SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 18. septembra 2014(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi zoper nekatere osebe in entitete v zvezi s položajem v Zimbabveju – Zamrznitev sredstev – Nepogodbena odgovornost – Vzročna zveza – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Očitna napaka pri presoji – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑168/12,
Aguy Clement Georgias, stanujoč v Harareju (Zimbabve),
Trinity Engineering (Private) Ltd s sedežem v Harareju,
Georgiadis Trucking (Private) Ltd s sedežem v Harareju,
ki so jih sprva zastopali M. Robson, E. Goulder, solicitors, in H. Mercer, QC, nato M. Robson, H. Mercer in I. Quirk, barrister,
tožeče stranke,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata B. Driessen in G. Étienne, zastopnika,
in
Evropski komisiji, ki jo zastopata M. Konstantinidis in S. Bartelt, zastopnika,
tožene stranke,
katere predmet je predlog za povračilo škode, ki naj bi jo tožeče stranke domnevno utrpele zaradi sprejetja Uredbe Komisije (ES) št. 412/2007 z dne 16. aprila 2007 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 314/2004 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 101, str. 6),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias (poročevalec), predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter, sodnik,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. aprila 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Svet Evropske unije je v Skupnem stališču 2002/145/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 50, str. 1), sprejetem na podlagi člena 15 Pogodbe EU, v različici, ki je veljala pred sprejetjem Lizbonske pogodbe, izrazil resno zaskrbljenost zaradi razmer v Zimbabveju, zlasti zaradi hudih kršitev človekovih pravic, vključno s kršitvijo pravice do svobode mišljenja, združevanja in mirnega zbiranja, s strani zimbabvejske vlade. Zato je uvedel nekatere omejevalne ukrepe, ki morajo biti predmet rednega preizkusa, za obdobje 12 mesecev, ki se lahko podaljša.
2 S Skupnim stališčem Sveta 2004/161/SZVP z dne 19. februarja 2004 o podaljšanju omejitvenih ukrepov proti Zimbabveju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 3, str. 43) se je določilo podaljšanje omejevalnih ukrepov, ki so bili uvedeni s Skupnim stališčem 2002/145. Člen 4(1) tega skupnega stališča med drugim določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da bi fizičnim osebam, ki so naštete v prilogi in katerih dejanja predstavljajo hudo grožnjo demokraciji ter spoštovanju človekovih pravic in pravne države v Zimbabveju, preprečile vstop na svoje ozemlje ali prehod prek njega. Člen 5(1) tega skupnega stališča med drugim določa, da se „[v]sa sredstva in gospodarski viri, ki so last posameznih članov zimbabvejske vlade in vseh z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb, entitet ali organov, ali last drugih fizičnih ali pravnih oseb, katerih dejanja predstavljajo hudo grožnjo demokraciji ter spoštovanju človekovih pravic in pravne države v Zimbabveju, […] zamrznejo“. V njegovem členu 6 pa je določeno, da „Svet, ki odloča na predlog države članice ali Komisije, spreminja seznam iz Priloge glede na politično dogajanje v Zimbabveju“.
3 V skladu s členom 8, drugi odstavek, Skupnega stališča 2004/161, se je to skupno stališče začelo uporabljati 21. februarja 2004. S členom 9 tega skupnega stališča je bilo določeno, da bo veljalo za čas 12 mesecev in da se je nenehno preverjalo. V skladu z istim členom se je to skupno stališče, „[č]e [je] Svet menil, da cilji, zaradi katerih je bilo sprejeto, niso [bili] doseženi, podaljša[lo] ali ustrezno spremen[ilo]“.
4 Njegova veljavnost je bila nato podaljšana na sledeč način: s Skupnim stališčem Sveta 2005/146/SZVP z dne 21. februarja 2005 o podaljšanju Skupnega stališča 2004/161 (UL L 49, str. 30) do 20. februarja 2006, s Skupnim stališčem Sveta 2006/51/SZVP z dne 30. januarja 2006 o podaljšanju omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju (UL L 26, str. 28) do 20. februarja 2007, s Skupnim stališčem Sveta 2007/120/SVZP z dne 19. februarja 2007 o podaljšanju omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju (UL L 51, str. 25) do 20. februarja 2008, s Skupnim stališčem Sveta 2008/135/SVZP z dne 18. februarja 2008 o podaljšanju omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju (UL L 43, str. 39) do 20. februarja 2009, s Skupnim stališčem Sveta 2009/68/SVZP z dne 26. januarja 2009 o podaljšanju omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju (UL L 23, str. 43) do 20. februarja 2010 in nazadnje s Skupnim stališčem Sveta 2010/92/SVZP z dne 15. februarja 2010 o podaljšanju omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju (UL L 41, str. 6) do 20. februarja 2011.
5 Uredba Sveta (ES) št. 314/2004 z dne 19. februarja 2004 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju je bila sprejeta, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 5, za izvedbo omejevalnih ukrepov, določenih v Skupnem stališču 2004/161. Med drugim v členu 6(1) določa, da se vsa sredstva in gospodarski viri, ki so last posameznih članov vlade Zimbabveja in vseh z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb, entitet ali organov, navedenih na seznamu v Prilogi III k navedeni uredbi, se zamrznejo. Komisija Evropskih skupnosti je v skladu s členom 11(b) iste uredbe pooblaščena za spremembe Priloge III k navedeni uredbi na podlagi odločitev, sprejetih v zvezi s prilogo k Skupnemu stališču 2004/161.
6 Prva tožeča stranka, A. C. Georgias, je zimbabvejski poslovnež. Je lastnik in generalni direktor druge tožeče stranke, družbe Trinity Engineering (Private) Ltd. Tretja tožeča stranka, družba Georgiadis Trucking (Private) Ltd, je podružnica druge tožeče stranke. Prva tožeča stranka je tudi njen generalni direktor.
7 Predsednik Republike Zimbabve je prvo tožečo stranko 29. novembra 2005 imenoval za nevoljenega senatorja v zimbabvejski senat. Predsednik Republike Zimbabve jo je 6. februarja 2007 imenoval za namestnika ministra za gospodarski razvoj.
8 S Sklepom Sveta 2007/235/SZVP z dne 16. aprila 2007 o izvajanju Skupnega stališča 2004/161 (UL L 101, str. 14) je bila spremenjena priloga k zadnjenavedenemu skupnemu stališču – zlasti kar zadeva prvo tožečo stranko – tako, da se je vanjo vpisalo „Georgias, Aguy; [n]amestnik ministra za gospodarski razvoj, rojen 22. 6. 1935“. Komisija je istega dne sprejela Uredbo (ES) št. 412/2007 z dne 16. aprila 2007 o spremembi Uredbe št. 314/2004 (UL L 101, str. 6), s katero je bila spremenjena Priloga III k zadnjenavedeni uredbi. Tako spremenjena priloga med drugim vsebuje navedbo prve tožeče stranke, ki je bila oblikovana enako kot njen prvotni vpis.
9 Prva tožeča stranka je 25. maja 2007 prispela na letališče Heathrow (Združeno kraljestvo), da bi obiskala svojo v Angliji živečo družino in naslednjega dne z letalom odpotovala v New York (Združene države). Ker ji je bil zavrnjen vstop v Združeno kraljestvo in prestop na letališčih te države članice na letalo za New York, je morala noč preživeti v pridržanju na omenjenem letališču in naslednji dan leteti nazaj v Harare (Zimbabve).
10 S Sklepom Sveta 2007/455/SZVP z dne 25. junija 2007 o izvajanju Skupnega stališča 2004/161 (UL L 172, str. 89) je bila še enkrat spremenjena priloga k zadnjenavedenemu skupnemu stališču. Pri navedbi prve tožeče stranke, navedeni v točki 8 zgoraj, je bil dodan ta stavek:
„[Č]lan vlade, vključen v dejavnosti, ki resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo“.
11 Komisija je Uredbo (ES) št. 777/2007 z dne 2. julija 2007 o spremembi Uredbe št. 314/2004 (UL L 173, str. 3) vnovič spremenila Prilogo III k Uredbi št. 314/2004. Ime prve tožeče stranke je ostalo še naprej vpisano na seznamu, vendar odslej z navedbo, ki je enaka tisti iz točke 10 zgoraj.
12 S Sklepom Sveta 2011/101/SZVP z dne 15. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 42, str. 6) je bilo razveljavljeno Skupno stališče 2004/161. S tem sklepom so bili proti osebam, katerih imena so bila vpisana v njegovi prilogi, določeni podobni omejevalni ukrepi kot so bili tisti, določeni v Skupnem stališču 2004/161. Vendar ime prve tožeče stranke ni bilo vpisano v prilogi k temu sklepu. Komisija je nato sprejela Uredbo (EU) št. 174/2011 z dne 23. februarja 2011 o spremembi Uredbe št. 314/2004 (UL L 49, str. 23), s katero je bila Priloga III k zadnjenavedeni uredbi nadomeščena z novo prilogo, v kateri ni več bilo imena prve tožeče stranke.
Postopek in predlogi strank
13 Tožeče stranke so 13. aprila 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.
14 S posebno vlogo, ki so jo pri Splošnemu sodišču vložile istega dne, so tožeče stranke vložile predlog na podlagi člena 76a Poslovnika Splošnega sodišča, s katerim so želele doseči, da bi se zadevo obravnavalo po hitrem postopku. Ta predlog je bil z odločbo z dne 25. maja 2012 zavrnjen.
15 Prvotno imenovani sodnik poročevalec je bil po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča razporejen v osmi senat, zato je bila obravnavana zadeva dodeljena temu senatu.
16 Splošno sodišče (osmi senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
17 Stranke so na obravnavi 3. aprila 2014 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.
18 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– Evropski uniji, Komisiji in/ali Svetu poleg zneska za povračilo nepremoženjske škode naloži povračilo povzročene škode s plačilom odškodnine v zneskih, navedenih v nadaljevanju, ali drugih zneskih, ki bi jih Splošno sodišče določilo kot primerne, in sicer 374.986,57 EUR ali njegov ekvivalent prvi tožeči stranki; 469.520,24 EUR ali ekvivalent drugi tožeči stranki in 5.627.020 EUR ali ekvivalent tretji tožeči stranki;
– če in v delu, v katerem Splošno sodišče meni, da je to potrebno, odredi oceno škode, ki je nastala tožečim strankam;
– Komisiji in/ali Svetu naloži plačilo stroškov.
19 V repliki so tožeče stranke popravile prvotno zahtevani znesek za povračilo škode drugi tožeči stranki na 462.626 EUR. Poleg tega so navedle, da – čeprav je za oceno primernega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo pristojno Splošno sodišče – za povračilo take vrste škode, kot je nastala prvi tožeči stranki, smatrajo te zneske kot primerne:
– 500 EUR za eno nočitev v zaporu na letališču Heathrow (točka 9 zgoraj);
– 10.000 EUR za poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.
20 Svet in Komisija Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravo
Prikaz škode, za katero se zahteva povračilo
21 Po navedbah strank škoda, za katero se s to tožbo zahteva povračilo, kar zadeva prvo tožečo stranko, obsega:
– potne stroške in stroške za hotelsko sobo, skupno ocenjene na 9.689 ameriških dolarjev (USD), ki so nastali zaradi dejstva, da je morala prva tožeča stranka po pridržanju na letališču Heathrow odpovedati svoje potovanje v New York (točka 9 zgoraj);
– stroške za zdravljenje, skupno ocenjene na 221.766,74 USD, ki je bilo po navedbah prve tožeče stranke potrebno zaradi poslabšanja njenega zdravstvenega stanja zaradi osebnega stresa, ki je bil posledica zamrznitve sredstev, učinkov te zamrznitve na njeno poklicno dejavnost in njeno sposobnost preživljanja družine ter pridržanja na letališču Heathrow;
– stroške postopka, ocenjene na 67.879,30 angleških funtov (GBP), ki so nastali v postopku izpodbijanja odločbe pristojnih organov Združenega kraljestva o zavrnitvi dostopa na ozemlje Združenega kraljestva in prehoda prek letališč te države članice pred pristojnimi sodišči Združenega kraljestva;
– stroške postopka, ocenjene na 74.097,72 GBP, ki so nastali zaradi ukrepov za izbris imena prve tožeče stranke iz Priloge III k Uredbi št. 314/2004;
– stroške oglaševanja, ocenjene na 9.696,43 USD, ki je bilo namenjeno omilitvi negativnih učinkov zamrznitve sredstev na poklicni ugled prve tožeče stranke in s tem zmanjšanju izgub njenih podjetij;
– nepremoženjsko škodo, ki je nastala s poslabšanjem zdravstvenega stanja prve tožeče stranke in z njenim pridržanjem v zaporniški celici na letališču Heathrow.
22 Kar zadeva drugo in tretjo tožečo stranko škoda, katere povračilo se zahteva, obsega poslovno izgubo, ki znaša 605.675 USD za drugo tožečo stranko in 7.375.000 USD za tretjo tožečo stranko, ki je nastala zaradi domnevnih „ekstrateritorialnih učinkov“ Uredbe št. 314/2004, zaradi katerih nekateri poslovni partnerji niso več poslovali z njima.
23 Tožeče stranke pojasnjujejo, da so nastalo škodo ocenile v USD. Tako ocenjeni zneski, preračunani v eure, ustrezajo zneskom, navedenim v njihovih predlogih, kot so bili popravljeni v repliki (glej točki 18 in 19 zgoraj).
Prikaz sodne prakse o odškodninskem zahtevki, vloženem na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU
24 V skladu z ustaljeno sodno prakso je utemeljenost odškodninskega zahtevka, vloženega na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, odvisna od izpolnitve skupka pogojev, in sicer nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, resničnosti škode ter vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16, in sodba Splošnega sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T‑175/94, Recueil, str. II‑729, točka 44). Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (sodba Sodišča z dne 15. septembra 1994 v zadevi KYDEP proti Svetu in Komisiji, C‑146/91, Recueil, str. I‑4199, točki 19 in 81, in sodba Splošnega sodišča z dne 10. maja 2006 v zadevi Galileo International Technology in drugi proti Komisiji, T‑279/03, ZOdl., str. II‑1291, točka 77).
25 Za to, da bi bil pogoj glede nezakonitosti ravnanja izpolnjen, sodna praksa zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice (sodbi Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, Recueil, str. 1‑5291, točka 42, in z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Camar in Tico, C‑312/00 P, Recueil, str. 1‑11355, točka 53).
26 Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso vzročna zveza v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU priznana, če obstaja zanesljiva in neposredna vzročna zveza med krivdnim ravnanjem zadevne institucije in zatrjevano škodo, to zvezo pa morajo dokazati tožeče stranke (sodbi Sodišča z dne 15. januarja 1987 v zadevi GAEC de la Ségaude proti Svetu in Komisiji, 253/84, Recueil, str. 123, točka 20, in z dne 30. januarja 1992 v zadevi Finsider in drugi proti Komisiji, C‑363/88 in C‑364/88, Recueil, str. I‑359, točka 25). Zatrjevana škoda mora biti dovolj neposredna posledica očitanega ravnanja, s tem da mora biti to ravnanje odločilni vzrok za škodo, vendar ne obstaja obveznost, da se popravi vsaka, tudi oddaljena, škodljiva posledica nezakonitega položaja (sodba Sodišča z dne 4. oktobra 1979 v združenih zadevah Dumortier in drugi proti Svetu, 64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, Recueil, str. 3091, točka 21; glej v točki 24 zgoraj navedeno sodbo Galileo International Technology in drugi proti Komisiji, točka 130 in navedena sodna praksa).
Zastaranje in dopustnost trditev tožečih strank, ki se nanašajo na nezakonitost uredb št. 314/2004 in št. 412/2007
27 Na podlagi nekaterih navedb, ki jih je Svet navedel v svoji obrambi, je treba presoditi o vprašanju, ali so tožeče stranke spoštovale zastaralni rok za vložitev odškodninskega zahtevka, ki je določen v členu 46 Statuta Sodišče Evropske unije.
28 Svet opozarja, da je bila Uredba št. 314/2004 objavljena v Uradnem listu 24. februarja 2004 in meni, da „če želijo tožeče stranke zahtevati povračilo nastale škode zaradi zatrjevane nezakonitosti“ te uredbe, je njihova tožba zastarala.
29 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 46 Statuta Sodišča, ki se na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, tožbe v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka škodnega dogodka. Zastaralni rok se prekine, če se pri Sodišču vloži tožba ali če je oškodovanec predhodno naslovil svojo zahtevo na pristojno institucijo. Vendar mora biti v zadnjem primeru tožba vložena v roku dveh mesecev.
30 V skladu z ustaljeno sodno prakso začne ta rok teči z izpolnitvijo vseh pogojev, od katerih je odvisna obveznost povračila, in zlasti s konkretizacijo škode, ki jo je treba povrniti. Zato, kadar gre za primer, ko odgovornost Unije izvira iz normativnega akta, začne ta zastaralni rok teči, ko nastanejo škodljivi učinki tega akta, torej ko je tožečim strankam povzročena nedvomna škoda (glej sodbo Sodišča z dne 17. julija 2008 v zadevi Komisija proti Cantina sociale di Dolianova in drugim, C‑51/05 P, ZOdl., str. I‑5341, točka 54 in navedena sodna praksa).
31 V obravnavanem primeru so lahko domnevni škodljivi učinki Uredbe št. 314/2004 za tožeče stranke nastali šele s sprejetjem – 16. aprila 2007 – Uredbe št. 412/2007, s katero je bila nadomeščena Priloga III k Uredbi št. 314/2004 z novo prilogo, ki je med drugim vsebovala tudi ime prve tožeče stranke. Glede na to, da je bila ta tožba vložena 13. aprila 2012, iz tega izhaja, da tožba tožečih strank ni zastarala.
32 Poleg tega je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso odškodninski zahtevek, ki temelji na členu 340, drugi odstavek, PDEU, samostojno pravno sredstvo, ki ima v okviru sistema pravnih sredstev poseben namen in za katero veljajo pogoji izvajanja, ki so bili postavljeni zaradi njenega posebnega namena. Od ničnostne tožbe se razlikuje po tem, da njen cilj ni odprava določenega predpisa, ampak odškodnina za škodo, ki jo je povzročila institucija (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 21. junija 2006 v zadevi Danzer proti Svetu, T‑47/02, ZOdl., str. II‑1779, točka 27 in navedena sodna praksa).
33 Tako je bilo že odločeno, da niti obstoj posamične odločbe, ki je postala dokončna, ne more biti ovira za dopustnost odškodninskega zahtevka, razen v posebnem primeru, ko se s takim zahtevkom želi v resnici doseči razveljavitev te posamične odločbe, kot je to v primeru, ko skuša tožeča stranka z odškodninskim zahtevkom doseči plačilo zneska, katerega višina je natančno enaka dajatvam, ki jih je tožeča stranka plačala pri izvršitvi navedene odločbe (sodba Sodišča z dne 26. februarja 1986 v zadevi Krohn Import-Export proti Komisiji, 175/84, Recueil, str. 753, točki 32 in 33; glej tudi zgoraj v točki 32 navedeno sodbo Danzer proti Svetu, točka 28 in navedena sodna praksa).
34 Poleg tega je treba opozoriti, da se lahko v skladu s členom 277 PDEU vsaka stranka – ne glede na iztek roka iz člena 263, šesti odstavek, PDEU – v sporu, v katerem gre za pravni akt, ki se splošno uporablja in ki ga je sprejela institucija Unije, v zvezi s tem aktom sklicuje na tožbene razloge, določene v členu 263, drugi odstavek PDEU.
35 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so akti, zaradi katerih je tožečim strankam domnevno nastala škoda, posebni akti, saj so v delu, v katerem opredeljujejo merila, ki morajo biti izpolnjena, da se osebi lahko zamrznejo sredstva in ekonomski viri, in v delu, v katerem skupini naslovnikov na splošni in abstraktni ravni med drugim prepovedujejo, da dajo sredstva in ekonomske vire na razpolago osebam in subjektom, ki so navedeni na seznamih, priloženih tem aktom, splošni akti, hkrati pa v odnosu do teh oseb in subjektov pomenijo tudi sveženj posamičnih odločb (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 23. aprila 2013 v združenih zadevah Gbagbo in drugi proti Svetu, od C‑478/11 P do C‑482/11 P, točka 56, in sodba Splošnega sodišča z dne 28. maja 2013 v zadevi Trabelsi in drugi proti Svetu, T‑187/11, točki 85 in 86). Iz tega sledi, da so tožene stranke – v delu, v katerem sta uredbi št. 314/2004 in št. 412/2007 splošna akta – upravičene, da v podporo svojemu odškodninskemu zahtevku zatrjujejo domnevne nezakonitosti teh uredb, tudi če zoper njiju niso vložile ničnostne tožbe. Svet z nasprotnim argumentom, v skladu s katerim člen 277 PDEU „ne razveljavlja člena 46 Statuta Sodišča“, ne more uspeti. Kot je bilo ugotovljeno (glej točko 31 zgoraj), se zastaralni rok, določen v navedenem členu, ob vložitvi te tožbe še ni iztekel, zato ni nobenega razloga, ki bi v zadevnem primeru preprečeval uporabo člena 277 PDEU.
Zatrjevana škoda, nastala zaradi pridržanja prve tožeče stranke na letališču Heathrow
36 Tožbo je treba najprej preizkusiti v delu, ki se nanaša na povračilo škode, ki je prvi tožeči stranki domnevno nastala zaradi njenega pridržanja na letališču Heathrow (glej točko 9 zgoraj).
37 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so okoliščine tega dogodka in razlogi, zaradi katerih je bil prvi tožeči stranki zavrnjen dostop na ozemlje Združenega kraljestva in prehod prek letališč te države članice, predstavljeni v dopisu z dne 28. avgusta 2007, ki ga je Treasury Solicitor's Department (pravosodna služba vlade Združenega kraljestva) poslala svetovalcem prve tožeče stranke in ki so ga tožeče stranke priložile k svoji tožbi.
38 Iz tega dopisa izhaja, da je bila prvi tožeči stranki ob prihodu na letališče Heathrow 25. maja 2007 vročena odločba pristojnega organa Združenega kraljestva, s katero ji je bil zavrnjen dostop. Ta odločba je bila sprejeta na podlagi člena 8 B Immigration Act 1971 (zakon o priseljevanju iz leta 1971), kot je bil spremenjen. Ta določba med drugim državnega sekretarja pooblašča, da akt Sveta določi kot „predpisani akt“ za namene tega člena, zaradi česar se vsaki osebi, ki je navedena v zadevnem aktu, zavrne dostop na ozemlje Združenega kraljestva.
39 Vendar, kot izhaja iz tega dopisa, se je pri ponovnem preizkusu izkazalo, da v času prihoda prve tožeče stranke na letališče Heathrow, državni sekretar Sklepa 2007/235 še ni določil v skladu s členom 8 B Immigration Act 1971 in zato na podlagi zadnjenavedene določbe prvi tožeči stranki ni bilo mogoče zavrniti dostopa na ozemlje Združenega kraljestva. Treasury Solicitor’s Department je torej v zgoraj navedenem dopisu svetovalce prve tožeče stranke obvestil, da bo prvotna odločba o zavrnitvi dostopa prve tožeče stranke na ozemlje Združenega kraljestva razveljavljena in nadomeščena z novo, ki ji bo podobna in ki jo bo državni sekretar sprejel na podlagi člena 321 A, peti odstavek, Immigration Rules (pravila o priseljevanju v Združeno kraljestvo), v skladu s katerim se lahko dovoljenje za vstop na ozemlje Združenega kraljestva določeni osebi prekliče, če je na podlagi podatkov, s katerimi razpolagajo pristojni organi, mogoče ugotoviti, da je ta preklic „utemeljen zaradi javnega dobrega“.
40 Tožeče stranke tej razlagi nikakor ne nasprotujejo in jo poleg tega ponavljajo v tožbi ter v izjavi prve tožeče stranke, ki je priložena k tožbi. Iz tega pa izhaja, da je škoda, ki jo zatrjuje prva tožeča stranka zaradi zavrnitve vstopa na ozemlje Združenega kraljestva proti njeni volji in zaradi njenega pridržanja na letališču Heathrow za eno noč, dokler se naslednji dan s povratnim letom ni vrnila v Harare, neposredna posledica odločbe pristojnega organa te države članice.
41 Tožeče stranke kljub temu menijo, da je med to škodo in sprejetjem Uredbe št. 412/2007 podana vzročna zveza. V teh okoliščinah opozarjajo, da Skupno stališče 2004/161, s katerim je od spremembe njegove priloge s Sklepom 2007/235 zajeta tudi prva tožeča stranka, v pravu držav članic nima pravno zavezujočega učinka. Po njihovem mnenju iz tega izhaja, da je dejstvo, da je bila prva tožeča stranka „prizadeta z ukrepom zamrznitve njenih sredstev zaradi uporabe Uredbe [št. 314/2004], ki je organe [Združenega kraljestva] pooblastila, da [ji] zavrnejo dostop na podlagi diskrecijskih razlogov za zavrnitev iz pravila 321 A, peti odstavek, Immigration Rules“.
42 Te trditve ni mogoče sprejeti.
43 Ne glede na to, kakšni so bili razlogi, zaradi katerih so organi Združenega kraljestva prvi tožeči stranki preklicali dovoljenje za vstop in ji tudi zavrnili dostop na ozemlje Združenega kraljestva ter prehod prek njegovih letališč, je pomembno to, da gre v tem primeru za odločbo, ki so jo sprejeli pristojni organi članice pri izvrševanju njihovih suverenih pristojnosti v zvezi z nadzorom dostopa državljanov tretjih držav članic, ki niso članice Unije, na ozemlje te države članice. Ta odločba je namreč podlaga za pridržanje prve tožeče stranke na letališču Heathrow ter njene vrnitve z neposrednim letom z letališča Heathrow, torej dogodkov, zaradi katerih je prvi tožeči stranki domnevno nastala škoda. Torej je gotova in neposredna vzročna zveza med vzrokom in posledico v smislu sodne prakse, navedene v točki 26 zgoraj, lahko podana samo med to odločbo na eni strani in škodo, ki jo je utrpela prva tožeča stranka, na drugi. Vendar tudi ob predpostavki, da je bila zamrznitev sredstev prve tožeče stranke tista, ki je organe Združenega kraljestva privedla do sprejetja odločbe o zavrnitvi dostopa na njegovo ozemlje, domnevna škoda zaradi te zavrnitve ni dovolj neposredno povezana z zadevno zamrznitvijo sredstev, kot to zahteva ista sodna praksa.
44 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 4(1) Skupnega stališča 2004/161 določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da bi fizičnim osebam, ki so naštete v prilogi, vključno s prvo tožečo stranko, preprečile vstop na svoje ozemlje ali prehod prek njega. Vendar iz sodb Sodišča z dne 27. februarja 2007 v zadevi Gestoras Pro Amnistía in drugi proti Svetu (C‑354/04 P, ZOdl., str. I‑1579, točke od 51 do 57) ter v zadevi Segi in drugi proti Svetu (C‑355/04 P, ZOdl., str. I‑1657, točke od 51 do 57) izhaja, da se skupno stališče, kot je določeno pod naslovoma V in VI Pogodbe EU, v različici pred Lizbonsko pogodbo, ni štelo kot tako, da bi imelo pravne učinke proti tretjim osebam, kot jih je imelo v obravnavanem primeru proti prvi tožeči stranki. Kot izhaja iz člena 46 Pogodbe EU, v različici pred Lizbonsko pogodbo, niti Sodišče niti Splošno sodišče nista bila pristojna za akte, sprejete na podlagi različnih določb iz naslova V te pogodbe, ki se nanaša na SZVP.
45 Poleg tega tožeče stranke, ki se očitno zavedajo, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o odškodninskem zahtevku za povrnitev domnevne škode, nastale zaradi sprejetja skupnega stališča na podlagi določb iz naslova V Pogodbe EU, v različici pred Lizbonsko pogodbo, v tožbi ne trdijo, da je škoda, katere povračilo zahtevajo, v celoti ali deloma nastala zaradi sprejetja Skupnega stališča 2004/161. Trdijo, da je ta škoda nastala zaradi sprejetja Uredbe št. 314/2004. To pa ne more veljati za domnevno škodo, nastalo zaradi pridržanja prve tožeče stranke na letališču Heathrow, saj Uredba št. 314/2004 ne vsebuje nobene določbe, ki bi prepovedala vstop prve tožeče stranke v Združeno kraljestvo ali njen prehod prek ozemlja te države članice.
46 Zaključiti je torej treba, da med ravnanjem, ki se v tožbi očita institucijam Unije, in sicer sprejetjem Uredbe št. 412/2007 v delu, v katerem je domnevno nezakonita, in med škodo, ki jo prva tožeča stranka zatrjuje zaradi tega dogodka (glej prvo, tretjo in šesto alineo točke 21 zgoraj), ni podana vzročna zveza. Ker eden od kumulativnih pogojev za vzpostavitev odgovornosti Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU ni izpolnjen, je treba tožbo v delu, v katerem se z njo zahteva povračilo škode, ki je prvi tožeči stranki domnevno nastala zaradi pridržanja na letališču Heathrow, torej konkretneje v delu, v katerem se nanaša na stroške potovanja in stroške nastanitve v hotelu, ki jih prva tožeča stranka ni izrabila, na stroške postopka za izpodbijanje odločbe, s katero so pristojne oblasti Združenega kraljestva prvi tožeči stranki zavrnile dostop v to državo članico, in na »nedenarno« škodo, z drugimi besedami nepremoženjsko škodo, ki jo je prva tožeča stranka domnevno utrpela zaradi tega dogodka (glej prvo, tretjo in šesto alineo točke 21 zgoraj), zavrniti.
Druge vrste škoda
47 Glede druge vrste škode je treba preizkusiti različne očitke, ki so jih tožeče stranke navedle z namenom ugotovitve, ali je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj za vzpostavitev odgovornosti Unije na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, ki se nanaša na nezakonitost zatrjevanega ravnanja.
48 Tožeče stranke za dokaz nezakonitosti ravnanja Sveta in Komisije pri sprejemanju uredb št. 314/2004 in št. 412/2007 navajajo več očitkov. Prvič, tožeče stranke v bistvu trdijo, da so institucije Unije s tem, ko so ocenile, da je treba ime prve tožeče stranke vpisati na seznam oseb, katerim se v skladu z Uredbo št. 314/2004 zamrzne sredstva, storile očitno napako pri presoji. Drugič, zatrjujejo neobstoj obrazložitve izpodbijanih uredb v odnosu do prve tožeče stranke, s čimer naj bi bila kršena pravica do obrambe in onemogočena vsaka oblika učinkovitega sodnega varstva. Tretjič, zatrjujejo zlorabo pooblastil. Četrtič, zatrjujejo kršitev pravice do obrambe prve tožeče stranke, zlasti glede vprašanja ohranitve vpisa njenega imena v Prilogi III k Uredbi št. 314/2004, ki bi po njihovem mnenju moralo biti predmet rednega preizkusa s strani navedenih institucij.
49 Tožeče stranke pri razvoju teh razlogov izhajajo iz predpostavke, v skladu s katero zgolj dejstvo, da je bila prva tožeča stranka namestnik ministra, ni zadostna podlaga za vpis njenega imena v Prilogo III k Uredbi št. 314/2004 in zamrznitev njenih sredstev. Institucijam Unije očitajo tudi očitno napako pri presoji v delu, v katerem so na podlagi tega edinega dejstva napačno ugotovile, da je bila prva tožeča stranka odgovorna za hude kršitve človekovih pravic, ter kršitev obveznosti obrazložitve s tem, ko niso zadostno obrazložile zamrznitve njenih sredstev. Očitek, ki se nanaša na domnevno zlorabo pooblastil v bistvu temelji na isti podlagi. Tožene institucije na drugi strani trdijo, da je bilo o vpisu imena prve tožeče stranke v Prilogo III k Uredbi št. 314/2004 zakonito odločeno zgolj na podlagi dejstva, da je bila namestnik ministra in da tega ni bilo treba utemeljiti s sklicevanjem na druge dokaze.
50 Na podlagi trditev tožečih strank se postavlja predhodno vprašanje opredelitve razlogov, ki so upravičili zamrznitev sredstev osebam, določenim v Uredbi št. 314/2004, med katerimi je bilo po sprejetju Uredbe št. 412/2007 navedeno tudi ime prve tožeče stranke. Konkretneje, ugotoviti je treba, ali je bila zamrznitev sredstev, glede na to, kako so ta ukrep zasnovali njegovi avtorji, v odnosu do prve tožeče stranke upravičena zgolj na podlagi dejstva, da je bila član zimbabvejske vlade ali tudi iz drugih razlogov, ki jih je treba – če obstajajo – opredeliti.
Razlogi za zamrznitev sredstev prve tožeče stranke in spoštovanje obveznosti obrazložitve
51 Takoj na začetku je treba spomniti, da je bila Uredba št. 314/2004 sprejeta na podlagi členov 60 ES in 301 ES. Člen 60(1) ES določa, da „[č]e se v primerih, predvidenih v členu 301 [ES], šteje za potrebno ukrepanje Skupnosti, lahko Svet v skladu s postopkom iz člena 301 [ES] sprejme potrebne nujne ukrepe na področju pretoka kapitala in plačil, ki se nanašajo na zadevne tretje države“. Člen 301 ES pa določa, da „[k]adar skupno stališče ali skupni ukrep, sprejet v skladu z določbami Pogodbe o [EU v različici pred Lizbonsko pogodbo] glede [SZVP], predvideva, da Skupnost delno ali v celoti prekine ali omeji gospodarske odnose z eno ali več tretjimi državami, sprejme Svet potrebne nujne ukrepe, [pri čemer] odloča s kvalificirano večino na predlog Komisije“.
52 V skladu s sodno prakso Sodišča glede besedila členov 60 ES in 301 ES, zlasti v njima vsebovanih izrazov „ki se nanašajo na zadevne tretje države“ in „z eno ali več tretjimi državami“, ti določbi predvidevata sprejetje ukrepov proti tretjim državam, pri čemer lahko drugi pojem vključuje voditelje take države ter tudi posameznike in subjekte, ki so z njimi povezani oziroma jih ti posredno ali neposredno nadzorujejo (sodbi Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 166, in z dne 13. marca 2012 v zadevi Tay Za proti Svetu, C‑376/10 P, točka 53).
53 Spomniti je treba tudi na uvodni izjavi 4 in 5 Uredbe št. 314/2004, v katerih so zlasti razloženi razlogi za sprejetje člena 6 omenjene uredbe, katerega vsebina je navedena v točki 5 zgoraj. V teh uvodnih izjavah je navedeno:
„(4) Omejevalni ukrepi, predvideni v Skupnem stališču 2004/161/SZVP, […] vključujejo […] zamrznitev sredstev, finančnih in gospodarskih virov članov vlade Zimbabveja ter fizičnih in pravnih oseb, entitet ali organov, ki so z njo povezane.
(5) Ti ukrepi spadajo na področje uporabe Pogodbe [ES] in je zato, da bi se izognili izkrivljanju konkurence za njihovo izvedbo na ozemlju Skupnosti potrebna zakonodaja Skupnosti […].“
54 V Uredbi št. 412/2007 pa je v uvodni izjavi 2 navedeno le, da „Sklep […] 2007/235/SZVP […] spreminja Prilogo k Skupnemu stališču 2004/161/SZVP“ in da „[je treba zato] Prilogo III k Uredbi […] št. 314/2004 […] ustrezno spremeniti“. Uredba št. 412/2007 obsega le dva člena, člen 1 navedene uredbe določa le spremembo Priloge III k Uredbi št. 314/2004, člen 2 iste uredbe pa določa datum začetka njene veljavnosti.
55 Upoštevati je treba tudi določbe Skupnega stališča 2004/161 in Sklepa 2007/235, ki sta povzeta v točkah 2 in 8 zgoraj, ki spadata v kontekst sprejemanja uredb št. 314/2004 in št. 412/2007 in ki sta bila objavljena v Uradnem listu.
56 V zvezi s tem je treba spomniti tudi na besedilo uvodnih izjav 2, 6 in 7 Skupnega stališča 2004/161, ki je oblikovano tako:
„(2) S Skupnim stališčem 2002/145/SZVP je Svet za zimbabvejsko vlado in osebe, ki so pretežno odgovorne za hude kršitve človekovih pravic in svobode mišljenja, združevanja in mirnega zbiranja, odredil tudi prepoved potovanja in zamrznitev sredstev.
[…]
(6) Glede na nadaljnje poslabševanje razmer na področju človekovih pravic v Zimbabveju se morajo omejevalni ukrepi, ki jih je sprejela […] [U]nija […].
(7) Namen teh omejevalnih ukrepov je spodbuditi ciljne osebe k temu, da bodo zavrgle politiko, ki vodi k zatiranju človekovih pravic in svobode izražanja ter onemogoča odgovorno vodenje države.“
57 Iz skupne razlage uvodnih izjav in zgoraj navedenih določb jasno izhaja, da je Svet s sprejetjem člena 6 Uredbe št. 314/2004 določil zamrznitev sredstev „članov vlade Zimbabveja“, katerih imena so bila vpisana v Prilogo III k tej uredbi, zgolj na podlagi dejstva, da so bili člani vlade navedene države. Na to kaže zlasti sklic v uvodni izjavi 2 in členu 5(1) Skupnega stališča 2004/161 na dve različni kategoriji skupin, proti katerim je bil uveden ukrep zamrznitve sredstev, in sicer, na člane zimbabvejske vlade na eni strani in „osebe, ki so pretežno odgovorne za hude kršitve človekovih pravic in svobode mišljenja, združevanja in mirnega zbiranja“ na drugi.
58 Sprememba vpisa prve tožeče stranke v Prilogi k Skupnemu stališču 2004/161 in v Prilogi III k Uredbi št. 314/2004, ki je bila izvedena s Sklepom 2007/455 in Uredbo 777/2007 (glej točki 10 in 12 zgoraj), ne more privesti do drugačnega zaključka. Del stavka „kot“, ki je dodan k temu vpisu, namreč kaže na to, da – kar zadeva prvo tožečo stranko – se že zgolj na podlagi dejstva, da je bila član vlade, šteje, da je bila vpletena v dejanja, ki pomenijo napad na demokracijo, na spoštovanje človekovih pravic in pravno državo, kar je upravičilo, da so bili z navedenim skupnim stališčem proti njej sprejeti zadevni ukrepi. Z drugimi besedami, očitno je, da gre le za pojasnilo in ne spremembo te utemeljitve.
59 Do drugačnega zaključka ne morejo privesti niti nasprotni argumenti tožečih strank.
60 Prvič, tožeče stranke se sklicujejo na uvodno izjavo 2 Uredbe št. 314/2004, v kateri je navedeno:
„Svet meni, da vlada Zimbabveja še vedno huje krši človekove pravice. Dokler take kršitve obstajajo je po mnenju Sveta treba ohraniti omejevalne ukrepe proti vladi Zimbabveja in tistim, ki so najbolj odgovorni za take kršitve.“
61 Po mnenju tožečih strank je ta sklic v skladu s kontekstom navedene uredbe tudi ob upoštevanju sklica iz uvodne izjave 3 Skupnega stališča 2004/161 na drugo skupno stališče, ki je bilo sprejeto pred tem in ki „je razširilo uporabo omejevalnih ukrepov[, sprejetih s Skupnim stališčem 2002/145,] še na druge osebe, pretežno odgovorne za kršitve“, navedene v uvodni izjavi 2 Skupnega stališča 2004/161.
62 Argumenta, ki ga želijo tožeče stranke okrepiti s sklicevanjem na zgoraj navedene uvodne izjave, ni mogoče sprejeti. Sklic na okoliščino iz uvodne izjave 2 Uredbe št. 314/2004, v skladu s katero po mnenju Sveta zimbabvejska vlada še vedno huje krši človekove pravice, ne pomeni, da Svet vsakemu članu omenjene vlade posamično očita natančno določene kršitve človekovih pravic, za katere naj bi bil vsak član osebno odgovoren. Ta sklic je povsem v skladu z odločitvijo, da se vsem članom zadevne vlade zamrzne sredstva zgolj na podlagi dejstva, da so člani vlade, ki je kot taka odgovorna za kršitve človekovih pravic.
63 Taka razlaga zadevne uvodne izjave je potrjena z drugim stavkom, ki jasno razlikuje med „zimbabvejsko vlado“ in „osebami, ki so pretežno odgovorne za hude kršitve“, s čimer se z drugimi besedami še enkrat povzema razlikovanje, ki je že bilo obravnavana v točki 57 zgoraj.
64 Poleg tega je uvodna izjava 3 Skupnega stališča 2004/161, na katero se tudi sklicujejo tožeče stranke, neupoštevna, saj gre za preprost sklic na vsebino drugega skupnega stališča, s katerim je bilo spremenjeno Skupno stališče 2002/145. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je veljavnost zadnjenavedenega skupnega stališča potekla 20. februarja 2004 in da je bilo to nadomeščeno s Skupnim stališčem 2004/161.
65 Drugič, tožeče stranke se sklicujejo na člen 4(1) Skupnega stališča 2004/161 (glej točko 2 zgoraj). Trdijo, da samo dejstvo, da je bila prva tožeča stranka namestnik ministra, ne dokazuje njene vpletenosti v dejanja, ki pomenijo hudo grožnjo demokraciji ter spoštovanju človekovih pravic in pravne države v Zimbabveju.
66 Tudi ta argument je treba zavrniti. V členu 4(1) Skupnega stališča 2004/161 je urejena prepoved vstopa na ozemlje držav članic ali prehod prek njih fizičnim osebam, katerih ime je vpisano v prilogo k omenjenemu skupnemu stališču. Kot izhaja iz točke 44 zgoraj gre za ukrep, za katerega sprejetje so pristojne države članice same. Uredba št. 314/2004 ne vsebuje nobene določbe v tem smislu. Iz tega sledi, da kljub ugotovitvi, da prepoved iz člena 4 omenjenega skupnega stališča ni bila sprejeta proti zadevnim osebam, med njimi tudi proti prvi tožeči stranki, samo zato, ker so bili člani zimbabvejske vlade, to dejstvo za samo zamrznitev sredstev tem istim osebam ni upoštevno. Člen 5(1) navedenega skupnega stališča, ki se nanaša na zamrznitev sredstev in katerega besedilo je navedeno v točki 2 zgoraj, namreč ne vsebuje nobenega sklica na dejavnosti članov zimbabvejske vlade, ki bi bila podobna tistemu iz člena 4(1) tega skupnega stališča.
67 Tretjič, tožeče stranke se po eni strani sklicujejo na dejstvo, da je bila prva tožeča stranka v času izbrisa njenega imena iz Priloge III k Uredbi št. 314/2004 (glej točko 12 zgoraj) še vedno namestnik ministra in da je to funkcijo opravljala tudi po izbrisu, in po drugi strani na dejstvo, da proti nekaterim drugim ministrom ali namestnikom ministrov – članom zimbabvejske vlade, imenovanim februarja 2009 – niso bili sprejeti podobni ukrepi zamrznitve njihovih sredstev. Iz tega po mnenju tožečih strank izhaja, da mesto namestnika ministra, ki ga je zasedala prva tožeča stranka, samo po sebi ni upravičevalo vključitve njenega imena na seznam oseb, katerih sredstva so bila na podlagi Uredbe št. 314/2004 zamrznjena.
68 V zvezi s tem je treba opozoriti, da med strankami ni sporno, da se je po vpisu imena prve tožeče stranke na seznam oseb, proti katerim je bil na podlagi Uredbe št. 314/2004 sprejet ukrep zamrznitve sredstev, s podpisom „Global Political Agreement“ (globalni politični sporazum, v nadaljevanju: GPA) 15. septembra 2008 med vladno stranko Zanu PF na eni strani in dvema opozicijskima formacijama MDC na drugi politični položaj v Zimbabveju znatno izboljšal. V GPA je bilo med drugim določeno imenovanje Morgana Tsvangiraija, vodje MDC, na mesto predsednika vlade in imenovanje nove vlade, sestavljene iz dveh namestnikov predsednika vlade, ki sta ju predlagali formaciji MDC, 31 ministrov, od katerih jih je 15 predlagala stranka Zanu PF, 16 pa formaciji MDC, ter 15 namestnikov ministrov, od katerih jih je osem predlagala stranka Zanu PF, sedem pa formaciji MDC. Nova vlada je bila imenovana februarja 2009.
69 Ob upoštevanju tega pomembnega razvoja dogodkov se ni mogoče sklicevati na argument o nevključitvi imen ministrov, ki so bili kot člani vlade imenovani po GPA, na seznam oseb, proti katerim je sprejet ukrep zamrznitve sredstev, določen z Uredbo št. 314/2004, da bi se zatrjevalo, kot to delajo tožeče stranke, da v letu 2007, ko je bil proti prvi tožeči stranke sprejet ukrep zamrznitve sredstev, Svet ni nameraval zamrzniti njenih sredstev zgolj na podlagi razloga, da je bila član zimbabvejske vlade. Ta ugotovitev ne vpliva na nadaljnji preizkus zakonitosti odločitve o zamrznitvi sredstev prve tožeče stranke in odločitve, da se zamrznitve sredstev prve tožeče stranke v februarju 2009 ne prekliče. Tu gre za vprašanji, ki se razlikujeta od vprašanja ugotovitve razlogov, na podlagi katerih je bilo ime prve tožeče stranke vključeno na seznam oseb, katerih sredstva so bila na podlagi Uredbe št. 314/2004 zamrznjena.
70 Ob upoštevanju vseh predhodnih ugotovitev je treba skleniti, da je bil ukrep zamrznitve sredstev proti prvi tožeči stranki sprejet samo na podlagi dejstva, da je bila namestnik ministra. Na podlagi tega sklepa je mogoče očitek tožečih strank, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, takoj kot neutemeljen zavrniti. Ker – kot izhaja iz zgoraj navedenih uvodnih izjav – je v Uredbi št. 314/2004 jasno navedeno, da je Svet nameraval zamrzniti sredstva članom zimbabvejske vlade in je v Prilogi III k tej uredbi, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 412/2007, navedena funkcija namestnika ministra prve tožeče stranke, je treba skleniti, da to pomeni zadostno obrazložitev razlogov, na podlagi katerih je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev prve tožeče stranke.
71 Vprašanje, ali je Svet pravilno ugotovil, da je dejstvo, da je bila prva tožeča stranka namestnik ministra, samo po sebi zadostna podlaga za zamrznitev njenih sredstev, ne zadeva vprašanja spoštovanja obveznosti obrazložitve, ampak utemeljenosti obrazložitve, saj ta spada v vsebinsko zakonitost spornega akta (sodbi Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 67, in z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑17/99, Recueil, str. I‑2481, točka 35). Zato je treba v nadaljevanju preučiti to vprašanje, zaradi česar je treba opraviti preizkus očitkov tožečih strank, ki se nanašajo na očitno napako pri presoji in zlorabo pooblastil.
Očitka, ki se nanašata na očitno napako pri presoji in zlorabo pooblastil
72 Splošno sodišče je v sodbi z dne 14. oktobra 2009 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu (T‑390/08, ZOdl., str. II‑3967, točka 36) že odločilo, da ima Svet – kar zadeva splošna pravila, ki opredeljujejo podrobna pravila o omejevalnih ukrepih – na voljo široka pooblastila za presojo v zvezi z okoliščinami, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju ukrepov ekonomskih in finančnih sankcij na podlagi členov 60 ES in 301 ES skladno s skupnim stališčem, sprejetim na podlagi skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Ker sodišče Skupnosti presoje Sveta o dokazih, dejstvih in okoliščinah, ki upravičujejo sprejetje takih ukrepov, ne more nadomestiti z lastno presojo o tem, se mora nadzor Splošnega sodišča omejiti na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, obrazložitve, materialne pravilnosti dejstev, obstoja napak pri presoji dejstev in zlorabe pooblastil. Ta omejeni nadzor velja zlasti za presojo razmislekov o smotrnosti, na katerih temeljijo taki sklepi.
73 Vendar je treba tudi v tem primeru vseeno upoštevati sodno prakso o pojmu tretjih držav v smislu členov 60 ES in 301 ES, navedenih v točki 52 zgoraj. Iz tega sledi, da lahko Svet – pri izvrševanju široke diskrecijske pravice, kadar namerava na podlagi teh členov sprejeti omejevalne ukrepe proti voditeljem take države ter posameznikom in entitetam, ki so povezani s temi voditelji ali so neposredno ali posredno pod njihovim nadzorom – bolj ali manj široko opredeli krog voditeljev in z njim povezanih oseb, ki bodo predmet ukrepov, ki so v postopku sprejemanja, vendar pa področja uporabe teh ukrepov ne sme razširiti na osebe in entitete, ki ne spadajo niti v eno niti v drugo od zgoraj omenjenih skupin (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Tay Za proti Svetu točka 63).
74 Poleg tega mora Splošno sodišče – v primeru, ko Svet abstraktno opredeli merila, na podlagi katerih je lahko vpis imena določene osebe ali entitete na seznam imen oseb ali entitet, proti katerim se na podlagi zgoraj navedenih členov sprejemajo omejevalni ukrepi, upravičen – na podlagi tožbenih razlogov, ki jih zatrjuje zadevna oseba ali entiteta, ali, če je primerno, po uradni dolžnosti preveriti, ali so v njenem oziroma njegovem primeru izpolnjena s strani Sveta opredeljena abstraktna merila. Ta nadzor obsega presojo dejstev in okoliščin, navedenih v utemeljitev vpisa imena zadevne osebe ali entitete na seznam imen tistih, proti katerim se sprejemajo omejevalni ukrepi, in tudi preizkus dokazov in podatkov, na podlagi katerih je opravljena ta presoja. Splošno sodišče mora zagotoviti tudi spoštovanje pravice do obrambe in izpolnitev zahteve po obrazložitvi ter, po potrebi, utemeljenost nujnih razlogov, na katere se izjemoma sklicuje Svet, da bi se tej pravici in zahtevi izognil (glej v tem smislu zgoraj v točki 72 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 37).
75 V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da je bila prva tožeča stranka v času vpisa njenega imena na seznam v Prilogi III k Uredbi št. 314/2004 namestnik ministra v Zimbabveju in da je bila v tej funkciji ves čas, ko je bilo njeno ime vpisano v tej prilogi.
76 Tožeče stranke trdijo, da je treba „določiti, pod kakšnimi pogoji ima namestnik ministra izvršno pristojnost“ in navajajo več ugotovitev kot dokaz, da je bila pristojnost prve tožeče stranke „strogo omejena na izvajanje nalog, ki spadajo na delovno področje njenega ministrstva“ in da ne obstaja nobena „povezava med delovnim področjem ministrstva [prve tožeče stranke] in kršitvami človekovih pravic, pravne države in demokracije“.
77 Splošno sodišče pa meni, da spada funkcija namestnika ministra med „voditelje“ tretje države, v tem primeru Zimbabveja, v smislu sodne prakse, navedene v točki 52 zgoraj, in med „člane vlade“ te države v smislu Skupnega stališča 2004/161 in Uredbe št. 314/2004. Zato se institucijam Unije ne more očitati, da so s tem, ko so proti prvi tožeči stranki sprejele omejevalni ukrep zamrznitve sredstev po njenem imenovanju za namestnika ministra, napačno ugotovile dejansko stanje.
78 V teh okoliščinah se lahko trditve tožečih strank, navedene v točki 76 zgoraj, presojajo le z vidika morebitne očitne napake pri presoji Sveta, ker je s sprejetjem Uredbe št. 314/2004 določil sprejetje omejevalnega ukrepa zamrznitve sredstev proti vsem članom zimbabvejske vlade, ne da bi pri tem razlikoval med tistimi člani vlade, katerih dejanja in pristojnosti naj bi bili povezani s hudimi kršitvami človekovih pravic v tej državi, ki jih je ugotovil Svet (glej uvodno izjavo 1 Uredbe št. 314/2004), in tistimi, pri katerih ni bilo mogoče ugotoviti obstaja take povezave.
79 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeče stranke napačno trdijo, da se ta zadeva „ne nanaša na domnevno nezakonitost pri oblikovanju pravil“, ki urejajo vpis imena določene osebe na seznam oseb, proti katerim se sprejema ukrep zamrznitve njihovih sredstev, ampak na uporabo teh pravil. Kot je bilo ugotovljeno v točki 77 zgoraj – ob upoštevanju merila, uporabljenega v obravnavanem primeru, ki se nanaša zgolj na dejstvo, da je bila zadevna stranka članica zimbabvejske vlade – so bila zadevna merila v obravnavanem primeru pravilno uporabljena.
80 Glede vprašanja, ali je Svet storil očitno napako pri presoji pri oblikovanju teh pravil, Splošno sodišče – ob upoštevanju, po eni strani, cilja sporne zamrznitve sredstev, ki je bil „spodbuditi ciljne osebe k temu, da bodo zavrgle politiko, ki vodi k zatiranju človekovih pravic in svobode izražanja ter onemogoča odgovorno vodenje države“ (uvodna izjava 7 Skupnega stališča 2004/161, glej točko 56 zgoraj), in po drugi strani široke diskrecijske pravice Sveta na tem področju (glej točko 72 zgoraj) – meni, da take napake Svetu ni mogoče očitati.
81 Tožeče stranke trdijo, da vpletenost posameznika v demokratične mehanizme svoje države, v kateri demokracija ne deluje popolno in v kateri obstajajo hude kršitve človekovih pravic ter načela pravne države, ne bi smela upravičiti sprejetja omejevalnih ukrepov proti taki osebi. Nasprotno stališče bi zmanjšalo zaupanje v demokracijo.
82 Tega argumenta ni mogoče sprejeti. Kot izhaja iz uvodnih izjav in določb, navedenih v točkah od 1 do 8 zgoraj, je Svet v trenutku sprejetja spornega ukrepa zamrznitve sredstev z Uredbo št. 314/2004 ter v trenutku vpisa imena prve tožeče stranke na seznam oseb, proti katerim je bil ta ukrep sprejet, to je leta 2007, menil, da je bila zimbabvejska vlada odgovorna za hude kršitve človekovih pravic v tej državi. Ob upoštevanju te ugotovitve, ki je tožeče stranke ne prerekajo, je Svet lahko – ne da bi pri tem storil očitno napako pri presoji – menil, da oseba, ki jo zanima sodelovanje v „demokratičnih mehanizmih njene države“, ne bi smela postati članica take vlade preden ta vlada ali vlada, ki jo nadomešča, ne zavrže politike, ki vodi k zatiranju človekovih pravic in svobode izražanja ter onemogoča odgovorno vodenje države.
83 Tožeče stranke trdijo tudi, da pojem „ciljnih sankcij“, med katere spada sporna zamrznitev sredstev, nujno obsega upoštevanje osebnih dejanj zadevnih oseb. Po njihovem mnenju je cilj takih sankcij identifikacija oseb, ki so odgovorne za zadevne kršitve človekovih pravic.
84 Tožeče stranke se med drugim sklicujejo na Dokument Sveta 15114/05 z dne 2. decembra 2005 z naslovom „Smernice za izvajanje in ocenjevanje omejevalnih ukrepov (sankcij) v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU“, katerega kopijo so priložile k svoji tožbi.
85 Sklicujejo se zlasti na točko 14 tega dokumenta z naslovom „Ciljno usmerjeni ukrepi“, v kateri je navedeno:
„Sprejeti ukrepi bi se morali usmeriti na tiste, ki so odgovorni za politike ali dejanja, ki so EU privedla do tega, da je uvedla omejevalne ukrepe. Taki ciljno usmerjeni ukrepi so učinkovitejši od ukrepov, ki veljajo brez razlik, in zmanjšujejo škodljive posledice za tiste, ki niso odgovorni za take politike in dejanja.“
86 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člena 60 ES in 301 ES – že po njunem besedilu samem – zadevata tretje države. V takem kontekstu gre za vprašanje „ciljnih sankcij“, kadar omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi teh dveh členov, ne zadevajo cele zadevne države in oseb, ki v njej prebivajo ali ki imajo njeno državljanstvo, ampak le osebe, ki se štejejo za odgovorne za politiko in dejanja, zaradi katerih se sprejemajo navedeni ukrepi. Natančno to je med drugim navedeno v točki 14 Dokumenta Sveta 15114/05, na katerega se sklicujejo tožeče stranke.
87 Bistveno vprašanje je le identifikacija zadevnih odgovornih oseb, proti katerim se lahko sprejmejo ciljne sankcije. Iz sodne prakse Sodišča pa izhaja, da se proti voditeljem neke tretje držav in z njimi povezanimi osebami take sankcije lahko sprejmejo (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Tay Za proti Svetu, točka 68). Z drugimi besedami, v skladu s to sodno prakso se ti voditelji in z njimi povezane osebe štejejo kot odgovorne za politiko in dejanja, zaradi katerih se sprejemajo zadevni ukrepi, ne glede na njihovo osebno vpletenost pri izvajanju te politike in dejanj. Ta ugotovitev še toliko bolj velja, kadar gre za člane vlade tretje države, ki se – ne glede na njihove osebne pristojnosti znotraj vlade – štejejo kot kolektivno odgovorni za politiko, ki jo izvaja ta vlada in za vsa njena dejanja.
88 Iz tega izhaja, da je treba argumente strank glede spornih omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na njihov značaj ciljnih sankcij in na Dokument Sveta 15114/05, zavrniti. Zato ni treba presoditi o posledicah, ki jih ima na to zadevo dejstvo, da je bil Dokument Sveta 15114/05 sprejet pozneje kot Uredba št. 314/2004.
89 Poleg tega je treba na podlagi zgoraj ugotovljenega zavrniti vse argumente tožečih strank, ki se nanašajo na osebna dejanja prve tožeče stranke. Dodatno se namreč s temi argumenti – ob predpostavki, da bi bili utemeljeni – želi dokazati, da prva tožeča stranka ni bila osebno vpletena v politiko in dejanja zimbabvejske vlade, zaradi katerih so bili sprejeti sporni ukrepi, in da je – tako kot zasebnik kot minister – pozitivno vplivala na svojo državo. Take okoliščine ne zadoščajo za ugotovitev, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker se je odločil, da proti vsem članom zimbabvejske vlade sprejme ukrep zamrznitve njihovih sredstev, ne da bi pri tem razlikoval med tistimi, ki so osebno vpleteni v kršitve človekovih pravic, in tistimi, ki to niso.
90 Prav tako v zvezi s tem ne zadoščajo trditve tožečih strank, v skladu s katerimi je prva tožeča stranka osebno nudila podporo nekaterim belim kmetom, ki jim je grozil izgon iz njihove zemlje.
91 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da dokazi, ki jih v ta namen predlagajo tožeče stranke, obsegajo dopise in izjave, ki deloma izhajajo iz obdobja pred imenovanjem prve tožeče stranke za namestnika ministra. Glede dokazov, ki se nanašajo na obdobje po imenovanju, pa je treba ugotoviti, da iz njihove vsebine ne izhaja jasno, ali se nanašajo na dogodke pred ali po tem imenovanju.
92 Čeprav bi se na podlagi zgoraj navedenih dokazov ugotovilo, da je prva tožeča stranka tudi po svojem imenovanju za namestnika ministra nudila podporo nekaterim belim kmetom, ki jim je grozil izgon, je to edino dejstvo vsekakor očitno nezadostno, da bi se na podlagi njega lahko zaključilo, da je prva tožeča stranka znotraj zimbabvejske vlade izvajala drugačno politiko, s katero je jasno nasprotovala kršitvam človekovih pravic, za katere je bila odgovorna ta vlada, in s katero je želela končati s temi kršitvami. Le ob tej zadnji predpostavki pa bi se lahko postavilo vprašanje očitne napake pri presoji Sveta, in sicer ker ni ločil med dvema različnima tokovoma znotraj iste vlade, ampak je brez razlikovanja naložil ukrep zamrznitve sredstev proti vsem članom vlade.
93 Na podlagi zgoraj navedenega je mogoče kot neutemeljena zavrniti očitka tožečih strank, ki se nanašata na očitno napako pri presoji ter na zlorabo pooblastil, v delu v katerem se nanašata na vpis imena prve tožeče stranke na seznam oseb, proti katerim je bil z Uredbo št. 314/2004 sprejet ukrep zamrznitve sredstev.
94 Natančneje, glede očitka, ki se nanaša na zlorabo pooblastil, je treba spomniti, da je mogoče o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, govoriti le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev razvidno, da je bil akt sprejet z izključnim ali vsaj odločilnim namenom, da se dosežejo drugi cilji od tistih, na katere se sklicuje, ali da se izogne postopku, ki je posebej določen za obravnavo okoliščin primera (glej zgoraj v točki 72 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 50 in navedena sodna praksa).
95 Tožeče stranke pa niso niti navedle argumentov niti predložile dokazov, s katerimi bi dokazale, da sta Svet in Komisija z zamrznitvijo sredstev članom zimbabvejske vladi in z vpisom imena prve tožeče stranke, sledila drugemu cilju kot temu, da bi spodbudila ciljne osebe k temu, da bi zavrgle politiko, ki v njihovi državi vodi k zatiranju človekovih pravic in svobode izražanja ter onemogoča odgovorno vodenje države. Zato v tem primeru ne gre za vprašanje zlorabe pooblastil (glej v tem smislu zgoraj v točki 72 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 50).
96 V resnici so argumenti tožečih strank pri utemeljevanju očitka o zlorabi pooblastil v bistvu usmerjeni v dokazovanje očitne napake pri presoji. To je bilo tudi upoštevano pri zgornji presoji in zavrnitvi argumentov tožečih strank.
97 V nadaljevanju je treba preizkusiti tožbo v delu, v katerem se nanaša na ohranitev imena prve tožeče stranke na seznamu imen oseb, proti katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev. Konkretneje, ugotoviti je treba, ali sta Svet in Komisija s tem, ko nista izbrisala imena prve tožeče stranke s tega seznama pred 23. februarjem 2011, storila očitno napako pri presoji. Prav tako je treba v tem kontekstu preučiti očitek tožečih strank, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe prve tožeče stranke, v delu, ki se nanaša na to posebno vprašanje.
Ohranitev imena prve tožeče stranke na seznamu imen oseb, katerih sredstva so bila zamrznjena
98 Tožeče stranke spominjajo, da je Skupno stališče 2004/161, ki se je izvajalo z Uredbo št. 314/2004, veljalo za začetno obdobje 12 mesecev, ki se je „nenehno preverjalo“, in da sta bila nato njegova trajanje in veljavnost večkrat podaljšanja (glej točki 3 in 4 zgoraj). Po mnenju strank naj v tem primeru – čeprav Uredba št. 314/2004 ni določila datuma poteka veljavnosti – ne bi šlo za vprašanje „upravne smotrnosti“, kot izhaja iz točke 31 Dokumenta Sveta 15114/05, in bi se moralo nenehno in redno preverjati tudi primernost ohranitve omejevalnih ukrepov, določenih z navedeno uredbo.
99 Tožeče stranke dodajajo, da po tem, ko so bila sredstva zadevnih oseb že zamrznjena, ni bilo potrebnega novega presenečenja, in bi se lahko zadevne osebe – kot je bila v tem primeru prva tožeča stranka – obvestilo o upoštevnih razlogih in dokazih, ki so utemeljevali obnovitev omejevalnih ukrepov proti njim ter se jim omogočilo predlaganje vnovičnega preverjanja njihovega položaja. Navedenim osebam, med katerimi je bila tudi prva tožeča stranka, pa naj ne bi bilo omogočeno uveljavljanje takega procesnega jamstva, prav tako naj ne bi bilo dokazano, da je bil njihov položaj dejansko vnovič preverjan. Pravica do obrambe prve tožeče stranke naj bi bila tako vse obdobje, v katerem je bila podvržena spornim omejevalnim ukrepom, povsem prezrta, kar naj bi bilo očitno nezakonito.
100 V obravnavanem primeru so bile institucije Unije nedvomno dolžne preverjati položaj, na podlagi katerega sta bila utemeljena sprejetje spornih omejevalnih ukrepov in primernost njihovega podaljšanja, zlasti kar zadeva prvo tožečo stranko. To velja še toliko bolj zato, ker so ti ukrepi pomenili omejitev izvajanja lastninske pravice zadevnih oseb, zaradi česar je treba to omejitev glede na splošni obseg sporne zamrznitve sredstev še dodatno opredeliti kot precejšnjo (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 358).
101 Veljavnost Skupnega stališča 2004/161 je bila sprva omejena na eno leto, za njegovo podaljšanje je bil potreben nov sklep Sveta, ki je moral biti sprejet po vnovičnem preverjanju položaja. Poleg tega, kot pravilno trdijo tožeče stranke, dejstvo, da veljavnost Uredbe št. 314/2004 ni bila časovno omejena, temelji na preprostem razlogu upravne smotrnosti.
102 V točki 31 Dokumenta Sveta 15114/05 je v zvezi s tem navedeno:
„Čeprav ima pravni instrument SZVP datum prenehanja veljavnosti, pa ni samoumevno, da morajo datum prenehanja veljavnosti vključevati tudi uredbe, ki izvajajo pravni instrument SZVP;
– ker uredbe izvajajo akt SZVP, jih je treba razveljaviti, če pravni instrument SZVP ni več veljaven […]. V takem primeru se lahko uredbe razveljavijo z veljavnostjo za nazaj, pri čemer naj bi bilo to obdobje čim krajše;
– če prihodnji pravni instrument SZVP podaljša ukrepe, bi sprememba datuma prenehanja veljavnosti uredbe ali sprejetje nove uredbe z istimi predpisi pomenila samo upravno obremenitev, kateri bi se morali izogniti. Zlasti, če se odločitve o podaljšanju sprejemajo v zadnjem trenutku, lahko obstaja obdobje, v katerem ukrepi ne veljajo do spremembe ali sprejetja uredbe […].
Zato je bolje, da uredba ostane veljavna, dokler se ne razveljavi.“
103 Vendar je očitno, da – čeprav veljavnost Uredbe št. 314/2004 ni bila časovno omejena – če veljavnost Skupnega stališča 2004/161, ki je bil izveden s to uredbo, ne bi bila v celoti in v delu, ki se nanaša samo na nekatere osebe, podaljšana, bi Svet in Komisija glede zadevnih oseb razveljavila tudi Uredbo št. 314/2004. Tako je namreč vsaj posredno ugotovljeno v točki 31 Dokumenta Sveta 15114/05.
104 Poleg tega Svet v svojem odgovoru na tožbo ne zanika obveznosti rednega preverjanja spornih omejevalnih ukrepov, ampak trdi, da so bili ti dejansko predmet takega preverjanja, pri katerem pa – kar zadeva prvo tožečo stranko – niso bili ugotovljeni razlogi, ki bi upravičili njihovo odpravo pred 15. februarjem 2011. Komisija pa poudarja, da je njena vloga omejena na izvrševanje aktov, ki jih sprejme Svet.
105 Ker tožeče stranke zatrjujejo kršitev pravice do obrambe prve tožeče stranke v okviru rednega preverjanja spornih ukrepov, je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki se uvede zoper osebo in ki lahko vodi k aktu, s katerim se posega v njen položaj, temeljno načelo prava Unije in mora biti zagotovljeno tudi, če ni nobenih pravil, ki urejajo zadevni postopek (glej sodbi Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, točka 27, in z dne 9. novembra 2006 v zadevi Komisija proti De Bryju, C‑344/05 P, ZOdl., str. I‑10915, točka 37). To načelo zahteva, da mora biti zadevni osebi dana možnost, da primerno predstavi svoje stališče o informacijah, ki se lahko zoper njo uporabijo v ukrepu (zgoraj navedena sodba Komisija proti De Bryju, točka 38).
106 Vendar – v okviru ničnostne tožbe – iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je za razglasitev zadevnega akta za ničnega zaradi kršitve pravice do obrambe treba ugotoviti, da bi se postopek v primeru neobstoja te nepravilnosti lahko končal drugače (sodba Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 48, in sklep Sodišča z dne 18. oktobra 2001 v zadevi Kish Glass proti Komisiji, C‑241/00 P, Recueil, str. I‑7759, točka 36).
107 V primeru kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem tožeča stranka z odškodninskim zahtevkom zahteva povračilo odškodnine, za katero trdi, da ji je nastala zaradi sprejetja akta oziroma podaljšanja njegove veljavnosti, pri katerem njena pravica do obrambe ni bila spoštovana, in v katerem ta stranka zoper sporni akt ni vložila ničnostne tožbe, je treba logično skleniti – kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 106 zgoraj in iz ugotovitev v zvezi z obveznim obstojem vzročne zveze med zatrjevano nezakonitostjo in zatrjevano škodo (glej točko 24 zgoraj) – da samo zatrjevanje kršitve pravice do obrambe ne zadošča za dokaz utemeljenosti njenega odškodninskega zahtevka. Treba je razložiti, katere argumente in dokaze bi zadevna stranka lahko predložila, če bi bila njena pravica do obrambe spoštovana, in dokazati, po potrebi, da bi lahko ti argumenti in dokazi privedli do drugačnega zaključka, torej v obravnavanem primeru in kar zadeva prvo tožečo stranko do nepodaljšanja spornega omejevalnega ukrepa zamrznitve sredstev proti njej.
108 Ugotoviti pa je treba, da v obravnavanem primeru tožeče stranke niso izpolnile te zahteve. Tako v pisnih stališčih ne razložijo, katere argumente in dokaze bi prva tožeča stranka lahko uveljavljala, če bi lahko izrazila svoje mnenje pred vsakim podaljšanjem veljavnosti Skupnega stališča 2004/161 in kako bi ti argumenti in dokazi lahko privedli do drugačnega rezultata zanjo, in sicer do izbrisa njenega imena s seznama imen oseb, proti katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev, pred 15. februarjem 2011.
109 Brez da bi bilo treba ugotoviti, kot trdijo tožeče stranke, ali bi moral Svet prvi tožeči stranki pred vsakim podaljšanjem Skupnega stališča 2004/161 omogočiti, da izrazi svoje mnenje glede njegovega podaljšanja v delu, ki zadeva njo, je zato treba očitek, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe prve tožeče stranke pri podaljševanju zadevnih omejevalnih ukrepov, zavrniti.
110 Preučiti je treba še vprašanje, ali so institucije Unije storile očitno napako pri presoji s tem, ko imena prve tožeče stranke niso izbrisale s seznama oseb, proti katerim je bil v skladu z Uredbo št. 314/2004, s katero je bilo izvedeno Skupno stališče 2004/161, sprejet ukrep zamrznitve sredstev, pred 15. februarjem 2011.
111 Ugotoviti je treba, da je edini element, ki so ga navedle tožeče stranke v svojih trditvah in ki bi lahko bil v tem smislu upošteven, dejstvo, da proti nobenemu od novih članov zimbabvejske vlade, ki je bil imenovan februarja 2009, ni bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev, ki bi bil podoben ukrepu, sprejetemu proti prvi tožeči stranki vse do 15. februarja 2011. Ugotoviti je treba tudi, ali so institucije Unije storile očitno napako pri presoji, ker se ob sprejetju odločitve, da imen članov zimbabvejske vlade, ki so nastopili funkcijo februarja 2009, ne bodo vpisale na seznam imen oseb, proti katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev, niso odločile za izbris imena prve tožeče stranke s tega seznama imen. Splošneje, ugotoviti je treba, ali je ohranitev imena prve tožeče stranke na navedenem seznamu v obdobju dveh let po tem razvoju dogodkov, posledica očitne napake pri presoji.
112 V obravnavanem primeru je treba priznati, da pomeni odločitev Sveta v februarju 2009, da s Skupnim stališčem 2004/161 ne zajame novih članov zimbabvejske vlade, ki so nastopili funkcijo po GPA, pomembno spremembo njegovega stališča. Zdi se, da je bilo vse do tedaj stališče Sveta, da je treba proti vsem članom zimbabvejske vlade sprejeti omejevalne ukrepe, med njimi zlasti ukrep zamrznitve njihovih sredstev, zgolj na podlagi dejstva, da so bili člani vlade, odgovorne za hude kršitve človekovih pravic (glej tudi točko 57 zgoraj). Očitno to stališče ni bilo več enako od februarja 2009 dalje, saj proti nobenemu od novih članov zimbabvejske vlade, vključno s tistimi, ki jih je predlagala stranka Zanu-PF, ki je bila edina na oblasti pred GPA, ni bil sprejet ukrep zavrnitve njegovih sredstev.
113 Svet je glede tega potrdil, da je bila po sklenitvi GPA in imenovanju novih članov vlade februarja 2009 „sprejeta odločitev, da se s seznama [oseb, proti katerim so bili sprejeti omejevalni, niti prva tožeča stranka] niti drug član vlade, ki so bili vpisani na seznam, ne izbriše, preden se ne pridobi več zagotovil o odnosu obstoječih članov vlade do koalicije“, ki je nastala po GPA.
114 Tožeče stranke se na njihovi strani najprej pritožujejo zaradi dejstva, da jih Svet kljub številnim prošnjam z njihove strani ni obvestil o tem, kar one štejejo za „odločitev“, ki jo Svet navaja v zgoraj povzetih argumentih. Med drugim se sklicujejo na odlomke iz Dokumenta SZVP/0028/11 z dne 18. januarja 2011 Evropske službe za zunanje delovanje, ki so jih pridobile na podlagi njihove prošnje za dostop do dokumentov. V tem dokumentu je ime prve tožeče stranke navedeno „med visokimi uradniki in politiki, ki so zmerni in za katere se ocenjuje, da niso bili neposredno vpleteni v kršitve človekovih pravic“ in je v njem predlagan njen izbris s seznama imen oseb, proti katerim so sprejeti omejevalni ukrepi. Po mnenju tožečih strank je bilo zaradi te ocene ime prve tožeče stranke izbrisano z zadevnega seznama.
115 Poleg tega tožeče stranke trdijo, da je bilo potem, ko je prva tožeča stranka v dopisu, ki so ga njegovi odvetniki poslali Svetu „preprosto potrdila“, da je bila „dobroverni poslovnež in goreč borec za človekove pravice“, njeno ime takoj izbrisano s seznama imena oseb, proti katerim so bili sprejeti omejevalni ukrepi.
116 Najprej je treba ugotoviti, da tožeče stranke s tem, ko se pritožujejo, da niso bile obveščene o „odločitvi“, da se imena prve tožeče stranke ne izbriše s seznama oseb, proti katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev, napačno razlagajo argumente Sveta. Očitno je, da Svet s tem, ko se sklicuje na tako „odločitev“, razume odločitev, ki jo je sprejel leta 2009 in 2010 ob podaljšanju veljavnosti Skupnega stališča 2004/161, da ohrani v veljavi ukrep zamrznitve sredstev članov zimbabvejske vlade, ki so bili imenovani pred GPA in pred spremembo sestave te vlade februarja 2009. Ti razlogi za odločitev pa izhajajo iz Skupnega stališča 2009/68 in Sklepa 2010/92, s katerima je bila podaljšana veljavnost Skupnega stališča 2004/161 do 20. februarja 2010 in do 20. februarja 2011.
117 Tako je v uvodni izjavi 3 Skupnega stališča 2009/68, ki je bila sprejeta pred spremembo sestave zimbabvejske vlade februarja 2009, navedeno:
„Zaradi razmer v Zimbabveju, predvsem nasilja, ki ga organizirajo in izvajajo organi oblasti Zimbabveja, ter nadaljnje nepripravljenosti za izvajanje [GPA], bi bilo treba veljavnost Skupnega stališča 2004/161/SZVP podaljšati za nadaljnjih dvanajst mesecev.“
118 S Skupnim stališčem 2009/68 je bila med drugim nadomeščena Priloga k Skupnemu stališču 2004/161 z novo, in sicer z namenom, da se nanjo vpišejo imena nekaterih oseb. Navedba prve tožeče stranke je ostala nespremenjena.
119 V uvodnih izjavah 3 in 4 Direktive 2010/92 je navedeno:
„(3) Zaradi razmer v Zimbabveju, zlasti ker ni napredka pri izvajanju [GPA], bi bilo treba veljavnost omejevalnih ukrepov, določenih v Skupnem stališču 2004/161/SZVP, podaljšati za nadaljnjih 12 mesecev.
(4) Ni več razlogov, da bi bile določene osebe in subjekti še naprej vključeni na seznam oseb, subjektov in organov, za katere se uporablja Skupno stališče 2004/161/SZVP. Seznam iz Priloge k Skupnemu stališču 2004/161/SZVP bi bilo treba ustrezno spremeniti.“
120 Iz Priloge k temu zadnjenavedenemu sklepu med drugim izhaja, da so bila imena šestih fizičnih oseb izbrisana s seznama imen oseb, proti katerim so bili sprejeti omejevalni ukrepi, ki je bil priložen k Skupnemu stališču 2004/161. Samo ena od teh šestih oseb, in sicer Joseph Msika, je bil član zimbabvejske vlade (podpredsednik). Vendar je bil izbris njegovega imena z omenjenega seznama očitno posledica – kot so potrdile stranke v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi – tega, da je 4. avgusta 2009 umrl.
121 Iz tega izhaja, da je Svet menil – tako pri sprejemanju Skupnega stališča 2009/68 kot pri sprejemanju Sklepa 2010/92 – da z uveljavitvijo GPA ni bilo dovolj napredka in da je bilo treba z namenom, da se ohrani pritisk na zimbabvejske politične sile, ki so bile na oblasti pred sklenitvijo GPA, omejevalne ukrepe, sprejete proti članom vlade te države, ki so bili že na oblasti v času sklepanja GPA, ohraniti v veljavi.
122 Ugotoviti je treba, da tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza, s katerim bi se lahko dokazalo, da je bila ta odločitev sprejeta na podlagi očitne napake pri presoji. Nasprotno, okoliščina, da je bilo imenovanje ministrov, ki jih je predlagala opozicijska stranka MDC, določena z GPA, ki je bil sklenjen septembra 2008, opravljeno šele z nekajmesečno zamudo, in sicer februarja 2009, bolj potrjuje presojo Sveta.
123 Presoja, ki izhaja iz Dokumenta SZVP/00028/11 Evropske službe za zunanje delovanje (glej točko 114 zgoraj), v skladu s katero je bila prva tožeča stranka del „zmernih“ politikov in da ni bila „neposredno“ vpletena v kršitve človekovih pravic, ne zadošča za dokaz obstoja take napake. Seveda je mogoče v zvezi s to okoliščino potrditi, da je Svet 15. februarja 2011 pri sprejemanju Sklepa 2011/101, katerega posledica je bila ukinitev omejevalnih ukrepov proti prvi tožeči stranki, menil, da je bil razvoj dogodkov glede razmer v Zimbabveju zadosten za preklic omejevalnih ukrepov proti nekaterim „zmernežem“, med katerimi je bila tudi prva tožeča stranka. Vendar ker tožeče stranke ne navajajo nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno, ni mogoče skleniti, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker se za ta izbris ni odločil pred tem datumom.
124 Iz zgoraj navedenega izhaja, da očitkov tožečih strank glede očitne napake pri presoji ni mogoče sprejeti v delu, ki se nanaša opustitev Sveta, ker ni preklical ukrepa zamrznitve sredstev prve tožeče stranke pred 15. februarjem 2011. Zato je treba ta očitek v celoti zavrniti.
125 Vse očitke, povzete v točki 49 zgoraj, ki so jih navedle tožeče stranke, da bi dokazale nezakonitost spornega ravnanja Sveta in Komisije, je treba zavrniti, enako pa v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 24 zgoraj, velja za tožbo v celoti.
Stroški
126 V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeče stranke s svojimi tožbenimi razlogi niso uspele, se jim v skladu s predlogoma Sveta in Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Aguy Clement Georgias, Trinity Engineering (Private) Ltd in Georgiadis Trucking (Private) Ltd poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške, ki sta jih priglasila Svet Evropske unije in Evropska komisija.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. septembra 2014.
Podpisi