Zadeva T‑216/12

Technion – Israel Institute of Technology
in
Technion Research & Development Foundation Ltd

proti

Evropski komisiji

„Finančna pomoč – Šesti okvirni program na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti – Izterjava zneskov, ki jih je Komisija plačala v okviru raziskovalne pogodbe, na podlagi ugotovitev finančne revizije – Pobot terjatev – Delna sprememba opredelitve tožbe – Predlog za ugotovitev neobstoja pogodbene terjatve – Arbitražna klavzula – Upravičeni stroški – Neupravičena obogatitev – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 6. oktobra 2015

1.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Sklep o izvensodnem pobotu dolgov in terjatev, ki ga Komisija sprejme na podlagi Uredbe št. 1605/2002 – Vključitev

(člen 263 PDEU; Uredba Sveta št. 1605/2002, člen 73; Uredba Komisije št. 2342/2002)

2.      Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pogodbe, sklenjene v okviru specifičnega programa na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti – Sklep o izvensodnem pobotu dolgov in terjatev, ki ga Komisija sprejme na podlagi Uredbe št. 1605/2002 – Tožba za razglasitev ničnosti tega sklepa in za ugotovitev neobstoja navedenih terjatev – Delna spremembe opredelitve ničnostne tožbe kot tožbe, ki zadeva pogodbeni spor – Pogoji

(člena 263 PDEU in 272 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 44(1)(c); Uredba Sveta št. 1605/2002)

3.      Proračun Evropske unije – Finančna pomoč Unije – Obveznost upravičenca, da upošteva pogoje za dodelitev pomoči – Pogodbe, sklenjene v okviru specifičnega programa na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti – Financiranje, ki se nanaša zgolj na dejansko nastale stroške – Dokaz resničnosti prijavljenih stroškov – Neobstoj – Neupravičeni stroški

(člen 317 PDEU)

4.      Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Tožbeni razlog, ki je bil prvič naveden v repliki – Nedopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča (1991) člen 44(1)(c))

5.      Sodni postopek – Preučitev utemeljenosti pred preučitvijo dopustnosti – Dopustnost

6.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep v okviru naslovniku znanega konteksta

(člen 296 PDEU)

7.      Pravo Evropske unije – Načela – Načelo Unije, ki določa prepoved neupravičene obogatitve – Pojem

1.      Akt, s katerim Komisija izvede izvensodni pobot dolgov in terjatev, ki izvirajo iz različnih pravnih razmerij z isto osebo, je izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU. Splošno sodišče mora v okviru take ničnostne tožbe preučiti zakonitost sklepa o pobotu z vidika njegovih učinkov glede na neobstoj dejanskega izplačila spornih zneskov tožeči stranki.

(Glej točko 53.)

2.      Če mora Splošno sodišče zaradi izrecnega opiranja tožbe na člen 263 PDEU in poimenovanja tožbenih razlogov, navedenih v njeno utemeljitev, izvajati svoje pristojnosti na področju nadzora zakonitosti izpodbijanega sklepa o izvensodnem pobotu dolgov in terjatev, ki ga Komisija sprejme na podlagi Uredbe št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, je treba za tožeči stranki, ki navajata tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje očitna napaka pri presoji Komisije, šteti, da Splošnemu sodišču predlagata, naj na podlagi člena 272 PDEU ugotovi neobstoj terjatve, ki naj bi jo imela Komisija.

Ker člen 272 PDEU sodišče Unije postavlja kot sodišče z neomejeno pristojnostjo, kar mu – drugače kot sodišču, ki odloča o zakonitosti, pri katerem se pravno sredstvo vloži na podlagi člena 263 PDEU – omogoča, da odloča o vseh vrstah tožb na podlagi arbitražne klavzule, je ta člen 272 PDEU ustrezna pravna podlaga za odločanje o predlogu tožečih strank za ugotovitev neobstoja sporne pogodbene terjatve.

Kar zadeva možnost delne spremembe opredelitve tožbe v tožbo, vloženo na podlagi člena 272 PDEU, je treba spomniti, da Splošno sodišče – kadar je pri njem vložena ničnostna ali odškodninska tožba, spor pa dejansko izhaja iz pogodbe – spremeni opredelitev tožbe, če so pogoji za tako spremembo izpolnjeni. Nasprotno pa Splošno sodišče v pogodbenem sporu ne more spremeniti opredelitve ničnostne tožbe, kadar izrecna volja tožeče stranke, da svojega predloga ne utemelji s členom 272 PDEU, nasprotuje taki spremembi ali pa kadar tožba ne temelji na nobenem tožbenem razlogu glede kršitve pravil, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, ne glede na to, ali gre za pogodbene določbe ali za določbe nacionalnega prava, navedenega v pogodbi.

Iz tega izhaja, da je sprememba opredelitve tožbe mogoča – ne da bi to vplivalo na pravico tožene institucije do obrambe – če na eni strani temu ne nasprotuje izrecna volja tožeče stranke in če je na drugi strani vsaj en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev določb, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, naveden v tožbi v skladu z določbami člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991. Ta pogoja sta kumulativna.

(Glej točke 53, 54 in od 57 do 60.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 84 in 88.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 91.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 93.)

6.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 96 do 98.)

7.      Iz večine nacionalnih pravnih sistemov izhaja, da zahtevki, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, obstajajo za to, da bi se v posebnih okoliščinah civilnega prava vzpostavil vir nepogodbene obveznosti obogatenega, da mora praviloma povrniti neupravičeno prejeto.

Za utemeljenost tožbe, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, je nujno, da obogatitev nima nobene ustrezne pravne podlage. Ta pogoj med drugim ni izpolnjen, če je obogatitev mogoče utemeljiti s pogodbenimi obveznostmi.

(Glej točki 103 in 104.)