SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 25. septembra 2014(*)
„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Dokument Nemčije v okviru poskusnega postopka EU – Člen 4(4) in (5) – Člen 4(2), tretja alinea – Zavrnitev dostopa – Bistvena kršitev postopka – Obveznost konkretnega in posamičnega preizkusa – Delni dostop – Prevladujoč javni interes“
V zadevi T‑669/11,
Darius Nicolai Spirlea in Mihaela Spirlea, stanujoča v Capezzano Pianoreju (Italija), ki sta ju sprva zastopala V. Foerster in T. Pahl, nato V. Foerster in E. George, odvetniki,
tožeči stranki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata P. Costa de Oliveira in H. Kraemer, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 9. novembra 2011, s katerim je bil tožečima strankama zavrnjen dostop do stališč, ki jih je Zvezna republika Nemčija poslala Komisiji 7. julija 2011 v okviru poskusnega postopka EU 2070/11/SNCO,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, M. Kančeva (poročevalka), sodnica, in C. Wetter, sodnik,
sodna tajnica: K. Andová, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. marca 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
Dostop do dokumentov
1 Člen 15(3) PDEU določa:
„Vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic imajo pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ne glede na nosilec dokumenta ob upoštevanju načel in pogojev, ki naj se določijo v skladu s tem odstavkom.
Splošna načela in omejitve iz razlogov javnega ali zasebnega interesa, ki veljajo za to pravico dostopa do dokumentov, določita Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku z uredbami.
Vsaka institucija, organ, urad ali agencija zagotavlja preglednost svojega dela in v svojem poslovniku predpiše posebne določbe glede dostopa do njenih dokumentov v skladu z uredbami iz drugega pododstavka. […]“
2 Člen 42 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, naslovljen „Pravica dostopa do dokumentov“, določa:
„Vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic ima pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ne glede na nosilec dokumenta.“
3 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) opredeljuje načela, pogoje in omejitve pravice dostopa do dokumentov teh institucij, kot je določeno v členu [15 PDEU].
4 V uvodnih izjavah 4 in 11 Uredbe št. 1049/2001 je navedeno:
„(4) Namen te uredbe je čim bolj uresničiti pravico dostopa javnosti do dokumentov ter določiti splošna načela in omejitve takega dostopa v skladu s členom 255(2) Pogodbe ES.
[…]
(11) Načelno bi morali biti vsi dokumenti institucij dostopni javnosti. Vendar pa je treba nekatere javne in zasebne interese zaščititi z izjemami. Institucije bi morale imeti pravico varovati svoja notranja posvetovanja in razprave, kadar je to potrebno za varovanje svoje sposobnosti opravljanja nalog. Pri ocenjevanju izjem bi morale institucije upoštevati načela v zakonodaji Skupnosti s področja varstva osebnih podatkov, na vseh področjih delovanja Skupnosti.“
5 Člen 1 Uredbe št. 1049/2001 določa:
„Namen te uredbe je:
(a) na podlagi javnega ali zasebnega interesa določiti načela, pogoje in omejitve, ki urejajo pravico dostopa do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljnjem besedilu ‚institucije‘), določene v členu 255 Pogodbe ES, da bi zagotovili čim širši dostop do dokumentov,
(b) določiti pravila, ki zagotavljajo čim lažje uresničevanje te pravice, in
(c) spodbujati običajne upravne postopke za dostop do dokumentov.“
6 Člen 2 Uredbe št. 1049/2001 določa:
„1. Vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic imajo pravico do dostopa do dokumentov institucij ob upoštevanju načel, pogojev in omejitev, določenih s to uredbo.
[…]
3. Ta uredba se uporablja za vse dokumente institucij, to je za dokumente, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo in so v njihovi lasti, na vseh področjih delovanja Evropske unije.
[…]“
7 Člen 4(2) Uredbe št. 1049/2001 določa:
„Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:
[…]
– namena inšpekcij, preiskav in revizij,
razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“
8 Člen 4, od (4) do (6), Uredbe št. 1049/2001 določa:
„4. Glede dokumentov tretjih strank se institucija s tretjimi strankami posvetuje, da bi presodila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavkov 1 ali 2, razen če je že jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne.
5. Država članica lahko institucijo prosi, naj ne razkrije dokumenta, ki izvira iz te države članice, brez njenega predhodnega soglasja.
6. Če velja katera od izjem le za dele zahtevanega dokumenta, se drugi deli dokumenta objavijo.“
Poskusni postopek EU
9 Poskusni postopek EU je postopek sodelovanja med Evropsko komisijo in državami članicami, ki omogoča, da se preveri, ali se pravo Unije v njih spoštuje in pravilno uporablja. Njegov namen je učinkovito odpraviti morebitne kršitve prava Unije in se tako, če je mogoče, izogniti formalnemu začetku postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU.
10 Operativni vidiki poskusnega postopka EU so bili najprej opisani v Sporočilu Komisije z dne 5. septembra 2007, naslovljenem „Evropa rezultatov – uporaba prava Skupnosti“ (COM(2007) 502 final). Zlasti v točki 2.2. tega sporočila, naslovljeni „Izboljšanje delovnih metod“, je navedeno:
„[…] Kot velja sedaj, bi bila povpraševanja in pritožbe, ki vzbujajo dvome glede pravilne uporabe prava Skupnosti in so poslana Komisiji, še naprej evidentirana in potrjena […] Kadar vprašanje zahteva pojasnitev dejanskega ali pravnega položaja v državi članici, se naslovi na zadevno državo članico […] Država članica [bi] zadevnim državljanom ali podjetjem v kratkem roku zagotovila neposredna potrebna pojasnila, informacije in rešitve ter obvestila Komisijo. Kadar vprašanje omenja kršitev prava Skupnosti, se od držav članic pričakuje, da pomagajo [jo odpravijo] ali ponudijo pomoč [predlagajo rešitev] v okviru določenih rokov. Če predlagane rešitve ni, Komisija zadevo spremlja še naprej in v skladu z obstoječo prakso sprejme vse nadaljnje ukrepe, vključno s postopkom za ugotavljanje kršitev […] Izid zadev bi se zabeležil, da se omogoči poročanje o uspešnosti in kakršnem koli spremljanju, vključno z evidentiranjem in sprožitvijo postopka za ugotavljanje kršitev. To poročanje bi opredelilo obseg, naravo in resnost problema, ki ostaja nerešen, ter nakazalo, ali so potrebni dodatni posebni mehanizmi za reševanje problemov ali bolje prilagojene pobude sektorja. Vsi ti ukrepi naj bi prispevali k zmanjšanju števila postopkov za ugotavljanje kršitev in izboljšanju učinkovitosti pri njihovem upravljanju. Komisija predlaga poskusno izvajanje, ki bo v letu 2008 vključevalo nekatere države članice in bi se lahko po oceni prvega leta razširilo na vse države članice.“
Dejansko stanje
11 Tožeči stranki, D. N. Spirlea in M. Spirlea sta starša otroka, ki je umrl leta 2010, domnevno zaradi zdravljenja z avtolognimi matičnimi celicami, ki je bilo zanj uporabljeno v zasebni kliniki s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija) (v nadaljevanju: zasebna klinika).
12 Tožeči stranki sta z dopisom z dne 8. marca 2011 pri generalnem direktoratu (GD) Zdravje pri Evropski komisiji vložili pritožbo, v kateri sta v bistvu zatrjevali, da je lahko zasebna klinika izvajala dejavnosti zdravljenja zaradi nedejavnosti nemških organov, ki naj bi s tem kršili določbe Uredbe (ES) št. 1394/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o zdravilih za napredno zdravljenje ter o spremembi Direktive 2001/83/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004 (UL L 324, str. 121).
13 Komisija je zaradi te pritožbe začela poskusni postopek EU z opravilno številko 2070/11/SNCO in vzpostavila stik z nemškimi organi, da bi preverila, v katerem delu bi lahko dogodki, ki sta jih tožeči stranki v zvezi s prakso zasebne klinike opisali v pritožbi, kršili Uredbo št. 1394/2007.
14 Komisija je Zvezni republiki Nemčiji 10. maja 2011 in 10. oktobra 2011 poslala zahtevi za informacije, na kateri je ta odgovorila 7. julija 2011 in 4. novembra 2011.
15 Tožeči stranki sta 11. avgusta 2011 na podlagi Uredbe št. 1049/2001 zaprosili za dostop do informacij v zvezi z obravnavo pritožbe. Natančneje, prosili sta za dostop do stališč, ki jih je Zvezna republika Nemčija predložila 7. julija 2011 (v nadaljevanju: sporni dokument).
16 Komisija je 12. avgusta 2011 obvestila nemške organe o prošnji tožečih strank za dostop do spornega dokumenta.
17 Zvezna republika Nemčija je 19. avgusta 2011 obvestila Komisijo, da na podlagi izjem – na eni strani v zvezi z varstvom mednarodnih odnosov, določenim v členu 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, in na drugi strani z varstvom namena preiskave, določenim v členu 4(2), tretja alinea, te uredbe – nasprotuje odobritvi dostopa do spornega dokumenta.
18 Komisija je 22. septembra 2011 zavrnila prošnjo tožečih strank za dostop do spornega dokumenta.
19 Tožeči stranki sta 27. septembra 2011 pri Komisiji vložili potrdilno prošnjo na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1049/2001.
20 Komisija je 9. novembra 2011 potrdila svoj prejšnji sklep in na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 v povezavi s členom 4(2), tretja alinea, te uredbe zavrnila, da bi se tožečima strankama odobril dostop do spornega dokumenta (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
21 Komisija je najprej pojasnila, da so nemški organi, po posvetovanju z njimi, zlasti s sklicevanjem na izjemo v zvezi z zaščito namena preiskav, določeno v Uredbi št. 1049/2001, nasprotovali razkritju navedenega dokumenta. Dalje je poudarila, da mora na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 zavrniti dostop do spornega dokumenta, ker se je zdelo, da je ta razlog očitno utemeljen. Poleg tega je menila, da delni dostop do spornih dokumentov na podlagi člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001 v obravnavanem primeru ni bil mogoč. Nazadnje je ugotovila, da ni prevladujočega javnega interesa v smislu člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001, ki bi utemeljeval razkritje spornih dokumentov.
22 Komisija je 27. septembra 2012 tožeči stranki obvestila, da je poskusni postopek EU 2070/11/SNCO dokončno zaključen.
Postopek in predlogi strank
23 Tožeči stranki sta 27. decembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.
24 Zaradi delne zamenjave sodnikov Splošnega sodišča je bila sodnica poročevalka razporejena v osmi senat, zato je bila ta zadeva dodeljena temu senatu.
25 Splošno sodišče je s sklepom z dne 3. februarja 2014 na podlagi členov 65(b), 66(1) in 67(3), tretji pododstavek, Poslovnika Komisiji naložilo, naj predloži sporni dokument, pri čemer je določilo, da ta dokument v okviru tega postopka ne bo posredovan tožečima strankama. Komisija je to zahtevo izpolnila v določenem roku.
26 Splošno sodišče je 4. februarja 2014 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika, tožeči stranki in Komisijo pozvalo, naj predložijo stališča o posledicah sodbe Sodišča z dne 21. junija 2012 v zadevi IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji (C‑135/11 P) za rešitev tega spora. Stranke so to zahtevo izpolnile v določenem roku.
27 Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
28 Stranke so na obravnavi 6. marca 2014 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.
29 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
30 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravo
31 Tožeči stranki v bistvu navajata tri tožbene razloge, namreč bistveno kršitev postopka in kršitev obveznosti obrazložitve, kršitev člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001 in kršitev člena 4(6) navedene uredbe.
Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka in kršitev obveznosti obrazložitve
Trditve strank
32 Tožeči stranki Komisiji v bistvu očitata, da je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da zgolj to, da Zvezna republika Nemčija nasprotuje razkritju spornega dokumenta, zadostuje za zavrnitev njune prošnje za dostop na podlagi Uredbe št. 1049/2001. V zvezi s tem zatrjujeta, da je Komisija pri obravnavi njune prošnje za dostop storila več napak in da izpodbijanega sklepa ni zadostno obrazložila.
33 Tožeči stranki najprej zatrjujeta, da kadar gre za prošnjo za dostop do dokumentov države članice, kot je to v obravnavanem primeru, člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 Komisiji priznava polje proste presoje glede uporabe izjem, določenih v odstavkih 1 in 2 tega člena. Komisija naj tako ne bi bila zavezana, da se o dostopu takoj posvetuje z zadevno državo članico, če je očitno, da bi bilo treba zadevni dokument razkriti. Tožeči stranki v obravnavanem primeru poudarjata, da noben element izpodbijanega sklepa ne dopušča domnevati, da je Komisija v okviru njune prošnje za dostop uveljavljala tako polje proste presoje.
34 Tožeči stranki dalje zatrjujeta, da bi morala Komisija tudi po posvetovanju z Zvezno republiko Nemčijo na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 poglobljeno preveriti, ali so dejstva in razlogi, na katere se sklicuje država članica zoper razkritje spornega dokumenta, utemeljeni. Po njunem mnenju mora Komisija preveriti ne samo, ali je navedena država članica formalno obrazložila svoje nasprotovanje, temveč tudi, ali se ta obrazložitev nanaša na izjeme, določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, ter in concreto presoditi, ali se navedene izjeme in razlogi uporabijo za sporni dokument.
35 Tožeči stranki poleg tega Komisiji očitata, da je Zvezno republiko Nemčijo napeljala k temu, naj se sklicuje na izjeme, določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001. Menita namreč, da je Komisija, da bi preprečila dostop tožečih strank do spornega dokumenta, državi članici neposredno naročila, naj temu nasprotuje, in da ji je celo dala navodila, kako naj se sklicuje na izjeme iz Uredbe št. 1049/2001. Tako ravnanje pa naj bi bilo v nasprotju s ciljem navedene uredbe, namreč preglednostjo in objektivnostjo odločb institucij Evropske Unije.
36 Tožeči stranki tudi zatrjujeta, da je Komisija v postopku, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, kršila načelo enakosti orožij in pravice do izjave. Poudarjata namreč, da je bila Zvezna republika Nemčija obveščena o razlogih, ki sta jih navajali v utemeljitev prošnje za dostop, čeprav nista bili obveščeni o razlogih države članice za nasprotovanje razkritju spornega dokumenta. V teh okoliščinah naj ne bi mogli podati izjave o utemeljenosti nasprotovanja te države članice ob upoštevanju izjem, določenih v členu 4 Uredbe št. 1049/2001. Nazadnje menita, da bi morali imeti kot stranki postopka v smislu navedene uredbe dostop do odgovora Zvezne republike Nemčije.
37 Tožeči stranki nazadnje zatrjujeta, da je Komisija napačno razširila področje uporabe člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 na „nemške organe“, čeprav je v okviru navedenega člena edini veljaven sogovornik Komisije „Zvezna republika Nemčija“.
38 Komisija trditve tožečih strank izpodbija.
Presoja Splošnega sodišča
39 Tožeči stranki v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu navajata dva očitka, namreč bistveno kršitev postopka, kot je določen zlasti v členu 4(4) in (5) Uredbe št. 1049/2001, in kršitev obveznosti obrazložitve.
– Uvodne ugotovitve
40 Najprej je treba opozoriti, da je namen Uredbe št. 1049/2001, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 4 in členu 1, javnosti priznati pravico do čim širšega dostopa do dokumentov institucij (sodba Sodišča z dne 1. julija 2008 v zadevi Švedska in Turčija proti Svetu, C‑39/05 P in C‑52/05 P, ZOdl., str. I‑4723, točka 33, in sodba Splošnega sodišča z dne 3. oktobra 2012 v zadevi Jurašinović proti Svetu, T‑63/10, točka 28). Na podlagi člena 2(3) te uredbe se ta pravica ne nanaša zgolj na dokumente institucij, ki jih te pripravijo, ampak tudi na dokumente, ki jih institucije prejmejo od tretjih strank, med katere, kot je izrecno navedeno v členu 3(b) te uredbe, spadajo tudi države članice.
41 Vendar za to pravico kljub temu veljajo nekatere omejitve na podlagi javnega ali zasebnega interesa (sodba Sodišča z dne 1. februarja 2007 v zadevi Sison proti Svetu, C‑266/05 P, ZOdl., str. I‑1233, točka 62, in zgoraj navedena sodba Jurašinović proti Svetu, točka 29). Natančneje, člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 določa, da lahko država članica institucijo prosi, naj ne razkrije dokumenta, ki izvira iz te države članice, brez njenega predhodnega soglasja (zgoraj navedena sodba IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 50).
42 V obravnavani zadevi je Zvezna republika Nemčija uveljavljala pravico, ki ji je priznana s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001, in Komisijo prosila, naj ne razkrije stališč, ki ji jih je poslala 7. julija 2011 v okviru poskusnega postopka EU 2070/11/SNCO. Ta država članica je svoje nasprotovanje oprla zlasti na izjemo v zvezi s preiskavami, določeno v členu 4(2), tretja alinea, navedene uredbe. Komisija je zato v spornem sklepu zavrnitev dostopa do spornega dokumenta utemeljila z nasprotovanjem nemških organov na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001.
43 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v sodbi z dne 18. decembra 2007 v zadevi Švedska proti Komisiji (C‑64/05 P, ZOdl., str. I‑11389) in zgoraj navedeni sodbi IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji že imelo priložnost pojasniti obseg nasprotovanja države članice v skladu z navedeno določbo.
44 Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 postopkovna določba, saj določa le zahtevo za predhodno soglasje zadevne države članice, če je ta predložila posebno prošnjo v tem smislu, in da je namenjena postopku odločanja Unije (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točki 78 in 81, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 53).
45 Drugače od člena 4(4) Uredbe št. 1049/2001, ki tretjim strankam, če dokumenti izvirajo iz njih, podeljuje zgolj pravico, da se zadevna institucija z njimi posvetuje glede uporabe ene od izjem iz odstavkov 1 in 2 istega člena 4, odstavek 5 tega člena navedene uredbe postavlja predhodno soglasje države članice kot nujni pogoj za razkritje dokumenta, ki izvira iz njih, če država članica to prosi (zgoraj navedena sodba IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 54).
46 Sodišče je tako presodilo, da institucija, če država članica uporabi možnost na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, da zaprosi, naj se poseben dokument, ki izvira iz te države, ne razkrije brez njenega vnaprejšnjega soglasja, za morebitno razkritje tega dokumenta potrebuje vnaprejšnje soglasje navedene države članice (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točka 50, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 55).
47 Iz tega sledi, a contrario, da institucija zadevnega dokumenta brez soglasja zadevne države članice ne sme razkriti (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točka 44, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 56).
48 Vendar pa člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 zadevni državi članici ne podeljuje pravice splošnega in nepogojnega veta, ki bi ji omogočal, da bi diskrecijsko in brez obrazložitve svoje odločitve nasprotovala razkritju vsakega dokumenta, ki ga ima institucija, samo zato, ker dokument izvira iz te države članice (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točka 58, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 57).
49 Izvrševanje pravice, ki jo člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 podeljuje zadevni državi članici, je namreč omejeno z vsebinskimi izjemami, naštetimi v odstavkih od 1 do 3 tega člena, pri čemer je tej državi članici glede tega priznana zgolj pravica do sodelovanja pri odločanju institucije. Tako je predhodno soglasje zadevne države članice, na katero se nanaša ta člen, podobno neke vrste pritrdilnemu mnenju glede neobstoja razlogov za izjeme iz odstavkov od 1 do 3 istega člena, ne pa pravici do diskrecijskega veta. Postopek odločanja, ki je bil tako uveden z navedenim členom, torej zahteva, da zadevni institucija in država članica upoštevata vsebinske izjeme, določene v odstavkih od 1 do 3 (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točki 76 in 83, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 58).
50 Člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 zato zadevni državi članici omogoča, da nasprotuje razkritju dokumentov, ki jih je izdala, zgolj na podlagi vsebinske izjeme, določene v odstavkih od 1 do 3 tega člena, in če glede tega ustrezno obrazloži svoje stališče (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točka 99, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 59).
51 Glede obsega člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 v zvezi z institucijo, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, v obravnavanem primeru je treba opozoriti, da je Sodišče že presodilo, da glede vlagatelja prošnje posredovanje zadevne države članice ne vpliva na to, da je odločba, ki ji jo pošlje institucija kot odgovor na njegovo prošnjo za dostop do dokumenta, ki ga ima ta institucija, akt Unije (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točka 94, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 60).
52 Institucija, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, je kot avtorica odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov torej odgovorna za zakonitost te odločbe. Sodišče je tako presodilo, da ta institucija ne bi mogla upoštevati nasprotovanja države članice, da se dokument, ki izvira iz te države, razkrije, če je to nasprotovanje brez vsakršne obrazložitve ali če se razlogi za zavrnitev dostopa do dokumentov, na katere se ta država članica opira, ne nanašajo na izjeme, ki jih določa člen 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001 (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točka 88, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 61).
53 Iz tega izhaja, da mora zadevna institucija, preden zavrne dostop do dokumenta, ki izvira iz države članice, preveriti, ali nasprotovanje države članice temelji na vsebinskih izjemah, ki jih določa člen 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001, in ali je ta glede tega ustrezno obrazložila svoje stališče. Navedena institucija mora zato v postopku odločanja o zavrnitvi dostopa preveriti, ali obstaja taka obrazložitev, in to navesti v odločbi, ki jo sprejme ob koncu postopka (zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji, točka 99, in IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 62).
54 V skladu s sodno prakso pa, nasprotno, instituciji, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, ni treba opraviti izčrpne presoje odločbe zadevne države članice o nasprotovanju tako, da opravi nadzor, ki presega preveritev, ali obstaja obrazložitev, v kateri bi se sklicevalo na izjeme iz člena 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001 (zgoraj navedena sodba IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 63).
55 Posledica zahteve, da se opravi tako izčrpna presoja, bi namreč lahko bila, da bi lahko institucija, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, po opravljeni presoji osebi, ki je zaprosila za dostop, neupravičeno posredovala zadevni dokument, ne glede na nasprotovanje države članice, iz katere izvira ta dokument, ki je pravilno obrazloženo v smislu točk 52 in 53 zgoraj (zgoraj navedena sodba IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 64).
56 Očitka, ki sta ju navedli tožeči stranki v okviru prvega tožbenega razloga, je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.
– Domnevna bistvena kršitev postopka
57 Tožeči stranki v zvezi z očitkom bistvene kršitve postopka zatrjujeta, prvič, da je treba člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 razlagati tako, da mora Komisija pred posvetovanjem z zadevno državo članico v smislu odstavka 5 tega člena v okviru svojega polja proste presoje preveriti, ali je treba dokument, do katerega dostop se prosi, razkriti ob upoštevanju izjem, določenih v navedeni uredbi.
58 V zvezi s tem je treba poudariti, da se želi z navedeno trditvijo izpodbijati trditev Komisije, navedeno v izpodbijanem sklepu in v vlogah pred Splošnim sodiščem, da Komisija, če se prošnja za dostop nanaša na dokument, ki izvira iz države članice, navedeno državo zaprosi za soglasje k razkritju.
59 Tožeči stranki pa pravilno grajata tako trditev Komisije, saj člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 določa, da se glede dokumentov tretjih strank, vključno držav članic (glej zgoraj točko 40), institucija, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, s tretjimi strankami posvetuje, da bi presodila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavkov 1 ali 2 tega člena, razen če je že jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne.
60 Poleg tega je treba poudariti, da je Sodišče v svoji sodni praksi določilo, da v skladu s členom 4(4) Uredbe št. 1049/2001 zadevna institucija, če meni, da je jasno, da je treba na podlagi izjem iz odstavka 1 ali 2 tega člena zavrniti dostop do dokumenta, ki izvira iz države članice, prosilcu zavrne dostop, celo ne da bi se bila dolžna posvetovati z državo članico, iz katere dokument izvira, in ne glede na to, ali je ta država članica predhodno vložila prošnjo na podlagi člena 4(5) navedene uredbe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Švedska proti Komisiji, točka 68).
61 Kot zatrjujeta tožeči stranki, če se tako dokument, ki izvira iz države članice in za dostop do katerega je bilo zaprošeno, nikakor ne nanaša na izjeme iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, Komisija ne more biti zavezana k temu, da se posvetuje s to državo članico, in bi morala sporni dokument razkriti neposredno, brez soglasja. V zvezi s tem je treba poudariti, da države članice v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 48, nimajo pravice splošnega in nepogojnega veta, ki bi jim omogočal, da bi nasprotovale razkritju vsakega dokumenta, ki ga ima institucija, samo zato, ker dokument izvira iz teh držav članic.
62 Vendar v obravnavanem primeru Komisiji ni mogoče pripisati nobene kršitve člena 4(4) Uredbe št. 1049/2001, saj kot je ta navedla v izpodbijanem sklepu, sporni dokument izhaja iz poskusnega postopka EU, Zvezna republika Nemčija pa se je lahko zato sklicevala na izjemo iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.
63 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da tožeči stranki ne izpodbijata tega, da sporni dokument izhaja iz preiskave v smislu izjeme, določene v členu 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.
64 V vsakem primeru iz Sporočila z dne 5. septembra 2007 (glej zgoraj točko 10) izhaja, da je cilj poskusnih postopkov EU, da se preveri, ali se pravo Unije v državah članicah spoštuje in pravilno uporablja. Komisija zato navadno pošlje zahteve za posredovanje podatkov in informacij tako zadevnim državam članicam kot tudi zadevnim državljanom in podjetjem. Natančneje, Komisija je v posebnem okviru poskusnega postopka EU 2070/11/SNCO preizkusila, ali bi lahko elementi, ki sta jih navedli tožeči stranki v pritožbi, dejansko pomenili kršitev Uredbe št. 1394/2007 s strani Zvezne republike Nemčije. V zvezi s tem je najprej tej državi članici poslala zahtevi za pojasnila. Nato je preučila prejete odgovore. Nazadnje je predstavila svoje ugotovitve, čeprav podredno, v okviru poročila, poslanega tožečim strankam.
65 Iz tega izhaja, da je Komisija, nasprotno od trditev tožečih strank, izpolnila obveznosti, ki so ji naložene s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001, ko se je z Zvezno republiko Nemčijo posvetovala o tem, ali se po njenem mnenju izjeme iz odstavkov 1 in 2 člena 4 Uredbe št. 1049/2001 uporabijo za njuno prošnjo za dostop. Poleg tega je treba šteti, da je bil sklep Komisije v zvezi s prošnjo za dostop odvisen od odločitve nemških organov, ki so jo ti sprejeli v okviru postopka sprejemanja spornega sklepa (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji, točka 56).
66 Drugič, tožeči stranki Komisiji očitata, da je Zvezni republiki Nemčiji naročila, naj nasprotuje razkritju spornega dokumenta. Ugotoviti pa je treba, da ta trditev z ničemer ni utemeljena. Kot je namreč razvidno iz dopisa Komisije z dne 12. avgusta 2011 (glej zgoraj točko 16), je ta Zvezno republiko Nemčijo obvestila o prošnji tožečih strank za dostop do spornega dokumenta in da se je v tem okviru omejila na navedbo svojega mnenja glede razkritja spornega dokumenta. Nasprotno od tega, kar zatrjujeta tožeči stranki, to ne more pomeniti vabila k nasprotovanju njuni prošnji za dostop, temveč prej izpolnitev obveznosti, ki je Komisiji naložena s členom 4(4) Uredbe št. 1049/2001, da se posvetuje z državo članico, na katero se navedena prošnja nanaša.
67 Tretjič, tožeči stranki zatrjujeta, da je Komisija napačno vzpostavila stik z „nemškimi organi“, in ne z „Zvezno republiko Nemčijo“. V zvezi s tem zadostuje poudariti, da ta trditev izhaja iz napačnega razumevanja besedila izpodbijanega sklepa. Komisija je namreč v okviru svoje obrazložitve uporabila besedno zvezo „nemški organi“ kot besedno zvezo, ki je enakovredna besedni zvezi „Zvezna republika Nemčija“. Ker se besedni zvezi v obravnavanem primeru nanašata na zadevno državo članico, iz katere izvira dokument, ki je predmet prošnje za dostop, v smislu člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, Komisiji ni mogoče očitati nobene kršitve navedenega člena. Treba je opozoriti, da se ta člen nanaša na vse dokumente, ki izvirajo iz države članice in ki jih te posredujejo instituciji, ne glede na to, kdo je znotraj navedenih držav avtor v skladu z nacionalno delitvijo pristojnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Švedska proti Komisiji, točka 61).
68 Četrtič, tožeči stranki Komisiji v bistvu očitata, da je kršila načelo enakosti orožij in da ni dovolila seznanitve z mnenjem Zvezne republike Nemčije po posvetovanju, izvedenem v skladu s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001.
69 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da kot zatrjuje Komisija, njena naloga v okviru uporabe člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 ni, da ob upoštevanju načela enakosti orožij odloča o sporu med prosilcem za dostop do dokumenta in državo članico, ki je avtorica navedenega dokumenta. V obravnavanem primeru je morala Komisija kot institucija, ki je pristojna za odločanje o dostopu do spornega dokumenta, zgolj preučili, ali je Zvezna republika Nemčija ob upoštevanju izjem iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001 navedla razloge, s katerimi je mogoče od vsega začetka utemeljiti zavrnitev prošnje za dostop.
70 Dalje, nasprotno od trditev tožeče stranke je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni le navedla stališča, ki ga zagovarja Zvezna republika Nemčija v zvezi z njuno prošnjo za dostop, temveč je dobesedno navedla tudi odlomke mnenja, ki ji ga je ta posredovala po posvetovanju (odsek 3 izpodbijanega sklepa). Natančneje, gre za odlomke, v katerih Zvezna republika Nemčija v bistvu pojasnjuje, da mora po njenem mnenju v okviru poskusnega postopka EU obstajati vzajemno zaupanje s Komisijo, ki omogoča vzpostavitev postopka pogajanj in kompromisa z namenom hitre in celovite rešitve spora. Iz navedenih odlomkov je prav tako razvidno, da bi po mnenju Zvezne republike Nemčije razkritje spornega dokumenta le škodilo lojalnemu sodelovanju med njo in Komisijo, ki ga je treba v okviru začete preiskave ohraniti.
71 Zato je treba šteti, da je Komisija tožečima strankama omogočila, da se seznanita z razlogi, ki jih je Zvezna republika Nemčija navedla za nasprotovanje razkritju spornega dokumenta.
72 Poleg tega je treba zavrniti trditev tožečih strank, da je Komisija v bistvu kršila njuno pravico do izjave, ker jima ni omogočila uveljavljanja stališč o odgovoru Zvezne republike Nemčije.
73 V zvezi s tem je treba poudariti, da je v okviru Uredbe št. 1049/2001 določeno, da lahko prosilci za dostop po prvi odločbi institucije, ki ji je bila predložena prošnja za dostop do dokumenta, o zavrnitvi, na podlagi člena 7(2) navedene uredbe vložijo prošnjo za sprejetje potrdilne odločbe. Pri tem ohranijo možnost, da lahko podajo, če je treba, svoje mnenje glede stališča, ki ga zagovarja navedena institucija. Natančneje, če je država članica v skladu s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001 nasprotovala razkritju, za katero se prosi, pri čemer se je sklicevala na izjeme, določene v odstavkih 1 in 2 tega člena, imajo prosilci s prošnjo za sprejetje potrdilne odločbe možnost, da podajo izjavo o obrazložitvi, ki jo je podala navedena država članica.
74 V obravnavanem primeru pa sta tožeči stranki po sklepu Komisije 22. septembra 2011 o zavrnitvi njune prošnje za dostop do spornega dokumenta (glej zgoraj točko 18) pri Komisiji vložili potrdilno prošnjo na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1049/2001 (glej zgoraj točko 19). Zato je treba šteti, nasprotno od njunih trditev, da sta imeli možnost izpodbijati tako ravnanje Komisije v zvezi s posvetovanjem z Zvezno republiko Nemčijo na podlagi člena 4(5) navedene uredbe kot tudi stališče, ki ni naklonjeno njuni prošnji. Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija v okviru svoje obrazložitve konkretno odgovorila na trditve in ugotovitve, ki sta jih tožeči stranki predložili v potrdilni prošnji (odsek 4 izpodbijanega sklepa).
75 Petič, čeprav tožeči stranki Komisiji očitata, da ni pravilno identificirala dokumenta, ki je predmet njune prošnje za dostop, je treba ugotoviti, nasprotno, da se je Komisija na navedeni dokument sklicevala pravilno v okviru zahteve, poslane Zvezni republiki Nemčiji, in v izpodbijanem sklepu kot na odgovor države članice, poslan Komisiji 7. julija 2011 zaradi zahteve v okviru poskusnega postopka EU 2070/11/SNCO. Trditev tožečih strank je treba zato zavrniti.
76 Tožeči stranki zato ob upoštevanju tega, da je Komisija spoštovala obveznosti zlasti iz člena 4(5) in (6) Uredbe št. 1049/2001, kakor jih razlaga Sodišče v sodni praksi, ne moreta zatrjevati, da je pri obravnavi njune prošnje za dostop storila bistveno kršitev postopka.
77 Prvi očitek je torej treba zavrniti.
– Domnevna kršitev obveznosti obrazložitve
78 Tožeči stranki glede očitka v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve navajata več trditev, s katerimi se Komisiji očita, da se je omejila na površen preizkus obrazložitve Zvezne republike Nemčije, ki jo je navedla v utemeljitev svoje zavrnitve dostopa. Menita, da bi morala Komisija navedeno obrazložitev v skladu z ustaljeno sodno prakso konkretno in posamično preizkusiti in da bi morala v primeru zavrnitve pojasniti razloge, iz katerih bi lahko dostop do spornega dokumenta kršil določbo, na katero se je sklicevala Zvezna republika Nemčija, to je člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.
79 Najprej je treba poudariti, da tožeči stranki s tem očitkom postavljata vprašanji značilnosti in intenzivnost preizkusa, ki ga je treba opraviti, ter obrazložitve, ki jo mora podati Komisija, če se odloči sklicevati na izjeme, določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001.
80 Tožeči stranki v zvezi s tem pravilno zatrjujeta, da je Sodišče v bistvu ugotovilo, da za utemeljitev zavrnitve dostopa do dokumenta, katerega razkritje se zahteva, ne zadošča, da ta dokument spada na področje, navedeno v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Zadevna institucija mora predložiti tudi pojasnila o tem, kako bi dostop do navedenega dokumenta lahko konkretno in dejansko škodoval interesu, ki je varovan z eno od izjem, določenih v tem členu (sodbe Sodišča z dne 29. junija 2010 v zadevi Komisija proti Technische Glaswerke Ilmenau, C‑139/07 P, ZOdl., str. I‑5885, točka 53; z dne 21. septembra 2010 v združenih zadevah Švedska in drugi proti API in Komisiji, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, ZOdl., str. I‑8533, točka 72, in z dne 14. novembra 2013 v združenih zadevah LPN proti Komisiji, C‑514/11 P in C‑605/11 P, točka 44).
81 Ugotoviti pa je treba, da obveznost konkretnega in posamičnega preizkusa, ki izhaja iz načela preglednosti, kakor je opredeljeno v zgoraj navedeni sodni praksi, ne velja, če se prošnja za dostop nanaša na dokument, ki izvira iz države članice, na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001.
82 Kot je namreč razvidno zgoraj iz točk 53 in 55, je Sodišče presodilo, da mora Komisija v okviru postopka sprejemanja sklepa o zavrnitvi dostopa preveriti le, na eni strani, da nasprotovanje zadevne države članice temelji na vsebinskih izjemah, ki jih določa člen 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001, in na drugi strani, da je ta glede tega ustrezno obrazložila svoje stališče.
83 Sodišče je poleg tega v odgovor na trditve, ki so podobne trditvam tožečih strank v tem primeru, pojasnilo, da instituciji, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, ni treba opraviti izčrpne presoje odločbe zadevne države članice o nasprotovanju tako, da opravi nadzor, ki presega preveritev, ali obstaja obrazložitev, v kateri bi se sklicevalo na izjeme iz člena 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001.
84 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Komisija preverila, da se Zvezna republika Nemčija glede nasprotovanja sklicuje na vsebinske izjeme, določene v členu 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001, in da je navedeno nasprotovanje v zvezi s tem ustrezno obrazloženo. Poleg tega je, najprej, poudarila, da so se nemški organi glede nasprotovanja razkritju spornega dokumenta sklicevali na izjemo, določeno v členu 4(2), tretja alinea, te uredbe, v zvezi z varstvom namena preiskav. V zvezi s tem je celo dobesedno navedla besedilo odgovora Zvezne republike Nemčije. Dalje, poudarila je, da se zdijo pojasnila Zvezne republike Nemčije na prvi pogled utemeljena, kot je po njenem mnenju zahtevalo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Švedska proti Komisiji. Nazadnje, odgovorila je na trditve tožečih strank, ki sta jih ti navedli v prošnji za sprejetje potrdilne odločbe z dne 27. septembra 2011 (glej zgoraj točko 19) proti posvetovanju z nemškimi organi.
85 Iz tega izhaja, da je Komisija, s tem ko je spoštovala raven intenzivnosti, ki jo Sodišče zahteva v sodni praksi v okviru člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, izpolnila obveznost skrbnega preizkusa, in da je spoštovala obveznost obrazložitve.
86 Drugi očitek je treba zato zavrniti.
87 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba prvi tožbeni razlog zavrniti v celoti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001
Trditve strank
88 Tožeči stranki primarno zatrjujeta, da Komisija svojega sklepa ni zadostno obrazložila glede neobstoja prevladujočega interesa v smislu člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001. Podredno menita, da Komisija v obravnavanem primeru ni pravilno uravnotežila nasprotujočih si interesov, in zato izpodbijata ugotovitev, da ni interesa, ki bi prevladal nad interesom poskusnega postopka EU in ki bi lahko upravičil razkritje spornih dokumentov. V bistvu zatrjujeta, da bi moral namen varstva zdravja prevladati nad posamičnim interesom Komisije do izvedbe preiskave.
89 Komisija izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
90 Najprej je treba poudariti, da tudi v primeru, kot je obravnavani, ko se Komisija, za zavrnitev dostopa do zaprošenih dokumentov opre na člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001, ni izključena možnost, da se dokaže obstoj prevladujočega javnega interesa, ki upravičuje razkritje navedenih dokumentov v skladu z zadnjim delom stavka člena 4(2) navedene uredbe. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 49, postopek odločanja, uveden s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001, namreč zahteva, da zadevni institucija in država članica upoštevata vsebinske izjeme, določene v členu 4, od (1) do (3), te uredbe, kar nujno vključuje člen 4(2), zadnji del stavka.
91 V skladu s sodno prakso pa mora tisti, ki zatrjuje obstoj prevladujočega javnega interesa, konkretno navesti okoliščine, ki upravičujejo razkritje zadevnih dokumentov (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. junija 2012 v zadevi Komisija proti Agrofert Holding, C‑477/10 P, točka 68, ter zgoraj navedene sodbe Komisija proti Technische Glaswerke Ilmenau, točka 62, Švedska in drugi proti API in Komisiji, točka 103, in LPN proti Komisiji, točka 94).
92 Poleg tega navedba povsem splošnih preudarkov ne more zadostovati za ugotovitev, da javni interes prevlada nad razlogi, ki upravičujejo zavrnitev razkritja zadevnih dokumentov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo LPN proti Komisiji, točka 93).
93 Poleg tega ni nujno, da se prevladujoč javni interes, ki lahko upraviči razkritje dokumenta, razlikuje od načel, na katerih temelji Uredba št. 1049/2001 (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Švedska in Turčija proti Svetu, točki 74 in 75, in LPN proti Komisiji, točka 92).
94 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da Komisija v izpodbijanem sklepu meni, da ni prevladujočega javnega interesa, ki bi upravičeval razkritje dokumentov na podlagi člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001, ker je bil v obravnavanem primeru najboljši način za ugoditev javnemu interesu ta, da se privede poskusni postopek EU z Zvezno republiko Nemčijo do konca. Po mnenju Komisije, ki je v bistvu povzela obrazložitev, ki so jo v zvezi s tem navedli nemški organi v dopisu z dne 19. avgusta 2011 (glej zgoraj točko 18 ter točki 3 in 6 izpodbijane odločbe), bi bilo tako mogoče preveriti, ali je bilo ob upoštevanju tega, kar sta tožeči stranki proti nemškim organom navedli v pritožbi, pravo Unije dejansko kršeno.
95 Ta presoja Komisije ni napačna.
96 Prvič, treba je namreč šteti, da je Komisija, kot je razvidno zgoraj iz točke 94, obrazložila razloge za ugotovitev, da ni prevladujočega javnega interesa v smislu člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001, ki bi v obravnavanem primeru upravičil razkritje spornega dokumenta. Tožeči stranki s trditvijo v zvezi z neobstojem obrazložitve izpodbijanega sklepa zato v zvezi s tem ne moreta uspeti.
97 Drugič, poudariti je treba, da tožeči stranki, razen s splošnimi trditvami glede potrebe po varstvu javnega zdravja in glede tega, da je v Nemčiji več pacientov umrlo zaradi zdravljenj v zasebni kliniki, ne navajata konkretnih razlogov, ki bi v obravnavanem primeru upravičevali razkritje spornega dokumenta. Natančneje, ne pojasnjujeta, do katere mere bi bilo razkritje tega dokumenta tožečima strankama, namreč odgovora Zvezne republike Nemčije na vprašanja, ki jih je Komisija poslala v okviru poskusnega postopka EU, v interesu varstva javnega zdravja. Poudariti pa je treba, da morajo, kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 91 in 92, čeprav dokazno breme ob uporabi izjeme iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 nosi institucija, ki se sklicuje na navedeno izjemo, nasprotno, v zvezi s členom 4(2), zadnji del stavka, navedene uredbe, tisti, ki se sklicujejo na obstoj prevladujočega javnega interesa v smislu zadnjega dela stavka navedene določbe, tega dokazati.
98 Tretjič, tudi če se predpostavlja, da bi bilo treba pritrditi splošnim trditvam glede obstoja splošnega interesa varstva zdravja, v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da bi razkritje zaprošenih dokumentov omogočilo zadostitev takemu interesu. Ugotoviti je namreč treba, da ni naloga tožečih strank, da ugotovijo, v kolikšni meri so nemški organi ob upoštevanju dejanskega okvira, navedenega v njuni pritožbi, spoštovali pravo Unije, zlasti Uredbo št. 1394/2007. Nasprotno, potrditi je treba presojo Komisije, da je bil javni interes, da to, ali je Zvezna republika Nemčija spoštovala pravo Unije, pojasni Komisija, najučinkovitejši način za zaščito javnega zdravja.
99 Četrtič, tožeči stranki zatrjujeta, da bi sporni dokument lahko utemeljeval tožbo zaradi ugotovitve nepogodbene odgovornosti, ki bi jo morda lahko vložili pri nemških nacionalnih sodiščih. Tožeči stranki s prošnjo v bistvu želita pridobiti dokazne dokumente, ki bi utemeljevali njuno tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti, tako, da bi za to uporabili Komisijo in njena preiskovalna pooblastila, ki jih ima kot varuhinja PDEU. Interesa tožečih strank, da nacionalnemu sodišču predložita dokazne dokumente, pa ni mogoče šteti za „prevladujoč javni interes“ v smislu člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001, temveč za zasebni interes (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Agrofert Holding, točka 86). Zato ni mogoče dopustiti, da bi se Komisija uporabila za pridobitev dostopa do dokazov, ki niso dostopni po drugih poteh.
100 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija, čeprav so dejstva, ki so razlog za tožbo tožečih strank pred nemškimi in evropskimi sodišči, očitno nesrečna in obžalovanja vredna, pravilno poudarila, da morata tožeči stranki pravno ravnati z uveljavljanjem pravih sredstev in pridobivati dokaze na načine, ki jima jih priznava nacionalni pravni red.
101 Petič, tožeči stranki Komisiji očitata, da jima ob upoštevanju zatrjevanega javnega interesa ni odobrila dostopa do spornih dokumentov niti po koncu poskusnega postopka EU 2070/11/SNCO.
102 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba v okviru tožbe zaradi razglasitve ničnosti, vložene na podlagi člena 263 PDEU, zakonitost akta presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob sprejetju akta (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Francija proti Komisiji, T‑432/07, točka 43, in navedena sodna praksa).
103 Vendar je treba ugotoviti, da je bil poskusni postopek EU 2070/11/SNCO zaključen po sprejetju izpodbijanega sklepa. Trditev tožečih strank je zato treba zavrniti.
104 V vsakem primeru, kot je na eni strani razvidno iz točke 12 zgoraj navedene sodbe z dne 14. novembra 2013 LPN proti Komisiji in na drugi strani iz navedb Komisije na obravnavi, ni mogoče izključiti, da bi se tožečima strankama lahko odobril celovit ali delni dostop do dokumentov, na katera se nanaša ta primer, če bi se izkazalo, da bi izjema, določena v členu 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, prenehala veljati, ker bi Komisija ustavila postopek v zvezi s pritožbo, in če za navedena dokumenta ne bi vejala druga izjema v smislu te uredbe. Tak položaj pa se zdi mogoč le, če bi se pri Komisiji vložila nova prošnja za dostop.
105 Iz tega izhaja, da Komisija ni storila niti kršitve obveznosti obrazložitve niti očitne napake pri presoji pri uporabi člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001.
106 Drugi tožbeni razlog je treba tako zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001
Trditve strank
107 Tožeči stranki zatrjujeta, da je Komisija kršila njuno pravico do delnega dostopa do spornega dokumenta.
108 Komisija trditve tožečih strank izpodbija.
Presoja Splošnega sodišča
109 V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta in členom 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, mora vsaka tožba vsebovati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Te navedbe morajo biti dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču pa nadzor. Da bi se zagotovila pravna varnost in učinkovito izvajanje sodne oblasti, morajo bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba, izhajati vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo iz besedila tožbe (sklepa Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1993 v zadevi De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II‑523, točka 20, in z dne 11. julija 2005 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, T‑294/04, ZOdl., str. II‑2719, točka 23).
110 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeči stranki, razen tega, da v okviru tožbe abstraktno navajata razlog, namreč kršitev člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001 (glej zlasti zgoraj točko 91), ne navajata nobenih trditev v utemeljitev tega razloga. Navajata le trditev, da „bi morala Komisija natančno navesti avtorja spornega dokumenta, obseg tega dokumenta in njegove priloge, njegovo referenčno številko […], da bi omogočila identifikacijo navedenega dokumenta“ in da „[č]e take identifikacije [spornega dokumenta] ‚nemških organov‘ ni, ne gre za pošten postopek“.
111 Ker pa ta trditev z ničimer ni povezana z uporabo člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001 v obravnavanem primeru, temveč prej z obveznostjo obrazložitve, kot je bila preučena zgoraj v točkah od 78 do 86, je treba šteti, da je za utemeljitev tega tožbenega predloga brezpredmetna.
112 Poleg tega je treba ugotoviti, da tudi trditev tožečih strank v fazi replike ni mogoče preučiti, zlasti ker temeljijo na elementih izpodbijanega sklepa, ki so bili znani ob vložitvi tožbe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 21. oktobra 2010 v zadevi Umbach proti Komisiji, T‑474/08, točka 60).
113 Tretji tožbeni razlog je treba zato zavrne kot nedopusten.
114 Tožbo je treba zavrniti v celoti.
Stroški
115 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
116 Ob upoštevanju okoliščin tega primera je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. septembra 2014.
Podpisi