SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 11. decembra 2014(*)
„Civilno letalstvo – Vloga za odobritev pogojev letenja za helikopter tipa Robinson R66 – Odločba EASA o zavrnitvi – Ničnostna tožba – Obseg nadzora komisije za pritožbe – Obseg nadzora Splošnega sodišča – Tožba zaradi neukrepanja – Nepogodbena odgovornost“
V zadevi T‑102/13,
Heli-Flight GmbH & Co. KG s sedežem v Reichelsheimu (Nemčija), ki jo zastopa T. Kittner, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski agenciji za varnost v letalstvu (EASA), ki jo zastopata T. Masing in C. Eckart, odvetnika,
tožena stranka,
zaradi, prvič, tožbe za razglasitev ničnosti odločbe EASA z dne 13. januarja 2012, s katero je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za odobritev pogojev letenja za helikopter tipa Robinson R66 (serijska številka 0034), drugič, tožbe zaradi neukrepanja EASA glede vlog za odobritev pogojev letenja za navedeni helikopter, ki ju je tožeča stranka vložila 11. julija 2011 in 10. januarja 2012, in tretjič, naložitve povrnitve škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi te odločbe o zavrnitvi in zadevnega neukrepanja EASA;
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. julija 2014,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Robinson Helicopter Company Inc. je julija 2010 pri Evropski agenciji za varnost v letalstvu (EASA) vložila vlogo za certifikat tipa za helikopter tipa Robinson R66.
2 Tožeča stranka, družba Heli-Flight GmbH & Co. KG, v Nemčiji distribuira helikopterje, ki jih proizvaja družba Robinson Helicopter Company, pri kateri je leta 2011 kupila helikopter tipa Robinson R66 (serijska številka 0034) po ceni 771.335 ameriških dolarjev (USD). Za financiranje tega nakupa je tožeča stranka 16. maja in 1. junija 2011 sklenila pogodbo o lizingu in najemu. Na podlagi zadnjenavedene pogodbe ima mesečno obremenitev 4538,37 EUR.
3 Tožeča stranka je, da bi ta proizvod ponudila v prodajo v Nemčiji, 11. julija 2011 pri EASA vložila vlogo za odobritev pogojev letenja za obdobje do konca leta 2011, da bi pri nacionalnih organih pridobila dovoljenje za letenje.
4 EASA je to vlogo 13. julija 2011 zavrnila, na eni strani, ker je bila vloga za certifikat tipa v postopku preučevanja, in na drugi strani, ker ob upoštevanju tega EASA konkretne vloge ni mogla presoditi – kot je predlagala tožeča stranka – ne da bi opravila pozitivno analizo, ki bi se prekrivala s to, opravljeno v okviru postopka certificiranja tipa.
5 Tožeča stranka je 10. januarja 2012 umaknila svojo vlogo za obdobje od 15. januarja 2012 do 15. januarja 2013, pri čemer je uporabila obrazec 37 EASA, iz katerega je razvidno, da se leti, za katere je vložila vlogo, nanašajo na kategorije „letenje zrakoplova za odobritev stranke; tržno raziskavo, vključno z usposabljanjem posadke stranke; razstave in letalske mitinge; letenje zrakoplova na lokacijo, kjer se bo izvedlo vzdrževanje ali pregled plovnosti, ali prevoz na mesto skladiščenja“.
6 EASA je z odločbo z dne 13. januarja 2012 (v nadaljevanju: prvotna odločba) ponovno zavrnila vlogo tožeče stranke, pri čemer je navedla, da je tehnični pregled helikopterja tipa Robinson R66 še potekal in da zato pogoji letenja za helikopter niso mogli biti odobreni. EASA je dodala, da ni bila pristojna posredovati podrobnosti v zvezi s postopki certificiranja tipa, ki potekajo, tretjim osebam.
7 Tožeča stranka je 17. januarja 2012 pri EASA vložila pritožbo zoper prvotno odločbo na podlagi členov od 44 do 49 Uredbe (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu in razveljavitvi Direktive Sveta 91/670/EGS, Uredbe (ES) št. 1592/2002 in Direktive 2004/36/ES (UL L 79, str. 1), kakor je bila spremenjena.
8 Pritožba, ki je v tajništvo komisije za pritožbe EASA prispela 18. januarja 2012 (v nadaljevanju: komisija za pritožbe) je bila predložena izvršnemu direktorju EASA, da bi odločil o vmesni spremembi, določeni v členu 47(1) Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena.
9 Z odločbo z dne 21. februarja 2012 je izvršni direktor ugotovil, da je bila pritožba dopustna, vendar neutemeljena. Menil je torej, da prvotne odločbe ni bilo treba spremeniti. Prav tako je navedel, da je EASA ugotovila, da niso obstajale okoliščine, na podlagi katerih bi bilo izvajanje navedene odločbe utemeljeno odložiti.
10 Zadeva je bila torej na podlagi člena 47(2) Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, predložena komisiji za pritožbe.
11 Komisija za pritožbe je z odločbo z dne 17. decembra 2012 (v nadaljevanju: odločba komisije za pritožbe), ki je bila tožeči stranki vročena 27. decembra 2012, ugotovila, da je pritožba dopustna in glede na to, da so bili tožbeni razlogi tožeče stranke podani „v zelo pozni fazi postopka“ (točka 56 odločbe komisije za pritožbe), pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.
12 Komisija za pritožbe je najprej navedla, da je mogoče pogoje letenja odobriti le, če se je EASA prepričala, da lahko zrakoplov leti varno, kar je moral dokazati vlagatelj te vloge za tako odobritev. EASA je glede zapletenih tehničnih ocenjevanj prav tako navedla, da je imela polje proste presoje pri ocenjevanju, ki ga je morala izvesti, s ciljem varnosti v letalstvu, ki je neposredno povezan z zaščito človeškega življenja (točke 58, 62 in 63 odločbe komisije za pritožbe).
13 Komisija za pritožbe priznava, da bi se lahko z vidika tožeče stranke zdelo nenavadno, da ima isti tip helikopterja certifikat Federal Aviation Administration (zvezna uprava za civilno letalstvo, v nadaljevanju: FAA), EASA pa ga zanj ni izdala, in trdi, na eni strani, da ta element ni bil odločilen za rešitev tega spora, saj ni nujno, da je presoja FAA enaka presoji EASA (točka 67 odločbe komisije za pritožbe), ter na drugi strani, da je bila sama EASA seznanjena z dejstvom, da nekatere določbe niso bile spoštovane, saj je odobrila izjemo v zvezi s hidravličnim sistemom helikopterja (točka 68 odločbe komisije za pritožbe).
14 Komisija za pritožbe je nato poudarila, da dejstvo, da so se nekateri helikopterji tega tipa že uporabljali v nekaj državah članicah, naj ne bi omogočalo ugotovitve, da je bila EASA zavezana z odobritvijo nacionalnih organov, ki so sprejeli zadevno uporabo (točke od 70 do 73 odločbe komisije za pritožbe). Pojasnila je, da iz ugotovitev v zvezi s certificiranjem tipa helikopterja Robinson R44 ne izhaja noben element, ki bi utemeljeval razlog tožeče stranke (točka 74 odločbe komisije za pritožbe), kot tudi ne iz ugotovitev, ki se nanašajo na registracijo „N“ in program SAFA („Safety Assessment of Foreign Aircraft“, program ocenjevanja tujih naprav) (točke od 75 do 77 odločbe komisije za pritožbe).
15 Nazadnje, čeprav je komisija za pritožbe priznala, da je tožeča stranka utemeljeno razlikovala postopek certificiranja tipa in postopek odobritve pogojev letenja, je menila, da to ob upoštevanju naloge EASA, da zagotovi varnost v letalstvu, ne pomeni ovire pri tem, da bi se varnostne težave, ki so se pokazale v prvem postopku, navedle kot razlog za zavrnitev v drugem postopku (točke od 80 do 84 odločbe komisije za pritožbe). Poleg tega komisija za pritožbe meni, da so bili tehnični elementi in podrobnosti, ki jih je podala EASA, na eni strani, celoviti in so izpolnjevali obveznost obrazložitve (točki 87 in 88 odločbe komisije za pritožbe) in da so na drugi strani v pravno zadostni meri utemeljevali zavrnitev EASA, ne da bi bila v zvezi s tem potrebna revizija (točki 90 in 91 odločbe komisije za pritožbe).
Postopek in predlogi strank
16 Tožeča stranka je 14. februarja 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
17 EASA je 21. maja 2013 vložila odgovor na tožbo.
18 Tožeča stranka je 19. julija 2013 vložila repliko, duplika pa je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 9. septembra 2013.
19 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost prvotne odločbe;
– ugotovi, da EASA glede obravnave njenih vlog z dne 11. julija 2011 in 10. januarja 2012 v zvezi s helikopterjem Robinson R66 ni ukrepala;
– ugotovi, da mora EASA povrniti škodo, ki naj bi ji nastala zaradi prvotne odločbe in tega neukrepanja;
– EASA naloži plačilo stroškov.
20 EASA Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
21 Iz preučitve tožbe je razvidno, da ta zajema hkrati ničnostno tožbo, tožbo zaradi neukrepanja in odškodninsko tožbo. Splošno sodišče ugotavlja, da je primerno najprej odločiti o ničnostni tožbi.
Ničnostna tožba
Dopustnost in predmet ničnostne tožbe
22 Navesti je treba, da je tožeča stranka s tožbo vložila tožbo zoper prvotno odločbo. EASA v zvezi s tem podaja ugovor nedopustnosti, ker meni, da je bilo pri Splošnemu sodišču mogoče vložiti le tožbo zoper odločbo komisije za pritožbe.
23 Da bi odločili, ali je bila tožba tožeče stranke zoper prvotno odločbo dopustna, se je treba najprej opreti na Uredbo št. 216/2008, kakor je bila spremenjena.
24 Prvič, iz uvodne izjave 26 navedene uredbe je razvidno, da je „zoper odločbe izvršnega direktorja mogoča pritožba pri posebni komisiji za pritožbe, zoper odločbe katere je mogoče pred Sodiščem vložiti tožbo“. Drugič, iz člena 49 Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, je razvidno, da komisija za pritožbe „lahko izvaja vsa pooblastila v okviru pristojnosti [EASA] ali zadevo predloži pristojnemu organu [EASA]“, pri čemer je podrobneje določeno, da se ji predloži odločba izvršnega direktorja EASA, ki sam odloča o vmesni spremembi, določeni v členu 47 navedene uredbe. Tretjič, člen 50(2) te uredbe določa, da se „[t]ožbe za razveljavitev odločb Agencije, sprejetih na podlagi členov 20, 21, 22, 22a, 22b, 23, 55 ali 64, […] lahko vložijo na Sodišču [Evropske unije] šele, ko so izčrpani vsi postopki za pritožbe v okviru [EASA]“.
25 Nato je treba navesti, da je Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1592/2002 z dne 15. julija 2002 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 7, str. 30), ki je bila spremenjena z Uredbo št. 216/2008, vsebovala, na eni strani, uvodno izjavo 15, ki je enaka uvodni izjavi 26 zadnjenavedene uredbe, in na drugi strani člen 41, odstavek 1 katerega je določal:
„[p]ritožbe zoper odločbe komisije je mogoče vložiti na Sodišču pod pogoji iz člena 230 [ES]“.
26 Ta člen 41 je bil skladen s pripravljalnimi deli Komisije v zvezi s predlogom Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih predpisih na področju letalstva in o ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu (UL 2001, C 154 E, str. 1), člen 41(1) katere je določal, da se „[p]roti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb […] lahko vloži tožba pri Sodišču“.
27 Iz analize vseh določb, tako njihovega besedila, kot njihovega cilja – ki je, na eni strani, da se komisiji za pritožbe dovoli, da, če je treba, ugodi predlogu, ki so ga drugi organi EASA zavrnili, in na drugi strani, da se v primeru potrditve zavrnitve navedene komisije jasno navede dejanske in pravne razloge za navedeno zavrnitev tako, da se sodišču Unije omogoči, da samo izvede nadzor zakonitosti odločbe o tej zavrnitvi – izhaja, da, podobno kot pri funkcionalni kontinuiteti med različnimi organi UUNT in odbori za pritožbe zadnjenavedenega (sodbe z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, ZOdl., EU:C:2007:162, točka 30; z dne 8. julija 1999, Procter & Gamble/UUNT (BABY-DRY), T‑163/98, Recueil, EU:T:1999:145, točke od 38 do 44, in z dne 10. julija 2006, La Baronia de Turis/UUNT – Baron Philippe de Rothschild (LA BARONNIE), T‑323/03, ZOdl., EU:T:2006:197, točki 57 in 58), med različnimi revizijskimi organi EASA in komisijo za pritožbe zadnjenavedene obstaja funkcionalna kontinuiteta.
28 Zato je treba šteti, da je predmet ničnostne tožbe, predložene Splošnemu sodišču, odločba komisije za pritožbe in ne prvotna odločba.
29 Sicer pa je treba navesti, da je komisija za pritožbe ravnala v skladu s to razlago, ker je v točki 98 njene odločbe pojasnjeno, da je mogoče „pritožbo zoper to odločbo […] v skladu s členom 263 [PDEU] ob upoštevanju člena 50 Uredbe [št. 216/2008, kakor je bila spremenjena] vložiti na Sodišču Evropske unije […] v roku deset [dveh] mesecev od vročitve te odločbe tožeči stranki“.
30 Iz tega je razvidno, da predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti prvotne odločbe ni dopusten, ker je bila Splošnemu sodišču v skladu s tožbenimi predlogi predložena le navedena odločba. Vendar je iz vseh trditev v tožbi razvidno, da se ta prav tako nanaša na odločbo komisije za pritožbe. Poleg tega pa je bilo to izrecno potrjeno v repliki, kjer je podrobneje navedeno, da je ničnostna tožba „v vsakem primeru vložena tudi zoper odločbo komisije za pritožbe“.
31 Splošno sodišče lahko torej ničnostno tožbo tožeče stranke spremeni in šteje, da je vložena zoper odločbo komisije za pritožbe.
32 Vendar je posledica te spremembe to, da je treba tožbene razloge in trditve, ki se nanašajo na morebitne nepravilnosti prvotne odločbe, kot sta neobstoj in pomanjkljivost obrazložitve zadnjenavedene, zavrniti kot brezpredmetne, Splošno sodišče pa odloča le o zakonitosti odločbe komisije za pritožbe.
Utemeljenost ničnostne tožbe
33 Tožeča stranka v utemeljitev ničnostne tožbe v bistvu navaja šest tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do izjave, tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev Uredbe Komisije (ES) št. 1702/2003 z dne 24. septembra 2003 o določitvi izvedbenih določb za certificiranje zrakoplovov in sorodnih proizvodov, delov in naprav glede plovnosti in okoljske ustreznosti ter potrjevanje projektivnih in proizvodnih organizacij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 7, str. 456) zaradi, primarno, obstoja vezane pristojnosti EASA in podredno, očitnih napak pri presoji, ki jih je storila zadnjenavedena, četrti tožbeni razlog se nanaša na obrnjeno dokazno breme, peti tožbeni razlog na kršitev načela dobrega upravljanja, šesti tožbeni razlog pa na domnevno kršitev načel preglednosti in pravne varnosti.
– Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, določene v členu 296, drugi odstavek, PDEU in členu 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in trditve, ki imajo iste predmete, kot so navedeni v okviru drugega tožbenega razloga
34 Tožeča stranka zatrjuje, da EASA ob upoštevanju člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 41(2)(c) Listine o temeljnih pravicah ni v pravno zadostni meri obrazložila prvotne odločbe in da s tožbenimi razlogi, dodanimi med postopkom pred komisijo za pritožbe, te nepravilnosti ni bilo mogoče odpraviti. Vendar, kot je bilo navedeno v točkah od 22 do 32 zgoraj, Splošnemu sodišču prvotna odločba ni bila predložena. Zato tožbenega razloga, ki se nanaša na morebitno pomanjkljivo obrazložitev, ni mogoče zavrniti kot brezpredmetnega.
35 Tožeča stranka pa prav tako zatrjuje, da med navedenim postopkom ni bila podana nobena zadostna obrazložitev v zvezi z zadržki glede varnosti (točka 8 obrazložitve, str. 31 tožbe), zlasti glede tehničnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti ugotovitev, v skladu s katero s helikopterjem tipa Robinson R66 ni bilo mogoče varno leteti (točka 10 obrazložitve, str. 26 tožbe).
36 Tožeča stranka se v okviru drugega tožbenega razloga sklicuje tudi na trditve, ki se dejansko nanašajo na kršitev obveznosti obrazložitve.
37 V zvezi s tem je treba navesti, da je v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, odločba komisije za pritožbe ustrezno utemeljena. Komisija za pritožbe je takoj po tem, ko je opozorila, da je vprašanje varnosti v letalstvu neposredno povezano z zaščito človeškega življenja, ki je na prvem mestu med sredstvi in interesi, ki jih ščiti pravni red Unije (točka 62 odločbe komisije za pritožbe), ter da je bila EASA pristojna določiti višje varnostne standarde kot drugod ali kot prej (točka 74 odločbe komisije za pritožbe), vprašanju varnosti namenila tri naslove.
38 Prvi, naslovljen „Razlogi za podajanje zadržkov v zvezi z varnostjo in piloti, usposobljenimi za poskusne lete“, vsebuje točki 78 in 79 odločbe komisije za pritožbe, v kateri zadnjenavedena navaja, da je bila težava neskladnosti, ugotovljena v postopku certificiranja tipa, upoštevna tudi v postopku odobritve pogojev letenja in da se je za pilotiranje helikopterja tipa Robinson R66 zahtevala prisotnost pilota, usposobljenega za poskusne lete, ne da bi to analizo lahko omajalo dejstvo, da je FAA sprejela drugačno stališče.
39 Drugi, naslovljen „Povezanost postopka certificiranja tipa in postopka odobritve pogojev letenja“, vsebuje več točk, v dveh od njih (točka 83 in 94 odločbe komisije za pritožbe) je ponovno navedena upoštevnost zadržkov, podanih med postopkom certificiranja tipa. EASA meni, da če teh zadržkov v postopku odobritve pogojev letenja ne bi mogla podati, ne bi mogla zagotoviti svoje naloge, da zagotovi varnost v letalstvu.
40 V tretjem, naslovljenem „Nezadostna utemeljenost zadržkov [EASA], nerazkritje zadržkov v zvezi s tehničnimi lastnostmi, nespoštovanje pravice do izjave in neopravljenje pregleda helikopterja“, se obravnavajo tudi zadržki v zvezi z varnostjo. Komisija za pritožbe (točka 87 odločbe komisije za pritožbe) navaja, da je EASA že navedla del, na podlagi katerega so bili podani zadržki, in sicer hidravlični sistem za upravljanje helikopterja R66 (točka 5 odločbe komisije za pritožbe), projekt katerega je manjkal, zaradi česar je bila obrazložitev zadostna in druge navedbe niso bile koristne (točke 87, 90 in 91 odločbe komisije za pritožbe). Prav tako navaja, da ne ve, kakšne dodatne tehnične podrobnosti je želela tožeča stranka pridobiti glede na to, da navedenega dela ni mogla spremeniti (točki 87 in 88 odločbe komisije za pritožbe).
41 Glede trditve tožeče stranke, v skladu s katero ni mogla predstaviti svojega stališča o zadevnih tehničnih specifikacijah, na primer, da bi izključila nek razlog za tehnično pomanjkljivost ali poudarila zanemarljivost tveganja zadnjenavedene, je navedeno, da je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ob upoštevanju ne le njegovega besedila, ampak tudi ozadja ter vseh pravnih pravil na zadevnem področju. Zadevna institucija zlasti ni dolžna zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, temveč zanjo zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvenega pomena za odločbo (sodbi z dne 14. februarja 1990, Delacre in drugi/Komisija, C‑350/88, Recueil, EU:C:1990:71, točka 16, in z dne 8. julija 2004, Technische Glaswerke Ilmenau/Komisija, T‑198/01, Recueil, EU:T:2004:222, točki 59 in 60).
42 Tožeča stranka, kot družba, ki deluje na področju civilnega letalstva, in izključni distributer Robinson Helicopter Company za Nemčijo, ni mogla zanemariti točno določenih tehničnih specifikacij naprave, ki jo je kupila pri njej, in predvsem dejstvo, da je FAA izdala certifikat tipa za helikopter Robinson R66 le pod pogojem izvzetja (FAA izvzetje št. 9589), kar pomeni odstopanje od veljavnih standardov. Če je EASA navedla podobne zadržke, bi tožeča stranka, čeprav bi temeljile na drugačnih sklepanjih, zagotovo lahko navedla svoje trditve v zvezi s tem vprašanjem, kar je tudi storila, kot je to razvidno iz postopka pred komisijo za pritožbe.
43 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je mogoče prvi tožbeni razlog le zavrniti kot delno brezpredmeten in kot delno neutemeljen.
– Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave, določene v členu 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah
44 Tožeča stranka večkrat v tožbi navaja, da je bila kršena njena pravica do izjave, določena v členu 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah. Najprej zatrjuje, da je EASA s tem, da je pri zavrnitvi njene vloge za odobritev pogojev letenja sklicevala na podatke iz postopka certificiranja tipa helikopterja tipa Robinson R66, medtem ko sama v tem postopku ni sodelovala in s temi podatki ni bila seznanjena, kršila njeno pravico do izjave. Nato trdi, da navedba dejstva v prvotni odločbi, da je postopek certificiranja tipa še potekal in da zato pogojev letenja ni bilo mogoče odobriti, sama po sebi pomeni kršitev te pravice, enako kot sklicevanje na notranja pravila EASA za utemeljitev zavrnitve posredovanja več podrobnih podatkov v zvezi z opravljenimi preučevanji. Nazadnje trdi, da ji je EASA s tem, da se je sklicevala na posebne nepravilnosti hidravličnega sistema, ne da bi navedla katere, odvzela pravico do izjave, ker ni mogla podati svojega stališča v zvezi s zadevnimi tehničnimi specifikacijami, na primer, da bi izključila nek razlog za neizpravnost ali poudarila zanemarljivost tveganja zadnjenavedene.
45 Navesti je treba, da ima v skladu s členom 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah vsaka oseba pravico, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.
46 Uvodoma je treba navesti, da je postopek odločanja EASA natančno zasnovan tako, da se to načelo spoštuje: kot je bilo namreč navedeno v točkah od 22 do 32 zgoraj, je mogoče Splošnemu sodišču predložiti samo končno odločitev, torej odločbo komisije za pritožbe, komisija za pritožbe pa prej sprejema tako pisna stališča zadevne fizične ali pravne osebe, kot ustna stališča med obravnavo.
47 Ni sporno, da je bila v obravnavani zadevi ta obravnava opravljena 13. novembra 2012 in da je tožeča stranka lahko med njo navedla vse svoje očitke v zvezi z zatrjevanim nedelovanjem hidravličnega sistema.
48 Razlog v zvezi s kršitvijo pravice do izjave je torej neutemeljen.
49 Pojasniti je treba, da ker so trditve tožeče stranke v delu, v katerem se nanašajo na njeno pravico do izjave pred sprejetjem prvotne odločbe, brezpredmetne, Splošno sodišče opravi nadzor zakonitosti le v zvezi z odločbo komisije za pritožbe, kot je navedeno v točki 46 zgoraj.
50 Tožeča stranka se v okviru tega tožbenega razloga sklicuje tudi na trditve, ki se dejansko nanašajo na pravico vsake osebe do vpogleda v spis, ki se nanaša nanjo, ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti (člen 41(2)(b) Listine o temeljnih pravicah) in pravico dostopa do dokumentov.
51 V zvezi s tem je treba navesti, da pravico do vpogleda v spis (po definiciji spis tožeče stranke) in pravico do dokumentov (v obravnavani zadevi deli spisa EASA v zvezi z vlogo za izdajo certifikata tipa, ki jo je vložila družba Robinson Helicopter Company, v katerih so navedeni zadržki v zvezi z delovanjem hidravličnega sistema za upravljanje leta) urejajo različne določbe, vendar se vsekakor predpostavlja predložitev vloge v zvezi s tem.
52 Tožeča stranka torej ni vložila predloga, ki se nanaša na vpogled v spis, zaradi česar je trditev, ki se nanaša na zatrjevano kršitev pravice do vpogleda v navedeni spis, brezpredmetna. Poleg tega je bila z vsebino navedenega spisa seznanjena med postopkom pred komisijo za pritožbe, predvsem glede razlogov zavrnitve odobritve pogojev letenja.
53 V zvezi z dostopom do dokumentov, predloženih ali prejetih v postopku certificiranja tipa, ki je bil uveden na predlog družbe Robinson Helicopter Company, je res, da je EASA tožeči stranki dvakrat navedla, da ji njena notranja pravila prepovedujejo, da tretjim osebam posreduje podrobnosti o preiskavah v postopku certificiranja. Vendar je treba ugotoviti, na eni strani, da EASA tožeči stranki ni bila dolžna prostovoljno posredovati pravne in dejanske razloge, ki utemeljujejo odločbo, ki jo je nameravala sprejeti, in na drugi strani, da je tožeča stranka, če je menila, da je utemeljeno, morala podati prošnjo za dostop do dokumentov v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331), ker se na podlagi člena 58(1) in (3) Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, Uredba št. 1049/2001 uporablja za EASA in se lahko fizične ali pravne osebe v zvezi s tem obrnejo na zadnjenavedeno. Navesti je treba, da taka prošnja, v kateri bi tožeča stranka podrobno navedla dokumente in dele spisa, dostop do katerih želi, ni bila podana.
54 Trditve, ki se nanaša na nezakonitost posredovanja zadevnih dokumentov in delov spisa, ni mogoče sprejeti. Zato je treba ob upoštevanju zavrnitve trditev, navedenih v okviru drugega tožbenega razloga in ki se nanašajo na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
– Tretji tožbeni razlog: kršitev Uredbe št. 1702/2003 zaradi, primarno, obstoja pristojnosti EASA in podredno, očitnih napak pri presoji, ki jih je storila zadnjenavedena, in četrti tožbeni razlog: obrnjeno dokazno breme
55 Tretji in četrti tožbeni razlog je treba preučiti skupaj, ker je njuna utemeljenost odvisna od razlage določb, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi.
56 Najprej je treba pojasniti, da se v tem sporu uporablja različica Uredbe št. 216/2008, kakor izhaja iz Uredbe (ES) št. 1108/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o spremembi Uredbe št. 216/2008 ter o razveljavitvi Direktive 2006/23/ES (UL L 309, str. 51).
57 Uredba št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, načeloma v členu 5(1) določa, da morajo zrakoplovi, ki spadajo v njeno področje uporabe, izpolnjevati bistvene plovnostne zahteve. Člen 5(2)(a) in (c) Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, določa, da morajo zrakoplovi imeti certifikat tipa in da se zrakoplova se ne sme uporabljati, če nima veljavnega spričevala o plovnosti.
58 Člen 5(4)(a) Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, določa, da se z odstopanjem od te določbe dovoljenje za letenje („permit to fly“ v angleščini) lahko izda za zrakoplov, za katerega ni bilo izdano nobeno spričevalo, „ko se izkaže, da je zrakoplov sposoben za varno izvajanje osnovnega letenja“.
59 Poleg tega Priloga k Uredbi št. 1702/2003, kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Komisije (EU) št. 748/2012 z dne 3. avgusta 2012 o določitvi izvedbenih določb za certificiranje zrakoplovov in sorodnih proizvodov, delov in naprav glede plovnosti in okoljske ustreznosti ter potrjevanje projektivnih in proizvodnih organizacij (UL L 224, str. 1)) v delu 21, naslovljenem „Certificiranje zrakoplovov in sorodnih proizvodov, delov in naprav ter potrjevanje projektivnih in proizvodnih organizacij“, oddelek A, naslovljen „Tehnične zahteve“, poddel P, naslovljen „Dovoljenje za letenje“, vsebuje določbe, med katerimi se nekatere nanašajo na vlogo za pridobitev dovoljenja za letenje („application for permit to fly“ v angleščini), druge pa na vlogo za odobritev pogojev letenja („application for approval of flight conditions“ v angleščini).
60 Točka 21A.701 Priloge k Uredbi št. 1702/2003 z naslovom „Področje uporabe“ določa:
„(a) Dovoljenja za letenje se izdajo v skladu s tem poddelom za zrakoplove, ki ne izpolnjujejo ali za katere ni bilo potrjeno, da izpolnjujejo veljavne zahteve glede plovnosti, vendar omogočajo varen let pod določenimi pogoji in za naslednje namene:
[…]
6. letenje zrakoplova za odobritev stranke;
[…]
9. tržno raziskavo, vključno z usposabljanjem posadke stranke;
10. razstave in letalske mitinge;
11. letenje zrakoplova na lokacijo, kjer se bo izvedlo vzdrževanje ali pregled plovnosti, ali prevoz na mesto skladiščenja;
[…]
(b) Ta poddel določa postopek za izdajo dovoljenj za letenje in odobritev povezanih pogojev letenja ter določa pravice in obveznosti prosilcev za ta dovoljenja in odobritve pogojev letenja ter nosilcev teh dovoljenj in odobritev.“
61 Točka 21A.707 Priloge k Uredbi št. 1702/2003 z naslovom „Vloga za pridobitev dovoljenja za letenje“, določa naslednje:
„[…]
(c) Če pogoji letenja v času predložitve vloge za pridobitev dovoljenja za letenje niso odobreni, se vloga za odobritev pogojev letenja izvede v skladu z 21A.709.“
62 Točka 21A.708 Priloge k Uredbi št. 1702/2003 z naslovom „Pogoji letenja“, določa:
„Pogoji letenja vključujejo:
(a) konfiguracijo(-e), za katero(-e) se zahteva dovoljenje za letenje;
(b) vse pogoje ali omejitve, ki so potrebne za varno delovanje zrakoplova, vključno s:
1. pogoji ali omejitvami glede poti, zračnega prostora ali obojega, ki se zahtevajo za let(-e);
2. pogoji ali omejitvami, ki se nanašajo na posadko, ki upravlja zrakoplov;
3. omejitvami glede prevoza oseb, ki niso posadka;
4. omejitvami glede delovanja, posebnih postopkov ali tehničnih pogojev, ki jih je treba izpolniti;
5. posamičnim programom testnega letenja (kadar je ustrezno);
6. posebnimi nadaljnjimi ureditvami glede plovnosti, vključno z navodili za vzdrževanje in režim, v skladu s katerim se bodo izvajale;
(c) utemeljitev, iz katere je razvidno, da lahko zrakoplov leti varno v skladu s pogoji ali omejitvami iz [točke] (b);
(d) metodo, ki se uporablja za nadzor konfiguracije zrakoplova, da bi s tem zrakoplov ostal v okviru uveljavljenih pogojev.“
63 Točka 21A.709 Priloge k Uredbi št. 1702/2003 z naslovom „Vloga za odobritev pogojev letenja“, določa:
„(a) V skladu z 21A.707(c) in kadar prosilcu ni bila odobrena pravica do odobritve pogojev letenja, se vloga za odobritev pogojev letenja predloži:
1. kadar je odobritev pogojev letenja povezana z varnostjo projekta, [EASA] v obliki in na način, ki ga je določila [EASA], ali
2. kadar odobritev pogojev letenja ni povezana z varnostjo projekta, pristojnemu organu v obliki in na način, ki ga je določil ta organ.
(b) Vsaki vlogi za odobritev pogojev letenja so priloženi:
1. predlagani pogoji letenja;
2. dokumentacija, ki podpira te pogoje, in
3. izjava, iz katere je razvidno, da lahko zrakoplov leti varno v skladu s pogoji ali omejitvami iz odstavka 21A.708(b).“
64 Točka 21A.710 Priloge k Uredbi št. 1702/2003 z naslovom „Odobritev pogojev letenja“ določa:
„(a) Kadar je odobritev pogojev letenja povezana z varnostjo projekta, pogoje letenja odobri:
1. [EASA] ali
2. ustrezno odobrena projektivna organizacija, v skladu s privilegijem iz točke 21.A.263(c)(6).
(b) Kadar odobritev pogojev letenja ni povezana z varnostjo projekta, pogoje letenja odobri pristojni organ ali ustrezno odobrena organizacija, ki bo izdala tudi dovoljenje za letenje.
(c) Pred odobritvijo pogojev letenja se mora [EASA], pristojni organ ali odobrena organizacija prepričati, da lahko zrakoplov leti varno v skladu s podanimi pogoji in omejitvami. [EASA] ali pristojni organ lahko v ta namen od prosilca zahteva, da izvede vse potrebne preglede ali preskuse.“
65 Preučitev teh določb omogoča ugotovitev, prvič, da se dovoljenje za letenje zahteva za zrakoplove, ki ne izpolnjujejo ali za katere ni bilo potrjeno, da izpolnjujejo veljavne zahteve glede plovnosti, vendar omogočajo varen let pod določenimi pogoji in za izčrpno naštete namene, in drugič, da brez predhodne odobritve pogojev letenja ni mogoče izdati nobenega dovoljenja za letenje.
66 Tožeča stranka, ki je podala le vlogo za odobritev pogojev letenja, da bi pozneje pridobila dovoljenje za letenje, je imela v skladu s samim besedilom točke 21A.701(a) Priloge k Uredbi št. 1702/2003 zrakoplov, ki ne izpolnjuje ali za katerega ni bilo potrjeno, da izpolnjujejo veljavne zahteve glede plovnosti. EASA je torej v prvotni odločbi napačno menila, da mora biti odločitev o vlogi za odobritev pogojev letenja odvisna od vloge, ki jo je podala družba Robinson Helicopter Company za pridobitev certifikata tipa za helikopter tipa Robinson R66, ker naj bi bila ravno zaradi tega certifikata vloga za odobritev pogojev letenja brezpredmetna, saj je zrakoplov izpolnjeval veljavne zahteve glede plovnosti.
67 Poleg tega je iz obravnave razvidno, da je po določenem številu sprememb, sprejetih z namenom odprave pomanjkljivosti zanesljivosti hidravličnega sistema helikopterja tipa Robinson R66, družba Robinson Helicopter Company po sprejetju odločbe komisije za pritožbe pridobila certifikat tipa, za katerega je podala vlogo.
68 Vendar, kot je bilo večkrat poudarjeno, Splošnemu sodišču ni bila predložena prvotna odločba ampak odločba komisije za pritožbe. Navedena odločba je torej drugače obrazložena kot prvotna odločba. Komisija za pritožbe je namreč navedla, prvič, da se „načeloma strinja s projektom tožeče stranke“, saj se postopek certificiranja tipa razlikuje od „postopka odobritve pogojev letenja“ (točka 81 odločbe komisije za pritožbe), vendar je poudarila, drugič, da EASA ni podpirala obstoja samodejnosti med obstojem zadržki, podanimi v postopku certificiranja tipa, in zavrnitvijo odobritve pogojev letenja, pri čemer je zatrjevala le „dejstvo, da so [bili] pomembni zadržki, ki jih je poda[la] v zvezi z izdajo certifikata tipa, upoštevni tudi v postopku odobritve pogojev letenja“ (točka 83 odločbe komisije za pritožbe), kar je bila agencija, katere naloga je zagotoviti varnost v letalstvu, povsem upravičena zatrjevati (točka 84 odločbe komisije za pritožbe).
69 Ne glede na dejstvo, da besedila prvotne odločbe ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga komisija za pritožbe, je treba ugotoviti, da pa so razlogi, ki jih je podala zadnjenavedena, pravilni, ker se mora EASA na podlagi besedila točke 21A.710(c) Priloge k Uredbi št. 1702/2003 pred odobritvijo pogojev letenja prepričati, da „lahko zrakoplov leti varno v skladu s podanimi pogoji in omejitvami“. Torej se je upravičeno sklicevala na zadržke, podane v postopku certificiranja tipa, če so bili, v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, taki, da bi onemogočali zmogljivost varnega letenja (točki 8 in 9, str. 21 tožbe). Zadržki, ki ovirajo pridobitev certifikata tipa, namreč niso nujno razveljavitveni z vidika zmogljivosti naprave za varno letenje in zato z vidika, da bi lahko bili zanjo odobreni pogoji letenja.
70 Komisija za pritožbe torej s tem, da je tako odločila, ni napačno uporabila prava.
71 Sedaj je treba najprej opredeliti, kakšne prisojnosti ima EASA v zvezi s presojo zmogljivosti naprave za varno letenje, nato, kdo ima dokazno breme glede tega, in nazadnje vrsto nadzora, ki ga mora Splošno sodišče opraviti glede presoje, ki jo je EASA opravila v zvezi z navedeno zmogljivostjo.
72 Prvič, pri določitvi vrste in obsega pristojnosti EASA v zvezi s presojo zmogljivosti naprave za varno letenje v okviru odobritve ali zavrnitve odobritve pogojev letenja se upoštevajo različne določbe, navedene v točkah od 62 do 64 zgoraj.
73 Iz tega je razvidno, da se mora ob upoštevanju pogojev letenja, ki jih je navedel vlagatelj, ki morajo biti odobreni pred vložitvijo vloge za odobritev pogojev letenja, ki je sama izločevalne narave glede na to, da se načeloma zahteva spričevalo o plovnosti, pristojni organ – kadar je odobritev pogojev letenja povezana z varnostjo projekta, EASA ali ustrezno odobrena projektivna organizacija, kakor je to razvidno iz točke 21A.710(a) Priloge k Uredbi št. 1702/2003 – „prepričati, da lahko zrakoplov leti varno v skladu s podanimi pogoji in omejitvami“ in „lahko v ta namen od prosilca zahteva, da izvede vse potrebne preglede ali preskuse“ (točka 21A.710(c) Priloge k Uredbi št. 1702/2003).
74 Besedilo te določbe vodi do tega, da v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, EASA nima vezane pristojnosti, ampak ima pravico, na podlagi katere ima polje proste presoje v zvezi z zapletenim tehničnim vprašanjem, in sicer odločiti o zmogljivosti zrakoplova za varno letenje (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, ZOdl., EU:T:2007:289, točka 88 in navedena sodna praksa).
75 Trditve, ki jo tožeča stranka navaja na podlagi točke 21A.701(a) Priloge k Uredbi št. 1702/2003 in zlasti izraza „se izdajo“, ni mogoče sprejeti in sicer iz dveh razlogov: prvič, ta izraz se namreč ne nanaša na odobritve pogojev letenja, ampak na dovoljenja za letenje, za katera se, kot je bilo navedeno, zahteva, da se v zvezi z njimi predhodno odobrijo pogoji za letenje; drugič, domnevno obveznost, ki jo ima pristojni organ, ki naj bi bila razvidna iz zadevnih izrazov, se izpolni šele po tem, ko je navedeni organ ocenil, da zadevni zrakoplov lahko leti varno, za namene, opredeljene v navedeni točki, kar pomeni, da je zgolj posledica pozitivne presoje pristojnega organa.
76 O obstoju vezane pristojnosti EASA zato ni mogoče sklepati na podlagi točke 21A.701(a) Priloge k Uredbi št. 1702/2003, če pa bi bilo tako, ta določba ne bi urejala postopka, ki se upošteva v obravnavani zadevi, zaradi česar bi bila zatrjevana kršitev brezpredmetna.
77 Dalje, diskrecijska pravica, ki jo določa točka 21A.710(a) Priloge k Uredbi št. 1702/2003 je bodisi v korist EASA, bodisi v korist ustrezno odobrene projektivne organizacije, v točno določenih okoliščinah, in sicer vprašanje varnosti projekta, ki je torej že bilo opredeljeno kot tako ob vložitvi vloge za odobritev pogojev letenja.
78 Obseg dejanja, ki v takih okoliščinah vključuje preverjanje zmogljivosti zrakoplova za varno letenje, zajema dejstvo, da lahko EASA „v ta namen od prosilca zahteva, da izvede vse potrebne preglede ali preskuse“ (glej točki 64 in 72 zgoraj). Tožeča stranka torej ni utemeljeno zatrjevala (točka 5, in fine, in točka 6, str. 20 tožbe), da bi EASA morala opraviti ali zahtevala, da se opravijo vsi potrebni pregledi ali preskusi, ker je v samem besedilu točke 21A.710(c) Priloge k Uredbi št. 1702/2003 navedeno, da gre le za možnost, ne pa za obveznost.
79 EASA se lahko torej, če v obrazložitvi svoje odločbe ustrezno navede, opre na vsak element, ki ga ima na voljo, da bi preverila svojo presojo v zvezi z varnostjo zadevnega zrakoplova, na primer, s sklicevanjem na dokumentacijo, predloženo v utemeljitev pogojev letenja (točka 21A.709(b)(2) Priloge k Uredbi št. 1702/2003), in ni dolžna opraviti ali zahtevati, da se opravijo pregledi in preskusi, če meni, da je dovolj jasna.
80 Drugič, glede dokaznega bremena je treba poudariti, da ima v skladu z mehanizmom, ki je bil vzpostavljen za odobritev pogojev letenja, navedeno breme vlagatelj, ki mora predložiti vse „utemeljit[ve], iz kater[ih] je razvidno, da lahko zrakoplov leti varno v skladu s pogoji ali omejitvami“, ki jih določi (točka 21A.708(c) Priloge k Uredbi št. 1702/2003), med katerimi so vsi pogoji in omejitve, ki se nanašajo na posadko, ki upravlja zrakoplov (točka 21A.708(b)(2) Priloge k Uredbi št. 1702/2003), in omejitve glede delovanja, posebnih postopkov ali tehničnih pogojev, ki jih je treba izpolniti (točka 21A.708(b)(4) Priloge k Uredbi št. 1702/2003).
81 Predlaganim pogojem letenja mora biti, kot je to navedeno v točki 63 te sodbe, predložena dokumentacija, ki podpira te pogoje, in izjava, iz katere je razvidno, da lahko zrakoplov leti varno v skladu z zgoraj navedenimi pogoji (točka 21A.709(b)(2) in (3) Priloge k Uredbi št. 1702/2003).
82 EASA mora torej predvsem glede na elemente, ki jih predloži vlagatelj, v zadevnem postopku – kot je bilo navedeno – odločiti, ali lahko zrakoplov leti varno.
83 Iz tega je razvidno, prvič, da je treba določbe, ki omogočajo odobritev pogojev letenja, ki odstopajo v primerjavi z zahtevo po veljavnem spričevalu o plovnosti, razlagati restriktivno (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 15. decembra 1993, Charlton in drugi, C‑116/92, Recueil, EU:C:1993:931, točka 20; z dne 20. novembra 2008, Weber, C‑1/07, ZOdl., EU:C:2008:640, točka 29 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2012, Finnair, C‑22/11, EU:C:2012:604, točka 38 in navedena sodna praksa).
84 Iz tega je razvidno, drugič, da vlagatelj, ki svoji vlogi za odobritev pogojev letenja ni predložil zadostnih dokazov, EASA ne more utemeljeno očitati, da je ugotovila to nezadostnost in da se je sklicevala na tehnična in znanstvena znanja, ki jih ima na voljo, za zavrnitev navedene vloge.
85 V obravnavani zadevi je torej iz vloge za odobritev pogojev letenja z dne 10. januarja 2012, podane na obrazcu 37 EASA (priloga 6 k tožbi), razvidno, da se je v okviru rubrike 4.3 navedenega obrazca, v zvezi s katero je v pojasnjevalni opombi navedeno, da je najpomembnejše področje, ker se nanaša na opis in neskladnost z veljavnimi zahtevami plovnosti, tožeča stranka omejila na to, da je navedla, da ima zrakoplov certifikat FAA, kot je to tudi navedeno v točki 4 odločbe komisije za pritožbe in da je EASA obravnavala vlogo za certifikat tipa. V zvezi s tem je treba navesti, da je tožeča stranka v rubriki 3.4 navedenega obrazca EASA napačno obvestila, ker je navedla, da vloga ni bila povezana s postopkom certificiranja, ki je potekal. Tožeča stranka še vedno ni poročala o nobenih varnostnih težavah. V prilogi k vlogi za odobritev pogojev z dne 10. januarja 2012 je v rubriki 7 z naslovom „Pogoji/Omejitve“ navedeno tudi, da se je treba sklicevati na navodila za uporabo pilotira helikopterja tipa Robinson R66, navodila za vzdrževanje te naprave in navodila za stalno plovnost.
86 Ker tožeča stranka ni predložila točnih dokazov v zvezi z zmogljivostjo helikopterja tipa Robinson R66 za varno letenje, razen certifikata, ki ga je izdala FAA, ni utemeljeno zatrjevala, da je EASA obrnila dokazno breme s sklicevanjem na njena tehnična in znanstvena znanja, sprejeta na dan sprejetja odločbe komisije za pritožbe, v zvezi s težavami navedenega helikopterja v postopku certificiranja tipa, postopka, na katerega se je tožeča stranka sama sklicevala.
87 Tožeča stranka je bila tako v točki 61 odločbe komisije za pritožbe utemeljeno opozorjena, da nosi dokazno breme glede trditev v zvezi z varnostjo helikopterja tipa Robinson R66.
88 Tretjič, v zvezi z obstojem očitnih napak pri presoji, ki naj bi jih storila komisija za pritožbe, je treba najprej opredeliti vrsto nadzora, ki ga opravlja sodišče Unije nad odločbami EASA, kot je odločba komisije za pritožbe.
89 Ponovno je treba navesti, da sodišče Unije opravi restriktiven nadzor nad zapletenimi tehničnimi vprašanji (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 74 navedeno sodbo Microsoft/Komisija, EU:T:2007:289, točka 88 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 7. februarja 2013, EuroChem MCC/Svet, T‑459/08, EU:T:2013:66, točka 36), kar vključuje, kot je tožeča stranka utemeljeno podredno navedla, da zadnjenavedeno preveri upoštevanje postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev, neobstoja očitne napake pri presoji teh dejstev in zlorabe pooblastil (zgoraj v točki 74 navedena sodba Microsoft/Komisija, EU:T:2007:289, točka 87, in zgoraj navedena sodba EuroChem MCC/Svet, EU:T:2013:66, točka 37).
90 Ker je presoja zmogljivosti zrakoplova za varno letenje zapletena tehnična presoja, je treba odločiti, da nadzor zakonitosti, ki se nanaša nanj, spada pod omejeni nadzor sodišča Unije. V besedilu točke 21A.710(c) Priloge k Uredbi št. 1702/2003 niso podrobno navedene metode, ki jih je treba upoštevati, in merila, ki jih mora EASA sprejeti, da bi „se preprič[ala], da lahko zrakoplov leti varno v skladu s podanimi pogoji in omejitvami“ potrjuje obstoj široke diskrecijske pravice EASA. Tudi primerjava različnih jezikovnih različic te določbe, ki jo je opravila EASA (točka 49 odgovora na tožbo) utemeljuje to analizo, v nemški, španski, nizozemski in angleški različici je navedeno, da mora biti EASA „prepričana“, da lahko zrakoplov leti varno. Torej prav obstoj morebitnih očitnih napak pri presoji pa mora preprečiti sodišče Unije.
91 Najprej je treba navesti, da taka napaka ne nastane nujno zaradi dejstva, da EASA ni opravila pregleda ali preskusa. Kot je namreč navedeno v točki 64 zgoraj, je EASA dovoljeno, da ne opravi teh preverjanj, če neposredno, ne da bi jih opravila, oceni, da ni dokazana zmogljivost naprave za varno letenje. Torej v posebnem primeru je komisija za pritožbe ob upoštevanju, na eni strani tega, da v vlogi za odobritev pogojev letenja niso bile navedene nobene varnostne težave, pa čeprav bi se ta načeloma uvrščala med vprašanja, povezana z varnostjo helikopterja tipa Robinson R66 glede projekta (glej točko 84 zgoraj) in na drugi strani, dvomov, ki jih je imela EASA v zvezi z zanesljivostjo hidravličnega sistema za upravljanje leta zrakoplova zaradi težav v postopku certificiranja tipa, utemeljeno zavrnila predlog tožeče stranke, naj natančno navede razloge, ki se nanašajo na zadnjenavedeni postopek, v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, ne da bi bilo treba opraviti pregled ali preskus.
92 Tožeča stranka nato zatrjuje, da je hidravlični sistem helikopterja tipa Robinson R66 enak kot ta, ki se od leta 1995 uporablja za helikopter tipa Robinson R44, s katerim se opravljajo leti v Evropi in ki ima certifikat EASA. Na podlagi tega sklepa, da je zadnjenavedena, ker je zavrnila odobritev pogojev letenja za helikopter vrste Robinson R66, storila očitno napako pri presoji.
93 V zvezi s tem je treba, prvič, navesti, da se za postopek odobritve pogojev letenja po definiciji predpostavlja, da ne obstaja veljavno spričevalo o plovnosti. Torej ni sporno, da to spričevalo o plovnosti na dan sprejetja odločbe komisije za pritožbe ni obstajalo, saj za helikopter Robinson R66 ta vrsta certifikata ni bila izdana, sicer bi postopek, ki je predmet tega spora, izgubil svoj namen. Ker se pogoji letenja po naravi odobrijo za vsako napravo posebej, dejstvo, da ima druga naprava, ki ima domnevno enake lastnosti kot zrakoplov, v zvezi s katerim je bila podana vloga za odobritev pogojev letenja, certifikat tipa, ne more ne vplivati na zakonitost odločbe komisije za pritožbe.
94 Drugič in vsekakor, iz delov spisa (priloga 17 k tožbi) je razvidno, da je bil certifikat tipa z dne 21. aprila 2010, ki ga ima helikopter tipa Robinson R44, izdan na podlagi člena 2(3)(a) Uredbe št. 1702/2003, ki v nekaterih primerih državam članicam omogoča, da, če so do 28. septembra 2008 izrazile željo, da ne bodo uporabile dela 21 Priloge k navedeni uredbi (del, ki vsebuje bistvene določbe, ki se v obravnavanem primeru upoštevajo, kot je to razvidno iz točk od 59 do 64 zgoraj), ga nadomestijo z ustreznimi nacionalnimi pravili. EASA je certifikat tipa z dne 21. aprila 2010 torej izdala na podlagi nacionalnih pravil države članice in ne na podlagi prava Unije, torej določb, ki se uporabljajo v obravnavanem sporu. Tožeča stranka se torej ne more sklicevati na certificiranje, ki bi bilo opravljeno na podlagi tehničnega strokovnega znanje EASA, zlasti glede hidravličnega sistema za upravljanje leta helikopterja tipa Robinson R44, da bi utemeljila, da je zadnjenavedena storila očitno napako pri presoji, ker ni odobrila pogojev letenja za helikopter tipa Robinson R66, ker se je EASA, kot je določeno v členu 2(3)(a) Uredbe št. 1702/2003, omejila na to, da je uporabila ustrezna nacionalna pravila.
95 Nazadnje, poudariti je treba, da EASA, ki mora, kot je poudarjeno v členu 2(1) Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, „ohranjati in razvijati visoko enotno raven varnosti v civilnem letalstvu v Evropi“, glede varnostnih pravil, na katera se namerava sklicevati v zvezi z napravami fizičnih ali pravnih oseb, ki prebivajo ali imajo sedež na ozemlju Evropske unije, ni vezana na morebitne zahteve subjektov tretjih držav, ki so pristojni za urejanje varnosti v letalstvu, kot je FAA.
96 V obravnavani zadevi mednarodne konvencije, predvsem Konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu, podpisana 7. decembra 1944 v Čikagu (Illinois, Združene države), ki so jo ratificirale vse države članice Unije, ne nasprotujejo temu, da zadnjenavedene sprejmejo varnostna pravila v zvezi s svojimi napravami, ki so strožja od pravil, ki jih uporabljajo druge države pogodbenice navedene konvencije, kot so Združene države Amerike. Certifikat tipa, ki ga je izdala FAA (priloga B1 k odgovoru na tožbo), za EASA torej ni mogel biti zavezujoč.
97 V vsakem primeru je iz preučitve tega certifikata tipa razvidno, da je bila hidravlična asistenca helikopterja tipa Robinson R66 potrjena le zaradi izvzetja nekaterih varnostnih zahtev, kot navaja EASA v točki 2 odgovora na tožbo, zadnjenavedena pa je nameravala uporabiti prav te zahteve. Komisija za pritožbe je tako torej, ne da bi storila očitno napako pri presoji, v obravnavani zadevi zavrnila uporabo certifikata tipa, ki ga je izdala FAA.
98 V zvezi z možnostjo, da bi se naprava tožeče stranke registrirala pod „N“, ki jo je navedel zastopnik EASA pred sprejetjem odločbe komisije za pritožbe, je treba pojasniti, da, na eni strani, ni eden od razlogov navedene odločbe in da torej ne more vplivati na njeno zakonitost, in na drugi strani, da tožečo stranko enostavno spominja, da ima možnost registracije v Združenih državah na podlagi certifikata tipa, ki ga je izdala FAA. Tudi ta navedba torej ne pomeni očitne napake pri presoji.
99 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba tretji in četrti tožbeni razlog zavrniti.
– Peti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja, določenega v členu 41 Listine o temeljnih pravicah
100 Zadevno kršitev po mnenju tožeče stranke predstavlja dejstvo, da je EASA ocenila, da ni dolžna opraviti preskusa ali pregleda njene naprave in se je omejila na to, da se je sklicevala na zadržke, navedene v postopku certificiranja tipa.
101 Iz razlogov, navedenih v točkah od 69 do 99 zgoraj v okviru odgovora na tretje in četrto vprašanje, je treba zavrniti tudi peti tožbeni razlog. Ob upoštevanju, na eni strani, dejstva, da tožeča stranka v vlogi za odobritev pogojev letenja z dne 10. januarja 2012 ni navedla težav, ki bi jih bilo mogoče razlagati tako, da vplivajo na varnost naprave in na drugi strani, elementov, ki jih ima na voljo EASA, ker je opravila preskuse v okviru postopka certificiranja tipa, ki ga je imela ne le pravico, ampak tudi dolžnost opraviti, ji ni mogoče očitati, da ni uporabila možnosti, ki ji je priznana, da opravi ali zahteva, da se opravi pregled ali preskus.
102 Ugotoviti je torej treba, da je EASA izpolnila svojo obveznost, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavane zadeve (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, EU:C:1991:438, točka 14, in z dne 30. septembra 2003, Atlantic Container Line in drugi/Komisija, T‑191/98, od T‑212/98 do T‑214/98, Recueil, EU:T:2003:245, točka 404) in da torej nikakor ni kršila načela dobrega upravljanja.
– Šesti tožbeni razlog: domnevna kršitev načel preglednosti in pravne varnosti
103 Splošno sodišče navaja, da je v tožbi naveden le osnutek zadevnega tožbenega razloga, in sicer na koncu trditev pod naslovom „Predmet tožbe“ in na koncu tistih, ki so neposredno pod naslovom „Utemeljenosti prvega predloga, ki se nanaša na razglasitev ničnosti [prvotne odločbe]“. Tožeča stranka je navedla zgolj, da izpodbijana odločba „poleg tega krši načelo dobrega upravljanja, preglednosti in pravne varnosti“.
104 Ker kršitev zadnjenavedenih načel ni omenjena nikjer drugje v tožbi, je treba šesti tožbeni razlog zavrniti kot nedopusten, ker je v nasprotju z zahtevami, določenimi v členu 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča.
105 Zadnjenavedena določba namreč določa, da morata biti v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. V skladu s to zahtevo morajo biti te navedbe dovolj jasne in natančne, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in da lahko Splošno sodišče o tožbi po potrebi presodi tudi brez dodatnih podatkov.
106 V tožbi mora biti torej pojasnjena vsebina tožbenega razloga ali tožbenih razlogov, na katerih temelji tožba, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene (sodbi z dne 14. maja 1998, Mo och Domsjö/Komisija, T‑352/94, Recueil, EU:T:1998:103, točka 333, in z dne 14. januarja 2009, Kronoply/Komisija, T‑162/06, ZOdl., EU:T:2009:2, točka 54).
107 Zaradi zavrnitve šestega tožbenega razloga, je treba ničnostno tožbo zavrniti v celoti.
Tožba zaradi nedelovanja
108 Iz člena 50(1) Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, je razvidno, da je mogoče zoper EASA vložiti tožbo zaradi neukrepanja. Vendar je mogoče zadnjenavedeno vložiti le, če so izpolnjeni pogoji, določeni v primarnem pravu, v obravnavani zadevi v členu 265 PDEU, drugi in tretji pododstavek katerega določata, da lahko tožbo zaradi neukrepanja fizična ali pravna oseba vloži, če je zadevni organ predhodno pozvala k ukrepanju (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 1959, De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg/Visoka oblast, 17/57, Recueil, EU:C:1959:3, str. 9, 26, in sklep z dne 6. februarja 1997, de Jorio/Svet, T‑64/96, Recueil, EU:T:1997:15, točka 39).
109 Šele po izteku dvomesečnega roka od tega poziva k ukrepanju je mogoče pri Splošnemu sodišču v nadaljnjih dveh mesecih vložiti tožbo zaradi neukrepanja.
110 Tožeča stranka, ki jo je Splošno sodišče na obravnavi pozvalo, naj pojasni, kaj po njenem mnenju zajema zatrjevano neukrepanje, je na eni strani trdila, da je posledica tega, da EASA dejansko ni uvedla postopka v glavni stvari v zvezi z njeno vlogo za odobritev pogojev letenja za helikopter tipa Robinson R66 (serijska številka 0034) in na drugi strani, tega, da EASA ni opravila konkretnega pregleda zrakoplova.
111 Vendar je treba ugotoviti, da v zvezi s tem domnevnim dvojnim neukrepanjem tožeča stranka EASA ni pozvala k ukrepanju, vloga za odobritev pogojev letenja, pa čeprav jo je ponovil, pomeni le vlogo za izdajo upravnega akta. V skladu s sodno prakso mora biti iz vloge namreč razvidno, da od zadevne institucije, organa, urada ali agencije zahteva, naj sprejme stališče (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 1986, Usinor/Komisija, 81/85 in 119/85, Recueil, EU:C:1986:234, točka 15, in sklep z dne 30. aprila 1999, Pescados Congelados Jogamar/Komisija, T‑311/97, Recueil, EU:T:1999:89, točka 35) in da pomeni predhodni akt sodnega postopka (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 1961, Elz/Visoka oblast, 22/60 in 23/60, Recueil, EU:C:1961:17, str. 357, 375, in z dne 6. maja 1986, Nuovo Campsider/Komisija, 25/85, Recueil, EU:C:1986:195, točka 8, ter zgoraj navedeni sklep Pescados Congelados Jogamar/Komisija, EU:T:1999:89, točka 37).
112 Podredno, čeprav je navedena tožba dopustna, je iz ugotovitev iz točk od 69 do 99 in od 100 do 102 razvidno, da jo je mogoče glede utemeljenosti le zavrniti.
113 Ugovor nedopustnosti, ki ga je podala EASA v zvezi s tožbo zaradi neukrepanja, je treba zato zavrniti in to tožbo kot nedopustno zavrniti.
Odškodninska tožba
114 EASA trdi, da je odškodninska tožba nedopustna, ker sta nedopustni tudi drugi tožbi, v delu, v katerem se nanašata, prva, na razglasitev ničnosti prvotne odločbe in druga na ugotovitev neukrepanja, ki se ji očita.
115 Člen 50(1) Uredbe št. 216/2008, kakor je bila spremenjena, določa možnost uveljavljanja odgovornosti EASA zaradi škode, ki jo je povzročila s svojimi ravnanji. Tožeča stranka trdi, da, ji je bila s prvotno odločbo, ker je zakonita, in ker ni bila niti spremenjena, niti razveljavljena, enako kot z neukrepanjem EASA, povzročena škoda, katere povrnitev zahteva in ki jo je opredelila v tožbi.
116 V delu, v katerem se odškodninska tožba nanaša na zatrjevano nezakonitost odločbe komisije za pritožbe, je treba navesti, da eden od pogojev, ki omogočajo uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije, ni izpolnjen. V skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 340, drugi odstavek, PDEU namreč izhaja, da sta uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije in izvajanje pravice do povračila nastale škode odvisna od izpolnitve vseh pogojev glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, dejanske škode in obstoja vzročne zveze med tem ravnanjem in navedeno škodo. Navedene odgovornosti ni mogoče uveljavljati, če niso izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila škode, opredeljena v členu 340, drugi odstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, ZOdl., EU:C:2008:476, točki 164 in 165 in navedena sodna praksa).
117 Če izpodbijana odločba ni nezakonita, lahko sodišče Unije zavrne tožbo v celoti, ne da bi moralo preizkusiti druge pogoje za to odgovornost, namreč resničnost škode in obstoj vzročne zveze med ravnanji institucij in navedeno škodo (glej zgoraj v točki 116 navedeno sodbo FIAMM in drugi/Svet in Komisija, EU:C:2008:476, točka 166 in navedena sodna praksa).
118 Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ničnostna tožba je bila po temelju zavrnjena v točki 107 zgoraj.
119 Ker odškodninska tožba temelji na zatrjevanem neukrepanju EASA, je nedopustnost tožbe zaradi neukrepanja v obravnavani zadevi, ker ni bilo poziva k ukrepanju v smislu člena 265 PDEU, ovira za to, da bi lahko tožeča stranka učinkovito trdila, da ji je škoda nastala zaradi navedenega neukrepanja. Poleg tega čeprav bi bila tožba dopustna, bi jo bilo mogoče zavrniti, kot je bilo to določeno v točki 112 zgoraj.
120 Zato ni mogoče šteti, da je škoda, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, nastala zaradi kakršnegakoli neukrepanja EASA.
121 Zato je treba zavrniti odškodninsko tožbo in nato vse trditve tožeče stranke.
Stroški
122 Ker je AESA predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, je treba v skladu s členom 87(2) Poslovnika tožeči stranki naložiti plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Heli-Flight GmbH & Co. KG se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. decembra 2014.
Podpisi