Združeni zadevi C‑609/17 in C‑610/17
Terveys‑ ja sosiaalialan neuvottelujärjestö (TSN) ry
proti
Hyvinvointialan liitto ry
in
Auto‑ ja Kuljetusalan Työntekijäliitto AKT ry
proti
Satamaoperaattorit ry
(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo työtuomioistuin)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 19. novembra 2019
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Člen 153 PDEU – Minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa – Direktiva 2003/88/ES – Člen 7 – Pravica do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov – Člen 15 – Nacionalne določbe in določbe kolektivnih pogodb, ki so ugodnejše za varovanje varnosti in zdravja delavcev – Delavci, ki zaradi bolezni v obdobju plačanega letnega dopusta niso zmožni za delo – Zavrnitev prenosa tega dopusta, če neprenos ne povzroči dejanskega skrajšanja plačanega letnega dopusta na manj kot štiri tedne – Člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Neuporaba, ker ne gre za položaj, v katerem se izvaja pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine o temeljnih pravicah“
1. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Nacionalni predpis, ki določa dodelitev dni plačanega letnega dopusta, ki presegajo minimalno obdobje štirih tednov, določeno z Direktivo 2003/88 – Nezmožnost prenosa teh dodatnih dni dopusta zaradi bolezni – Dopustnost
(Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 1(1) in (2)(a), člen 7(1) in 15)
(Glej točke od 33 do 36, 39, 40 in točko 1 izreka.)
2. Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Področje uporabe – Izvajanje prava Unije – Nacionalni predpis, ki določa dodelitev plačanega letnega dopusta, ki presega minimalno obdobje štirih tednov, določeno z Direktivo 2003/88, in ki izključuje prenos teh dodatnih dni dopusta zaradi bolezni – Nacionalni predpis, ki spada na področje izvajanja pristojnosti držav članic in ki ne spada na področje uporabe direktive – Neobstoj izvajanja prava Unije
(člen 2(2), člen 4(2)(b) in člen 153 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(2) in člen 51; Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 2, člen 7(1) in člen 15)
(Glej točke od 42 do 55 in točko 2 izreka.)
Povzetek
Država članica lahko izključi prenos dni plačanega letnega dopusta zaradi bolezni, če presegajo minimalno trajanje štirih tednov, določenih z Direktivo 2003/88
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je v sodbi TSN in AKT (združeni zadevi C‑609/17 in C‑610/17), izdani 19. novembra 2019, po eni strani razsodilo, da člen 7(1) Direktive 2003/88,(1) ki določa pravico do plačanega letnega dopusta v minimalnem trajanju štirih tednov, ne nasprotuje nacionalnim predpisom in kolektivnim pogodbam, ki določajo, da se dodelijo dnevi plačanega letnega dopusta, ki presegajo to minimalno trajanje, pri čemer je prenos teh dni dopusta zaradi bolezni izključen. Sodišče je po drugi strani razsodilo, da se člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki med drugim določa, da ima vsak delavec pravico do plačanega letnega dopusta, ne uporablja v primeru takšnih nacionalnih predpisov in kolektivnih pogodb.
Vsaka od zadev, ki ju obravnava predložitveno sodišče, se nanaša na delavca, ki je imel na podlagi kolektivne pogodbe, ki se uporablja za njegovo dejavnost, pravico do plačanega letnega dopusta, ki je presegal minimalno obdobje štirih tednov, določeno z Direktivo 2003/88, in sicer sedem tednov (zadeva C‑609/17) in pet tednov (zadeva C‑610/17). Ta delavca, ki zaradi bolezni v obdobju plačanega letnega dopusta nista bila zmožna za delo, sta vsak od svojega delodajalca zahtevala, da prenese del letnega dopusta, ki ga nista mogla izkoristiti. Vendar sta njuna delodajalca zavrnila ti zahtevi v delu, v katerem sta se nanašali na tisti del plačanega letnega dopusta, ki presega minimalno obdobje štirih tednov, določeno z Direktivo 2003/88.
Prvič, Sodišče je glede Direktive 2003/88 spomnilo, da ta ne nasprotuje nacionalnim določbam, s katerimi je podeljena pravica do plačanega letnega dopusta, ki presega obdobje štirih tednov, določeno s členom 7(1) te direktive. Vendar se v takem primeru za pravice do plačanega letnega dopusta, ki presega to minimalno obdobje, uporablja nacionalno pravo, ne pa ta direktiva, zlasti v zvezi s pogoji dodelitve in izgube teh dodatnih dni dopusta. Sodišče je zato razsodilo, da države članice lahko še vedno določijo pravico do prenosa celote ali dela teh dodatnih dni dopusta, če delavec v obdobju letnega dopusta ni zmožen za delo zaradi bolezni, če delavec pravico do plačanega letnega dopusta, do katere je dejansko upravičen, še vedno obdrži v najmanj enakem minimalnem trajanju štirih tednov, ki je zagotovljeno z Direktivo 2003/88.
Drugič, glede Listine, katere področje uporabe določa njen člen 51(1), je Sodišče najprej navedlo, da se določbe Listine glede ravnanja držav članic uporabljajo za države članice samo takrat, kadar izvajajo pravo Unije. Ugotovilo je, da država članica s tem, da sprejme predpise ali odobri sklenitev kolektivnih pogodb, ki določajo dodelitev dni plačanega letnega dopusta, ki presegajo minimalno obdobje štirih tednov, zagotovljeno z Direktivo 2003/88, pri čemer je prenos teh dni dopusta zaradi bolezni izključen, ne izvaja te direktive v smislu člena 51(1) Listine, tako da se ta listina in zlasti njen člen 31(2) ne uporablja.
V zvezi s tem je Sodišče med drugim poudarilo, da se Direktiva 2003/88, ki je bila sprejeta na podlagi člena 137(2) ES, postal člen 153(2) PDEU, omejuje na določitev minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev pri organizaciji delovnega časa. V skladu s členom 153(4) PDEU take minimalne zahteve državam članicam ne preprečujejo ohranjanja ali uvedbe strožjih zaščitnih ukrepov, ki so združljivi s Pogodbama. Tako so države članice pri izvajanju svoje pristojnosti s področja socialne politike še naprej svobodne pri sprejemanju takšnih ukrepov, ki so strožji od tistih, ki so predmet posredovanja zakonodajalca Unije, če ti ukrepi ne spodkopavajo doslednosti navedenega posredovanja.
Sodišče je zato ugotovilo, da kadar države članice zagotavljajo ali omogočajo, da socialni partnerji dodelijo pravico do plačanega letnega dopusta, ki presega minimalno trajanje štirih tednov, določeno z Direktivo 2003/88, take pravice in tudi pogoji za morebiten prenos teh pravic v primeru bolezni med dopustom spadajo na področje pristojnosti držav članic, ne da bi bili urejeni s to direktivo. Kadar pa določbe prava Unije na zadevnem področju ne urejajo določenega vidika in državam članicam ne nalagajo posebnih obveznosti glede na dani položaj, nacionalna ureditev, ki jo sprejme država članica glede tega vidika, ne spada na področje uporabe Listine.