SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 8. septembra 20051(1)
Zadeva C-293/04
Beemsterboer Coldstore Services BV
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerechtshof Amsterdam (Nizozemska))
„Carinski zakonik Skupnosti – Naknadna vknjižba izterjevanih zneskov dajatev – Retroaktivna uporaba novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika – Potrdilo o prometu blaga EUR.1 – Preferencialna obravnava izdelkov iz tretjih držav v skladu s Sporazumom o prosti trgovini – Uvoz masla nepojasnjenega porekla – Dokazno breme v primeru, ko niso hranjeni potrebni dokumenti“
I – Uvod
1. Obravnavani postopek za sprejetje predhodne odločbe zadeva vprašanja carinskega prava, ki se zastavljajo v zvezi z uvozom masla nepojasnjenega porekla v carinsko območje Skupnosti leta 1997. Pri tem gre v bistvu za vprašanje, ali je mogoče novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti,(2) kot izhaja iz Uredbe št. 2700/2000,(3) uporabiti retroaktivno in kako je treba razlagati to določbo.(4) Ta določba podrobno določa, v kakšnih okoliščinah se pri dolžnikih, ki ravnajo v dobri veri, ne opravi naknadna izterjava zakonsko dolgovanih uvoznih dajatev, če so carinski organi naredili napako glede preferencialnega statusa blaga, uvoženega iz tretje države.
II – Pravni okvir
A – Carinski zakonik Skupnosti
2. Pravni okvir Skupnosti v tej zadevi je določen s pravili carinskega zakonika o vknjižbi in obvestitvi dolžnika o znesku dajatev (člen 217 in naslednji carinskega zakonika).
3. Člen 220 carinskega zakonika je v svoji prvotni različici, ki se je uporabljala od 1. januarja 1994, med drugim določal:
„1. Če znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, ni bil vknjižen v skladu s členoma 218 in 219 ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega, se mora vknjižba zneska izterjevanih dajatev, ali preostalega izterjevanega zneska dajatev, opraviti v roku dveh dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika (naknadna vknjižba). Ta rok se lahko podaljša v skladu s členom 219.
2. Razen v primerih iz drugega in tretjega pododstavka člena 217(1) se naknadna vknjižba ne opravi, če:
[…]
(b) se zakonsko dolgovani znesek dajatev ni vknjižil zaradi napake carinskih organov in če dolžnik te napake ni mogel odkriti in je ravnal v dobri veri in upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, predvidene v veljavni zakonodaji.“
4. Uredba št. 2700/2000, ki je začela veljati 19. decembra 2000, je tako spremenila člen 220(2)(b) (v nadaljevanju tudi: novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika):(5)
„2. Razen v primerih iz drugega in tretjega pododstavka člena 217(1) se naknadna vknjižba ne opravi, če:
[…]
(b) znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.
Če se preferencialni status blaga ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka.
Izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni zmote, če so bili podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je več kakor očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave.
Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni.
Zavezana oseba pa se ne more sklicevati na to, da je ravnala v dobri veri, če je Evropska komisija objavila obvestilo v Uradnem listu Evropskih skupnosti in navedla, da obstaja utemeljen dvom o pravilni uporabi preferencialnih dogovorov v državi uporabnici.“
B – Sporazum o prosti trgovini med Evropskimi skupnostmi in Republiko Estonijo
5. Sporazumu o prosti trgovini med Evropskimi skupnostmi in Republiko Estonijo, ki je bil podpisan 18. julija 1994 v Bruslju,(6) je priložen Protokol št. 3 o opredelitvi izraza „izdelki s poreklom“ in o načinih upravnega sodelovanja, ki je bil spremenjen z učinkom od 1. aprila 1997(7) (v nadaljevanju: Protokol št. 3).
6. Za to, da za izdelke s poreklom iz Estonije pri uvozu v Skupnost veljajo ugodnosti iz Sporazuma o prosti trgovini, je treba običajno v skladu s členom 16 Protokola št. 3 predložiti potrdilo o prometu blaga EUR.1, katerega vzorec je v Prilogi III.
7. Člen 17 Protokola št. 3 z naslovom „Postopek za izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1“ vsebuje odstavek 3, v katerem je določeno:
„Izvoznik, ki vlaga zahtevek za izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1, mora na zahtevo carinskih organov države izvoznice, v kateri se izda potrdilo o prometu blaga EUR.1, kadarkoli predložiti vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo status porekla zadevnih izdelkov ali izpolnjevanje drugih zahtev tega protokola.“
8. Člen 28(1) in (3) tega protokola določa:
„1. Izvoznik, ki vlaga zahtevek za izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1, mora najmanj tri leta hraniti dokumente iz člena 17(3).
[…]
3. Carinski organi države izvoznice, ki izdajo potrdilo o prometu blaga EUR.1, morajo […] obrazec vloge hraniti najmanj tri leta.“
9. Člen 32(1) in (3) Protokola št. 3 z naslovom „Preverjanje dokazil o poreklu“ določa:
„1. Dokazila o poreklu se naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi države uvoznice upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, o statusu porekla zadevnih izdelkov ali o izpolnjevanju drugih zahtev tega protokola.
[…]
3. Preverjanje opravijo carinski organi države izvoznice. V ta namen imajo pravico zahtevati katero koli dokazilo in opraviti kakršen koli pregled izvoznikovega knjigovodstva ali kakršen koli drug pregled, ki se jim zdi potreben.“
10. Člen 31(2) Protokola št. 3 dalje določa, da si Skupnost in Estonija preko svojih carinskih uprav nudita medsebojno pomoč pri preverjanju pristnosti potrdil o prometu blaga EUR.1 in deklaracij na računu ter pravilnosti podatkov, vsebovanih v teh dokazilih.
III – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
11. Leta 1997, torej pred pristopom Republike Estonije k Evropski uniji, je bilo iz Estonije v Skupnost prepeljano maslo in tja uvoženo po preferencialni tarifi. Podlaga za to preferencialno obravnavo je bil Sporazum o prosti trgovini med Evropsko skupnostjo in Republiko Estonijo.
12. Nizozemska družba Beemsterboer Coldstore Services BV (v nadaljevanju: Beemsterboer), ki opravlja špediterske storitve skupaj s carinskim posredovanjem, je „ocarinila“ to maslo in za to pri pristojnih nizozemskih organih po naročilu družbe Hoogwegt International BV (v nadaljevanju: Hoogwegt) vložila več deklaracij za sprostitev tega blaga v prost promet.
13. V vseh carinskih deklaracijah je bila kot država porekla masla navedena Estonija. Kot dokazilo o poreklu masla so bila vsem deklaracijam priložena potrdila o prometu blaga EUR.1, ki so jih estonski carinski organi izdali na podlagi vloge izvoznice, estonske družbe AS Lacto Ltd (v nadaljevanju: Lacto).
14. Po podatkih predložitvenega sodišča so zastopniki družbe Hoogwegt pred vzpostavitvijo poslovnih odnosov večkrat obiskali družbo Lacto, da bi preverili zanesljivost tega podjetja. Poleg tega si je Hoogwegt v pogodbah, ki jih je sklenil z družbo Lacto, izgovoril, da bo maslo, ki se izvaža, vedno prevažano z dokumenti, iz katerih izhaja njegovo estonsko poreklo, da mu mora biti priloženo potrdilo o prometu blaga EUR.1 in da mora biti na embalaži masla jasno razvidno njegovo estonsko poreklo.
15. Po tem, ko so se pojavili indici, ki so kazali na goljufijo davčnega vrtiljaka(8) z maslom med Evropsko skupnostjo in Estonijo, je delegacija Skupnosti marca 2000 v Estoniji opravila pregled, pri katerem so sodelovali tamkajšnji carinski organi. Pregled je bil med drugim opravljen v družbi Lacto. Predmet pregleda je bila tudi pravilnost potrdil o prometu blaga EUR.1, ki jih je predložila tožeča stranka.
16. Družba Lacto v okviru tega pregleda ni več mogla dokazati estonskega porekla masla, izvoženega v Skupnost, saj zlasti ni hranila izvornih dokumentov, ki bi lahko dokazali poreklo masla. Istočasno se je izkazalo, da estonski carinski organi pri družbi Lacto pred tem pravzaprav nikoli niso opravili pregleda, ampak so zgolj od časa do časa v zvezi z izdajo potrdil o prometu blaga EUR.1 zaprosili za predložitev splošnih dokumentov, na primer pogodb o nakupu mleka in ustrezajočih številčnih podatkov.
17. Carinska inšpekcija v Talinu (Estonija) je z odločbo z dne 14. julija 2000 potrdila o prometu blaga EUR.1 razglasila za neveljavna in jih umaknila. Estonian Customs Board pa je po pritožbi družbe Lacto to upravno odločbo 11. septembra 2000 iz procesnih razlogov razglasil za nično.(9)
18. Nizozemski carinski organi so nato začeli postopek naknadne izterjave in od družbe Beemsterboer zahtevali plačilo carin v skupni višini 1.697.095,50 NLG (770.107,36 EUR). Ta je najprej vložila pritožbo, s katero ni uspela, in nato pri Gerechtshof Amsterdam (v nadaljevanju tudi: predložitveno sodišče oziroma nacionalno sodišče) vložila tožbo.
IV – Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
19. Gerechtshof Amsterdam, senat za carinske zadeve, je s sodbo z dne 14. junija 2004 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1. Ali je novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika mogoče uporabiti v primeru, ko je carinski dolg nastal in je do naknadne izterjave prišlo pred začetkom veljavnosti te določbe?
2. Ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje: ali je potrdilo EUR.1, za katero ni mogoče ugotoviti, ali je dejansko nepravilno, ker porekla blaga, za katero je bilo potrdilo izdano, z naknadnim preverjanjem ni bilo mogoče potrditi, medtem ko je blago izgubilo preferencialno obravnavo le iz tega razloga, „nepravilno potrdilo“ v smislu novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika, in če to ni podano, ali se lahko prizadeta oseba potem vendarle uspešno sklicuje na to določbo?
3. Ob pritrdilnem odgovoru na drugo vprašanje: kdo mora dokazati, da so bila podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, oziroma kdo mora dokazati, da so se organi, ki so ga izdali, očitno zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave?
4. Ob nikalnem odgovoru na prvo vprašanje: ali se lahko prizadeta oseba uspešno sklicuje na člen 220(2)(b) carinskega zakonika v različici, ki je veljala do 19. decembra 2000, če naknadno ni mogoče ugotoviti, ali so carinski organi potrdilo EUR.1 v trenutku izdaje upravičeno izdali?
20. Beemsterboer in Hoogwegt sta v postopku pred Sodiščem skupaj podala pisna stališča. Pisna stališča so podale tudi nizozemska vlada, italijanska vlada in Komisija.
V – Presoja
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje: retroaktivna uporaba novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika
21. Predložitveno sodišče želi s svojim prvim vprašanjem izvedeti, ali je mogoče novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika uporabiti tudi za carinske dolgove, ki so nastali in so bili predmet naknadne izterjave pred začetkom veljavnosti te določbe. Povedano drugače, predložitveno sodišče zanima, ali je dopustna retroaktivna uporaba novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika.
22. Uredba št. 2700/2000, ki je z učinkom od 19. decembra 2000 v carinski zakonik vnesla novo besedilo člena 220(2)(b), nima prehodnih določb. Zato je treba z razlago preučiti, ali je to novo besedilo mogoče uporabiti retroaktivno. V skladu z ustaljeno sodno prakso je to odvisno predvsem od tega, ali gre za procesnopravno ali pa za materialnopravno določbo. Tako se procesni predpisi na splošno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo v trenutku, ko ti začnejo veljati, v nasprotju z materialnopravnimi predpisi, ki se običajno razlagajo tako, da ne veljajo za situacije pred njihovim začetkom veljavnosti.(10)
23. V Uredbi št. 1697/79,(11) ki je predhodnica členov od 217 do 221 carinskega zakonika, je veljalo, da so procesnopravni in materialnopravni elementi med seboj neločljivo povezani. Sodišče je menilo, da gre pri teh elementih za nedeljivo celoto in da jih glede njihove časovne veljavnosti ni mogoče ločeno obravnavati.(12) Ali sedaj členi od 217 do 221 carinskega zakonika predstavljajo takšno nedeljivo celoto ali pa je vsako od teh določb mogoče obravnavati samo zase,(13) lahko v obravnavanem primeru ostane odprto. Kajti v vsakem primeru ima člen 220 carinskega zakonika, ki je v obravnavanem primeru konkretno upoštevna določba, tako procesnopravne kot tudi materialnopravne elemente.
24. Na prvi pogled je sicer na podlagi besedila in vsebine mogoče domnevati, da je težišče te določbe procesnopravno; člen 220 carinskega zakonika tako govori o „vknjižbi“, določa rok in glede obsega carinskega dolga ne vsebuje samostojnih določil, ampak napotuje na „zakonsko dolgovani znesek“. Če pa upoštevamo, da poskuša ta določba, tudi v svoji novi različici, vzpostaviti ravnovesje med javnimi proračunskimi interesi na eni strani in upravičenim pričakovanjem dolžnikov na drugi strani, postane jasno, da ima vsekakor tudi materialnopravno vsebino: člen 220 carinskega zakonika je konec koncev namenjen razjasnitvi vprašanja, ali mora dolžnik zakonsko dolgovani znesek dajatev še plačati (naknadno) ali ne.
25. Ker torej ne gre za zgolj procesno določbo, bi bilo treba v primeru dejanskega stanja, kot je ta v postopku v glavni stvari, pri katerem je carinski dolg nastal in je bil predmet naknadne izterjave pred 19. decembrom 2000, načelno uporabiti člen 220(2)(b) carinskega zakonika v njegovi prvotni različici in ne v njegovi novi različici.(14)
26. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je mogoče izjemoma tudi predpise z materialnopravno vsebino razlagati tako, da veljajo za položaje, ki so nastali pred njihovim začetkom veljavnosti, in sicer, „če iz njihovega besedila, cilja ali zgradbe jasno izhaja, da jim je mogoče pripisati takšen učinek“.(15) Pri tem je odločilno, da nista prizadeti načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, na katerih konec koncev temelji prepoved retroaktivne uporabe materialnopravnih predpisov.(16) Retroaktivna uporaba predpisov materialnega prava Skupnosti je namreč dopustna le, „če to zahteva zastavljeni cilj in če je zagotovljeno dolžno spoštovanje upravičenih pričakovanj prizadetih“.(17)
27. V obravnavanem primeru je zadoščeno tako načelu pravne varnosti kot tudi načelu varstva legitimnih pričakovanj. Ne prvo ne drugo načelo ne nasprotuje retroaktivni uporabi novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika.
28. Načelo pravne varnosti je temeljno načelo prava Skupnosti, ki zlasti zahteva pravno jasnost, to pomeni, da mora biti predpis jasen in natančen, tako da se zavezanec lahko nedvoumno seznani s svojimi pravicami in obveznostmi in v skladu s tem ukrepa.(18)
29. Cilj novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika je bil v bistvu prav ta: z uzakonitvijo in natančnejšo opredelitvijo dotedanjega pravnega stanja doseči več pravne jasnosti na področju naknadne izterjave carin. Z njim, kot pravilno ugotavlja Komisija, ni bila zamišljena sprememba, ampak zgolj razjasnitev posebnega položaja in sicer preferencialne obravnave blaga iz tretjih držav. Pri tem je zakonodajalec Skupnosti menil, da je potrebno pojma „zmota carinskih organov“ in „dobra vera osebe, ki je zavezana plačilu“ podrobneje opredeliti.(19)
30. V vsebinskem pogledu pa so že iz razlage člena 5(2) Uredbe št. 1697/79, predhodnice člena 220(2)(b) carinskega zakonika, izšli bistveni elementi tistega, kar besedilo uredbe sedaj tudi izrecno določa z novo različico te določbe. Tako je na primer že tedaj veljalo, da izdaja nepravilnega potrdila o prometu blaga EUR.1 ni zmota, če to potrdilo temelji na napačnih podatkih izvoznika, razen če so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave.(20) Novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika torej ni služilo spremembi pravnega stanja, ampak vzpostavitvi pravne jasnosti, s čimer je torej služilo pravni varnosti.
31. Načelo varstva legitimnih pričakovanj je prav tako temeljno načelo Skupnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso je možnost sklicevanja na varstvo legitimnih pričakovanj dana vsakemu gospodarskemu subjektu, pri katerem je institucija Skupnosti zbudila upravičena pričakovanja.(21)
32. Novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika ne slabi varstva legitimnih pričakovanj prizadetih gospodarskih subjektov glede zmot carinskih organov v zvezi s preferencialnim statusom blaga iz tretjih držav, ampak ga kvečjemu krepi. Kajti že do sedaj se je določba za primer zmote carinskih organov ukvarjala z vprašanjem, pod katerimi pogoji od dolžnika, ki ravna v dobri veri, iz razlogov varstva legitimnih pričakovanj ni več dopustno naknadno izterjati zakonsko dolgovanih dajatev,(22) k zmotam v smislu te določbe pa je tudi v skladu z njeno prvotno različico spadala izdaja nepravilnih potrdil v povezavi s preferencialnim statusom blaga iz tretjih držav. Nova različica te določbe služi, kot je bilo že ugotovljeno, zgolj uzakonitvi in natančnejši opredelitvi dosedanjega pravnega stanja ravno za ta posebni primer.
33. Ker novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika v bistvu razjasnjuje dosedanje pravno stanje in ga v osnovi ne spreminja, z retroaktivno uporabo nove različice tudi ne nastane nevarnost neupravičenega neenakega obravnavanja gospodarskih subjektov,(23) in sicer glede na to, ali je pristojni organ zakonsko dolgovane dajatve iz časa pred 19. decembrom 2000 naknadno izterjal pred ali po začetku veljavnosti nove različice.
34. Retroaktivni uporabi novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika tako ne nasprotujeta niti načeli pravne varnosti niti varstva legitimnih pričakovanj niti načelo enakosti.
35. Glede na zgornje preudarke skupno pridem do zaključka, da se novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika lahko uporabi tudi za carinske dolgove, ki so nastali in ki so bili predmet naknadne izterjave pred njegovim začetkom veljavnosti.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje: obravnava potrdil o prometu blaga EUR.1, za katera ni dokazano, da so nepravilna
Prvi del drugega vprašanja: pojem „nepravilnega potrdila“
36. Predložitveno sodišče želi s prvim delom svojega drugega vprašanja izvedeti, kako se razlaga pojem „nepravilno potrdilo“ v smislu novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika. V bistvu želi izvedeti, ali je treba potrdilo o prometu blaga EUR.1 še vedno obravnavati kot nepravilno potrdilo, če pri naknadnem preverjanju ni bilo mogoče potrditi porekla blaga, ki je v njem navedeno.
37. Ozadje tega dela vprašanja je dejstvo, da se v obravnavanem primeru glede na dejansko stanje, ki ga je opisalo nacionalno sodišče, ne more več jasno ugotoviti, ali so bila sporna potrdila o prometu blaga EUR.1 pravilna ali nepravilna. Sicer naj ne bi obstajali jasni dokazi za nepravilnost teh potrdil, po drugi strani pa naj tudi ne bi bilo več mogoče potrditi njihove pravilnosti, saj družba izvoznica Lacto ni hranila dokumentov, ki so za to potrebni.
38. Potrdilo o prometu blaga EUR.1 v skladu s členom 16 Protokola št. 3 k Sporazumu o prosti trgovini dokazuje, da imajo izdelki, uvoženi v Skupnost iz Estonije, estonsko poreklo v smislu tega protokola. Takšno potrdilo je torej dokazna listina o poreklu uvoženega blaga,(24) ki jo je treba za namen odobritve carinske preferencialne obravnave predložiti pristojnim carinskim organom.
39. Pravilnost podatka o poreklu, ki ga potrjuje potrdilo o prometu blaga EUR.1, pa je mogoče – kot v obravnavanem primeru – preveriti z naknadnimi pregledi, vključno s pregledi, ki jih opravijo delegacije Skupnosti.(25) Sodišče glede posledic takšnega pregleda v sodbi Faroe Seafood navaja:
„Če s takšnim pregledom ni mogoče potrditi podatka o poreklu blaga, ki ga vsebuje potrdilo EUR.1, je treba iz tega […] sklepati, da je blago neznanega porekla in da je bila zato izdaja potrdila neupravičena ter da je bila neupravičena tudi odobritev preferencialne tarife. V takšnem primeru morajo carinski organi države članice uvoznice načelno naknadno zahtevati plačilo uvoznih dajatev, ki niso bile pobrane.“(26)
40. Dokazno moč potrdila o prometu blaga EUR.1 lahko torej pozneje omaje naknadni pregled.(27) Če takšni naknadni pregledi pripeljejo do sklepa, da je zadevno blago neznanega porekla, je njegova neizogibna posledica tudi, da se je potrdilo o prometu blaga EUR.1 pozneje izkazalo za nepravilno, saj je bila v njem konkretna država navedena kot država porekla blaga. Povedano drugače, neznano poreklo blaga in nepravilnost potrdila o prometu blaga EUR.1 nista nič drugega kot dve plati iste medalje.
41. Če bi potrdilo o prometu blaga EUR.1 v takšnem primeru, kot je obravnavani, še naprej štelo za pravilno, bi to pomenilo, da bi se ga še naprej lahko uporabljalo kot dokazilo o poreklu zadevnega izdelka in da bi bil ta izdelek še vedno deležen preferencialne obravnave, čeprav je naknadni pregled pokazal, da gre za blago neznanega porekla. Pristojni organi bi morebiti torej zavestno morali nekemu izdelku še naprej priznavati preferencialno obravnavo, čeprav ta izdelek za to ne izpolnjuje pogojev. Na ta način bi se tudi podpiralo nepravilnosti in goljufije pri uvozu.
42. Na prvi del drugega vprašanja ja zato treba odgovoriti tako:
Za nepravilno potrdilo v smislu člena 220(2)(b), drugi pododstavek, carinskega zakonika, kot je bil spremenjen z Uredbo št. 2700/2000, gre, če porekla blaga, navedenega v potrdilu o prometu blaga EUR.1, naknadno ni mogoče z gotovostjo ugotoviti.
Drugi del drugega vprašanja: uporaba novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika v primeru, ko ne gre za „nepravilno potrdilo“
43. Predložitveno sodišče želi z drugim delom svojega drugega vprašanja izvedeti, ali je sklicevanje na novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika mogoče tudi v primeru, ko ne obstaja „nepravilno potrdilo“ v smislu drugega pododstavka tega člena.
44. V okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, imamo, kot je bilo pravkar ugotovljeno, opravka z nepravilnim potrdilom. Zato odgovor na drugi del drugega vprašanja ni potreben.
C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje: Porazdelitev dokaznega bremena
45. Predložitveno sodišče želi s svojim tretjim vprašanjem izvedeti, kdo mora dokazati, da so bila podlaga za potrdilo o prometu blaga EUR.1 nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, in kdo mora dokazati, da so se organi, ki so izdali potrdilo, očitno zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. S tem se predložitveno sodišče navezuje na dokazno breme v zvezi s pogoji iz tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika.
Prvi del tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika: dokazno breme v primeru napačnih navedb izvoznika
46. Prvi del tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika določa izjemo od zakonske domneve zmote, kot izhaja iz drugega pododstavka. Tako izdaja nepravilnega potrdila o prometu blaga EUR.1 izjemoma ne pomeni zmote carinskih organov, če so bila podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik.
47. V skladu s splošno priznanimi pravili procesnega prava mora praviloma tisti, ki se sklicuje na pogoje nekega predpisa, dokazati, da so podani.
48. Praviloma se bo tisti organ, ki je pristojen za naknadno vknjižbo zakonsko dolgovanega zneska dajatev, skliceval na izjemo v prvem delu tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika. Načelno torej ta organ – praviloma carinski organ države članice uvoznice – nosi dokazno breme za to, da je izvoznik dejansko navedel nepravilna dejstva in da je bilo zaradi tega izdano nepravilno potrdilo.
49. Takšna porazdelitev dokaznega bremena je tudi upravičena, saj organ praviloma lažje zagotovi dokaze kot pa na primer uvozno podjetje. Organi tretje države mu lahko po poti upravnega sodelovanja sporočijo, kakšne navedbe so bile dejansko podane v tamkajšnjem postopku in na čem je na koncu temeljila vsebina potrdila o prometu blaga EUR.1. Člen 28(3) Protokola št. 3 k Sporazumu o prosti trgovini za ta namen izrecno določa, da se morajo obrazci vloge hraniti najmanj tri leta. Ali so bili torej podatki, ki jih je navedel izvoznik v svoji vlogi, pravilni ali napačni, se potem ugotovi na podlagi dejanskih elementov, ki jih ta vloga vsebuje,(28) pri čemer lahko carinski organi države izvoznice v skladu s členom 32(3) Protokola št. 3 opravijo kakršen koli pregled, ki se jim zdi potreben.(29) Izvoznik pa mora v skladu s členom 28(1) Protokola št. 3 najmanj tri leta hraniti dokumente, ki dokazujejo poreklo blaga, ki ga je izvozil.
50. Dolžnost izvoznika, da hrani svoje dokumente, pa tudi kaže, da je dokazovanje pristojnih organov odvisno od sodelovanja izvoznika. Če izvoznik v nasprotju s svojo dolžnostjo ne hrani dokumentov, potrebnih za presojo porekla izvoženega blaga, potem je carinskim organom, ne da bi k temu sami karkoli prispevali, onemogočeno dokazovanje tega, ali so bili predloženi napačni ali pravilni podatki. V takšnem primeru bi bilo nepravično, da bi carinski organi nosili dokazno breme. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč Skupnosti ni treba nositi negativnih posledic protipravnega ravnanja dobaviteljev uvoznikov.(30)
51. Če torej presoje podatkov, ki jih je prvotno navedel uvoznik, ni mogoče opraviti zato, ker on sam v nasprotju s svojo dolžnostjo ni hranil za to potrebnih dokumentov, je primerno, da se dokazno breme obrne. V takem primeru je treba dolžniku (osebi, ki je zavezana k plačilu) naložiti dokazno breme v okviru prvega dela tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika, to pomeni, da mora potem sam dokazati, da je potrdilo o prometu blaga EUR.1, ki so ga izdali organi tretje države, temeljilo na pravilni predstavitvi dejstev. Neustrezno ravnanje ali zmota izvoznika namreč sodita k običajnim poslovnim tveganjem dolžnika, ki ju v okviru njegovih poslovnih stikov ni mogoče obravnavati kot nekaj nepredvidljivega. Četudi namreč dolžnik ne more vplivati na ravnanje svojih poslovnih partnerjev, te kljub temu prosto izbira in mora zoper tveganje njihovega neustreznega ravnanja sprejeti primerne preventivne ukrepe, na primer z vključitvijo ustreznih klavzul v pogodbe, ki jih sklepa z njimi, ali s sklenitvijo posebnega zavarovanja.(31) V tem smislu dolžniku z obrnitvijo dokaznega bremena tudi ni „naložena odgovornost za slabo delovanje sistema“.(32)
52. Poleg tega je obrnitev dokaznega bremena v primeru, ko izvoznik svojih dokumentov v nasprotju s svojo dolžnostjo ne hrani, tudi v skladu s prizadevanji zakonodajalca Skupnosti, da se preprečijo nepravilnosti in goljufije v primeru blaga, za katerega se pri uvozu uporabi preferencialni sistem.(33) V nasprotnem primeru bi se lahko vzpodbujala zloraba preferencialnega sistema v breme proračuna Skupnosti, pri čemer bi se takšno zlorabo skušalo prikriti z uničenjem dokumentov, ki bi jih bilo treba hraniti. Na to sta pravilno opozorili tudi italijanska in nizozemska vlada v postopku pred Sodiščem.
Drugi del tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika: dokazno breme v primeru, ko so se organi „zavedali ali bi se morali zavedati“
53. Drugi del tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika vsebuje izjemo od prvega dela tega pododstavka. V skladu z njim zlasti tedaj vendarle ostane pri zakonski domnevi zmote, določene v drugem pododstavku, če je več kakor očitno, da so se organi, ki so izdali potrdilo o prometu blaga EUR.1, zavedali ali bi se morali zavedati, da zadevno blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave.
54. Dolžnik, od katerega naj bi se uvozne dajatve naknadno izterjale, se bo praviloma skliceval na to podredno izjemo. V skladu s splošno priznanimi pravili procesnega prava mora torej tudi ta dolžnik nositi dokazno breme v okviru drugega dela tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika.
55. Sicer dolžnik s sedežem v Skupnosti le težko sam presoja ali celo dokazuje konkretno interno seznanjenost pristojnih organov tretje države v trenutku izdaje potrdila o prometu blaga EUR.1. Ta dolžnik namreč, prav tako kot vsaka druga zunanja oseba, nima potrebnega vpogleda v notranje zadeve tamkajšnjih organov.
56. Spomniti pa je treba na to, da je drugi del tretjega pododstavka novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika mišljen za primere, v katerih je več kakor očitno, da so organi tretje države vedeli za določene okoliščine ali pa bi zanje morali vedeti. Pri tem gre lahko le za okoliščine, ki so dokazljive tudi brez informacij o stopnji interne seznanjenosti ali o notranji organizaciji organov tretje države. Če na primer v zadevni tretji državi sploh ni proizvodnih obratov za sporni izdelek, potem je več kakor očitno, da ni mogoče izdati potrdila, ki bi potrjevalo, da ima takšen proizvod poreklo te tretje države.(34) Od dolžnika se torej lahko brez nadaljnjega zahteva predložitev dokaza o takšnih ali podobnih dejstvih.(35)
57. V takšnih okoliščinah porazdelitev dokaznega bremena lahko ostane takšna, kot izhaja iz splošno priznanih pravil procesnega prava; obrnitev dokaznega bremena ni potrebna.
Vmesna ugotovitev
58. Na tretje vprašanje predložitvenega sodišča je zato treba odgovoriti tako:
Dokazno breme za podajanje pogojev, določenih v tretjem pododstavku novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika, nosi tista oseba, ki se sklicuje na to določbo.
Če pa izvoznik v nasprotju s svojo dolžnostjo ni hranil dokumentov, potrebnih za dokazovanje porekla izdelkov, ki jih je izvozil, mora dolžnik dokazati, da je potrdilo o prometu blaga EUR.1, ki so ga izdali organi tretje države, temeljilo na pravilni predstavitvi dejstev.
D – Četrto vprašanje za predhodno odločanje: razlaga prvotnega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika
59. Predložitveno sodišče želi s svojim četrtim vprašanjem izvedeti, kako je treba razlagati prvotno besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika. To vprašanje zastavlja le za primer, da je odgovor na prvo vprašanje nikalen. Ker pa je treba glede na tu predlagano rešitev prvemu vprašanju pritrditi in ker se zato v primeru dejanskega stanja, kot je tisti iz postopka v glavni stvari, uporabi novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika, odgovor na četrto vprašanje ni potreben.
VI – Predlog
60. Na podlagi zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki mu jih je v predhodno odločanje predložilo Gerechtshof Amsterdam, odgovori tako:
1) Člen 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kot je bil spremenjen z Uredbo (ES) št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000, se uporablja tudi za carinske dolgove, ki so nastali in ki so bili naknadno izterjani pred njegovim začetkom veljavnosti.
2) Za nepravilno potrdilo v smislu člena 220(2)(b), drugi pododstavek, carinskega zakonika, kot je bil spremenjen z Uredbo (ES) št. 2700/2000, gre, če porekla blaga, navedenega v potrdilu o prometu blaga EUR.1, naknadno ni mogoče z gotovostjo ugotoviti.
3) Dokazno breme za obstoj pogojev, določenih v tretjem pododstavku člena 220(2)(b) carinskega zakonika, kot je bil spremenjen z Uredbo (ES) št. 2700/2000, nosi tista oseba, ki se sklicuje na to določbo.
Če pa izvoznik v nasprotju s svojo dolžnostjo ni hranil dokumentov, potrebnih za dokazovanje porekla izdelkov, ki jih je izvozil, mora dolžnik dokazati, da je potrdilo o prometu blaga EUR.1, ki so ga izdali organi tretje države, temeljilo na pravilni predstavitvi dejstev.