Začasna izdaja
SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)
z dne 10. aprila 2024(*)
„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022 – Člen 70(2) Uredbe (EU) št. 806/2014 – Napačna uporaba prava – Časovna omejitev učinkov sodbe“
V zadevi T‑411/22,
Dexia, prej Dexia Crédit Local, s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopata H. Gilliams in J.-M. Gollier, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo K.-P. Wojcik, J. Kerlin in C. De Falco, agenti, skupaj s H.-G. Kamannom, F. Louisom in P. Geyem, odvetniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropskega parlamenta, ki ga zastopajo J. Etienne, M. Menegatti in G. Bartram, agenti,
ter
Sveta Evropske unije, ki ga zastopajo E. d’Ursel, J. Haunold in A. Westerhof Löfflerová, agentke,
intervenienta,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),
v sestavi A. Kornezov, predsednik, G. De Baere, D. Petrlík (poročevalec), K. Kecsmár, sodniki, in S. Kingston, sodnica,
sodna tajnica: S. Jund, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 8. februarja 2024
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, Dexia – prej Dexia Crédit Local – s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa SRB/ES/2022/18 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 11. aprila 2022 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) za leto 2022 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v delu, v katerem se nanaša nanjo.
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je bila francoska kreditna institucija.
3 EOR je z izpodbijanim sklepom v skladu s členom 70(2) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1) določil predhodne prispevke v ESR (v nadaljevanju: predhodni prispevki) za leto 2022 (v nadaljevanju: prispevno obdobje 2022) institucij, za katere velja člen 2 v povezavi s členom 67(4) te uredbe (v nadaljevanju: institucije), med katerimi je tožeča stranka.
4 Organ za bonitetni nadzor in reševanje (ACPR, Francija) je kot nacionalni organ za reševanje v smislu člena 3(1), točka 3, Uredbe št. 806/2014 z odločbo o plačilu z dne 25. aprila 2022 tožeči stranki naložil plačilo njenega predhodnega prispevka za prispevno obdobje 2022, kot ga je določil EOR.
Izpodbijani sklep
5 Izpodbijani sklep vsebuje besedilo in tri priloge.
6 V besedilu izpodbijanega sklepa je opisan postopek za določitev predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022, ki velja za vse institucije.
7 V ta namen je EOR v oddelku 5 izpodbijanega sklepa najprej spomnil, da morajo ob koncu prvotnega obdobja osmih let od 1. januarja 2016 (v nadaljevanju: prvotno obdobje) finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, doseči ciljno raven (v nadaljevanju: končna ciljna raven) vsaj 1 % zneska kritih vlog (v nadaljevanju: krite vloge) vseh institucij z dovoljenjem v vseh državah članicah, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) (v nadaljevanju: sodelujoče države članice).
8 Dalje, EOR je v oddelku 5 izpodbijanega sklepa določil letno ciljno raven, navedeno v členu 4 Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/81 z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe št. 806/2014 v zvezi s predhodnimi prispevki v ESR (UL 2015, L 15, str. 1) za prispevno obdobje 2022 (v nadaljevanju: letna ciljna raven). V zvezi s tem je EOR pojasnil, da je upošteval elemente iz člena 3 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/747 z dne 17. decembra 2015 o dopolnitvi Uredbe št. 806/2014 v zvezi z določitvijo meril za izračun predhodnih prispevkov ter okoliščinami in pogoji, v katerih se plačilo izrednih naknadnih prispevkov lahko deloma ali v celoti odloži (UL 2017, L 113, str. 2).
9 Poleg tega je EOR pojasnil, da je letno ciljno raven določil na osmino 1,6 % zneska kritih vlog vseh institucij v letu 2021, kot je bil pridobljen iz podatkov, ki so jih zagotovili sistemi jamstva za vloge v skladu s členom 16 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja (UL 2015, L 11, str. 44).
10 EOR je v oddelku 6 izpodbijanega sklepa opisal metodologijo za izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022.
11 EOR je v oddelku 6 izpodbijanega sklepa pojasnil tudi, da morajo institucije, razen tistih, ki plačujejo pavšalni prispevek glede na svoje posebne značilnosti, plačati predhodni prispevek, prilagojen njihovemu profilu tveganja, ki ga je določil na podlagi naslednjih glavnih faz.
12 V prvi fazi je EOR v skladu s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014 izračunal osnovni letni prispevek vsake institucije, ki je sorazmeren z zneskom obveznosti zadevne institucije, brez kapitala in kritih vlog (v nadaljevanju: neto obveznosti), glede na neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic. V skladu s členom 5(1) Delegirane uredbe 2015/63 je EOR od neto obveznosti institucije odštel določene vrste obveznosti, ki jih je treba upoštevati za določitev tega prispevka.
13 EOR je v drugi fazi izračuna predhodnega prispevka v skladu s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (b), Uredbe št. 806/2014 osnovni letni prispevek prilagodil glede na profil tveganja zadevne institucije.
14 EOR je predhodni prispevek vsake institucije izračunal tako, da je letno ciljno raven razdelil med vse institucije na podlagi količnika, ki temelji na osnovnem letnem prispevku, prilagojenem glede na profil tveganja.
Predlogi strank
15 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– EOR naloži plačilo stroškov.
16 EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– podredno, v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa, ohrani učinke tega sklepa do njegove nadomestitve ali vsaj šest mesecev od datuma, ko bo sodba postala pravnomočna.
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
17 Evropski parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne v delu, v katerem temelji na ugovoru nezakonitosti Uredbe št. 806/2014, navedenem v četrtem in petem tožbenem razlogu;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
18 Svet Evropske unije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
19 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov, od katerih se:
– prvi nanaša na kršitev člena 69(2) in člena 70(2) Uredbe št. 806/2014;
– drugi nanaša na to, da sta bili z Delegirano uredbo 2015/63 kršeni načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja;
– tretji, podredno, nanaša na to, da sta bili z izpodbijanim sklepom kršeni načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja;
– četrti nanaša na ugovor nezakonitosti členov 5, 69 in 70 Uredbe št. 806/2014, ker naj bi bil člen 114 PDEU neustrezna pravna podlaga za te določbe;
– peti nanaša na ugovor nezakonitosti členov 69 in 70 Uredbe št. 806/2014 zaradi domnevne davčne narave predhodnih prispevkov, zaradi česar naj bi bil vprašljiv člen 114 PDEU kot pravna podlaga teh določb.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 69(2) in člena 70(2) Uredbe št. 806/2014
20 Prvi tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na dva očitka, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 69(2) Uredbe št. 806/2014, drugi pa na kršitev člena 70(2) te uredbe.
21 Najprej je treba preučiti drugi očitek.
22 Tožeča stranka s tem očitkom trdi, da je EOR s tem, da je letno ciljno raven določil na 14.253.573.821,46 EUR, ki ustreza osmini 1,6 % kritih vlog v letu 2021, obšel in torej kršil člen 70(2) Uredbe št. 806/2014, ki mu nalaga, da individualne predhodne prispevke izračuna tako, da predhodni prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni (v nadaljevanju: zgornja meja 12,5 %).
23 EOR primarno trdi, da se pravilo iz člena 70(2) Uredbe št. 806/2014, ki se nanaša na to, da se zgornja meja 12,5 % ne preseže, ne uporablja v prvotnem obdobju. Po njegovem mnenju ima pravilo iz člena 69(2) te uredbe, v skladu s katerim morajo biti predhodni prispevki časovno razporejeni kar se da enakomerno, dokler ni dosežena ciljna raven, prednost pred zahtevo, ki izhaja iz člena 70(2) navedene uredbe, saj prvo pravilo predstavlja lex specialis ratione temporis v primerjavi z drugo zahtevo, ki pa je samo lex generalis.
24 EOR podredno trdi – kot je med drugim pojasnil na obravnavi – da pravilo iz člena 70(2) Uredbe št. 806/2014, ki se nanaša na to, da se zgornja meja 12,5 % ne preseže, ni absolutno. Po njegovem mnenju je nemogoče uporabiti to pravilo hkrati z zahtevo, ki izhaja iz člena 69(1) te uredbe, v skladu s katero mora zagotoviti, da ESR do konca prvotnega obdobja doseže končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % kritih vlog. Ta nemožnost naj bi bila predvsem posledica dinamičnosti končne ciljne ravni v smislu, da naj bi se zadnjenavedena v prvotnem obdobju lahko povišala. Tako naj bi v primeru povečanja kritih vlog, ki bi povzročilo povišanje končne ciljne ravni, in v primeru, da bi EOR na začetku prvotnega obdobja podcenil znesek te ciljne ravni, dobesedna uporaba člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 EOR preprečila, da izvede kakršne koli poznejše prilagoditve finančnih sredstev, ki jih je treba zbrati v ESR za ublažitev te podcenitve. Za EOR pa naj bi bilo težko ali celo nemogoče natančno predvideti, kakšna bo končna ciljna raven, in sicer zaradi naključnih dogodkov, ki naj bi se lahko pojavili v prvotnem obdobju in bi vplivali na gibanje zneska kritih vlog. Glede na te okoliščine in ob upoštevanju cilja v splošnem interesu, ki se uresničuje z ESR – to je prispevati k finančni stabilnosti Evropske unije – naj bi moral EOR dati prednost cilju, da se ob koncu prvotnega obdobja doseže končna ciljna raven, tako da bi bilo treba zahtevo iz člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 zavrniti ali razlagati prožno.
25 EOR v zvezi s tem poleg tega trdi, da če bi se pravilo v zvezi s tem, da se zgornja meja 12,5 % ne preseže, ki je določeno v členu 70(2) Uredbe št. 806/2014, uporabljalo v prvotnem obdobju in če bi se uporabljalo ozko, ne bi mogel zagotoviti spoštovanja člena 69(2) navedene uredbe, ki zahteva, na eni strani, da se predhodni prispevki časovno razporedijo kar se da enakomerno, in, na drugi strani, da upošteva fazo poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij. Za razrešitev trenja med zadevnima določbama naj bi bilo med drugim treba zgornjo mejo 12,5 % razlagati tako, da je njen cilj zgolj nezavezujoče konkretizirati zahtevo, v skladu s katero morajo biti predhodni prispevki časovno razporejeni kar se da enakomerno.
26 Parlament in Svet menita, da se – v nasprotju s tem, kar EOR trdi primarno – zahteva iz člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 v zvezi s tem, da se zgornja meja 12,5 % ne preseže, uporablja v prvotnem obdobju. Vendar se pridružujeta stališču, ki ga je EOR zavzel podredno, v skladu s katerim ta zahteva ni absolutna ter jo je treba razlagati in uporabljati prožno ob upoštevanju glavnega cilja, v skladu s katerim mora ESR ob koncu prvotnega obdobja doseči končno ciljno raven.
27 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 določa, da morajo do konca prvotnega obdobja razpoložljiva finančna sredstva ESR doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.
28 V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 se v prvotnem obdobju predhodni prispevki časovno razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, navedena v točki 27 zgoraj, pri čemer pa se ustrezno upoštevata faza poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij.
29 Dalje, člen 70(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 določa, da „[EOR] vsako leto izračuna posamezne prispevke, da zagotovi, da prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % ciljne ravni“. V členu 70(2), četrti pododstavek, te uredbe je dodano, da „[c]elotni znesek posameznih prispevkov vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic […] v nobenem primeru letno ne presega 12,5 % ciljne ravni“.
30 Na prvem mestu, v zvezi s časovno uporabo zahteve po zgornji meji 12,5 %, ki je določena v členu 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014, je treba spomniti, da je Splošno sodišče že razsodilo, da se ta meja uporablja v prvotnem obdobju (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točke 68, 69 in 100).
31 To najprej izhaja iz jasnega besedila člena 69(2) Uredbe št. 806/2014, ki določa, da se „[v] prvotnem obdobju“ predhodni prispevki izračunajo „v skladu s členom 70“ te uredbe, pri čemer taka napotitev nedvoumno pomeni, da se vse zahteve iz zadnjenavedene določbe, vključno z zahtevo iz njenega odstavka 2, prvi in četrti pododstavek, uporabljajo v prvotnem obdobju.
32 Dalje, v členu 70(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 je natančneje določeno, da mora EOR spoštovati zahtevo po zgornji meji 12,5 % „vsako leto“, ne da bi njeno časovno uporabo kakor koli omejil na obdobje, ki sledi prvotnemu obdobju.
33 Prav tako v nobeni drugi določbi Uredbe št. 806/2014 ni navedeno, da se zahteva po zgornji meji 12,5 % ne uporablja v prvotnem obdobju ali da lahko EOR v tem obdobju od nje odstopi.
34 Nazadnje, razlago, da se navedena zahteva uporablja v prvotnem obdobju, potrjuje zgodovina nastanka Uredbe št. 806/2014.
35 Iz točke 4.3.2 obrazložitvenega memoranduma in člena 65(1) predloga Evropske komisije COM(2013) 520 final z dne 10. julija 2013, na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba št. 806/2014, je namreč razvidno, da je Komisija v zakonodajnem predlogu predlagala, naj prvotno obdobje za vzpostavitev ESR traja deset let.
36 Svet je v naslednjih fazah zakonodajnega postopka – kot je razvidno iz Medinstitucionalnega dokumenta z dne 27. marca 2014 (8078/1/14 REV 1), o katerem se je razpravljalo na obravnavi – predlagal, naj se predhodni prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, vsako leto omejijo navzgor na 10 % končne ciljne ravni. Ko pa sta se Parlament in Svet med zakonodajnim postopkom dogovorila o skrajšanju prvotnega obdobja na osem let, sta se hkrati odločila zgornjo mejo iz člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 povišati na 12,5 %.
37 Iz tega sledi – kot je sicer potrdil Svet v okviru tega postopka – da je zakonodajalec Unije povezal število let iz prvotnega obdobja in odstotek zgornje meje, določen v členu 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014.
38 Iz vsega navedenega je razvidno, da se v prvotnem obdobju uporablja zgornja meja 12,5 % iz člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014.
39 To je sicer EOR sam priznal v točki 106 Priloge III k izpodbijanemu sklepu, ki vsebuje njegovo oceno pripomb institucij, ki so sodelovale pri posvetovanju v zvezi s predhodnimi prispevki v ESR za leto 2022, pri čemer je pojasnil, da „[je] [z] uporabo koeficienta [ene osmine] skupnega zneska zadevnih vlog upošteva[l] zgornjo mejo 12,5 %“.
40 Na drugem mestu, v zvezi z vsebino zahteve po zgornji meji 12,5 % je treba spomniti, da mora EOR v skladu s členom 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 zagotoviti, da prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni, kot je določena v členu 69(1) Uredbe št. 806/2014.
41 V zvezi s tem je treba navesti – kot to potrjujejo pripravljalni dokumenti za Uredbo št. 806/2014 – da člen 69(1) te uredbe temelji na dinamičnem pristopu h končni ciljni ravni v smislu, da je treba to raven določiti glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja. Komisija je namreč v točki 4.3.2 obrazložitvenega memoranduma k svojemu predlogu COM(2013) 520 final z dne 10. julija 2013, na podlagi katerega je bila sprejeta navedena uredba, pojasnila, da bo končna ciljna raven ostala dinamična in da se bo v primeru razvoja bančnega sektorja povečala.
42 Nujnost upoštevanja gibanja zneska kritih vlog je poleg tega mogoče pojasniti s ciljem pobiranja predhodnih prispevkov, ki je, med drugim, v skladu z logiko zavarovanja zagotoviti, da finančni sektor EMR zagotavlja zadostna finančna sredstva, da bi zadnjenavedeni lahko izpolnjeval svoje funkcije, kot je to razvidno iz uvodne izjave 41 Uredbe št. 806/2014 (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113). V skladu z uvodno izjavo 12 te uredbe je cilj EMR, med drugim, povečati stabilnost institucij v sodelujočih državah članicah in preprečiti prelivanje morebitnih učinkov kriz v nesodelujoče države članice.
43 V zvezi s tem je iz točke 4.3.2 obrazložitvenega memoranduma k predlogu COM(2013) 520 final razvidno, da bolj kot se sčasoma povečuje velikost bančnega sektorja, bolj se morajo povečati finančna sredstva, ki jih je treba dati na voljo ESR. Na podlagi ocene te velikosti je tako mogoče določiti znesek finančnih sredstev, ki bi jih bilo treba zagotoviti ESR, da bi se ta v primeru krize, ki prizadene bančni sektor, lahko uporabil za financiranje instrumentov za reševanje in tako zagotovil njihovo učinkovito uporabo v skladu s členom 76(1) Uredbe št. 806/2014 v povezavi z uvodno izjavo 101 te uredbe.
44 V okviru člena 69(1) Uredbe št. 806/2014 pa se je zakonodajalec Unije odločil za pristop, v skladu s katerim je namen zneska kritih vlog oceniti velikost bančnega sektorja in tako izračunati finančna sredstva, ki jih je treba dati na voljo ESR. S tega vidika morebitno povečanje zneska kritih vlog med začetkom in koncem prvotnega obdobja odraža povečanje velikosti bančnega sektorja, kar pomeni povečanje finančnih sredstev, potrebnih za ESR, ob koncu tega obdobja.
45 Iz navedenega izhaja, da je treba znesek končne ciljne ravni, v zvezi s katerim se uporablja zgornja meja 12,5 %, določiti glede na znesek kritih vlog, kakršen bo ob koncu prvotnega obdobja, pri čemer se razume, da bo ta znesek lahko zanesljivo znan šele ob koncu tega obdobja.
46 Ker pa je na podlagi členov 69 in 70 Uredbe št. 806/2014 izračun predhodnih prispevkov letno opravilo, ki temelji na opredelitvi končne ciljne ravni, ki jo je treba doseči ob koncu prvotnega obdobja, in nato letne ciljne ravni, ki mora biti razdeljena med institucijami (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113), mora EOR za vsako prispevno obdobje kar najbolj natančno oceniti končno ciljno raven glede na podatke, ki so na voljo v času te ocene (v nadaljevanju: napovedana končna ciljna raven).
47 Iz tega izhaja, da je za uporabo zgornje meje 12,5 % odločilna napovedana končna ciljna raven.
48 Zato mora EOR, ko izračuna predhodne prispevke v danem prispevnem obdobju, v skladu s členom 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 zagotoviti, da znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presega 12,5 % napovedane končne ciljne ravni.
49 Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvami EOR, Parlamenta in Sveta, v skladu s katerimi bi bilo treba zahtevo po zgornji meji 12,5 % bodisi zavrniti bodisi razlagati „prožno“. EOR je v zvezi s tem v bistvu trdil, da bi bilo zanj nemogoče hkrati spoštovati navedeno zgornjo mejo in zahteve, ki izhajajo iz člena 69(1) in (2) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerimi, prvič, mora zagotoviti, da ESR doseže svojo končno ciljno raven vsaj 1 % kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja, in drugič, je treba predhodne prispevke časovno razporediti kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, pri čemer pa se ustrezno upoštevata faza poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij. EOR je iz tega med drugim sklepal – pri čemer sta ga podprla Parlament in Svet – da je treba člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 razlagati ob upoštevanju člena 69(2) te uredbe, v skladu s katerim je treba predhodne prispevke „časovno razporediti kar se da enakomerno“, kar po njihovem mnenju omogoča prožno razlago zahteve po zgornji meji 12,5 %.
50 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je smisel člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 nedvoumno razviden iz samega besedila te določbe.
51 Iz ustaljene sodne prakse pa je razvidno, da razlaga določbe prava Unije ob upoštevanju njenega konteksta in namena ne sme pripeljati do tega, da se jasnemu in natančnemu besedilu te določbe odvzame ves polni učinek, sicer bi ta določba bila contra legem in posledično nezdružljiva z zahtevami načela pravne varnosti. Če torej pomen določbe prava Unije nedvoumno izhaja iz njenega besedila, Sodišče Unije ne more odstopiti od te razlage (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 2023, Mensing, C‑180/22, EU:C:2023:565, točka 34 in navedena sodna praksa, in z dne 16. junija 2021, Lucaccioni/Komisija, T‑316/19, EU:T:2021:367, točka 118 in navedena sodna praksa).
52 To še toliko bolj velja za člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014, ker je besedilo te določbe zavezujoče, kot dokazuje uporaba izrazov „ne presegajo 12,5 % ciljne ravni“ (prvi pododstavek) in „[c]elotni znesek […] prispevkov v nobenem primeru letno ne presega 12,5 % ciljne ravni“ (četrti pododstavek). Poleg tega navedena določba določa najvišjo zgornjo mejo v višini natanko 12,5 %, pri čemer jo ponovi dvakrat in brez kakršne koli izjeme, tako da je organ, pristojen za izračun predhodnih prispevkov, ne more spremeniti ali prilagoditi.
53 V teh okoliščinah ni mogoče trditi, da je mogoče člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 ob upoštevanju zahteve iz člena 69(1) navedene uredbe razlagati tako, da se lahko zgornja meja 12,5 % ne uporabi ali da je zgolj okvirna, tako da je EOR lahko od nje odstopal z namenom, da bi dosegel končno ciljno raven.
54 Prav tako na podlagi člena 69(2) Uredbe št. 806/2014, ki med drugim določa, da je treba predhodne prispevke časovno razporediti kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, zgornje meje 12,5 % iz člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, te uredbe ni mogoče razlagati tako, da je nezavezujoča ali zgolj okvirna. Namreč, poleg dejstva, da bi bila taka razlaga v nasprotju z jasnim in natančnim besedilom člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, navedene uredbe, je, na eni strani, treba poudariti, da je zakonodajalec Unije s tem, da je v členu 69(2) te uredbe izrecno določil, da morajo biti predhodni prispevki „izračunani v skladu s členom 70“, sam predvidel hkratno uporabo tako zgornje meje 12,5 % kot zahteve, da se navedeni predhodni prispevki časovno razporedijo kar se da enakomerno. Na drugi strani, namen člena 69(2) Uredbe št. 806/2014 je časovno in kar se da enakomerno razporediti finančno breme za institucije s ciljem izognitve znatnega spreminjanja tega bremena iz enega leta v drugo ter tako upoštevati fazo poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj teh institucij. Namen člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, te uredbe pa je za vsako leto posebej določiti zgornjo mejo zneska prispevkov, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic. Iz tega sledi, da člen 69(2) in člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 uresničujeta različne, čeprav dopolnjujoče se cilje. Zato je treba trditev, da člen 69(2) te uredbe zahteva „prožno“ razlago zahteve po zgornji meji 12,5 % iz člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, navedene uredbe, zavrniti.
55 Ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker – v nasprotju s tem, kar trdi EOR – ni nemogoče uskladiti zahtev, navedenih v točki 49 zgoraj.
56 Res je, da zaradi trajanja prvotnega obdobja in tveganja nastanka nepredvidljivih dogodkov v tem obdobju ocena končne ciljne ravni temelji na analizi prihodnjega razvoja zneska kritih vlog, za katero so značilne negotovosti v zvezi s to oceno.
57 Vendar je upoštevanje takih negotovosti neločljivo povezano z nalogami, zaupanimi EOR. V zvezi s tem je treba spomniti, da je ta odgovoren za zagotavljanje učinkovitega in doslednega delovanja EMR v skladu s členom 7(1) Uredbe št. 806/2014. V ta namen mora EOR zagotoviti, da je ob koncu prvotnega obdobja dosežena končna ciljna raven, pri čemer se upošteva zgornja meja 12,5 %. V prihodnost usmerjena narava njegove ocene končne ciljne ravni pomeni, da mora dovolj previdno oceniti gibanje zneska kritih vlog v celotnem prvotnem obdobju, da bi imel dovolj sredstev za uskladitev spoštovanja zgornje meje 12,5 % z zahtevami, navedenimi v točki 49 zgoraj.
58 To velja še toliko bolj, ker mora v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 končna ciljna raven do konca prvotnega obdobja doseči „vsaj“ 1 % kritih vlog. Ta določba torej EOR ne zavezuje, da zagotovi, da ta ciljna raven ustreza natanko 1 % zneska kritih vlog, temveč mu omogoča, da na podlagi konservativnih napovedi oceni gibanje zneska kritih vlog tako, da je navedena ciljna raven dosežena, pri čemer je upoštevana zgornja meja 12,5 %.
59 Poleg tega je treba navesti, da je Komisija pri pripravi Delegirane uredbe 2017/747 predvidela tudi hkratno uporabo zgornje meje 12,5 % in zahtev, ki izhajajo iz člena 69(1) in (2) Uredbe št. 806/2014, na katere je bilo opozorjeno v točki 49 zgoraj. Delegirana uredba 2017/747, katere namen je v skladu z njenim členom 1, točka 1, med drugim določiti merila za časovno razporeditev prispevkov v ESR v skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014, namreč v členu 3(4) določa, da je lahko v katerem koli danem obdobju za plačilo prispevkov raven letnih prispevkov precej nižja od povprečnih letnih prispevkov, „izračunanih v skladu s členoma 69(1) in 70(2) Uredbe […] št. 806/2014“, samo če odbor potrdi, da je na podlagi konservativnih napovedi končno ciljno raven mogoče doseči ob koncu prvotnega obdobja.
60 Na tretjem mestu je zato treba preučiti, ali je EOR v izpodbijanem sklepu spoštoval zahtevo po zgornji meji 12,5 %, kot je določena v členu 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014.
61 V zvezi s tem je najprej iz točk 45 in 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je EOR napovedano končno ciljno raven ocenil na znesek 79.987.450.580 EUR.
62 Tako je moral EOR, ko je izračunal predhodne prispevke za prispevno obdobje 2022, v skladu s členom 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 in na podlagi lastne ocene končne ciljne ravni zagotoviti, da znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presega zneska 9.998.431.322,50 EUR.
63 Kot je razvidno iz točke 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa v povezavi s točko 124 Priloge III k temu sklepu in stolpcem „Končni znesek, priglašen za leto 2022 (iii)“ preglednice na prvi strani Priloge II k navedenemu sklepu, pa je EOR letno ciljno raven za prispevno obdobje 2022 določil na znesek 14.253.573.821,46 EUR, pri čemer je bil ta znesek zmanjšan na 13.675.366.302,18 EUR, zlasti po odbitkih na podlagi člena 8(2) Izvedbene uredbe 2015/81.
64 Zato je treba ugotoviti – kot je EOR sicer priznal na obravnavi – da je bil z izpodbijanim sklepom znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, določen na znesek, ki presega zgornjo mejo 12,5 % napovedane končne ciljne ravni.
65 Iz tega sledi, da je EOR kršil člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 in da je treba torej drugi očitek prvega tožbenega razloga sprejeti.
66 Ta napačna uporaba prava sama po sebi zadostuje za utemeljitev razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.
67 Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preučiti prvi očitek, naveden v utemeljitev prvega tožbenega razloga ali drugih tožbenih razlogov.
Časovna omejitev učinkov sodbe
68 EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa učinke tega sklepa ohrani do njegove nadomestitve ali vsaj šest mesecev od datuma pravnomočnosti sodbe, saj bi imela taka razglasitev ničnosti resne posledice za finančno stabilnost v bančni uniji.
69 Tožeča stranka je trdila, da Splošnemu sodišču prepušča presojo, kar zadeva morebitno časovno prilagoditev učinkov razglasitve ničnosti.
70 V skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU lahko sodišče Unije, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, ki je bil razglašen za ničen, ki jih je treba šteti za dokončne. Sodišče Unije za izvrševanje pooblastila, ki mu ga daje ta člen, upošteva spoštovanje načela pravne varnosti in drugih javnih ali zasebnih interesov (glej sodbo z dne 25. februarja 2021, Komisija/Švedska, C‑389/19 P, EU:C:2021:131, točka 72 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 122).
71 Tako se je člen 264, drugi odstavek, PDEU razlagal zlasti tako, da se zaradi pravne varnosti, pa tudi, da se prepreči prekinitev ali nazadovanje pri izvajanju politik, ki jih vodi ali podpira Unija, za razumno obdobje ohranijo učinki akta, razglašenega za ničnega (glej sodbo z dne 27. januarja 2021, Poljska/Komisija, T‑699/17, EU:T:2021:44, točka 61 in navedena sodna praksa).
72 Čeprav je bil v obravnavani zadevi pri sprejetju izpodbijanega sklepa kršen člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014, tako da je v tem sklepu znesek predhodnega prispevka tožeče stranke lahko bil določen previsoko, pa Splošno sodišče v tem postopku ni pozvano, naj ugotovi napako, ki bi vplivala na samo obveznost tožeče stranke, da plača predhodni prispevek za prispevno obdobje 2022.
73 V teh okoliščinah in tako, kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 177), bi razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ne da bi bila določena ohranitev njegovih učinkov, lahko ogrozila izvajanje Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190), Uredbe št. 806/2014 in Delegirane uredbe 2015/63, ki so bistveni del bančne unije, ki prispeva k stabilnosti euroobmočja in finančni stabilnosti Unije kot celote. Če bi EOR moral s takojšnjim učinkom vrniti znesek predhodnega prispevka tožeče stranke in zneske predhodnih prispevkov drugih institucij, kot so tiste, ki so vložile podobno tožbo z navedbo enakega tožbenega razloga, kot je ta, ki je bil sprejet v tej tožbi, medtem ko za te institucije načeloma še naprej velja obveznost plačila predhodnih prispevkov, bi namreč tako vračilo pomenilo tveganje, da ESR ostane brez finančnih sredstev, ki bi se lahko izkazala za potrebna za zagotovitev stabilnosti euroobmočja in finančne stabilnosti Unije.
74 Zato bi zavrnitev predloga za ohranitev učinkov izpodbijanega sklepa lahko ogrozila cilj finančne stabilnosti in cilj vzpostavitve ekonomske in monetarne unije, katere valuta je euro, kot je določeno v členu 3(4) PEU.
75 V teh okoliščinah je treba ohraniti učinke izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, dokler EOR ne sprejme potrebnih ukrepov za izvršitev te sodbe, in to v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva, ko ta sodba postane pravnomočna.
Stroški
76 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EOR ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.
77 V skladu s členom 138(1) Poslovnika Parlament in Svet nosita svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Sklep SRB/ES/2022/18 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 11. aprila 2022 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) za leto 2022 se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbo Dexia.
2. Učinki sklepa SRB/ES/2022/18 se v delu, ki se nanaša na družbo Dexia, ohranijo, dokler EOR ne sprejme potrebnih ukrepov za izvršitev te sodbe, in to v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva, ko ta sodba postane pravnomočna.
3. EOR poleg svojih stroškov nosi stroške, ki so nastali družbi Dexia.
4. Evropski parlament in Svet Evropske unije nosita svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. aprila 2024.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Izpodbijani sklep
Predlogi strank
Pravo
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 69(2) in člena 70(2) Uredbe št. 806/2014
Časovna omejitev učinkov sodbe
Stroški