SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 12. julija 2012
Zadeva T‑308/10 P
Evropska komisija
proti
Fotiosu Nanopoulosu
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Dolžnost pomoči – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Nepogodbena odgovornost – Člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov – Predložitev odškodninskega zahtevka v razumnem roku – Rok za odgovor – Sprožitev disciplinskega postopka – Merilo, s katerim se zahteva ‚dovolj resna kršitev‘ – Uhajanje osebnih podatkov v tisk – Nedodelitev nalog, ki ustrezajo nazivu uradnika – Znesek odškodnine“
Objet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 11. maja 2010 v zadevi Nanopoulos proti Komisiji (F‑30/08), s katero se zahteva razveljavitev te sodbe in, če te sodbe ni treba razveljaviti, določitev višine odškodnine.
Décision: Pritožba se zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je na tej stopnji priglasil Fotios Nanopoulos.
Povzetek
1. Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Samostojnost glede na ničnostno tožbo – Meje – Odškodninski zahtevek, s katerim se želi izogniti nedopustnosti ničnostne tožbe
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Zamuda pri odločanju o obveznosti uprave, da zagotovi pomoč – Izključitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 24, 90 in 91)
3. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Obseg – Zamuda pri odločanju – Nepravilno ravnanje organa, zaradi katerega je mogoče uveljavljati odgovornost uprave
(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 24, 90 in 91)
4. Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje
(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))
5. Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pripravljalni akt – Sprožitev disciplinskega postopka – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)
6. Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Zahtevek za povračilo škode, nastale zaradi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka – Dopustnost, odvisna od predhodnega postopka
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
7. Pravo Evropske unije – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe – Obseg
(člen 6(2) EU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48(1))
8. Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Sprožitev disciplinskega postopka – Kršitev načela domneve nedolžnosti – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 86(2))
9. Pritožba – Razlogi – Nezadostna obrazložitev – Implicitna obrazložitev, ki jo poda Sodišče za uslužbence – Dopustnost – Pogoji
(člen 256 PDEU; Statut Sodišča, člen 36 in Priloga I, člen 7(1))
10. Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Povračilo škode, povzročene uradniku ali uslužbencu – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg
(členi 235 ES, 236 ES in 288, drugi odstavek, ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
11. Uradniki – Opravljanje nalog – Poklicni ugled – Hude obtožbe – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 24 in 90)
12. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Možnost uradnika, da pred nacionalnim sodiščem toži povzročitelja škode pred odgovorom uprave na njegovo prošnjo za pomoč – Nujnost, da uradnik z upravo opredeli vpliv dolžnosti zaupnosti na njegovo tožbo
(Kadrovski predpisi, členi 17, 24 in 91)
13. Uradniki – Disciplinska ureditev – Sprožitev disciplinskega postopka – Diskrecijska pravica organa, pristojnega za imenovanja – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi, Naslov VI)
14. Uradniki – Disciplinska ureditev – Obveznost preiskave pred sprožitvijo disciplinskega postopka – Neobstoj
(Kadrovski predpisi, Priloga IX)
15. Pritožba – Razlogi – Nezadostna obrazložitev – Merila, ki jih Sodišče za uslužbenvce uporabi pri določitvi zneska odškodnine – Nadzor Splošnega sodišča
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 61 in 62.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 28. junij 1996, Y proti Sodišču, T‑500/93, RecFP, str. I‑A‑335 in II‑977, točka 64; 28. maj 1997, Burban proti Parlamentu, T‑59/96, RecFP, str. I‑A‑109 in II‑331, točka 26 ter navedena sodna praksa; 17. december 2003, McAuley proti Svetu, T‑324/02, RecFP, str. I‑A‑337 in II‑1657, točka 91.
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 63.)
3. Prepozno sprejetje izrecne odločitve kot tako ni akt, ki bi ga bilo mogoče razglasiti za ničnega, temveč ravnanje uprave, ki lahko zainteresirani osebi glede na okoliščine posameznega primera povzroči nepremoženjsko škodo, zaradi česar je mogoče uveljavljati odgovornost institucije. Datum sprejetja odločbe nikakor ni njej pomožen element in za uradnika, ki prosi za pomoč, ne more biti odločilnega pomena.
Zato tudi kadar obstaja izrecna odločitev, s katero je podan odgovor na prošnjo za pomoč, ki jo vloži uradnik na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov in tudi če ta odločitev ni bila izpodbijana v roku, določenim v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, je mogoče vložiti odškodninski zahtevek, če ta ne glede na sprejeto odločitev temelji na domnevno nepravilnem ravnanju uprave, ki je navedeno odločitev sprejela prepozno.
(Glej točki 67 in 68.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 75 do 77.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točki 65 in 66; 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točka 59; 14. december 2011, Allen in drugi proti Komisiji, T‑433/10 P, točka 26.
5. Odločitev organa, ki je pristojen za uvedbo disciplinskega postopka, je le pripravljalna faza postopka. Ne vpliva na končno stališče uprave in je zato ni mogoče obravnavati kot akt, ki posega v položaj, v smislu člena 91 Kadrovskih predpisov. Zato jo je mogoče izpodbijati le posredno v okviru tožbe zoper končni disciplinski sklep, ki posega v uradnikov položaj.
(Glej točko 85.)
Napotitev na:
Splošno sodišče 8. julij 2008, Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, ZOdl., str. II‑1585, točka 340.
6. Čeprav sklep o uvedbi disciplinskega postopka sam po sebi ne more biti predmet ničnostne tožbe, je lahko podlaga za nepogodbeno odgovornost institucije, če je bila sprejeta odločitev o koncu disciplinskega postopka.
Če je bil disciplinski postopek uveden nepravilno, lahko zaradi tega uradniku, na katerega se ta postopek nanaša, nastane škoda, tako da če je navedeni postopek končan brez nadaljnjih ukrepov, ima ta lahko uradnik interes, da se sklicuje na morebitno nezakonitost sklepa o uvedbi tega postopka v okviru odškodninske tožbe.
Vendar mora zadevni uradnik za pridobitev povračila škode, nastale zaradi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, predhodno upoštevati predhodni postopek v dveh fazah, predvidenih z določbami členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.
(Glej točki 86 in 96.)
7. Načelo domneve nedolžnosti, ki je temeljna pravica, določena v členu 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah in v členu 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, daje posameznikom pravice, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Unije.
V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice navedeni člen 6(2) ureja celotni kazenski postopek, neodvisno od izida preiskave, in ne le preučitev utemeljenosti obtožbe. Ta določba zagotavlja vsaki osebi, da ni niti imenovana niti obravnavana kot kriva za kršitev, dokler sodišče ne ugotovi njene krivde. Zato predvsem zahteva, da ob izpolnjevanju svojih funkcij člani sodišča ne bi smeli začeti obravnave s predsodkom, da je obtoženec kaznivo dejanje storil. Domnevo nedolžnosti kršijo izjave ali odločbe, ki izražajo mnenje, da je oseba kriva, ki javnost spodbujajo, da verjame v njeno krivdo, ali ki vnaprej predvidevajo, kako bo pristojno sodišče presodilo dejstva.
Čeprav načelo domneve nedolžnosti, potrjeno v členu 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, spada med elemente pravičnega kazenskega procesa, ki ga zahteva člen 6(1) te konvencije, ni omejeno na procesno jamstvo na kazenskem področju: njegov obseg je širši in zahteva, da nobeden od državnih predstavnikov ne izjavi, da je oseba kriva za kršitev, preden sodišče ne dokaže njene krivde. Domnevo nedolžnosti lahko namreč krši ne le sodišče, ampak tudi drugi javni organi.
(Glej točke od 90 do 92.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 4. oktober 2006, Tillack proti Komisiji, T‑193/04, ZOdl., str. II‑3995, točka 121; zgoraj navedena sodba Franchet in Byk proti Komisiji, točke od 209 do 211.
8. Sama uvedba disciplinskega postopka ne krši domneve nedolžnosti. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka se namreč šteje za zaupen in ni javno objavljen. Tako odločitev v zvezi s postopkom, ki je bil končan brez nadaljnjih ukrepov, sama po sebi uradniku, na katerega se nanaša ta postopek, ne more dajati interesa, da se na navedeno odločitev sklicuje v okviru odškodninske tožbe.
(Glej točki 93 in 94.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 18. december 1997, Daffix proti Komisiji, T‑12/94, RecFP, str. I‑A‑453 in II‑1197, točka 76; 9. julij 2002, Zavvos proti Komisiji, T‑21/01, RecFP, str. I‑A‑101 in II‑483, točka 341; 13. marec 2003, Pessoa in Costa proti Komisiji, T‑166/02, RecFP, str. I‑A‑89 in II‑471, točki 55 in 56.
9. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 97.)
Napotitev na:
Sodišče: 20. maj 2010, Gogos proti Komisiji, C‑583/08 P, ZOdl., str. I‑4469, točka 30.
10. Za spor na področju javnih uslužbencev na podlagi člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, vključno s sporom za povračilo škode uradniku ali uslužbencu, veljajo posebna pravila, različna od tistih na podlagi splošnih načel, ki urejajo nepogodbeno odgovornost Unije v okviru člena 235 ES in člena 288, drugi odstavek, ES. Iz Kadrovskih predpisov namreč med drugim izhaja, da v nasprotju s katerim koli drugim posameznikom uradnika ali uslužbenca Unije z institucijo, pri kateri je zaposlen, povezuje delovno razmerje, ki vključuje ravnovesje posebnih vzajemnih pravic in dolžnosti, ki je izraženo z dolžnostjo skrbnega ravnanja institucije do zadevne osebe. To ravnovesje je namenjeno predvsem ohranitvi zaupanja, ki mora obstajati med institucijami in njihovimi uradniki, da se državljanom zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so podeljene institucijam. To pomeni, da Unija kot delodajalka nosi precejšnjo odgovornost, ki se kaže z obveznostjo povračila škode, ki jo njeno osebje utrpi zaradi kakršne koli nezakonitosti, ki jo stori kot delodajalka.
(Glej točko 103.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 16. december 2010, Komisija proti Petrilli, T‑143/09 P, točka 46, in navedena sodna praksa.
11. Ob prejemu prošnje za pomoč ima uprava široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov in načinov uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov. Ob resnih in neutemeljenih obtožbah glede poklicne neoporečnosti uradnika pri opravljanju njegovih nalog mora te obtožbe zavrniti in sprejeti vse ukrepe za povrnitev ugleda zadevne osebe. Uprava mora zlasti posredovati z vso potrebno energijo ter se odzvati tako hitro in skrbno, kot to zahtevajo okoliščine primera.
V zvezi s tem, ker je namen roka za odgovor, določenega v členu 90 Kadrovskih predpisov, zgolj preprečiti, da bi molk uprave postal ovira za uporabo pravnih sredstev in ker to ni rok za odgovor, ki bi v okviru prošnje za pomoč, vložene na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, moral biti opredeljen kot razumen, je treba skrbnost in hitrost uprave presoditi za vsak primer posebej ob upoštevanju njegovih okoliščin.
Vendar če prošnja uradnika za pomoč sledi objavi člankov, ki se nanašajo nanj, v tisku, nevarnost prekluzije, povezana s kratkimi roki za sprožitev postopka pri kaznivih dejanjih, storjenih s tiskom, na nekaterih nacionalnih sodiščih, ni merilo, na podlagi katerega bi bilo mogoče presoditi, ali je uprava na to prošnjo odgovorila kar najhitreje in z vso zahtevano skrbnostjo. Ker pa ima uprava široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov za odgovor na prošnjo, ki temelji na členu 24 Kadrovskih predpisov, je pomoč lahko zadostna, če ima na primer obliko sporočila za javnost ali pravice do odgovora uprave, v kateri je zaposlen uradnik, na katerega se neposredno nanaša objavljeni članek.
(Glej točke 111, 117, 120 in 121.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 17. marec 1998, Carraro proti Komisiji, T‑183/95, RecFP, str. I‑A‑123 in II‑329, točki 31 in 33; 4. maj 2005, Schmit proti Komisiji, T‑144/03, RecFP, str. I‑A‑101 in II‑465, točki 97 in 98.
12. Medtem ko čaka na odgovor uprave na prošnjo za pomoč, vloženo na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, lahko uradnik, če želi, pri nacionalnem sodišču sproži kazenski postopek za kazniva dejanja, storjena s tiskom. Uradnik mora namreč na lastno pobudo vložiti tožbo v skladu s členom 24, drugi odstavek, in fine, Kadrovskih predpisov zoper povzročitelje škode, ki naj bi jo utrpel, in se pri oblikovanju take tožbe z upravo posvetovati o načinih za izpolnitev obveznosti zaupnosti iz člena 17 Kadrovskih predpisov.
(Glej točko 122.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 26. oktober 1993, Caronna proti Komisiji, T‑59/92, Recueil, str. II‑1129, točka 37; 6. november 1997, Ronchi proti Komisiji, T‑223/95, RecFP, str. I‑A‑321 in II‑879, točka 60.
13. Cilj sklepa o uvedbi disciplinskega postopka zoper uradnika je omogočiti organu, pristojnemu za imenovanja, da preveri resničnost in težo dejanj, očitanih zadevnemu uradniku, ter da ga v skladu s členom 87 Kadrovskih predpisov zasliši, da bi si oblikoval mnenje, po eni strani, o možnosti, da se bodisi disciplinski postopek konča brez nadaljnjih ukrepov bodisi se zoper uradnika sprejme disciplinska sankcija, ter, po drugi strani, o potrebi, da se uradnik, če je to ustrezno, pred sprejetjem te sankcije napoti pred disciplinsko komisijo v skladu s postopkom iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom.
Res je, da mora institucija o taki odločitvi nujno skrbno razmisliti ob upoštevanju resnih in nepopravljivih posledic, ki bi jih ta lahko imela. Institucija ima v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico, sodni nazor pa je omejen na preverjanje materialne pravilnosti elementov, ki jih je pri uvedbi postopka upoštevala uprava, neobstoja očitne napake pri presoji očitanih dejstev in neobstoja zlorabe pooblastil.
Da pa se zaščitijo pravice zadevnega uradnika, mora imeti organ, pristojen za imenovanja, pred uvedbo disciplinskega postopka na voljo dovolj natančne in ustrezne informacije.
(Glej točke 149, 150 in 152.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 15. maj 1997, N proti Komisiji, T‑273/94, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑289, točka 125; 17. maj 2000, Tzikis proti Komisiji, T‑203/98, RecFP, str. I‑A‑91 in II‑393, točka 50; zgorajnavedena Pessoa in Costa proti Komisiji, točka 36; 5. oktober 2005, Rasmussen proti Komisiji, T‑203/03, RecFP, str. I‑A‑279 in II‑1287, točka 41; zgorajnavedena Franchet in Byk proti Komisiji, točka 352.
14. V nobeni določbi Kadrovskih predpisov, niti v odločbi o ustanovitvi Preiskovalnega in disciplinskega urada Komisije (IDOC), ni izrecno določeno, da mora uprava pred uvedbo disciplinskega postopka opraviti upravno preiskavo.
(Glej točko 151.)
15. Kadar Sodišče za uslužbence ugotovi obstoj škode, je edino pristojno, da v okviru zahtevka oceni način in obseg nadomestila te škode, če so sodbe Sodišča za uslužbence dovolj utemeljene, da Splošno sodišče lahko izvaja sodni nadzor nad njimi, in če te sodbe glede ocene škode vsebujejo merila, ki se upoštevajo za določitev zneska.
(Glej točko 165.)
Napotitev na:
Sodišče: 21. februar 2008, Komisija proti Girardot, C‑348/06 P, ZOdl., str. I‑833, točka 45, in navedena sodna praksa.
Splošno sodišče: 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, ZOdl., str. II‑2841, točka 241.