SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 6. septembra 2011(1)
Zadeva C‑442/10
Churchill Insurance Company Limited
proti
Benjaminu Wilkinsonu
in
Tracy Evans
proti
Equity Claims Limited
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division), (Združeno kraljestvo))
„Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi vozil – Oškodovanec v prometni nesreči, ki je sopotnik v vozilu, v zvezi s katerim je zavarovan kot pooblaščen voznik – Vozilo, ki ga vozi nezavarovana oseba“
1. V Združenem kraljestvu je, drugače kot v večini preostalih držav članic Unije, običajna praksa, da je zavarovalna polica za vozila, čeprav vsebuje podatke o zavarovanem vozilu, dejansko osebna polica, ki zajema škodo, ki jo povzročijo imetnik police in morebitne druge osebe, ki so v njej izrecno pooblaščene za vožnjo vozila. V primeru nesreče, ki jo povzroči nepooblaščeni voznik, mora zavarovalnica izplačati odškodnino oškodovancem, kot to določa pravo Unije, nato pa lahko to izterja od zavarovanca, ki je dovolil voziti nepooblaščeni osebi.
2. Ta zadeva izhaja iz tega posebnega zavarovalnega sistema. Natančneje, za oba dogodka, o katerih odloča predložitveno sodišče, je značilno, da je oškodovanec in zavarovanec, ki je dovolil voziti nepooblaščeni osebi, ki je povzročila nesrečo, ista oseba. Kot oškodovanec ima ta oseba na splošno pravico do odškodnine. Kot zavarovanec, ki je dovolil voziti osebi, ki tega ne bi smela storiti, je lahko v skladu z nacionalnim pravom zavezan povrniti zavarovalnici znesek, ki ga je ta izplačala oškodovancu. Konkretno to pomeni, da ne prejme ničesar od zavarovalnice, ker se znesek, ki bi ga moral dobiti kot oškodovanec, poravna z zneskom, ki bi ga moral plačati zavarovalnici kot „malomaren“ zavarovanec. Nacionalno sodišče sprašuje Sodišče, ali je ta položaj v skladu s pravom Unije.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
3. Vprašanji za predhodno odločanje, ki sta predloženi Sodišču, se navezujeta na Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju tudi: Direktiva)(2). Med nastankom dejstev, o katerih se mora izreči nacionalno sodišče, ta direktiva še ni veljala. Gre za konsolidirano direktivo, ki je v enotno besedilo pretvorila določbe štirih predhodnih direktiv(3), ne da bi spremenila njihovo vsebino. Iz razlogov praktičnosti se bom tudi sam skliceval na konsolidirano besedilo, vsakič pa bom navedel ustrezne določbe prejšnjih aktov.
4. V uvodnih izjavah 3(4), 14(5) in 15(6) Direktive je navedeno:
„(3) Vsaka država članica bi morala sprejeti vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki izvirajo z njenega ozemlja, pokrita z zavarovanjem. Obseg kritja odgovornosti in pogoji zavarovalnega kritja se določijo na podlagi teh ukrepov.
(14) Določiti je treba organ, ki bo jamčil, da oškodovanec ne bo ostal brez odškodnine, če bo nesrečo povzročilo nezavarovano ali neznano vozilo. […]
(15) V interesu oškodovancev je, da se učinki nekaterih izključitvenih določb omejijo na odnos med zavarovateljem in osebo, odgovorno za nesrečo. V primeru ukradenih ali s silo pridobljenih vozil države članice lahko določijo, da to odškodnino plača zgoraj navedeni organ.“
5. Člen 3 Direktive določa splošno obveznost avtomobilskega zavarovanja za civilno odgovornost, tako za materialno škodo kot za telesne poškodbe.
6. Člen 12(1)(7) Direktive določa:
„Brez poseganja v drugi pododstavek člena 13(1) zavarovanje iz člena 3 krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.“
7. Isti člen 12(3), drugi pododstavek(8), določa, da „[t]a člen ne posega niti v civilno odgovornost niti v višino odškodnine“.
8. Člen 13(1) iste direktive(9) določa:
„Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3, štejejo za neveljavne glede odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, ki so bili oškodovanci nesreče in, ki izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo:
(a) oseb, ki za to nimajo izrecnega ali implicitnega dovoljenja;
[…]
Vendar se lahko predpis ali določba iz prvega pododstavka, točka (a), uveljavlja proti osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko zavarovatelj dokaže, da so vedele, da je bilo vozilo ukradeno.
[…]“
9. Člen 10(10) Direktive se nanaša na primere, ko vozilo, ki je povzročilo škodo, ni zavarovano ali ga ni mogoče identificirati. Direktiva za te primere določa, da države ustanovijo ali pooblastijo organ z nalogo zagotavljanja odškodnine oškodovancem v nesrečah. Ta člen v odstavku 2, drugi pododstavek, določa:
„Vendar lahko države članice izključijo plačilo odškodnine s strani tega organa osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko organ dokaže, da so vedele, da je vozilo nezavarovano.“
B – Nacionalno pravo
10. Nacionalna zakonodaja, ki se upošteva v tej zadevi, je Road Traffic Act 1988 (v nadaljevanju tudi: RTA). Natančneje, člen 151(8) tega predpisa določa, da je zavarovalnica, če je dolžna plačati znesek v zvezi z odgovornostjo osebe, ki ni zajeta v polici, upravičena do povrnitve zneska, ki ga je plačala, od zavarovanca, ki je povzročil ali dovolil uporabo vozila, s katerim je bil povzročen škodni dogodek.
II – Dejansko stanje in vprašanji za predhodno odločanje
11. V postopku, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, sta združena dva spora, o katerih sta na prvi stopnji različni sodišči odločili različno.
12. Oba spora se delno razlikujeta, vendar imata bistvene skupne značilnosti s pravnega vidika. V obeh primerih je zavarovana oseba dovolila voziti vozilo – v enem primeru motorno kolo in v drugem primeru avtomobil – osebi, ki v zavarovalni pogodbi ni navedena kot oseba, pooblaščena za vožnjo, in ki poleg tega ni imela sklenjenega lastnega zavarovanja. V obeh primerih se je zgodila nesreča, v kateri je zavarovana oseba, ki je bila sopotnik, utrpela telesne poškodbe.
13. Zadevni zavarovalnici sta v obeh primerih zavrnili izplačilo odškodnine oškodovancema na podlagi pravice iz člena 151(8) RTA, da zavarovalnica od zavarovanca zahteva zneske, izplačane za škodo, ki jo je povzročila nepooblaščena oseba, ki ji je zavarovanec dovolil uporabo vozila. Po mnenju zavarovalnic se v primerih, kot sta ta, o katerih mora odločiti nacionalno sodišče, obveznost izplačila odškodnine oškodovancem in pravica, da od zavarovanca izterja to odškodnino, medsebojno izključujeta, ker sta oškodovanec in oseba, od katere lahko zahteva povračilo, ista oseba.
14. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče, ko je ugotovilo, da obstajajo morebitne težave glede združljivosti s pravom Unije, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člena 12(1) in 13(1) Direktive [2009/103] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, katerih učinek po nacionalnem pravu je izključitev oškodovanca v prometni nesreči iz zavarovanja, če:
(a) je to nesrečo povzročil nezavarovani voznik,
(b) je oškodovanec nezavarovanemu vozniku dovolil voziti vozilo,
(c) je bil oškodovanec med nesrečo potnik v tem vozilu in
(d) je oškodovanec bil zavarovan za vožnjo s tem vozilom?
Zlasti:
(i) Ali taka nacionalna določba „izključuje iz zavarovanja“ v smislu člena 13(1) Direktive [2009/103]?
(ii) Ali je v okoliščinah tega primera dovoljenje, ki ga [zavarovanec](11) da nezavarovani osebi, „izrecno ali implicitno dovoljenje“ v smislu člena 13(1)(a) Direktive [2009/103]?
(iii) Ali na odgovor na to vprašanje vpliva dejstvo, da lahko v skladu s členom 10 Direktive [2009/103] nacionalni organi, katerih naloga je zagotavljanje odškodnine v primeru škode, ki jo povzroči neznano ali nezavarovano vozilo, izključijo plačilo odškodnine osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko organ dokaže, da so vedele, da je vozilo nezavarovano?
2. Ali je odgovor na prvo vprašanje odvisen od tega, ali je bilo sporno dovoljenje (a) dano, s tem da je zavarovana oseba dejansko vedela, da je voznik nezavarovan, ali (b) dano, s tem da je zavarovana oseba mislila, da je voznik zavarovan, ali (c) je bilo sporno dovoljenje dano, ne da bi zavarovanec o tem sploh razmišljal?“
III – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
A – Predhodne ugotovitve
15. Navesti je treba, da v tej zadevi ni sporen obstoj civilne odgovornosti za škodo, ki sta jo utrpela oškodovanca. Kot sem že navedel pri preučitvi upoštevnih določb, pravo Unije ne posega v nacionalno zakonodajo držav članic v zvezi s civilno odgovornostjo in določitvijo škode.
16. Na splošno se analiza pravnih posledic vsakega škodnega dogodka, ki je povezan z uporabo motornih vozil, izvede v dveh fazah. V prvi fazi je treba ugotoviti obstoj civilne odgovornosti. Če ta obstaja, je nato treba preiti v drugo fazo analize, ki zadeva ukrepe zavarovalnice. Le to drugo fazo praviloma in brez poseganja v obveznost zagotavljanja polnega učinka Direktive ureja pravo Unije(12). Ne morem pa prezreti dejstva, da lahko razlikovanje med obema fazama konkretno povzroči nekatere težave, in ni izključeno, da bo Sodišče v prihodnosti pozvano, naj o tej točki poda dodatna pojasnila.
17. Vprašanji, ki ju je v tej zadevi zastavilo nacionalno sodišče, kot je to razbrati iz njunega besedila, se natančneje nanašata na to pravkar opisano drugo fazo. Vprašanje, ki ga je treba razrešiti, ne zadeva obstoja civilne odgovornosti, ampak obstoj in omejitve obveznosti zavarovalnice za plačilo tistega, kar dolguje iz naslova povrnitve škode. Zato ni dvoma, da je odgovor na vprašanje treba poiskati v razlagi določb Direktive, saj obravnavana zadeva spada na področje njene uporabe.
B – Vprašanje za predhodno odločanje
18. S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali so s pravom Unije združljive nacionalne določbe, ki dopuščajo zavarovalnici, da ne izplača odškodnine oškodovancu, če so izpolnjeni vsi ti trije pogoji: a) nesreča je bila povzročena z vozilom, ki ga je vozila oseba, ki ni zavarovana; b) oškodovanec je zavarovanec; c) zavarovanec je nezavarovani osebi dovolil voziti vozilo.
19. Najprej je treba ugotoviti, da zadevni zavarovalnici drugače opisujeta položaj kot predložitveno sodišče. Vztrajata namreč pri tem, da v obravnavanem primeru nimamo opravka z zavrnitvijo plačila ali priznanjem zavarovalnega kritja: preprosto, nacionalni zakon dovoljuje zavarovalnicam, da v posebnih okoliščinah primera od zavarovanca zahtevajo tisto, kar so plačale oškodovancem v nesreči. Ker sta tu zavarovanec in oškodovanec ista oseba, zavarovalnici menita, da je neplačilo le posledica takojšnjega pobota med zneskom, ki ga je izplačala oškodovancu, in zneskom, ki bi ga lahko izterjala od „malomarnega“ zavarovanca.(13)
20. Nasprotno, predložitveno sodišče meni, da je tako razlikovanje umetno in da je nacionalno zakonodajo treba razlagati tako, da je njena posledica – zgolj – to, da zavarovalnica ne izplača odškodnine oškodovancu v nesreči.
21. Ne glede na to, da mora razlago o nacionalnem pravu podati predložitveno sodišče, sem prepričan, da se v zadevnem primeru odgovor na vprašanji ne bo bistveno spremenil glede na to, ali se sprejme ena ali druga od obeh zgoraj opisanih razlag. Pravo Unije vsekakor nasprotuje temu, da lahko zavarovalnica v takšnih primerih, kot sta primera, predložena v odločitev predložitvenemu sodišču, zavrne izplačilo odškodnine oškodovancu v nesreči za vso škodo, ki jo je utrpel. V nadaljevanju bom poskusil pojasniti razloge za to.
22. Kot sem opozoril zgoraj, cilj zakonodaje Unije na področju civilne odgovornosti za uporabo vozil ni usklajevanje pravil držav članic o civilni odgovornosti. Njen cilj je bolj omejen, dvojen, ker naj bi zagotovila po eni strani prosti pretok vozil in njihovih potnikov in po drugi strani primerljivo obravnavo oškodovancev v nesreči, ne glede na kraj, kjer so se nesreče zgodile(14). Z drugimi besedami, čeprav Direktiva, kot smo videli, nacionalnemu zakonodajalcu pušča diskrecijsko pravico pri določitvi pravil o civilni odgovornosti, pa hkrati zahteva, da je vsem oškodovancem v nesreči vendarle zagotovljeno, če že ne enako obravnavanje v vsaki državi članici (to bi zahtevalo tudi uskladitev pravil o odgovornosti, čemur pa se je zakonodajalec želel izogniti), vsaj „primerljiv“ standard na celotnem ozemlju Unije. Ni povsem jasno, ali to načelo Direktive lahko vpliva na diskrecijsko pravico, ki je državam priznana na področju civilne odgovornosti: vsekakor pa, kot sem že opozoril zgoraj, vprašanje civilne odgovornosti ne spada v okvir tega spora.
23. V obravnavanem postopku primera, ki sta predmet tega spora, očitno ustrezata dejanskemu stanju, ki je urejeno v členu 13(1)(a) Direktive. Zavarovalnici poskušata izključiti svojo obveznost plačila na podlagi zakonskih/pogodbenih določb, ki temeljijo na tem, da voznik vozila za to ni imel dovoljenja. V skladu s pravkar navedeno določbo podobne določbe niso združljive s pravom Unije.(15) Za namene povrnitve škode je namreč lastnik/zavarovanec, ki ni vozil vozila, v vsakem pogledu „tretji“, ki ga varuje navedena določba. V primeru nesreče je namreč treba šteti, da so „tretji“ vse osebe, razen voznika, ki je povzročil nesrečo(16). Po besedah generalnega pravobranilca L. A. Geelhoeda v tem položaju „pravni odnos zavarovanca z zavarovateljem preide na povzročitelja škode“(17).
24. Pregled sodne prakse potrjuje in podpira moje pravkar navedene ugotovitve.
25. Predložitveno sodišče namreč pravilno ugotavlja, da so dogodki v tem primeru zelo podobni dogodkom v zadevi Candolin in drugi, o kateri je Sodišče odločilo leta 2005(18). V tem primeru je finska nacionalna zakonodaja dopuščala zavrnitev ali omejitev izplačila odškodnin s strani zavarovalnic oškodovancem v nesreči, če so ti prispevali k nastanku škode: natančneje, v zadevi Candolin in drugi se je vprašanje nanašalo na nekaj oseb, med njimi tudi na lastnika vozila, ki so vstopile v vozilo, čeprav so vedele, da je voznik vinjen.
26. Sodišče je ob tej priložnosti odločilo, da take nacionalne zakonodaje ni mogoče šteti za združljivo s pravom Unije. In sicer zato, ker upoštevna zakonodaja Unije na splošno določa izplačilo odškodnin oškodovancem s strani zavarovalnic in izrecno določa nekaj izjem od te obveznosti, ki jih je treba razlagati strogo.(19) Zato je Sodišče odločilo, da se vsi primeri, ki ne spadajo med izjeme, določene z Direktivo, morajo končati s povrnitvijo škode, ki so jo utrpeli oškodovanci v nesreči.
27. V tem okviru ni pomembno dejstvo, da je bil med oškodovanci lastnik vozila, ki je bil potnik. Edina oseba, ki ji Direktiva načeloma ne priznava pravice do odškodnine s strani zavarovalnice, je voznik, medtem ko morajo biti vsi potniki kriti z zavarovanjem.(20) Zato nas sodna praksa Sodišča uči, da imajo oškodovanci v nesreči vedno, razen če ni izpolnjena ena od izjem, določenih v Direktivi, pravico do povrnitve škode iz zavarovanja. Ker v tem primeru nesporno ne gre za izjemo, izrecno določeno v Direktivi, uporaba sodne prakse iz sodbe Candolin in drugi potrjuje, da imata oba zavarovanca, ki sta svoje vozilo dovolila voziti nepooblaščeni osebi, vseeno pravico do povrnitve utrpljene škode.
28. Dopusten je ugovor, da Sodišče v sodbi Candolin in drugi ni navedlo, kdo je bil imetnik zavarovalne police, kar pa je osrednja dejanska okoliščina v tej zadevi. Vendar je treba ugotoviti, da ta vidik konkretno ni upošteven, ker je Sodišče izrecno odločilo, da edina dopustna razlika po Direktivi, če ni mogoče uporabiti nobene izmed v njej omenjenih izjemnih okoliščin, ki dopuščajo izključitev kritja, je razlika med voznikom in potniki, in da so zato osebe, ki niso voznik, za namene Direktive „tretji“, ki imajo pravico do povrnitve škode. Dejanske okoliščine, na katerih temelji sodba Candolin in drugi, se nikakor ne razlikujejo od tipičnega primera, ko je lastnik vozila tudi imetnik zavarovalne police(21). Poleg tega tudi ne smemo pozabiti, da v večini držav članic, kot smo videli, se zavarovalna polica nanaša le na vozilo in v njej ni navedeno, kdo ga sme voziti.
29. Predložitveno sodišče sicer priznava upoštevnost sodne prakse Sodišča, na katero sem pravkar opozoril, vendar pa ima v zvezi s tem vseeno nekaj dvomov, ki so ga prisilili k predložitvi vprašanj za predhodno odločanje. Vseeno menim, da ti dvomi niso utemeljeni in da je tudi v tem primeru izhodišče sodba Candolin in drugi.
30. Temeljni argument predložitvenega sodišča, da postavi pod vprašaj uporabljivost sodbe Candolin in drugi – ali bolje, po resnici povedano, da upraviči svoje dvome o pravilnosti te sodbe –, se nanaša na različno obravnavanje, ki bi, če sprejmemo razlago Sodišča, obstajala na eni strani med potniki, ki so vpleteni v nesrečo v podobni situaciji, kot je ta v tej zadevi, in na drugi strani potniki, ki so zavestno vstopili v nezavarovano vozilo. Medtem ko bi namreč morali v našem primeru z uporabo sodbe Candolin in drugi priznati povračilo odškodnine zavarovancu, ki je svoje vozilo dovolil voziti nepooblaščeni osebi, člen 10(2) Direktive za osebe, ki so vstopile v nezavarovano vozilo in so se tega zavedale, dopušča, da se jim zavrne odškodnina.
31. V zvezi s tem domnevno različnim obravnavanjem menim, da sta nujni dve ugotovitvi. Prvič, kot je na primer navedla Komisija, položaja zavarovanega in nezavarovanega vozila nista primerljiva. Direktiva za nezavarovano vozilo določa obvezno ukrepanje organizacij, ki so jih države članice določile z namenom, da se v vsakem primeru zagotovi neka raven kritja za oškodovance; pravila glede nezavarovanih vozil se lahko torej upravičeno štejejo za izjemo in so zato lahko drugačna od pravil, ki se uporabljajo pri pravilno zavarovanih vozilih.
32. Drugič, na splošno se zdi z vidika razlage bolj sporen predlog, da bi različno obravnavanje odpravili z zmanjšanjem ravni varstva, ki je priznano v „privilegiranem“ položaju, tako da bi ga izenačili z ravnijo, ki je priznana v „neugodnem“ položaju. Običajno bo obratno in razlagalec bo, če bo to sploh mogoče, raje poskusil tudi v manj varovanih primerih priznati obravnavo, podobno tisti, ki je priznana v primerih z večjim varstvom.
33. Če bi tako sprejeli razlago, ki jo predlaga predložitveno sodišče, da nacionalno pravo, ki velja v primeru dejanskega stanja v zadevi, določa, da v primerih, kot sta obravnavana, zavarovanje ni namenjeno povrnitvi škode oškodovancem, iz zakonodaje in sodne prakse Sodišča neposredno in jasno izhaja, da pravo Unije nasprotuje takim nacionalnim pravilom.
34. Po drugi strani pa, kot sem navedel že zgoraj, tega sklepa ne bi mogli spremeniti niti v primeru, če bi morali pritrditi trditvi, ki jo je zavrnilo nacionalno sodišče in ki sta jo podali sami zavarovalnici, v skladu s katero tu ne gre za zavrnitev odškodnine, temveč le za pobot med odškodnino in regresnim zahtevkom, podanim proti „malomarnemu“ zavarovancu.
35. Spomniti je namreč treba, da v skladu s sodno prakso, čeprav pravo Unije na splošno dopušča, da nacionalno pravo dovoljuje zavarovalnicam v nekaterih primerih zahtevati povračilo od zavarovanca(22), predpisi držav članic ne smejo odvzeti polnega učinka Direktivi(23), katere temeljno načelo je, da morajo zavarovalnice vedno izplačati odškodnino oškodovancem, ki niso vozili.(24)
36. Ker Direktiva ne usklajuje nacionalnih pravil na področju civilne odgovornosti, je jasno, da je mogoče upoštevati dejanske okoliščine posameznih nesreč, na primer, pri določitvi prispevka k odškodnini. Vsekakor je treba morebitno znižanje odškodnine, razen če gre za morebitno izjemo, oceniti v vsakem posameznem primeru in je ni mogoče določiti na podlagi splošnih in abstraktnih meril.(25) V izjemnih primerih, kot je Komisija opozorila na obravnavi, bi lahko prišlo do znižanja odškodnine v višini zneska te odškodnine, in tako do izplačila v znesku nič. Do tega bi seveda moralo priti na podlagi presoje vseh okoliščin primera, in zgolj dovoljenje nepooblaščeni osebi za vožnjo zanesljivo ne zadostuje za znižanje odškodnine na nič. Opozoriti je tudi treba, da po mnenju Sodišča prispevek potnika k nastanku škode ne sme povzročiti pretiranega znižanja odškodnine(26).
37. Z drugimi besedami, nujna posledica sodne prakse Sodišča na tem področju je potrditev, da člen 12(1), v povezavi s členom 13(1), Direktive pomeni, da kadar je ista oseba hkrati oškodovanec in malomaren zavarovanec, mora prvi položaj – položaj oškodovanca – prevladati nad drugim. Če ni podan nobeden od primerov, v katerih Direktiva izrecno določa možnost zavrnitve plačila, je treba oškodovancem v nesreči odškodnino izplačati.
38. Ni mogoče zanikati, da taka razlaga zakonodaje Unije, ker je edina združljiva z ureditvijo in sodno prakso, dopušča nekaj protislovij. Zlasti je treba priznati, da bo zavarovalnica, čeprav od malomarnega zavarovanca ne more zahtevati povračila zneskov, ki mu jih je izplačala kot oškodovancu, nasprotno lahko zahtevala zneske, ki jih je izplačala drugim oškodovancem v isti nesreči. Menim pa, da tak primer ni združljiv z duhom Direktive, zlasti glede na namen varovanja oškodovancev.
C – Diskrecijska pravica držav na področju predpisov o civilni odgovornosti
39. Ugotoviti je sicer treba, da rešitvi, ki sem jo podal, ne nasprotujeta novejši sodbi Sodišča(27), v katerih je bila priznana združljivost portugalske zakonodaje na področju civilne odgovornosti za vozila z Direktivo. Portugalski sistem civilne odgovornosti v nekaterih primerih dopušča, da se izključi vsakršno izplačilo odškodnine oškodovancem v cestnem prometu; to se lahko zgodi predvsem v primeru, ko je izključena vsakršna krivda voznikov vozil.
40. Kot je Sodišče poudarilo v zadevnih sodbah(28), je bilo predmet razprave v teh zadevah vprašanje, ali je sploh obstajala civilna odgovornost za obravnavani nesreči. Zato je vprašanje spadalo na področje, ki je še vedno načeloma prepuščeno diskreciji držav članic. V tej zadevi pa, kot sem že navedel, izhajamo iz domneve, da obstaja civilna odgovornost, vprašanji za predhodno odločanje pa se nanašata le na ukrepe zavarovalnice; nismo se torej znašli na področju vprašanja civilne odgovornosti, temveč na področju pravil o vlogi zavarovalnic, ki je urejeno z Direktivo.
41. Poleg tega je treba ugotoviti, da je bila v pravkar omenjenih sodbah izključitev civilne odgovornosti rezultat presoje, ki jo je nacionalno sodišče izvedlo v vsakem posameznem primeru. Nasprotno pa nacionalno pravo v dogodkih, ki so predmet tega postopka, dopušča zavarovalnicam, da načeloma zavrnejo plačilo vedno, kadar je bilo dovoljeno voziti osebi, ki za to ni bila pooblaščena v polici. Podobno posplošena izključitev bi bila, kot smo videli, tudi v nasprotju z obveznostjo presoje vsakega posameznega primera, ki jo je potrdila sodna praksa(29).
D – „Dovoljenje“ iz člena 13(1) Direktive
42. Preden končam preučitev prvega vprašanja za predhodno odločanje, zadnji vidik, ki zahteva kratko obravnavo, zadeva argument, ki so ga podale zavarovalnice in vlada Združenega kraljestva v pisnih stališčih, da naj „dovoljenje“, omenjeno v členu 13(1) Direktive, ne bi bilo dovoljenje zavarovalca, ampak dovoljenje zavarovanca. Zato naj bi bile v skladu s členom 13 brez učinka določbe zavarovalnih pogodb, ki izključujejo kritje v primeru, ko so vozile osebe, ki nimajo dovoljenja lastnika. Nasprotno naj bi ostale veljavne določbe, ki izključujejo kritje, kadar vozi oseba, ki nima dovoljenja zavarovalca, kot je v obravnavanem primeru.
43. Te razlage po mojem mnenju ni mogoče sprejeti.
44. Prvič, kot je bilo pravilno ugotovljeno, vožnja brez dovoljenja lastnika praviloma pomeni tatvino in za tatvino obstajajo posebne določbe v členu 13 Direktive. Države se lahko v primeru ukradenih vozil odločijo, da odškodnino oškodovancem izplača − namesto zavarovalnice − nacionalni organ, ki je s členom 10 določen za povračilo škode, ki jo povzročijo neznana ali nezavarovana vozila. Obstoj teh posebnih določb v zvezi s tatvino kaže na to, da bi zakonodajalec, če bi pri oblikovanju člena 13(1)(a) mislil le na ta primer, to navedel manj dvoumno.
45. Menim, da je v okviru teleološke razlage Direktive in ob upoštevanju namena varovanja oškodovancev treba določbo o neveljavnosti pogodbenih določb, ki izključujejo zavarovalno kritje v primeru neobstoja „dovoljenja“, razlagati široko, tako da se nanaša na vse primere, ko oseba, ki vozi vozilo, tega ne bi smela voziti, ker ni pridobila dovoljenja zavarovalnice ali lastnika vozila ali zavarovanca. V vseh teh primerih mora biti zagotovljeno zavarovalno kritje, da se zavaruje oškodovance, zavarovalnica pa se načeloma ne more izogniti obveznosti plačila.
46. Te razlage ne omaja pojasnilo, da je zadevno dovoljenje lahko „izrecno ali implicitno“. V nasprotju z navedbami vlade Združenega kraljestva je lahko implicitno tudi dovoljenje, ki ga da zavarovalnica, in ne le dovoljenje, ki ga da zavarovanec. Spomniti je namreč treba, da v večini držav članic, kot smo videli, zavarovanje krije le vozilo in niso navedeni pooblaščeni vozniki − v takem primeru gre za „implicitno“ dovoljenje zavarovalnice vsem morebitnim voznikom vozila.
47. Prav tako je treba ugotoviti, da so – kot je Komisija navedla na obravnavi – določbe iz člena 13(1), od (a) do (c), Direktive omenjene bolj primeroma kot pa izčrpno, zlasti ob upoštevanju sodne prakse, ki je določila, da so določbe, ki dopuščajo, da se v nekaterih primerih izključi plačilo zavarovalnice, določbe o izjemah, ki jih treba razlagati ozko.(30) Na podlagi tega dejstvo, da ena vrsta določbe ni izrecno navedena v členu 13, ne pomeni, da je avtomatično združljiva z Direktivo.
E – Predlog glede prvega vprašanja
48. S tem končujem preučitev prvega vprašanja za predhodno odločanje in Sodišču predlagam, naj nanj odgovori tako, da je člena 12(1) in 13(1) Direktive treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, na podlagi katerih lahko zavarovalnica v okoliščinah, kot so podane v postopku v glavni stvari, zavrne izplačilo odškodnine oškodovancu, če je ta zavarovanec, ki je kot potnik vstopil v lastno vozilo, upravljanje tega vozila pa je dovolil osebi, ki ni zajeta v zavarovalni polici.
IV – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
49. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem prosi Sodišče za pojasnilo, ali je za odgovor na prejšnje vprašanje upoštevno psihološko stanje zavarovanca, ki je dovolil voziti nepooblaščeni osebi; natančneje, ali je lahko pomembno dejstvo, da se je zavarovanec zavedal, da oseba, ki ji je dovolil voziti vozilo, ni bila zavarovana.
50. Kot sem že navedel zgoraj, Direktiva, kot jo razlaga sodna praksa, temelji na ideji, da mora zavarovalnica načeloma vedno plačati odškodnino oškodovancem, razen če ni podana ena od izjem, ki so izrecno navedene v njenem besedilu. Drugače povedano, psihološko stanje zavarovanca za obveznost povračila škode oškodovancem v nobenem primeru ni pomembno, tudi če je eden od njih „malomaren“ zavarovanec.
51. Seveda pa to nikakor ne preprečuje, da bi države članice v zgoraj priznanih mejah ta vidik upoštevale v okviru določb o civilni odgovornosti, na primer za določitev zneska, ki ga lahko prejmejo oškodovanci, ali v primeru škode, ki je nastala tretjim, za določitev pravice zavarovalnice do regresnega zahtevka.
52. Sodišču zato predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da na odgovor na prvo vprašanje ne vpliva to, ali je zavarovanec vedel, da oseba, ki ji je dovolil voziti vozilo, ni bila zavarovana.
V – Predlog
53. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Court of Appeal, odgovori:
Člena 12(1) in 13(1) Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, na podlagi katerih lahko zavarovalnica v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, zavrne izplačilo odškodnine oškodovancu, če je bil zavarovan in se je kot sopotnik peljal v svojem vozilu, upravljanje vozila pa je dovolil osebi, ki ni zajeta v zavarovalni polici.
Za odgovor na prvo vprašanje ni pomembno, ali je zavarovanec vedel za to, da oseba, ki ji je dovolil voziti vozilo, ni bila zavarovana.