SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 4. aprila 2019(1)
Zadeva C‑104/18 P
Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret AŞ
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO),
druga stranka v postopku:
Joaquin Nadal Esteban
„Pritožba – Znamka Evropske unije – Uredba št. 207/2009 – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka, ki vsebuje besedne elemente STYLO & KOTON – Zavrnitev zahteve za ugotovitev ničnosti – Slaba vera“
I. Uvod
1. Znamka, ki je bila prijavljena v slabi veri, se lahko naknadno razglasi za nično. V čem pa je slaba vera in kako se lahko ugotovi?
2. Sodišče je v zvezi s tem že prišlo do nekaterih temeljnih ugotovitev, Splošno sodišče pa se je imelo priložnost v različnih postopkih podrobneje ukvarjati s temi vprašanji. Kljub temu ta vprašanja še niso bila dokončno pojasnjena. Obravnavana pritožba Sodišču daje priložnost, da podrobneje opredeli svojo sodno prakso.
II. Pravni okvir
3. Pravni okvir obravnavanega postopka izhaja iz Uredbe o znamki.(2)
4. Člen 52(1) Uredbe o znamki (postal člen 59(1) Uredbe 2017/1001) vsebuje absolutne razloge za ničnost:
„Blagovna znamka EU se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic,
(a) […];
(b) če prijavitelj ni ravnal v dobri veri ob vložitvi prijave blagovne znamke.“
5. Člen 52(3) Uredbe o znamki (postal člen 59(3) Uredbe 2017/1001) določa možnost delne ničnosti:
„Če razlog za ničnost zadeva le nekatero blago ali storitve, za katere je registrirana blagovna znamka EU, se blagovna znamka razglasi za nično le za to blago ali storitve.“
6. Člen 65 Uredbe o znamki (postal člen 72 Uredbe 2017/1001) vsebuje določbe o sodnem postopku in njegovih posledicah:
„1. Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pred Splošnim sodiščem.
[…]
6. Urad stori vse potrebno, da upošteva sodbo Splošnega sodišča ali – v primeru pritožbe zoper to sodbo – sodbo Sodišča.“
III. Dejansko stanje in dosedanji postopek
7. J. N. Esteban je 25. aprila 2011 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložil zahtevo za registracijo te znamke za razrede 25 (Oblačila, obutev, pokrivala), 35 (Oglasna dejavnost; Vodenje komercialnih poslov; poslovna administracija; pisarniški posli) in 39 (Prevozništvo; pakiranje in skladiščenje blaga; organizacija potovanj) Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen:
8. Pritožnica, družba Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret AŞ (Koton), je tej zahtevi za registracijo ugovarjala na podlagi svojih starejših figurativnih znamk, ki obe izgledata tako:
9. Ti znamki sta bili med drugim registrirani za razreda 25 in 35, ne pa za razred 39. Pritožnica je glede obeh prvonavedenih razredov z ugovorom uspela.
10. Sporna znamka pa je bila 5. novembra 2014 pod št. 9917436 registrirana za storitve razreda 39.
11. Družba Koton je 5. decembra 2014 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti te znamke zaradi slabe vere na podlagi člena 52(1)(b) Uredbe o znamki.
12. Oddelek za izbris pri EUIPO je zavrnil to zahtevo, odbor za pritožbe pa je zavrnil pritožbo zoper to odločbo. Nazadnje je z izpodbijano sodbo z dne 30. novembra 2017, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO – Nadal Esteban (STYLO & KOTON) (T‑687/16, neobjavljena, EU:T:2017:853), tudi Splošno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo odbora za pritožbe.
13. Vse tri odločbe so temeljile na preudarku, da znamki družbe Koton ne zajemata storitev, za katere je bila registrirana sporna znamka.
IV. Predlogi
14. Družba Koton je 13. februarja 2018 vložila to pritožbo in Sodišču predlaga, naj:
1. izpodbijano sodbo razveljavi;
2. izpodbijano odločbo razveljavi;
3. znamko Evropske unije št. 9917436 razglasi za nično in
4. J. N. Estebanu in EUIPO naloži plačilo stroškov.
15. EUIPO Sodišču predlaga, naj:
1. pritožbi ugodi in
2. EUIPO in J. N. Estebanu naloži plačilo stroškov.
16. J. N. Esteban pa Sodišču predlaga, naj
1. pritožbo zavrne in
2. družbi Koton naloži plačilo stroškov.
17. Stranke so podale pisna stališča, 6. decembra 2018 pa so podale še ustna.
V. Pravna presoja
18. Najprej je treba ugotoviti, da predlog družbe Koton, naj Sodišče sporno znamko razglasi za nično, ni dopusten. Po eni strani družba Koton tega predloga ni vložila pred Splošnim sodiščem, tako da bi ta že zato razširil predmet spora. Po drugi strani se lahko na podlagi člena 65(1) Uredbe o znamki vloži tožba pri sodiščih Unije samo proti odločbi odbora za pritožbe.
19. Vendar družba Koton in EUIPO ugovarjata predvsem temu, da izpodbijana sodba relativno znatno odstopa od dosedanje sodne prakse. To odstopanje bom obravnavala najprej (razdelek A), nato pa bom preučila, ali je izpodbijano sodbo vendarle mogoče utemeljiti z drugimi razlogi (razdelek B). Zato je odločitev o obravnavani pritožbi odvisna od tega, ali je predmet postopka dodatni vidik, ki ga je izkazal EUIPO in doslej še ni bil upoštevan ali pa je bil naveden prepozno (razdelek C). Na koncu bom podala svoje stališče glede tožbe, ki je bila vložena pri Splošnem sodišču (razdelek D).
A. Nujnost uporabe za enake ali podobne proizvode ali storitve
20. Družba Koton z edinim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je s točkama 44 in 60 izpodbijane sodbe kršilo člen 52(1)(b) Uredbe o znamki. EUIPO podpira te navedbe.
21. V skladu s členom 52(1)(b) Uredbe o znamki se znamka Evropske unije na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, razglasi za nično, če prijavitelj ni ravnal v dobri veri ob vložitvi prijave znamke.
22. Splošno sodišče je v točki 44 izpodbijane sodbe potrdilo stališče odbora za pritožbe, da obstoj slabe vere prijavitelja v smislu člena 52(1)(b) Uredbe o znamki predpostavlja, da tretja oseba uporablja enak ali podoben znak za enak ali podoben proizvod ali enako ali podobno storitev, ki se lahko zamenja z znakom, za katerega se zahteva registracija.
23. Splošno sodišče je nato, potem ko je zavrnilo druge navedbe družbe Koton v zvezi s tem, ali se družbi Koton priznava varstvo znamke za podobne ali enake storitve, v točki 60 izpodbijane sodbe presodilo, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je J. N. Esteban ob vložitvi zahteve za registracijo izpodbijane znamke ni ravnal v slabi veri, saj je bila registrirana za storitve, ki se razlikujejo od tistih, ki jih označujeta starejši znamki družbe Koton.
24. Čeprav je Splošno sodišče kljub temu upoštevalo še druge vidike, ki jih bom obravnavala v nadaljevanju (razdelek B), ti točki izpodbijane sodbe temeljita na resni napačni uporabi prava.
25. Kot Splošno sodišče pravilno navaja v točkah 32 in 40 izpodbijane sodbe,(3) je uporaba enakega ali podobnega znaka za enak ali podoben proizvod oziroma enako ali podobno storitev, ki se lahko zamenja z znakom, za katerega se zahteva registracija, namreč samo en dejavnik, ki ga je treba zlasti upoštevati.(4) Za pravilno postopanje je treba pri presoji obstoja slabe vere prijavitelja upoštevati vse upoštevne dejavnike, ki so značilni za obravnavano zadevo in obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo znaka kot znamke Skupnosti.(5)
26. Tej sodni praksi Sodišča tudi ni mogoče ugovarjati, kar bom v nadaljevanju podrobno pokazala s petimi argumenti.
27. Prvič, kot pravilno poudarjata družba Koton in EUIPO, pogoj za ničnost iz člena 52(1)(b) Uredbe o znamki ni, da je vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti imetnik znamke za enake ali podobne proizvode ali storitve. Nasprotno, načeloma lahko vsak zahteva ugotovitev ničnosti znamke zaradi slabe vere.
28. Drugič, to, da je treba upoštevati vse upoštevne dejavnike, je nujna posledica subjektivne narave slabe vere. Tak subjektivni dejavnik se lahko določi samo glede na objektivne okoliščine obravnavane zadeve.(6) Sodišče je zato tudi ureditev o obstoju slabe vere pri registraciji domenskih imen, ki je sorodna pravu znamk in ki bi jo bilo mogoče v nekaterih jezikovnih različicah dejansko razumeti v smislu izčrpne določitve dejanskih stanj slabe vere, razložilo tako, da seznam teh dejanskih stanj ni izčrpen.(7)
29. Tretjič, nujnost celovitega upoštevanja vseh upoštevnih dejavnikov izhaja tudi iz predmeta slabe vere.
30. Sodišče – enako kot zakonodajalec – sicer še ni celovito opredelilo pojma slabe vere.(8) Ta zadržanost je smiselna, saj je zelo težko predvideti, kakšni bodo v prihodnosti položaji, ki jih bo treba presoditi.
31. Vendar si je mogoče pri preizkusu obstoja slabe vere pomagati s sodno prakso o ugotovitvi obstoja zlorabe.(9) Za zlorabo sta značilna objektivni in subjektivni element. Kar zadeva objektivni element, mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da so bili formalno sicer izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu Unije, vendar cilj, ki se s tem predpisom uresničuje, ni dosežen. Kar zadeva subjektivni element, mora iz več objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih ravnanj pridobiti neupravičeno korist. Prepoved zlorabe namreč ni upoštevna, kadar bi sporna ravnanja lahko imela drug temelj kot zgolj pridobitev (neupravičene) koristi.(10) Tako je treba prav tako celovito presoditi upoštevne dejavnike.
32. Če se slaba vera v smislu člena 52(1)(b) Uredbe o znamki razume kot odraz prepovedi zlorabe, je treba upoštevni cilj varstva znamk in morebitno neupravičeno korist določiti zlasti glede na temeljno funkcijo znamke. Temeljna funkcija znamke je zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku istovetnost izvora zadevnega proizvoda ali storitve, kar mu omogoča, da brez morebitne zmede razlikuje ta proizvod ali to storitev od tistih, ki izvirajo od drugod.(11)
33. Sodišče je zato že presodilo, da lahko zahteva za registracijo znamke, katere namen ni uporaba te znamke v skladu z njeno temeljno funkcijo, pomeni slabo vero.(12) Za obstoj slabe vere gre lahko zlasti, če prijavitelj sploh ne namerava uporabljati znamke v taki obliki, kakršna je,(13) pa tudi, če namerava uporabljati znamko, da bi preslepil potrošnike glede izvora proizvodov ali storitev.
34. Zato si je, četrtič, brez težav mogoče predstavljati druge možne oblike slabe vere, pri katerih pogoj za obstoj ni prekrivanje z zahtevo za registracijo, ki je bila že vložena. Kot primer je mogoče navesti položaj, v katerem oseba vloži zahtevo za registracijo znamke izključno zato, da bi ovirala zahtevo za registracijo znamke, ki jo bodo v kratkem vložili drugi („skvoterstvo znamk“).(14)
35. Petič, Sodišče je tudi že presodilo, da lahko slabo vero pomeni zahteva za registracijo znamke, s katero je prijavitelj želel ustvariti podlago za pridobitev opisnega imena domene.(15) Pri tem ni bilo pomembno, v kolikšni meri so bile že vložene zahteve za registracijo znamk za enake ali podobne proizvode ali storitve.
36. Torej za obstoj slabe vere ni nujno, da tretja oseba uporablja enak ali podoben znak za enak ali podoben proizvod ali enako ali podobno storitev, ki se lahko zamenja z znakom, za katerega se zahteva registracija.
37. To velja tudi, če obstoj slabe vere ne bi bil odvisen od neuresničitve cilja in neupravičene koristi, kot to velja za obstoj zlorabe, ampak bi bil v tem, kot je predlagala generalna pravobranilka E. Sharpston, da bi se odstopalo od sprejetih načel etičnega vedenja ali dobrih poslovnih običajev.(16) Tudi za presojo tega vprašanja bi bilo treba upoštevati vse upoštevne dejavnike.
B. Dejanski preizkus, ki ga je opravilo Splošno sodišče
38. Vendar ugotovitev navedene napačne uporabe prava še ne pomeni nujno, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Splošno sodišče je namreč kljub svoji ugotovitvi iz točk 44 in 60 izpodbijane sodbe upoštevalo druge dejavnike.
39. V točkah od 54 do 57 izpodbijane sodbe namreč pojasnjuje, da je bil J. N. Esteban pred nekaj leti v poslovnem razmerju z družbo Koton in da je zato moral poznati njeno znamko, in da je J. N. Esteban ugovarjal registraciji znamke družbe Koton v Španiji. Vendar je Splošno sodišče zavzelo stališče, da ti navezni točki ne zadostujeta za dokaz obstoja slabe vere.
40. Iz tega je treba zaključiti, da Splošno sodišče – kljub svojim ugotovitvam iz točk 44 in 60 izpodbijane sodbe – ni štelo, da bi bila enakost ali podobnost označenih storitev nujni pogoj za to, da se lahko sklepa o obstoju slabe vere.
41. Splošno sodišče je zato celovito presodilo argumente družbe Koton. Ostaja pa protislovje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.
C. Dodatni dejavnik, ki ga je opredelil EUIPO
42. Vendar EUIPO opira svojo pritožbo na dodatni dejavnik, ki ga Splošno sodišče ni upoštevalo.
43. J. N. Esteban je namreč prvotno res vložil zahtevo za registracijo svoje znamke tudi za enake proizvode in storitve, in sicer za razreda 25 in 35. Vendar je bila njegova zahteva za registracijo zaradi ugovora družbe Koton glede teh razredov zavrnjena. Torej se znamki družbe Koton in sporna znamka glede proizvodov in storitev, za katere se je zahtevala registracija, ob registraciji niso več prekrivale samo zaradi tega ugovora.
44. Družba Koton se je na obravnavi pridružila tem navedbam.
45. V zvezi s tem se postavljata dve vprašanji: prvič, ali so te navedbe EUIPO sploh dopustne, in – če so dopustne – drugič, kakšen pomen ima ta dejavnik.
1. Dopustnost navedb EUIPO
46. Družba Koton ni niti v tožbi, ki jo je vložila pri Splošnem sodišču, niti v svoji pritožbi izrecno zatrjevala, da se je prvotna zahteva za registracijo prekrivala z obsegom varstva njenih starejših znamk. Poudarila je zgolj, da je J. N. Esteban kot nekdanji poslovni partner moral poznati njeni znamki in da je bila njegova znamka zelo podobna tema znamkama. Poleg tega se je sklicevala na spor z J. N. Estebanom, ki poteka v Španiji, v katerem ta izpodbija eno od njenih znamk.
47. Zato je vprašljivo, ali navedbe o prekrivanju proizvodov in storitev iz odgovora na pritožbo, ki ga je vložil EUIPO, zadostujejo za to, da lahko ta vidik postane predmet pritožbenega postopka.
48. V skladu s členom 174 Poslovnika se v odgovoru na pritožbo predlaga, naj se pritožbi v celoti ali deloma ugodi ali naj se pritožba v celoti ali deloma zavrne. Poleg tega lahko v skladu s členom 176 tega poslovnika stranke obravnavane zadeve pred Splošnim sodiščem z ločeno vlogo, ki ni odgovor na pritožbo, vložijo nasprotno pritožbo, s katero se v skladu s členom 178(1) in (3), drugi stavek, navedenega poslovnika predlaga, naj se izpodbijana sodba v celoti ali deloma razveljavi na podlagi pravnih razlogov in trditev, ki niso enaki pravnim razlogom in trditvam iz odgovora na pritožbo. Iz teh povezanih določb izhaja, da se z odgovorom na pritožbo ne more predlagati razveljavitev izpodbijane sodbe iz razlogov, ki so drugačni in niso odvisni od tistih, navajanih v pritožbi, saj se taki razlogi lahko uveljavljajo le v okviru nasprotne pritožbe.(17)
49. Če bi se ugotovilo, da družba Koton ni zatrjevala prvotnega prekrivanja proizvodov in storitev, bi bilo treba ustrezne navedbe EUIPO zavrniti kot nedopustne.
50. Vendar bi se mi zdela taka presoja navedb družbe Koton prestroga.
51. Prvotno prekrivanje glede razredov 25 in 35 je bilo v postopkih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem namreč dejansko od vsega začetka del nespornega dejanskega stanja.(18) Splošno sodišče je v točkah 3 in 8 izpodbijane sodbe pri predstavitvi dejanskega stanja od tega prevzelo vsaj to, da je bila zahteva za registracijo zavrnjena za razred 35.(19) V točki 39 izpodbijane sodbe se celo sklicuje na ugotovitve iz zadevnega postopka z ugovorom v zvezi s tem, pri čemer je ugotovilo, da starejši znamki družbe Koton ne zajemata razreda 39.
52. Stranke so torej prvotno prekrivanje proizvodov in storitev vključile v predmet postopkov pred Splošnim sodiščem in Sodiščem. To okoliščino je treba zato upoštevati pri preizkusu obstoja slabe vere.
2. Pomen prvotnega prekrivanja zahteve za registracijo s proizvodi in storitvami, za katere velja varstvo znamk družbe Koton
53. To pomeni, da Splošno sodišče pri preizkusu obstoja slabe vere ni upoštevalo enega dejavnika.
54. Ta dejavnik je tudi upošteven, saj je na podlagi njega mogoče sklepati, s kakšnim namenom je J. N. Esteban vložil zahtevo za registracijo svoje sporne znamke. Ta namen je pomemben za presojo obstoja slabe vere, saj se v skladu s členom 52(1)(b) Uredbe o znamki znamka Unije razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic, če prijavitelj ni ravnal v dobri veri ob vložitvi prijave znamke.(20)
55. Družba Koton in EUIPO v zvezi s tem ob sklicevanju na sodbo Splošnega sodišča(21) navajata, da zahteve za registracijo pri presoji obstoja slabe vere ni mogoče razdeliti tako, da bi bilo treba za ravnanje v slabi veri šteti samo en del te zahteve, v obravnavanem primeru del, ki se nanaša na razreda 25 in 35, drugi del, ki se nanaša na razred 39, pa ne.
56. Pred Sodiščem še teče tudi postopek, v katerem se to vprašanje postavlja v nekoliko drugačnem položaju. Pri tem gre za to, ali je treba za celotno zahtevo za registracijo šteti, da je prijavitelj ni vložil v dobri veri, če je – in v delu, v katerem je – ta nameraval uporabljati znamko za nekatere navedene proizvode ali storitve, za druge pa ne.(22) Glede na nekdanjo prakso, ko so se zahteve za registracijo znamk vlagale za celotne razrede proizvodov in storitev,(23) ki jih prijavitelji pogosto sploh niso mogli, kaj šele hoteli, v celoti zajeti, je to vprašanje zelo sporno.
57. Argument za to, da se lahko zahteva za registracijo znamke, ki delno ni bila vložena v dobri veri, razdeli, je člen 52(3) Uredbe o znamki, ki omogoča, da se znamka Unije razglasi za nično le za nekatero blago ali storitve, za katere je registrirana.(24)
58. Drugače kot pri drugih razlogih za ničnost pa slaba vera ne izhaja iz znamke, temveč iz okoliščin ob vložitvi zahteve za njeno registracijo.(25) Če ima znamka pomanjkljivosti, si je zelo lahko predstavljati, da se te nanašajo samo na nekatere proizvode ali storitve, njeni uporabi za druge proizvode ali storitve pa ne nasprotujejo. Nasprotno pa je precej težje šteti, da je bila zahteva za priznanje ekskluzivne pravice za označevanje določenih proizvodov ali storitev z določenim znakom vložena v dobri veri, če se enaka pravica v slabi veri zahteva tudi za druge proizvode ali storitve.
59. Poleg tega bi se z razdelitvijo zahtev za registracijo na del, ki ni bil vložen v dobri veri, in del, ki je bil vložen v dobri veri, spodbudilo prijavitelje, naj vlagajo zahteve za registracijo znamk za več proizvodov in storitev, kot je to upravičeno na podlagi dejanskega namena uporabe. Ob odkritju slabe vere se ne bi bilo treba bati sankcij za znamko, ki se dejansko uporablja. Navedbe J. N. Estebana na obravnavi potrjujejo to tveganje: trdi namreč, da je vložil zahtevo za registracijo svoje znamke za razreda 25 in 35 samo zato, ker s tem niso nastali dodatni stroški. Če bi vedel, da je zaradi zahteve za registracijo za ta razreda, ki ni bila vložena v dobri veri, hkrati nična njegova zahteva za registracijo za razred 39, tega zagotovo ne bi storil.
60. Vendar pa v obravnavanem postopku še nikakor ni treba dokončno ugotoviti, ali je v vsakem primeru mogoče ali celo obvezno razdeliti zahtevo za registracijo na del, ki je bil vložen v slabi veri, in del, ki je bil vložen v dobri veri. Okoliščina, da je bila zahteva za registracijo znamke prvotno vložena za proizvode in storitve, za katere je prijavitelj vedel ali bi moral vedeti, da so obstajale enake ali podobne znamke, je namreč lahko vsekakor pomemben indic za to, da je bila tudi zahteva za registracijo te znamke za druge proizvode ali storitve vložena v slabi veri.
61. Prijavitelj, J. N. Esteban, je najpozneje zaradi tega dodatnega vidika dolžan ovreči dvome glede tega, ali je zahtevo za registracijo vložil v dobri veri. Za tako ovrženje je odločilno, ali lahko prijavitelj dokaže, da z zahtevo za registracijo sledi razumljivemu in – vsaj na podlagi njegovega védenja – legitimnemu ekonomskemu cilju oziroma „poslovni logiki“(26).(27)
62. Vendar iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi bila taka poslovna logika zatrjevana ali presojana.
63. Ker torej v izpodbijani sodbi niso bili upoštevani vsi upoštevni dejavniki za morebiten obstoj slabe vere, jo je treba razveljaviti.
D. Tožba pred Splošnim sodiščem
64. V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
65. Splošno sodišče v obravnavanem primeru ni presodilo niti okoliščine, da je J. N. Esteban prvotno vložil zahtevo za registracijo sporne znamke za dva razreda proizvodov ali storitev, za katera velja varstvo znamke, katere imetnica je družba Koton, niti morebitnih navedb J. N. Estebana o poslovni logiki njegove zahteve za registracijo. To je argument za to, da bi se zadeva vrnila v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi se dopolnila presoja dejanskega stanja.(28)
66. Po drugi strani ni sporno, da je bila vložena zahteva za registracijo za oba druga razreda, J. N. Esteban pa je zlasti na obravnavi pred Sodiščem pojasnil razloge za vložitev. Družba Koton sicer dvomi o resničnosti te obrazložitve. Vendar bi se morali ti dvomi samo poglobiti, če bi ti razlogi upravičevali vložitev zahteve za registracijo znamke. Ker pa je ne upravičujejo, gre samo za pravno opredelitev tega dejanskega stanja, za katero je pristojno Sodišče.(29)
67. Glede na zgoraj navedeno je preizkus obstoja slabe vere odločilno odvisen od tega, ali lahko J. N. Esteban ovrže dvome o tem, da je bila zahteva za registracijo vložena v dobri veri, s tem, da izkaže njeno poslovno logiko.
68. Te navedbe morajo izpolnjevati stroge zahteve. Dvome o tem, da je bila zahteva za registracijo vložena v dobri veri, namreč upravičuje že okoliščina, da prijavitelj ve ali bi mora vedeti, da drugi kot znamko uporabljajo enak ali podoben znak, pa čeprav za druge proizvode ali storitve. Zakaj bi se zavestno tvegalo, da bi potrošniki proizvode ali storitve povezovali z drugim ponudnikom?
69. Če se, kot je to storil J. N. Esteban, celo zavestno poskusi tak znak dodatno registrirati za proizvode ali storitve, za katere se drugim priznava varstvo znamke, ti dvomi postanejo še precej pomembnejši.
70. Poslovna logika, ki jo je navedel J. N. Esteban, ne zadostuje za ovrženje teh dvomov. V glavnem se sklicuje na to, da je nameraval ponujati določene storitve in v zvezi s tem uporabljati torbe, na katerih je že bila sporna znamka, ker je te torbe prejel od družbe Koton kot embalažo nekaterih proizvodov. Motivacija J. N. Estebana je bila torej zgolj udobnost. Nič pa ne kaže na legitimen interes za to, da bi vzel v zakup tveganje, da se bodo njegove storitve povezovale z družbo Koton, ali da bodo ovirane prihodnje dejavnosti družbe Koton.
71. Izhajati je treba torej iz tega, da je bila zahteva za registracijo sporne znamke vložena v slabi veri. Odločbo odbora za pritožbe je treba zato razveljaviti.
72. Predlog, ki ga je družba Koton vložila pred Splošnim sodiščem, naj Splošno sodišče EUIPO naloži, naj sporno znamko razglasi za nično, pa ni bil dopusten. Splošno sodišče in Sodišče nista pristojni, da bi EUIPO naložili odredbe. EUIPO je namreč tisti, ki mora v skladu s členom 65(6) Uredbe o znamki odločiti na podlagi izreka in obrazložitve sodbe sodišča Skupnosti.(30)
VI. Stroški
73. Člen 184(2) Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči o sporu, Sodišče odloči o stroških. Člen 138(1), ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ti stroški na podlagi člena 190(2) Poslovnika Splošnega sodišča vključujejo stroške, ki so bili za stranke v postopku pred odborom za pritožbe nujni.
74. V obravnavanem primeru J. N. Esteban ni uspel z nobenim od svojih predlogov.
75. EUIPO je s svojim predlogom v pritožbenem postopku sicer uspel, vendar je zaradi svojih spornih odločb in zato, ker je pred Splošnim sodiščem predlagal zavrnitev tožbe, prav tako odgovoren za to, da je bila pritožba sploh potrebna. Zato je vsekakor logično, da predlaga, naj se mu naložijo stroški.
76. Družba Koton s svojima predlogoma, naj Sodišče sporno znamko razglasi za nično ali to naloži EUIPO, sicer ni uspela, vendar je po vsebini zadeve uspela v celoti, ker je EUIPO vendarle dolžan odločiti na podlagi te sodbe.
77. Tako je treba J. N. Estebanu in EUIPO naložiti stroške družbe Koton, medtem ko vsak od njiju nosi svoje stroške.
VII. Predlog
78. Sodišču zato predlagam, naj odloči tako:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 30. novembra 2017, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO – Nadal Esteban (STYLO & KOTON) (T‑687/16, EU:T:2017:853), se razveljavi.
2. Pritožba družbe Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret se v preostalem zavrne.
3. Odločba drugega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino z dne 14. junija 2016 (zadeva R 1779/2015‑2) se razveljavi.
4. Tožba družbe Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret se v preostalem zavrne.
5. J. N. Esteban in EUIPO nosita svoje stroške in skupaj v enakih delih stroške, ki so nastali družbi Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret v postopkih pred odborom za pritožbe, Splošnim sodiščem in Sodiščem.