Language of document : ECLI:EU:C:2023:768

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JEANA RICHARDA DE LA TOURA,

predstavljeni 12. oktobra 2023(1)

Zadeva C‑566/22

Inkreal s. r. o.

proti

Dúha reality s. r. o.

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika))

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 1215/2012 – Področje uporabe – Člen 25 – Dogovor o pristojnosti – Pogodbeni stranki s stalnim prebivališčem v isti državi članici, ki sta se dogovorili, da so za reševanje sporov, nastalih na podlagi te pogodbe, pristojna sodišča druge države članice – Tuji element“






I.      Uvod

1.        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se v bistvu nanaša na razlago člena 25(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(2).

2.        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama s sedežem v isti državi članici v zvezi z določitvijo sodišča, krajevno pristojnega za odločanje o tožbi za plačilo terjatev, nastalih zaradi neizpolnitve dveh pogodb o gotovinskem posojilu, sklenjenih v tej državi članici, na podlagi katerih pa je kot pristojno sodišče v primeru spora določeno sodišče v drugi državi članici.

3.        Novo vprašanje, ki se postavlja za Sodišče, je, ali je dogovor o pristojnosti sam po sebi zadosten tuji element, da povzroči uporabo člena 25(1) Uredbe št. 1215/2012.

4.        Po analizi različnih trditev iz pravne teorije in sodne prakse različnih evropskih sodišč sem sklenil, da Sodišču predlagam rešitev, ki daje prednost nikalnemu odgovoru na to vprašanje, pri čemer naj pojasni, v katerem trenutku je treba presojati o pogoju glede mednarodnosti.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

5.        V uvodni izjavi 3 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

„Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, med drugim z lajšanjem dostopa do sodnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb v civilnih zadevah. Za postopno vzpostavitev takšnega območja mora Unija sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.“(3)

6.        Člen 25(1) te uredbe(4) določa:

„Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. […]“

B.      Češko pravo

7.        Člen 11(3) zákon č. 99/1963 Sb., občanský soudní řád (zakon št. 99/1963, zakonik o civilnem postopku) (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku) določa:

„Če zadeva spada v pristojnost sodišč Češke republike, vendar pogoji za krajevno pristojnost niso izpolnjeni ali jih ni mogoče ugotoviti, Nejvyšší soud [(vrhovno sodišče, Češka republika)] določi sodišče, ki bo zadevo obravnavalo in o njej odločilo.“

III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

8.        FD, ki prebiva na Slovaškem, kot posojilodajalec in Dúha reality s. r. o., družba s sedežem(5) na Slovaškem, kot posojilojemalka sta 29. junija 2016 oziroma 11. marca 2017 sklenila pogodbi o gotovinskem posojilu.

9.        FD je na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 8. decembra 2021 svoje terjatve, nastale v skladu z navedenima pogodbama o gotovinskem posojilu, odstopil družbi Inkreal, ki ima sedež na Slovaškem.

10.      V vsaki od navedenih pogodb sta se stranki dogovorili, da se „vse nejasnosti ali spori, ki izhajajo iz te pogodbe in so z njo povezani, rešujejo predvsem z medsebojnimi pogajanji za dosego obojestransko sprejemljive rešitve. Če stranki takega spora ne moreta rešiti, bo spor reševalo češko sodišče, ki je stvarno in krajevno pristojno v skladu z [zakonikom o civilnem postopku] v različici, ki se uporablja.“

11.      Ker družba Dúha reality gotovinskih posojil ni vrnila, je družba Inkreal 30. decembra 2021 na podlagi tega dogovora, za katerega meni, da je dogovor, s katerim je pristojnost za reševanje sporov, ki izhajajo iz pogodb o gotovinskem posojilu, podeljena češkim sodiščem, zadevo predložila Nejvyšší soud (vrhovno sodišče). Družba Inkreal je po eni strani primarno zahtevala plačilo svojih terjatev, po drugi strani pa določitev češkega sodišča, krajevno pristojnega za vsebinsko obravnavo zadeve na podlagi člena 11(3) zakonika o civilnem postopku.

12.      Družba Inkreal v podporo zadnjenavedeni zahtevi trdi, da ukrepa na podlagi veljavnega dogovora o izbiri sodišča v zasebnopravnem razmerju s tujim elementom v skladu s členom 25(1) Uredbe št. 1215/2012, pri čemer ni nobene druge podlage za priznanje posebne ali izključne pristojnosti katerega koli sodišča v skladu z navedeno uredbo.

13.      Predložitveno sodišče glede na sodno prakso Sodišča(6) dvomi, da se v položaju, v katerem je edini element, ki ga je mogoče šteti za tujega, dejstvo, da sta se pogodbeni stranki s prebivališčem v isti državi članici dogovorili o pristojnosti sodišč druge države članice, uporablja Uredba št. 1215/2012 in posledično tudi njen člen 25(1).

14.      Glavni argumenti v prid uporabi te uredbe naj bi bili zlasti poudarek na pogodbeni avtonomiji strank, enotna razlaga in harmonizirana uporaba člena 25 navedene uredbe ter nelogične oziroma nerazumne posledice, ki bi nastale, če te določbe ne bi bilo mogoče uporabiti.

15.      Glavni razlog za neuporabo te uredbe pa naj bi bil odsotnost tujega elementa in zato opredelitev zadeve kot povsem notranje. Ta sklep naj bi temeljil zlasti na stališču, da zgolj želja strank, da se kot pristojno določi sodišče druge države članice, ne more privesti do „internacionalizacije“ zadevnega položaja.

16.      V teh okoliščinah ter ob upoštevanju razhajanj v pravni teoriji in sodni praksi, ki izhajajo iz posvetovanja z nekaterimi vrhovnimi sodišči drugih držav članic, je Nejvyšší soud (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali lahko z vidika obstoja tujega elementa, ki je nujen pogoj za uporabo [Uredbe št. 1215/2012], uporaba te uredbe temelji zgolj na dejstvu, da se dve stranki s sedežem v isti državi članici dogovorita o pristojnosti sodišča druge države članice Evropske unije?“

17.      Pisna stališča so predložile družba Dúha reality, češka in švicarska vlada ter Evropska komisija.

IV.    Analiza

A.      Uvodne ugotovitve

18.      Na prvem mestu, treba je pojasniti, da so določbe člena 25 Uredbe št. 1215/2012 v zvezi z dogovorom o pristojnosti enakovredne določbam iz prejšnjih pravnih instrumentov.(7) Zato v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlaga, ki jo je podalo v zvezi z enim od njih, velja tudi za druge.(8)

19.      Na drugem mestu, ker spor v postopku v glavni stvari spada v okvir odstopa terjatev, se mi zdi koristno poudariti, da je Sodišče po eni strani opozorilo, da v členu 25(1) Uredbe št. 1215/2012 ni pojasnjeno, ali je mogoče dogovor o pristojnosti prenesti izven kroga pogodbenih strank na tretjo osebo, ki je pogodbena stranka pozneje sklenjene pogodbe ter v celoti ali deloma naslednica pravic in obveznosti ene od pogodbenih strank prvotne pogodbe.(9) Po drugi strani je razsodilo, da bi bilo dogovor o pristojnosti, s katerim tretja oseba ni soglašala, vseeno mogoče uveljavljati proti njej samo, če tretja oseba v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja za vsebino spora, vstopi v vse pravice in obveznosti prvotne pogodbene stranke.(10) V obravnavani zadevi je iz postopka, kot ga je predstavilo predložitveno sodišče, razvidno, da družba Inkreal kot tretja oseba z vidika pogodbe, ki vsebuje dogovor o pristojnosti, meni, da je tega mogoče uveljavljati proti njej.

B.      Vsebinska presoja

20.      Predložitveno sodišče želi s predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu izvedeti, ali je treba člen 25 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se v povsem notranjem položaju uporablja zgolj zato, ker so stranke s stalnim prebivališčem v isti državi članici za odločanje o sporih, ki so ali ki bodo mogoče nastali med njimi, določile sodišče ali sodišča druge države članice.

21.      To sodišče je upravičeno navedlo obe nasprotujoči si tezi, ki se zagovarjata v pravni teoriji in so ju upoštevala sodišča držav članic, ker člen 25(1) Uredbe št. 1215/2012 ne vsebuje pogoja glede tujega elementa, kar se v primerjavi s predhodnimi členi, ki so se uporabljali v zvezi z dogovorom o pristojnosti od začetka veljavnosti Bruseljske konvencije,(11) ki jo je nasledila Uredba št. 44/2001,(12) ni spremenilo.

22.      Iz besedila teh določb namreč ni mogoče izpeljati nobene trditve. Ugotoviti je mogoče samo to, da člen 25(1) Uredbe št. 1215/2012 ne vsebuje pogoja o stalnem prebivališču vsaj ene od strank na ozemlju države članice, da bi bilo mogoče kot pristojna določiti sodišče ali sodišča države članice. Poleg tega ostaja obseg dogovora o pristojnosti omejen na spore, ki izhajajo iz pravnega razmerja, v okviru katerega je bil sklenjen.(13)

23.      Za to, da je mogoče kot pristojno določiti sodišče v eni od držav članic, ni torej postavljena nobena druga zahteva, na primer, natančneje, obstoj povezave med določenim sodiščem in sporom.(14) Dovolj je, da so v dogovoru navedeni objektivni elementi, o katerih sta se stranki strinjali za namen izbire sodišča ali sodišč, ki jim želita predložiti spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali med njima. Ti elementi morajo biti dovolj natančni, da lahko sodišče, pri katerem je bil začet postopek, odloči, ali je pristojno.(15)

24.      Ta prožnost že vse od Bruseljske konvencije temelji na odločenosti, da se v zvezi z dogovorom o pristojnosti zagotovi polni učinek volje strank,(16) kar pa po mojem mnenju še ne pomeni izjeme od pogojev za uporabo Uredbe št. 1215/2012, med katerimi je zahteva po tujem elementu.(17)

25.      V zvezi s tem je mogoče najprej poudariti, da Uredba št. 1215/2012 za razliko od nekaterih drugih uredb(18) – vendar po zgledu večine tistih med njimi, ki urejajo civilnopravno sodelovanje v družinskih zadevah ter zadevah v zvezi s preživninami in insolventnostjo – ne vsebuje nobene določbe o mednarodnosti zadevnega položaja, čeprav se z njo pogojuje njena uporaba.(19)

26.      Dalje, Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da „[u]poraba pravil o pristojnosti iz Bruseljske konvencije […] nedvomno zahteva obstoj tujega elementa“.(20) To načelo je bilo ponovno potrjeno v več drugih sodbah v zvezi z uredbama št. 44/2001(21) in št. 1215/2012(22).

27.      Nazadnje, tako razlago narekujejo pravne podlage te uredbe,(23) in sicer kljub temu, da je cilj z njo uresničene prenove Uredbe št. 44/2001 spodbuditi pretok in priznavanje odločb na evropskem pravosodnem območju brez omejitev zaradi mednarodnosti spora(24) ter, kar zadeva dogovore o pristojnosti, njihova univerzalna uporaba, kar je novost.(25)

28.      Člen 81 PDEU, ki je pravna podlaga Uredbe št. 1215/2012, namreč v odstavku 1, prvi stavek, določa, da „Unija razvija pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah“.(26)

29.      Ker je namen te uredbe poenotiti kolizijska pravila glede pristojnosti, ne pa nadomestiti notranja pravila držav članic, ki urejajo notranje spore, mora biti za to, da se ta uredba lahko uporabi in da se torej lahko uporabi njen člen 25, zadevni položaj po naravi mednaroden v mejah prava Unije.(27)

30.      Katera merila je treba upoštevati v teh okoliščinah?

31.      Naklonjen sem tezi, ki so jo razvili nekateri avtorji v nemščini(28), angleščini(29) in francoščini(30) ter ki so jo sprejela vrhovna sodišča v nekaterih državah članicah,(31) v skladu s katero je izključeno, da lahko položaj, na katerega se nanaša spor, postane mednaroden že samo zaradi volje strank, in sicer iz petih glavnih razlogov.

32.      Na prvem mestu, če se predpostavi, da mora biti za uporabo ene od določb Uredbe št. 1215/2012 izpolnjen pogoj glede mednarodnosti, ne bi bilo logično dopustiti, da je ta a priori izpolnjen že samo zaradi volje strank v povsem notranjem položaju. Povedano drugače, taka razlaga bi privedla do opustitve vsakršnega pogoja glede mednarodnosti, ki bi ga bilo treba izpolniti na podlagi objektivnih meril.(32)

33.      Na drugem mestu, v čezmejnem položaju, za katerega se po predpostavki uporabljajo posebna pravila glede pristojnosti, določena v Uredbi št. 1215/2012, je bil dogovor o pristojnosti iz njenega člena 25 zasnovan kot sredstvo, z uporabo katerega se lahko stranke z vzajemnim dogovorom odločijo odstopiti od teh obveznih pravil.(33) V notranjem položaju bi bil tako cilj ali učinek takega dogovora o pristojnosti odstop od nacionalnih pravil glede pristojnosti in izbire sodišča.(34) Čeprav se ta uredba umešča v okvir krepitve vzajemnega zaupanja in poenotenja kolizijskih pravil,(35) njena posledica ne more biti izbris kakršnega koli razlikovanja med notranjimi in mednarodnimi pravili o pristojnosti, urejenimi s pravom Unije.(36)

34.      Menim, da je treba zavrniti štiri trditve v nasprotnem smislu, ki se nanašajo na besedilno ali teleološko razlago člena 25 Uredbe št. 1215/2012. Prvič, zaradi pogojev, določenih za uporabo te uredbe,(37) iz dejstva, da je mogoče skleniti dogovor o pristojnosti, ne da bi bila navezna okoliščina z eno od držav članic ustvarjena s stalnim prebivališčem ene od strank,(38) še ni mogoče izpeljati, da je edini tuji element, ki ga zahteva zakonodajalec Unije, izbira sodišča ene od držav članic.

35.      Drugič, na avtonomijo volje strank, s katero se tradicionalno utemeljuje pravilo glede dogovora o pristojnosti v primeru izbire sodišča, se prav tako ni mogoče sklicevati tako široko, da bi bila strankam prepuščena možnost izpodbijanja področja uporabe navedene uredbe, ki je omejeno na mednarodne položaje, ki niso povsem notranji.

36.      Tretjič, s pojasnilom glede prava, ki se uporablja za materialno veljavnost dogovora o pristojnosti, uvedenega s členom 25 Uredbe št. 1215/2012, ki je sicer bistvenega pomena, kljub vsemu ni mogoče utemeljiti možnosti njegove uporabe,(39) saj bi sicer sprejeli razlago, ki bi temeljila na rezultatu njegove uporabe.

37.      Četrtič, čeprav je želel zakonodajalec Unije ob spremembi člena 23 Uredbe št. 44/2001 z Uredbo št. 1215/2012 nedvomno okrepiti uporabo dogovorov o izbiri pristojnega sodišča(40) in njihovo učinkovitost zaradi zagotovitve pravne varnosti strank,(41) s tem ciljem še ni mogoče utemeljiti tega, da se strankam dovoli odstopanje od nacionalnih pravil o pristojnosti brez kakršne koli omejitve ali navezne okoliščine.(42) Naj v zvezi s tem poudarim, da bi bilo v obravnavani zadevi položaj iz postopka v glavni stvari sicer mogoče primerjati s spori z bančnega področja,(43) vendar je predložitveno sodišče izrecno opozorilo na neobstoj vsakršnega drugega tujega elementa razen izbire sodišča druge države članice.(44)

38.      Na tretjem mestu, kar zadeva sodno prakso Sodišča, v skladu s katero lahko tuji element izhaja iz predmeta spora, če je zadevni položaj tak, da sproži vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu,(45) se glede posledic, ki jih je treba iz tega izpeljati, ne strinjam niti s Češko republiko niti s Komisijo. Ta sodna praksa namreč temelji na objektivnih merilih (na primer umestitev spornih dejstev v tretjo državo(46) ali tuje državljanstvo tožene stranke brez znanega stalnega prebivališča(47)), k čemur bi bilo mogoče dodati kraj izpolnitve obveznosti(48).

39.      Torej iz navedenega ni mogoče izpeljati, da se za postopek iz zadeve v glavni stvari uporablja ta sodna praksa samo zato, ker naj bi bil njen cilj opredeliti, katero sodišče je pristojno ob upoštevanju izbire sodišča druge države članice namesto tiste, v kateri imajo stranke stalno prebivališče. Menim, da mora predložitveno sodišče v zvezi z zahtevo, ki mu je predložena, preveriti, ali se uporablja člen 25 Uredbe št. 1215/2012. Povedano drugače, presoditi mora o mednarodnosti zadevnega položaja, ne pa preizkusiti zakonitosti zadevnega dogovora z vidika zlasti varstvenih pravil o pristojnosti, določenih z Uredbo št. 1215/2012, da se bo lahko izreklo o svoji mednarodni pristojnosti.(49)

40.      Na četrtem mestu, kar zadeva podobnost z drugimi pravnimi instrumenti, prvič, se strinjam z mnenjem nekaterih avtorjev, iz katerega izhaja, da se, kadar se razlaga člen 25 Uredbe št. 1215/2012, člen 3(3) Uredbe Rim I,(50) v katerem se obravnava izbira zakona, ki se uporablja v notranjem položaju, ne sme uporabiti kot referenca.(51)

41.      Po eni strani se namreč v zadnjenavedeni uredbi merilo, navedeno v njenem členu 1(1), nanaša na primer, „ko pride do kolizije med zakoni“,(52) ki ni nujno mednaroden, kot to izhaja iz cilja člena 3(3) navedene uredbe.(53) Po drugi strani se zaradi te določbe ne spremeni narava povsem notranjih položajev, v katerih je bilo izbrano tuje pravo, saj se zanje še naprej uporabljajo obvezne nacionalne določbe. S členom 25 Uredbe št. 1215/2012 pa ni zagotovljena pristojnost nobenega posebnega sodišča. Skratka, v notranjih položajih je treba razlikovati med Uredbo Rim I, ki obravnava kolizijo zakonov kot posledico volje strank, in Uredbo št. 1215/2012, ki zaradi pogojev, določenih za njeno uporabo, ne obravnava kolizije pristojnosti sodišč, ki nastane zaradi izbire strank.

42.      Drugič, podpiram stališče, da bi moralo Sodišče pri razlagi upoštevati izbire iz Haaške konvencije, sklenjene 30. junija 2005, o sporazumih o izbiri sodišča(54). Zaradi vzajemnega vpliva te konvencije na Uredbo št. 1215/2012, na katerega je bilo opozorjeno v uvodnih izjavah 4 in 5 Sklepa 2014/887, je treba dati prednost rešitvi, skladni s pravilom iz člena 1(2) navedene konvencije, ki določa, da „je zadeva mednarodna, razen če imajo stranke stalno prebivališče v isti državi pogodbenici in je razmerje med strankami ter vsemi drugimi elementi, pomembnimi v sporu, ne glede na kraj izbranega sodišča, povezano samo z zadevno državo“.(55)

43.      Na petem mestu, naj dodam, da bi moralo v teh okoliščinah – ker lahko mednarodnost izhaja iz različnih elementov(56) – sodišče, pri katerem je bil začet postopek, o teh elementih presoditi prožno glede na posamezen primer ali glede na širši koncept.(57)

44.      Ob upoštevanju vseh navedenih trditev Sodišču predlagam, naj predložitvenemu sodišču odgovori, da mora biti za uporabo člena 25 Uredbe št. 1215/2012 izpolnjen pogoj glede tujosti, ki ni izpolnjen že samo z izbiro sodišča ene od držav članic.

45.      Zaradi vplivov, ki jih ima taka razlaga v praksi, bi bilo treba po mojem mnenju to rešitev v obrazložitvi odločbe Sodišča dopolniti s pojasnilom glede trenutka, v katerem je treba presoditi o mednarodnosti položaja,(58) da se tako v celoti uresniči cilj predložitvenemu sodišču zagotoviti koristen odgovor.(59)

46.      Mednarodnost položaja se lahko namreč sčasoma spreminja. Na tem mestu govorim o predpostavki internacionalizacije položaja v fazi spora.(60) Ugotavljam, da se tudi v zvezi s tem – ker Uredba št. 1215/2012 ne vsebuje dodatnih pojasnil(61) – analize v pravni teoriji in odločitvah sodišč držav članic med seboj razlikujejo.(62)

47.      Ugotovil sem, da se velika večina avtorjev izreka za presojo sodišča ob upoštevanju trenutka sklenitve dogovora o pristojnosti(63), ne pa trenutka predložitve zadeve sodišču, ki so ga določile stranke(64). Trditve, izpeljane iz pogodbene narave določitve pristojnosti(65) in pravne varnosti(66), se mi zdijo prepričljive, kar pa ne velja za tisto v zvezi s predvidljivostjo(67). Ugotovil sem lahko še, da je razdeljena tudi sodna praksa držav članic.(68)

48.      Izključujem namreč merilo preizkusa mednarodnosti v fazi predložitve zadeve sodišču, za katero se mi ne zdi, da izpolnjuje zahteve glede pravne varnosti, in ki krepi tveganje izbiranja najugodnejšega sodišča (forum shopping), čeprav je bil položaj sprva povsem notranji.(69)

49.      Vendar menim, da je glede na postopkovni namen dogovora, ki zajema izbiro sodišča v okviru evropske uredbe, in cilje te izbire mogoča alternativna rešitev.(70) Tako bi bilo mogoče dopustiti, da se v notranjem položaju, ki bi se lahko internacionaliziral,(71) stranke ob sklenitvi sporazuma dogovorijo o določitvi pristojnosti sodišča ene od držav članic, pri čemer je ta dogovor dovolj natančen, da izraža njihovo namero,(72) v primeru dvoma o obstoju merila mednarodnosti pa kot edina pristojna določijo nacionalna sodišča. Menim, da je zgolj pod temi pogoji ohranjena pravna varnost.(73) Tako bi moralo sodišče, določeno kot pristojno, ko bi mu bila zadeva predložena, presoditi, ali so se predvidevanja strank uresničila.

V.      Predlog

50.      Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika), odgovori:

Člen 25 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

se v povsem notranjem položaju ne uporablja zgolj zato, ker so stranke s stalnim prebivališčem v isti državi članici za odločanje o sporih, ki so ali ki bodo mogoče nastali med njimi, določile sodišče ali sodišča druge države članice.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      UL 2012, L 351, str. 1.

3      Moj poudarek.

4      Za sklicevanje na določbe, ki so veljale pred tem členom, glej opombe 7, 11 in 12 teh sklepnih predlogov.

5      Predpostavljam, da Nejvyšší soud (vrhovno sodišče), ki je predložitveno sodišče, meni, da imata družbi Dúha reality in Inkreal s. r. o. (glej točko 9 teh sklepnih predlogov) „stalno prebivališče“ v smislu člena 63(1) Uredbe št. 1215/2012.

6      Predložitveno sodišče se sklicuje na sodbi z dne 1. marca 2005, Owusu (C‑281/02, EU:C:2005:120, točki 25 in 26), in z dne 7. maja 2020, Parking in Interplastics (C‑267/19 in C‑323/19, EU:C:2020:351, točke od 30 do 35).

7      Glej člen 17 Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), podpisane v Bruslju 27. septembra 1968, kakor je bila spremenjena z zaporednimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (UL 1998, C 27, str. 1, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), in člen 23 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

8      Glej sodbo z dne 24. novembra 2022, Tilman (C‑358/21, EU:C:2022:923, točka 34), ki se prav tako nanaša na skladnost razlage glede na enake določbe Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane 30. oktobra 2007, katere sklenitev je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2009/430/ES z dne 27. novembra 2008 (UL 2009, L 147, str. 1) (v nadaljevanju: Luganska konvencija II).

9      Glej zlasti sodbo z dne 18. novembra 2020, DelayFix (C‑519/19, EU:C:2020:933, točka 40).

10      Glej sodbo z dne 18. novembra 2020, DelayFix (C‑519/19, EU:C:2020:933, točka 47 in navedena sodna praksa).

11      Glej člen 17, prvi odstavek, prvi stavek, Bruseljske konvencije v različici, kot je bila spremenjena s členom 11 Konvencije z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska k tej konvenciji (UL 1978, L 304, str. 1) in s členom 7 Konvencije z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike k tej konvenciji (UL 1989, L 285, str. 1), ki določa: „Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena stalno prebivališče v državi pogodbenici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države pogodbenice, je pristojno le to sodišče oz. so pristojna le sodišča te države.“

12      Glej člen 23(1) te uredbe, ki določa: „Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. […]“

13      Glej sodbi z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide (C‑352/13, EU:C:2015:335, točka 68 in navedena sodna praksa), in z dne 8. marca 2018, Saey Home & Garden (C‑64/17, EU:C:2018:173, točka 30).

14      Glej sodbi z dne 17. januarja 1980, Zelger (56/79, EU:C:1980:15, točka 4), in z dne 16. marca 1999, Castelletti (C‑159/97, EU:C:1999:142, točka 50 in navedena sodna praksa). Vendar glej isto splošno pravilo, navedeno v uvodnih izjavah 8 in 13 Uredbe št. 44/2001 oziroma Uredbe št. 1215/2012. Za primerjavo glej člen 5 Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL 2012, L 201, str. 107). V istem smislu glej člen 7 Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema (UL 2016, L 183, str. 1).

15      Glej sodbi z dne 9. novembra 2000, Coreck (C‑387/98, EU:C:2000:606, točka 15), in z dne 7. julija 2016, Hőszig (C‑222/15, EU:C:2016:525, točka 43).

16      Glej uvodni izjavi 14 in 15 Uredbe št. 1215/2012 ter sodbi z dne 7. julija 2016, Hőszig (C‑222/15, EU:C:2016:525, točka 44), in z dne 18. novembra 2020, DelayFix (C‑519/19, EU:C:2020:933, točka 38).

17      Glej tudi, kot opozorilo, da mora spor spadati med civilne in gospodarske zadeve v smislu Uredbe št. 1215/2012, Nourissat, C., „L’avenir des clauses attributives de juridiction d’après le règlement ,Bruxelles I bis‘“, Mélanges en l’honneur du professeur Bernard Audit: les relations privées internationales, Librairie générale de droit et de jurisprudence, Issy-les-Moulineaux, 2014, str. od 567 do 579, zlasti str. 570.

18      Glej člen 3(1) Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL 2006, L 399, str. 1) in Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL 2007, L 199, str. 1). Glej v zvezi z Uredbo št. 1896/2006 sodbo z dne 7. maja 2020, Parking in Interplastics (C‑267/19 in C‑323/19, EU:C:2020:351, točka 33). Za primerjavo glej Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL 2008, L 177, str. 6) (v nadaljevanju: Uredba Rim I); Uredbo (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL 2007, L 199, str. 40) (v nadaljevanju: Uredba Rim II), in Uredbo (EU) št. 1259/2010 Sveta z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL 2010, L 343, str. 10) (v nadaljevanju: Uredba Rim III). V skladu s členom 1(1) teh uredb je merilo za uporabo „primer[…] kolizije zakonov [oziroma primeri[…], ko pride do kolizije zakonov, v Uredbi Rim I]“. V nemški različici teh členov se uporablja pojem „Verbindung zum Recht verschiedener Staaten“, to je pojem povezave s pravom več držav.

19      Glej sodbo z dne 7. maja 2020, Parking in Interplastics (C‑267/19 in C‑323/19, EU:C:2020:351, točka 35).

20      Glej sodbo z dne 1. marca 2005, Owusu (C‑281/02, EU:C:2005:120, točka 25).

21      Glej sodbo z dne 17. novembra 2011, Hypoteční banka (C‑327/10, EU:C:2011:745, točka 29).

22      Glej sodbi z dne 25. februarja 2021, Markt24 (C‑804/19, EU:C:2021:134, točka 32), in z dne 8. septembra 2022, IRnova (C‑399/21, EU:C:2022:648, točka 27).

23      V zvezi s cilji navedene uredbe glej člen 3(2) PEU in člen 67 PDEU.

24      V uvodni izjavi 26 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno, da bi bilo treba „sodbo sodišča posamezne države članice obravnavati, kot da je bila dana v zaprošeni državi članici“.

25      Glej točko 22 teh sklepnih predlogov.

26      Moj poudarek. Glej tudi uvodni izjavi 3 in 5 Uredbe št. 1215/2012.

27      Glej Audit, B., in d’Avout, L., Droit international privé, 9. izdaja, Librairie générale de droit et de jurisprudence, Pariz, 2022, točka 625 (str. 539 in 540) in točka 628 (str. 544). Glej tudi Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., Compétence et exécution des jugements en Europe, Règlements 44/2001 et 1215/2012, Conventions de Bruxelles (1968) et de Lugano (1998 et 2007), 6. izdaja, Librairie générale de droit et de jurisprudence, zbirka „Droit des affaires“, Pariz, 2018, točka 82 (str. 117) in točka 141 (str. 189). V zvezi s potrebo po pojasnitvi tega pogoja glej študijo, ki jo je za Komisijo pripravila družba Milieu SRL, naslovljeno „Study to support the preparation of a report on the application of Regulation (EU) no 1215/2012 on jurisdiction and the recognition and enforcement of judgments in civil and commercial matters (Brussels Ia Regulation)“, v nadaljevanju: študija za Komisijo, januar 2023, str. 14, str. od 54 do 59 ter str. 263 in 264. Glej tudi analizo, naslovljeno „Regulation Brussels Ia: a standard for free circulation of judgments and mutual trust in the European Union“, z dne 31. julija 2022, ki je podrobna analiza nacionalnih praks v vseh sedanjih državah članicah in Združenem kraljestvu v zvezi z uporabo člena 25 Uredbe št. 1215/2012, ki jo je na podlagi istih vprašanj kot v študiji za Komisijo (vprašanja od 41 do 49) opravil Internationaal Juridisch Instituut v okviru projekta JUDGTRUST, ki ga je financirala Komisija, str. od 34 do 38 in od 163 do 176.

28      Glej Mankowski, P., „Article 25 Brüssel Ia-VO“, v: Rauscher, T., in Leible, S., Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht: EuZPR/EuIPR: Kommentar. Band I, Brüssel Ia-Verordnung, 5. izdaja, Otto Schmidt, Köln, 2021, zlasti točki 32 in 35; Hausmann, R., „Gerichtsstands-und Schiedsvereinbarungen“, v: Reithmann, C., in Martiny, D., Internationales Vertragsrecht, 9. izdaja, Otto Schmidt, Köln, 2022, točka 7.19 in naslednje; Dörner, H., „Artikel 25 [Zulässigkeit und Form von Gerichtsstandsvereinbarungen]“, v: Saenger, I., Zivilprozessordnung: familienverfahren, gerichtsverfassung, europäisches verfahrensrecht: handkommentar, 9. izdaja, Nomos, Baden-Baden, 2021, zlasti točka 6. V prid nasprotnemu pristopu glej Staudinger, H., „Gerichtsstands-und Schiedsvereinbarungen“, Internationale Zuständigkeit für Vertragsklagen; Gerichtsstands- und Schiedsvereinbarungen, De Gruyter, Berlin, 2011, točka 241; Geimer, R., „Artikel 25 EuGVVO“, Zöller, R., Zivilprozessordnung, 33. izdaja, Otto Schmidt, Köln, 2020, točka 3.

29      Glej Brosch, M., in Kahl, L.-M., „Article 25“, v: Requejo Isidro, M., Brussels I bis: A Commentary on Regulation (EU) n o 1215/2012, Edward Elgar Publishing, Cheltenham, 2022, str. od 344 do 374, zlasti točka 25.03, ter v nasprotnem smislu, Magnus, U., „Article 25“, v: Magnus, U., in Mankowski, P., European Commentaries on Private International Law, Brussels Ibis Regulation, 2. izdaja, Otto Schmidt, Köln, 2023, str. od 579 do 642, zlasti točka 25 (str. 599).

30      Glej poročilo P. Schlosserja o Konvenciji z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska h Konvenciji o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ter k Protokolu o razlagi te konvencije s strani Sodišča (UL 1979, C 59, str. 71), točka 174; Gothot, P., in Holleaux, D., La Convention de Bruxelles du 27 septembre 1968: compétence judiciaire et effets des jugements dans la CEE, Jupiter, Pariz, 1985, točka 167 (str. 99); Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., op. cit., točka 141 (str. 189); po analogiji Sindres, D., „Compétence judiciaire, Reconnaissance et Exécution des décisions en matière civile et Commerciale. – Compétence. – Règles ordinaires de compétence. – Dispositions générales. – Article 4 du règlement (UE) no 1215/2012“, JurisClasseur Droit international, LexisNexis, Pariz, 2. november 2021, zvezek 584-125, točka 27; Audit, B., in d’Avout, L., op. cit., točka 675 (str. 587 in 588). Glej v nasprotnem smislu poročilo M. P. Jenarda o Bruseljski konvenciji (UL 1979, C 59, str. 1), str. 38; Droz, G., Compétence judiciaire et effets des jugements dans le Marché commun (Étude de la Convention de Bruxelles du 27 septembre 1968), Dalloz, Pariz, 1972, točka 207 (str. 129 in 130); Beraško, J.-P., in Beraudo, M.-J., „Convention de Bruxelles/Conventions de Lugano. Règlement (CE) no 44/2001/Règlement (UE) no 1215/2012. – Généralités et champs d’application“, JurisClasseur procédure civile, LexisNexis, Pariz, 24. marec 2023, zvezek 2100-15, točka 46.

31      Kolikor vem, zlasti iz naslednjih odločb izhaja, da se za opredelitev mednarodnega položaja upoštevajo različni dejavniki: v Nemčiji v okviru Konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, sklenjene v Luganu 16. septembra 1988 (UL 1988, L 319, str. 9), iz sodbe Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) z dne 23. julija 1998 (II ZR 286/97); v Franciji iz sodb Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), 1. civilni senat, z dne 4. oktobra 2005 (št. 02-12.959) in z dne 30. septembra 2020 (št. 19-15.626); v Italiji iz sodb Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), združeni senati, z dne 30. decembra 1998 (št. 12907), z dne 14. februarja 2011 (št. 3568, točka 5.2) in z dne 10. maja 2019 (št. 12585, točka 5) ter na Portugalskem iz sodb Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska) z dne 26. januarja 2016 (540/14.4TVLSB.S1) in z dne 4. februarja 2016 (536/14.6TVLSB.L1.S1). V nasprotnem smislu so bile izdane te odločbe: v Avstriji sklepa Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) z dne 5. junija 2007 (10 Ob 40/07s) in z dne 29. junija 2020 (2 Ob 104/19m, točka 2) ter na Nizozemskem sodba Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden (pritožbeno sodišče v Arnhem‑Leeuwardnu, Nizozemska) z dne 27. oktobra 2015 (200.157.017/01, točki 3.10 in 3.12) in odločba rechtbank Rotterdam (sodišče v Rotterdamu, Nizozemska) z dne 1. aprila 2016 (4080627 CV EXPL 15-3441, točka 3.4). Vendar glej drugačno odločbo rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) z dne 11. aprila 2019 (7342297 CV EXPL 18-25262, točke od 9 do 11). Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) ni izdalo nobene odločbe.

32      Glej v zvezi s tem Stark, L., L’internationalité en droit international privé, doktorska disertacija, zagovarjana 28. novembra 2020, str. 27 in 28.

33      Glej sodbi z dne 24. junija 1986, Anterist (22/85, EU:C:1986:255, točka 13), in z dne 8. marca 2018, Saey Home & Garden (C‑64/17, EU:C:2018:173, točka 24).

34      Glej v zvezi s tem Stark, L., op. cit., str. 261, in v tem smislu Sindres, D., op. cit., točka 27.

35      Glej uredbe Rim I, II in III.

36      Glej v zvezi s tem Mailhé, F., „Convention attributive de juridiction“, Espace judiciaire civil européen, Arrêts de la CJUE et commentaires, Bruylant, Bruselj, 2020, str. od 476 do 480, zlasti točko 571 (str. 478), v skladu s katero „,zamenljivost‘ sodišč držav članic še vedno velja le za pravna razmerja, ki zaradi prisotnosti tujih elementov ne spadajo že sama po sebi zgolj v pristojnost sodišč ene od držav članic“.

37      Glej točko 29 teh sklepnih predlogov.

38      Glej Magnus, U., op. cit., točka 25 (str. 599).

39      O interesu za široko razlago člena 25 Uredbe št. 1215/2012, da se tako zagotovi enotnost uporabe tega predpisa, na kar se sklicuje Komisija, glej Magnus, U., op. cit., točki 25 in 26 (str. 599 in 600). V zvezi z uporabo nacionalnega prava in mednarodnih konvencij, omejeno na sporazume o izbiri sodišča, ki se nanašajo na sodišča tretje države, glej Mailhé, F., op. cit., točka 571 (str. 477), pri čemer je bil ta komentar dan ob predpostavki, da je pogoj glede mednarodnosti dogovora o izbiri sodišča izpolnjen (glej točko 571, str. 478). Glej tudi Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., op. cit., točka 139 (str. 185 in 186). Za povzetek trditve v zvezi s tem interesom glej tudi študijo za Komisijo, str. 263 in 264.

40      Glej točko 27 teh sklepnih predlogov.

41      Glej točko 36 teh sklepnih predlogov.

42      Glej točko 33 teh sklepnih predlogov. V zvezi z nadzorom nad morebitnimi zlorabami prava glej tudi Mankowski, P., op. cit., točka 35, ter Stein, F., in Jonas, M., „Artikel 25“, Kommentar zur Zivilprozessordnung, zvezek 12, EuGVVO, 23. izdaja, 2022, Mohr Siebeck, Tübingen, točka 23.

43      V zvezi s posebnostjo dogovorov na področju bančništva glej Gaudemet-Tallon, H., „Conflit de juridiction. – Contrat de prêt. – Clause attributive de juridiction. – Validité. – Conditions“, Journal du droit international (Clunet), LexisNexis, Pariz, št. 3, str. od 734 do 743, zlasti str. 739 in 740. Glej tudi Kleiner, C., „L’élection du for en matière bancaire et financière: entre clauses asymétriques, clauses modèles et quasi-réglementaires“, Les clauses attributives de compétence internationale: de la prévisibilité au désordre,  zbornik simpozija z dne 21. novembra 2019 v Centre de recherche en droit international privé et du commerce international (CRDI), pod vodstvom Laazouzi, M., éditions Panthéon-Assas, Pariz, 2021, str. od 47 do 73, zlasti str. od 48 do 55.

44      Glej točko 13 teh sklepnih predlogov.

45      Glej sodbe z dne 1. marca 2005, Owusu (C‑281/02, EU:C:2005:120, točka 26); z dne 17. novembra 2011, Hypoteční banka (C‑327/10, EU:C:2011:745, točka 30), in z dne 8. septembra 2022, IRnova (C‑399/21, EU:C:2022:648, točka 28).

46      Glej sodbi z dne 1. marca 2005, Owusu (C‑281/02, EU:C:2005:120, točka 26), in z dne 8. septembra 2022, IRnova (C‑399/21, EU:C:2022:648, točki 26 in 31).

47      Glej sodbo z dne 17. novembra 2011, Hypoteční banka (C‑327/10, EU:C:2011:745, točka 34). Primerjaj sodbi z dne 7. maja 2020, Parking in Interplastics (C‑267/19 in C‑323/19, EU:C:2020:351, točka 33), in z dne 3. junija 2021, Generalno konsulstvo na Republika Bulgaria (C‑280/20, EU:C:2021:443, točke od 30 do 37), v katerih je bilo ugotovljeno, da ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica sodišča, pred katerim poteka postopek.

48      Glej Droz, G., „Synthesis of the Discussions of 11 and 12 March 1991“, Civil jurisdiction and judgements in Europe, Proceedings of the Colloquium on the Interpretation of the Brussels Convention by the Court of Justice Considered in the Context of the European Judicial Area, Luksemburg, 11. in 12. marec 1991, Butterworths, London, 1992, str. 253 do 271, zlasti str. 263. Glej tudi Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., op. cit., točka 142 (str. 190).

49      Glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2011, Hypoteční banka (C‑327/10, EU:C:2011:745, točka 31).

50      Za povzetek razprav v pravni teoriji v zvezi s tem členom glej Stark, L., op. cit., str. 137.

51      Glej Magnus, U., op. cit., točka 26 (str. 599) in točka 40 (str. 606), ter Calvo Caravaca, A.-L., in Carrascosa González, J., Tratado de derecho internacional privado, zvezek II, Tirant lo Blanch, Valencia, 2020, str. 2538. V nasprotnem smislu glej Francq, S., „La refonte du Règlement Bruxelles I: champ d’application et compétence“, Revue de droit commercial belge, 2013, str. od 307 do 333, zlasti str. 319 in opomba 70.

52      Glej v zvezi s tem analizo v Stark, L., op. cit., zlasti str. od 47 do 49.

53      Glej tudi člen 14(2) Uredbe Rim II.

54      Konvencija, vsebovana v Prilogi 1 k Sklepu Sveta 2009/397/ES z dne 26. februarja 2009 o podpisu s strani Evropske skupnosti Konvencije o sporazumih o izbiri sodišča (UL 2009, L 133, str. 1) in odobrena s Sklepom Sveta 2014/887/EU z dne 4. decembra 2014 o odobritvi Haaške konvencije z dne 30. junija 2005 o sporazumih o izbiri sodišča v imenu Evropske unije (UL 2014, L 353, str. 5), ki je začela veljati 1. oktobra 2015 v državah članicah, razen v Kraljevini Danski (1. september 2018) (v nadaljevanju: Haaška konvencija iz 2005), dostopna na naslovu: https://www.hcch.net/fr/instruments/conventions/full-text/?cid=98. Člen 1(1) Haaške konvencije iz 2005 določa, da se ta konvencija uporablja v mednarodnih zadevah za sporazume o izbiri izključno pristojnega sodišča, sklenjene v civilnih ali gospodarskih zadevah. V zvezi z razmerjem med Uredbo št. 1215/2012 in navedeno konvencijo glej Magnus, U., op. cit., točka 10 (str. od 590 do 592).

55      Glej v zvezi s tem usklajevanjem sodbo z dne 27. aprila 2023, A1 in A2 (Zavarovanje plovila za rekreacijo) (C‑352/21, EU:C:2023:344, točka 46).

56      Glej v zvezi s tem točko 38 teh sklepnih predlogov. Za predstavitev različnih možnih meril glej Stark, L., op. cit., str. 33 in 34. Glej za ponazoritev tuje elemente, o katerih je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišču postavilo vprašanje v zadevi, v kateri je bil izdan sklep predsednika Sodišča z dne 10. marca 2017, Sociedade Metropolitana de Desenvolvimento (C‑136/16, neobjavljen, EU:C:2017:237), in ki je bila izbrisana iz vpisnika Sodišča, ter analizo v Kleiner, C., op. cit., str. od 59 do 61. V zvezi s harmonizacijo razlag uredb št. 1896/2006 in št. 1215/2012 glej tudi sodbo z dne 7. maja 2020, Parking in Interplastics (C‑267/19 in C‑323/19, EU:C:2020:351, točki 34 in 35).

57      Glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2013, Maletic (C‑478/12, EU:C:2013:735, točke od 25 do 29). Glej tudi analizo te sodbe v Stark, L., op. cit., zlasti str. 32 in 33. Glej tudi Audit, B., in d’Avout, L., op. cit., str. od 586 do 596, zlasti točka 675 (str. 588) in opomba 258. Glej tudi povzetek meril, ki so jih izbrala nekatera sodišča in ki so bila predstavljena v študiji za Komisijo, str. 58 in 59.

58      Po mnenju avtorja Stark, L., op. cit., str. 385, je opredelitev trenutka presoje mednarodnosti „bistvena“. Glej v zvezi s tem pojasnila v členu 3(3) uredb št. 1896/2006 in št. 861/2007.

59      K temu želim dodati, da iz zadeve C‑136/16, navedene v opombi 56 teh sklepnih predlogov (izbrisana iz vpisnika Sodišča), izhaja, da se na tem področju lahko postavi še drugo vprašanje. Gre za to, ali je mogoče zavrniti uporabo dogovora o pristojnosti. Predložitveno sodišče je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe predpostavilo primer, ko izbira sodišč države članice, ki ni država članica državljanstva strank, povzroča hude nevšečnosti eni od njiju, ne da bi imela druga stranka kakršen koli interes, ki bi upravičeval navedeno izbiro.

60      Glej za ponazoritev sodbo z dne 30. septembra 2021, Commerzbank (C‑296/20, EU:C:2021:784, točki 39 in 59).

61      To velja tudi za Uredbo št. 650/2012 (člen 5) in Uredbo 2016/1103 (člen 7) ter Haaško konvencijo iz 2005 (člen 1). Glej v zvezi z neobstojem soglasja pri pogajanjih o tej konvenciji Ancel, M.-E., „L’internationalité à la lumière de la convention d’electio fori“, Le monde du droit: écrits rédigés en l’honneur de Jacques Foyer, Economica, Pariz, 2008, str. od 21 do 47, zlasti str. 36, in glede neobstoja pripomb v zvezi s tem vprašanjem Van Loon, H., „Quelques aspects de la mondialisation dans le domaine des conflits de juridictions“, Droit international privé: travaux du Comité français de droit international privé, 17. leto, od 2004 do 2006, Éditions A. Pedone, Pariz, 2008, str. od 227 do 253. Nasprotno pa glej v zvezi z Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL 2009, L 7, str. 1) člen 4(1), prvi in drugi pododstavek, ki določa, da morajo biti pogoji za določitev pristojnega sodišča izpolnjeni ob sklenitvi sporazuma o pristojnosti ali ob predložitvi zadeve sodišču.

62      Razprave so podobne tistim v zvezi s pogojem glede stalnega prebivališča iz členov izpred člena 25 Uredbe št. 1215/2012. Glej v zvezi s tem Droz, G., „Synthesis of the Discussions of 11 and 12 March 1991“, op. cit., zlasti str. 262, ter Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., op. cit., točka 136 (str. 181 in 182).

63      Glej Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., op. cit., točka 143 (str. 191), in Kleiner, C., op. cit., str. 61, ter Henriques, S., Os Pactos de Jurisdição, no Regulamento (CE) nº 44 de 2001, Coimbra Editora, Coimbra, 2006, str. 60 in 61, ter Ferreira Pinto, F. A., „Contractos de swap concluídos entre entidades com sede em território nacional – jurisdição e lei aplicável“, v: Lobo Moutinho, J., Henrique, S., Vaz de Sequeira, E., in Garcia Marques, P., Homenagem ao Professor Doutor Germano Marques da Silva, zvezek I, Universidade Católica Editora, Lizbona, str. od 799 do 824, zlasti str. 805.

64      Glej v prid temu merilu Hausmann, R., op. cit., točka 7.23(7), ter Calvo Caravaca, A.-L., in Carrascosa González, J., Tratado de Derecho internacional privado, zvezek I, op. cit., str. 122 in naslednje (po mnenju teh avtorjev je treba upoštevati izginotje „mednarodnega“ elementa po sklenitvi sporazuma).

65      Glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 1986, Anterist (22/85, EU:C:1986:255, točka 14).

66      Glej uvodno izjavo 3 Uredbe št. 1215/2012 in sodbo z dne 10. marca 1992, Powell Duffryn (C‑214/89, EU:C:1992:115, točka 20). Če je torej mednarodni položaj med sporom postal notranji, dogovor učinkuje.

67      Glej v tem smislu uvodno izjavo 15 Uredbe št. 1215/2012, v kateri je navedeno, da je zaradi „avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina“, kot je stalno prebivališče toženca, ter Treppoz, E., „L’imprévisibilité du juge élu“, Les clauses attributives de compétence internationale: de la prévisibilité au désordre, op. cit., str. od 91 do 105, zlasti točka 1 in opomba 1. Vendar glej sodbo z dne 24. oktobra 2018, Apple Sales International in drugi (C‑595/17, EU:C:2018:854, točka 34).

68      Moje mnenje temelji na naslednjih najnatančnejših odločbah, ki mi jih je uspelo najti: sodbi Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) z dne 4. oktobra 2005 (št. 02-12.959) in sklepu Sąd Apelacyjny w Katowicach (pritožbeno sodišče v Katovicah, Poljska) z dne 21. januarja 2016 (V ACz 52/16). Vendar so se ta sodišča izrekla v prid preučitvi v fazi vložitve tožbe: v Nemčiji sklep Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija) z dne 31. marca 1987 (6 W 788/87); v Avstriji sklep Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) z dne 5. junija 2007 (10 Ob 40/07s), na podlagi katerega je bilo sprejeto pravno pravilo Rechtssatz; v Italiji sodba Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče), združeni senati, z dne 4. marca 2019 (št. 6280), v skladu s pravilom perpetuatio jurisdictionis v nacionalnem pravu.

69      Za nasprotno mnenje glej Stark, L., op. cit., str. 394. Če bi bilo treba dati prednost postopkovnemu vidiku dogovora, bi bilo treba preučiti morebitno podobnost s sodbo z dne 13. novembra 1979, Sanicentral (25/79, EU:C:1979:255, točki 6 in 7, ki je se nanašala na razlago prehodnih določb Bruseljske konvencije), na kateri naj bi temeljile analize in odločbe, navedene v opombah 64 in 68 teh sklepnih predlogov, pa tudi s sodbo z dne 24. novembra 2022, Tilman (C‑358/21, EU:C:2022:923, točka 30, ki se je nanašala na časovno uporabo Luganske konvencije II v Združenem kraljestvu). Zaradi predmeta teh odločb bi bilo namreč mogoče njun obseg omejiti na razlago določb glede časovne uporabe prava Unije.

70      V zvezi s teoretičnimi preudarki glej Ancel, M.-E., op. cit., zlasti točko 18 in fine (str. 36), in Stark, L., op. cit., zlasti str. od 393 do 396.

71      Glej Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., op. cit., točka 143 (str. 191), ki se v opombi 67 sklicuje na Gothot, P., in Holleaux, D., op. cit., točka 168 (str. 100).

72      V zvezi z zahtevo po natančnosti glej sodbo z dne 16. marca 1999, Castelletti (C‑159/97, EU:C:1999:142, točka 48), in sodno prakso, navedeno v opombi 15 teh sklepnih predlogov. Kot ponazoritev glej tudi Kleiner, C., op. cit., str. 61, ki meni, da bi lahko prihodnji dogodek, kot je kraj izpolnitve obveznosti, ki ne bi bila izpolnjena, pomenil upoštevno merilo. Za kritiko te rešitve glej Stark, L., op. cit., str. 393.

73      Taka rešitev bi lahko ustrezala pridržkom, izraženim v Geimer, R., „EuGVVO Art. 25“, v: Geimer, R., in Schütze, R. A., Europäisches Zivilverfahrensrecht, 4. izdaja, C. H. Beck, München, 2020, zlasti točka 39.