2) in (3))

1.      Pristojnost Komisije za nadzor in zavrnitev nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR), ki ga priglasi država članica v skladu s členom 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, je zelo omejena, ker vsebuje vsebinske in časovne omejitve. Po eni strani je ta nadzor omejen na to, da Komisija presodi združljivost NNR z merili iz Priloge III in določbami člena 10 Direktive, po drugi strani pa ga je treba izvesti v treh mesecih po tem, ko država članica priglasi navedeni NNR.

Glede časovnih omejitev člen 9(3) Direktive določa le en trimesečni rok, v katerem se lahko Komisija izreče o NNR. Nobenega razloga ni za domnevo, da če je priglašen NNR nepopoln, trimesečni rok, ki ga ima Komisija za njegovo zavrnitev, ne more začeti teči. Država članica namreč s priglasitvijo nepopolnega NNR ne more za nedoločen čas odložiti sprejetja odločbe Komisije na podlagi člena 9(3) te direktive.

(Glej točki 35 in 36.)

2.      Ker Komisija glede priglašenega nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR) nima splošnega pooblastila za odobritev v ozkem smislu, kakršna koli domneva o odobritvi NNR ne more biti utemeljena na tem, da Komisija ob izteku roka treh mesecev, določenega v členu 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, ni podala nobenega ugovora.

Predhodni nadzor, opravljen na podlagi omenjenega člena 9(3), se namreč ne konča nujno z odločbo o odobritvi. Komisija mora namreč ukrepati le, če meni, da je treba nasprotovati nekaterim delom priglašenega NNR in sprejeti zavrnilno odločbo, če država članica noče spremeniti svojega NNR. Brez tega priglašeni NNR postane dokončen, kar državi članici omogoča, da odpravi začasno prepoved izvajanja NNR.

(Glej točki 41 in 42.)

3.      Komisija lahko ukrepa pred iztekom trimesečnega roka, določenega v členu 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, prvič, ne le z ugovori ali vprašanji glede nekaterih delov priglašenega nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR), ampak, drugič, tudi s sprejetjem odločbe o zavrnitvi priglašenega NNR, če država članica svojega NNR noče spremeniti. Medtem ko sprejetje zavrnilne odločbe povzroči pretrganje trimesečnega roka, pa se ta rok zadrži, če Komisija poda ugovore ali postavi vprašanja glede nekaterih delov priglašenega NNR.

(Glej točko 43.)

4.      Direktiva 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti za izvrševanje tega sistema v členih 9(1) in (3) in 11(2) jasno in izrecno določa razdelitev pristojnosti med državami članicami in Komisijo za sestavo, nadzor in izvajanje nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR).

Glede pristojnosti držav članic iz teh določb nedvomno izhaja, da so države članice same pristojne, prvič, za pripravo NNR, v katerem določijo skupno količino pravic, katerih dodelitev predlagajo za zadevno obdobje, in način, kako naj bi se dodelile, in drugič, za določitev skupnega števila pravic, ki jih bodo dodelile za vsako obdobje petih let, ter za začetek postopka individualne dodelitve teh pravic. Res je, da mora v skladu s členom 9(1), drugi stavek, te direktive izvrševanje teh izključnih pristojnosti držav članic temeljiti na objektivnih in preglednih merilih, kakršna so navedena v Prilogi III k tej direktivi. Poleg tega iz člena 9(3), drugi stavek, Direktive izhaja, da če Komisija v celoti ali deloma zavrne NNR, država članica sprejme odločbo na podlagi člena 11(2) te direktive šele, če je Komisija sprejela spremembe, ki jih je predlagala.

Vendar pa Direktiva 2003/87 ne določa jasno in natančno oblike in sredstev za dosego rezultata, ki ga določa. Države članice imajo torej določen manevrski prostor za prenos te direktive in zato za izbiro ukrepov, za katere menijo, da so najustreznejši za uresničitev – v posebnem okviru nacionalnega energetskega trga – cilja, določenega s to direktivo.

(Glej točke od 84 do 88.)

5.      Če bi se pri izvrševanju sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, ki ga vzpostavlja Direktiva 2003/87, Komisiji dopustilo, da sprejme enako metodo presoje nacionalnih načrtov razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR) za vse države članice, bi se ji s tem priznalo ne le dejansko pooblastilo za poenotenje v okviru izvajanja sistema za trgovanje s pravicami, ampak tudi osrednja vloga pri sestavi NNR. Vendar zakonodajalec v Direktivi Komisiji v okviru njenega pooblastila za nadzor NNR ni dodelil niti takega pooblastila za poenotenje niti take osrednje vloge.

Uporaba načela enakega obravnavanja držav članic namreč ne more povzročiti spremembe razdelitve pristojnosti med državami članicami in Komisijo, kot je določena v Direktivi 2003/87 v skladu z načelom subsidiarnosti, ki pri njenem sprejetju velja za upoštevano.

(Glej točki 104 in 106.)

6.      Odločba v zvezi z nacionalnim načrtom razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR), ki jo Komisija sprejme na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, s katero je ugotovljena kršitev več meril iz Priloge III k tej direktivi, pri čemer se je Komisija omejila na to, da je s svojimi podatki nadomestila podatke iz NNR brez kakršnega koli preverjanja skladnosti teh zadnjih z merili iz Direktive, ni v skladu z razdelitvijo pristojnosti med državami članicami in Komisijo, kot je opredeljena v Direktivi.

Komisijina metoda nadzora nad NNR s primerjavo podatkov iz NNR s podatki, pridobljenimi na podlagi svoje metode presoje, v praksi vodi do tega, da Komisiji omogoča, da sama popolnoma neodvisno pripravi svoj referenčni NNR in presodi skladnost priglašenih NNR, in to ne glede na merila iz Direktive, ampak predvsem glede na podatke in rezultate, pridobljene na podlagi svoje metode.

(Glej točke 107, 108 in 110.)

7.      Javno posvetovanje, kot je določeno v členu 11(2) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, bi bilo pred sprejetjem dokončne odločbe na podlagi te iste določbe brezpredmetno in pripombe javnosti zgolj teoretične, če bi bile spremembe nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR), ki jih je mogoče predlagati po tem, ko Komisija sprejme odločbo na podlagi člena 9(3) te direktive, omejene na spremembe, ki jih predvidi Komisija.

Države članice namreč lahko – ne da bi bile nujno vezane na priporočila, ki jih je Komisija navedla v odločbi, sprejeti v skladu z omenjenim členom 9(3) – ne le popravijo in posodobijo svoj NNR po sprejetju take odločbe, ampak ga lahko po sprejetju svoje odločbe o individualni dodelitvi tudi prilagodijo. Poleg tega je Komisija tako glede na besedilo Direktive kot tudi glede na splošno sistematiko in cilje sistema, ki se s to direktivo vzpostavlja, dolžna stalno zagotavljati, da se v NNR upoštevajo najtočnejši in tako najsodobnejši podatki in informacije, da bi se kar najmanj škodovalo gospodarskemu razvoju in zaposlovanju in da bi se hkrati ohranil učinkovit sistem pravic do emisije toplogrednih plinov.

(Glej točke od 116 do 118.)

8.      S tem, da je v izreku odločbe, ki se nanaša na nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR) in je bila sprejeta na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, Komisija določila najvišjo raven za skupno količino pravic, ki se dodelijo, nad ravnijo, pri kateri bi se NNR že štel za neskladnega z Direktivo, je Komisija prekoračila pooblastila, ki jih ima na podlagi teh določb.

Vsaka država članica, in ne Komisija, je namreč dolžna v skladu s členom 11(2) in (3) te direktive na podlagi svojega NNR, pripravljenega v skladu s členoma 9 in 10 navedene direktive, odločiti o skupni količini pravic, ki jih bo dodelila v zadevnem obdobju, o začetku postopka dodelitve teh pravic upravljavcu posamezne naprave in o dodelitvi navedenih pravic.

(Glej točke 123, 126 in 131.)