SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 25. septembra 2014(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava tridimenzionalne znamke Skupnosti – Oblika napenjalnika – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009“
V zadevi T‑171/12,
Peri GmbH, s sedežem v Weißenhornu (Nemčija), ki jo zastopa J. Dönch, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa D. Walicka, zastopnica,
tožena stranka,
katere predmet je tožba zoper odločbo prvega odbora za pritožbe pri UUNT z dne 26. januarja 2012 (zadeva R 1209/2011‑1) glede zahteve za registracijo tridimenzionalnega znaka, ki ga sestavlja oblika napenjalnika, kot znamke Skupnosti,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. aprila 2012,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. julija 2012,
na podlagi obravnave z dne 5. junija 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Peri GmbH, je 5. oktobra 2010 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
2 Tridimenzionalna oblika, za katero je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka, je prikazana spodaj:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razreda 6 in 19 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu posameznih razredov:
– razred 6: „opaži za beton, in njihovi kovinski dodatki“;
– razred 19: „opaži za beton, in njihovi dodatki, ki niso iz kovine“.
4 Preizkuševalec je 21. aprila 2011 na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 zavrnil zahtevo za registracijo za vse zadevne proizvode.
5 Tožeča stranka je 7. junija 2011 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 vložila pritožbo zoper odločbo preizkuševalca.
6 Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 26. januarja 2012 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki je bila tožeči stranki vročena 13. februarja 2012, zavrnil pritožbo z obrazložitvijo, da tridimenzionalni znak, za katerega je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka Skupnosti, v zvezi z zadevnimi proizvodi nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
Predlogi strank
7 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
8 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet spora
9 Ko so tožečo stranko na obravnavi povprašali o morebitnih pripombah na poročilo o obravnavi, je obvestila Splošno sodišče o tem, da želi, da se to poročilo spremeni, tako da bi se upoštevala zožitev njene zahteve za registracijo. Na vprašanja o tem je pojasnila, da je ta zožitev nastopila po sprejetju izpodbijane odločbe, ker je do nje prišlo 23. maja 2014, in da je glede proizvodov, opisanih v točki 3 zgoraj, ki so predmet prijavljene znamke, vsebovala to pojasnilo: „ne vključuje sidranja opažev“.
10 UUNT je ugovarjal, da te zahteve Splošno sodišče na podlagi člena 135(4) Poslovnika ne more upoštevati, kot to po njegovem mnenju izhaja iz sodne prakse (sodba z dne 20. novembra 2007, Tegometall International/UUNT – Wuppermann (TEK), T‑458/05, ZOdl., EU:T:2007:349), ker bi to povzročilo nedopustno spremembo predmeta spora.
11 Po mnenju UUNT je res, da je Splošno sodišče priznalo, da je mogoče izjavo prijavitelja znamke, do katere pride po odločbi odbora za pritožbe, s katero je ta umaknil zahtevo za nekatere sprva vključene proizvode ali storitve, razlagati tako, kot da je namenjena izpodbijanju zakonitosti izpodbijane odločbe le, če se nanaša na preostale zadevne proizvode ali storitve in če ne spreminja predmeta spora. Vendar v obravnavanem primeru ni tako, saj zožitev prijave znamke ne vsebuje umika proizvoda, ampak pomeni spremembo opisa zadevnih proizvodov.
12 Kljub temu ugovoru je tožeča stranka vztrajala pri svojem stališču.
13 Najprej je treba spomniti, da lahko Splošno sodišče razveljavi ali spremeni odločbo odbora za pritožbe UUNT le, če je glede odločbe, ko je bila sprejeta, obstajal en ali več razlogov za njeno razveljavitev ali spremembo, ki so navedeni v členu 65(2) Uredbe št. 207/2009. V skladu s členom 76 navedene uredbe mora namreč Splošno sodišče razsoditi ob upoštevanju dejanskega in pravnega okvira spora, ki je bil predložen odboru za pritožbe (glej zgoraj v točki 10 navedeno sodbo TEK, EU:T:2007:349, točka 19 in navedena sodna praksa).
14 Vendar navedene odločbe ni mogoče razveljaviti oziroma spremeniti iz razlogov, ki se pojavijo po njeni razglasitvi (sodbi z dne 11. maja 2006, Sunrider/UUNT, C‑416/04 P, ZOdl., EU:C:2006:310, točka 55, in z dne 9. julija 2008, Reber/UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, ZOdl., EU:T:2008:268, točka 24).
15 Poleg tega mora na podlagi člena 26(1)(c) Uredbe št. 207/2009 „prijava znamke Skupnosti [vsebovati] seznam blaga ali storitev, za katere je zahtevana registracija“.
16 Člen 43(1) Uredbe št. 207/2009 določa, da „[lahko prijavitelj] kadarkoli umakne zahtevo za znamko Skupnosti ali zoži seznam blaga ali storitev, ki jih ta vsebuje“.
17 V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka zožila seznam proizvodov, navedenih v svoji zahtevi za registracijo znamke Skupnosti, po sprejetju izpodbijane odločbe.
18 Iz tega je razvidno, da zožitev – v smislu člena 43(1) Uredbe št. 207/2009 – seznama proizvodov ali storitev iz prijave znamke Skupnosti, do katere pride po sprejetju odločbe odbora za pritožbe, ki se izpodbija pred Splošnim sodiščem, načeloma ne more vplivati na zakonitost navedene odločbe, saj se pred njim izpodbija samo ta odločba (glej zgoraj v točki 14 navedeno sodbo Mozart, EU:T:2008:268, točka 25 in navedena sodna praksa).
19 Vendar je treba poudariti tudi to, da je odločbo odbora za pritožbe UUNT mogoče izpodbijati pri Splošnem sodišču le v zvezi z nekaterimi proizvodi ali storitvami s seznama, navedenega v zadevni zahtevi za registracijo znamke Skupnosti. V takem primeru ta odločba postane dokončna za preostale proizvode ali storitve z istega seznama (zgoraj v točki 14 navedena sodba Mozart, EU:T:2008:268, točka 26).
20 Splošno sodišče je ob upoštevanju te možnosti razlagalo izjavo – ki jo je prijavitelj znamke podal pri tem sodišču, torej po sprejetju odločbe odbora za pritožbe, in sicer, da umika svojo prijavo le za nekatere proizvode, navedene v svoji prvotni zahtevi – kot izjavo, da je izpodbijana odločba izpodbijana le v delu, ki se nanaša na preostale zadevne proizvode, ali kot delni odstop, če je taka izjava nastala na višji stopnji postopka pred Splošnim sodiščem (glej zgoraj v točki 14 navedeno sodbo Mozart, EU:T:2008:268, točka 27 in navedena sodna praksa).
21 Vendar če prijavitelj znamke z zožitvijo seznama proizvodov, navedenih v prijavi znamke Skupnosti, ne želi umakniti enega ali več proizvodov s tega seznama, ampak spremeniti njihovo lastnost ali več lastnosti, ni mogoče izključiti, da bi ta sprememba lahko vplivala na preizkus znamke Skupnosti, ki ga opravijo organi UUNT v upravnem postopku. V teh okoliščinah bi bilo priznanje te spremembe na stopnji tožbe pred Splošnim sodiščem enako spremembi predmeta spora med postopkom, ki je prepovedana s členom 135(4) Poslovnika. Zato Splošno sodišče take zožitve ne more upoštevati pri preizkusu utemeljenosti tožbe (zgoraj v točki 10 navedena sodba TEK, EU:T:2007:349, točka 25, in sodba z dne 20. februarja 2013, Caventa/UUNT – Anson’s Herrenhaus (B BERG), T‑631/11, EU:T:2013:85, točka 23).
22 Zato je treba ugotoviti, ali je zožitev zahteve za registracijo zadevne znamke, do katere je prišlo 23. maja 2014 in na katero se je tožeča stranka sklicevala na obravnavi, mogoče razlagati kot njeno izjavo, da izpodbija sporno odločbo le v delu, v katerem se nanaša na proizvode s spremenjenega seznama, ali kot delni odstop.
23 To ne drži. Tožeča stranka namreč s to zožitvijo ni umaknila proizvodov s seznama proizvodov, za katere je bila zahtevana zadevna registracija znamke in ki po eni strani, kar zadeva razred 6, vsebujejo opaže za beton in njihove kovinske dodatke ter, kar zadeva razred 19, opaže za beton in njihove dodatke, ki niso iz kovine, ampak je pojasnila, da je te proizvode treba razumeti tako, da „ne vključujejo sidranja opažev“. Tako ni mogoče izključiti, da je tožeča stranka pri tem izvedla spremembo, ki lahko vpliva na preizkus znamke Skupnosti, ki ga opravijo organi UUNT v upravnem postopku. Kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 21, Splošno sodišče ne more upoštevati take zožitve, ker bi spremenila predmet spora.
24 Skleniti je torej treba, da je treba v okviru te tožbe upoštevati tiste proizvode, ki so bili na seznamu proizvodov, navedenih v prvotni prijavi tožeče stranke za znamko (glej točko 3 zgoraj).
25 Zato je treba zahtevo tožeče stranke iz točke 9 zgoraj zavrniti.
Utemeljenost
26 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, in sicer, prvič, kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, in drugič, kršitev člena 7(1)(e) te uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009
27 Tožena stranka trdi, da bi moral odbor za pritožbe glede na stopnjo pozornosti upoštevne javnosti, ki jo sestavljajo strokovnjaki in ki je višja od stopnje pozornosti normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega potrošnika, ter glede na zelo prepoznavne lastnosti napenjalnika, prikazanega z zadevnim znakom, ugotoviti, da ima prijavljena znamka razlikovalni učinek.
28 Trdi, da odbor za pritožbe ni predstavil konkretnih dejstev v podporo svojemu stališču, ki temelji zgolj na predpostavkah, ki niso podprte z dokazi. Dodaja, da so te ovržene z dokazi, predloženimi pred UUNT, zlasti z raziskavo, ki jo je predložila in za katero je odbor za pritožbe nepravilno štel, da se nanaša samo na nemško govorečo javnost, čeprav je napenjalnik znak, ki ga je mogoče „prebrati“ brez kakršnega koli jezikovnega znanja.
29 UUNT prereka trditve tožeče stranke.
30 V zvezi s tem je treba spomniti, da se na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 zavrne registracija za „znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“.
31 Razlikovalni učinek znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 pomeni, da je znamka primerna, da proizvode, za katere je bila zahtevana registracija, označuje za proizvode, ki izvirajo iz nekega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov, ki izvirajo iz drugih podjetij (glej sodbo z dne 9. decembra 2010, Wilo/UUNT (Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset), T‑253/09, in T‑254/09, EU:T:2010:507, točka 17 in navedena sodna praksa).
32 Razlikovalni učinek znamke je treba presojati po eni strani glede na proizvode ali storitve, za katere je bila zahtevana registracija, po drugi strani pa glede na zaznavo upoštevne javnosti, ki je sestavljena iz normalno obveščenih ter razumno pozornih in preudarnih povprečnih potrošnikov navedenih proizvodov ali storitev (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset, EU:T:2010:507, točka 18 in navedena sodna praksa).
33 V skladu z ustaljeno sodno prakso so merila za presojo razlikovalnega učinka znamk, ki imajo videz proizvoda, enaka kot tista, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset, EU:T:2010:507, točka 19 in navedena sodna praksa).
34 Vendar v okviru uporabe teh meril ni nujno, da upoštevna javnost tridimenzionalno znamko, ki ima videz proizvoda, zaznava vedno kot besedno ali figurativno znamko, ki jo sestavlja znak, neodvisen od videza proizvodov, ki jih znamka označuje. Povprečni potrošniki namreč ne sklepajo o izvoru proizvodov iz njihove oblike ali oblike njihove embalaže, če ni grafičnih ali besednih elementov, in je zato težje dokazati razlikovalni učinek take tridimenzionalne znamke kot besedne ali figurativne znamke (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset, EU:T:2010:507, točka 20 in navedena sodna praksa).
35 Poleg tega, bolj ko se oblika, za katero je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka, približuje najverjetnejši obliki, ki jo bo imel zadevni proizvod, verjetneje je, v skladu s sodno prakso, da navedena oblika nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. V teh okoliščinah ima le znamka, ki se bistveno razlikuje od standarda ali navad sektorja in zaradi tega izpolnjuje bistveno nalogo označbe izvora, razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset, EU:T:2010:507, točka 21 in navedena sodna praksa).
36 Na podlagi teh ugotovitev je treba preizkusiti trditve tožeče stranke.
37 V zvezi z upoštevno javnostjo je odbor za pritožbe pravilno menil, da gre za specializirano javnost (točka 11 izpodbijane odločbe). Kljub temu da tožeča stranka odobrava to stališče, iz njega sklepa, da je upoštevna javnost torej strokovna javnost, kar pa le delno drži. Ker je odnos navedene javnosti – kot priznava tudi tožeča stranka – do zadevnega področja tak, da širše zajema tudi osebe, „ki se zanj iskreno zanimajo“, lahko glede na okoliščine primera v nasprotju z tem, kako tožeča stranka razume te zadnje izraze, prestopi strogo strokovne okvire.
38 Ob tem pojasnilu je treba navesti, da se stranke pravilno strinjajo s sklepom, ki ga je treba izvesti iz tega, da je upoštevna javnost specializirana javnost, namreč z višjo stopnjo pozornosti, ki jo bo navedena javnost namenila tridimenzionalnemu znaku, kakršen je zadevni, kar se kaže zlasti v tem, da „bo pozorna na tehnične lastnosti takega sistema zapiranja (na kakovost materiala in izdelave)“ (točka 11 izpodbijane odločbe).
39 Nasprotno pa tožeča stranka trdi, da bi upoštevna javnost glede na višjo stopnjo pozornosti zagotovo opazila lastnosti napenjalnika, ki je predmet tridimenzionalnega znaka, za katerega je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka Skupnosti, namreč predvsem vidno vrsto zobcev in osrednji položaj na pokončnem delu, in bi s temi lastnostmi navedena znamka pridobila razlikovalni učinek, kar naj bi bilo podprto z rezultati raziskave. Odboru za pritožbe očita, da ni predložil nikakršnega konkretnega dokaza, da bi upravičil zavrnitev registracije prijavljene znamke.
40 Odbor za pritožbe pa je menil, da bi prav zaradi visoke stopnje pozornosti upoštevne javnosti, na katero je bilo opozorjeno v točki 38 zgoraj, ta javnost dojemala zadevne funkcionalne elemente zlasti kot nekaj, kar je namenjeno povezovanju ali zapiranju, med drugim elementov sten ali betonskih delov. Ker so ti tehnični elementi prisotni v drugih napenjalnikih, bi majhne razlike med zadevnim napenjalnikom in temi drugimi po mnenju odbora za pritožbe ne omogočale, da bi se za zahtevano tridimenzionalno znamko štelo, da je edinstveno in zelo posebno zasnovana.
41 Poudariti je treba, da ima v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 35 zgoraj, na področju tridimenzionalnih znamk razlikovalni učinek le znamka, ki se bistveno razlikuje od standarda ali navad sektorja in zato izpolnjuje ključno nalogo označbe izvora.
42 To stališče je enako upoštevno, če je zadevna javnost specializirana javnost (v zvezi z omejenim krogom potrošnikov v zvezi z mikrofoni glej sodbo z dne 12. septembra 2007, Neumann/UUNT (Oblika glave mikrofona), T‑358/04, ZOdl., EU:T:2007:263, točka 46; v zvezi z nadstreški in senčili sodbo z dne 17. decembra 2008, Somm/UUNT (Nadstrešek za senco), T‑351/07, EU:T:2008:591, točka 29, in v zvezi z luksuznimi zapestnimi urami in urnimi številčnicami sodbo z dne 14. septembra 2009, Lange Uhren/UUNT (Geometrična polja na številčnici zapestne ure), T‑152/07, EU:T:2009:324, točka 87).
43 Odbor za pritožbe je z natančno uporabo člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ugotovil, da zasnova predstavljenega napenjalnika ni edinstvena in zelo posebna, ampak da se od drugih proizvodov te vrste le malenkostno razlikuje. V obravnavanem primeru se ne zdi, da bi zadevni napenjalnik imel tak neobičajni učinek, da bi bilo mogoče šteti, da že samo njegova tridimenzionalna upodobitev omogoča dojemanje prijavljene znamke, kot da ima sama po sebi sposobnost, da proizvode, ki naj bi jih obsegala, razlikuje od proizvodov konkurentov.
44 Čeprav tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da ni predložil nikakršnega konkretnega dokaza v podporo tej trditvi, tega ni podprla z dejstvi. V zvezi s tem je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je odbor za pritožbe preučil vzorce napenjalnikov, ki jih proizvajajo konkurenti tožeče stranke, in ugotovil, da lahko imajo sponke „različno funkcionalno ali celo estetsko zasnovo“, vendar da „te različice proizvoda“ ne pomenijo, da je mogoče ugotoviti „funkcijo znamke v njihovem celotnem vtisu“ (točka 17 izpodbijane odločbe). Tožeči stranki je pravilno pojasnil, da ni dovolj, da lahko javnost prepozna razliko med različnimi napenjalniki – kar je dejansko zmožna specializirana javnost, tako kot v obravnavanem primeru – ampak da bi morala hkrati zaznati različico napenjalnika, ki ga predstavlja tožeča stranka, kot „tako veliko, da jo bo prepoznala kot označbo izvora“ (točka 18 izpodbijane odločbe). Kot je ustrezno navedel odbor za pritožbe, se razlike pri zadevnem napenjalniku, čeprav so prepoznavne, vendarle zdijo kot preproste izvedbene različice napenjalnikov. Te lastnosti torej niso take, da bi individualizirale zadevni proizvod in da bi same po sebi označevale določen trgovski izvor.
45 In nazadnje, kar zadeva dokazno vrednost raziskave, ki jo je tožeča stranka v postopku pred UUNT predložila v zvezi z razlikovalnim učinkom zadevnega tridimenzionalnega znaka, je treba poudariti, da je odbor za pritožbe pravilno navedel, da je bila opravljena samo pri nemško govoreči specializirani javnosti, ne pa pri specializirani javnosti Evropske unije, ki je upoštevna javnost v obravnavanem primeru. Čeprav gre namreč za prijavo tridimenzionalne znamke Skupnosti, ki ne zahteva jezikovnega znanja, da bi jo bilo mogoče „prebrati“, kot pravilno navaja tožeča stranka, pa je dejstvo, da je nemško govoreča specializirana javnost bolj seznanjena s proizvodi, ki jih tržijo nemška ali avstrijska podjetja, in zato v anketi pogosteje navaja njihovo ime, kot bi to storila specializirana javnost celotne Unije.
46 Poleg tega je tožeča stranka ob navedbi rezultatov navedene raziskave pred odborom za pritožbe trdila (točka 6, četrta alinea, izpodbijane odločbe), da je „velik odstotek nemške specializirane javnosti“ prepoznal proizvajalca tridimenzionalne oblike, za katero je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka Skupnosti. Vendar mora razlikovalni učinek kot tak zaznati celotna upoštevna javnost (namreč upoštevna javnost Unije). Iz tega je razvidno, da je odbor za pritožbe pravilno zavrnil to raziskavo, češ da ne more omajati njegovega sklepa o tem, da zadevni tridimenzionalni znak nima razlikovalnega učinka.
47 Če bi se tožeča stranka sklicevala na to, da rezultati te raziskave pri upoštevni javnosti dokazujejo razlikovalni učinek navedenega znaka v zvezi s proizvodom, ki ga prestavlja ta znak in ki ga sama že trži, bi bilo treba pripomniti, da se taka trditev nanaša na razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, ki je nastal iz prijavljene znamke. Odbor za pritožbe torej ni napačno uporabil prava, s tem ko je navedel, da tak element ne more voditi do tega, da UUNT izključi uporabo absolutnega razloga za zavrnitev v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2002, Mag Instrument/UUNT (Oblika žepnih svetilk), T‑88/00, ZOdl., EU:T:2002:28, točka 39), in da ga je mogoče upoštevati le v okviru uporabe člena 7(3) navedene uredbe, katerega uporabe tožeča stranka v postopku nikoli ni zahtevala.
48 Iz tega je razvidno, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da zadevna tridimenzionalna znamka za nobenega od zadevnih proizvodov nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
49 Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(e) Uredbe št. 207/2009
50 Ugotoviti je treba, da je odbor za pritožbe na koncu točke 23 izpodbijane odločbe zgolj dodatno omenil možnost, da bi preizkuševalec lahko zavrnil prijavo znamke tožeče stranke tudi na podlagi člena 7(1)(e)(i) in (ii) Uredbe št. 207/2009, vendar je ni. Že iz besedila te točke je namreč razvidno, da odbor za pritožbe zaradi ekonomičnosti ni poslal zadeve preizkuševalcu za izdajo dodatne odločbe, saj bi bilo treba zahtevo „v vsakem primeru zavrniti na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009“, zakonitost te presoje pa je bila potrjena v točkah od 30 do 48 zgoraj.
51 Ker izpodbijana odločba ni temeljila na členu 7(1)(e)(i) in (ii) Uredbe št. 207/2009, kot opozarja UUNT v odgovoru na pritožbo, tožbeni razlog, ki se sklicuje na njeno kršitev, tako ne more vplivati na zakonitost navedene odločbe.
52 Iz istega razloga ni bil kršen člen 75 Uredbe št. 207/2009, v skladu s katerim se v odločbah UUNT navedejo razlogi, na katerih odločbe temeljijo. Ker gre za element, glede katerega je odbor za pritožbe odločil, da na njem ne bo utemeljil svoje odločbe, predhodno posvetovanje s tožečo stranko očitno ni bilo zahtevano.
53 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
54 Zato je treba – ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti dokumenta, ki ga je na obravnavi predložila tožeča stranka – tožbo zavrniti v celoti.
Stroški
55 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
56 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Peri GmbH se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. septembra 2014.
Podpisi