SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 18. junija 2013(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Svetovni trg aluminijevega fluorida – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Določitev cen in razdelitev trgov – Dokaz kršitve – Pravica do obrambe – Skladnost med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo – Globe – Smernice iz leta 2006 za izračun glob – Evro-sredozemski sporazum“

V zadevi T‑406/08,

Industries chimiques du fluor (ICF) s sedežem v Tunisu (Tunizija), ki sta jo sprva zastopala M. van der Woude in T. Hennen, nato P. Wytinck in D. Gillet, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo É. Gippini Fournier, K. Mojzesowicz in N. von Lingen, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 3043 z dne 25. junija 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/39.180 – Aluminijev fluorid), ki se nanaša na omejevalni sporazum na svetovnem trgu aluminijevega fluorida o določanju cen in razdelitvi trgov na svetovni ravni, ter, podredno, zaradi predloga za znižanje globe, ki je bila naložena tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi J. Azizi (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, in S. Frimodt Nielsen, sodnik,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. junija 2012

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

I –  Dejansko stanje

1        Odločba Komisije C(2008) 3043 z dne 25. junija 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/39.180 – Aluminijev fluorid; v nadaljevanju: izpodbijana odločba) se nanaša na omejevalni sporazum na svetovnem trgu aluminijevega fluorida o določanju cen in razdelitvi trgov na svetovni ravni, pri katerem naj bi dejavno sodelovala tožeča stranka, družba Industries chimiques du fluor (ICF).

2        Tožeča stranka je delniška družba tunizijskega prava, ki kotira na borzi v Tunisu (Tunizija) ter se ukvarja s proizvodnjo in prodajo aluminijevega fluorida (točka 23 obrazložitve izpodbijane odločbe).

3        Boliden Odda A/S (v nadaljevanju: Boliden) je družba norveškega prava, ki se ukvarja s proizvodnjo in prodajo cinka in aluminijevega fluorida (točka 5 obrazložitve izpodbijane odločbe). Pri Komisiji Evropskih skupnosti je 23. marca 2005 zaprosila za imuniteto na podlagi obvestila Komisije iz leta 2002 o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi). Aprila 2005 je predložila dodatna pojasnila in informacije ter podala ustne izjave. Komisija je 28. aprila 2005 družbi Boliden priznala pogojno imuniteto pred globami v skladu s točko 8(a) obvestila o ugodni obravnavi (točka 56 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4        Komisija je 25. in 26. maja 2005 opravila preglede v skladu s členom 20(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) v prostorih evropskih dobaviteljev aluminijevega fluorida (točka 57 obrazložitve izpodbijane odločbe), med drugim družb Fluorsid SpA, družbe italijanskega prava, Alufluor AB, Derivados del Fluor SA in C. E. Giulini & C. Srl.

5        Komisija je 23. in 31. avgusta 2006 v skladu s členom 19 Uredbe št. 1/2003 zaslišala g. O., nekdanjega direktorja prodaje za aluminijev fluorid pri oddelku „Noralf“ družbe Boliden (točka 58 obrazložitve izpodbijane odločbe).

6        Na podlagi člena 18(2) Uredbe št. 1/2003 je med septembrom 2006 in februarjem 2007 podjetjem, ki jih je na tej stopnji zadeval upravni postopek, med drugim tožeči stranki, družbam Boliden, Alufluor, Derivados del Fluor, Fluorsid, C. E. Giulini & C. in Minmet, družbi s sedežem v Švici in večinskemu delničarju družbe Fluorsid, ter družbi Industrial Quimica de Mexico (IQM), družbi mehiškega prava, poslala več zahtev po informacijah, na katere so ta podjetja odgovorila (točka 59 obrazložitve izpodbijane odločbe).

7        Družba Fluorsid je 29. marca 2007 med sestankom s Komisijo predložila nekatere dokumente. 22. aprila 2007 je vložila „vlogo za imuniteto ali zmanjšanje globe“ v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi, ki jo je Komisija štela za vlogo za znižanje globe. Družba Fluorsid je 27. maja 2007 predložila dodatek k tej vlogi. Komisija jo je 13. julija 2007 obvestila, da ne namerava znižati zneska glob v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi (točke 60, 248 in 249 obrazložitve izpodbijane odločbe).

8        Komisija je 24. aprila 2007 začela uradni postopek proti, med drugim, tožeči stranki ter družbam Boliden, Fluorsid, Minmet in IQM ter izdala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki jim je bilo poslano 25. aprila 2007 in vročeno med 26. in 30. aprilom 2007. Hkrati jim je omogočila vpogled v spis v obliki zgoščenke (točka 61 obrazložitve izpodbijane odločbe).

9        Naslovnice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, razen družbe Boliden, so predložile pripombe glede očitkov zoper sebe (točka 62 obrazložitve izpodbijane odločbe).

10      13. septembra 2007 je potekalo zaslišanje, ki so se ga udeležile vse naslovnice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 63 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Komisija je 11. in 14. aprila 2008 vsem naslovnicam obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah poslala zahteve po informacijah in jih pozvala, naj sporočijo svoj celotni promet in prodajo aluminijevega fluorida ter predložijo podrobnejše podatke o vseh načrtovanih pomembnejših spremembah prodaje ali lastništva (točka 64 obrazložitve izpodbijane odločbe).

II –  Izpodbijana odločba

A –  Izrek izpodbijane odločbe

12      V izreku izpodbijane odločbe je navedeno:

„Člen 1

Sledeča podjetja so od 12. julija do 31. decembra [2000] kršila člen 81 [ES] in člen 53 Sporazuma EGP s sodelovanjem pri sporazumu in/ali usklajenem ravnanju v panogi proizvodnje aluminijevega fluorida:

(a) Boliden […]

(b) Fluorsid […] in Minmet […]

(c) [ICF]

(d) [IQM] in QB Industrias SAB

Člen 2

Za kršitve iz člena 1 so naložene globe:

(a)      družbi Boliden […]: 0 EUR;

(b)      družbama Fluorsid […] in Minmet […], skupno in solidarno: 1.600.000 EUR;

(c)      družbi [ICF]: 1.700.000 EUR;

(d)      družbama [IQM] in QB Industrias SAB, skupno in solidarno: 1.670.000 EUR.

[…]“

B –  Obrazložitev izpodbijane odločbe

13      Komisija je v obrazložitvi izpodbijane odločbe obravnavala zlasti spodaj navedeno.

1.     Sektor aluminijevega fluorida

14      Po navedbah Komisije je aluminijev fluorid kemijska spojina, ki se uporablja pri proizvodnji aluminija in omogoča zmanjšanje porabe električne energije, potrebne za talilni postopek pri proizvodnji primarnega aluminija, kar bistveno prispeva k znižanju stroškov proizvodnje aluminija. Proizvajalci aluminija naj bi bili glavni porabniki aluminijevega fluorida. Svetovna letna proizvodnja aluminija naj bi znašala približno 20 milijonov ton, od tega se približno 30 % proizvede v Evropi (točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Prodaja aluminijevega fluorida tožeče stranke v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) naj bi leta 2000 znašala 8.146.129 EUR, na svetovni ravni pa 34.339.694 EUR. Svetovni promet naj bi leta 2007 znašal 36.891.574 EUR (točka 25 obrazložitve izpodbijane odločbe).

16      Celotna tržna vrednost aluminijevega fluorida, prodanega na prostem trgu EGP, naj bi se leta 2000 približala 71.600.000 EUR. Tržna vrednost aluminijevega fluorida, prodanega na svetovnem prostem trgu, na katerega se nanaša omejevalni sporazum, naj bi se leta 2000 približala 340.000.000 EUR. Skupni tržni delež podjetij, na katera se nanaša izpodbijana odločba, naj bi znašal 33 % na trgu EGP in 35 % na svetovnem trgu (točka 33 obrazložitve izpodbijane odločbe).

17      Pogajanja glede aluminijevega fluorida naj bi potekala na svetovni ravni. Trgovanje naj bi potekalo iz Združenih držav v EGP in iz EGP v Združene države, Afriko, Južno Ameriko in Avstralijo (točka 35 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožeča stranka naj bi prodajala velike količine proizvoda v EGP (točka 36 obrazložitve izpodbijane odločbe). Združenje proizvajalcev aluminijevega fluorida Inorganic Fluorine Producers Association (IFPA) od leta 1997 združuje proizvajalce z vsega sveta (točka 38 obrazložitve izpodbijane odločbe).

2.     Sestanek v Milanu in izvajanje omejevalnega sporazuma

18      Komisija meni, da nekatera usklajena ravnanja v industriji aluminijevega fluorida segajo še v obdobje med nastankom IFPA leta 1997 in sestankom v Milanu (Italija) 12. julija 2000, vendar v zvezi s tem ni nobenega prepričljivega dokaza (točka 73 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je še navedla, da so se sestanka v Milanu udeležili predstavniki družbe Fluorsid, tožeče stranke in družbe IQM, medtem ko je predstavnik oddelka „Noralf“ družbe Boliden sodeloval pri tem sestanku po telefonu. Na tem sestanku naj bi se ta podjetja dogovorila, da je cilj 20‑odstotno zvišanje cen. Opravila naj bi pregled več delov sveta, vključno z Evropo, da bi določila splošno raven cen, v nekaterih primerih pa naj bi se dogovorila tudi o razdelitvi trga. V skladu z njihovim dogovorom je bil glavni cilj doseči višje cene in odvračati od kakršnega koli večjega znižanja. Udeleženke naj bi tudi izmenjale poslovno občutljive informacije. Komisija se je v zvezi s tem oprla na zapisnik g. R., predstavnika družbe Fluorsid, s sestanka v Milanu, zapiske g. O., predstavnika oddelka „Noralf“ družbe Boliden, in izjavo g. O. (točke od 77 do 91 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Zadevna podjetja naj bi po sestanku v Milanu ostala v stiku (točka 93 obrazložitve izpodbijane odločbe).

20      G. T. iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden in g. A. iz družbe IQM naj bi si 25. oktobra 2000 telefonsko izmenjala informacije v zvezi s ponudbama stranki iz Avstralije, vključno s cenami, trajanjem pogodbe in ponujeno količino. Vsebina tega telefonskega pogovora naj bi bila povzeta v ročnih zapiskih g. T., namenjenih g. O., prav tako iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden (točka 94 obrazložitve izpodbijane odločbe).

21      G. C., direktor družbe Minmet, naj bi 8. novembra 2000 družbi Fluorsid poslal zapiske o telefonskem pogovoru z istega dne z g. G. iz tožeče stranke glede prodajnih cen aluminijevega fluorida (točka 95 izpodbijane odločbe).

22      Družba Minmet naj bi 9. novembra 2000 družbi Fluorsid poslala še zapisnik sestanka s tožečo stranko v Lozani (Švica) v zvezi s klientelo in cenami na nekaterih trgih, med drugim v Braziliji in Venezueli (točka 96 obrazložitve izpodbijane odločbe).

3.     Uporaba člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGS

23      Komisija je sklenila, da imajo sestanek v Milanu in poznejša ravnanja, namenjena izvrševanju dogovorjenega, vse značilnosti sporazuma in/ali usklajenega ravnanja v smislu člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (točke od 115 do 122 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter da ta omejevalni sporazum pomeni enotno in trajajočo kršitev (točke od 123 do 129 obrazložitve izpodbijane odločbe).

24      Namen te kršitve naj bi bilo omejevanje konkurence v Skupnosti in EGP (točke od 130 do 135 obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar naj bi bila razširjena po vsem svetu in naj bi obsegala regije, navedene v zapisniku sestanka v Milanu, in sicer Evropo, Turčijo, Avstralijo, Južno Ameriko, Južno Afriko in Severno Ameriko (točka 136 obrazložitve izpodbijane odločbe).

25      Komisija je menila, da bi lahko omejevalni sporazum bistveno vplival na trgovino med državami članicami „in/ali“ pogodbenimi strankami Sporazuma EGP (točke od 137 do 142 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4.     Trajanje kršitve

26      Kljub znakom, da so se proizvajalci aluminijevega fluorida že dogovorili o usklajenih ravnanjih v drugi polovici devetdesetih let, med drugim na sestanku v Grčiji leta 1999, je Komisija menila, da ima na voljo dovolj prepričljive dokaze o obstoju omejevalnega sporazuma „vsaj“ od 12. julija 2000, to je od sestanka v Milanu (točka 144 obrazložitve izpodbijane odločbe).

27      Pogajanja za pogodbe o dobavi naj bi v sektorju aluminijevega fluorida potekala vnaprej, v obdobju, ki se začne v drugem polletju posameznega koledarskega leta in konča konec istega leta ali v prvih petih mesecih naslednjega. To naj bi veljalo tudi za večletne pogodbe. Nekatere večletne pogodbe naj bi vsakič določale ali pogajanja o cenah konec vsakega koledarskega leta ali pregled cen ob koncu vsakega polletja. Zapisnik sestanka v Milanu naj bi potrjeval, da je bila praksa sektorja taka, da se cene za vsako poslovno leto določijo vnaprej. Komisija je na tej podlagi sklepala, da so se tajni dogovori iz julija 2000 uveljavili pri pogajanjih v drugi polovici leta 2000 (točka 146 obrazložitve izpodbijane odločbe).

28      Komisija je tako ugotovila, da je omejevalni sporazum še trajal in imel protikonkurenčne posledice, zaradi ravnanja svojih članov, „vsaj“ do 31. decembra 2000 (točka 147 obrazložitve izpodbijane odločbe).

5.     Določitev zneska globe

29      Komisija je osnovni znesek globe, ki ga je treba naložiti tožeči stranki, določila na 1.700.000 EUR (točka 243 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer je navedla, da mora biti v skladu s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: smernice iz leta 2006), „osnovni znesek globe povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve, pomnožen z leti kršitve“ (točka 234 obrazložitve izpodbijane odločbe).

30      Kršitev naj bi v obravnavani zadevi zajemala zlasti horizontalni sporazum o določitvi cen, ki že po svoji naravi pomeni eno od najhujših omejitev konkurence. To naj bi se moralo izražati v deležu upoštevane vrednosti prodaje (točka 236 obrazložitve izpodbijane odločbe). Leta 2000 naj ocenjeni skupni tržni delež podjetij, ki so sodelovala pri tej kršitvi, v EGP ne bi presegal 35 % (točka 237 obrazložitve izpodbijane odločbe). Omejevalni sporazum naj bi bil razširjen po vsem svetu (točka 238 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je „upoštevala tudi stopnjo izvrševanja kršitve [točke 134, 135, od 154 do 156, 172 in 185 obrazložitve izpodbijane odločbe], da bi določila delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati“ (točka 239 obrazložitve izpodbijane odločbe).

31      Komisija je ugotovila, da je ob upoštevanju zgoraj navedenih dejavnikov ter glede na naravo kršitve in njeno razširjenost delež prodaje vsakega podjetja, na podlagi katerega je treba opredeliti osnovni znesek glob, ki jih je treba naložiti, 17‑odstoten (točka 240 obrazložitve izpodbijane odločbe).

32      Ker je kršitev trajala „vsaj“ od 12. julija do 31. decembra 2000, je treba osnovni znesek globe pomnožiti z množiteljem 0,5 (točka 241 obrazložitve izpodbijane odločbe). Dodatni znesek za odvračanje podjetij od sodelovanja pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, kakršen je ta v obravnavani zadevi, naj bi bil 17 % vrednosti prodaje (točka 242 obrazložitve izpodbijane odločbe).

33      Komisija je osnovne zneske glob, ki jih je treba naložiti udeleženkam omejevalnega sporazuma, določila tako:

–        družbi Boliden: 1 milijon EUR;

–        družbama Fluorsid in Minmet: 1,6 milijona EUR;

–        družbi ICF: 1,7 milijona EUR;

–        družbama IQM in QB Industrias SAB: 1,67 milijona EUR.

34      Komisija je na podlagi obvestila o ugodni obravnavi družbi Boliden nazadnje priznala imuniteto in jo oprostila vse globe.

6.     Olajševalne okoliščine

35      Komisija je menila, da iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ni razvidno, da bi lahko njeno dejansko ravnanje na trgu „odtehtalo protikonkurenčne učinke ugotovljene kršitve niti da je v obdobju kršitve na trgu vedno ravnala neodvisno“. Nasprotno, iz dokazov v spisu Komisije naj bi bilo razvidno, da je bila tožeča stranka tudi po sestanku v Milanu v stikih s svojimi konkurenti (točke od 245 do 247 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija v korist tožeče stranke ni ugotovila olajševalne okoliščine, ki bi omogočila znižanje globe.

36      Sklenila je, da je treba tožeči stranki na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 naložiti globo 1,7 milijona EUR (točka 276 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Postopek in predlogi strank

37      Tožeča stranka je to tožbo vložila po elektronski pošti in telefaksu, sodno tajništvo Splošnega sodišča ju je prejelo 19. in 20. septembra 2008. Papirnata različica tožbe je v sodno tajništvo prispela 24. septembra 2008. Vsaki pošiljki je bil priložen spremni dopis.

38      Tožeča stranka je 27. oktobra 2008 na poziv Splošnega sodišča predložila pripombe glede pristnosti papirnate različice tožbe, prejete 24. septembra 2008.

39      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        razglasi izpodbijano odločbo za nično;

–        podredno, bistveno zniža globo, ki ji je bila naložena;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

40      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno ali jo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

41      Splošno sodišče (prvi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.

42      Zaradi zadržanosti enega od članov senata je predsednik Splošnega sodišča na podlagi člena 32(3) Poslovnika Splošnega sodišča za dopolnitev senata določil drugega sodnika.

43      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva na podlagi člena 64 Poslovnika Komisijo pozvalo, naj predloži nekatere dokumente in pisno odgovori na vprašanja. Komisija se je na te ukrepe procesnega vodstva odzvala v predpisanem roku.

44      Stranki sta na obravnavi 14. junija 2012 ustno podali stališča in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

 Pravo

I –  Dopustnost tožbe

45      Komisija se sklicuje na nedopustnost te tožbe.

46      Izpodbijana odločba z dne 25. junija 2008 naj bi bila tožeči stranki vročena 10. julija 2008. Rok za vložitev ničnostne tožbe zoper izpodbijano odločbo, podaljšan za 10 dni zaradi oddaljenosti, naj bi se iztekel 22. septembra 2008. Izvod tožbe naj bi v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispel po elektronski pošti 19. septembra 2008 in po telefaksu 20. septembra 2008, papirnata različica pa naj bi prispela šele 24. septembra 2008. Ker naj papirnata različica ne bi bila izvirnik tožbe, temveč fotokopija izvirnika, naj se člen 43(6) Poslovnika ne bi uporabljal, tožba, vložena prepozno, pa naj bi bila zato nedopustna. Podpis na izvodu tožbe naj ne bi bil lastnoročen, temveč naj bi bil kopija lastnoročnega podpisa. Zahtevo po lastnoročnem podpisu v smislu člena 43(1) Poslovnika naj bi bilo treba šteti za bistveno pravilo obličnosti in jo dosledno uporabljati, tako da naj bi njena neizpolnitev povzročila, da je tožba nedopustna. Komisija presojo glede dopustnosti tožbe prepušča Splošnemu sodišču.

47      Tožeča stranka meni, da zaradi zadevne „administrativne napake“ nista kršena niti načelo pravne varnosti niti člen 43 Poslovnika. Odvetnik tožeče stranke naj bi 19. septembra 2008 po telefaksu poslal začetno vlogo, ki sta jo podpisala M. van der Woude in T. Hennen. Spremni dopis k telefaksu naj bi podpisala T. Hennen in P. Wytinck, sodelavca M. van der Woudeja. T. Hennen naj bi tožbo, spremni dopis in potrdilo o prejemu telefaksa še isti dan po elektronski pošti poslal v sodno tajništvo Sodišča, M. van der Woude pa naj bi to elektronsko pošto 20. septembra 2008 preposlal v sodno tajništvo Splošnega sodišča. T. Hennen naj bi 23. septembra 2008 prek družbe UPS v sodno tajništvo Splošnega sodišča poslal sedem izvodov tožbe, od tega en izvod, označen kot izvirnik, in šest prepisov, enakih izvirniku. Spremni dopis k tej pošiljki naj bi podpisal T. Hennen. Šest izvodov, poslanih 23. septembra 2008, naj bi bilo enakih besedilu, poslanemu po telefaksu in elektronski pošti, vse pa naj bi podpisal T. Hennen. Na različici tožbe, ki je označena kot izvirnik in katere izvirnik naj zaradi „administrativne napake“ ne bi bil poslan, naj ne bi bilo lastnoročnega podpisa.

48      Tožeča stranka trdi, da je papirnata različica, poslana sodnemu tajništvu, dejansko „izvirnik“. Čeprav podpis ni lastnoročen, naj bi bilo načelo pravne varnosti v tem primeru spoštovano. Prvič, vse različice tožbe, vložene v sodnem tajništvu, naj bi bile vsebinsko enake. Drugič, iz spremnega dopisa z dne 23. septembra 2008, ki ga je lastnoročno podpisal T. Hennen, naj bi bilo jasno razvidno, da je bil namen tožeče stranke poslati izvirnik. Podpis na dopisu naj bi bil enak podpisu na dokumentu, označenem kot izvirnik tožbe, in podpisom na vseh drugih dokumentih, poslanih v sodno tajništvo Splošnega sodišča. Tretjič, različica, ki je bila označena kot izvirnik tožbe, naj bi bila enaka različici, ki je bila skenirana in poslana po elektronski pošti. Četrtič, ker je vse dokumente, poslane v sodno tajništvo Splošnega sodišča, podpisal T. Hennen, naj ne bi bilo nikakršnega dvoma o tem, da jih je spisal pooblaščeni odvetnik. Tožeča stranka na podlagi tega sklepa, da ne more biti nikakršnega dvoma o tem, kdo je spisal tožbo, ki je bila označena kot izvirnik.

49      Člen 43(1) Poslovnika določa, da mora izvirnik vsakega procesnega akta podpisati zastopnik ali odvetnik stranke.

50      V skladu s členom 43(6) Poslovnika se procesni rok, kadar se procesni akt pred iztekom tega roka najprej pošlje sodnemu tajništvu po telefaksu ali s katerim drugim tehničnim sredstvom sporočanja, ki je na voljo Splošnemu sodišču, šteje za upoštevan, če je podpisani izvirnik akta vložen v sodnem tajništvu najpozneje deset dni pozneje.

51      V obravnavani zadevi je bila papirnata različica tožbe vložena v sodnem tajništvu v desetih dneh po pošiljanju različic po telefaksu in elektronski pošti.

52      Kot je bilo potrjeno s sodno prakso, se z zahtevo lastnoročnega podpisa v smislu člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika tako z namenom pravne varnosti skuša doseči zagotovitev izvirnosti vloge in izključitev tveganja, da ta v resnici ni delo avtorja, pooblaščenega za ta namen. Zato je treba to zahtevo obravnavati kot bistveno pravilo obličnosti in ga strogo uporabljati, tako da njegovo nespoštovanje povzroči nedopustnost tožbe (sodba Splošnega sodišča z dne 23. maja 2007 v zadevi Parlament proti Eistrup, T‑223/06 P, ZOdl., str. II‑1581, točka 51).

53      Namen člena 43 Poslovnika je zagotoviti spoštovanje načela pravne varnosti, za to pa se zahteva, da je tožba pristna in delo odvetnika, ki ga je stranka ustrezno pooblastila.

54      V obravnavani zadevi je iz dokumenta z dne 8. septembra 2008, priloženega tožbi, razvidno, da je tožeča stranka ustrezno pooblastila T. Hennena.

55      Čeprav na tožbi, poslani 23. septembra 2008, ni bilo izvirnega podpisa pravnega zastopnika, ampak samo njegova fotokopija, je priložena spremnemu dopisu, ki vsebuje izviren lastnoročni podpis istega pravnega zastopnika, T. Hennena, ki je enak tudi podpisu na spremnem dopisu pošiljke po telefaksu. Očitno je torej, da podpisi na papirnati različici spremnega dopisa, poslani 23. septembra 2008, in različici tožbe, poslane po telefaksu, pripadajo istemu odvetniku, T. Hennenu. To pomeni, da ni nikakršnega dvoma o istovetnosti avtorja tožbe, ki je bila označena kot izvirnik. Poleg tega je treba spremni dopis ali spremnico, ki jo je podpisal zastopnik tožeče stranke, in vlogo, ki ni podpisana, šteti za ustrezno podpisan edinstven procesni akt, če je del iste poštne pošiljke kot v obravnavani zadevi.

56      Ugotoviti je torej treba, da je bilo pošiljanje tožbe po elektronski pošti in telefaksu pravočasno ustrezno potrjeno na podlagi člena 43(5) Poslovnika in da je zato tožba dopustna.

II –  Vsebinska presoja

A –  Povzetek tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti

57      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja štiri tožbene razloge, od katerih so nekateri razdeljeni na več delov.

58      Prvi tožbeni razlog se v glavnem nanaša na kršitev pravice do obrambe in člena 27 Uredbe št. 1/2003. V izpodbijani odločbi naj bi bila naložena kazen za drugačno kršitev, kot je opisana v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, Komisija pa naj bi se po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v izpodbijani odločbi oprla na nove dokumente. Tožeča stranka naj ne bi imela možnosti seznaniti se z dejanskimi očitki Komisije, ta pa naj bi s tem kršila njeno pravico do obrambe.

59      Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 81 ES. Prvi del drugega tožbenega razloga se nanaša na to, da naj dejanja, ki se očitajo tožeči stranki, ne bi pomenila kršitve člena 81 ES. Dokazi, navedeni v izpodbijani odločbi, naj namreč ne bi potrjevali niti sporazuma o določanju cen niti usklajenega ravnanja v smislu člena 81 ES. Drugi del drugega tožbenega razloga, navedenega podredno, se nanaša na to, da naj dejanj, očitanih tožeči stranki, ne bi bilo mogoče opredeliti kot enotno in trajajočo kršitev.

60      Tretji tožbeni razlog, naveden podredno, se nanaša na kršitev člena 23 Uredbe št. 1/2003 in načela legitimnih pričakovanj. Prvi del se nanaša na napačno uporabo točke 18 smernic iz leta 2006. Drugi del se nanaša na napačno določitev osnovnega in dodatnega zneska globe.

61      Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 36 Evro-sredozemskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Republiko Tunizijo na drugi strani (UL 1998, L 97, str. 2, v nadaljevanju: Evro-sredozemski sporazum), načela skrbnega ravnanja in načela mednarodne vljudnosti.

62      Splošno sodišče meni, da je treba najprej obravnavati drugi tožbeni razlog.

B –  Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES

1.     Prvi del: dejanja, ki se očitajo tožeči stranki, naj ne bi pomenila kršitve člena 81 ES

a)     Uvodne ugotovitve

63      Tožeča stranka zanika kršitev člena 81 ES in obstoj omejevalnega sporazuma ter protikonkurenčni cilj ali učinek izmenjave informacij. Trdi še, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je trdila, da obstoj protikonkurenčnega cilja zadostuje kot dokaz o obstoju omejevanja konkurence.

64      Dokazi, opredeljeni v izpodbijani odločbi, naj bi kvečjemu potrjevali obstoj stikov, med katerimi so udeleženci pregledovali različne trge, na katerih so delovali. Tožeča stranka naj se s konkurenti ne bi dogovarjala o cenah niti v obliki sporazuma niti v obliki usklajenega ravnanja. Dejanja, navedena v izpodbijani odločbi, naj bi pomenila izmenjavo informacij, katere protikonkurenčni cilj ali učinek naj ne bi bil dokazan. Komisija naj ne bi dokazala, da so se zadevna podjetja dogovorila o 20‑odstotnem zvišanju cen aluminijevega fluorida ali določitvi ciljev zvišanja. Zapisnik sestanka v Milanu naj bi razkrival samo zvišanje proizvodnih stroškov, kar je tržni podatek, ki je splošno znan, in „željo“ udeležencev po ustreznem zvišanju cene njihovega izdelka. Vendar so udeleženci dvomili, da bi trg prenesel tako zvišanje cene. Tožeča stranka trdi, da je bila razprava „povsem hipotetična“ in da ni bilo soglasja volj za 20‑odstotno zvišanje cen aluminijevega fluorida. Šlo naj bi za analitičen dokument, in ne za sporazum. Tudi zapiski, ki jih je g. O. naredil med sestankom v Milanu, naj bi bili analitični, vendar naj ne bi razkrivali sporazuma o cenah. V zapiskih g. O. iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden z dne 25. oktobra 2000 v zvezi z Avstralijo naj ne bi bil naveden sporazum ali sestanek v Milanu. Tudi zapiski družbe Fluorsid z dne 8. novembra 2000 in g. R. iz družbe Fluorsid z dne 9. novembra 2000 naj ne bi dokazovali sporazuma o cenah in naj se ne bi sklicevali na domnevni sporazum iz Milana. Nazadnje, glede na trditve tožeče stranke je zamisel, da bi se lahko štirje proizvajalci dogovorili o zvišanju cen na svetovni ravni, „ekonomsko nesmiselna“. Ne nazadnje, Komisija naj ne bi dokazala niti cilja izmenjave informacij niti njenega protikonkurenčnega učinka.

65      Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

66      Najprej je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero se po eni strani šteje, da je stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, dolžan predložiti dokaze, s katerimi so pravno zadostno dokazana dejstva, ki pomenijo kršitev, po drugi strani pa mora podjetje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva obrambe, tako da bo moral navedeni organ uporabiti druge dokaze (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 78, ter sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 50).

67      Kar zadeva navajanje dokazov o kršitvi člena 81(1) ES je treba še opozoriti, da mora Komisija predložiti jasne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila zatrjevana kršitev storjena (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. marca 1984 v združenih zadevah Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink proti Komisiji, 29/83 in 30/83, Recueil, str. 1679, točka 20). Dvom sodišča se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne sme skleniti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 215).

68      Iz ustaljene sodne prakse je tudi razvidno, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da več indicev, na katere se sklicuje institucija, gledano v celoti, izpolnjuje to zahtevo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 180 in navedena sodna praksa).

69      Po navadi so dejavnosti v zvezi s protikonkurenčnimi sporazumi in ravnanji prikrite, sestanki tajni in je dokumentacije o tem kar najmanj. Torej tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je v večini primerov treba o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki obravnavani skupaj lahko, kadar ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (zgoraj v točki 66 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 55 do 57, in sodba Sodišča z dne 25. januarja 2007 v združenih zadevah Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C‑403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I‑729, točka 51).

b)     Povzetek izpodbijane odločbe

70      Opozoriti je treba, da se je Komisija v izpodbijani odločbi za ugotovitev obstoja kršitve člena 81 ES oprla zlasti na te dokumente: poročilo s sestanka v Milanu (točke 77 in od 81 do 88 obrazložitve izpodbijane odločbe), zapiske, ki jih je med tem sestankom napravil g. O. iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden (točka 89 obrazložitve izpodbijane odločbe), izjavo, ki jo je g. O. v zvezi z navedenim poročilom podal pred Komisijo 23. in 31. avgusta 2006 (točka 90 obrazložitve izpodbijane odločbe), zapiske g. O. z dne 25. oktobra 2000 v zvezi s telefonskim pogovorom med oddelkom „Noralf“ družbe Boliden in družbo IQM (točka 94 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter zapiske g. C. iz družbe Minmet z dne 8. in 9. novembra 2000 (točki 95 in 96 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je na podlagi teh dokumentov sklepala, da je 12. julija 2000 v Milanu v Italiji potekal sestanek med predstavniki družbe Fluorsid, g. R., tožeče stranke, g. G., in družbe IQM, g. A., pri katerem je po telefonu sodeloval predstavnik oddelka „Noralf“ družbe Boliden, g. O. Poročilo o sestanku v Milanu je sestavil g. R. iz družbe Fluorsid. Komisija meni, da sta bila vsebina in cilj tega sestanka protikonkurenčna (točke od 115 do 122 obrazložitve izpodbijane odločbe).

71      V zgoraj navedenih dokumentih so uporabljeni ti tehnični izrazi:

–        „US$/T ali US$/MT“, kar pomeni, da so cene navedene v ameriških dolarjih (USD) na tono ali metrično tono;

–        „incoterms“, kar pomeni „International Commercial Terms“ (mednarodne trgovinske klavzule);

–        „C & F filo“ (cost and freight et free in liner out), kar pomeni „stroški in prevoznina ter franko natovarjanje in raztovarjanje po pogojih rednih linij“;

–        „cfr“ (cost and freight), kar pomeni „stroški in prevoznina“;

–        „fca“ (free carrier), kar pomeni „franko prevoznik“;

–        „fob“ (free on board), kar pomeni „franko na ladijski krov“;

–        „LME“ (London Metal Exchange), francosko „Bourse de métaux de Londres“ (londonska borza kovin), ki je borza, na kateri kotirajo kovine. Tečaj LME odloča o ceni aluminija. V navedenih dokumentih ta kratica označuje ceno aluminija;

–        „AlF₃“, kar je kratica za aluminijev fluorid. Navesti je še treba, da je mogoče ceno aluminijevega fluorida izračunati kot delež tečaja LME. Po navedbah strank je cena AlF₃ po navadi med 45 in 55 % LME, torej med 650 in 900 USD.

72      Navesti je treba tudi, da je dokumente, na katere se Komisija opira v izpodbijani odločbi, pripravila ali družba Boliden ali druge udeleženke omejevalnega sporazuma, med drugim tožeča stranka. Ta ni izpodbijala ne pristnosti ne verodostojnosti niti dokazne vrednosti navedenih dokumentov, noben element iz spisa pa ne nakazuje, da bi bilo treba dvomiti o njihovi dokazni vrednosti. Tožeča stranka namreč ne izpodbija vsebine teh dokazov, temveč le sklepe, ki jih je Komisija sprejela na njihovi podlagi, da je ugotovila obstoj omejevalnega sporazuma.

c)     Dokaz o kršitvi

73      Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da so udeleženke sestanka v Milanu sklenile sporazum o zvišanju prodajne cene aluminijevega fluorida za 20 %. Določile naj bi tudi splošno raven cen za več regij sveta, vključno z Evropo, ter v nekaterih primerih razdelile trge in izmenjale občutljive poslovne informacije. Zato je treba presoditi dokaze, na katere se je Komisija v izpodbijani odločbi oprla v utemeljitev svojih ugotovitev.

74      Najprej, poročilo s sestanka v Milanu navaja 20‑odstotno povišanje celotnih stroškov med junijem 1999 in junijem 2000, ki naj bi zahtevalo zvišanje cene aluminijevega fluorida v letu 2001 za 20 %. V zvezi s tem je natančneje navedeno to (točka 81 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„Ker je bila prodajna cena [aluminijevega fluorida] v letu 2000 določena konec prvega polletja leta 1999 in ker so naši stroški sredi leta 2000 za 20 % višji kot v letu 1999, bi morale biti naše cene [aluminijevega fluorida] v letu 2001 za 20 % višje kot leta 2000. Vse tri stranke [Fluorsid, tožeča stranka in IQM] se strinjajo, da je to povišanje razumno z vidika proizvajalca. Vendar se je treba vprašati, ali ponudba in povpraševanje na trgu dopuščata tako povišanje“ (stran 1 poročila o sestanku v Milanu).

75      Iz poročila s sestanka v Milanu je tako jasno razvidno, da so se predstavniki, ki so sodelovali na tem sestanku, med drugim predstavnik tožeče stranke, dogovorili za 20‑odstotno zvišanje prodajne cene aluminijevega fluorida v letu 2001.

76      Poleg tega je v poročilu s sestanka v Milanu glede evropskega trga omenjen sporazum med temi predstavniki za leto 2001 o ceni 775 USD „fca“, torej 800 USD „fob“ na tono aluminijevega fluorida (točka 85 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„[ICF] želi za leto 2001 zvišati ceno na 800 USD/t fca Mordijk in na 775 USD/t fob Gabes. Cena evropskega proizvajalca je torej 775/800 USD/T fca/fob evropski proizvajalec“ (stran 6 poročila iz Milana).

77      Iz vseh teh dokumentov je razvidno, da ta cena pomeni minimalno prodajno ceno, ki je člani omejevalnega sporazuma v svojih ponudbah na zadevnih trgih niso smeli znižati.

78      Te ugotovitve potrjujejo zapiski g. O. iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden s sestanka v Milanu, pri katerem je sodeloval po telefonu, ter njegove ustne navedbe pred Komisijo 23. in 31. avgusta 2006 (točke 77, 89 in 90 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tako je iz teh zapiskov in izjav razvidno, da so udeleženke tega sestanka zatrdile, da potrebujejo 20‑odstotno zvišanje cen, in da so po pregledu stroškov sklenile, da je treba cene za leto 2001 zvišati za 20 % in določiti na 800 USD na tono, torej 50 % cene „LME“.

79      Poleg tega več dokumentov, ki so poznejšega datuma od sestanka v Milanu, dokazuje, da so udeleženke tega sestanka spoštovale ta dogovor, ohranile dvostranske stike v zvezi s tem in izmenjale občutljive poslovne podatke, zlasti zato, da bi medsebojno nadzirale cenovne politike. Tako je v zapiskih g. T. iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden, namenjenih g. O., prav tako iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden, o telefonskem pogovoru z dne 25. oktobra 2000 med g. T. in g. AR. iz družbe IQM, navedeno, da sta ti osebi izmenjali podatke o svojih ponudbah stranki v Avstraliji. Ti ponudbi sta spoštovali minimalno ceno 800 USD na tono, dogovorjeno na sestanku v Milanu. Razvidno je namreč, da je družba IQM tej stranki ponudila raven cen „850–875–900 USD“, medtem ko je oddelek „Noralf“ družbe Boliden navedel, da je ponudil ceno okrog 800 USD, vendar z avstralsko stranko še ni sklenil dogovora (točka 94 obrazložitve izpodbijane odločbe).

80      Poleg tega je iz zapiskov g. C. iz družbe Minmet o telefonskem pogovoru z g. G. iz tožeče stranke z dne 8. novembra 2000 razvidno, da se je slednja pritoževala nad „zelo nizkimi“ cenami, ki jih je družba Minmet ponudila v postopku javnega razpisa v Egiptu – te so znašale „725 USD na tono fob/745 USD na tono cfr“ – pri čemer je spraševala, kako namerava družba Minmet ohraniti ceno v Venezueli, to je 875 USD, glede na to, da imajo Venezuelci dostop do javnega razpisa v Egiptu. Iz istih zapiskov je razvidno, da je g. C. iz družbe Minmet odgovoril, da je položaj težko obvladljiv zaradi pomanjkanja zaupanja, g. G. pa je potrdil, da cene, ponujene družbi Albras, kupcu, ki je proizvajalec aluminija v Braziliji, presegajo 800 USD na tono. Iz zapiskov je tudi razvidno, da je tožeča stranka po sestanku v Milanu navezala stik s še eno udeleženko sestanka, družbo Minmet, v zvezi z dogovorom, sklenjenim na sestanku, da bi preverila cene, ki jih je zahtevala družba Minmet, in jo seznanila s svojimi cenami, ki jih je ponudila družbi Albras (glej tudi točko 95 obrazložitve izpodbijane odločbe).

81      Poleg tega je iz poročila z dne 9. novembra 2000, ki ga je sestavil g. C. iz družbe Minmet in je bilo poslano družbi Fluorsid, v zvezi s sestankom z g. G. in g. T. iz tožeče stranke razvidno, da je slednja navedla, da je od kupca, družbe Albras, zahtevala ceno 845 USD „cfr“ za 3000 metričnih ton in opcijo za 1000 metričnih ton ter „740 USD ‚fob + 65 freight‘“, družba Derivados del Fluor pa je od družbe Albras zahtevala ceno 803 USD na tono cfr. Družba Minmet v tem poročilu navaja trditve tožeče stranke, da je od egiptovskega kupca zahtevala 845 USD na tono „fob“ in zavrnila njegovo prošnjo, naj ceno zniža na 750 USD na tono. Kot je razvidno iz tega poročila, se je tožeča stranka pritoževala nad zelo nizko ceno, ki jo je zahtevala družba Minmet. V poročilu je navedena tudi izmenjava informacij o poslovanju družbe IQM v Avstraliji, Severni Ameriki in Braziliji ter o venezuelskem trgu. V zvezi s tem trgom je v poročilu navedeno, da je tožeča stranka potrdila, da je želela ponudbo omejiti na 6000 metričnih ton, medtem ko je družba Minmet vztrajala, da mora biti cena višja od 800 USD na tono „cfr“ (glej tudi točko 96 obrazložitve izpodbijane odločbe).

82      Iz dokumentov v zvezi s stiki z dne 25. oktobra ter 8. in 9. novembra 2000 je tako razvidno, da so zadevna podjetja izvajala medsebojni nadzor nad cenami. Poleg tega, kot je Komisija pravilno navedla v izpodbijani odločbi, so bile cene v skladu z izidom pogajanj s sestanka v Milanu. V zvezi s tem je treba še poudariti, da dokumenti z dne 25. oktobra ter 8. in 9. novembra 2000 omenjajo nadaljnje stike po sestanku v Milanu med udeleženkami tega sestanka, zlasti med družbama Fluorsid in Minmet ter tožečo stranko, ki so bili očitno vezani na sporazum o cenah, dogovorjenih na tem sestanku, saj se sklicujejo na ključne elemente tega sporazuma.

83      Ta sporazum o cenah se je po eni strani nanašal na evropske trge. V zvezi s tem so v poročilu s sestanka v Milanu navedene proizvedene in prodane količine aluminijevega fluorida v letu 2000, med drugim za Norveško, Švedsko, Španijo in Italijo (stran 2 poročila iz Milana), ter predvidena prodaja za leto 2001 v Romuniji, Italiji, na Norveškem, v Nemčiji in na Nizozemskem (strani 2 in 3 poročila iz Milana). Poleg tega je v poročilu s sestanka v Milanu omenjena izmenjava informacij o prodaji udeleženk omejevalnega sporazuma v Evropi, med drugim v Italiji, Romuniji, Španiji, Skandinaviji, Nemčiji, Beneluksu in Združenem kraljestvu. Tožeča stranka je v zvezi s tem navedla, da želi v letu 2001 ceno zvišati na 800 USD na tono „fca Mordijk“ in na 775 USD na tono „fob Gabes“, kar bi pomenilo, da bi bila cena za evropskega proizvajalca 775/800 USD na tono „fca/fob“ (stran 6 poročila iz Milana; glej tudi točko 85 obrazložitve izpodbijane odločbe in točko 76 zgoraj).

84      Po drugi strani je Komisija ugotovila, da se je ta sporazum uporabljal tudi za več svetovnih regij. Tako je bila v skladu s poročilom s sestanka v Milanu „predstava o ceni“ za Avstralijo za leto 2001 800 USD na tono „fob Evropa“, torej „50 % LME fob“, medtem ko je bila lahko evropska cena višja od kitajske in bi morala biti 875 USD na tono. V zvezi z Južno Ameriko so v poročilu navedene cene za leto 2000 in minimalne cene za leto 2001. Za Venezuelo je za leto 2001 navedena cena 850 USD na metrično tono „C & F filo“ in absolutna najnižja cena 890 USD na metrično tono. Za Brazilijo se vsi proizvajalci strinjajo, da je treba ceno določiti na približno „50 % LME fob“ in 875 USD na tono cfr. V zvezi s Severno Ameriko je cena družbe Alcoa za leto 2000 775 USD na metrično tono „ex Point Comfort“ in za leto 2001 od 800 do 825 USD na metrično tono „ex Point Comfort“. Družbe, ki ne dobavljajo družbi Alcoa, bi morale doseči ceno 825 USD na tono „fco skladišče“ in 825 USD na dobavljeno tono. Udeleženke sestanka v Milanu so izrazile zanimanje, da bi dobavljale v določene predele sveta. V poročilu s sestanka v Milanu je tako navedeno, da za Indijo obstaja interes za prodajo 3000 ton, da pa bi morala cena znašati 900 USD na dobavljeno metrično tono. Za Turčijo je navedena cena 800 USD na tono „fob“ (strani 6 in 7 poročila s sestanka v Milanu; glej tudi točki 86 in 87 obrazložitve izpodbijane odločbe).

85      G. O. iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden je v ustnih navedbah pred Komisijo 23. in 31. avgusta 2006 poleg tega zatrdil, da so se udeleženke sestanka v Milanu dogovorile o strankah posamezne udeleženke in o ravni cen, ki jo je treba obdržati v Evropi in zunaj nje. Cilj sestanka v Milanu naj bi bil tudi priprava skupnega pojasnila o tem, kako je treba uvesti nove ravni cen. Udeleženke sestanka v Milanu naj bi si med seboj razdelile količine, ki jih bodo ponudile strankam. Obstajal naj bi implicitni dogovor o medsebojnem spoštovanju strank in dobav posamezni stranki (glej točko 90 obrazložitve izpodbijane odločbe).

86      Prav tako je iz zapiskov o telefonskem pogovoru z dne 25. oktobra 2000 razvidno, da je želel g. A. iz družbe IQM „ostati v stiku“ z g. T. iz oddelka „Noralf“ družbe Boliden in da se je v zvezi z Avstralijo strinjal, da oddelek „Noralf“ družbe Boliden dobavi 3000 ton, pri čemer je navedel, da je v letu 1999 dobavil 7000 ton in da želi to količino ohraniti. Iz teh zapiskov je poleg tega razvidno, da je g. T. ob tej priložnosti spomnil na ceno 800 USD, ki je ustrezala ceni za Avstralijo, določeni med sestankom v Milanu. Ti zapiski tako dokazujejo stike med oddelkom „Noralf“ družbe Boliden in družbo IQM po sestanku v Milanu v zvezi s ceno in dobavljenimi ali ponujenimi količinami aluminijevega fluorida v Avstraliji, katerih vsebina ustreza dogovoru na sestanku v Milanu (glej tudi točko 94 obrazložitve izpodbijane odločbe).

87      Nazadnje, iz poročila s sestanka v Milanu je tudi razvidno, da so si udeleženke sestanka v Milanu, in sicer družba Fluorsid, tožeča stranka in družba IQM, po tem sestanku izmenjale informacije o proizvodnji in prodanih količinah v letu 2000 ter predvidenih količinah za leto 2001 za različne države sveta ter navedle natančne količine ter informacije o posameznih proizvajalcih in kupcih. Glede teh „posameznih trgov“ je v poročilu navedeno (točka 84 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„Preučili smo vse trge, da bi ugotovili splošno raven cen in, v nekaterih primerih, razdelitev trga. Vendar se vsi strinjamo, da je treba ne glede na to, kdo pridobi posel, doseči višjo raven cen. Zato je treba odsvetovati vsakršne večje rabate“ (stran 5 poročila s sestanka v Milanu).

88      Iz tega izhaja, da so si udeleženke sestanka v Milanu izmenjale občutljive poslovne informacije, med drugim informacije o proizvedenih količinah, količinah, ki so jih prodale ali nameravale prodati svojim strankam v Evropi in po svetu, določitvi svojih cen in medsebojni razdelitvi trgov, da bi se uskladile glede teh konkurenčnih dejavnikov.

89      Iz vseh zgoraj navedenih dokazov, katerih vsebine tožeča stranka ne izpodbija, je razvidno, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj sporazuma o določitvi cen v smislu člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGS, sklenjenega na sestanku v Milanu, pri katerem je sodelovala tožeča stranka.

90      Komisija je torej v izpodbijani odločbi dokazala protikonkurenčni cilj sestanka v Milanu in obstoj sporazuma v nasprotju s členom 81(1) ES, ne da bi bilo treba dokazati, da je ta sporazum imel posledice (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 123, in zgoraj v točki 68 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 181). V zvezi s tem je treba spomniti, da protikonkurenčni cilj in posledica sporazuma nista kumulativna pogoja, ampak alternativi za presojo, ali tak sporazum spada pod prepoved iz člena 81(1) ES. Kot pa je bilo ugotovljeno v ustaljeni sodni praksi, je zaradi možnosti izbire, ki jo vsebuje ta pogoj in jo označuje veznik „oziroma“, treba najprej preučiti cilj sporazuma in pri tem upoštevati gospodarski okvir, v katerem ga je treba izvajati. Torej ni treba preučiti posledic sporazuma, če je njegov protikonkurenčni cilj dokazan (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 6. oktobra 2009 v združenih zadevah GlaxoSmithKline Services in drugi proti Komisiji in drugim, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ZOdl., str. I‑9291, točka 55, ter z dne 4. oktobra 2011 v združenih zadevah Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, ZOdl., str. I‑9083, točka 135).

91      V teh okoliščinah ni treba preizkusiti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni tudi pogoji iz sodne prakse, ki veljajo za pojem usklajeno ravnanje (glej zgoraj v točki 90 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 111 do 114, 131 in 132, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točki 187 in 190). Ker je v obravnavanem primeru podan bistveni element „sporazuma“, ki je potreben za uporabo prepovedi iz člena 81 ES, gre samo za alternativno kvalifikacijo istega omejevalnega sporazuma, ki ne vpliva na preostalo presojo.

92      Iz vsega zgoraj navedenega je tako razvidno, da je treba očitek o kršitvi člena 81 ES zavrniti kot neutemeljen.

2.     Drugi del, naveden podredno: dejanj, očitanih tožeči stranki, ni mogoče opredeliti kot enotno in trajajočo kršitev

a)     Uvodne ugotovitve

93      Tožeča stranka nasprotuje izpodbijani odločbi v delu, v katerem naj bi Komisija kršitev opredelila kot enotno in trajajočo. V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah naj ne bi bila vzpostavljena povezava med različnimi stiki, ki so jih navezale udeleženke omejevalnega sporazuma. Poleg tega naj Komisija ne bi imela dokazov o omejevalnem sporazumu po sestanku v Milanu. Na podlagi dvostranskih stikov med oddelkom „Noralf“ družbe Boliden in družbo IQM na eni strani ter družbo Fluorsid in tožečo stranko na drugi strani naj ne bi bilo mogoče sklepati, da so vse udeleženke sestanka v Milanu navezovale medsebojne stike. Ne nazadnje, v dokumentih v zvezi s stiki iz oktobra in novembra 2000 naj ne bi bilo sklicevanja na sestanek v Milanu.

94      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in predlaga, naj se drugi tožbeni razlog zavrne.

b)     Enotna in trajajoča kršitev

95      Najprej je treba opozoriti na pojem enotna in trajajoča kršitev.

96      Razsojeno je bilo, da bi bila razdelitev trajajočega ravnanja, za katero je značilno prizadevanje za en sam cilj, na ločene kršitve umetna, saj gre, nasprotno, za enotno kršitev, ki se je postopoma uresničevala v sporazumih in usklajenih ravnanjih (zgoraj v točki 90 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 81, in sodba Splošnega sodišča z dne 16. junija 2011 v zadevi Putters International proti Komisiji, T‑211/08, ZOdl., str. II‑3729, točka 31).

97      V takih okoliščinah je podjetje, ki je bilo udeleženo pri kršitvi z ravnanji, ki jih zajema pojem sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES in ki pripomorejo k uresničitvi kršitve v celoti, odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru iste kršitve v vsem obdobju svoje udeležbe pri navedeni kršitvi (zgoraj v točki 90 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 83, in zgoraj v točki 96 navedena sodba Putters International proti Komisiji, točka 32).

98      Iz te sodne prakse izhaja, da mora Komisija za ugotovitev obstoja enotne in trajajoče kršitve dokazati, da je nameravalo podjetje s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (zgoraj v točki 90 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 87, in zgoraj v točki 96 navedena sodba Putters International proti Komisiji, točka 33).

99      Posamezne omejevalne sporazume je namreč mogoče šteti za sestavne dele enotnega protikonkurenčnega sporazuma le, če se dokaže, da spadajo v globalni načrt, ki uresničuje skupni cilj. Poleg tega, samo če je podjetje med udeležbo pri omejevalnih sporazumih vedelo ali bi moralo vedeti, da se je s tem vključilo v okvir enega samega enotnega sporazuma, lahko njegova udeležba pri zadevnih omejevalnih sporazumih odraža njegov pristop k temu sporazumu (glej zgoraj v točki 96 navedeno sodbo Putters International proti Komisiji, točka 34 in navedena sodna praksa).

100    Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah od 96 do 99 zgoraj, morajo biti izpolnjeni trije pogoji, da bi se ugotovila udeležba pri enotni in trajajoči kršitvi, in sicer obstoj globalnega načrta, ki uresničuje skupni cilj, namerno prispevanje podjetja k temu načrtu in to, da je podjetje vedelo za kršitve drugih udeležencev (zgoraj v točki 96 navedena sodba Putters International proti Komisiji, točka 35).

101    Pojem enotna kršitev se tako nanaša na položaj, v katerem je več podjetij udeleženih pri kršitvi, sestavljeni iz trajajočega ravnanja z enim samim gospodarskim ciljem, to je izkriviti konkurenco, ali posameznih kršitev, ki so med seboj povezane z enotnostjo cilja (isti cilj za vse elemente) in gospodarskih subjektov (kršitev zadeva ista podjetja, ki se zavedajo, da sodelujejo z namenom doseči isti cilj) (sodbe Splošnega sodišča z dne 24. marca 2011 v zadevi Aalberts Industries in drugi proti Komisiji, T‑385/06, ZOdl., str. II‑1223, točka 86; z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, ZOdl., str. II‑1255, točka 89, in z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 257). Tej razlagi ni mogoče oporekati, ker bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev člena 81 ES (zgoraj navedena sodba Aalberts Industries in drugi proti Komisiji, točka 86, ter zgoraj navedena sodba BPB proti Komisiji, točka 252).

102    Poleg tega se v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem enotna kršitev lahko nanaša na pravno opredelitev protikonkurenčnega ravnanja, ki ga sestavljajo sporazumi, usklajena ravnanja in sklepi podjetniških združenj (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točke od 696 do 698; zgoraj v točki 91 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točka 186; sodbo z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točka 159, in zgoraj v točki 101 navedeno sodbo Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, točka 91).

103    Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „celostni načrt“, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (zgoraj v točki 66 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258, in sodba z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C‑113/04 P, ZOdl., str. I‑8831, točka 178; zgoraj v točki 101 navedena sodba Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, točka 90, in zgoraj v točki 101 navedena sodba Aalberts Industries in drugi proti Komisiji, točka 87). Različne pojavne oblike kršitve je treba presojati v splošnem okviru, ki pojasnjuje, zakaj so nastale. V zvezi s tem dokazno vrednost različnih dejstev v okviru izvajanja dokazov povečujejo ali potrjujejo druga dejstva, ki skupaj dajejo logično in popolno sliko o enotni kršitvi (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točka 271).

104    Pojasniti je treba tudi, da pojem enotni cilj ne more biti določen s splošnim sklicevanjem na izkrivljanje konkurence na trgu, ki ga zadeva kršitev, ker vplivanje na konkurenco kot cilj ali učinek pomeni sestavni del vsakega ravnanja, za katero se uporablja člen 81(1) ES. Taka opredelitev pojma enotni cilj bi lahko pojmu enotna in trajajoča kršitev odvzela del smisla, ker bi moralo biti zato več ravnanj, ki se nanašajo na zadevni gospodarski sektor in so prepovedana s členom 81(1) ES, sistematično opredeljenih kot sestavni deli enotne kršitve. Za opredelitev različnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve je treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo, tako da je vsako od njih namenjeno spoprijemanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k izvršitvi celote protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru celostnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. V zvezi s tem je treba upoštevati vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti ali omajati navedeno zvezo, kot so obdobje uporabe, vsebina (vključno z uporabljenimi metodami) in ustrezno tudi cilj različnih zadevnih ravnanj (glej v tem smislu zgoraj v točki 102 navedeno sodbo BASF in UCB proti Komisiji, točke od 179 do 181; zgoraj v točki 101 navedeno sodbo Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, točka 92, ter zgoraj v točki 101 navedeno sodbo Aalberts Industries in drugi proti Komisiji, točka 88).

105    Komisija je v obravnavani zadevi v izpodbijani odločbi menila, da sestanek v Milanu, telefonski razgovor med oddelkom „Noralf“ družbe Boliden in družbo IQM 25. oktobra 2000 ter stiki iz novembra 2000 sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, ki jo je vodila skupna volja udeleženk, med njimi tožeče stranke, da na trgu aluminijevega fluorida delujejo na določeni način. Glede na izpodbijano odločbo so se udeleženke navedenega sestanka s sporazumom „in/ali“ usklajenim ravnanjem dogovorile, da bodo uskladile svoje ravnanje na trgu in tako omejile svojo neodvisnost v smislu poslovne strategije. Ta ravnanja so bila del globalnega načrta z enotnim in skupnim protikonkurenčnim ciljem, in sicer izkrivljati običajno gibanje cen aluminijevega fluorida (točke od 125 do 128 obrazložitve izpodbijane odločbe).

106    Kot je ugotovila Komisija, je iz dokazov, na katerih je temeljila izpodbijana odločba in ki so bili analizirani v točkah od 73 do 89 zgoraj, razvidno, da so si udeleženke sestanka v Milanu, med njimi tožeča stranka, izmenjale informacije o cenah, ki jih ali naj bi jih zaračunavale, in se dogovorile o zvišanju cen. Izmenjale so si tudi občutljive poslovne informacije o načrtovani prodaji in ravnanju v različnih delih sveta ter se po sestanku v Milanu obveščale o ravnanju, ponudbah in cenah na trgu. Vsa ravnanja sodelujočih podjetij so imela isti cilj, in sicer zvišati ceno aluminijevega fluorida in ustrezno usklajevati ravnanja udeleženk omejevalnega sporazuma na trgu. Iz dokumentov, ki dokazujejo stike med njimi po sestanku v Milanu, je razvidno, da so udeleženke tega sestanka ohranile stike, še naprej izmenjavale poslovne informacije o predmetu sestanka v Milanu in cenah, ponujenih različnim kupcem v različnih delih sveta, ter bdele nad njihovo skladnostjo z dogovorom s sestanka v Milanu. V zvezi s tem to, da v dokumentih v zvezi s stiki iz oktobra in novembra 2000 sestanek v Milanu ni omenjen, ni odločilno, izrecno sklicevanje na sestanek v Milanu pa ni nujno. Kot je namreč jasno razvidno iz teh dokumentov, se v njih navedene cene popolnoma ujemajo s cenami, dogovorjenimi na sestanku v Milanu. Komisija je zato morala ugotoviti, da je šlo za nadzor nad ravnanjem članov omejevalnega sporazuma na trgu v zvezi s ceno aluminijevega fluorida, kot je bilo prvotno dogovorjeno.

107    Dejstvo, da so bili različni stiki, in sicer sestanek v Milanu in poznejši stiki, navezani v razmeroma kratkem času, ne vpliva na ugotovitev Komisije glede obstoja enotne in trajajoče kršitve. Minimalno trajanje ali minimalno število dejanj ali srečanj ne vpliva na opredelitev kršitve kot enotne in trajajoče, je pa lahko ugotovitev obstoja take kršitve toliko trdnejša, če je trajanje daljše in pogostnost večja. Odločilnega pomena je, da različni elementi sestavljajo skupni načrt, kar je Komisija dokazala v izpodbijani odločbi. Vsa ravnanja so imela isti cilj, in sicer dogovoriti se o ceni aluminijevega fluorida in zagotoviti, da udeleženke omejevalnega sporazuma ta dogovor upoštevajo.

108    Splošno sodišče zato meni, da je Komisija v obravnavani zadevi upravičeno ugotovila obstoj enotne in trajajoče kršitve.

109    Drugi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

C –  Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in člena 27 Uredbe št. 1/2003

1.     Uvodne ugotovitve

110    Tožeča stranka meni, da Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe ni upoštevala člena 27 Uredbe št. 1/2003 in temeljnega načela spoštovanja pravice do obrambe. V izpodbijani odločbi naj bi bile naložene kazni še za druga dejstva in okoliščine, ki se tožeči stranki v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ne očitajo. S tem naj bi bila kršena pravica tožeče stranke, da med upravnim postopkom učinkovito izrazi stališče. Obstajale naj bi velike razlike glede storilcev in trajanja kršitve. Geografska razširjenost omejevalnega sporazuma, v zvezi s katerim je v izpodbijani odločbi ugotovljena kršitev, naj bi bila bistveno večja od področja uporabe omejevalnega ravnanja, opisanega v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Splošna logika, struktura in cilj kršitve, opisani v izpodbijani odločbi, naj ne bi ustrezali opisu kršitve v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Iz njega naj bi izhajalo, da je tožeča stranka sodelovala pri dolgotrajni večplastni kršitvi, za katero naj bi bili značilni pripravljalna faza dvostranskih sestankov in končna faza, ki je sledila sklenitvi dogovora v Grčiji 29. julija 1999 in med katero naj bi bile dogovorjene cene za leto 2000. Sestanek v Milanu naj bi skupaj s sestankom v Grčiji pomenil vrhunec omejevalnega sporazuma in naj bi zadevnim podjetjem omogočil določitev cen za leto 2001. Dokazov o drugih sestankih omejevalnega sporazuma v letih po sestanku v Milanu naj Komisija ne bi našla. Poznejši stiki naj bi bili omejeni na dvostransko izmenjavo informacij. Nasprotno pa naj v izpodbijani odločbi ne bi bila upoštevana pripravljalna faza in sestanek v Grčiji, sestanek v Milanu naj bi bil opisan kot začetek druge kršitve po več predhodnih dogodkih in ugotovljeno naj bi bilo, da so stiki po sestanku v Milanu udeležencem omogočili nadzor nad izvajanjem njihovega domnevnega dogovora. Komisija naj bi se poleg tega v izpodbijani odločbi oprla na listine, ki v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niso bile navedene. Tožeča stranka ugotavlja, da so razlike med kršitvijo, na katero se nanaša obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in kršitvijo, za katero je bila v izpodbijani odločbi naložena kazen, tako velike, da se je lahko tožeča stranka šele ob branju izpodbijane odločbe seznanila z dejanskimi očitki Komisije. Med upravnim postopkom naj se ne bi imela možnost izreči niti o osrednji vlogi sestanka v Milanu niti o poznejših stikih, s katerimi naj bi se ta domnevno izvajal. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah naj bi bilo za tožečo stranko tudi zavajajoče, kar zadeva geografsko razširjenost omejevalnega sporazuma. Tožeča stranka naj se ne bi imela možnost izreči o novih elementih, na podlagi katerih naj bi Komisija kot enotno in trajajočo kršitev opredelila drugačno kršitev in ki so temeljili na stikih, o katerih naj se ne bi imela možnost izreči. Komisija naj bi tako kršila pravico tožeče stranke do obrambe. Poseganje v pravico do obrambe naj bi bilo še toliko večje, ker naj bi bilo očitno, da bi bil lahko izid postopka drugačen, če bi se imele stranke možnost zagovarjati.

111    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke. V zvezi s tem opozarja na načela v zvezi z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah v okviru spoštovanja pravice do obrambe. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah bi moralo zlasti vsebovati dovolj jasen opis očitkov, tako da bi se lahko zainteresirane osebe seznanile z ravnanji, ki jim jih očita Komisija. Vendar ni nujno, da je končna odločba natančna kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, saj naj bi bilo treba Komisiji omogočiti, da v odločbi upošteva odgovore zadevnih podjetij.

112    Komisija v zvezi s trajanjem in številom storilcev kršitve trdi, da bi morala imeti možnost spremeniti presojo glede trajanja in udeležencev kršitve, zlasti kadar skrči obseg navedenih očitkov. V izpodbijani odločbi naj bi namesto obdobja od 30. junija 1997 do 31. decembra 2001 upoštevala obdobje od 12. julija do 31. decembra 2000. Zaradi teh razlik naj pravica tožeče stranke do obrambe ne bi bila kršena. V zvezi z geografsko razširjenostjo omejevalnega sporazuma Komisija opozarja, da je bil razširjen po vsem svetu, kar naj bi bilo dokazano že v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in naj bi jasno izhajalo iz poročila s sestanka v Milanu. Tožeča stranka naj bi vedela za svetovno razširjenost omejevalnega sporazuma in naj bi imela med upravnim postopkom možnost, da se o tem izreče. Komisija zavrača trditve tožeče stranke v zvezi z logiko in strukturo omejevalnega sporazuma. V zvezi z naravo kršitve navaja, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijani odločbi navedeno, da imajo opisane protikonkurenčne dejavnosti značilnosti sporazumov „in/ali“ usklajenih ravnanj v smislu člena 81 ES ter da se to ravnanje šteje za enotno in trajajočo kršitev. Dalje, tožeča stranka naj bi poznala dejstva, upoštevana v prid kršitvi, in naj bi med upravnim postopkom imela priložnost izraziti stališče. V nasprotju s trditvami tožeče stranke naj pripravljalna faza in sestanek v Grčiji v izpodbijani odločbi ne bi bila spregledana, sestanek v Milanu pa naj se ne bi štel za začetek kršitve, zasnovane „iz nič“. Vendar naj dokazi za obdobje pred sestankom v Milanu ne bi bili zadostni. Poleg tega naj bi se imela tožeča stranka možnost izreči o osrednji vlogi sestanka v Milanu in dvostranskih stikih po njem.

113    Komisija v zvezi z dokumenti, ki se nanašajo na stike 8. in 9. novembra 2000 med družbo Minmet in tožečo stranko, v odgovor tožeči stranki, ki zanika obstoj sporazuma, navaja, da so bili ti dokumenti vključeni v spis, ki je bil tožeči stranki poslan z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, in naj bi jih Komisija uporabila v izpodbijani odločbi. Poleg tega naj bi Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da so družbe, ki so sodelovale pri sporazumu, po sestanku v Milanu nadaljevale izmenjavo informacij o trgu z dvostranskimi stiki. Komisija vsekakor meni, da dokazi v zvezi s sestankom v Milanu pravno zadostno potrjujejo sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi, opisani v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijani odločbi, ter da tožeča stranka ni dokazala, da se je distancirala od sporazuma, sklenjenega na tem sestanku.

114    Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

2.     Presoja Splošnega sodišča

a)     Splošno

115    Opozoriti je treba, da spoštovanje pravice do obrambe pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike pomeni temeljno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije (glej sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 26 in navedena sodna praksa).

116    Kot je bilo potrjeno z ustaljeno sodno prakso, spoštovanje pravice do obrambe zahteva, naj se zainteresiranemu podjetju v upravnem postopku da možnost, da ustrezno predstavi svoje stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju kršitve Pogodbe (glej sodbe Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 10; z dne 6. aprila 1995 v zadevi BPB Industries in British Gypsum proti Komisiji, C‑310/93 P, Recueil, str. I‑865, točka 21, in z dne 9. julija 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑511/06 P, ZOdl., str. I‑5843, točka 88 in navedena sodna praksa).

117    Člen 27(1) Uredbe št. 1/2003 izraža to načelo, ker določa, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem morajo biti jasno opredeljeni vsi bistveni elementi, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka (glej v tem smislu zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 67), da se lahko zadevne stranke dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija, in dokazi, ki jih ima ta na voljo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točki 315 in 316, ter zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 66 in 67), ter učinkovito zagotovijo svojo obrambo, preden Komisija sprejme končno odločbo (glej v tem smislu zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Archer Daniels Midland proti Komisiji, točki 85 in 86). Ta zahteva je izpolnjena, če ta odločba zadevnim osebam ne očita kršitev, ki so drugačne od tistih iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in navaja samo dejstva, glede katerih so imele zadevne osebe možnost dati svoje mnenje (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T‑213/00, Recueil, str. II‑913, točka 109 in navedena sodna praksa).

118    Vendar so lahko bistveni elementi, na katere se Komisija opira v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, povzeti na kratko in ni nujno, da je končna odločba kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (zgoraj v točki 116 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 14), saj je to obvestilo pripravljalni dokument, v katerem sta presoja dejstev in pravna presoja le začasni (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. novembra 1987 v združenih zadevah British American Tobacco in Reynolds Industries proti Komisiji, 142/84 in 156/84, Recueil, str. 4487, točka 70). Prav tako so dopustna dopolnila k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, izvedena ob upoštevanju odgovora strank, katerih utemeljitve dokazujejo, da so dejansko lahko uresničevale svoje pravice do obrambe. Komisija lahko glede na upravni postopek tudi ponovno pregleda ali doda argumente o dejstvih ali pravne argumente v podporo očitkom, ki jih je izrekla (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 28. februarja 2002 v zadevi Compagnie générale maritime in drugi proti Komisiji, T‑86/95, Recueil, str. II‑1011, točka 448, in z dne 22. oktobra 2002 v zadevi Schneider Electric proti Komisiji, T‑310/01, Recueil, str. II‑4071, točka 438). Komisija zato lahko do sprejetja dokončne odločbe med drugim ob upoštevanju pisnih ali ustnih pripomb strank ali umakne nekatere oziroma celo vse očitke, ki so bili na začetku navedeni glede teh strank, in tako spremeni svoje stališče v njihovo korist ali se, obratno, odloči dodati nove očitke, če da zadevnim podjetjem možnost, da predstavijo svoja stališča v zvezi s tem (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T‑191/98 in od T‑212/98 do T‑214/98, Recueil, str. II‑3275, točka 115 in navedena sodna praksa).

119    Poleg tega, kot je bilo ugotovljeno s sodno prakso, gre za kršitev pravice do obrambe, če zaradi napake Komisije obstaja možnost, da bi upravni postopek, ki ga je vodila, pripeljal do drugačnega sklepa. Tožečemu podjetju za dokaz take kršitve ni treba pravno zadostno dokazati, da bi odločba Komisije imela drugačno vsebino, temveč da bi lahko brez procesne napake bolje pripravilo obrambo, ker bi na primer za to lahko uporabilo dokumente, do katerih v upravnem postopku ni imelo dostopa (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C‑194/99 P, Recueil, str. I‑10821, točka 31 in navedena sodna praksa, in z dne 1. julija 2010 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, C‑407/08 P, ZOdl., str. I‑6375, točka 28; po analogiji glej tudi sodbo Sodišča z dne 1. oktobra 2009 v zadevi Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware proti Svetu, C‑141/08 P, ZOdl., str. I‑9147, točka 94).

120    Podrobneje je bilo v zvezi s pravico do vpogleda v spis z ustaljeno sodno prakso v zvezi s primerom, v katerem je bil dostop do nekega dokumenta zavrnjen, potrjeno, da zadostuje, da podjetje dokaže, da bi lahko ta dokument uporabilo za svojo obrambo (glej sodbo Sodišča z dne 25. oktobra 2011 v zadevi Solvay proti Komisiji, C‑109/10 P, ZOdl., str. I‑10329, točka 57 in navedena sodna praksa, ter sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljene 14. aprila 2011 v tej zadevi, ZOdl., str. I‑10329, točka 171 in navedena sodna praksa; zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 74 in 75; zgoraj v točki 119 navedeno sodbo Knauf Gips proti Komisiji, točka 23, in zgoraj v točki 117 navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji z dne 15. oktobra 2002, točki 318 in 324). Temu podjetju ni treba dokazati, da je ta nepravilnost vplivala na potek postopka in vsebino odločbe Komisije njemu v škodo, temveč samo, da bi lahko vplivala na potek postopka in vsebino odločbe Komisije (glej v tem smislu zgoraj navedene sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zgoraj navedeni zadevi Solvay proti Komisiji, točki 179 in 181; sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, C‑51/92 P, Recueil, str. I‑4235, točka 81, in z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Corus UK proti Komisiji, C‑199/99 P, Recueil, str. I‑11177, točka 128; zgoraj v točki 117 navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji z dne 15. oktobra 2002, točka 318, in zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 74). Zadevnemu podjetju torej v primeru nerazkritja dokumentov ni treba predložiti dokaza za to, da bi razkritje spornih dokumentov povzročilo drugačen izid upravnega postopka (zgoraj navedeni sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Solvay proti Komisiji, točka 181, in zgoraj v točki 119 navedena sodba Knauf Gips proti Komisiji, točka 28). Zadostuje, da zadevno podjetje izkaže možnost – pa čeprav majhno – da bi dokumenti, ki v upravnem postopku niso bili razkriti, lahko koristili njegovi obrambi (zgoraj navedeni sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Solvay proti Komisiji, točka 181, in zgoraj v točki 66 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 131).

b)     Presoja obravnavane zadeve

 Uvod

121    Tožeča stranka v obravnavani zadevi Komisiji očita, da je v izpodbijani odločbi upoštevala druga obremenilna dejstva in okoliščine, kot so navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. To naj bi se nanašalo na storilce in trajanje ter na geografsko razširjenost in opis kršitve. Komisija naj bi se poleg tega v izpodbijani odločbi oprla na listine, ki v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niso bile navedene. Tožeča stranka trdi, da se o teh točkah ni mogla izreči.

 Očitek glede udeležencev in trajanja omejevalnega sporazuma

122    V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da se storilci kršitve razlikujejo, je treba navesti, da je Komisija v izpodbijani odločbi zmanjšala število sodelujočih pri kršitvi v primerjavi s tistimi, ki so bili navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Kot je poudarjeno v točkah 117 in 118 zgoraj, lahko Komisija med upravnim postopkom presojo prilagodi ali celo spremeni, zlasti ob upoštevanju odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. To, da je bilo naslovnik obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne pa tudi izpodbijane odločbe, tretje podjetje, in ne tožeča stranka, ne posega v pravico tožeče stranke do obrambe. Komisija torej z zmanjšanjem števila naslovnikov izpodbijane odločbe ni kršila pravice tožeče stranke do obrambe. Splošno sodišče poleg tega ugotavlja, da tožeča stranka te trditve ni utemeljila.

123    V zvezi s trajanjem kršitve je treba opozoriti, da je trajanje, navedeno v izpodbijani odločbi, to je od 12. julija do 31. decembra 2000, krajše od tistega, ki je bilo omenjeno v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, to je od 30. junija 1997 do 31. decembra 2001. Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da nekateri elementi kažejo na to, da so nekatera prikrita ravnanja v industriji aluminijevega fluorida obstajala že pred sestankom v Milanu 12. julija 2000, da pa za to zgodnejše obdobje ni prepričljivih dokazov (točka 73 obrazložitve izpodbijane odločbe). To pomeni, da je Komisija med upravnim postopkom glede na dokazno vrednost dokazov trajanje kršitve skrajšala, pri čemer je navedla, da ima očitne dokaze o dogovarjanju po 12. juliju 2000 s sestankom v Milanu ter dokazi o tem sestanku in njegovi vsebini (točke od 73 do 76 in 144 obrazložitve izpodbijane odločbe). To, da je v izpodbijani odločbi kot dokaz o začetku kršitve naveden sestanek v Milanu, ne pa že sestanek v Grčiji 29. julija 2009, ki je naveden v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, tako pomeni, da je trajanje kršitve, ki jo zatrjuje Komisija, skrajšano. Skrajšanje ni dodaten očitek in ni nikakor škodovalo interesom tožeče stranke. Nasprotno, skrajšanje trajanja kršitve, navedene v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, v primerjavi s trajanjem, navedenim v izpodbijani odločbi, tožeči stranki koristi, zato načeloma ne more škodovati njenim interesom (zgoraj v točki 68 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 435). To pomeni, da se je Komisija očitku deloma in dopustno odrekla v korist tožeče stranke (glej po analogiji zgoraj v točki 118 navedeno sodbo Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, točka 115).

124    Poleg tega je treba ugotoviti, da je tožeča stranka imela priložnost predložiti pripombe k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, vključno z navedbami o trajanju kršitve, ki je bilo daljše od obdobja, nazadnje upoštevanega v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka je v upravnem postopku trdila samo, da „bi moralo biti trajanje omejeno na datum dejanskih izmenjav informacij, to je 12. julij 2000“ (točka 168 obrazložitve izpodbijane odločbe, s sklicevanjem na točko 245 obrazložitve navedene odločbe).

125    Komisija torej ni kršila pravice tožeče stranke do obrambe niti v zvezi s trajanjem kršitve v izpodbijani odločbi.

 Očitek v zvezi z geografsko razširjenostjo omejevalnega sporazuma

126    V zvezi z očitkom glede geografske razširjenosti omejevalnega sporazuma je dovolj navesti, da je Komisija svetovno razširjenost omejevalnega sporazuma navedla v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pa tudi v izpodbijani odločbi. Geografska razširjenost kršitve je namreč opredeljena kot svetovna v točki 163 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in točki 136 obrazložitve izpodbijane odločbe.

127    To pomeni, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo ni razlik v zvezi z geografsko razširjenostjo. Poleg tega se je imela tožeča stranka možnost izreči o svetovni razširjenosti omejevalnega sporazuma, ki je bila navedena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ugotoviti je torej treba, da pravica tožeče stranke do obrambe v zvezi s tem ni bila kršena.

 Očitek v zvezi z logiko in strukturo omejevalnega sporazuma ter dokumenti v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000

 (i) Uvod

128    Tožeča stranka trdi, da kršitev, opisana v izpodbijani odločbi, ne ustreza kršitvi, opisani v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, zlasti kar zadeva njeno „splošno logiko“, „strukturo“ in „cilj“.

129    Bistveni del dejanskega stanja, s katerim je Komisija v izpodbijani odločbi obrazložila ugotovitev kršitve, ustreza dejanskemu stanju, navedenemu v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. To pomeni, da je tožeča stranka ta dejstva poznala in se je imela med upravnim postopkom možnost izreči v zvezi s tem (glej odstavke od 62 do 70 odgovora tožeče stranke na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah). Sestanek v Milanu in njegova pomembna vloga sta bila tako dovolj poudarjena že v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej točke od 103 do 116, 151, od 163 do 165 in 200 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah). Tožeča stranka v točki 16 tožbe sama navaja, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah poudarjeno, da sestanek v Milanu in sestanek v Grčiji pomenita „vrhunec omejevalnega sporazuma“.

130    Tožeča stranka trdi, da je Komisija izpodbijano odločbo oprla na listine, ki v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niso bile navedene, zlasti na dokumente v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000. Med upravnim postopkom naj se ne bi imela možnost izreči glede stikov po sestanku v Milanu.

 (ii) Vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

131    Komisija je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah menila, da so se stiki začeli leta 1997 (točka 76 in naslednje), pri čemer navaja sestanek v Grčiji 29. julija 1999 (točka 85 in naslednje), „poznejše stike“ (točka 92 in naslednje) in sestanek v Milanu (točka 103 in naslednje). V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah so v opisu dejanskega stanja glede delovanja omejevalnega sporazuma našteti stiki med udeleženkami omejevalnega sporazuma, med drugim stiki po sestanku v Milanu. Komisija je menila, da „so [po] sestanku v Milanu družbe, ki so sodelovale pri doseženem sporazumu, nadaljevale […] izmenjavo informacij o trgu aluminijevega fluorida prek dvostranskih stikov“ (točka 117). V zvezi s tem izrecno navaja stike 25. oktobra 2000, stike v letu 2001, konferenco, ki je potekala med 17. in 21. februarjem 2002, drugo konferenco v San Diegu, Kalifornija (Združene države), ki je bila 6. marca 2003, ter stike v januarju 2004 in 21. januarja 2005 (točke od 118 do 123). Komisija poleg tega navaja, da se je omejevalni sporazum izvajal, kar naj bi upoštevala pri presoji teže kršitve (točka 227).

132    Komisija je glede trajanja kršitve v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah menila, da se je kršitev začela 30. junija 1997, na dan sestanka v Soussu (Tunizija), da se je okrepila po sestanku v Grčiji 29. julija 1999, „ko je bil sklenjen in [je] začel veljati dokončni sporazum o povečanju cen prodaje v letu 2000,“ in da je bil podoben sporazum sklenjen 12. julija 2000 v Milanu za prodajne cene za leto 2001. Komisija je na tej podlagi sklepala, da se je kršitev v primeru družbe Fluorsid, tožeče stranke in družbe IQM nadaljevala „vsaj do 31. decembra 2001“, pri čemer konec izvajanja tega sporazuma ustreza koncu obdobja, v katerem so bile opravljene prodaje, na katere se sporazum nanaša (točka 216).

 (iii) Vsebina izpodbijane odločbe

133    Komisija v točkah 155 in 156 izpodbijane odločbe omenja „dvostranske stike jeseni 2000“, zlasti tiste 25. oktobra ter 8. in 9. novembra 2000. Ti naj bi dokazovali spremljanje sporazuma, sklenjenega na sestanku v Milanu, z namenom njegovega izvajanja. Komisija se v točki 239 obrazložitve izpodbijane odločbe ponovno sklicuje na dokumente v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000 glede izvajanja omejevalnega sporazuma v okviru določitve osnovnega zneska globe. Navaja, da je upoštevala stopnjo izvajanja kršitve, da bi ugotovila delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati, in napotuje med drugim na točke od 154 do 156 obrazložitve izpodbijane odločbe.

134    Komisija glede trajanja kršitve v izpodbijani odločbi meni, da je omejevalni sporazum trajal vsaj od 12. julija do 31. decembra 2000 (točki 241 in 147 obrazložitve izpodbijane odločbe). V točki 146 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno, da „naj bi se pogodbe o dobavi sklepale vnaprej, v obdobju, ki začne teči v drugi polovici posameznega koledarskega leta in se konča konec istega leta ali v prvih petih mesecih naslednjega leta“. Komisija je tako štela, da se cene v skladu s prakso v sektorju aluminijevega fluorida določajo vnaprej za naslednje poslovno leto.

135    Nazadnje je treba navesti, da dokumenti v zvezi s stiki po sestanku v Milanu, med drugim z dne 8. in 9. novembra 2000, niso navedeni v delu izpodbijane odločbe, ki se nanaša na trajanje kršitve.

 (iv) Presoja

–       Dostop do zadevnih dokumentov med upravnim postopkom

136    Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah se sklicuje na dokumente glede stikov po sestanku v Milanu, kot je navedeno v točki 131 zgoraj. Vendar je treba ugotoviti, da v njem niso izrecno omenjeni dokumenti, ki se nanašajo na stike 8. in 9. novembra 2000, so pa navedeni v izpodbijani odločbi.

137    Vendar je te dokumente v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000 vseboval upravni spis Komisije, ta pa je z njimi ob obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah seznanila stranke v upravnem postopku, med drugim tožečo stranko, da bi lahko izvrševale pravico do obrambe in pravico do vpogleda v spis. Tožeča stranka je torej imela dostop do vseh teh dokumentov. Položaj v obravnavani zadevi se tako bistveno razlikuje od primerov zavrnitve dostopa do spisa ali nekaterih dokumentov, v katerih je bil s sodno prakso ugotovljen obstoj kršitve pravice do obrambe. Ni namreč sporno, da je imela tožeča stranka pravico do popolnega vpogleda v spis, vključno z dokumenti v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000, in da so stiki po sestanku v Milanu izrecno navedeni, čeprav res na splošno, v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

–       Pomembnost zadevnih dokumentov za presojo izvajanja kršitve

138    Dvostranski stiki 8. in 9. novembra 2000, ki niso navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in tudi tisti, ki so v njem izrecno navedeni, dokazujejo, da je tožeča stranka sodelovala pri omejevalnem sporazumu in pri njegovem izvajanju po sestanku v Milanu. V zvezi s tem pa je zadostovalo, da Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah presojo v zvezi z enotno in trajajočo kršitvijo ter njenim izvajanjem opre na več elementov, med drugim na sestanek v Milanu ter na dvostranske in večstranske stike po tem sestanku, zlasti tiste 25. oktobra 2000. Že dokazi, navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, so zadostovali za opozorilo tožeči stranki o tem, da jih lahko Komisija glede nje uporabi kot obremenilni dokaz. Ob upoštevanju dokumentov v zvezi s stiki po sestanku v Milanu, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, torej dokumenti v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000 niso bili nujno potrebni za dokazovanje nadaljevanja kršitve in njenega izvajanja. Tako se Komisija v točki 156 obrazložitve izpodbijane odločbe, zlasti v opombi št. 128, sklicuje tudi na stik 25. oktobra 2000, ki je bil naveden že v točki 118 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zato dokumenti v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000 niso bili odločilni za sklep, do katerega je Komisija prišla v izpodbijani odločbi, glede na to, da sta bila trajajoča kršitev in njeno izvajanje še po 31. decembru 2000 ugotovljena na podlagi drugih dokazov že v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

139    V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je bilo potrjeno s sodno prakso, navedeno v točki 119 zgoraj, da so pravice do obrambe kršene le, če zaradi napake v postopku, in sicer v obravnavanem primeru zaradi neobstoja sklicevanja na dokumente v zvezi s stiki 8. in 9. novembra 2000, obstaja možnost, da bi upravni postopek pripeljal do drugačnega sklepa.

140    Ugotoviti pa je treba, da v obravnavanem primeru ni tako.

141    Kot je bilo namreč ugotovljeno v točki 137 zgoraj, je tožeča stranka imela vpogled v dokumente v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000, vendar ni v zvezi s tem predlagala nobenega razbremenilnega dokaza ne v upravnem postopku ne v postopku pred tem sodiščem. Poleg tega se je med upravnim postopkom celo odrekla podaji izjave v zvezi s stiki po sestanku v Milanu, ki so bili izrecno navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (točke od 117 do 123 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah). Prav tako tožeča stranka v postopku pred tem sodiščem ni ne pojasnila ne utemeljila, kako naj bi neobstoj izrecnega navajanja navedenih dokumentov v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah škodoval učinkovitosti njene obrambe v upravnem postopku in kako bi se lahko učinkoviteje zagovarjala, če bi bila ob tej priložnosti izrecno seznanjena s tem, da je Komisija v izpodbijani odločbi nameravala uporabiti dokumente z dne 8. in 9. novembra 2000 kot obremenilne dokaze o njenem sodelovanju pri kršitvi in izvajanju kršitve. Nasprotno, ob upoštevanju vsebine teh dokumentov in dejstva, da je bila tožeča stranka z njimi v celoti seznanjena, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da bi lahko iz njih izpeljala razbremenilne dokaze v zvezi z obstojem in izvajanjem sporazuma. V zvezi s tem je treba pojasniti, da Komisija pri presoji teže kršitve za izračun zneska globe ni upoštevala posledic navedene kršitve. Zato tožeča stranka ne more dokazati, da je to, da v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bila seznanjena o nameri Komisije, da zadevne dokumente uporabi kot obremenilne dokaze, lahko vplivalo na učinkovitost njene obrambe in torej na sklep, do katerega je Komisija prišla v izpodbijani odločbi (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 120 navedeno sodbo z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 56 in navedena sodna praksa, ki je bila potrjena z zgoraj v točki 120 navedeno sodbo z dne 8. julija 1999 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 80).

–       Pomembnost zadevnih dokumentov za presojo trajanja kršitve

142    Ne v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ne v izpodbijani odločbi trajanje kršitve ni temeljilo na stikih 8. in 9. novembra 2000 po sestanku v Milanu. Izpodbijana odločba se glede trajanja kršitve po sestanku v Milanu ne razlikuje od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je bilo glede tožeče stranke ugotovljeno trajanje še po sestanku v Milanu, in sicer do 31. decembra 2001. Torej je tožeča stranka čisto lahko prepoznala pomen dokazov v zvezi s stiki med zadevnimi podjetji po sestanku v Milanu, ki jih vsebujeta obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijana odločba, za določitev trajanja kršitve, o katerem je Komisija sklepala zlasti na podlagi prakse v sektorju aluminijevega fluorida, v skladu s katero se cene določijo vnaprej za naslednje poslovno leto. Komisija je ob upoštevanju te prakse že na podlagi dokazov, ki so izrecno navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, utemeljeno štela, da je celotno zadevno polletje do 31. decembra 2001 vključeno v trajanje kršitve. Glede na to dodatno sklicevanje na dokumente v zvezi s stiki 8. in 9. novembra 2000 v izpodbijani odločbi ni pomembno.

143    Poleg tega je treba pojasniti, da je trajanje, ki ga je Komisija ugotovila v izpodbijani odločbi, minimalno trajanje kršitve, pri čemer se obdobja, ki so krajša od polletja, štejejo za polletja, množilni faktor za osnovni znesek globe pa je v obeh primerih samo 0,5. Tako naj bi bil tudi ob predpostavki, da je bilo trajanje kršitve omejeno na sestanek v Milanu, ne da bi se upoštevali posledice sporazuma, ki je bil tam sklenjen, in stiki, do katerih je prišlo po tem sestanku, faktor trajanja pri določitvi globe enak.

 (v) Sklep

144    Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da pravica tožeče stranke do obrambe ni bila kršena. Prvi tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

D –  Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 23 Uredbe št. 1/2003 in smernic iz leta 2006 v zvezi z določitvijo zneska globe

1.     Uvodne ugotovitve

145    Najprej je treba navesti, da gre v obravnavani zadevi za primer uporabe smernic iz leta 2006.

146    Ta tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na tri dele, in sicer, prvič, na kršitev načela legitimnih pričakovanj, drugič, napačno uporabo smernic iz leta 2006 v zvezi z določitvijo vrednosti prodaje ter, tretjič, napačno določitev osnovnega in dodatnega zneska globe.

147    Najprej je treba opozoriti na splošna načela, ki veljajo pri določanju zneskov glob.

148    V skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 se pri določanju višine globe, ki jo je treba naložiti za kršitve člena 81(1) ES, upoštevata teža in trajanje kršitve.

149    V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba težo kršitve konkurenčnega prava ugotoviti ob upoštevanju veliko dejavnikov, kot so posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračilni učinek glob, ne da bi bil narejen zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 241; zgoraj v točki 115 navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 54, in sodba z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 91).

150    S sodno prakso je bilo potrjeno, da je pri določanju zneska glob treba upoštevati trajanje kršitev in vse dejavnike, ki lahko vplivajo na presojo njihove teže, kot so ravnanje posameznega podjetja, vloga, ki jo je posamezno podjetje imelo pri izvajanju usklajenih ravnanj, dobiček, ki so ga podjetja lahko imela zaradi teh ravnanj, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za Skupnost (glej sodbo Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Chalkor proti Komisiji, C‑386/10 P, ZOdl., str. I‑13085, točka 56 in navedena sodna praksa).

151    Odločeno je bilo tudi, da je treba upoštevati objektivne dejavnike, kot so vsebina in trajanje protikonkurenčnih ravnanj, njihovo število in intenzivnost, obseg prizadetega trga in škoda, povzročena gospodarskemu javnemu redu. Pri preučitvi je treba prav tako upoštevati relativni pomen in tržni delež odgovornih podjetij ter morebitno ponovno kršitev (glej zgoraj v točki 150 navedeno sodbo Chalkor proti Komisiji, točka 57 in navedena sodna praksa).

152    Zaradi tako velikega števila dejavnikov mora Komisija temeljito preučiti okoliščine kršitve (zgoraj v točki 150 navedena sodba Chalkor proti Komisiji, točka 58).

153    Komisija je, da bi zagotovila preglednost in objektivnost svojih odločb o določitvi glob zaradi kršitev pravil o konkurenci, sprejela smernice o načinu določanja glob (točka 3 smernic iz leta 2006). V njih navaja, na kakšni osnovi bo upoštevala različne okoliščine kršitve in posledice, ki jih te lahko imajo za znesek globe (zgoraj v točki 150 navedena sodba Chalkor proti Komisiji, točka 59).

154    Smernice, glede katerih je Sodišče odločilo, da pomenijo pravila ravnanja – ki ponazarjajo prakso, ki ji je treba slediti in od katere uprava v konkretnem primeru ne more odstopiti, ne da bi navedla razloge, ki so v skladu z načelom enakega obravnavanja – so omejene na opis metode preizkusa kršitve, ki jo uporablja Komisija, in meril, ki jih mora upoštevati pri določanju zneska globe (glej zgoraj v točki 150 navedeno sodbo Chalkor proti Komisiji, točka 60 in navedena sodna praksa).

155    Smernice so namreč instrument, namenjen temu, da se ob upoštevanju hierarhično višjih pravnih aktov natančno določijo merila, ki jih Komisija namerava uporabiti pri določanju glob v okviru izvajanja diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Smernice torej niso pravna podlaga odločbe o naložitvi glob, ker ta temelji na Uredbi št. 1/2003, vendar kljub temu na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za določitev zneska glob, naloženih s to odločbo, zato podjetjem zagotavljajo pravno varnost (zgoraj v točki 149 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 209 do 213, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točki 219 in 223).

156    Tako so smernice, čeprav jih ni mogoče opredeliti kot pravna pravila, ki bi jih uprava vsekakor morala spoštovati, vendarle pravila ravnanja, ki ponazarjajo prakso, ki ji mora uprava slediti in od katere v konkretnem primeru ne more odstopiti, ne da bi to utemeljila, saj v nasprotnem primeru obstaja nevarnost kršitve načel pravne varnosti in enakega obravnavanja (zgoraj v točki 149 navedena sodba Sodišča Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 209 in 210, ter sodba Sodišča z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C‑397/03 P, ZOdl., str. I‑4429, točka 91).

157    V skladu s točko 5 smernic iz leta 2006, kot se uporabljajo v zadevnem primeru, se mora Komisija pri osnovi za določanje glob sklicevati na vrednost prodaje blaga ali storitev, povezanih s kršitvijo. Kot pomemben dejavnik je treba upoštevati tudi trajanje kršitve. Kombinacija vrednosti prodaje, povezane s kršitvijo, in trajanja kršitve izraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi. V skladu s točko 6 smernic iz leta 2006 lahko sklicevanje na ta dejavnika samo dokaj natančno nakaže višino globe, ne sme pa se razumeti kot podlaga za „metodo avtomatskega in aritmetičnega izračuna“.

158    V skladu s točkama 10 in 11 smernic iz leta 2006 Komisija za vsako podjetje določi osnovni znesek, ki ga lahko prilagodi.

159    Osnovni znesek se v skladu s točkama 12 in 13 smernic iz leta 2006 določi glede na vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezanega s kršitvijo, na upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP, navadno v zadnjem zaključenem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi. V skladu s točko 15 smernic iz leta 2006 mora Komisija uporabiti „najboljše razpoložljive podatke“.

160    Točka 18 smernic iz leta 2006 določa:

„Kadar geografski obseg kršitve presega ozemlje EGP (na primer pri svetovnih kartelih), zadevna prodaja podjetja znotraj EGP ne more ustrezno prikazati teže vsakega podjetja pri kršitvi. To se lahko zgodi zlasti pri svetovnih sporazumih o razdelitvi trga.

V takih okoliščinah lahko Komisija, da bi se upoštevali skupna razsežnost zadevne prodaje v EGP in sorazmerna teža vsakega podjetja pri kršitvi, oceni celotno vrednost prodaje blaga ali storitev, povezane s kršitvijo, [na] upoštevnem geografskem območju (obsežnejšem od EGP), določi delež prodaje vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, na tem trgu in uporabi ta delež glede na skupno vrednost prodaje teh podjetij znotraj EGP. Rezultat se bo uporabil kot vrednost prodaje za določitev osnovnega zneska globe.“

161    V skladu s točko 19 smernic iz leta 2006 je osnovni znesek globe povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja kršitve. V skladu s točko 20 smernic iz leta 2006 se teža kršitve presodi v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin zadevnega primera. V skladu s točko 21 smernic iz leta 2006 se upoštevani delež vrednosti prodaje praviloma določi v višini do 30 % vrednosti prodaje.

2.     Prvi del: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

162    Opozoriti je treba, da se tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga sklicuje tudi na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj v zvezi z določitvijo globe, ne da bi ta vidik obrazložila ali podkrepila v okviru utemeljitve tega tožbenega razloga.

163    V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 44(1)(c) Poslovnika morata biti v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta kratki povzetek mora biti neodvisno od vsakega terminološkega vprašanja dovolj jasen in natančen, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in Splošno sodišče opravi sodni nadzor. Splošno sodišče mora v skladu z ustaljeno sodno prakso predlog iz tožbe, ki mu je predložena, zavreči kot nedopusten, če bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta predlog temelji, niso koherentno in razumljivo navedene v besedilu te tožbe (sodba Sodišča z dne 18. julija 2006 v zadevi Rossi proti UUNT, C‑214/05 P, ZOdl., str. I‑7057, točka 37; sklep Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, C‑150/06 P, neobjavljen v ZOdl., točka 45, in sodba Sodišča z dne 16. decembra 2010 v zadevi AceaElectrabel proti Komisiji, C‑480/09 P, ZOdl., str. I‑13335, točka 28).

164    Natančneje, čeprav se lahko tožbeni razlogi izrazijo v obliki vsebine, namesto v obliki pravnih opredelitev, pa morajo navedeni razlogi vseeno dovolj jasno izhajati iz tožbe. Poleg tega zgornje zahteve niso izpolnjene zgolj z abstraktno navedbo tožbenih razlogov, saj mora biti v tožbi natančno navedeno, iz česa se sestojijo tožbeni razlogi, na katerih ta temelji. Te minimalne zahteve niso izpolnjene, če tožba ne vsebuje niti kratkega povzetka tožbenih razlogov ali pravnih elementov, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka presodila, na katere razloge tožeča stranka opira tožbo, ali razumela, kako je njene predloge mogoče utemeljiti (sodbi Splošnega sodišča z dne 27. novembra 1997 v zadevi Tremblay in drugi proti Komisiji, T‑224/95, Recueil, str. II‑2215, točka 79, in z dne 26. marca 2010 v zadevi Proges proti Komisiji, T‑577/08, neobjavljena v ZOdl., točke od 19 do 21).

165    Ker je tožeča stranka zgolj navedla kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, ne da bi ta del vsaj na kratko obrazložila, je treba ta del tožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

3.     Drugi del: napačna uporaba smernic iz leta 2006 v zvezi z določitvijo vrednosti prodaje

a)     Uvodne opombe

166    Tožeča stranka v obravnavani zadevi trdi, da je bila vrednost njene prodaje izračunana na podlagi podrobnih pravil iz točke 18 Smernic o načinu določanja glob, da pa je Komisija pri uporabi te točke storila dve napaki. Prvič, v točki 25 izpodbijane odločbe naj bi naveden svetovni promet za leto 2000 znašal 34.339.694 EUR in naj bi ga tožeča stranka sporočila v odgovoru z dne 30. oktobra 2006. Tožeča stranka meni, da ta promet ne ustreza najboljšemu razpoložljivemu prometu ob sprejetju izpodbijane odločbe. Na izrecno zahtevo Komisije naj bi 25. aprila 2008 predložila revidirane podatke, po katerih naj bi njen promet za leto 2000 znašal 32.368.925 EUR, Komisija pa naj bi v skladu s točko 15 smernic iz leta 2006 uporabila ta podatek. Drugič, Komisija naj ne bi pravilno uporabila točke 18 smernic iz leta 2006. Delež prodaje vsakega podjetja na geografskem območju, večjem od EGP, naj bi ocenila glede na prodajo udeleženk omejevalnega sporazuma. Pri tej oceni naj bi se upoštevala prodaja vseh drugih podjetij, ki delujejo na trgu aluminijevega fluorida. Ne nazadnje, tožeča stranka meni, da bi Komisija, če bi uporabila revidirani promet, ki je nižji od upoštevanega, in pravilno uporabila točko 18, dobila delež, ki je manjši od 28,5 %, navedenih v izpodbijani odločbi.

167    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in predlaga, naj se ta del tretjega tožbenega razloga zavrne.

168    Opozoriti je treba, da tožeča stranka v obravnavani zadevi nasprotuje osnovnemu znesku, ki ga je Komisija določila v izpodbijani odločbi, pri čemer izpodbija vrednost prodaje, ki jo je določila Komisija, in težo kršitve. Ne dvomi pa niti o trajanju kršitve niti o prilagoditvi osnovnega zneska.

169    Ta del je razdeljen na dva dela, in sicer na uporabo napačnega prometa za izračun zneskov glob in napačno uporabo točke 18 smernic iz leta 2006, ker se ni upoštevala prodaja drugih podjetij, ki niso bila udeležena v omejevalnem sporazumu.

b)     Promet, ki ga je uporabila Komisija

170    Tožeča stranka trdi, da je Komisija pri izračunu glob uporabila napačen promet.

171    Smernice iz leta 2006 v zvezi z osnovnim zneskom določajo, da se ta določi glede na vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezanega s kršitvijo, na upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP, navadno v zadnjem zaključenem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi (točki 12 in 13 smernic iz leta 2006). Komisija mora za to uporabiti „najboljše razpoložljive podatke“ (točka 15 smernic iz leta 2006).

172    Kadar geografski obseg kršitve presega ozemlje EGP, na primer pri svetovnih kartelih kot v obravnavani zadevi, točka 18 smernic iz leta 2006 določa, da zadevna prodaja podjetja znotraj EGP ne more ustrezno prikazati teže vsakega podjetja pri kršitvi, kar se lahko zgodi zlasti pri svetovnih sporazumih o razdelitvi trga. Komisija lahko v takih okoliščinah oceni celotno vrednost prodaje, povezane s kršitvijo, na zadevnem geografskem območju, ki je večje od EGP, določi delež prodaje vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, na tem trgu in uporabi ta delež glede na skupno vrednost prodaje teh podjetij znotraj EGP.

173    Tožeča stranka je v obravnavani zadevi z dopisom z dne 30. oktobra 2006 predložila podatke o prometu na podlagi prodaje aluminijevega fluorida za obdobje 1997–2005 na svetovni ravni in v EGP, z dopisom z dne 25. aprila 2008 pa podatke za leta 1999, 2000 in 2001. V dopisu z dne 25. aprila 2008 je za navedena leta, med drugim za leto 2000, navedeno tudi menjalno razmerje med tunizijskim dinarjem in eurom.

174    Komisija je v izpodbijani odločbi v zvezi s prodajo aluminijevega fluorida, ki jo je tožeča stranka v letu 2000 ustvarila v EGP, navedla znesek 8.146.129 EUR, za geografsko območje, zajeto s kršitvijo, torej svetovni sektor, pa je navedla znesek 34.339.694 EUR (točka 25 obrazložitve izpodbijane odločbe). Navedla je, da se je oprla na podatke, ki jih je tožeča stranka predložila 30. oktobra 2006, in dopisa tožeče stranke z dne 25. aprila in 12. maja 2008 ter da je za pretvorbo tunizijskega dinarja v euro uporabila menjalna razmerja, ki jih je tožeča stranka predložila v dopisu z dne 25. aprila 2008.

175    Promet, naveden v dokumentu z dne 25. aprila 2008, naj bi bil naveden „fob brez provizije“, to pomeni brez prevoznih stroškov in provizij. Pri določitvi vrednosti prodaje za določitev osnovnega zneska globe je pomemben promet, ki v celoti izraža dejanski znesek transakcije. Upoštevati je torej treba promet, kot izhaja iz računovodskih izkazov podjetja. Komisija je še navedla, da je tožeči stranki poslala zahtevo za informacije v zvezi s prometom, predloženo 25. aprila 2008, na katero tožeča stranka ni v celoti odgovorila. Poleg tega je treba opozoriti na točko 16 smernic iz leta 2006, ki določa, da lahko Komisija, kadar so podatki, ki jih da podjetje na razpolago, nepopolni ali nezanesljivi, določi vrednost prodaje tega podjetja na podlagi delnih podatkov, ki jih je dobila, in/ali katerih koli drugih informacij, za katere meni, da so upoštevne ali primerne.

176    Poleg tega, kot navaja Komisija, vrednost prodaje izraža ceno, ki se zaračuna stranki, brez odbitka prevoznih ali drugih stroškov. V teh okoliščinah je treba opozoriti na sodno prakso, v skladu s katero je treba v zvezi s prevoznimi stroški šteti, da je prevozna storitev, kadar proizvajalec na zahtevo kupca dostavi prodane količine v namembni kraj, sestavni del prodaje izdelka. Cena, ki se zahteva za tako storitev, tudi če ustreza povračilu zneskov, ki jih prodajalec dolguje neodvisnemu prevozniku, na katerega se je obrnil za to storitev, je torej sestavni del skupne cene prodaje (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 5030).

177    Komisija je potemtakem upravičeno menila, da je promet, predložen 30. oktobra 2006, najboljši razpoložljivi podatek v smislu točke 15 smernic iz leta 2006. Ta prvi del prvega dela tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo smernic iz leta 2006 v zvezi z določitvijo vrednosti prodaje, je zato treba zavrniti.

178    V zvezi s tem je treba pojasniti, da Komisija v točki 229 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da na podlagi točke 18 smernic iz leta 2006 vrednost prodaje, izračunana v EGP, za tožečo stranko znaša 6.739.601 EUR. V zvezi s tem se sklicuje na podatke, ki jih je tožeča stranka predložila 30. oktobra 2006 in po katerih je vrednost njene prodaje v letu 2000 znašala 8.146.129 EUR v EGP in 34.339.694 EUR na geografskem območju, zajetem s kršitvijo, torej na svetu (točka 25 obrazložitve izpodbijane odločbe).

c)     Prodaja in tržni delež

179    V zvezi z drugim delom tega dela tožbenega razloga je treba opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi navedla, da na podlagi točke 18 smernic iz leta 2006 relativna moč vsakega zadevnega podjetja ustreza deležu njegove prodaje, povezane s kršitvijo, na geografskem območju, zajetem z omejevalnim sporazumom, glede na skupno vrednost prodaje vseh zadevnih podjetij v tem sektorju. Ta delež bi se moral nato uporabiti za skupno vrednost prodaje, povezane s kršitvijo, zadevnih podjetij v EGP (točka 232 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je zato pojasnila, da vprašanje, ali je treba upoštevati prodajo drugih podjetij na zaprtem trgu, in vprašanje glede natančnega načina opredelitve geografskega trga nista upoštevni za izračun vrednosti prodaje in končne globe (točka 233 obrazložitve izpodbijane odločbe).

180    Poleg tega imajo glede na točko 32 obrazložitve izpodbijane odločbe nekateri „veliki proizvajalci in torej tudi veliki porabniki aluminijevega fluorida pomembno „lastno“ proizvodnjo aluminijevega fluorida, kar pomeni, da proizvajajo (predvsem) za lastno porabo, čeprav so v obdobju kršitve aluminijev fluorid kupovali tudi pri drugih proizvajalcih“.

181    Tožeča stranka izpodbija zakonitost točke 232 in naslednjih obrazložitve izpodbijane odločbe, ker naj bi Komisija v njih napačno uporabila točko 18 smernic iz leta 2006. Po njenem mnenju Komisija ni upoštevala prodaje drugih podjetij, ki niso sodelovala v omejevalnem sporazumu, med drugim podjetij z lastno proizvodnjo. Poleg tega naj bi Komisija ravnala v nasprotju s svojo prakso odločanja.

182    Glede na te očitke je treba opozoriti, da lahko Komisija na podlagi točke 18 smernic iz leta 2006, da bi se upoštevali skupna razsežnost zadevne prodaje v EGP in sorazmerna teža vsakega podjetja pri kršitvi, oceni celotno vrednost prodaje blaga ali storitev, povezane s kršitvijo, na upoštevnem geografskem območju (obsežnejšem od EGP), določi delež prodaje vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, na tem trgu in uporabi ta delež glede na skupno vrednost prodaje teh podjetij znotraj EGP. Rezultat se bo uporabil kot vrednost prodaje za določitev osnovnega zneska globe.

183    Iz sistematike in besedila točke 18 smernic iz leta 2006 je razvidno, da je treba navedbo „skupno vrednost prodaje blaga ali storitev, povezane s kršitvijo“ razumeti, kot da označuje skupno vrednost prodaje podjetij, udeleženih pri kršitvi, ne pa skupne vrednosti prodaje vseh podjetij, dejavnih na trgu, na katerem so podjetja storila kršitev. Prodaja podjetij, ki niso udeležena pri kršitvi, namreč ni prodaja, „povezana s kršitvijo“.

184    Poleg tega je ta dobesedna razlaga v skladu s sistematiko točke 18 smernic iz leta 2006, ki naj bi hkrati izražala skupno razsežnost zadevne prodaje in sorazmerno težo vsakega podjetja pri kršitvi. Zadnjenavedeni cilj pomeni, da se upošteva izključno vrednost prodaje podjetij, udeleženih pri kršitvi.

185    Ne nazadnje, navedena razlaga se navezuje na okvir in sistematiko celotnih smernic iz leta 2006, katerih namen je, da se kot podlaga za določitev globe upošteva vrednost prodaje, na katero je kršitev vplivala. Kot poudarja Komisija, vrednost prodaje, upoštevane na podlagi točk 13 in 14 smernic iz leta 2006, ki sta navedeni pod istim naslovom kot točka 18, ustreza prodaji, ki so jo podjetja ustvarila zaradi kršitve.

186    Te razlage ne omaja sklicevanje na „trg“, ki je navedeno v točki 18 smernic iz leta 2006. Ta „trg“ pomeni izključno geografsko območje, večje od EGP, na katero se nanaša prodaja podjetij, udeleženih pri kršitvi.

187    Tožeča stranka zato napačno trdi, da bi morala Komisija ob upoštevanju smernic upoštevati prodajo drugih podjetij, pa tudi lastno proizvodnjo nosilcev dejavnosti, kot sta družbi Alcan in Alcoa.

188    V nasprotju z navedbami tožeče stranke navedene razlage smernic iz leta 2006 ne omaja predhodna praksa odločanja Komisije, ponazorjena z Odločbo Komisije 2002/742/ES z dne 5. decembra 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E‑1/36604 – Citronska kislina) (UL 2002, L 239, str. 18), v skladu s katero naj bi se znesek glob prilagodil glede na relativno težo strank omejevalnega sporazuma, ki je bil razširjen prek meja Unije.

189    Kot je bilo namreč potrjeno s sodno prakso, Komisiji to, da je v preteklosti za nekatere vrste kršitev uporabljala določeno raven glob, ne preprečuje, da je ne bi dvignila v mejah, določenih v Uredbi št. 1/2003, če je to potrebno, da se zagotovi izvajanje konkurenčne politike Unije; nasprotno, za učinkovito uporabo pravil o konkurenci mora imeti Komisija možnost kadar koli prilagoditi raven glob potrebam te politike. To ne velja samo tedaj, ko Komisija zviša raven glob pri naložitvi glob v posameznih odločbah, ampak tudi, če se to zvišanje opravi z uporabo splošnoveljavnih pravil ravnanja, kot so smernice (glej v tem smislu zgoraj v točki 149 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 227 in 230).

190    Predhodna praksa odločanja, na katero se sklicuje tožeča stranka, je temeljila na Sporočilu Komisije z dne 14. januarja 1998 o Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) [U]redbe št. 17 in členom 65(5) [P]ogodbe ESPJ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: smernice iz leta 1998).

191    Poleg tega je Komisija v točkah od 3 do 5 smernic iz leta 2006 navedla, da želi razviti in natančneje opredeliti politiko v zvezi z globami, katere namen je bil naložiti kazni za kršitve in druga podjetja odvračati od ravnanj, ki so v nasprotju s členoma 81 ES in 82 ES, ali od nadaljevanja takih ravnanj. Komisija je menila, da je za dosego teh ciljev primerno, da se kot podlaga za določitev zneskov glob upošteva vrednost prodaje blaga ali storitev, povezanih s kršitvijo. Tako je pojasnila, zakaj je sprejela novo metodo za izračun zneska globe, in sicer zaradi učinkovitejšega izvajanja politike konkurence Unije, tožeča stranka pa ni navedla trditev, s katerimi bi bilo mogoče omajati utemeljenost te spremembe pristopa.

192    Določb smernic iz leta 2006 tako ni bilo mogoče razlagati z vidika uporabe smernic iz leta 1998.

193    Iz zgoraj navedenih razlogov je treba zavrniti tudi drugi del tega drugega dela.

4.     Tretji del: napačna določitev osnovnega zneska globe in napačna uporaba dodatnega zneska

194    Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napake pri presoji teže kršitve, natančneje pri oceni njene narave in pri analizi tržnega deleža naslovnikov izpodbijane odločbe. Poleg tega naj bi izvajanje neupravičeno upoštevala kot enega od dejavnikov, na katere je oprla osnovni znesek globe.

195    Tožeča stranka tako trdi, da je Komisija napačno opredelila kršitev. Dejansko stanje, očitano tožeči stranki, naj bi bilo mogoče opredeliti kvečjemu kot občasno izmenjavo informacij, ki naj ne bi pomenila najhujših kršitev konkurenčnega prava in naj ne bi izhajala iz horizontalnih sporazumov o cenah v smislu točk 23 in 24 smernic. Komisija naj bi v izpodbijani odločbi na podlagi opredelitve horizontalnega sporazuma o določitvi cen in posledično resnega omejevanja konkurence v skladu s točko 25 smernic iz leta 2006 osnovni znesek dodatno zvišala. Tožeča stranka poleg tega trdi, da navedene kršitve ni mogoče opredeliti kot enotno in trajajočo kršitev. Pri tem se ponovno sklicuje na domnevno kršitev pravice do obrambe, ki naj bi Splošnemu sodišču preprečevala izvrševanje neomejene sodne pristojnosti. Tožeča stranka zato Splošnemu sodišču predlaga, naj spremeni točki 236 in 242 obrazložitve izpodbijane odločbe.

196    Po mnenju tožeče stranke naj bi se s skupnim 35‑odstotnim tržnim deležem, ugotovljenim v izpodbijani odločbi, domnevnemu omejevalnemu sporazumu pripisal nesorazmeren gospodarski pomen, saj se pri izračunu tega deleža ni upoštevala lastna proizvodnja velikih proizvajalcev aluminija. Komisija naj bi tako napačno preučila enega od glavnih dejavnikov pri presoji teže zadevne kršitve.

197    Ne nazadnje, Komisija naj bi menila, da se je dogovor iz Milana o domnevnem zvišanju cen upošteval v drugem polletju leta 2000, pri čemer naj bi se sklicevala na dvostranske stike med družbo IQM in oddelkom „Noralf“ družbe Boliden 25. oktobra 2000 ter na razgovore med tožečo stranko in družbo Fluorsid novembra 2000, čeprav naj ti dvostranski stiki ne bi imeli nikakršne zveze s sestankom v Milanu, zato naj jih tožeči stranki ne bi bilo mogoče očitati, saj niso bili navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ker naj torej iz obdobja po sestanku v Milanu ne bi bilo nobenih dokumentov ali drugih veljavnih dokazov, naj ne bi bilo mogoče sklepati o izvajanju omejevalnega sporazuma. To naj bi pomenilo, da je treba dodatni znesek v celoti črtati in bistveno zmanjšati 17‑odstotni delež, ki se je uporabil za določitev osnovnega zneska.

198    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in predlaga, naj se ta tretji del tretjega tožbenega razloga zavrne.

199    V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je Komisija v zvezi z obstojem kršitve člena 81(1) ES upravičeno ugotovila, da so udeleženci, med njimi tožeča stranka, sklenili omejevalni sporazum ter horizontalni sporazum o določitvi cen in razdelitvi trgov (glej točke od 66 do 92 zgoraj). Tega na tej stopnji ni mogoče izpodbijati s trditvami tožeče stranke v zvezi z globo, ki jo je naložila Komisija.

200    Poleg tega je Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke v skladu s točko 23 smernic iz leta 2006 v izpodbijani odločbi upravičeno štela, da gre v obravnavani zadevi za kršitev, ki je med drugim obsegala horizontalni sporazum o določitvi cen, ki sam po sebi spada med najtežje omejitve konkurence.

201    Komisija je lahko torej, ne da bi ravnala napačno, uporabila točko 25 smernic iz leta 2006, ki določa, da „bo Komisija, ne glede na trajanje udeležbe podjetja pri kršitvi, vključila v osnovni znesek še znesek med vključno 15 % in 25 % vrednosti prodaje […] z namenom odvračanja podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen [in] razdelitvi trga,“ ob upoštevanju zlasti dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh udeleženk, geografski obseg kršitve in izvajanje ali neizvajanje kršitve, kot je določeno v točki 22 smernic iz leta 2006.

202    Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da naj leta 2000 skupni tržni delež ne bi presegal 35 % v EGP (točka 237 obrazložitve izpodbijane odločbe, s sklicevanjem na točko 33 obrazložitve navedene odločbe) in da naj bi bil omejevalni sporazum razširjen po vsem svetu (točka 238 obrazložitve izpodbijane odločbe, s sklicevanjem na točko 136 obrazložitve navedene odločbe). Opozoriti je treba še na navedbo Komisije, da je upoštevala tržni delež, manjši od 35 %, zato osnovnega zneska ni zvišala. Komisija je te elemente v zvezi s težo kršitve pravilno dokazala, kot je obrazloženo v točkah od 199 do 201 zgoraj.

203    V zvezi z izvajanjem omejevalnega sporazuma je v izpodbijani odločbi upravičeno menila, da se je sporazum iz Milana nadaljeval tudi v drugi polovici leta 2000. Komisija je namreč v izpodbijani odločbi dokazala obstoj sporazuma med naslovniki odločbe, med katerimi je tudi tožeča stranka. Dokazana je bila sklenitev sporazuma na sestanku v Milanu, pa tudi dvostranski stiki po tem sestanku, med drugim 25. oktobra 2000. Naslovniki izpodbijane odločbe, med drugim tožeča stranka, so med temi dvostranskimi stiki, kot je bilo dokazano zgoraj v okviru prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na obstoj kršitve, medsebojno nadzorovali cene. Cene, navedene med temi stiki po sestanku v Milanu, ustrezajo vsebini sporazuma, sklenjenega na tem sestanku. Komisija je zato lahko upravičeno menila, da se ti stiki nanašajo na sporazum s sestanka v Milanu in zato dokazujejo izvajanje omejevalnega sporazuma.

204    Ker je drugi tožbeni razlog tožeče stranke, kot je obrazloženo v točkah od 66 do 109, zavrnjen, in ker je potrjeno, da so v izpodbijani odločbi dokazani obstoj, trajanje in teža sporazuma, je treba ta del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno določitev osnovnega zneska globe, zavrniti kot neutemeljen.

205    Komisija je potemtakem lahko pri določitvi osnovnega zneska globe, ki ga je treba naložiti tožeči stranki, upravičeno upoštevala 17‑odstotni delež vrednosti prodaje.

206    Sicer pa je treba navesti, čeprav tožeča stranka ne izpodbija trajanja kršitve, da je Komisija v izpodbijani odločbi navedla, da je kršitev trajala „vsaj“ od 12. julija do 31. decembra 2000, kar je manj kot šest mesecev. Komisija je v skladu s točko 24 smernic iz leta 2006 uporabila množitelj 0,5. Točka 24 smernic iz leta 2006 namreč določa, da se znesek, določen glede na vrednost prodaje, da bi se v celoti upoštevalo trajanje udeležbe vsakega podjetja pri kršitvi, pomnoži s številom let udeležbe pri kršitvi, pri čemer se obdobja, krajša od šestih mesecev, štejejo kot polovica leta.

207    Tretji tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

E –  Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 36 Evro-sredozemskega sporazuma, načela skrbnega ravnanja in načela mednarodne vljudnosti

1.     Uvodne ugotovitve

208    Tožeča stranka trdi, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določbe Evro-sredozemskega sporazuma, čeprav zgolj vzporedno s pravili Unije o konkurenci. Komisija naj bi uporabo člena 36(1) Evro-sredozemskega sporazuma izključila v prid izključni uporabi pravil Unije o konkurenci. Pri tem naj bi se sklicevala na zaščitno klavzulo iz člena 36(6) Evro-sredozemskega sporazuma. Pred sprejetjem takega enostranskega ukrepa naj bi se posvetovali s pridružitvenim odborom. Tožeča stranka meni, da neupoštevanje postopka iz Evro-sredozemskega sporazuma pomeni kršitev bistvene formalne obveznosti, katere upoštevanje bi lahko odločilno vplivalo na izid postopka. Enostransko ravnanje Komisije naj bi bilo v nasprotju ne samo s členom 36 Evro-sredozemskega sporazuma, ampak tudi z načelom mednarodne vljudnosti in z njeno dolžno skrbnostjo

209    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in predlaga, naj se četrti tožbeni razlog zavrne.

210    Kot je bilo potrjeno s sodno prakso, se konkurenčno pravo Unije uporablja za omejevalni sporazum, ki ima učinke na notranjem trgu, ne glede na to, da ima eno od podjetij, udeleženih pri sporazumu, sedež v tretji državi (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 25. novembra 1971 v zadevi Béguelin Import, 22/71, Recueil, str. 949, točke od 22 do 29, in z dne 27. septembra 1988 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, 89/85, 104/85, 114/85, 116/85, 117/85 in od 125/85 do 129/85, Recueil, str. 5193, točke od 11 do 23, ter zgoraj v točki 118 navedeno sodbo Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, točke od 69 do 93).

2.     Evro-sredozemski sporazum

211    Evro-mediteranski sporazum med Skupnostjo in Tunizijo spada med Evro-sredozemske pridružitvene sporazume, ki jih je Skupnost sklenila s sedmimi državami iz južnega Sredozemlja. Ti sporazumi pomenijo okvir za politični dialog med severom in jugom, so podlaga za postopno liberalizacijo trgovine v Sredozemlju ter določajo pogoje za sodelovanje med Skupnostjo in partnersko državo na gospodarskem, socialnem in kulturnem področju.

212    V zvezi z Evro-sredozemskim sporazumom je ne glede na njegovo pravno naravo in posledice za pravni red Unije dovolj navesti, da ne prevlada nad veljavnim pravom Unije, zlasti členom 81 ES, in ne izključuje uporabe tega člena. Nasprotno, člen 36 Evro-sredozemskega sporazuma, na katerega se sklicuje tožeča stranka, določa sodelovanje pogodbenic pri uporabi konkurenčnega prava in izrecno zahteva, naj se vsakršno nasprotno ravnanje presoja na podlagi meril, ki izhajajo iz uporabe pravil, določenih s členi 81 ES, 82 ES in 87 ES (člen 36(2) Evro-sredozemskega sporazuma). V členu 36(6) Evro-sredozemskega sporazuma se posvetovanje v pridružitvenem odboru zahteva samo pod določenimi pogoji, zlasti če vprašanja ni mogoče rešiti na podlagi konkurenčnega prava.

213    Izpodbijana odločba se ne nanaša na ravnanje, ki bi vplivalo zlasti na trgovino med Evropsko unijo in Tunizijo, temveč na svetovno ravnanje, ki vpliva na evropski trg. Komisija je v izpodbijani odločbi izvršila svojo pristojnost in uporabila člen 81 ES v zvezi z vplivanjem na konkurenco v EGP. Nasprotno pa izpodbijana odločba ne spada na področje uporabe Evro-sredozemskega sporazuma in je še toliko manj v nasprotju s tem sporazumom. Torej ni bilo razlogov za uporabo Evro-sredozemskega sporazuma in njegovih mehanizmov.

214    Ta trditev torej ni utemeljena in jo je treba zavrniti.

3.     Mednarodna vljudnost in „načelo skrbnega ravnanja“

215    Kar zadeva trditev tožeče stranke, ki se nanaša na neupoštevanje mednarodne vljudnosti (comitas gentium), tožeča stranka tega načela ni niti jasno oblikovala, niti ni določila njegovega učinka, niti ni navedla, zakaj naj bi vzbujalo dvome o zakonitosti izpodbijane odločbe. Ni jasno, zakaj naj bi iz tega izhajalo, da bi se morala Komisija „obrniti na tunizijske organe, preden je enostransko uporabila določbe Skupnosti o konkurenci“.

216    Če poskuša tožeča stranka s to trditvijo vzbuditi dvome o pristojnosti Skupnosti za uporabo pravil o konkurenci v primeru ravnanj, kot so ugotovljena v obravnavani zadevi (zgoraj v točki 210 navedena sodba Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, točki 31 in 32), jo je treba vsekakor zavrniti. Komisija je namreč pristojna za pregon in naložitev kazni za kršitve člena 8 ES, ki se nanašajo na evropski trg. Komisija je tako kršitev v obravnavani zadevi dokazala. V takih okoliščinah je pristojnost Komisije za uporabo pravil Skupnosti o konkurenci za taka ravnanja potrjena glede na pravila mednarodnega javnega prava (glej v tem smislu zgoraj v točki 210 navedeno sodbo Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, točka 18; glej tudi po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 25. marca 1999 v zadevi Gencor proti Komisiji, T‑102/96, Recueil, str. II‑753, točka 89 in naslednje).

217    Domnevna „dolžnost skrbnega ravnanja“, na katero se sklicuje tožeča stranka in v skladu s katero bi se morala Komisija med drugim obrniti na tunizijske organe, ni utemeljena ali pojasnjena. Ni torej jasno, na kaj se tožeča stranka sklicuje. Prav tako tožeča stranka ne navaja, zakaj naj bi to splošno načelo mednarodnega prava vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe.

218    V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča in členom 44(1)(c) Poslovnika morata biti v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. V zvezi s tem je treba opozoriti na načela in sodno prakso, navedene v točkah 163 in 164 zgoraj.

219    Ker je tožeča stranka zgolj navedla neupoštevanje „mednarodne vljudnosti“ in se sklicevala na „dolžnost skrbnega ravnanja“, ni pa te trditve pojasnila niti na kratko, jo je treba zavreči kot nedopustno.

220    Četrti tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

221    Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba zavrniti vse tožbene predloge za razglasitev ničnosti. Poleg tega, kar zadeva podredni predlog za spremembo zneska globe, naložene tožeči stranki, ob upoštevanju zlasti zgornjih ugotovitev pri izvajanju neomejene pristojnosti Splošnega sodišča temu predlogu ni treba ugoditi.

222    Torej je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

223    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov v skladu s predlogi Komisije.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Industries chimiques du fluor nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

Azizi Labucka Frimodt Nielsen

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. junija 2013.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

I – Dejansko stanje

II – Izpodbijana odločba

A – Izrek izpodbijane odločbe

B – Obrazložitev izpodbijane odločbe

1. Sektor aluminijevega fluorida

2. Sestanek v Milanu in izvajanje omejevalnega sporazuma

3. Uporaba člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGS

4. Trajanje kršitve

5. Določitev zneska globe

6. Olajševalne okoliščine

Postopek in predlogi strank

Pravo

I – Dopustnost tožbe

II – Vsebinska presoja

A – Povzetek tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti

B – Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES

1. Prvi del: dejanja, ki se očitajo tožeči stranki, naj ne bi pomenila kršitve člena 81 ES

a) Uvodne ugotovitve

b) Povzetek izpodbijane odločbe

c) Dokaz o kršitvi

2. Drugi del, naveden podredno: dejanj, očitanih tožeči stranki, ni mogoče opredeliti kot enotno in trajajočo kršitev

a) Uvodne ugotovitve

b) Enotna in trajajoča kršitev

C – Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in člena 27 Uredbe št. 1/2003

1. Uvodne ugotovitve

2. Presoja Splošnega sodišča

a) Splošno

b) Presoja obravnavane zadeve

Uvod

Očitek glede udeležencev in trajanja omejevalnega sporazuma

Očitek v zvezi z geografsko razširjenostjo omejevalnega sporazuma

Očitek v zvezi z logiko in strukturo omejevalnega sporazuma ter dokumenti v zvezi s stiki z dne 8. in 9. novembra 2000

(i) Uvod

(ii) Vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

(iii) Vsebina izpodbijane odločbe

(iv) Presoja

– Dostop do zadevnih dokumentov med upravnim postopkom

– Pomembnost zadevnih dokumentov za presojo izvajanja kršitve

– Pomembnost zadevnih dokumentov za presojo trajanja kršitve

(v) Sklep

D – Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 23 Uredbe št. 1/2003 in smernic iz leta 2006 v zvezi z določitvijo zneska globe

1. Uvodne ugotovitve

2. Prvi del: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

3. Drugi del: napačna uporaba smernic iz leta 2006 v zvezi z določitvijo vrednosti prodaje

a) Uvodne opombe

b) Promet, ki ga je uporabila Komisija

c) Prodaja in tržni delež

4. Tretji del: napačna določitev osnovnega zneska globe in napačna uporaba dodatnega zneska

E – Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 36 Evro-sredozemskega sporazuma, načela skrbnega ravnanja in načela mednarodne vljudnosti

1. Uvodne ugotovitve

2. Evro-sredozemski sporazum

3. Mednarodna vljudnost in „načelo skrbnega ravnanja“

Stroški

** Jezik postopka: francoščina.