SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 13. decembra 2007

Zadeva F-95/05

N

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Delovno mesto vodje administracije – Tretje države – Negativno mnenje zdravniške službe“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero tožeča stranka v bistvu predlaga, naj se za nično razglasi odločba direktorja direktorata K „Zunanja služba“ generalnega direktorata za zunanje odnose Komisije z dne 15. aprila 2005, s katero je bila obveščena, da ne bo zaposlena kot vodja administracije predstavništva Komisije v Gvineji, ter naj se Komisiji naloži, da ji plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela.

Odločitev: Odločba direktorja direktorata K „Zunanja služba“ generalnega direktorata za zunanje odnose Komisije Evropskih skupnosti z dne 15. aprila 2005, s katero je bila tožeča stranka obveščena, da ne bo zaposlena kot vodja administracije predstavništva v Gvineji, se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrže. Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Zaposlovanje – Fizična sposobnost – Spoštovanje pravice do obrambe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 33, drugi odstavek; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 13)

2.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

1.      V okviru postopka vpoklica postopek sestave zdravniškega mnenja, ki ne zagotavlja, da bi se pri sestavi dokončnega zdravniškega mnenja upoštevalo mnenje zdravnika, ki ga je kandidat prosto izbral, pomeni kršitev določb člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki se ob upoštevanju cilja, da se zagotovi spoštovanje pravice do obrambe, in ker ni določb, ki bi uvajale neodvisni postopek, ali drugih upoštevnih razlogov, uporablja za začasne uslužbence, zaposlene v tretjih državah.

(Glej točki 70 in 76.)

2.      V skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora tožba med drugim obsegati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Za izpolnjevanje teh zahtev mora odškodninska tožba za povračilo škode, ki jo povzroči institucija Skupnosti, obsegati okoliščine, ki omogočajo ugotavljanje ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, iz katerih meni, da med ravnanjem in škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpela, obstaja vzročna zveza, ter vrsto in obseg te škode. Nasprotno pa predlog, katerega namen je pridobiti kakršno koli odškodnino, ni dovolj natančno opredeljen, zato ga je treba obravnavati kot nedopusten.

Tako je, ko tožeča stranka predlaga samo, naj se ji prizna načelo, da naknadno opredeli višino svojega odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo je domnevno utrpela, ne da bi navedla dejstva, ki bi omogočala presojo obsega te škode, ali dokazala ali navedla posebne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bila oproščena navedbe teh pojasnil.

Kar zadeva nepremoženjsko škodo, ne glede na to, ali se odškodnina zahteva simbolično ali zaradi pridobitve dejanske odškodnine, mora tožeča stranka natančno opisati vrsto zatrjevane nepremoženjske škode glede na očitano ravnanje institucije in, čeprav približno, to škodo v celoti ovrednotiti.

(Glej točke od 86 do 88, 90 in 91.)

Napotitev na:

Sodišče: 2. december 1971, Zuckerfabrik Schöppenstedt proti Svetu, 5/71, Recueil, str. 975, točka 9; 23. september 2004, Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I‑8691, točka 62;

Sodišče prve stopnje: 1. julij 1994, Osório proti Komisiji, T‑505/93, RecFP, str. I‑A‑179 in II‑581, točki 33 in 35; 15. februar 1995, Moat proti Komisiji, T‑112/94, RecFP, str. I‑A‑37 in II‑135, točke 32, 35, 37 in 38; 7. februar 2007, Gordon proti Komisiji, T‑175/04, še neobjavljena v ZOdl.,točki 42 in 45.