SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(drugi senat)
z dne 17. julija 2012(*)
„Javni uslužbenci – Disciplinski postopek – Disciplinski ukrep – Odstavitev z delovnega mesta – Obstoj predhodne preiskave pred nacionalnimi kazenskimi sodišči ob sprejetju odločbe o odstavitvi z delovnega mesta – Enako obravnavanje moških in žensk – Prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca noseči delavki med obdobjem od začetka nosečnosti do konca porodniškega dopusta“
V zadevi F‑54/11,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,
BG, nekdanja uradnica pri Evropskem varuhu človekovih pravic, stanujoča v Strasbourgu (Francija), ki jo zastopata L. Levi in A. Blot, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu varuhu človekovih pravic, ki ga zastopa J. Sant’Anna, zastopnik, skupaj z D. Waelbroeckom in A. Duronom, odvetnikoma,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA JAVNE USLUŽBENCE
(drugi senat)
v sestavi M. I. Rofes i Pujol, predsednica, I. Boruta, sodnica, in M. K. Bradley (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: X. Lopez Bancalari, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. marca 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 BG je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 4. maja 2011 vložila to tožbo, s katero zahteva, po eni strani, razglasitev ničnosti odločbe Varuha človekovih pravic, da se ji izreče sankcija odstavitve z delovnega mesta brez izgube pokojninskih pravic, in, po drugi strani, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi navedene odločbe.
Pravni okvir
2 Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa:
„[…]
Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.
[…]“
3 Člen 23 Listine, naslovljen „Enakost žensk in moških“, določa:
„Enakost žensk in moških se mora zagotoviti na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo.
[…]“
4 Člen 1e(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Aktivno zaposlenim uradnikom se zagotovijo delovni pogoji, skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb.“
5 Člen 12 Kadrovskih predpisov določa:
„Uradnik se vzdrži kakršnih koli dejanj ali obnašanja, ki bi njegov položaj lahko kazali v slabi luči.“
6 Člen 86(3) Kadrovskih predpisov določa:
„Disciplinska pravila, postopki in ukrepi ter pravila in postopki glede upravne preiskave so določeni v Prilogi IX.“
7 Priloga IX h Kadrovskim predpisom se nanaša na disciplinski postopek. V členu 5 določa:
„1. V vsaki instituciji se ustanovi disciplinska komisija (v nadaljnjem besedilu: komisija). Komisija ima vsaj enega člana, izbranega izven institucije, ki je lahko njen predsednik.
2. Komisija ima predsednika in štiri člane, ki jih lahko nadomeščajo namestniki, in v primerih, ki se nanašajo na uradnike iz razredov do AD 13, dva dodatna člana iz iste funkcionalne skupine in razreda kot uradnik v disciplinskem postopku.
3. Člani komisije in njihovi namestniki so za vse primere, razen tistih, ki se nanašajo na uradnike iz razreda AD 16 ali AD 15, imenovani izmed aktivno zaposlenih uradnikov razreda AD 14 ali višjega.
[…]“
8 Člen 6 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:
„1. Organ za imenovanja in odbor uslužbencev istočasno imenujeta po dva člana in namestnika.
2. Predsednika in namestnika predsednika imenuje organ za imenovanja.
[…]
5. Zadevni uradnik ima pravico, da v petih dneh po ustanovitvi komisije zavrne enega člana. Tudi institucija ima pravico zavrniti enega člana komisije.
[…]“
9 Člen 10 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:
„Teža disciplinskih kazni je sorazmerna s težo kršitve. Pri določitvi teže kršitve in odločitvi glede disciplinske kazni, ki se naloži, je treba upoštevati predvsem:
(a) vrsto kršitve in okoliščine, v katerih je do nje prišlo,
(b) v kakšni meri je kršitev negativno vplivala na integriteto, ugled ali interese institucij,
(c) v kakšni meri je bila kršitev posledica namernega dejanja ali malomarnosti,
(d) uradnikove razloge za kršitev,
(e) uradnikov razred in staž,
(f) stopnjo uradnikove osebne odgovornosti,
(g) raven uradnikovih dolžnosti in odgovornosti,
(h) ali kršitev vključuje ponavljajoča se dejanja ali obnašanje,
(i) uradnikovo obnašanje med kariero.“
10 Člen 18 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:
„Po proučitvi predloženih dokumentov in ob upoštevanju vseh ustnih ali pisnih izjav ter izidov opravljene preiskave [disciplinska] komisija z večino glasov sprejme obrazloženo mnenje o tem, ali so dejstva v zvezi z obtožbo dokazana in o kakršni koli kazni, ki bi morala izhajati iz njih. Mnenje podpišejo vsi člani komisije. K mnenju lahko vsak član priloži ločeno mnenje. Komisija pošlje mnenje organu za imenovanja in zadevnemu uradniku v dveh mesecih po datumu prejema poročila organa za imenovanja, pod pogojem, da je ta rok sorazmeren z zapletenostjo zadeve. Kadar se preiskava vodi na pobudo komisije, je rok štiri mesece, pod pogojem, da je ta rok sorazmeren z zapletenostjo zadeve.“
11 Člen 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:
„1. Če organ za imenovanja uradnika obdolži hude kršitve, bodisi zaradi nespoštovanja poklicnih obveznosti ali zaradi kršitve zakona, lahko obdolženo osebo takoj za določen ali nedoločen čas odstrani z delovnega mesta.
2. Organ za imenovanja sprejme tako odločitev po zaslišanju zadevnega uradnika, razen v izjemnih okoliščinah.“
12 Člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:
„Če pa uradnika za ta ista dejanja kazensko preganjajo, se končna odločitev sprejme šele po pravnomočni sodbi sodišča, ki je obravnavalo zadevo.“
13 Člen 2(3) Direktive Sveta z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (76/207/EGS) (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. od 187 do 189) določa:
„Ta direktiva ne vpliva na določbe, ki se nanašajo na varstvo žensk, še zlasti kar se tiče nosečnosti in materinstva.“
14 Direktiva 76/207 je bila z učinkom od 15. avgusta 2009 razveljavljena z Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) (UL L 204, str. 23), ki v členu 1 z naslovom „Namen“ določa:
„Namen te direktive je zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela.
V ta namen vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi:
(a) z dostopom do zaposlitve, vključno z napredovanjem in dostopom do poklicnega usposabljanja;
(b) z delovnimi pogoji, vključno s plačilom;
(c) s poklicnimi sistemi socialne varnosti.
Vsebuje tudi določbe za zagotovitev večje učinkovitosti takšnega uresničevanja z določitvijo ustreznih postopkov.“
15 Člen 2(2) Direktive 2006/54 določa:
„Za namene te direktive diskriminacija vključuje:
[…]
(c) kakršno koli manj ugodno obravnavanje žensk, ki je povezano z nosečnostjo ali s porodniškim dopustom v smislu Direktive 92/85/EGS.“
16 Člen 10 Direktive Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349) , naslovljen „Prepoved odpusta“, določa:
„Da bi delavkam iz člena 2 zagotovili uresničevanje njihovih pravic iz varnosti in zdravja, kot so priznane po tem členu, je treba zagotoviti, da:
1. države članice sprejmejo potrebne ukrepe za prepoved odpusta delavk v smislu člena 2 med obdobjem od začetka njihove nosečnosti do konca porodniškega dopusta, navedenega v členu 8(1), razen v izjemnih primerih, dovoljenih po nacionalni zakonodaji in/ali praksi, ki niso povezani z njihovim stanjem, in pod pogojem, da je svoje soglasje dal pristojen organ, kjer je to primerno;
2. če je delavka iz člena 2 odpuščena med obdobjem, navedenim v točki 1, mora delodajalec pisno navesti pravilno utemeljene razloge za njen odpust.
[…]“
Dejansko stanje v sporu
17 Potem ko je tožeča stranka od leta 2002 delala pri Evropskem varuhu človekovih pravic kot začasna uslužbenka in nato kot uradnica v funkcionalni skupini strokovno-tehničnih uslužbencev (AST), je v funkcionalni skupini upravnih uslužbencev (AD) med 1. oktobrom 2008 in 31. julijem 2010 opravljala naloge osebe, odgovorne za komunikacijo, v enoti za komunikacijo službe Varuha človekovih pravic, v razredu AD 5.
18 Tožeča stranka je na obravnavi navedla, da je imela v času dejanskega stanja v lasti hišo v Kehlu (Nemčija), v kateri z zakoncem nista nikoli stalno prebivala, in da je leta 2006 kupila stanovanje v Strasbourgu (Francija), ki se je od tedaj prodajalo.
19 Tožeča stranka je konec februarja 2008 pri združenju za dejavnosti razvoja nepremičnin (v nadaljevanju: združenje) začela postopek za nakup nepremičnine v Strasbourgu z državno pomočjo Francije za gospodinjstva z nizkimi dohodki, ki naj bi prvič pridobila status lastnika svojega prebivališča. Kot dopolnitev k dokumentaciji je združenju predložila potrdili o dohodkih z dne 27. februarja 2008 za leti 2006 in 2007.
20 Združenje je z dopisom z dne 24. marca 2009 tožečo stranko prosilo, naj navede, ali potrjuje interes za nakup stanovanja, in mu predloži nekatere podatke.
21 Da bi združenje lahko potrdilo dokumentacijo tožeče stranke, jo je julija 2009 prosilo za predložitev njenih in zakončevih plačilnih listov.
22 Tožeča stranka je tedaj predložila plačilne liste za april, maj, junij in julij 2009 (v nadaljevanju: plačilni listi) ter podatke o dohodkih svojega zakonca.
23 Združenje je 3. avgusta 2009 stopilo v stik z vodjo enote za upravo in osebje v službi varuha človekovih pravic, da bi dobilo pojasnila, po eni strani, o upoštevanju plač uradnikov Evropske unije pri dodelitvi nepremičninskih posojil, podprtih z državno pomočjo, in, po drugi strani, o plačilnih listih, ki jih je predložila tožeča stranka. Združenje je na prošnjo službe Varuha človekovih pravic 7. avgusta 2009 predložilo kopijo plačilnih listov.
24 Potem ko se je enota za upravo in osebje seznanila s plačilnimi listi, je ugotovila, da so bili spremenjeni, saj je bil navedeni dohodek nižji od dejanskega dohodka zadevne osebe. Tako je bila na plačilnih listih za april, maj in junij 2009 navedena neto plača 2410,36 EUR namesto 5822,43 EUR, na plačilnem listu za julij 2009 pa 5711,32 EUR namesto 9123,39 EUR.
25 Vodja enote za upravo in osebje je 10. avgusta 2009 združenju poslal elektronski dopis in ga v njem obvestil, po eni strani, da ni mogel določiti, katere zneske je treba upoštevati glede na francoski zakon, in da je, po drugi strani, v plačilnih listih, ki jih je predložila tožeča stranka, odkril velike nepravilnosti.
26 Vodja enote za upravo in osebje je 11. avgusta 2009 predlagal začetek upravne preiskave, katere predmet je „morebitno ponarejanje uradnih dokumentov Varuha človekovih pravic […] in [njihova] uporaba v razmerju do tretje osebe za pridobitev osebne koristi“.
27 Združenje je 17. avgusta 2009 vodjo enote za upravo in osebje obvestilo, da namerava tožečo stranko prositi, naj ji predloži potrdilo v zvezi z referenčnim davčnim dohodkom za leto 2008.
28 Tožeča stranka je 25. avgusta 2009 službe Varuha človekovih pravic prosila, naj ji predložijo potrdilo, ki ga je zahtevalo združenje, in še neko drugo potrdilo v nemščini. Vodja enote za upravo in osebje jo je isti dan obvestil, da potrdila za leto 2008 ni mogoče zagotoviti takoj, ji pa je predložil potrdilo v nemščini.
29 Tožeča stranka je 26. avgusta 2009 združenju predložila dokument, naslovljen „Potrdilo“, v zvezi z obdavčljivim dohodkom za leto 2008 na listu z uradno glavo enote za „upravo [in osebje]“ pri Evropskem varuhu človekovih pravic.
30 Združenje je potrdilo poslalo enoti za upravo in osebje, ta pa je ugotovila, da ga ni sestavila navedena enota. Na navedenem potrdilu je bila namreč navedena referenčna številka potrdila v nemščini, predloženega tožeči stranki 25. avgusta 2009.
31 Varuh človekovih pravic je 2. septembra 2009 odločil, da bo začel upravno preiskavo, da bo o zadevnih dejstvih obvestil državnega tožilca Francoske republike in da se tožeča stranka za nedoločen čas odstavi z delovnega mesta, pri čemer pa se ji plača ne zmanjša. Tožeča stranka je bila o tem obveščena isti dan.
32 Tožeča stranka je bila 3. septembra 2009 povabljena na prvo zaslišanje v okviru upravne preiskave. Na njem je priznala, da je sama ponaredila štiri plačilne liste in potrdilo o dohodkih za leto 2008. Poleg tega je preiskovalce obvestila, da je noseča, odgovarjala na zastavljena vprašanja in preiskovalcem predložila na roko napisano pismo, v katerem je izjavila, da očitanih dejanj v ničemer ne zanika, vendar želi dati nekatera pojasnila. Med drugim je navedla, da je delovala „nepremišljeno“ in da je ravnala tako, da bi „rešila resnično nevzdržne družinske razmere“, ki so posledica težav pri najemu nepremičninskega posojila zaradi hude bolezni njenega zakonca.
33 Preiskovalci so 18. septembra 2009 poslali ugotovitve o dejanjih, očitanih tožeči stranki. Ta je 22. septembra 2009 predložila dodatna stališča, v katerih je bilo zlasti navedeno, da je julija 2009 izvedela za nosečnost in ravnala v paničnem stanju, saj se je bala, da združenje ne bi sprejelo njene dokumentacije.
34 Preiskovalci so z dopisom z dne 24. septembra 2009 Varuhu človekovih pravic predložili poročilo o upravni preiskavi, v katerem so sklenili, da je tožeča stranka ponaredila dokumente in jih predložila združenju kot spremne dokumente k prošnji; če bi bila ta ugodno rešena, bi tožeča stranka na podlagi nje dobila nepremičninsko posojilo pod pogoji, ki v skladu s francoskim zakonom veljajo le za gospodinjstva z nizkimi dohodki. Preiskovalci so zato predlagali uvedbo disciplinskega postopka.
35 Tožečo stranko je 23. oktobra 2009 zaslišal Varuh človekovih pravic na podlagi člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.
36 Varuh človekovih pravic je 20. novembra 2009 odločil, da se uvede disciplinski postopek. Vendar je 18. januarja 2010 zaradi nosečnosti tožeče stranke in po predloženem mnenju uradnega zdravnika institucije odločil, da ukrepe v zvezi z disciplinskim postopkom preloži na datum po porodu tožeče stranke.
37 Varuh človekovih pravic je 19. maja 2010 zadevo predložil disciplinski komisiji, in ta je tožečo stranko zaslišala 8. julija 2010.
38 Disciplinska komisija je 9. julija 2010 predložila obrazloženo mnenje, v katerem je ugotovila, da je tožeča stranka potrdila in priznala očitana dejanja.
39 Disciplinska komisija je v zvezi s predlagano sankcijo tako pojasnila svoje stališče:
„– očitana dejanja položaj [tožeče stranke] kažejo v slabi luči, zlasti kar zadeva vrednoto integritete institucije, v kateri je zaposlena, in pomenijo hudo kršitev člena 12 Kadrovskih predpisov […];
– namernost očitanih dejanj in odgovornost uradnice niso sporni;
– uradnica opravlja zelo odgovorne naloge;
– med očitanimi dejanji ni ponavljajočih se dejanj;
– ocenjevalna poročila uradnice so bila vso poklicno pot dobra.“
40 Disciplinska komisija je ob upoštevanju navedenih elementov kot sankcijo predlagala „razvrstitev zadevne osebe v nižjo funkcionalno skupino z razvrstitvijo v nižji razred (AST 1, prvi plačilni razred)“. Manjšina članov disciplinske komisije pa je menila, da je najustreznejša sankcija odstavitev z delovnega mesta.
41 Varuh človekovih pravic je v odločbi z dne 20. julija 2010, vročeni tožeči stranki 22. julija 2010, izrekel sankcijo odstavitve z delovnega mesta brez izgube pokojninskih pravic z učinkom od 31. julija 2010 (v nadaljevanju: sporna odločba).
42 Tožeča stranka je 21. oktobra 2010 zoper odločbo z dne 20. julija 2010 vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.
43 Varuh človekovih pravic je z odločbo z dne 18. januarja 2011, vročeno zadevni osebi 24. januarja 2011, pritožbo zavrnil.
Predlogi strank in postopek
44 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– odločbo z dne 20. julija 2010 razglasi za nično;
– po potrebi razglasi za nično odločbo z dne 18. januarja 2011, vročeno 24. januarja 2011, s katero je bila pritožba izrecno zavrnjena;
posledično:
– zlasti ugotovi, da razglasitev ničnosti sporne odločbe z retroaktivnim učinkom od datuma začetka učinkovanja navedene odločbe vsebuje njeno ponovno zaposlitev na njeno delovno mesto administratorja v razredu AD 5, drugi plačilni razred, in plačilo finančnih pravic, dolgovanih za to celotno obdobje, ki se povečajo za zamudne obresti po stopnji Evropske centralne banke, zvišani za dve odstotni točki;
– podredno, Varuhu človekovih pravic naloži plačilo ustreznega zneska plače, ki bi ga tožeča stranka prejela od datuma začetka učinkovanja odločbe o odstavitvi z delovnega mesta do meseca, v katerem bo dosegla upokojitveno starost, to je julija 2040, in ustrezno poravnanje pokojninskih pravic tožeče stranke;
– Evropskemu varuhu človekovih pravic vsekakor naloži, naj plača znesek 65.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka;
– Varuhu človekovih pravic naloži plačilo vseh stroškov.
45 Varuh človekovih pravic Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot v celoti neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
46 Sodišče za uslužbence je v pripravljalnem poročilu za obravnavo, predloženem z dopisom z dne 15. decembra 2011, stranki pozvalo, naj ravnata v skladu z ukrepi procesnega vodstva, čemur sta ugodili v predpisanem roku. Toda tožeča stranka je Sodišče za uslužbence obvestila, da ni mogla predložiti izvoda lista s podatki, priloženega prošnji združenja z dne 24. marca 2009.
Pravo
1. Predmet tožbe
47 Tožeča stranka poleg razglasitve ničnosti odločbe z dne 20. julija 2010 po potrebi predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 18. januarja 2011, s katero je organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), zavrnil njeno pritožbo.
48 Sodišče za uslužbence v skladu z ustaljeno sodno prakso na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki se formalno nanašajo na zavrnitev pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar predlogi nimajo samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8). Ker odločba o zavrnitvi pritožbe zoper sporno odločbo v obravnavanem primeru nima samostojne vsebine, je treba šteti, da je tožba vložena le zoper sporno odločbo.
49 Sodišče za uslužbence poleg tega opozarja, da v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, ni pristojno za izdajanje odredb v zvezi z institucijami Unije (glej na primer sodbi Sodišča za uslužbence z dne 24. februarja 2010 v zadevi P proti Parlamentu, F‑89/08, točka 120, in z dne 14. septembra 2010 v zadevi Da Silva Pinto Branco proti Sodišču, F‑52/09, točka 31). Predlog, da bi Sodišče za uslužbence ugotovilo, da razglasitev ničnosti sporne odločbe vsebuje ponovno zaposlitev tožeče stranke na njeno delovno mesto v razredu AD 5, drugi plačilni razred, z retroaktivnim učinkom od datuma začetka učinkovanja navedene odločbe, je torej treba zavreči kot nedopusten.
2. Predlog za razglasitev ničnosti
50 Tožeča stranka v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti sporne odločbe navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev disciplinskega postopka iz Kadrovskih predpisov, kršitev obveznosti obrazložitve, očitno napako pri presoji, kršitev načela enakega obravnavanja moških in žensk, pravico do porodniškega dopusta ter kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in načela dobrega upravljanja.
51 Tožeča stranka poleg tega v pisnih stališčih sprašuje o vlogi Varuha človekovih pravic v okviru disciplinskega postopka glede na načeli enakosti orožij in poštenega sojenja, ki ju imajo stranke na voljo. Vendar je tudi ob predpostavki, da želi tožeča stranka tako navesti tožbeni razlog v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti, treba ugotoviti, da bi bilo treba tak tožbeni razlog zavreči kot nedopusten, saj ni podprt z nobeno trditvijo, kar nasprotuje pravilu iz člena 35(1)(e) Poslovnika.
Prvi tožbeni razlog: kršitev disciplinskega postopka iz Kadrovskih predpisov
52 Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo disciplinskega postopka iz Kadrovskih predpisov temelji na treh delih, pri čemer se prvi nanaša na kršitev člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, drugi na kršitev člena 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, tretji pa na člena 5 in 6 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.
Prvi del prvega tožbenega razloga: obstoj kazenskega pregona na podlagi istih dejanj
– Trditve strank
53 Tožeča stranka trdi, da je Varuh človekovih pravic sprejel dokončno odločbo, ne da bi počakal na konec kazenskega pregona zoper njo, kar naj bi kršilo člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.
54 Pojem „kazenski pregon“ iz člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom je treba po navedbah Varuha človekovih pravic presojati z vidika nacionalnega prava, ki se uporabi v obravnavanem primeru, torej z vidika francoskega prava. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem trdi, da „kazenskega pregona“ v smislu francoskega prava ob sprejetju sporne odločbe ni bilo, in Sodišču za uslužbence predlaga zavrnitev tega dela prvega tožbenega razloga.
55 Tožeča stranka je na obravnavi trdila, da je treba člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom razlagati samostojno in da sklicevanje Varuha človekovih pravic na francosko pravo v njegovem odgovoru na tožbo ni upoštevno.
– Presoja Sodišča za uslužbence
56 Najprej je treba ugotoviti, da očitek v zvezi s kršitvijo člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom v predhodnem postopku ni bil naveden.
57 Varuh človekovih pravic zoper tožečo stranko sicer ni vložil ugovora nedopustnosti. Vendar je skladnost med pritožbo in tožbo, od katere je odvisna dopustnost tožbe, vprašanje javnega reda, ki ga mora sodišče preučiti po uradni dolžnosti (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 11. julija 2007 v zadevi B proti Komisiji, F‑7/06, točka 26 in navedena sodna praksa).
58 Navedeno pravilo se lahko uporablja le v primeru, ko pravno sredstvo spremeni predmet ali vzrok pritožbe, pri čemer je treba pojem „vzrok“ razlagati široko. Zlasti v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti je treba kot „vzrok spora“ razumeti izpodbijanje materialne ali formalne zakonitosti izpodbijanega akta s strani tožeče stranke, pri čemer je bila ta razlika v sodni praksi večkrat priznana (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 1. julija 2010 v zadevi Časta proti Komisiji, F‑40/09, točka 83 in navedena sodna praksa).
59 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je tožeča stranka na stopnji pritožbe navedla več trditev, ki zadevajo materialno in formalno zakonitost sporne odločbe, in sicer v zvezi z nepravilnostjo postopka sprejetja navedene odločbe, vsebinsko nepravilnostjo očitanih dejanj, kršitvijo obveznosti obrazložitve in kršitvijo načela sorazmernosti. Iz navedenega sledi, da tožeča stranka s sklicevanjem na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom v tožbi ni kršila pravila o skladnosti, zato je ta tožbeni razlog dopusten.
60 Vsebinsko ima prekinitev disciplinskega postopka do pravnomočnega končanja kazenskega postopka iz člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom dvojno vlogo.
61 Po eni strani je njen cilj, da ne bi vplivala na položaj zadevnega uradnika v kazenskem postopku, ki bi bil proti njemu uveden zaradi dejanj, ki so tudi predmet disciplinskega postopka v njegovi instituciji (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. marca 1998 v zadevi Tzoanos proti Komisiji, T‑74/96, točka 34).
62 Po drugi strani taka prekinitev omogoča upoštevanje dejanskih ugotovitev kazenskega sodišča v disciplinskem postopku, potem ko njegova odločba postane pravnomočna. Člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom namreč ustvarja načelo, da „kazenski postopek zadrži disciplinski postopek“, kar je utemeljeno predvsem s tem, da imajo nacionalna kazenska sodišča večja pooblastila za preiskavo kot OPI. Zato je upravni organ v primerih, ko isto dejanje lahko izpolnjuje dejanski stan kaznivega dejanja in hkrati lahko pomeni kršitev obveznosti, ki so za uradnika določene v Kadrovskih predpisih, vezan na dejanske sprejete ugotovitve kazenskega sodišča v kazenskem postopku. Potem ko kazensko sodišče ugotovi dejstva, lahko upravni organ določi pravno opredelitev v okviru disciplinske kršitve in pri tem zlasti preizkusi, ali izpolnjujejo dejanski stan kršitve obveznosti iz Kadrovskih predpisov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. junija 2004 v zadevi François proti Komisiji, T‑307/01, točka 75; sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. januarja 2010 v združenih zadevah A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06, točka 323).
63 Poleg tega iz upoštevne sodne prakse izhaja, da mora zadevni uradnik OPI predložiti elemente, iz katerih je mogoče razbrati, ali je zaradi očitanih dejanj v okviru disciplinskega postopka hkrati kazensko preganjan. Zadevni uradnik mora za izpolnitev navedene obveznosti načeloma dokazati, da se je kazenski pregon začel med disciplinskim postopkom. Le če se je kazenski pregon začel, je namreč mogoče ugotoviti dejstva, na katera se nanaša, in jih primerjati z dejstvi, zaradi katerih je bil uveden disciplinski postopek, da bi se določila njihova morebitna istovetnost (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 30. maja 2002 v zadevi Onidi proti Komisiji, T‑197/00, točka 81).
64 Sodišče za uslužbence mora torej najprej odločiti, ali je tožeča stranka v okoliščinah obravnavanega primera dokazala, da se je ob sprejetju sporne odločbe začel „kazenski pregon zaradi istih dejanj“.
65 Sodišče za uslužbence že takoj opozarja, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za določitev pomena in obsega pojmov v določbi prava Unije, ki se nikjer izrecno ne nanaša na pravo držav članic, te običajno razlagati samostojno in enotno ter pri tem upoštevati okvir določbe in cilj zadevnih predpisov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. oktobra 2009 v zadevi Komisija proti Roodhuijzenu, T‑58/08, točka 70, in sodba Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2011 v zadevi Zangerl-Posselt proti Komisiji, T‑62/10 P, točka 41 in navedena sodna praksa). Sodišče Unije se lahko tudi brez izrecnega sklicevanja za uporabo prava Unije sklicuje na pravo držav članic le, kadar iz prava Unije ali njegovih splošnih načel ne more razbrati elementov, na podlagi katerih bi s samostojno razlago lahko določilo vsebino določbe in njen obseg.
66 Iz navedene sodne prakse izhaja, da je treba najprej preučiti upoštevne določbe Kadrovskih predpisov (zgoraj navedena sodba Komisija proti Roodhuijzenu, točka 71). Toda sama napotila na pojem „kazenski pregon“ v Kadrovskih predpisih so navedena v členih 24 in 25 Priloge IX – torej v okviru disciplinskega postopka – v katerih ni uporabnih navedb o vsebini tega pojma. Treba je torej ugotoviti, da, na primer, v nasprotju s pojmom „stalni zunajzakonski partner uradnika“ za dodelitev gospodinjskega dodatka v zadevi Komisija proti Roodhuijzenu, ki je bil opredeljen v členu 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, v Kadrovskih predpisih ni natančno pojasnjena vsebina pojma „kazenski pregon“.
67 Z vidika prava Unije je treba opozoriti, da je zakonodajalec sprejel več aktov, ki pri opredelitvi pojma „kazenski postopek“ ali bolj specifičnega pojma „kazenski pregon“ izrecno ali implicitno napotujejo na nacionalno pravo. Tako je na primer v členu 1(c) Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku izraz „kazenski postopek“ opredeljen „skladno z nacionalno zakonodajo, ki se uporabi“ (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 72). Poleg tega člen 2 Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku določa pravice za „osumljene oziroma obdolžene osebe“, ne vsebuje pa samostojnih opredelitev navedenih pojmov (UL L 142, str. 1).
68 Sodišče za uslužbence iz navedenega sklepa, da iz prava Unije ni mogoče razbrati elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti vsebino in obseg izraza „kazenski pregon“, uporabljenega v členu 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, s samostojno razlago. Sodišče za uslužbence se lahko v teh okoliščinah za uporabo navedene določbe sklicuje le na pravo držav članic, v obravnavanem primeru Francoske republike, katere organi kazenskega pregona menijo, da so pristojni za obravnavo dejanj, očitanih tožeči stranki.
69 V zvezi s tem je iz dokumentacije razvidno, da je ob sprejetju sporne odločbe potekala predhodna preiskava v zvezi z dejanji, opredeljenimi kot „ponarejanje uradnih dokumentov Varuha človekovih pravic […] in njihova uporaba v razmerju do tretje osebe za pridobitev osebne koristi“, da pa preiskovalni sodnik ni začel sodne preiskave niti mu ni bila zaupana.
70 Sodišče za uslužbence poleg tega ugotavlja, da pojem „kazenski pregon“ v francoskem pravu ne more vključevati le predhodne preiskave, saj vključuje uvedbo kazenskega postopka za izvršitev kazni. Iz navedenega sledi, da se glede na francosko pravo v obravnavanem primeru ob sprejetju sporne odločbe kazenski pregon ni začel.
71 Tudi če se kazenski pregon v smislu nacionalnega prava ni začel, a se uradnik kot v obravnavanem primeru preiskuje, pri čemer obstaja možnost uvedbe kazenskega pregona, mu je treba omogočiti, da posebej in glede na dvojni ratio člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom dokaže, po eni strani, da lahko disciplinska odločba vpliva na njegov položaj pri morebitnem poznejšem kazenskem pregonu, ki bi se lahko začel na podlagi navedene preiskave (glej zgoraj navedeno sodbo Tzoanos proti Komisiji, točka 38), in, po drugi strani, da je upravni organ v okviru disciplinskega postopka upošteval dejstva, ki jih je izpodbijala tožeča stranka, preden jih je kazensko sodišče dokončno potrdilo.
72 V tej zadevi ne gre za tak primer.
73 Po eni strani je namreč treba ugotoviti, da je tožeča stranka v tožbi navedla le, da zahteva iz člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom ni bila izpolnjena, ne da bi sploh poskusila dokazati, da lahko odločba, ki dokončno ureja njen položaj, vpliva nanj pri morebitnem poznejšem kazenskem pregonu, ki bi se lahko začel na podlagi preiskave med disciplinskim postopkom, pri čemer bi se navedeni pregon nanašal na isto dejansko stanje.
74 Sodišče za uslužbence, po drugi strani, v zvezi z načelom, po katerem „kazenski postopek zadrži disciplinski postopek“, poudarja, da je treba navedeno načelo – če ga je treba uporabiti le v okviru preiskav še pred začetkom kazenskega pregona – razlagati ozko, ker bi sicer disciplinski postopki izgubili vsakršen polni učinek. Tako načelo zlasti ne more preprečiti upravnemu organu, da bi sprejel disciplinski ukrep na podlagi dejstev, ki jih zadevni uradnik ob sprejetju njegove odločbe ni izpodbijal.
75 V obravnavanem primeru je iz dokumentacije razvidno, da je tožeča stranka priznala vsa dejanja, na katerih temelji sporna odločba – spremembo štirih plačilnih listov in potrdila o dohodku ter predložitev spremenjenih dokumentov tretjim osebam v okviru prošnje za pridobitev bančnega posojila po ugodni obrestni meri – in jih večkrat potrdila med celotnim postopkom, v katerem je bila izdana sporna odločba. Tožeča stranka poleg tega ne poskuša dokazati, da bi lahko francosko kazensko sodišče, ki bi lahko zadevo obravnavalo ob koncu predhodne preiskave zoper njo, prišlo do dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih bi bilo mogoče kakor koli izpodbijati vsebinsko pravilnost navedenih dejanj.
76 Tožeča stranka, ki je bila v zvezi s tem zaslišana na obravnavi, je samo izjavila, da bi bilo mogoče z morebitno kazensko preiskavo podrobneje osvetliti nekatere „nejasnosti“, kot so okoliščine, v katerih je bilo spremenjeno potrdilo o dohodku za leto 2008, obstoj njenega interesa za spremembo plačilnih listov in navedenega potrdila ter obstoj osebne koristi, ki naj bi jo tožeča stranka imela od očitanih ravnanj.
77 Vendar je iz dokumentacije razvidno, da vprašanja, po eni strani, v zvezi z njenim morebitnim interesom za spremembo plačilnih listov in potrdila o dohodku in, po drugi strani, osebno koristjo, ki bi jo lahko imela od take spremembe, niso bila odločilna za odločbo Varuha človekovih pravic, ki je na podlagi obteževalne okoliščine upošteval samo namero tožeče stranke, da navedene dokumente uporabi „v okviru prošnje za pridobitev bančnega posojila po ugodni obrestni meri za družine z nizkimi dohodki“, česar tožeča stranka ne izpodbija, in zavrnitev alternativne razlage tožeče stranke.
78 Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka – čeprav se ob sprejetju sporne odločbe kazenski pregon še ni začel – ni predložila posebnega dokaza, da bi lahko disciplinska odločba – če bi se na podlagi preiskave, ki je potekala ob sprejetju sporne odločbe, začel kazenski pregon na podlagi istih dejanj – vplivala na njen položaj v morebitnem kazenskem postopku, niti da je upravni organ upošteval druga dejanja od tistih, ki jih je priznala tožeča stranka.
79 Prvi del prvega tožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del prvega tožbenega razloga: nepravilnost postopka pri sprejetju odločbe o odstavitvi z delovnega mesta
– Trditve strank
80 Tožeča stranka trdi, da je bil pri odločbi o odstavitvi z delovnega mesta kršen člen 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, saj pred sprejetjem zadevne odločbe tožeča stranka ni bila zaslišana.
81 Varuh človekovih pravic odgovarja, da je bila odločba o odstavitvi tožeče stranke z delovnega mesta sprejeta brez njenega zaslišanja, vendar ob upoštevanju določb člena 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki določajo tako možnost v izjemnih okoliščinah. Varuh človekovih pravic poleg tega meni, da tudi morebitna nepravilnost v postopku sprejetja odločbe o odstavitvi z delovnega mesta nikakor ne bi vplivala na sporno odločbo.
– Presoja Sodišča za uslužbence
82 Odločba o odstavitvi uradnika z delovnega mesta je v skladu z ustaljeno sodno prakso akt, ki posega v položaj, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo pod pogoji iz členov 90 in 91 Kadrovskih podpisov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. maja 1999 v zadevi Connolly proti Komisiji, T‑203/95, točka 33).
83 Vendar taka odločba ni nujni procesni akt in pripravljalni akt za dokončno odločbo o sankciji, ki naj bi se naložila, temveč je samostojna odločba organa, ki jo OPI lahko sprejme in ki se uporablja v primeru trditve o hudi kršitvi (glej zgoraj navedeno sodbo Connolly proti Komisiji, točka 36, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. decembra 2004 v združenih zadevah De Nicola proti EIB, T‑120/01 in T‑300/01, točka 113). Iz navedenega sledi, da morebitna nezakonitost odločbe o odstavitvi z delovnega mesta nikakor ne bi vplivala na veljavnost sporne odločbe.
84 Drugi del prvega tožbenega razloga je torej neupošteven in ga je zato treba zavrniti.
Tretji del prvega tožbenega razloga: nepravilna sestava disciplinske komisije
– Trditve strank
85 Tožeča stranka trdi, da sta bila s tem, ko je bila disciplinska komisija sestavljena le iz zunanjih članov institucije, kot je to primer pri disciplinski komisiji, ki ji je zadevo predložil Varuh človekovih pravic, kršena člena 5 in 6 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.
86 Varuh človekovih pravic Sodišču za uslužbence predlaga, naj zavrne tretji del prvega tožbenega razloga.
– Presoja Sodišča za uslužbence
87 Treba je ugotoviti, da člen 5(1) Priloge IX h Kadrovskim predpisom s tem, ko določa le, da mora disciplinsko komisijo sestavljati vsaj en član, izbran zunaj zadevne institucije, nikakor ne prepoveduje, da bi večino ali celo vse člane disciplinske komisije izbrali zunaj institucije.
88 Razlaga navedene določbe, na podlagi katere naj bi bilo prepovedano sestavljati disciplinske komisije izključno iz članov, ki so izbrani zunaj zadevne institucije, ne le da ne bi bila podprta z nobenim delom besedila, temveč – kot je pravilno trdil Varuh človekovih pravic v odgovoru na tožbo – disciplinske komisije posledično ne bi bilo mogoče veljavno sestaviti, če institucije ali organi ne bi imeli dovolj uradnikov iz razreda v skladu s členoma 5 in 6 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.
89 Posledično je treba tretji del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
90 Iz navedenega je razvidno, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti v celoti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
Trditve strank
91 Tožeča stranka meni, da niti mnenje disciplinske komisije niti odločba o odstavitvi z delovnega mesta ne izpolnjujeta zahteve po obrazložitvi.
92 Prvič, tožeča stranka se sklicuje na skopost mnenja disciplinske komisije, v katerem naj ne bi bilo pojasnjeno, kako niti zakaj očitana ji dejanja kažejo njen položaj v slabi luči. Tožeča stranka poleg tega izpodbija trditev disciplinske komisije, v skladu s katero je opravljala zelo odgovorne naloge, in pri tem opozarja, da je bila uradnica iz najnižjega razreda funkcionalne skupine AD.
93 Drugič, tožeča stranka meni, da odločba o odstavitvi z delovnega mesta ni v skladu z zahtevami po obrazložitvi, kljub temu da odstopa od mnenja disciplinske komisije.
94 Varuh človekovih pravic po navedbah tožeče stranke v sporni odločbi ni „prever[il] resničnosti očitanih dejanj“, sestavil naj bi samo seznam obteževalnih ali olajševalnih okoliščin, ki naj bi spominjal na „retorično figuro“, in naj nikakor ne bi pojasnil, zakaj naj bi bila sankcija odstavitve z delovnega mesta primernejša od razvrstitve v nižji razred, kot je priporočila disciplinska komisija.
95 Varuh človekovih pravic meni, da sta disciplinska komisija in OPI izpolnila obveznost obrazložitve, saj sta navedla upoštevne elemente, in predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.
Presoja Sodišča za uslužbence
96 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišču omogočiti, da preveri njeno zakonitost, zadevnemu subjektu pa dati potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. maja 1999 v združenih zadevah Connolly proti Komisiji, T‑34/96 in T‑163/96, točka 93 in navedena sodna praksa).
97 Ali obrazložitev odločbe OPI o naložitvi sankcije izpolnjuje navedene zahteve, je treba presojati ne le glede na njeno besedilo, temveč tudi glede na sobesedilo in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Čeprav morata disciplinska komisija in OPI v zvezi s tem navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna pravna presoja njunih odločb, in ugotovitve, ki so ju pripeljale do njunega sprejetja, pa jima ni treba obravnavati vseh dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih je med postopkom postavila zadevna oseba (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2002 v zadevi Stevens proti Komisiji, T‑277/01, točka 71 in navedena sodna praksa).
98 Če je poleg tega sankcija, ki jo je naložil OPI, tako kot v obravnavanem primeru strožja od sankcije, ki jo je predlagala disciplinska komisija, je treba v navedeni odločbi podrobno pojasniti razloge, zaradi katerih OPI ni upošteval mnenja disciplinske komisije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. januarja 1985 v zadevi F. proti Komisiji, 228/83, točka 35).
99 Prav z vidika navedenih načel je treba preučiti, ali sta mnenje disciplinske komisije in sporna odločba ustrezno obrazložena.
100 Prvič, Sodišče za uslužbence pri očitku v zvezi s skopostjo mnenja disciplinske komisije ugotavlja, da je navedeno mnenje nedvomno zelo zgoščeno napisano. Vendar disciplinska komisija po eni strani ugotavlja, da je tožeča stranka priznala resničnost očitanih dejanj, in po drugi strani, da so v mnenju zadostno opredeljene različne olajševalne in obteževalne okoliščine v podporo predlogu, naj se tožeča stranka razvrsti v nižji razred, tako da omogoča nadzor sodišča, zadevni osebi pa daje potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena. Zato je treba ta očitek zavrniti.
101 Kar zadeva izpodbijanje tožeče stranke v zvezi s presojo disciplinske komisije, da izvaja zelo odgovorne naloge, gre za vprašanje, ki izhaja iz vsebinske preučitve, ne iz preučitve zadostnosti ali nezadostnosti obrazložitve. To vprašanje bo zato obravnavano v nadaljevanju v okviru tretjega tožbenega razloga v zvezi z očitno napako pri presoji.
102 V obrazložitvi sporne odločbe so, prvič, navedeni poklicni status tožeče stranke, „ponarejanje štirih [plačilnih] listov“ in enega potrdila ter „uporaba navedenih ponarejenih dokumentov v razmerju do tretje osebe“ v okviru prošnje za pridobitev bančnega posojila po ugodni obrestni meri. Drugič, v odločbi je upoštevana okoliščina, da je tožeča stranka priznala resničnost navedenih dejanj na prvem zaslišanju pred disciplinsko komisijo in jih v postopku ni nikoli izpodbijala. Tretjič, Varuh človekovih pravic pojasnjuje, da dejanja, očitana tožeči stranki, in njeno poznejše obnašanje „onemogočajo ohranjanje ali celo ponovno vzpostavitev institucionalnega, poklicnega in osebnega zaupanja med Varuhom človekovih pravi in [tožečo stranko]“ ter da bi njena ohranitev v javni službi glede na težo njenega obnašanja in njenih dejanj močno škodovala njegovemu ugledu.
103 V taki obrazložitvi, ki še zdaleč ni le retorična figura, so pojasnjeni konkretna dejanja, ki bremenijo tožečo stranko, in ugotovitve, na podlagi katerih je OPI sprejel sankcijo odstavitve z delovnega mesta namesto razvrstitve v nižji razred. Navedena obrazložitev lahko tožeči stranki zagotovi potrebne podatke, da ve, ali je sporna odločba utemeljena, Sodišču za uslužbence pa omogoči, da opravi nadzor nad zakonitostjo.
104 Glede na navedene elemente obrazložitve mnenja disciplinske komisije in obrazložitve sporne odločbe ni mogoče šteti za nezadostni.
105 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tretji tožbeni razlog v zvezi z očitno napako pri presoji
106 Tretji tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov, ki zadevata vsebinsko nepravilnost dejanskega stanja in očitno kršitev načela sorazmernosti.
Prvi del tretjega tožbenega razloga: vsebinska nepravilnost dejanskega stanja.
– Trditve strank
107 Varuh človekovih pravic je po mnenju tožeče stranke storil očitno napako pri presoji s tem, ko je menil, da je nameravala s svojimi ravnanji pridobiti „osebne socialne koristi“, kot je navedeno v sporni odločbi. Poleg tega navaja, da se ponarejanje v skladu s francosko ustaljeno sodno prakso glede na člen 441‑1 francoskega kazenskega zakonika kaznuje le, če lahko ponarejeni ali spremenjeni dokument dejansko ali morebiti škoduje drugi osebi, in trdi, da ni v obravnavanem primeru s svojimi dejanji nikomur škodovala.
108 Varuh človekovih pravic predlaga, naj se prvi del tega tožbenega razloga zavrne.
– Presoja Sodišča za uslužbence
109 Sodišče za uslužbence poudarja, da je bila odločba o izreku sankcije odstavitve z delovnega mesta sprejeta zaradi dejstva, ki ga tožeča stranka ni izpodbijala, in sicer, da je spremenila več uradnih dokumentov in jih uporabila v razmerju do tretjih oseb. Tožeča stranka torej ne izpodbija vsebinske pravilnosti navedenih dejstev.
110 Čeprav je v sporni odločbi tožeči stranki očitano, da je uporabila „ponarejene dokumente v razmerju do tretje osebe, da bi pridobila osebno socialno korist“, navedena odločba temelji na dejstvu, da so bili navedeni uradni dokumenti spremenjeni in uporabljeni v razmerju do tretje osebe. V sporni odločbi je namreč kot obteževalna okoliščina navedena namera tožeče stranke, da bi navedene dokumente uporabila „v okviru prošnje za pridobitev bančnega posojila po ugodni obrestni meri za družine z nizkimi dohodki“. Tožeča stranka navedenih okoliščin ne izpodbija, temveč samo trdi, da s svojimi ravnanji ni pridobila socialne koristi, ne da bi navedla kakršno koli trditev, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je sporna odločba temeljila na tej nameri. Poleg tega je treba zaradi celovitosti ugotoviti, da so v sporni odločbi podrobno preučena in zavrnjena različna pojasnila tožeče stranke, ta pa ni predložila drugega zadovoljivega pojasnila za svoja dejanja.
111 Pravna kvalifikacija dejanj tožeče stranke z vidika francoskega kazenskega prava poleg tega ni upoštevna, saj je Varuh človekovih pravic izpodbijana dejanja preučil z vidika disciplinske kršitve in ne z vidika kaznivega dejanja.
112 Sodišče za uslužbence v teh okoliščinah ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobene trditve, s katero bi lahko dokazala, da je bila pri sporni odločbi v zvezi z resničnostjo očitanih dejanj storjena napaka pri presoji. Prvi del tretjega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.
Drugi del tretjega tožbenega razloga: očitna kršitev načela sorazmernosti
– Trditve strank
113 Tožeča stranka meni, da dokončnost in nepreklicnost izrečene sankcije nista sorazmerni s storjeno kršitvijo in okoliščinami obravnavanega primera ter da je Varuh človekovih pravic napačno presodil obteževalne in olajševalne okoliščine.
114 Varuh človekovih pravic Sodišču za uslužbence predlaga, naj zavrne ta del tretjega tožbenega razloga.
– Presoja Sodišča za uslužbence
115 V skladu s členom 10 Priloge IX h Kadrovskim predpisom je teža disciplinskih kazni sorazmerna s težo kršitve. Navedeni člen poleg tega določa merila, ki jih mora OPI zlasti upoštevati pri izbiri sankcije.
116 Določitev sankcije temelji na celoviti presoji OPI glede vseh konkretnih dejstev in okoliščin v vsakem posamičnem primeru, saj Kadrovski predpisi ne določajo stalnega razmerja med sankcijami, navedenimi v Kadrovskih predpisih, in različnimi vrstami kršitev uradnikov niti obsega, v katerem je treba upoštevati obstoj obteževalnih ali olajševalnih okoliščin pri izbiri sankcije.
117 Poleg tega je treba poudariti, da spoštovanje načela učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine ne izključuje možnosti, da v upravnem postopku najprej naloži sankcijo upravni organ. Vendar pa predpostavlja, da odločbo upravnega organa, ki ne izpolnjuje zahtev tega člena, kot v obravnavanem primeru velja za OPI, naknadno preveri „sodni organ, ki ima polno jurisdikcijo“ (glej v tem smislu in po analogiji sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 10. februarja 1983 v zadevi Albert in Le Compte proti Belgiji, serija A, št. 58, točka 29; z dne 23. oktobra 1995 v zadevah Schmautzer proti Avstriji, točka 34; Umlauft proti Avstriji, točka 37; Gradinger proti Avstriji, točka 42; Pramstaller proti Avstriji, točka 39; Palaoro proti Avstriji, točka 41, in Pfarrmeier proti Avstriji, točka 38, serija A, št. 328 A‑C in 329 A‑C, ter z dne 24. septembra 2009 v zadevi Mérigaud proti Franciji, št. 32976/04, točka 68). Da je sodni organ opredeljen kot „sodni organ, ki ima polno jurisdikcijo“, mora biti zlasti pristojen za preučitev vseh dejanskih in pravnih vprašanj, upoštevnih v sporu, ki mu je bil predložen v odločanje (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 3. februarja 2003 v zadevi Chevrol proti Franciji, št. 49636/99, točka 77 in navedena sodna praksa, ter sodba Evropskega sodišča z dne 4. marca 2004 v zadevi Silvester’s Horeca Service proti Belgiji, št. 47650/99, točka 27), kar pomeni, da ima v primeru disciplinskega ukrepa zlasti pristojnost za presojo sorazmernosti sankcije glede na kršitev, ne da bi se omejil na raziskovanje očitnih napak pri presoji ali zlorabe pooblastil (sodba Splošnega sodišča z dne 15. maja 2012 v zadevi Nijs proti Računskemu sodišču, T‑184/11 P, točki 85 in 86).
118 Sodišče za uslužbence mora presojati trditve tožeče stranke v zvezi z domnevno kršitvijo načela sorazmernosti v pravnem okviru, opisanem v točkah od 115 do 117 te sodbe, ter pri tem preučiti, ali je bila presoja OPI glede obteževalnih in olajševalnih okoliščin opravljena sorazmerno.
119 V obravnavanem primeru se ne zdi, da sporna sankcija ne bi bila sorazmerna, saj je tožeča stranka s spreminjanjem uradnih dokumentov vrgla zelo slabo luč na svoj položaj in dokončno izgubila zaupanje Varuha človekovih pravic. Poleg tega ni iz nobenega elementa, ki ga je predložila tožeča stranka, mogoče sklepati, da naložena sankcija ni sorazmerna glede na očitano ji obnašanje.
120 Tožeča stranka Varuhu človekovih pravic zlasti očita, prvič, da je na podlagi obteževalnih okoliščin zmotno ugotovil, da so bile njene naloge administratorke, odgovorne za komunikacijo, pomembne, da očitana dejanja pomenijo hudo kršitev, da ni zmožna in ne želi priznati navedenih dejanj, da je zelo škodovala ugledu Varuha človekovih pravic in da je dejanja storila naklepno.
121 Tožeča stranka je bila, kot pravilno opozarja Varuh človekovih pravic, edina administratorka v enoti za komunikacijo s takimi odgovornostmi. Iz ocenjevalnih poročil, priloženih tožbi, je poleg tega razvidno, da je dejansko opravljala odgovorne naloge v zvezi z javnimi naročili in gospodarjenjem z javnimi proračunskimi sredstvi. Izkušnje tožeče stranke v službi varuha človekovih pravic in pomembne naloge, ki so ji bile dodeljene, kažejo na zaupanje Varuha človekovih pravic v tožečo stranko in na to, da je navedene elemente upravičeno upošteval kot obteževalne okoliščine (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Onidi proti Komisiji, točka 146).
122 Tožeča stranka v zvezi z opredelitvijo dejanj in težo kršitve samo trdi, da ta ni taka, da bi se morala odreči vlogi uradnice, vendar ni predložila nobene trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče izpodbijati presojo Varuha človekovih pravic, v skladu s katero sta sprememba uradnih dokumentov in njihova uporaba v razmerju do tretje osebe zelo huda kršitev.
123 Sodišče za uslužbence v zvezi z očitkom, „da [tožeča stranka] ni zmožna in ne želi priznati navedenih dejanj“, in tem, da se ni za svoje obnašanje nikoli opravičila, ugotavlja, da Varuh človekovih pravic ni nikoli izpodbijal, da je tožeča stranka priznala navedena dejanja, in da v resnici v sporni odločbi za obteževalno okoliščino šteje to, „da [tožeča stranka] ni zmožna in ne želi priznati teže storjenih dejanj“. Čeprav je poleg tega res, da je tožeča stranka sicer med zaslišanjem pred preiskovalci takoj potrdila, da „se zaveda teže navedenih dejanj“, iz dokumentacije izhaja, da je poskušala večkrat zmanjšati njihovo težo. Tako je na zaslišanju z Varuhom človekovih pravic poudarila, da združenje in državno tožilstvo dokumentaciji nista pripisovali velikega pomena; poleg tega je v dodatnih stališčih z dne 3. novembra 2009 Varuha človekovih pravic obdolžila, da je „hotel narediti preveč in je nazadnje prekršil načelo sorazmernosti“. Tožeča stranka se je nazadnje pred preiskovalci opravičila samo za „zelo neprijeten in težaven položaj, v katerem [so] se znašli zaradi teh okoliščin in [njenih] dejanj“, nikoli pa se za svoja dejanja ni opravičila. Zato Varuhu človekovih pravic ni mogoče očitati, da je za obteževalno okoliščino ugotovil, da tožeča stranka ni razumela teže dejanj, ki so ji bila očitana.
124 Tožeča stranka trdi, da je Varuh človekovih pravic za obteževalno okoliščino zmotno štel škodo, ki naj bi jo njena dejanja povzročila njegovemu ugledu, saj je dokumentacija ostala zaupna. Vendar Sodišče za uslužbence ugotavlja, da se sama tožeča stranka pritožuje zaradi seznanitve javnosti z zadevo ter da so, kot opozarja Varuh človekovih pravic, z dokumentom nedvomno seznanjeni združenje in francoski javni organi, ki jim je Varuh človekovih pravic v skladu s členom 4(2) Sklepa Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije Varuha človekovih pravic (94/262/ESPJ, ES, Euratom) (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 283), poročal o dejanjih, očitanih tožeči stranki, tako da tega očitka ni mogoče sprejeti.
125 Tožeča stranka nazadnje izpodbija očitek Varuha človekovih pravic v zvezi z naklepnostjo. Vendar zadostuje spomniti, da so ravnanja tožeče stranke nesporno trajala približno dva meseca, od začetka julija 2009 do 26. avgusta 2009, ko je združenju poslala potrdilo o dohodkih, ki ga je pripravila sama. Poleg tega dejanja, za katera priznava, da jih je storila, očitno zahtevajo veliko priprav, kar izključuje „nepremišljeno dejanje“, kot zatrjuje tožeča stranka. Zato je treba ta očitek zavrniti.
126 Drugič, tožeča stranka v zvezi s presojo olajševalnih okoliščin Varuhu človekovih pravic očita, da ni upošteval njene osebne in družinske stiske. Vendar to, da je Varuh človekovih pravic navedene trditve zavrnil, ne dokazuje, da jih ni upošteval.
127 Tožeča stranka poleg tega Varuhu človekovih pravic očita neupoštevanje tega, da ni storila ponavljajočih se dejanj. Člen 10(h) Priloge IX h Kadrovskim predpisom v zvezi s tem določa, da OPI pri določitvi teže kršitve upošteva, ali kršitev vključuje ponavljajoča se dejanja ali obnašanje, da bi bilo mogoče na podlagi morebitnega ponavljajočega se dejanja upravičiti strožjo sankcijo. Nasprotno pa neobstoj ponavljajočega se dejanja ne more pomeniti olajševalne okoliščine, ker se mora uradnik načeloma vzdržati kakršnih koli dejanj ali obnašanja, ki bi njegov položaj lahko kazali v slabi luči (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 30. novembra 2011 v zadevi Quinn Barlo in drugi proti Komisiji, T‑208/06, točki 255 in 264, v skladu s katerima neobstoj ponavljajočih se dejanj na področju konkurence ne pomeni olajševalne okoliščine; zadeva je predmet pritožbenega postopka, ki teče pred Sodiščem, zadeva C‑70/12 P).
128 Tožeča stranka Varuhu človekovih pravic očita, da je pomešal njena zasebna ravnanja in poklicne dejavnosti, saj naj bi bila storjena kršitev strogo neodvisna od njenih poklicnih nalog. Vendar je treba tak očitek zavrniti, saj spoštovanje, ki naj bi ga uradnik imel do svojega položaja, ni omejeno le na obdobje, ko izvaja katero od posameznih nalog, temveč zanj velja v vseh okoliščinah (sodba Sodišča z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, točke od 79 do 93 in 130, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. marca 1996 v zadevi Williams proti Računskemu sodišču, T‑146/94, točka 68).
129 Tožeča stranka nazadnje očita Varuhu človekovih pravic, da kot olajševalnih okoliščin ni upošteval njenih ocenjevalnih poročil, v katerih je Varuh človekovih pravic menil, da je zelo učinkovita. Vendar je lahko OPI ne glede na oceno v ocenjevalnih poročilih tožeče stranke in tudi ob mnenju Varuha človekovih pravic v sporni odločbi, da sta učinkovitost in sposobnost tožeče stranke nedvomni, vseeno upravičeno menil, da na podlagi take okoliščine glede na težo dejanskega stanja, razred in odgovornosti tožeče stranke s tako okoliščino ni mogoče zmanjšati sankcije, ki naj bi se naložila (glej zgoraj navedeno sodbo Connolly proti Komisiji, T‑34/96 in T‑163/96, točka 167).
130 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je torej treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Četrti tožbeni razlog: enako obravnavanje moških in žensk ter pravica do porodniškega dopusta
Trditve strank
131 Tožeča stranka meni, da sporna odločba krši člen 2(3) Direktive 76/207 in člen 10 Direktive 92/85, ker je začela učinkovati, medtem ko je bila na porodniškem dopustu.
132 Varuh človekovih pravic sprejema, da je mogoče načeloma uporabiti Direktivo 92/85, vendar odgovarja, da je na podlagi njenega člena 10 odpoved delovnega razmerja noseči delavki prepovedana le, če je povezana z njenim stanjem, in predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.
Presoja Sodišča za uslužbence
133 V zvezi z zatrjevano kršitvijo enakega obravnavanja moških in žensk je treba takoj ugotoviti, da člen 23 Listine določa spoštovanje načela enakosti moških in žensk na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, ter da člen 2(2)(c) Direktive 2006/54 in člen 10 Direktive 92/85 določata načelo prepovedi diskriminacije nosečih delavk. Zato je treba šteti, da se pisna stališča tožeče stranke nanašajo na navedene določbe.
134 Sodišče za uslužbence opozarja, da je bila s sodno prakso priznana potreba po zagotovitvi enakosti delavk in delavcev, ki jih zaposlijo institucije Unije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. januarja 1992 v zadevi Speybrouck proti Parlamentu, T‑45/90, točka 48).
135 Tožeča stranka ni v obravnavanem primeru dokazala nobenega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na neposredno ali posredno diskriminacijo, pri čemer ni mogoče na tako diskriminacijo posumiti le zato, ker je Varuh človekovih pravic vedel, da je tožeča stranka noseča.
136 Ker na podlagi nobenega dejstva ni mogoče sklepati, da gre za neposredno ali posredno diskriminacijo, na katero se sklicuje tožeča stranka, Varuh človekovih pravic ne nosi dokaznega bremena, da ni šlo za kršitev načela enakega obravnavanja moških in žensk.
137 Člen 1e(2) Kadrovskih predpisov v zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 10 Direktive 92/85 določa, da se aktivno zaposlenim uradnikom zagotovijo delovni pogoji v skladu z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb.
138 Toda cilj Direktive 92/85 je izboljšati delovno okolje z okrepitvijo varovanja zdravja in varnosti nosečih delavk. Zato navedena direktiva zavezuje institucije, saj morajo te na podlagi svoje organizacijske avtonomije in v okviru Kadrovskih predpisov nosečim delavkam zagotoviti varstvo, primerljivo z minimalnim varstvom, ki ga zagotavlja navedena direktiva (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 30. aprila 2009 v zadevi Aayhan in drugi proti Parlamentu, F‑65/07, točka 116).
139 Vendar člena 10 Direktive 92/85 ni mogoče razlagati tako, da prepoveduje vsakršno odpoved delovnega razmerja noseči delavki. Odločba o odstavitvi z delovnega mesta, sprejeta med obdobjem od začetka nosečnosti do konca porodniškega dopusta iz razlogov, ki niso povezani z nosečnostjo, namreč ni v nasprotju z navedenim členom 10, če delodajalec pisno navede utemeljene razloge za odpoved delovnega razmerja in če je odpoved delovnega razmerja zadevni osebi v skladu s členom 10(1) in (2) te direktive dovoljen z zakonodajo in/ali prakso (glej sodbo Sodišča z dne 11. novembra 2010 v zadevi Danosa, C‑232/09, točka 63).
140 Vendar je, prvič, iz dokumentacije jasno razvidno, da odstavitev tožeče stranke z delovnega mesta ni nikakor povezana z njeno nosečnostjo. Tožeča stranka ni poleg tega nikoli – niti v pisnih niti v ustnih stališčih, predstavljenih na obravnavi – trdila, da je bila odločba o odstavitvi z delovnega mesta sprejeta zaradi njene nosečnosti.
141 Drugič, Varuh človekovih pravic je v sporni odločbi pisno predložil utemeljene razloge za odpoved delovnega razmerja.
142 Tretjič, čeprav Kadrovski predpisi ne vsebujejo posebne določbe, ki bi izrecno zajemala izjemo od prepovedi iz člena 10 navedene direktive, jih je treba razlagati tako, da je taka izjema dopuščena v skladu z njihovim členom 47(e), ki le izjemoma določa možnost, da v primeru odločbe o odstavitvi z delovnega mesta, sprejeti po disciplinskem postopku, uradnikovo delovno razmerje dokončno preneha.
143 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Peti tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in načela dobrega upravljanja
Trditve strank
144 Tožeča stranka Varuhu človekovih pravic očita sprejetje odločbe, da se disciplinski postopek uvede šele 19. maja 2010, ona pa naj bi pisno in ob predložitvi zdravniškega potrdila svojega lečečega zdravnika prosila za čim hitrejše končanje postopka zaradi njegovih stresnih posledic na njeno nosečnost. Tožeča stranka poleg tega ugotavlja, da je navedeni postopek potekal, medtem ko je bila noseča in nato mlada mamica, kar naj bi kazalo na neskrbno ravnanje Varuha človekovih pravic.
145 Varuh človekovih pravic predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.
Presoja Sodišča za uslužbence
146 Iz dokumentacije z dne 25. novembra 2009 je razvidno, da je tožeča stranka stopila v stik z Varuhom človekovih pravic, da bi ga seznanila s svojim stresom zaradi postopka, ki je potekal, in s tem, da bi to stanje lahko negativno vplivalo na potek njene nosečnosti. Varuh človekovih pravic je z dopisom z dne 27. novembra 2009 tožečo stranko obvestil, da namerava njenega uradnega zdravnika prositi za ugotovitev njenega zdravstvenega stanja, da bi mu lahko svetoval glede morebitnih ukrepov za zmanjšanje vpliva disciplinskega postopka na njeno zdravje in zdravje nerojenega otroka. Varuh človekovih pravic je, potem ko je uradni zdravnik institucije predložil zdravniško mnenje, v skladu s katerim je bilo zdravje tožeče stranke krhko in bi zato lahko disciplinski postopek nanjo negativno vplival, 18. januarja 2010 sprejel odločbo o preložitvi ukrepov v zvezi z disciplinskim postopkom na datum po porodu tožeče stranke.
147 Vendar je treba ugotoviti, da je Varuh človekovih pravic prav zaradi skrbnosti preložil uvedbo disciplinskega postopka.
148 Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
3. Odškodninski zahtevek
Trditve strank
149 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence zlasti predlaga ugotovitev, da razglasitev ničnosti sporne odločbe vsebuje plačilo finančnih pravic, dolgovanih od datuma začetka učinkovanja odstavitve z delovnega mesta do odločbe Sodišča za uslužbence o razglasitvi navedene ničnosti, ki se povečajo za zamudne obresti od navedene odločbe.
150 Podredno Sodišču za uslužbence predlaga, naj Varuhu človekovih pravic naloži povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi ju utrpela zaradi sporne odločbe.
151 Predlaga, naj se Varuhu človekovih pravic vsekakor naloži, naj plača znesek 65.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela.
152 Varuh človekovih pravic predlaga, naj se ti predlogi zavrnejo.
Presoja Sodišča za uslužbence
153 V skladu z ustaljeno sodno prakso na področju javnih uslužbencev je treba predloge za povrnitev škode zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrnjeni kot neutemeljeni (sodba Sodišča za uslužbence z dne 8. novembra 2007 v zadevi Andreasen proti Komisiji, F‑40/05, točka 277).
154 V obravnavanem primeru so vsi predlogi za povrnitev škode in predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrnjeni kot neutemeljeni, tesno povezani. Ker pri preučitvi predlogov za razglasitev ničnosti ni bila ugotovljena nezakonitost, zaradi katere bi bilo mogoče uveljavljati odgovornost Varuha človekovih pravic, je treba predloge za razglasitev ničnosti zavrniti.
155 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
156 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
157 Iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da tožeča stranka s tožbo ni uspela. Evropski varuh človekovih pravic je poleg tega v svojih predlogih izrecno predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine obravnavanega primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, je treba tožeči stranki naložiti, naj poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasil Varuh človekovih pravic.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA JAVNE USLUŽBENCE
(drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba BG se zavrne.
2. BG se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil Evropski varuh človekovih pravic.
Rofes i Pujol | Boruta | Bradley |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. julija 2012.