Zadeva T-325/01

DaimlerChrysler AG

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Člen 81 ES – Omejevalni sporazumi – Pogodba o trgovskem zastopanju – Distribucija motornih vozil – Gospodarska enota – Ukrepi za preprečevanje vzporedne trgovine z motornimi vozili – Določitev cen – Uredba (ES) št. 1475/95 – Globa“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Pojem – Dvostransko in večstransko usklajeno ravnanje – Vključitev – Enostransko ravnanje – Izključitev

(člen 81(1) ES)

2.      Konkurenca – Pravila Skupnosti – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Ločeni pravni osebi, ki ju veže pogodba o trgovskem zastopanju – Pogoji obstoja gospodarske enote

(člen 81(1) ES)

3.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Izjema po skupinah – Uredba št. 1475/95 – Pojem „preprodaja“

(Uredba Komisije št. 1475/95, člen 10(12))

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Nujna vsebina – Spoštovanje pravic obrambe

(Uredba Sveta št. 17, člen 19(1); Uredba Komisije št. 99/63, člena 2 in 4)

5.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Pojem – Usklajevanje in sodelovanje, ki nista združljiva z obveznostjo vsakega podjetja, da samostojno določa način ravnanja na trgu

(člen 81(1) ES)

6.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazum med podjetji – Breme dokazovanja kršitve nosi Komisija – Predložitev dokaza o sodelovanju na sestankih, ki imajo protikonkurenčni cilj – Dokaz zavrnitve glede sklepov, sprejetih v breme podjetja

(člen 81(1) ES)

7.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sklepi podjetniških združenj – Neobvezen sklep združenja, ki velja za člane združenja – Vključitev

(člen 81(1) ES)

8.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vpliv na trgovino med državami članicami – Omejevalni sporazumi, ki vključujejo vse ozemlje države članice – Samodejna prizadetost

(člen 81(1) ES)

9.      Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitev s strani hčerinske družbe – Naložitev odgovornosti matične družbe – Pogoji – Neobstoj vpliva obstoja ločene pravne osebnosti hčerinske družbe – Vpliv na popolno lastništvo kapitala hčerinske družbe – Obveznost matične družbe, da ovrže domnevo dejanskega upravljanja s hčerinsko družbo

(člen 81(1) ES)

1.      Prepoved, določena v členu 81(1), ES zadeva samo dvostransko ali večstransko usklajeno ravnanje v obliki sporazumov med podjetji, sklepov podjetniških združenj ali usklajenega ravnanja. Zato pojem sporazuma v smislu te določbe, temelji na obstoju soglasja volj med najmanj dvema strankama. Iz tega izhaja, da se, če odločitev podjetja pomeni enostransko ravnanje tega podjetja, zanjo ne uporablja prepoved iz tega člena.

(Glej točki 83 in 84.)

2.      Za uporabo pravil o konkurenci formalna ločitev dveh družb, ki izhaja iz njune ločene pravne osebnosti, ni odločilna, saj je odločilno merilo obstoj ali neobstoj njune enotnosti ravnanja na trgu. Torej se lahko izkaže, da je treba ugotoviti, ali dve družbi z različnima pravnima osebnostma oblikujeta ali spadata v eno samo podjetje ali gospodarsko entiteto z enotnim ravnanjem na trgu.

Tak položaj ni omejen samo na primere, ko družbe vzdržujejo odnose matične s hčerinsko družbo, ampak se v nekaterih okoliščinah nanaša tudi na odnose med družbo in njenim trgovskim predstavnikom ali med naročnikom in prevzemnikom naročila. Kar zadeva uporabo člena 81 ES, je namreč pomembno, da se ugotovi, ali naročnik in njegov posrednik ali „trgovski predstavnik“ oblikujeta gospodarsko enoto, v kateri je slednji dopolnilni organ, vključen v podjetje prvega, saj se na podlagi tega določi, ali zadevno ravnanje spada v območje uporabe tega člena. Tako je mogoče posrednika, če opravlja dejavnost v korist svojega naročnika, šteti za dopolnilni organ, ki je vključen v podjetje slednjega in se mora zato ravnati v skladu z navodili naročnika, ter s tem podjetjem, podobno kot uslužbenec na področju trženja, oblikuje gospodarsko enoto.

Položaj je drugačen, če so zastopnikom s sporazumi, ki jih sklenejo z naročnikom, dodeljene ali prepuščene funkcije, ki so z gospodarskega vidika blizu funkcijam neodvisnega trgovca, saj je z njimi določeno, da ti zastopniki nosijo finančna tveganja, povezana s prodajo ali izvajanjem pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Tako lahko zastopniki izgubijo status neodvisnega gospodarskega subjekta samo, če ne nosijo nobenega tveganja, ki bi izhajalo iz pogodb, ki jih sklepajo za naročnika, in če delujejo kot dopolnilni člen, vključen v naročnikovo podjetje. Če torej zastopnik, čeprav ima ločeno pravno osebnost, ne določa samostojno svojega ravnanja na trgu, ampak izvaja navodila, ki mu jih daje naročnik, se prepovedi iz člena 81(1) ES za odnose med njim in naročnikom, s katerim oblikuje gospodarsko enoto, ne uporabljajo.

(Glej točke od 85 do 88.)

3.      Iz opredelitve izraza „preprodaja“ v členu 10(12) Uredbe št. 1475/95 o uporabi člena (81)(3) (ES) za nekatere skupine sporazumov o distribuciji in servisiranju motornih vozil izhaja, da je možnost dobavitelja, da distributerjem prepove dobavo blaga fizičnim ali pravnim osebam, izenačenim s „preprodajalci“, omejena na primer, ko ti odsvojijo nova motorna vozila. Namen take izenačitve preprodaje s pogodbo o lizingu, ki vključuje prenos lastništva in možnost nakupa pred iztekom pogodbe, je dobavitelju zagotoviti celovitost distribucijskega omrežja, saj lahko tako prepreči, da bi se pogodba o lizingu uporabila za poenostavitev pridobitve lastništva nad še novim vozilom zunaj ekskluzivnega distribucijskega omrežja.

(Glej točko 153.)

4.      Komisija mora svoje očitke zoper zainteresirana podjetja in združenja sporočiti in lahko v svojih odločbah upošteva samo očitke, za katere so zadevna podjetja in združenja imela priložnost, da ustrezno predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih navaja Komisija.

Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora vsebovati očitke, ki so dovolj jasni, četudi so kratki, da se lahko zainteresirane stranke ustrezno seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija. Samo pod tem pogojem lahko obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izpolni funkcijo, ki mu jo dajejo predpisi Skupnosti in ki je predložitev vseh potrebnih podatkov podjetjem, da lahko ta ustrezno pripravijo obrambo, preden Komisija sprejme dokončno odločbo. Ta zahteva se spoštuje, če odločba strank ne bremeni za kršitve, ki so drugačne od tistih iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in upošteva le dejstva, o katerih so se stranke lahko izrekle. Vendar ni nujno, da je končna odločba Komisije kopija predstavitve očitkov.

Če je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah jasno navedena vrsta kršitve konkurenčnega prava, ki se očita zadevnemu podjetju, in če so glede tega navedena bistvena dejstva, to podjetje lahko odgovori na to obtožbo in ščiti svoje pravice. Nadaljnja predstavitev očitkov v odločbi, ki jo je sprejela Komisija, s katero je gospodarski sporazum opredeljen kot „vertikalen“ ali „horizontalen“, ni stvarna sprememba očitkov, kot so bili predstavljeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

(Glej točke 188, 189 in 192.)

5.      Za obstoj sporazuma v smislu člena 81(1) ES zadošča, da so zadevna podjetja izrazila skupno voljo, da bodo na trgu ravnala na določen način.

Merila za usklajevanje in sodelovanje je treba – pri čemer nikakor ne zahtevajo izdelave dejanskega „načrta“– razumeti v smislu temeljnega izhodišča določb Pogodbe o konkurenci, po katerem se mora vsak gospodarski subjekt samostojno odločiti, kakšna bo njegova politika na skupnem trgu. Sicer ta zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se na razumen način prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju svojih konkurentov, vendar močno nasprotuje vsakršnemu neposrednemu ali posrednemu navezovanju stikov med subjekti, katerih namen ali učinek je vpliv na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu oziroma razkritje ravnanja, za katero se je sam odločil ali o njem razmišlja, takemu konkurentu.

(Glej točki 199 in 200.)

6.      Komisija mora pri sporu glede obstoja kršitve pravil o konkurenci dokazati kršitev, ki jo je ugotovila, in priskrbeti dokaze, ki pravno zadostno dokazujejo obstoj bistvenih elementov kršitve.

Če pa je bilo ugotovljeno, da je podjetje sodelovalo na sestankih z očitno protikonkurenčno vsebino, mora to podjetje predložiti indice, ki lahko dokažejo, da je bilo njegovo sodelovanje na omenjenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je konkurentom pokazalo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim pristopom od njihovih. Če takega dokaza o zavrnitvi ne predloži, samo dejstvo, da to podjetje ni delovalo v skladu s sklepi s teh sestankov, ne zadostuje za to, da podjetju ne bi bilo treba prevzeti polne odgovornosti za udeležbo pri omejevalnem sporazumu.

(Glej točki 201 in 202.)

7.      Akt je mogoče opredeliti kot sklep podjetniških združenj po členu 81(1) ES, ne da bi moral biti ta za zadevne člane nujno zavezujoč, vsaj če se člani, ki jih ta sklep zadeva, ravnajo v skladu z njim.

(Glej točko 210.)

8.      Omejevalni sporazum, ki vključuje vse ozemlje države članice, že po naravi krepi delitev trgov na nacionalni ravni in tako ovira gospodarsko prepletenost, za katero si prizadeva Pogodba.

(Glej točko 212.)

9.      Okoliščina, da ima odvisna družba od matične družbe ločeno pravno osebnost, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi, zlasti kadar odvisna družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma izvaja navodila matične družbe.

V zvezi s tem, čeprav stoodstotna udeležba matične družbe v kapitalu hčerinske družbe sama po sebi ne more zadostovati kot dokaz, da slednja dejansko izvaja pristojnost vodenja, od katere je odvisno to, da ravnanje ene družbe pripišemo drugi družbi, lahko Komisija svoj sklep v zvezi s tem utemelji na okoliščini, da matična družba ne izpodbija trditve, da je lahko odločilno vplivala na trgovsko politiko svoje hčerinske družbe, in da ne predloži nobenega dokaza v podporo svojim trditvam o samostojnosti hčerinske družbe. Če ima matična družba v lasti ves kapital svoje hčerinske družbe, lahko Komisija namreč upravičeno meni, da matična družba dejansko odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe, zlasti če je matična družba v upravnem postopku nastopala v vlogi edine sogovornice na strani družb, ki sestavljajo zadevno skupino.

V takih okoliščinah mora matična družba to domnevo ovreči z zadostnimi dokazi.

(Glej točke od 218 do 220.)