SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GERARDA HOGANA,
predstavljeni 16. septembra 2021(1)
Zadeva C‑251/20
Gtflix Tv
proti
DR
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba št. 1215/2012 – Objava komentarjev, žaljivih za pravno osebo, na internetu – Pravna sredstva za popravek podatkov, izbris vsebine in povračilo povzročene škode – Pristojnost za obravnavo pravnih sredstev za povračilo povzročene škode – Strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnosti“
I. Uvod
1. Od začetka veljavnosti Bruseljske konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb(2) ter njene poznejše nadomestitve z več različicami uredbe Bruselj(3) je namen tega celotnega korpusa „evropeiziranega“ mednarodnega zasebnega prava spodbujati predvidljivost in varnost pri dodeljevanju pristojnosti v civilnih zadevah sodiščem posameznih držav članic. Namen tega bruseljskega sistema je tudi, če je to mogoče, koncentrirati možna sodišča, pristojna za posamezno zadevo, v čim manjšem številu pravnih sistemov, in sicer na tista, ki so najtesneje povezana s tožbo.
2. O teh ciljih pa se je podvomilo z vrsto zadev, ki segajo vsaj do odločitve sodišča v zadevi Shevill(4) leta 1995. Težava je najbolj akutna, kadar tožeča stranka zahteva odškodnino za nepogodbeno odgovornost v zvezi z obrekovanjem ali drugo podobno vrsto objave, če se zatrjuje, da je bila s protipravnim dejanjem škoda povzročena v več različnih jurisdikcijah. V takih okoliščinah se zdi nemogoče najti pravilo, ki bi na eni strani zadovoljivo obravnavalo ta potencialno nasprotujoča si cilja varnosti, predvidljivosti in bližine, na drugi pa preprečilo veliko število možnih pristojnih sodišč. Te težave še stopnjuje tehnološki napredek v sodobnem svetu, če so bili domnevno obrekljivi ali kako drugače protipravni komentarji objavljeni na internetu.
3. To je splošno pravno ozadje zapletenih vprašanj o pristojnosti, ki se postavljajo s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.
4. Predlog je bil podan v okviru spora med družbo Gtflix Tv, podjetjem za zabavo za odrasle s sedežem v Češki republiki, in DR, režiserjem, producentom in distributerjem pornografskih filmov s stalnim prebivališčem na Madžarskem, v zvezi z odškodnino za izjave, ki domnevno pomenijo očrnitev in ki jih je DR podal na več spletnih mestih in forumih. Pred preučitvijo dejanskega stanja ali vsebinskih pravnih vprašanj pa je treba najprej opredeliti upoštevni pravni okvir.
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
5. Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine, podpisana 20. marca 1883, revidirana v Stockholmu 14. julija 1967 in spremenjena 28. septembra 1979 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 828, št. 11851, str. 305). Ta konvencija se nanaša na industrijsko lastnino v širšem pomenu besede ter zajema patente, znamke, industrijske vzorce ali modele, uporabne modele, storitvene znamke, trgovska imena, geografske označbe in zatiranje nelojalne konkurence.
6. 10.bis člen tega sporazuma določa:
„(1) Države unije se zavezujejo, da bodo zagotovile pripadnikom unije učinkovito varstvo pred nelojalno konkurenco.
(2) Dejanje nelojalne konkurence je sleherno konkurenčno dejanje, ki nasprotuje poštenim običajem v industriji ali trgovini.
(3) Prepovedati je treba zlasti:
1. sleherno dejanje, ki utegne s svojo naravo ustvariti zmedo s katerimkoli sredstvom, podjetjem, proizvodi ali industrijsko oziroma trgovsko dejavnostjo konkurenta;
2. krive pripombe v trgovskem poslovanju, ki so takšne, da diskreditirajo podjetje, proizvode ali industrijsko oziroma trgovsko dejavnost konkurenta;
3. označbe ali navedbe, katerih uporaba v trgovini utegne spraviti javnost v zmoto glede izvora, načina proizvodnje, lastnosti, primernosti za uporabo ali količine blaga.“
B. Pravo Unije
1. Uredba št. 1215/2012
7. V uvodnih izjavah od 13 do 16 in 21 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:
„(13) Med postopki, za katere se uporablja ta uredba, in ozemljem držav članic mora biti povezava. Zato bi se morala skupna pravila o pristojnosti praviloma uporabljati, če ima toženec stalno prebivališče v eni od držav članic.
(14) Za toženca, ki nima stalnega prebivališča v eni od držav članic, praviloma veljajo nacionalna pravila o pristojnosti, ki se uporabljajo na ozemlju države članice sodišča, ki je začelo postopek.
Da bi zagotovili varstvo potrošnikov in zaposlenih, zaščitili pristojnost sodišč držav članic v situacijah, ko imajo izključno pristojnost, in spoštovali avtonomnost strank, pa bi morala določena pravila o pristojnosti iz te uredbe veljati ne glede na to, kje ima toženec stalno prebivališče.
(15) Pravila o pristojnosti bi morala biti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem bi morala taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti, je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.
(16) Poleg stalnega prebivališča toženca bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. To je pomembno zlasti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.
[…]
(21) V interesu usklajenega delovanja pravosodja je treba čim bolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v različnih državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. Obstajati bi moral jasen in učinkovit mehanizem za reševanje primerov litispendence in sorodnih pravd ter za preprečevanje problemov, ki izhajajo iz razlik med državami članicami v zvezi z določitvijo trenutka, ko se šteje, da postopek teče. Za namene te uredbe bi bilo treba ta trenutek opredeliti kot avtonomen koncept.“
8. Pravila o pristojnosti so navedena v poglavju II navedene uredbe, ki zajema člene od 4 do 34.
9. Člen 4(1) Uredbe št. 1215/2012, ki spada v oddelek 1 poglavja II, naslovljen „Splošne določbe“, določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
10. Člen 5(1) te uredbe, ki je v oddelku 1, določa:
„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 tega poglavja.“
11. Besedilo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 je enako besedilu člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42), ki je bila razveljavljena z Uredbo št. 1215/2012, in ustreza besedilu člena 5, točka 3, Bruseljske konvencije. Ta določba, ki je v oddelku 2, naslovljenem „Posebna pristojnost“, poglavja II Uredbe št. 1215/2012, določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
[…]
2. v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka;“.
12. Člen 30 Uredbe št. 1215/2012 določa:
„1. Če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekinejo postopek.
2. Če teče pravda pred sodiščem, ki je prvo začelo postopek, na prvi stopnji, se lahko vsa druga sodišča na zahtevo ene od strank izrečejo za nepristojna, če je sodišče, ki je prvo začelo postopek, pristojno za odločanje v zadevnih pravdah in če pravo tega sodišča dovoljuje njihovo združitev.
3. Za namene tega člena se šteje, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.“
2. Uredba (ES) št. 864/2007
13. V uvodni izjavi 7 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II),(5) je navedeno:
„(7) Vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe bi morale biti skladne z Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (,Bruselj I‘)(6) in instrumenti o pravu, ki se uporablja za pogodbene obveznosti.“
14. Člen 4 te uredbe, naslovljen „Splošno pravilo“, določa:
„1. Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice.
2. Vendar kadar imata oseba, za katero se zatrjuje, da je odgovorna, in oseba, ki je utrpela škodo, ob nastanku škode običajno prebivališče v isti državi, se uporablja pravo te države.
3. Kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavkov 1 ali 2, se uporablja pravo te druge države. Očitno tesnejša zveza z drugo državo bi lahko temeljila zlasti na že obstoječih razmerjih med strankama, kot je na primer pogodba, ki je tesno povezana z obravnavanim škodnim dejanjem.“
15. Člen 6(1) in (2) te uredbe, naslovljen „Nelojalna konkurenca in akti, ki omejujejo svobodno konkurenco“, določa:
„1. Pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi nelojalne konkurence, je pravo države, v kateri je konkurenca ali skupni interes potrošnikov prizadet ali bi bil lahko prizadet.
2. Kadar dejanje nelojalne konkurence prizadene izključno interes posebnega konkurenta, se uporablja člen 4.
[…]“
C. Francosko pravo
16. V francoskem pravu se nelojalna konkurenca nanaša na vsako dejanje, ki zajema prekomerno uporabo svobode gospodarske pobude s postopki, ki so v nasprotju s predpisi in običaji ter povzročajo škodo. Med priznanimi oblikami nelojalne konkurence je tudi dejanje očrnitve, ki v skladu s sodno prakso francoskega kasacijskega sodišča pomeni razkritje informacij, ki lahko diskreditirajo konkurenta.(7) Ta civilni delikt – ki se razlikuje od obrekovanja – urejajo francoski predpisi o civilni odgovornosti.
III. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in predlog za sprejetje predhodne odločbe
17. Gtflix Tv je družba s sedežem v Češki republiki, ki se ukvarja s produkcijo in distribucijo vsebin, evfemistično imenovanih televizijski programi za odrasle. DR je režiser, producent in distributer pornografskih filmov s stalnim prebivališčem na Madžarskem. Njegovi filmi se tržijo prek spletnih mest, ki gostujejo na Madžarskem in katerih lastnik je.
18. V skladu s trditvami naj bi DR na več spletnih mestih in forumih redno objavljal komentarje o družbi Gtflix Tv, ki pomenijo očrnitev. Družba Gtflix Tv je DR formalno pozvala, naj te komentarje odstrani. Ko DR tega ni storil, je družba Gtflix Tv proti njemu sprožila skrajšani postopek pri predsedniku Tribunal de Grande Instance, Lyon (okrožno sodišče v Lyonu, Francija). V tem postopku je družba Gtflix Tv predlagala, naj se DR odredi, naj:
– preneha z vsemi dejanji, ki pomenijo očrnitev družbe Gtflix Tv in njenega spletnega mesta, ter objavi pravno obvestilo v francoščini in angleščini na vseh zadevnih forumih, v nasprotnem primeru pa plača kazen;
– družbi Gtflix Tv omogoči objavo komentarja na forumih, ki jih upravlja DR;
– družbi Gtflix Tv plača simbolično odškodnino v višini 1 EUR za gospodarsko škodo in 1 EUR za nepremoženjsko škodo.
19. Tožena stranka je odgovorila tako, da je ugovarjala pristojnosti francoskih sodišč. Tribunal de grande instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu) je pritrdilo trditvi tožene stranke v zvezi s tem.
20. Družba Gtflix Tv se je na to odločitev pritožila pri Cour d’appel de Lyon (pritožbeno sodišče v Lyonu, Francija) ter predlagani začasni znesek odškodnin za gospodarsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v Franciji, zvišala na 10.000 EUR. Pritožbeno sodišče je s sodbo z dne 24. julija 2018 prav tako potrdilo nepristojnost francoskih sodišč.
21. Vlagateljica pravnega sredstva je nato vložila kasacijsko pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija). Pred tem sodiščem je družba Gtflix Tv izpodbijala sodbo Cour d’appel z dne 24. julija 2018, v kateri je bilo navedeno, da so namesto francoskih pristojna češka sodišča, ker je menila, da so sodišča države članice dejansko pristojna za obravnavanje zadev v zvezi s škodo, ki so jo na ozemlju te države članice povzročile spletne vsebine, že če so bile tam dostopne. Cour d’appel de Lyon (pritožbeno sodišče v Lyonu) naj bi z izključitvijo pristojnosti francoskih sodišč na podlagi tega, da ne zadostuje, da so komentarji, ki se štejejo za očrnitev, objavljeni na internetu, dostopni v jurisdikciji sodišča, ki odloča v sporu, temveč da morajo te vsebine vzbuditi tudi interes prebivalcev te države članice, kršilo člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.
22. Zdi se, da predložitveno sodišče meni, da je bilo v odločbi Cour d’appel de Lyon (višje sodišče v Lyonu) resnično napačno uporabljeno pravo, da pa francoska sodišča vseeno niso pristojna za odločanje o predlogu za popravek ali izbris komentarjev. Iz sodbe z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan (C‑194/16, EU:C:2017:766), je namreč razvidno, da predloga za popravek ali izbris podatkov ni mogoče vložiti pri sodiščih države članice zgolj zato, ker so ti podatki dostopni iz te države članice. To razlogovanje je bilo seveda vsebovano v sodbi, izdani v okviru obrekovanja. Toda zdi se, da je mogoče razlogovanje v tej zadevi v delu, ki temelji na vseprisotnosti spornih podatkov, po analogiji uporabiti za zahtevke za odstranitev ali popravek trditev, ki verjetno pomenijo (domnevno) očrnitev.
23. Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko tožeča stranka v zvezi z odškodninskimi zahtevki, povezanimi z obstojem takšnega dejanja nelojalne konkurence, vloži tožbo pri sodiščih vsake države članice, na katere ozemlju je ali je bila na spletu objavljena vsebina dostopna, če si hkrati prizadeva za popravek podatkov, izbris vsebine in odškodnino za nepremoženjsko in gospodarsko škodo, ali pa mora odškodninski zahtevek vložiti pri sodišču, ki je pristojno za odreditev popravka podatkov in izbrisa komentarjev, ki pomenijo očrnitev.
24. Cour de cassation (kasacijsko sodišče) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba določbe člena 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 razlagati tako, da mora oseba, ki – ker meni, da so ji bile s spletnim razširjanjem izjav, ki pomenijo očrnitev, kršene pravice – želi doseči popravek podatkov in izbris vsebin ter hkrati povračilo nepremoženjske in gospodarske škode, ki sta zaradi tega nastali, v skladu s sodbo [z dne 25. oktobra 2011,] eDate Advertising [in drugi (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točki 51 in 52)] pred sodišči vsake države članice, na katere ozemlju je ali je bila na spletu objavljena vsebina dostopna, zahteva odškodnino za škodo, povzročeno na ozemlju te države članice, ali pa mora na podlagi sodbe [z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan (C‑194/16-, EU:C:2017:766, točka 48,)] ta odškodninski zahtevek vložiti pri sodišču, ki je pristojno za odreditev popravka podatkov in izbrisa komentarjev, ki pomenijo očrnitev?“
IV. Analiza
25. Najprej je treba poudariti, da zgolj dejstvo, da je več vrst zahtevkov predloženih v skupnem predlogu, ne vpliva na pravila glede pristojnosti, ki se uporabljajo za vsakega od teh zahtevkov, saj se lahko predlog po potrebi razdeli.(8) Poleg tega je treba poudariti, da čeprav je vlagateljica pravnega sredstva v postopku v glavni stvari podala več vrst zahtevkov, se vprašanje predložitvenega sodišča nanaša samo na določitev, katera sodišča se štejejo za pristojna za obravnavo odškodninske tožbe zaradi očrnitve.
26. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 z odstopanjem od člena 4 te uredbe, ki pristojnost za odločanje o sporu dodeljuje sodiščem države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, določa, da je v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.(9)
27. Ker ta člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 povzema besedilo in cilje člena 5(3) Uredbe št. 44/2001 ter celo pred tem člena 5(3) Bruseljske konvencije, je treba šteti, da razlaga, ki jo je Sodišče podalo v zvezi s tema določbama, velja tudi za člen 7, točka 2.(10)
28. V skladu z uveljavljeno analizo Sodišča pravilo o posebni pristojnosti iz člena 5(3) Bruseljske konvencije in člena 5(3) Uredbe št. 44/2001 temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, ki upravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela ekonomičnosti postopka.(11) V zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti je namreč sodišče kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, običajno res najprimernejše za odločanje, predvsem zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov.(12)
29. Vendar ta določba pomeni odstopanje od temeljnega načela, ki je zdaj določeno v členu 4 Uredbe št. 1215/2012, ki pristojnost dodeljuje sodiščem stalnega prebivališča tožene stranke, zato je treba člen 7, točka 2, razlagati ozko in se ne sme uporabiti razlaga, ki bi presegala okvire primerov, ki so izrecno določeni v tej uredbi.(13)
30. Kljub temu je treba pojem „kraj, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“(14) v skladu z enako dosledno sodno prakso Sodišča razlagati tako, da predvideva dva različna kraja, in sicer tistega, v katerem je nastala škoda, in kraj dogodka, ki jo je povzročil (imenovan tudi kraj vzročnega dogodka), pri čemer bi lahko glede na okoliščine verjetno oba zagotovila posebno koristne usmeritve v zvezi z dokazi in organizacijo postopka.(15) Zato je mogoče v zadevi, v kateri se te navezne okoliščine nanašajo na različna kraja, toženo stranko tožiti na sodišču enega od teh krajev po izbiri tožeče stranke.(16)
31. V obravnavani zadevi se predloženo vprašanje nanaša le na določitev kraja nastanka škode.
32. Glede tega je Sodišče natančno presodilo, da je ta navezna okoliščina kraj, v katerem ima škodni dogodek škodljive učinke, to pomeni kraj, v katerem se škoda, povzročena zaradi proizvoda z napako, dejansko pokaže.(17) Vendar se kraj lahko razlikuje glede na natančno naravo domnevno kršene pravice.(18) Najmanjša podrobnost lahko pomeni razliko.
33. Na primer, Sodišče je v bistvu ugotovilo, da so v primeru goljufije v zvezi z vrednostjo finančnih certifikatov, ki so kot dematerializirana sredstva obvezno deponirana na posebnem bančnem računu, imenovanem „račun vrednostnih papirjev“, glede na to, kje je škoda nastala, pristojna sodišča v kraju stalnega prebivališča tožeče stranke, če je ta bančni račun odprt pri banki, ki ima sedež na območju jurisdikcije teh sodišč.(19) Vendar je Sodišče menilo, da se ta rešitev ne uporablja, če tožeča stranka uveljavlja finančno škodo zaradi naložbenih odločitev, sprejetih glede na informacije, ki so na svetovni ravni lahko dostopne, če za družbo, ki je izdala zadevne finančne instrumente, v državi članici, v kateri ima sedež banka ali naložbeno podjetje, v katere oziroma katerega registru je vpisan račun, ni veljala nobena zakonska obveznost razkritja.(20)
34. V zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi časopisnega članka, razširjanega v več državah članicah, je Sodišče v sodbi Shevill razsodilo, da lahko oškodovanec zoper urednika vloži odškodninsko tožbo bodisi pri sodiščih države, v kateri ima urednik objavljene obrekljive vsebine sedež, ki lahko odredijo povračilo celotne škode, nastale z obrekovanjem, bodisi pri sodiščih vsake države pogodbenice, v kateri je bila vsebina objavljena in se oškodovanec sklicuje na napad na svoj ugled, ki lahko odredijo zgolj povračilo škode, storjene v državi sodišča, ki odloča.(21) To zadnjenavedeno pravilo glede pristojnosti zlasti njegovi kritiki včasih opisujejo kot določitev načela razdelitve pristojnosti, ki se lahko iz praktičnih razlogov poimenuje „mozaični pristop“ k pristojnosti.(22)
35. Pozneje je moralo Sodišče v zadevi eDate obravnavati vprašanje mednarodne spletne vsebine, ki pomeni obrekovanje. V zvezi s tem je odločilo, da so ti položaji drugačni od položajev zunaj spleta, na eni strani, zaradi možne vseprisotnosti vsake spletne vsebine ter, na drugi strani, težav z gotovo in točno opredelitvijo obsega te distribucije in s tem z oceno škode, ki je bila povzročena samo v eni državi članici.(23) Sodišče je v skladu s tem odločilo, da če spletno mesto, na katerem gostuje sporna vsebina, ni sprejelo omejevalnih ukrepov, mora imeti pristojnost za ugotavljanje utemeljenosti odškodninskega zahtevka za celotno škodo sodišče kraja, v katerem je središče interesov domnevnega oškodovanca, ker je to kraj, kjer je mogoče najbolje presojati vpliv spletne vsebine na osebnostne pravice posameznika.(24) Sodišče je menilo, da ta kraj na splošno, vendar ne nujno, ustreza običajnemu prebivališču domnevnega oškodovanca. Vendar je lahko središče interesov osebe tudi v državi članici, kjer običajno ne prebiva, če je na podlagi drugih indicev, kot je opravljanje poklicne dejavnosti, mogoče ugotoviti obstoj posebno tesne povezave s to državo.(25)
36. Poleg te navezne okoliščine je Sodišče v točki 51 sodbe eDate presodilo, da lahko oseba, ki uveljavlja kršitev, vloži tožbo pri sodiščih vsake države članice, na katere ozemlju je oziroma je bila dostopna vsebina, objavljena na spletu. Ta sodišča so pristojna za odločanje zgolj glede škode, storjene na ozemlju države članice sodišča, ki odloča.(26)
37. Na podlagi te sodbe lahko torej oseba, ki meni, da je žrtev kršitve osebnostnih pravic zaradi obrekovanja na internetu, vloži tožbo v treh krajih, v katerih so zadevna nacionalna sodišča pristojna za celotno škodo, in sicer v kraju prebivališča tožene stranke, v kraju vzročnega dogodka – to je kraj, v katerem je bila eksplicitno ali implicitno sprejeta odločitev o razširjanju zadevnega sporočila –(27) in v kraju, kjer ima tožeča stranka središče svojih interesov. Ta oseba ima tudi možnost, da vloži tožbo v več krajih, to je v različnih državah članicah, v katerih je ali je bila zadevna objava dostopna, ampak v katerih so ustrezna nacionalna sodišča pristojna samo za odločanje o škodi, ki je nastala na ozemlju zadevne države članice.
38. V naslednjih treh zadevah je bila možnost vložitve tožbe pri sodiščih posameznih držav članic, na katerih ozemlju je ali je bila vsebina, objavljena na spletu, dostopna, ponovno navedena in uporabljena za kršitve avtorskih pravic na spletu z obrazložitvijo, da so po eni strani najprimernejša za presojo, ali je bila ta pravica dejansko kršena, in po drugi strani za opredelitev narave škode: Pinckney,(28) Hejduk(29) in Hi Hotel HCF(30). Sodišče je zlasti v sodbi Hejduk to analizo potrdilo, čeprav v zadnjenavedenem primeru ni sprejelo mnenja generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna, ki je menil, da bi tako načelo povzročilo pravno negotovost za obe stranki.(31) Sodišče je v vsaki od teh zadev svoje stališče utemeljilo s tem, da se pri zaščiti avtorskih pravic običajno uporablja načelo teritorialnosti, to je, da so v skladu s pravom držav članic dejansko sankcionirane samo kršitve avtorskih pravic, storjene na njihovem ozemlju.(32)
39. Nazadnje, v zadevi Bolagsupplysningen in Ilsjan je bilo Sodišče v okviru prvega vprašanja pozvano, naj ugotovi, ali se analiza iz sodbe eDate uporablja za pravno osebo, ki želi doseči popravek domnevno napačne vsebine, objavljene na spletnem mestu, in izbris z njo povezanih komentarjev na forumu za razprave tega spletnega mesta, pa tudi nadomestilo škode, ki naj bi jo utrpela.
40. V tem primeru je Sodišče v zvezi z zahtevo po popravku in izbrisu odločilo, da se pravilo glede pristojnosti za ugotavljanje celotne povzročene škode, glede katerega je bilo v sodbi eDate odločeno v prid sodišč v državi članici, v kateri je središče interesov oškodovanca, uporablja tudi za pravne osebe, ne glede na to, ali je narava zadevne vsebine takšna, da povzroča premoženjsko ali nepremoženjsko škodo.(33) Po navedbah Sodišča mora v tem primeru središče interesov podjetja pomeniti kraj, v katerem je njegov poslovni ugled najbolj uveljavljen, in je treba torej to središče določiti na podlagi kraja, v katerem opravlja bistveni del svoje dejavnosti. Čeprav lahko v tem okviru središče interesov pravne osebe ustreza kraju njenega sedeža, če ta v državi članici tega sedeža opravlja vse ali bistveni del svojih dejavnosti in je njen tamkajšnji ugled zato večji kot v kateri koli drugi državi članici, pa zgolj lokacija tega sedeža pri taki analizi ni odločilno merilo.
41. Sodišče je v odgovor na drugo vprašanje, ki se je nanašalo na to, katera sodišča so pristojna za odločanje o predlogu za popravek ali izbris spletnih komentarjev, razsodilo, da takega predloga ni mogoče vložiti pri sodiščih vsake države članice, saj je ob upoštevanju „vseprisotnosti podatkov in vsebin, objavljenih na spletnem mestu, in načeloma splošne narave obsega njihovega razširjanja […] zahtevek za popravek prvih in izbris drugih enoten in nedeljiv“.(34) Sodišče je menilo, da bi bilo mogoče tak zahtevek vložiti le pri istih sodiščih, ki jim je bila dodeljena pristojnost za odločanje o zadevi v zvezi z nadomestilom celotne škode.
42. V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali ne bi bilo glede na razloge, s katerimi je Sodišče utemeljilo izključno pristojnost nekaterih sodišč v zvezi z izbrisom ali popravkom sporne vsebine, primerno priznati tudi izključno pristojnost teh istih sodišč v zvezi z odškodnino. S tem se implicitno postavlja vprašanje, ali Sodišče v sodbi z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan (C‑194/16, EU:C:2017:766), na ta način ni le zamejilo zgodnejše sodne prakse, temveč je nameravalo svojo prejšnjo sodno prakso tudi povsem spremeniti in opustiti mozaični pristop v zvezi z odškodninskimi zahtevki.(35)
43. Na začetku bi rad pojasnil, da po mojem mnenju člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 ne nasprotuje opustitvi mozaičnega pristopa niti ne zahteva, da se ta pristop ohrani. Kot sem pojasnil zgoraj, ta določba namreč zgolj potrjuje načelo pristojnosti sodišč v kraju, kjer škoda nastane, brez nadaljnjih natančnejših določil.
44. Drugič, na podlagi sodbe Bolagsupplysningen in Ilsjan težko pridem do zaključka o mozaičnem pristopu.(36) Čeprav je generalni pravobranilec M. Bobek izrecno predlagal Sodišču, naj pregleda svojo sodno prakso, je Sodišče v zvezi s prvim vprašanjem, v okviru katerega bi lahko obravnavalo vprašanje ohranitve mozaika pristojnosti glede odškodninskih zahtevkov, podalo razmeroma kratek odgovor, ki se nanaša samo na nacionalna sodišča, pristojna za obravnavo tožb za popravek ali izbris komentarjev.(37) Čeprav se je Sodišče pri utemeljevanju izključne pristojnosti nekaterih sodišč za odločanje o tožbah za popravek ali izbris spletne vsebine opiralo na enotno in nedeljivo naravo takih tožb, ta odgovor ne pomeni nujno, da je opustilo mozaični pristop v zvezi z odškodninskimi tožbami.
45. Če se na primer nacionalno sodišče na podlagi prava, ki se uporablja v državi članici tega sodišča, in zlasti ob upoštevanju narave in dostopnosti zadevne vsebine ter ugleda zadevne osebe v tej državi članici odloči, da tožeči stranki za škodo, ki jo je utrpela na ozemlju te države članice, ni treba dodeliti odškodnine, to ne izključuje možnosti, da bo sodišče v drugi državi članici na podlagi drugačnega prava in premislekov odločilo, da tej osebi dodeli odškodnino. Predstavljati si je mogoče okoliščine, v katerih tožeča stranka v državi članici A ne bi bila uspešna, ker je bilo zelo verjetno, da je do objave dostopalo malo ljudi v tej državi ali ker tožeča stranka v tej državi nima posebnega ugleda, ki bi ga bilo treba zaščititi, obenem pa bi bila uspešna v državi članici B, v kateri bi zadevno objavo morda prebralo več ljudi ali kjer bi imela tožeča stranka obsežnejši ugled, ki bi bil s tem dejansko okrnjen ali prizadet.
46. Ker je zakonodaja na področju obrekovanja ostaja v pristojnosti držav članic in ni bila harmonizirana, si je mogoče predstavljati tudi okoliščine, v katerih se lahko nekatere besede v državi članici C štejejo za obrekovanje, v državi članici D pa ne. Če bi se, nasprotno, o tožbah za popravek ali izbris iste spletne vsebine v več nacionalnih jurisdikcijah izdale sodbe, ki bi si nasprotovale, osebe, ki upravljajo spletno mesto, na katerem je in je bila dostopna zadevna vsebina, ne bi mogle hkrati upoštevati vseh teh odločitev.
47. Res je, da Sodišče v točki 31 sodbe Bolagsupplysningen in Ilsjan, v kateri govori o mozaičnem pristopu, kot precedens navaja samo sodbo Shevill. Vendar menim, da to ni pomembno, saj Sodišče ne navaja vedno vse svoje pretekle sodne prakse.(38)
48. V tem okviru je najverjetneje, da se je Sodišče v sodbi Bolagsupplysningen in Ilsjan namerno izognilo vprašanju, ali naj se mozaični pristop v odškodninskih zadevah ohrani ali ne.(39) Vendar to ne pomeni, da si vprašanje ustreznosti take rešitve ne zasluži obravnavanja.
49. Generalni pravobranilec M. Bobek je v svojih sklepnih predlogih v zadevi Bolagsupplysningen in Ilsjan menil, da ta pristop ne koristi ne interesom strank ne splošnemu interesu. V podporo temu stališču je navedel več argumentov za opustitev pristopa, od katerih so trije verjetno upoštevni za odškodninske zahtevke.
50. Prvič, ko je Sodišče rešitev iz sodbe Shevill razširilo na spletne vsebine, ni upoštevalo posebnosti interneta, in sicer, da vsaka vsebina, ki je objavljena na njem, postane vseprisotna.(40) V takem kontekstu bi uporaba mozaičnega pristopa pripeljala do množice pristojnih jurisdikcij, zato bi avtor vsebine težko predvidel, katero sodišče bo pristojno v spornem postopku.(41)
51. Drugič, načelo mozaične pristojnosti bi pomenilo tveganje za razdrobljenost tožb po sodiščih držav članic, ki bi bila pristojna samo za škodo, povzročeno na njihovem nacionalnem ozemlju. V praksi bi bilo take zahtevke težko usklajevati med seboj.(42)
52. Tretjič, s številnimi posebnimi podlagami pristojnosti obrekovane osebe ne bi bile bolje zaščitene, saj imajo vsekakor pravico tožiti avtorje obrekljive vsebine v jurisdikcijah, v katerih je središče njihovih interesov, kar je za njih najlažje. V tem okviru bi veliko število podlag lahko zgolj spodbujalo strategije sodnega nadlegovanja.(43)
53. Priznam, da imajo te trditve precejšnjo težo, zlasti glede na cilje, ki se uresničujejo z Uredbo št. 1215/2012. Prvič, v uvodni izjavi 21 te uredbe je navedeno, da je njen namen čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v različnih državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. Drugič, iz uvodne izjave 15 te uredbe izhaja, da bi morala pravila o pristojnosti zagotoviti pravno varnost. Tretjič, glede na uvodno izjavo 16, če obstajajo alternativne podlage pristojnosti poleg sodišča v kraju prebivališča tožene stranke, je to bodisi zato, ker je ta kraj tesneje povezan s tožbo, bodisi pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja.
54. V tem okviru bi se morda za utemeljitev opustitve mozaičnega pristopa lahko sklicevalo na dejstvo, da so se rešitve iz sodb Shevill in eDate nanašale na razlago Uredbe št. 44/2001, in ne Uredbe št. 1215/2012. V uvodni izjavi 16 drugonavedene, katere besedilo je drugačno od besedila uvodne izjave 12 prvonavedene, je zdaj res poudarjen pomen načela pravne varnosti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem, zaradi česar bi se lahko iz tega dodatka sklepalo, da je želel tudi zakonodajalec Unije spremeniti vidike prejšnje sodne prakse Sodišča.
55. Vendar menim, da je taka razlaga nekoliko pretirana. Sam menim, da se lahko ta dodatek v uvodni izjavi najbolje razloži kot preprosto pojasnilo namena člena 7 Uredbe št. 1215/2012. Iz tega ne sledi, da bi se lahko sprejetje te uredbe dejansko štelo za namig, da mozaični pristop ne ustreza več stanju prava. Vsaka opustitev tega pristopa bi torej pomenila spremembo obstoječe sodne prakse.
56. Čeprav se Sodišče ne drži stroge doktrine precedensa, bi moralo biti – in je – vsako odstopanje od uveljavljene sodne prakse kljub temu izjema. Kljub temu drži, da je Sodišče v preteklosti kdaj zavrnilo dele svoje sodne prakse. Tako je bilo, kot na primer opozarja prof. F. Picod,(44) če se je izkazalo, da razlaga posamezne določbe v praksi vodi do pravila, ki ni preveč učinkovito,(45) ali če so ji nacionalna sodišča, odgovorna za njeno uporabo, močno nasprotovala(46) ali če je razlaga sčasoma postala zastarela zaradi družbenega, političnega ali tehnološkega razvoja.(47)
57. Ker pa se načeli sorazmernosti in pravne varnosti uporabljata tudi za Sodišče, iz tega sledi, da do morebitne zavrnitve prejšnje sodne prakse ne sme priti brez utemeljenih razlogov zanjo in mora biti omejena na to, kar je nujno potrebno. Še več, tudi če tak razlog obstaja, si je treba zlasti prizadevati, da se z obsegom morebitne zavrnitve omejijo morebitni retroaktivni učinki, obenem pa se spoštuje načelo pravnomočnosti.
58. V obravnavanem primeru je torej vprašanje, ali so (dejansko) problematične značilnosti mozaičnega pristopa tako bistvene, da upravičujejo opustitev ustaljene sodne prakse, in tudi če je tako, ali obstaja neki drug pristop, ki bi ga Sodišče lahko uporabilo in bi bil lahko manj daljnosežen. Čeprav v celoti priznavam moč trditev, ki jih je generalni pravobranilec M. Bobek predstavil v svojih sklepnih predlogih v zadevi Bolagsupplysningen in Ilsjan, vseeno nisem prepričan, da bi bilo treba sodno prakso po sodbi Shevill tako spremeniti. To trdim iz teh razlogov.
59. Prvič, vseprisotnost vsebin, objavljenih na spletu, ni nova.(48) Res je, da so se družbena omrežja od sodbe eDate iz leta 2011 močno razširila, toda Facebook je imel že takrat več kot 500 milijonov uporabnikov, od katerih se je polovica na platformo prijavila vsak dan.(49)
60. Drugič, težave, ki bi jih povzročila možnost vložitve tožb pri več sodiščih, je treba postaviti v perspektivo. S strogo pravnega vidika mozaični princip namreč ne povzroča težav v usklajevanju v primeru sočasnih postopkov. Ker so nacionalna sodišča pristojna samo za odločanje o škodi, povzročeni na ozemlju države članice, ki ji pripada, in ker je logično, da ob neobstoju harmonizacije pravil o obrekovanju vsako uporablja drugačno pravo, to je tisto, ki se uporablja na njegovem ozemlju, ti postopki ne bodo imeli iste vsebine, ki ustreza zahtevkom zadevne osebe, in predmeta tožbe, ki se v skladu s pravom EU nanaša na pravno in dejansko podlago teh zahtevkov.(50)
61. Uporaba mozaičnega pristopa s praktičnega vidika ne vodi v dodelitev pristojnosti vsem sodiščem v državah članicah, temveč le sodiščem tistih držav članic, v katerih je sporna vsebina dostopna.(51) Odvisno od razlage pojma dostopnosti, ki v sodni praksi Sodišča ostaja nejasen, niso pristojna vsa sodišča v vseh državah članicah. Poleg tega, tudi če so pristojna različna sodišča držav članic, to ne pomeni nujno, da bo ugotovljena povzročitev škode na ozemlju vsake od zadevnih držav članic. Kot sem že navedel, so stopnja poznanosti fizične ali pravne osebe, ki je domnevno obrekovana,(52) jezik, ki se uporablja v zadevni objavi, predstavitev,(53) okvir, sklicevanja, uporabljena v sporočilu, in število obiskovalcev iz zadevnih držav članic, ki so dostopali do objave,(54) elementi, ki lahko pripeljejo do ugotovitve sodišč, da zadevna oseba ni utrpela škode na ozemlju, za katero so geografsko pristojna.
62. Zdi se, da je težava mozaičnega pristopa v tem okviru pravzaprav večinoma povezana z obstojem tveganja za sodno nadlegovanje. Številne pristojne jurisdikcije pomenijo veliko možnosti za strategije sodnega nadlegovanja in zlasti za strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnosti (SLAPP, v francoščini „recours bâillon“).(55) Ker mora tožena stranka vsaki tožbi nameniti energijo in sredstva, ne glede na upravičenost zahtevka, lahko oseba z množenjem pravnih postopkov ali zgolj z grožnjami z njimi povzroči škodo drugi osebi (ali, v primeru podjetja, slabši konkurenčni položaj zaradi zapravljanja časa poslovodij in virov).
63. Toda če lahko nekatere tožeče stranke brez predsodkov take strategije uporabijo v svoj prid, je to deloma zato, ker obstoječa pravila v državah članicah v zvezi s povračilom sodnih stroškov, pogosto niso dovolj stroga glede obveznosti neuspešne stranke, da uspešni stranki nadomesti škodo, povzročeno, kot je ustrezno, bodisi s tožbo bodisi z dejstvom, da je zlorabila nasprotovanje zahtevkom tožeče stranke. Ta pravila namreč posrednih stroškov, ki jih povzroči vodenje postopka (zlasti stroškov težav, ki jih povzroči pravdanje), ne upoštevajo vedno dovolj, čeprav so lahko v praksi ti stroški znatni, tako gospodarski kot nepremoženjski.(56) Če bi se ti stroški sistematično in bolje nadomeščali, zlasti v primeru zlorabe postopka, bi to tožeče stranke odvračalo od zlorabe mozaičnega pristopa, saj bi bile, če s svojim zahtevkom ne bi uspele, izpostavljene tveganju, da bodo morale toženi stranki plačati znatno odškodnino.
64. Poleg tega lahko tožene stranke sprejmejo nekatere ukrepe, da bi se zaščitile pred tovrstnimi tveganji. Glede na okvir lahko na primer pri sodišču s polno pristojnostjo vložijo negativno ugotovitveno tožbo.(57) Ker bo ta jurisdikcija pristojna za odločanje o škodi na celotnem ozemlju EU, bodo morebitna druga sodišča zaradi uporabe pravil o vzajemnem priznavanju sodb, ki so določena v Uredbi št. 1215/2012, izgubila pristojnost za odločanje o škodi, nastali na ozemlju zgolj posamezne države članice. Splošneje, stranke imajo na podlagi člena 30 Uredbe št. 1215/2012 tudi možnost, da predlagajo prekinitev postopka ali celo zavrnitev v primeru sorodnih pravd, to je zahtevkov, ki so med seboj tako tesno povezani, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognilo nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.(58) Posledično zlasti avtorju vsebine, ki domnevno pomeni obrekovanje, ne bo treba prenašati stresa, povezanega z upravljanjem več postopkov hkrati.
65. Predvsem pa, ker viri potencialnih tožečih strank niso neomejeni, jim je izvajanje strategije pravdanja, ki temelji na množici tožb, le redko v korist. Zato take strategije večinoma uporabljajo gospodarski akterji z veliko sredstvi. Vendar pa njim odprava mozaičnega pristopa ne bo preprečila izvajanja tovrstne strategije. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba na primer merilo središča interesov določiti na ravni posameznega pravnega subjekta.(59) Posledično bo v primeru korporacije, organizirane v obliki skupine družb s podobnimi imeni, uporaba merila središča interesov dejansko pomenila, da bo imel vsak pravni subjekt v tej skupini (ki ga nadrejena družba morda ne nadzira stoodstotno) pravico vložiti tožbo proti avtorju sporočila za nadomestilo škode, povzročene pred sodišči države, v kateri imajo posamezne družbe svoje središče interesov.(60)
66. Tretjič, ni povsem jasno, ali bi mozaični pristop dejansko nasprotoval ciljem, ki se uresničujejo z Uredbo št. 1215/2012. Kot je bilo poudarjeno v sodbi Bolagsupplysningen in Ilsjan, pravilo posebne pristojnosti v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 namreč ni bilo zasnovano zaradi zagotavljanja večjega varstva šibkejši stranki.(61) V skladu s tem praviloma ni upoštevno, da bi uporaba mozaičnega pristopa lahko povzročila manj ugoden položaj ene od strank.
67. Če zdaj natančneje preučim tri cilje v zvezi s pristojnostjo, ki se uresničujejo z Uredbo št. 1215/2012, je treba v zvezi s ciljem pravne varnosti, navedenem v uvodni izjavi 15 Uredbe št. 1215/2012, ugotoviti, da Sodišče meni, da je temu cilju zadoščeno, če lahko tožena stranka na podlagi uporabljenega merila ugotovi, na katerih sodiščih je lahko tožena. S tega vidika se lahko ugotovi, kot je opozorilo High Court of Australia (višje sodišče, Avstralija) v temeljni sodbi Dow Jones and Company Inc proti Gutnick, da lahko oseba, ki se odloči za objavo vsebine na internetu, „dostopne“ iz vseh držav članic, pričakuje, da jo bodo tožili v vseh teh državah članicah.(62)
68. Kljub temu se zdi, da je Sodišče v sodbi z dne 12. maja 2021, Vereniging van Effectenbezitters (C‑709/19, EU:C:2021:377, točka 34 in naslednje), cilju pravne varnosti dalo določeno prednost pred vsemi drugimi premisleki, vključno s tem, ki se nanaša na besedilo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012. V tej sodbi, ki se je nanašala na odškodninske tožbe za škodo, povzročeno delničarjem zaradi pomanjkanja informacij, je Sodišče dejansko zavrnilo trditev, da lahko podjetje pričakuje, da bo toženo v kraju, kjer so računi vrednostnih papirjev njegovih delničarjev, zgolj z obrazložitvijo, da merila, povezana s stalnim prebivališčem in krajem računov delničarjev, družbi izdajateljici ne omogočajo, da bi vnaprej predvidela mednarodno pristojnost sodišč, pred katerimi bi lahko bila tožena, ker bi bilo to v nasprotju s ciljem, navedenim v uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1215/2012, da se za zagotovitev načela pravne varnosti prepreči možnost, da bi bila tožena stranka tožena pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti ni bilo mogoče razumno predvideti. Po navedbah Sodišča cilj predvidljivosti zahteva, da je v primeru družbe, ki kotira na borzi, kakršna je ta iz postopka v navedeni zadevi, mogoče v zvezi z nastankom škode ugotoviti pristojnost le za sodišča držav članic, v katerih je ta družba zaradi kotiranja na borzi izpolnila zakonske obveznosti glede objave. V skladu s tem lahko samo v teh državah članicah taka družba razumno predvidi obstoj naložbenega trga in uveljavljanje svoje odgovornosti.
69. Vendar menim, da ta rešitev posredno ne omaja mozaičnega pristopa. Če je na eni strani mogoče šteti, pa čeprav le okvirno,(63) da je naložbeni trg družbe, ki kotira na borzi, v kraju kotiranja, je geografski „trg“ za mnenje določen z dostopnostjo tega mnenja. Na drugi strani se lahko ugotovi, da rešitev iz sodbe Vereniging van Effectenbezitters v povezavi s pristojnostjo sodišč v kraju izdaje delnic, ki izhaja iz pristojnosti kraja prebivališča tožene stranke, določene v členu 4 Uredbe št. 1215/2012, pripelje do dodelitve pristojnosti sodiščem držav članic, katerih pravo se bo tudi praviloma uporabljalo v sporu. V tem smislu je ta rešitev v skladu s ciljem pravilnega delovanja pravosodja iz uvodne izjave 16 Uredbe št. 1215/2012. Nasprotno pa se bo v zadevah v zvezi z obrekovanjem verjetno uporabljalo pravo različnih držav članic, v katerih bo sporočilo dostopno. Menim, da je to bistvena razlika, saj je – če bi bilo treba opustiti mozaični pristop v zadevah v zvezi z obrekovanjem – lahko tožeča stranka prikrajšana za možnost vložitve tožbe pred sodišči držav članic, v katerih je bilo zadevno sporočilo dostopno, in torej pred sodišči, ki lahko bolje presojajo uporabo teh različnih upoštevnih zakonodaj in opravijo vse potrebne presoje dejstev.
70. Vsekakor se zdi, da mozaični pristop verjetno ne pripelje do rezultata, ki bi bil manj predvidljiv, kot če bi na primer izhajal iz uporabe merila središča interesov oškodovanca.(64) Priznam, da se v zvezi z negospodarskimi subjekti zdi preprosto, da se uporablja to merilo, saj več ali manj ustreza kraju, v katerem je središče življenja in družbene dejavnosti oškodovanca. Vendar se zdi, da je to merilo v primeru gospodarskih subjektov veliko težje uporabiti, saj obstajajo različni pogledi na to, kaj so „interesi“ podjetja,(65) kot kaže razlika v pristopu med teorijama primarnosti delničarjev in deležnikov.(66)
71. Da bi se premagal ta problem, bi bilo logično, da bi pojem „središče interesov“ pravne osebe ustrezal kraju pridobitve pravne osebnosti, saj je na eni strani obrekovanje zlasti napad na čast, dostojanstvo in dobro ime osebe (ne njenih proizvodov), na drugi strani pa se učinki morebitne škode za njen ugled pokažejo v njenih računovodskih izkazih.(67) Tako pravilo bi torej v skladu z načelom pravne varnosti omogočalo, da avtor katere koli objave, ki se nanaša na to pravno osebo, predvidi rezultat uporabe te navezne okoliščine, ker je preprosto ugotoviti, kje je sedež gospodarskega subjekta, saj k njegovi navedbi obvezuje več instrumentov prava Unije.
72. Vendar je Sodišče nasprotno razsodilo, da „[č]eprav lahko središče interesov pravne osebe ustreza kraju njenega sedeža, če ta v državi članici tega sedeža opravlja vse ali bistveni del svojih dejavnosti in je njen tamkajšnji ugled zato večji kot v kateri koli drugi državi članici, pa zgolj lokacija tega sedeža pri taki analizi ni odločilno merilo“.(68) Upošteven je kraj, kjer „zadevna pravna oseba [opravlja] večino gospodarske dejavnosti“.(69)
73. Pojem gospodarske dejavnosti je pri korporaciji seveda nekoliko dvoumen. Razumeti ga je mogoče vsaj na dva načina, in sicer s tržnega vidika kot kraj, kjer gospodarski subjekt opravi večino svoje prodaje (ne da bi se sploh začela razprava o tem, ali je upoštevni kazalnik v tem smislu dobiček ali promet, saj se lahko pri družbi, ki izvaja velike projekte po vsem svetu, to pogosto spreminja),(70) ali pa z bolj industrijskega vidika kot kraj, kjer se finančni, človeški in tehnični viri, potrebni za izvajanje dejavnosti pravnega subjekta, povezujejo in uporabljajo za proizvodnjo blaga ali storitev, ki jih prodaja.(71) Ugled bo namreč verjetno vplival na odnose, ki jih ima gospodarski subjekt, ne le s strankami, ampak z vsemi deležniki (delničarji, upniki, dobavitelji, zaposlenimi itd.). Ugled lahko na primer neposredno vpliva na zmožnost družbe za zbiranje sredstev na finančnih trgih(72) ali zagotavljanje dobav.
74. Pri izvajanju takega merila se vedno pojavijo praktične težave. Ne glede na to, kako je treba razumeti pojem gospodarske dejavnosti, je zelo verjetno, da so informacije, ki jih tožena stranka potrebuje za ugotovitev, katero sodišče bo na podlagi tega pristojno, v zvezi s posamezniki zajete v Uredbi 2016/679,(73) v zvezi s podjetji pa so do neke mere poslovna skrivnost.(74) Zato se je treba vprašati, ali ne bo v praksi tožeči stranki vsaj enako težko napovedati, katera sodišča bodo pristojna, na podlagi središča interesov kot na podlagi mozaičnega pristopa.
75. Če se zdaj pogleda cilj zmanjšanja možnosti sočasnih postopkov (bodisi da se zagotovi, da med temi sodišči in sporom obstaja tesna povezava ali da bi se pripomoglo k pravilnemu delovanju pravosodja), se zdi, da je bilo dosedanje stališče Sodišča, da uporaba merila, ki lahko pripelje do tega, da je v takih zadevah pristojnih več sodišč v različnih državah članicah, ni težava, če se z uporabljenim merilom pristojnost dodeli sodiščem, ki so verjetno primernejša za oceno nastale škode. S takim stališčem je dosežen cilj pravilnega delovanja pravosodja iz uvodne izjave 16 Uredbe št. 1215/2012, ki upravičuje odstopanje od pristojnosti sodišč v kraju prebivališča tožene stranke.(75)
76. Ugotovi se lahko, na primer, da je Sodišče v točki 43 sodbe z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635), potem ko se je sklicevalo na cilj pravilnega delovanja pravosodja, ugotovilo, da so za presojanje o odškodninskih tožbah za domnevno kršitev avtorskih pravic pristojna sodišča več držav članic, v katerih je ali bo verjetno nastala zatrjevana škoda, če država članica, v kateri je to sodišče, varuje avtorsko zaščitena gradiva, na katera se sklicuje tožeča stranka.(76)
77. Podobno je Sodišče v točkah 33 in 34 sodbe z dne 29. julija 2019, Tibor‑Trans (C‑451/18, EU:C:2019:635), ugotovilo, da bi bilo treba sodišča različnih držav članic, na katerih ozemlju je trg, prizadet s kršitvijo, in v katerih je oškodovanec po lastnih trditvah utrpel škodo, šteti za pristojna za presojanje o tožbah za povrnitev škode, ki je nastala s kršitvijo na podlagi člena 101 PDEU. Nato je dodalo, da „[t]a rešitev […] ustreza ciljema bližine in predvidljivosti pravil [ki urejajo pristojnost], saj so na eni strani sodišča države članice, v kateri je prizadeti trg, najprimernejša za preučitev takih odškodninskih tožb, na drugi strani pa gospodarski subjekt, ki sodeluje pri protikonkurenčnih ravnanjih, lahko razumno pričakuje, da bo tožen pred sodišči kraja, kjer so bila s temi ravnanji izkrivljena pravila zdrave konkurence“.(77)
78. Sodišče je v točkah 56 in 57 sodbe z dne 5. septembra 2019, AMS Neve in drugi (C‑172/18, EU:C:2019:674), najprej ugotovilo, da je treba sodišča različnih držav članic, na katerih ozemlju so bili oglasi ali prodajne ponudbe naslovljeni na potrošnike ali trgovce, šteti za pristojna za presojanje o tožbah zaradi kršitve, potem pa natančneje pojasnilo, da to rešitev „podpira“ dejstvo, da so ta sodišča posebno primerna za odločanje zaradi bližine sporu in lažje izvedbe dokazov.
79. V tem okviru nisem prepričan, da je mozaični pristop v nasprotju s cilji Uredbe št. 1215/2012, ampak tudi da bo uporaba ene od naveznih okoliščin, ki upravičujejo „pravilo enotne pristojnosti“ (kot je prebivališče tožene stranke, kraj vzročnega dogodka ali središče interesov), pripeljala do tega, da bodo nujno izbrana tista, ki so primernejša za presojo o obrekljivosti ali neobrekljivosti vsebine in obsegu nastale škode.
80. Seveda v veliko primerih o obrekljivosti vsebine tako rekoč ne bo nobenega dvoma. Vendar to ne bi smelo zamegliti dejstva, da se lahko obrekljivost vsebine v različnih državah članicah dojema različno. Če se na primer pogleda članek, ki določeni družbi pripisuje nekatere prakse, ki pomenijo zlorabo na trgovinskem ali davčnem področju, se lahko sporočilo te objave v različnih državah članicah različno dojema in ima torej različen učinek.(78)
81. Poleg tega klasičnega problema medkulturnega diskurza (ki na primer pojasni, zakaj družbe v različnih državah članicah razvijejo različne tržne strategije), neharmoniziranost zakonodaje o obrekovanju upravičuje ohranitev mozaičnega pristopa. Res je, da so vse države članice sprejele zakone proti obrekovanju, vendar se lahko njihova vsebina, način njihovega izvajanja in ne nazadnje način opredeljevanja obsega škode med državami članicami bistveno razlikujejo in pogosto odražajo globoke razlike v pravni kulturi.(79)
82. Kot poudarja Komisija, ima tožeča stranka posledično lahko legitimen interes za začetek postopka pred sodiščem, ki ni v kraju središča njenih interesov, tudi če je zato znesek odškodnine, ki ga lahko dobi, omejen. Po eni strani, ker so kršitve zasebnosti in osebnostnih pravic izključene s področja uporabe Uredbe št. 864/2007, se pravo, ki se uporablja, določi v skladu s pravili mednarodnega zasebnega prava države članice posameznega pristojnega sodišča, ki se lahko močno razlikujejo.(80) Po drugi strani, gospodarski subjekt lahko želi začeti postopek pred sodišči držav članic, v katerih poskuša razviti svoje gospodarske dejavnosti, namesto pred sodišči države članice, kjer že ima trden ugled, prav zato, ker ga ugled ščiti pred dejanji najhujšega obrekovanja ali ker upa, da bo na tem trgu izkoristil sodbo ob predpostavki, da bo odločitev lokalnega sodišča na splošno deležna obsežnejšega medijskega poročanja v tej državi članici kot odločitev, ki jo sprejmejo sodišča države članice, kjer je središče njegovih interesov.(81)
83. Če bi se v skladu s stališči, ki jih imajo očitno nasprotniki mozaičnega pristopa, menilo, da bi bilo bolje, če bi bili vsi odškodninski zahtevki koncentrirani na enem sodišču, bi se verjetno spregledalo dejstvo, da niti pravo držav članic na področju obrekovanja niti pravila za določitev prava, ki se uporablja, trenutno niso harmonizirani.
84. Ker na teh področjih ni harmonizacije, bi morala sodišča, ki bi bila izključno pristojna za presojanje o celotni škodi, za odločanje o vsakem odškodninskem zahtevku uporabiti pravo vseh držav članic, v katerih je verjetno nastala škoda. To pomeni, da bi morala načeloma upoštevati pravo, ki se uporablja v posameznih zadevnih državah članicah, ugled oškodovanca na istem ozemlju ter to, kako javnost dojema sporočilo v teh državah.(82)
85. Je v tem okviru res mogoče eno samo sodišče s popolno pristojnostjo v eni opredeljeni (ali opredeljivi) državi članici šteti za primernejše za takšno presojo?(83) Ali ne bi bilo bolje zagovarjati, da je obstoj več pristojnih sodišč nujna posledica pravice tožečih strank, da v skladu z načelom subsidiarnosti o njihovem sporu odločajo sodišča, ki lahko zaradi bližine ozemlju posameznih držav članic najbolje presojajo o dejstvih, ob upoštevanju dejstva, da se zakoni v zvezi z obrekovanjem med državami članicami razlikujejo in upoštevajo kulturo ločenih pravnih tradicij v vsaki od teh držav?(84)
86. Seveda je treba upoštevati tudi cilj predvidljivosti, vendar menim, da je Sodišče prav po uravnoteženju tega cilja s ciljem pravilnega delovanja pravosodja sprejelo mozaični pristop.(85)
87. Preden bi se mozaični pristop opustil, bi bilo vsekakor treba zagotoviti, da ni drugih rešitev, ki so manj daljnosežne kot tak popolni obrat v sodni praksi. V tem smislu je namreč morda manj radikalno preprosto kombinirati mozaični pristop s tako imenovanim „merilom fokusiranja“, kot ga pravo Unije določa na nekaterih področjih.(86)
88. V skladu s tem merilom mora biti zadevna vsebina, da bi bila sodišča države članice pristojna, ne le dostopna na internetu, temveč mora biti objava posebej usmerjena na ozemlje zadevne države članice. Uporaba tega merila bi pripomogla k zagotavljanju, da bi se lahko kot pristojna na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 opredelila samo sodišča tistih držav članic, na katere je bila objava posebej usmerjena. To bi v skladu s cilji, ki jim sledi ta določba, omogočilo zmanjšanje števila pristojnih sodišč in zagotovilo neko pravno varnost, hkrati pa tudi zagotovilo, da obstaja tesna zveza med sodišči in sporom, ter zato učinkovito izvajanje sodne oblasti.
89. Priznam, da je Sodišče na splošno zavrnilo uporabo merila fokusiranja v zvezi z uporabo člena 7, točka 2, z utemeljitvijo, da drugače kakor člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 (postal člen 17(1)(c) Uredbe št. 1215/2012) člen 5(3) Uredbe št. 44/2001 (postal člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012) ne zahteva, da bi bila zadevna dejavnost „usmerjena v“ državo članico sodišča, ki odloča.(87)
90. Vendar se lahko ugotovi, prvič, da dejstvo, da člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 ne določa uporabe takega pogoja, ne pomeni, da ta okoliščina v nekaterih posebnih okoliščinah ne more biti upoštevna za določitev kraja nastanka škode. Poudariti je treba, na primer, da Sodišče v točki 42 sodbe Bolagsupplysningen in Ilsjan napotuje na dejstvo, da je bilo sporno spletno mesto namenjeno temu, da bi ga razumeli prebivalci konkretne države članice, kar po mnenju Sodišča kaže, da bi bilo treba, vsaj v zadevah v zvezi z obrekovanjem, pri določanju pristojnosti upoštevati osredotočenost na trge konkretnih držav članic.
91. Drugič, glede kršitev blagovnih znamk člen 97(5) Uredbe (ES) št. 207/2009 –(88) ki določa pravilo o odstopanju glede pristojnosti za kršitev blagovnih znamk – ne vsebuje sklicevanja na pogoj, da mora biti zadevno spletno mesto namenjeno usmerjanju dejavnosti v konkretno državo članico, da bi bila za odločanje pristojna sodišča v tej državi članici. Kljub temu je Sodišče, da bi v takih zadevah določilo pristojnost, nedavno izrecno upoštevalo dejstvo, da sporna spletna vsebina – oglasi in prodajne ponudbe – ni bila le dostopna, temveč tudi namenjena potrošnikom v določenih državah članicah.(89)
92. Tretjič, v zvezi z oddajanjem televizijskih programov je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) po pregledu vsebine Uredbe št. 44/2001 ugotovilo, da je Švedska kršila člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ko je uzakonila zlasti pravico do sodišča, z utemeljitvijo, da bi v bistvu morala država, če je bil televizijski program narejen za švedsko občinstvo, čeprav je bil dostopen zunaj Švedske, osebi, ki je bila v tem programu domnevno obrekovana, zagotoviti učinkovit dostop do svojih sodišč.(90) Zdi se torej, da ESČP meni, da mora država obrekovanim osebam zagotoviti možnost, da vložijo tožbo pri njenih sodiščih, zgolj zato, ker je sporočilo namenjeno njenim prebivalcem.
93. Glede na navedeno je torej mogoče sklepati, da bi lahko uporaba merila fokusiranja morda pomenila manj radikalno spremembo sodne prakse Sodišča, kot če bi preprosto opustili mozaični pristop. S tem bi se izognilo tudi temu, da bi se za pristojna opredelila sodišča druge države članice, v kateri je bila zgolj šibka povezanost med zadevno objavo na internetu in morebitno zatrjevano škodo, ki jo je posledično utrpela tožeča stranka, ali v kateri poskuša tožeča stranka oportunistično izkoristiti tehnično dejstvo objave na internetu, da bi si zagotovila ugodnejše sodišče za svoj postopek. Poleg tega bi uporaba takega merila, ki ga besedilo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 izrecno ne izključuje, lahko pomenila boljšo uravnoteženost cilja bližine in cilja zmanjšanja števila pristojnih sodišč.(91)
94. Skratka, priznati je torej treba, da je iskanje popolne rešitve v primeru mednarodnega obrekovanja zaman. Tako kažejo izkušnje. Tako z mozaičnim pristopom kot s pristopom „enotne pristojnosti“ so težave. Vendar se je Sodišče vse od sodbe Shevill leta 1991 na splošno odločalo za mozaični pristop. Mislim, da ni mogoče trditi, da je ta pristop tako očitno napačen ali nezadovoljiv, da bi bilo treba sodno prakso, ki temelji na njem, zdaj ovreči ali kako drugače odstopati od nje.
95. Vsekakor menim, da obravnavana zadeva ni ustrezna za to, da bi Sodišče sprejelo stališče o tem, ali je treba mozaični pristop ohraniti, izboljšati ali celo opustiti. V postopku v glavni stvari vlagateljica pravnega sredstva namreč ne trdi, da zadevna vsebina pomeni obrekovanje, temveč da krši francosko pravo v zvezi z „očrnitvijo“ (v francoščini „dénigrement“), ki je oblika zlonamerne neresnice.(92) Poleg tega predložitveno sodišče tej opredelitvi očitno ne oporeka.(93)
96. V skladu s francoskim pravom očrnitev ne spada na področje kršitev osebnostnih pravic, temveč na področje pravil o nelojalni konkurenci.(94) Zlasti se po francoskem pravu očrnitev razlikuje od obrekovanja po tem, da mora biti pri zadnjenavedenem kritika taka, da škoduje časti, dostojanstvu ali dobremu imenu fizične ali pravne osebe, medtem ko očrnitev pomeni javno diskreditacijo proizvodov gospodarskega subjekta, ne glede na to, ali predstavljajo konkurenco, da bi vplivali na vzorce nakupovanja strank.(95)
97. Priznam, da te posebnosti francoskega prava same po sebi ne vplivajo na to, kako je treba razlagati člen 7, točka 2, Uredbe št. 1512/2012. Vendar odločitev vlagateljice pravnega sredstva, da se opre na to opredelitev, namesto na dejanje obrekovanja, implicitno, toda nujno pomeni, da se sklicuje izključno na gospodarsko škodo.(96)
98. V skladu s sodno prakso Sodišča so v primeru kršitve ekonomskih pravic, ki jih zagotavlja pravo različnih držav članic, sodišča teh držav članic pristojna za obravnavanje škode, ki je bila povzročena na ozemlju njihove države članice, saj lahko ta sodišča najbolje presodijo, ali so bile te pravice dejansko kršene, in ugotovijo naravo škode.(97)
99. V skladu s sodno prakso Sodišča je mogoče tožbo zaradi kršitve konkurenčnega prava vložiti pri sodiščih katere koli države članice, če je to dejanje povzročilo ali bi lahko povzročilo škodo na območju sodišča, ki odloča o zadevi.(98) Natančneje, kadar je trg, prizadet s protikonkurenčnim ravnanjem, v državi članici, na katere ozemlju naj bi domnevno nastala škoda, je treba ugotoviti, da je kraj nastanka škode za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 v tej državi članici.(99)
100. Ker so v primeru očrnitve verjetno prizadeti na eni strani trgi, na katerih se očrnjene storitve tržijo, na drugi strani pa trgi, kjer je bilo sporočilo, ki je pomenilo očrnitev, dostopno, menim, da bi bilo treba v postopku v glavni stvari šteti francoska sodišča za pristojna, če ima družba Gtflix Tv dejansko znatno število strank s prebivališčem v Franciji in če so bila sporna sporočila objavljena v francoščini ali angleščini, saj števila ljudi v tej državi članici, ki razumejo ta dva jezika, ni mogoče šteti za zanemarljivo.(100)
101. Ta rešitev je v skladu s ciljema bližine in ustreznega delovanja pravosodja, ki jima sledi Uredba št. 1215/2012 in ki sta navedena v njeni uvodni izjavi 16. Sodišča, ki so pristojna v skladu s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 – v spornih okoliščinah iz postopka v glavni stvari so to sodišča v kraju prebivališča vsake stranke, ki je verjetno dostopala do zadevnih objav in jih razumela – je namreč treba šteti za najprimernejša za presojanje, ali se je ravnanje strank zaradi dejanja očrnitve dejansko spremenilo.(101) Ta rešitev je tudi v skladu z zahtevo po predvidljivosti, saj mora vsako podjetje, ki v javni vsebini omeni konkurenta, pričakovati, da je lahko toženo pred sodišči več držav članic, v katerih je ali je bila ta vsebina dostopna in v katerih je imel ta konkurent stranke.
102. Nazadnje in predvsem pa to rešitev potrjuje zahteva po skladnosti med razlago pravil o pristojnosti in instrumentov o pravu, ki se uporablja, navedeno v uvodni izjavi 7 Uredbe Rim II.(102) Čeprav kolizijska pravila, ki se uporabljajo za obrekovanje, niso harmonizirana, so kljub temu z Uredbo Rim II poenotena kolizijska pravila v zvezi z nelojalno konkurenco.(103)
103. V primeru dejanj nelojalne konkurence, ki vplivajo na interese konkretnega konkurenta, kot v postopku v glavni stvari, člen 6(2) Uredbe Rim II določa uporabo splošnega pravila iz člena 4 te uredbe,(104) to je prava države, v kateri škoda nastane.(105)
104. Glede na zgoraj navedeno menim, da so francoska sodišča pristojna, če se ugotovi, da ima družba Gtflix Tv v Franciji znatno število strank, ki imajo verjetno dostop do sporne objave oziroma objav in jih verjetno razumejo. Za presojo teh dejstev je pristojno nacionalno sodišče.
V. Predlog
105. Glede na to, da je zahtevek za popravek podatkov in izbris nekaterih vsebin mogoče vložiti le pri sodiščih prebivališča tožene stranke ali kraja vzročnega dogodka ali kraja vzročnega dogodka ali kraja središče interesov tožeče stranke, Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje odgovori:
106. Člen 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da lahko tožeča stranka, ki se sklicuje na dejanje nelojalne konkurence v obliki razširjanja izjav, ki pomenijo očrnitev, na internetu in ki zahteva tako popravek podatkov in izbris nekaterih vsebin kot odškodnino za nepremoženjsko in gospodarsko škodo, ki je nastala zaradi njih, pri sodiščih posamezne države članice, na katere ozemlju je vsebina, objavljena na internetu, dostopna ali je bila dostopna, vloži tožbo ali zahtevek samo za povračilo škode, nastale na ozemlju te države članice. Da pa bi ta sodišča imela zahtevano pristojnost, je nujno, da lahko tožeča stranka dokaže, da ima v tej jurisdikciji precejšnje število potrošnikov, ki imajo verjetno dostop do zadevne objave in so jo verjetno razumeli.