SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 21. septembra 2011

Zadeva T‑325/09 P

Vahan Adjemian in drugi

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uslužbenci – Pogodba o zaposlitvi za določen čas – Zavrnitev sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ali spremembe pogodbe v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas – Okvirni sporazum o delu za določen čas – Direktiva 1999/70/ES – Člen 88 PZDU – Odločba Komisije o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnega osebja njenih služb“ 

Predmet:      Pritožba, vložena zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 4. junija 2009 v zadevi Adjemian in drugi proti Komisiji (F‑134/07 in F‑8/08, ZOdl. JU str. I‑A‑1‑149 in II‑A‑1‑841), za razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 4. junija 2009 v zadevi Adjemian in drugi proti Komisiji (F‑134/07 in F‑8/08 se razveljavi v delu, v katerem se je z njo postopek ustavil glede predlogov, ki so jih tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, vložile v zadevi F‑134/07 zoper odločbe, s katerimi je so bile zavrnjene njihove pritožbe. V preostalem se pritožba zavrne. Tožba, ki so jo tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, vložile v zadevi F‑134/07 se zavrne v delu, v katerem se z njo predlaga razglasitev ničnosti odločb, s katerimi so bile zavrnjene njihove pritožbe. Vahan Adjemian in 175 uslužbencev in nekdanjih uslužbencev Evropske komisije, katerih imena so navedena v prilogi, nosijo svoje stroške in stroške, ki sta jih priglasila Komisija in Svet na tej stopnji.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Tožba, vložena zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Dopustnost – Obveznost odločiti o predlogih, vloženih zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Predlogi, ki nimajo samostojne vsebine, ali povsem potrditvena odločba – Neobstoj

(Kadrovski predpisi, člen 91(1); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 117)

2.      Akti institucij – Direktive – Direktiva 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Neposredna naložitev obveznosti institucijam Skupnosti v odnosih s svojimi zaposlenimi – Izključitev – Možnost sklicevanja – Obseg

(člen 249 ES)

3.      Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Ukrepi za preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas – Obseg – Odnosi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi uslužbenci

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 5(1))

4.      Uradniki – Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev – Ukrepi za preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas – Prepoved veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je trajno opravljanje stalnih nalog – Preoblikovanje pogodbe o zaposlitvi v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas – Dopustnost

(Pogoji, ki veljajo za zaposlitev drugih uslužbencev)

1.      Iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov izhaja, da je tožba osebe, za katero veljajo Kadrovski predpisi, ki je usmerjena zoper odločbo organa, pristojnega za imenovanja, ali zoper molk organa, ki bi moral sprejeti ukrep na podlagi Kadrovskih predpisov, dopustna le, če je zainteresirana oseba prej vložila pritožbo in če je bila ta pritožba vsaj v delu zavrnjena z odločbo ali zaradi molka organa. Na podlagi člena 117 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev to po analogiji velja tudi za tožbo, ki jo uslužbenec vloži zoper odločbo organa, ki je pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, ali zoper molk tega organa, ki bi moral sprejeti ukrep na podlagi navedenih pogojev. Upravna pritožba in njena zavrnitev z odločbo ali zaradi molka organa sta tako sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da je bil sodišču predložen akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena, razen kadar ima zavrnitev pritožbe različno vsebino od akta, zoper katerega je bila ta pritožba vložena. Lahko se namreč zgodi, da izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe glede na njeno vsebino ne potrjuje akta, ki ga izpodbija tožeča stranka. To velja, če odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je podvržen sodnemu nadzoru, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča.

Glede na to, da mora v okviru Kadrovskih predpisov ali Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev zadevna oseba vložiti pritožbo zoper odločbo, ki jo izpodbija, in vložiti tožbo zoper odločbo, s katero je bila ta pritožba zavrnjena, je tožba dopustna, če je usmerjena zoper zgolj odločbo, ki je predmet pritožbe, zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena pritožba, ali zoper obe navedeni odločbi skupaj, če sta bili pritožba in tožba vloženi v rokih, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov. Vendar lahko sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti postopka odloči, da se postopek ustavi glede predlogov, usmerjenih zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena pritožba, če ugotovi, da nimajo samostojne vsebine in da se dejansko prekrivajo s predlogi, usmerjenimi zoper odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba. Tako je lahko zlasti, če ugotovi, da je odločba, s katero je bila zavrnjena pritožba – v ustreznih okoliščinah primera zato, ker gre za odločbo zaradi molka organa – povsem potrditvena odločba odločbe, ki je predmet pritožbe, in da zato razglasitev ničnosti te odločbe na pravni položaj zadevne osebe ne bi imela učinka, ki bi bil ločen od učinka, ki je posledica razglasitve ničnosti te odločbe.

(Glej točke od 31 do 33.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. maj 1980, Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, Recueil, str. 1677, točka 9; 17. januar 1989, Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točki 7 in 8; 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točka 7;

Splošno sodišče: 12. december 2002, Morello proti Komisiji, T‑338/00 in T‑376/00, RecFP, str. I‑A‑301 in II‑1457, točka 35; 10. junij 2004, Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, RecFP str. I‑A‑167 in II‑747, točka 31; 14. oktober 2004, Sandini proti Sodišču, T‑389/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑295 in II‑1339, točka 49; 7. junij 2005, Cavallaro proti Komisiji, T‑375/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑151 in II‑673, točke od 63 do 66; 25. oktober 2006, Staboli proti Komisiji, T‑281/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑251 in II‑A‑2‑1303, točka 26; 9. december 2009, Komisija proti Birkhoffu, T‑377/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑133 in II‑B‑1‑807, točke od 50 do 59 in 64.

2.      Naslovniki Direktive 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP so države članice, in ne institucije. Zato ni mogoče šteti, da te določbe same zase institucijam nalagajo obveznosti v zvezi z izvajanjem njihovih zakonodajnih pristojnosti ali pooblastil za odločanje. Iz tega izhaja, da določbe Direktive 1999/70, s katerimi se izvaja okvirni sporazum, same po sebi ne morejo ustvarjati obveznosti za Svet ali Komisijo pri izvajanju njunih zakonodajnih pristojnosti in pooblastil za odločanje, katerih namen je urejanje razmerij med Evropskimi skupnostmi in njihovimi uslužbenci. Kot take tudi ne morejo biti temelj ugovora nezakonitosti člena 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev ali Odločbe Komisije z dne 28. aprila 2004 o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnega osebja njenih služb.

Čeprav določbe Direktive 1999/70, s katerimi se uveljavlja okvirni sporazum, same po sebi ne morejo ustvarjati obveznosti za Svet ali Komisijo pri izvajanju zakonodajnih pristojnosti in pooblastil za odločanje, katerih namen je urejanje razmerij med Evropskimi skupnostmi in njihovimi uslužbenci, in tudi ne morejo biti podlaga za ugovor nezakonitosti člena 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev ali Odločbe Komisije z dne 28. aprila 2004, pa se lahko pravila ali načela, ki so zapisana ali ki izhajajo iz te direktive, uveljavljajo zoper te institucije, če gre pri njih le za poseben izraz temeljnih pravil iz Pogodbe in splošnih načel, ki se za te institucije uporabljajo neposredno. V pravno urejeni skupnosti je namreč enotna uporaba prava ena izmed temeljnih zahtev, vsak pravni subjekt pa mora ravnati v skladu z načelom spoštovanja zakonitosti. Institucije morajo tako spoštovati pravila Pogodbe in splošna pravna načela, ki se zanje uporabljajo, enako kot vsak drug pravni subjekt. Zato je treba Pogoje za zaposlitev drugih uslužbencev in Odločbo Komisije z dne 28. aprila 2004, kadar je to mogoče, razlagati v smislu enotne uporabe prava in njihove skladnosti s cilji in normami okvirnega sporazuma, ki so bili uveljavljeni z Direktivo 1999/70, samo kadar so ti cilji in norme sami po sebi poseben izraz temeljnih pravil Pogodbe in splošnih pravnih načel, ki se za institucije uporabljajo neposredno.

(Glej točke 51, 52, 56 in 57.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. december 1998, Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točke od 18 do 21; 9. september 2003, Rinke, C‑25/02, Recueil, str. I‑8349, točke od 24 do 28; 6. december 2005, ABNA in drugi, C‑453/03, C‑11/04, C‑12/04 in C‑194/04, ZOdl., str. I‑10423, točka 104;

Splošno sodišče: 21. maj 2008, Belfass proti Svetu, T‑495/04, ZOdl., str. II‑781, točka 43; 10. december 2009, Antwerpse Bouwwerken proti Komisiji, T‑195/08, ZOdl., str. II‑4439, točka 55.

3.      Načelo prepovedi zlorabe prava, na podlagi katerega se na pravne norme nihče ne more sklicevati z namenom zlorabe, spada med splošna pravna načela, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče. Poleg tega je treba ugotoviti, da je postavitev pravnega okvira za preprečevanje zlorab prava, ki so posledica veriženja pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, cilj, ki ga je zakonodajalec z Direktivo 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP priznal in podprl. Pregon zlorab prava v zvezi s tem spada med drugim tudi med cilje Skupnosti in držav članic, ki upoštevajo temeljne socialne pravice, kakor so določene v Evropski socialni listini iz leta 1961, in v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 ter potrjene v členu 136 ES, med njimi pa sta tudi izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev delavcev ter njihova ustrezna socialna zaščita. Iz tega izhaja, da morata zakonodajalec, pri izvajanju zakonodajne pristojnosti, določene v členu 283 ES, na podlagi katere so bili sprejeti Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, in organ, ki je pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice, ki jo ima v okviru določb navedenih pogojev, pri sprejemanju ali izvajanju pravil, ki urejajo odnose med Evropskimi skupnostmi in njihovimi uslužbenci, v skladu s cilji izboljšanja življenjskih razmer in delovnih pogojev delavcev ter njihove ustrezne socialne zaščite iz člena 136 ES preprečiti zlorabe prava, ki bi lahko izhajale iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da so cilji in minimalne zahteve iz okvirnega sporazuma, ki je bil uveljavljen z Direktivo 1999/70, in natančneje iz določbe 5(1) tega okvirnega sporazuma, poseben izraz načela prepovedi zlorabe prava, ki je splošno pravno načelo, je to sodišče pri vsebinskem preizkusu ugovora o nezakonitosti člena 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev in Odločbe Komisije z dne 28. aprila 2004 o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnega osebja njenih služb pravilno preučilo, da je mogoče ta člen in to odločbo razlagati skladno s cilji in minimalnimi zahtevami okvirnega sporazuma in, nazadnje, skladno z načelom prepovedi zlorabe prava.

(Glej točke od 59 do 62.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. maj 2008, Ampliscientifica in Amplifin, C‑162/07, ZOdl., str. I‑4019, točke 27, 30 in 32 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče: 8. maj 2007, Citymo proti Komisiji, T‑271/04, ZOdl., str. II‑1375, točka 107 in navedena sodna praksa.

4.      Določbe Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki urejajo sklepanje in obnavljanje pogodb o zaposlitvi začasnega uslužbenca, pomožnega uslužbenca, pogodbenega uslužbenca ali pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge organu, ki je pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, prepovedujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je trajno opravljanje stalnih nalog. Poleg tega je mogoče v primeru, da je navedeni organ verižil pogodbe o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je trajno opravljanje stalnih nalog, to zlorabo popraviti ter negativne posledice, ki so nastale zainteresiranim strankam, odpraviti s prekvalifikacijo v pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbami navedenih pogojev, posledica česar je lahko zlasti sprememba zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas.

(Glej točko 67.)