SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji razširjeni senat)

z dne 2. oktobra 2001(*)

„Ničnostna tožba – Akt Evropskega parlamenta, ki se nanaša na določbo njegovega poslovnika – Izjava o ustanovitvi skupine v smislu člena 29 Poslovnika Evropskega parlamenta – Dopustnost – Ugovor nezakonitosti – Enako obravnavanje – Spoštovanje temeljnih pravic – Načelo demokratičnosti in sorazmernosti – Svoboda združevanja – Varstvo zaupanja v pravo – Parlamentarne tradicije držav članic – Bistvena kršitev postopka – Zloraba postopka“

V združenih zadevah T-222/99, T-327/99 in T-329/99,

Jean-Claude Martinez, poslanec Evropskega parlamenta, stanujoč v Montpellieru (Francija),

Charles de Gaulle, poslanec Evropskega parlamenta, stanujoč v Parizu (Francija),

ki ju zastopa F. Wagner, odvetnik,

         tožeči stranki v zadevi T-222/99,

Front national, s sedežem v Saint-Cloudu (Francija), ki jo zastopa A. Nivière, odvetnik,

         tožeča stranka v zadevi T-327/99,

Emma Bonino, poslanka Evropskega parlamenta, stanujoča v Rimu (Italija),

Marco Pannella, poslanec Evropskega parlamenta, stanujoč v Rimu,

Marco Cappato, poslanec Evropskega parlamenta, stanujoč v Vedano al Lambro (Italija),

Gianfranco Dell'Alba, poslanec Evropskega parlamenta, stanujoč v Livornu (Italija),

Benedetto Della Vedova, poslanec Evropskega parlamenta, stanujoč v Tiranu (Italija),

Olivier Dupuis, poslanec Evropskega parlamenta, stanujoč v Rimu,

Maurizio Turco, poslanec Evropskega parlamenta, stanujoč v Pulsanu (Italija),

Lista Emma Bonino, s sedežem v Rimu,

ki sta jih najprej zastopala A. Tizzano in G. M. Roberti, odvetnika, nato G. M. Roberti,

tožeče stranke v zadevi T-329/99,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopajo G. Garzón Clariana, J. Schoo, H. Krück in A. Caiola, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

katerih predmet je predlog za razglasitev ničnosti v zadevi T-222/99 Odločbe Evropskega parlamenta z dne 14. septembra 1999 o razlagi člena 29(1) Poslovnika Evropskega parlamenta, v zadevi T-327/99 Odločbe Evropskega parlamenta z dne 14. septembra 1999 o retroaktivni razpustitvi „Groupe technique des députés indépendants (TDI) – Groupe mixte“ in v zadevi T-329/99 Odločbe Evropskega parlamenta z dne 14. septembra 1999, s katero je ta sprejel stališče Odbora za ustavne zadeve glede skladnosti izjave o ustanovitvi „Groupe technique des députés indépendants (TDI) – Groupe mixte“ s členom 29 Poslovnika Evropskega parlamenta,

SODIŠČE PRVE STOPNJE

EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji razširjeni senat),

v sestavi J. Azizi, predsednik, K. Lenaerts, R. M. Moura Ramos, M. Jaeger in M. Vilaras, sodniki,

sodni tajnik: J. Palacio González, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. februarja 2001

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1        Poslovnik Evropskega parlamenta, v različici, ki je veljala od 1. maja 1999 naprej (UL L 202, str. 1, v nadaljevanju: Poslovnik), v členu 29 z naslovom „Oblikovanje političnih skupin“ določa:

„1.      Poslanci lahko glede na svojo politično pripadnost oblikujejo skupine.

2.      Politično skupino sestavljajo poslanci, izvoljeni v več državah članicah. Najmanjše število poslancev, potrebno za oblikovanje politične skupine, je triindvajset, če so poslanci izvoljeni v dveh državah članicah, osemnajst, če so izvoljeni v treh državah članicah, in štirinajst poslancev, če so izvoljeni v štirih ali več državah članicah.

3.      Poslanec lahko pripada le eni politični skupini.

4.      Predsednik mora biti o ustanovitvi politične skupine obveščen z izjavo. Izjava podrobno navaja ime skupine, njene člane in njeno predsedstvo.

5.      Izjava o ustanovitvi politične skupine se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.“

2        Člen 30 Poslovnika glede samostojnih poslancev določa:

„1.      Poslancem, ki ne pripadajo nobeni politični skupini, je na voljo sekretariat. Podrobno ureditev določi predsedstvo na predlog generalnega sekretarja.

2.      Predsedstvo določi tudi položaj in parlamentarne pravice teh poslancev.“

3        Na podlagi člena 23 Poslovnika konferenco predsednikov sestavljajo predsednik Parlamenta in predsedniki političnih skupin, ki imajo glasovalno pravico, ter dva samostojna poslanca, ki se udeležujeta sej, vendar nimata pravice glasovanja. Poleg tega je za politične skupine pridržana možnost vložitve predloga resolucije po koncu razprave o izvolitvi Komisije (člen 33) in sodelovanja v delegaciji Parlamenta v Spravnem odboru (člen 82). Člen 137 Poslovnika daje političnim skupinam tudi možnost, da obrazložijo svoj glas v največ dveh minutah.

4        Poslovnik prav tako določa, da politična skupina ali najmanj 32 poslancev lahko poda vrsto predlogov glede:

–        vložitve kandidatur za mesta predsednika, podpredsednikov ter kvestorjev (člen 13);

–        možnosti postavljanja vprašanj za ustni odgovor Svetu in Komisiji ter možnosti zahtevati uvrstitev teh vprašanj na dnevni red Parlamenta (člen 42);

–        vložitve predloga priporočila Svetu v zvezi z naslovom V in VI Pogodbe o Evropski uniji, ali v primerih, kadar Parlament ni posvetovan glede mednarodnega sporazuma, v okviru členov 97 in 98 Poslovnika (člen 49);

–        zahteve za izredno razpravo o aktualnih, nujnih in pomembnejših problemih (člen 50);

–        zahteve za ponovno predložitev akta Parlamentu na podlagi člena 71(3) Poslovnika;

–        predloga zavrnitve skupnega stališča Sveta (člen 79);

–        predloga sprememb k skupnemu stališču Sveta (člen 80);

–        vložitve predloga, s katerim se Komisijo in Svet povabi na razpravo pred začetkom pogajanj z državo kandidatko za pristop (člen 96);

–        vložitve predloga, s katerim se Svet prosi, naj ne dovoli začetka pogajanj o sklenitvi, podaljšanju ali spremembah mednarodnega sporazuma, dokler Parlament na podlagi poročila pristojnega odbora ne zavzame stališča v zvezi s predlaganim pogajalskim mandatom (člen 97);

–        vložitve predloga, naj odbor, pristojen za skupno zunanjo in varnostno politiko, pripravi priporočila Svetu (člen 104);

–        vlaganja predlogov za spremembo dnevnega reda Parlamenta (člen 111);

–        vlaganja predlogov za izredne razprave (člen 112);

–        zahtev za glasovanje po delih (člen 131);

–        zahtev za poimensko glasovanje (člen 134);

–        vlaganja amandmajev za obravnavo na splošnem zasedanju (člen 139);

–        predloga za vrnitev zadeve odboru (člen 144);

–        predloga za zaključek razprave (člen 145);

–        predloga za preložitev razprave (člen 146);

–        predloga za prekinitev ali zaključek seje (člen 147);

–        možnosti oblikovanja ugovora glede razlage Poslovnika, ki jo predlaga pristojni odbor.

5        Člen 180 Poslovnika v zvezi z uporabo Poslovnika določa:

„1.      Ob morebitnem dvomu o uporabi ali razlagi Poslovnika lahko predsednik ne glede na prejšnje odločitve zadevo pošlje v obravnavo pristojnemu odboru.

Predsednik lahko zadevo pošlje pristojnemu odboru tudi takrat, kadar je v skladu s členom 142 sproženo vprašanje pravilnosti postopka.

2.      Odbor odloči, ali je treba predlagati spremembo Poslovnika. V tem primeru ravna v skladu s členom 181.

3.      Če odbor sklene, da zadošča razlaga obstoječega Poslovnika, pošlje svojo razlago predsedniku, ki s tem seznani Parlament.

4.      Če politična skupina ali najmanj dvaintrideset poslancev nasprotuje razlagi odbora, se o zadevi glasuje v Parlamentu. Besedilo je sprejeto z večino oddanih glasov, pod pogojem, da je navzoča najmanj tretjina poslancev Parlamenta. Ob zavrnitvi se zadeva vrne odboru.

5.      Nesporne razlage in razlage, ki jih je sprejel Parlament, se skupaj z odločbami, sprejetimi glede uporabe Poslovnika, v poševni pisavi dodajo kot pojasnila ustreznemu členu ali členom.

6.      Razlage morajo biti upoštevane pri prihodnji uporabi in razlagi zadevnih členov.

[...]“

 Dejansko stanje

6        Več poslancev Parlamenta, ki izhajajo iz različnih političnih formacij, je z dopisom z dne 19. julija 1999, v skladu s členom 29(4) Poslovnika, predsednico Parlamenta obvestilo o ustanovitvi „Groupe technique des députés indépendants (TDI) – Groupe mixte (tehnična skupina samostojnih poslancev (TSSP) – mešana skupina“ (v nadaljevanju: skupina TDI), katere razglašeni cilj je, da se vsakemu poslancu zagotovi polno izvrševanje njegovega poslanskega mandata.

7        „Podrobnosti glede ustanovitve“ skupine TDI, priložene dopisu iz prejšnje točke, so naslednje:

„Podpisniki izjavljajo, da so politično popolnoma neodvisni drug od drugega. Posledično:

–        svobodno glasujejo tako v odborih kot na plenarnih zasedanjih;

–        noben član ne sme dajati izjav v imenu vseh poslancev skupine;

–        namen sestankov skupine je izključno razdelitev časa za nastop ter reševanje vprašanj administrativnega in finančnega upravljanja skupine;

–        predsedstvo skupine sestavljajo predstavniki članov, ki jo sestavljajo.“

8        Iz zapisnika plenarnega zasedanja Parlamenta z dne 20. julija 1999 (UL C 301, str. 1) je razvidno, da je predsednica Parlamenta izjavila, „da je prejela izjavo devetindvajsetih poslancev o ustanovitvi nove politične skupine, poimenovane tehnična skupina samostojnih poslancev (TDI)“. Predsedniki drugih političnih skupin so z dopisom istega dne, naslovljenim na predsednico Parlamenta zato, ker so menili, da pogoj politične pripadnosti iz člena 29(1) Poslovnika v tem primeru ni izpolnjen, zahtevali, naj se Odboru za ustavne zadeve predloži predlog za razlago tega člena ter naj se zadevne poslance do odgovora tega odbora obravnava kot samostojne poslance.

9        Z dopisom z dne 28. julija 1999 je predsednik Odbora za ustavne zadeve predsednico Parlamenta obvestil o naslednjem:

„Na sestankih z dne 27. in 28. julija 1999 je Odbor za ustavne zadeve preučil predlog za razlago člena 29(1) Poslovnika, ki ga je predložila konferenca predsednikov na sestanku z dne 21. julija 1999.

Po temeljiti obravnavi ter s 15 glasovi za, 2 proti in z 1 vzdržanim glasom je Odbor za ustavne zadeve sprejel naslednjo razlago člena 29(1) Poslovnika:

Izjava o ustanovitvi [skupine TDI] ni v skladu s členom 29(1) [Poslovnika].

Dejansko izjava o ustanovitvi te skupine, zlasti priloga 2 k dopisu o ustanovitvi, naslovljenemu na predsednico Evropskega parlamenta, izključuje kakršnokoli politično pripadnost. Posameznim podpisnikom daje popolno politično neodvisnost znotraj skupine.

Predlagam vam, da k členu 29(1) Poslovnika kot pojasnjevalno opombo dodate naslednje besedilo:

‚Na podlagi tega člena ni mogoče oblikovati politične skupine, ki javno zanika vsakršno politično naravo in politično pripadnost svojih članov‘

[...]“

10      Na plenarnem zasedanju z dne 13. septembra 1999 je predsednica, v skladu s členom 180(3) Poslovnika, Parlament obvestila o vsebini dopisa z dne 28. julija 1999, katerega vsebina je navedena v prejšnji točki. Skupina TDI je na podlagi člena 180(4) Poslovnika vložila ugovor na razlago, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve.

11      Med plenarnim zasedanjem z dne 14. septembra 1999 je bila razlaga v skladu s to določbo Poslovnika dana na glasovanje Parlamentu, ki jo je sprejel z večino članov.

 Postopek

12      5. oktobra, 19. novembra in 22. novembra 1999 so J.-C. Martinez in C. de Gaulle (zadeva T-222/99), Front national (zadeva T-327/99) ter E. Bonino, M. Panella, M. Cappato, G. Dell'Alba, B. Della Vedova, O. Dupuis, M. Turco in Lista Emma Bonino (v nadaljevanju: ga. Bonino in drugi) (zadeva T-329/99) v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili ničnostno tožbo.

13      Martinez in De Gaulle sta na podlagi člena 242 ES v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 5. oktobra 1999 vložila predlog za začasno zadržanje oziroma odložitev izvršitve akta Parlamenta z dne 14. septembra 1999, S sklepom z dne 25. novembra 1999 v zadevi Martinez in de Gaulle proti Parlamentu (T-222/99 R, Recueil, str. II-3397) je predsednik Sodišča prve stopnje ugodil predlogu, odločitev o stroških pa je bila pridržana.

14      Zadeve so bile najprej dodeljene senatu treh sodnikov. Po zaslišanju strank je Sodišče prve stopnje v skladu s členom 51(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje s sklepom z dne 14. novembra 2000 zadeve odstopilo senatu petih sodnikov.

15      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (tretji razširjeni senat) odločilo, da bo začelo ustni postopek. V okviru ukrepov procesnega vodstva je od strank zahtevalo, naj predložijo določene listine in odgovorijo na nekatera vprašanja. Stranke so te zahteve izpolnile v rokih, ki so bili določeni v ta namen.

16      Stranke so podale svoje navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi z dne 13. februarja 2001.

17      Sodišče prve stopnje (tretji razširjeni senat) je po opredelitvi strank glede tega vprašanja odločilo, da je treba v skladu s členom 50 Poslovnika zadeve združiti zaradi izdaje skupne končne odločbe.

 Predlogi strank

18      V zadevi T-222/99 Martinez in de Gaulle Sodišču prve stopnje predlagata, naj:

–        razglasi za nično odločbo Parlamenta z dne 14. septembra 1999 o razlagi svojega Poslovnika;

–        ugotovi, da je razlaga člena 29(1) Poslovnika, ki jo predlaga Odbor za ustavne zadeve Parlamenta, v nasprotju s pravnim redom Skupnosti, pravno državo, temeljnimi načeli Unije in temeljnimi pravicami;

–        toženi stranki naloži plačilo stroškov.

19      V zadevi T-327/99 Front national Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi za ničen Odločbo Parlamenta z dne 14. septembra 1999, s katerim je bila razpuščena skupina TDI;

–        članom te skupine ponovno vzpostavi pravice in prerogative, tako materialne kot moralne, z retroaktivnim učinkom od 19. julija 1999 naprej, na dan ko je bila predsednica Parlamenta obveščena o ustanovitvi TDI;

–        obnovi osebno kariero osebja, ki je bilo dano na razpolago TDI, tako da se asistentom, tehnikom in tajnikom vzpostavi takšen položaj glede nazivov in plačilnih razredov, kot bi ga imeli, če bi bili člani osebja parlamentarne skupine;

–        naloži v korist TDI od 19. julija 1999 plačilo različnih dotacij, namenjenih političnim skupinam, na podlagi pravil, ki zanje veljajo;

–        toženi stranki naloži plačilo stroškov in nagrade za odvetnika, ocenjeno na 52.500 francoskih frankov (FRF).

20      Na obravnavi je Front national umaknil drugi, tretji in četrti tožbeni predlog, kar je Sodišče prve stopnje upoštevalo.

21      V zadevi T-329/99 Bonino in drugi Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:

–        razglasi za ničen Odločbo Parlamenta z dne 14. septembra 1999, s katero je razglasil, da ustanovitev TDI ni v skladu s členom 29(1) Poslovnika;

–        podredno, na podlagi člena 241 ES ugotovi nezakonitost in neuporabljivost določb člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika;

–        toženi stranki naloži plačilo stroškov.

22      Parlament Sodišču prve stopnje v vsaki posamezni zadevi predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot nedopustno oziroma podredno kot neutemeljeno;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Dopustnost

23      Parlament meni, ne da bi sicer formalno podal ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114 Poslovnika, da ničnostne tožbe niso dopustne. V podkrepitev svoje argumentacije navaja tri ugovore.

24      V okviru prvega ugovora Parlament navaja, da v zadevah T-327/99 in T-329/99 akt, ki ga tožeče stranke izpodbijajo, ne obstaja. V drugem ugovoru navaja, da v treh zadevah njegov akt z dne 14. septembra 1999 ne more biti predmet nadzora zakonitosti s strani sodišča Skupnosti. Tretji ugovor, na katerega se sklicuje v treh zadevah, je, da akt ne zadeva neposredno in posamično tožečih strank v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

 Prvi ugovor: neobstoj izpodbijanega akta v zadevah T-327/99 in T-329/99

25      V zadevah T-327/99 in T-329/99 Parlament navaja, da akt, ki ga tožeče stranke izpodbijajo, torej njegova zatrjevana Odločba z dne 14. septembra 1999 o razpustitvi skupine TDI z retroaktivnim učinkom ter zatrjevana odločba z istega dne, s katero naj bi sprejel stališče Odbora za ustavne zadeve glede skladnosti izjave o ustanovitvi skupine TDI s členom 29 Poslovnika, ne obstaja. Trdi, da je 14. septembra 1999 sprejel samo razlago že navedenega člena, ki jo je predlagal navedeni odbor in ki se glasi: „Na podlagi tega člena ni mogoče ustanoviti politične skupine, ki javno zanika vsakršno politično naravo in politično pripadnost svojih članov“.

26      Sodišče prve stopnje pa vseeno poudarja, da se je zato, da bi ugotovili, ali so akti lahko predmet tožbe na podlagi člena 230 ES, treba osredotočiti na njihovo vsebino. Oblika, v kateri sta nek akt ali odločba sprejeta, v načelu ne vpliva na to, ali je akt ali odločbo mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo (glej sodbi Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 9, in z dne 22. junija 2000 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C‑147/96, Recueil, str. I‑4723, točka 27, ter sklep Sodišča z dne 13. junija 1991 v zadevi Sunzest proti Komisiji, C-50/90, Recueil, str. I-2917, točka 12).

27      Preveriti je torej treba, ali je akt z dne 14. septembra 1999 ne glede na dejstvo, da ga je Parlament uradno sprejel kot razlago člena 29(1) Poslovnika, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve, vseeno mogoče šteti, kot da vsebuje tudi odločbe, ki jih tožeče stranke izpodbijajo v zadevah T-327/99 in T-329/99.

28      V zvezi z zadevo T-327/99 je treba opozoriti, da so po tem, ko je predsednica Parlamenta med plenarnim zasedanjem 20. julija 1999 razglasila, da je prejela izjavo o ustanovitvi skupine TDI, predsedniki drugih političnih skupin oporekali skladnosti te skupine s členom 29(1) Poslovnika in zahtevali, naj o tem odloča Odbor za ustavne zadeve ter naj se v vmesnem času, v pričakovanju mnenja tega odbora, zadevne poslance obravnava kot samostojne poslance.

29      Iz končnega zapisnika plenarnega zasedanja Parlamenta 22. julija 1999 (UL C 301, str. 26) izhaja, da je bilo Odboru za ustavne zadeve predloženo „vprašanje uporabe člena 29(1) Poslovnika, in sicer glede ustanovitve skupine [TDI]“. Iz točke 5 zapisnika sestanka navedenega odbora z dne 27. in 28. julija 1999 izhaja, da je njegov predsednik predstavil zahtevo za razlago, ki mu je bila predložena, kot „vprašanje ustanovitve [skupine TDI], za namene ugotovitve njene skladnosti z določbami člena 29(1) Poslovnika“.

30      Z dopisom z dne 28. julija 1999 (glej točko 9 zgoraj) je predsednik Odbora za ustavne zadeve predsednico Parlamenta obvestil, da navedeni odbor člen 29(1) Poslovnika razlaga tako, da ustanovitev skupine TDI ni dovoljena, ker izjava o ustanovitvi te skupine izključuje sleherno politično pripadnost in daje posameznim ustanovnim članom popolno politično neodvisnost znotraj te skupine. Predlagal je, naj se člen 29(1) Poslovnika dopolni s pojasnjevalno opombo iz točke 9 zgoraj, ki jo je Parlament sprejel na plenarnem zasedanju 14. septembra 1999.

31      Iz podatkov, povzetih v točkah od 28 do 30 zgoraj, izhaja, da je bil predlog za razlago člena 29(1) Poslovnika podan Odboru za ustavne zadeve po razglasitvi ustanovitve skupine TDI in po tem, ko so predsedniki drugih političnih skupin temu nasprotovali glede vprašanja skladnosti te izjave z omenjeno določbo. Pojasnjevalna opomba te določbe, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve in potrdil Parlament 14. septembra 1999, je bila sprejeta zaradi te izjave, njena vsebina pa je bila opredeljena glede na posebnosti tega primera.

32      V teh okoliščinah Parlament ne more trditi, da gre pri njegovem aktu z dne 14. septembra 1999 le za sprejetje splošne in abstraktne razlage člena 29(1) Poslovnika.

33      Prav tako se je Parlament s sprejetjem splošne razlage člena 29(1) Poslovnika 14. septembra 1999, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve, izrekel glede izjave o ustanovitvi skupine TDI. Ob upoštevanju te splošne razlage je ugotovil, da ta skupina ni v skladu s členom 29(1) Poslovnika in da sploh ne bi smela biti ustanovljena. Posledično in ne da bi bil potreben kakršenkoli dodaten akt, so se poslanci, ki so razglasili ustanovitev skupine TDI in katerim je Parlament, kot je navedel na obravnavi, dovolil v vmesnem času sodelovati kot članom skupine TDI, šteli za samostojne poslance, česar Parlament ne izpodbija.

34      Iz sklepa, ki ga je sprejelo predsedstvo Parlamenta 14. septembra 1999 v zvezi s porazdelitvijo proračunskih sredstev v vrstici 3707 proračuna Parlamenta za drugi semester leta 1999 za stroške tajništva, za administrativne stroške za delovanje in za stroške, povezane s političnimi aktivnostmi političnih skupin in samostojnih poslancev, izhaja, da je ugotovitvena odločba, ki ga je Parlament sprejel istega dne, o neobstoju skupine TDI učinkoval ex tunc. Dejansko navedena odločitev predsedstva Parlamenta ne omenja skupine TDI med skupinami, na katere se nanaša porazdelitev ustreznih proračunskih sredstev za navedeni semester, ki pokriva obdobje od 19. julija do 14. septembra 1999.

35      Glede na analizo, predstavljeno v točkah od 28 do 34 zgoraj, je treba šteti, da je Parlament 14. septembra 1999 z odločbo ex tunc ugotovil, da skupina TDI zaradi nezdružljivosti s členom 29(1) Poslovnika ne obstaja.

36      Predlog za razglasitev ničnosti, ki ga je Front national vložila zoper Odločbo Parlamenta z dne 14. septembra 1999 o razpustitvi skupine TDI z retroaktivnim učinkom, je treba razumeti tako, da se nanaša na zgoraj navedeno odločitev.

37      Glede na zgoraj navedeno se v zadevi T-327/99 ugovor o neobstoju izpodbijanega akta zavrne.

38      V zadevi T-329/99 iz zapisnika plenarnega zasedanja Parlamenta z dne 13. septembra 1999 in extenso izhaja, da je predsednica Parlamenta na njem sporočila naslednje:

„Brez dvoma se spomnite, da je Odbor za ustavne zadeve na sestankih 27. in 28. julija preučil predlog za razlago člena 29(1) Poslovnika, ki ga je pripravila Konferenca predsednikov na svojem sestanku 21. julija.

Odbor za ustavne zadeve je sklenil naslednje: ‚Izjava o ustanovitvi tehnične skupine samostojnih poslancev – mešane skupine ni v skladu s členom 29(1) [Poslovnika]‘. Odbor za ustavne zadeve nadaljuje: ‚Izjava o ustanovitvi te skupine, zlasti priloga 2 k dopisu o ustanovitvi, naslovljenem na predsednico Evropskega parlamenta, izključuje sleherno politično pripadnost. Posameznim ustanovnim članom daje popolno politično neodvisnost znotraj skupine‘.

Odbor za ustavne zadeve predlaga, naj se člen 29(1) Poslovnika dopolni z naslednjo razlago: ‚v smislu tega člena ni dovoljena ustanovitev skupine, ki odprto zanika sleherno politično pripadnost ter sleherno politično pripadnost svojih članov‘.“

39      Iz zapisnika plenarnega zasedanja Parlamenta z dne 14. septembra 1999 in extenso izhaja, da je na pripombo g. Napolitana iz skupine PSE, ki je opozoril, da začasna različica zapisnika plenarnega zasedanja z dne 13. septembra 1999 ne navaja v celoti izjave predsednice Parlamenta, saj prvi del te izjave, ki se nanaša na nezdružljivost izjave o ustanovitvi skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika, ni povzet, predsednica Parlamenta navedla, da bo zapisnik v tem smislu popravljen in dopolnjen.

40      Po nastopih g. Gollnischa in g. Dell'Albe iz skupine TDI, ki sta nasprotovala temu popravku, je predsednica Parlamenta izjavila:

„Gospod Dell'Alba, stvar je jasna: vem, kaj sem rekla včeraj, in ne le da to vem, besedilo, ki sem ga prebrala včeraj, imam pred sabo in tega nihče ne more zanikati.

Imamo postopek, ki predvideva postopek za sprejetje zapisnika, v skladu s katerim ga kolegom, ki menijo, da ta ni v skladu s tem, kar je bilo povedano, ni treba sprejeti. Celo sama bi lahko rekla, da moj govor ni bil verno povzet, če ga primerjam s tem, ki ga imam pred seboj.

Torej se lahko samo strinjam s popravkom, ki ga je zahteval g. Napol[i]tano, saj res sama dejansko vem, da moj govor ni bil pravilno povzet. Torej se moram s tem popravkom strinjati.“

41      Po pripombi g. Pannelle, skupina TDI, je predsednica Parlamenta dodala:

„[...] Zaenkrat prosim, da vsi poveste, kakšni popravki se vam zdijo potrebni v zapisniku [...] Tako kot vedno bom nato razglasila sprejetje zapisnika z vsemi popravki, ki jih boste navedli. Šele nato bomo glasovali o ugovoru, ki je podan na razlago, ki ste jo oblikovali.“

42      Zapisnik plenarnega zasedanja z dne 13. septembra 1999 je bil dopolnjen, kot je predlagal g. Napolitano, nato ga je Parlament potrdil. Iz njega je razvidno, da je stališče Odbora za ustavne zadeve o skladnosti izjave o ustanovitvi skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika, kot je povzeta v točki 38 zgoraj, sestavni del razlage tega člena, ki je bila predložena Parlamentu v glasovanje. Iz njega ne izhaja, da bi pri potrditvi te razlage Parlament izrazil zadržek glede zgornjega stališča.

43      Glede na navedeno je za potrditev pojasnjevalne opombe glede člena 29(1) Poslovnika, kot jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve in jo je Parlament sprejel 14. septembra 1999, treba šteti, da pomeni tudi sprejetje stališča navedenega odbora o združljivosti izjave o ustanovitvi skupine TDI s tem členom.

44      V vsakem primeru iz analize, predstavljene v točkah od 28 do 34 zgoraj, izhaja, da je Parlament 14. septembra 1999 ugotovil, da skupina TDI zaradi nezdružljivosti s členom 29(1) Poslovnika ni bila ustanovljena, kar dokazuje, da je Parlament istega dne odločil, da sprejme zgornje stališče.

45      Iz tega izhaja, da je ugovor o neobstoju izpodbijanega akta treba zavrniti tudi glede zadeve T-329/99. Ta ugovor je treba torej v celoti zavrniti.

46      Na koncu obravnave tega ugovora je treba skleniti, da je Parlament s svojim aktom z dne 14. septembra 1999 sprejel splošno razlago člena 29(1) Poslovnika, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve, ter stališče tega odbora glede združljivosti izjave o ustanovitvi skupine TDI s to določbo, in ugotovil neobstoj navedene skupine ex tunc zaradi nespoštovanja pogoja, vsebovanega v tej določbi.

 Drugi ugovor: neizpodbojnost akta z dne 14. septembra 1999

47      Parlament v vseh treh zadevah trdi, da njegovega akta z dne 14. septembra 1999 ni mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo pred sodiščem Skupnosti. V bistvu trdi, da se ta akt nanaša izključno na notranjo organizacijo njegovega dela in ne ustvarja pravnih učinkov za tretje osebe.

48      Sodišče prve stopnje uvodoma opozarja, da Evropska skupnost temelji na pravu in se niti države članice niti institucije ne morejo izogniti nadzoru tega, ali so njihovi akti v skladu s temeljno ustavno listino, ki jo predstavlja Pogodba, ter da je slednja vzpostavila popoln sistem pravnih sredstev in postopkov, katerega namen je zaupati Sodišču nadzor nad zakonitostjo aktov institucij (sodbe Sodišča z dne 23. aprila 1986 v zadevi Les Verts proti Parlamentu, 294/83, Recueil, str. 1339, točka 23; z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto-Frost, 314/85, Recueil, str. 4199, točka 16, in z dne 23. marca 1993 v zadevi Weber proti Parlamentu, C-314/91, Recueil, str. I-1093, točka 8, ter sklep Sodišča z dne 13. julija 1990 v zadevi Zwartveld in drugi, C-2/88 Imm., Recueil, str. I‑3365, točka 16; glej tudi mnenje Sodišča z dne 14. decembra 1991, 1/91, Recueil, str. I-6079, točka 21).

49      Zlasti člen 230, prvi odstavek, ES določa, da sodišče Skupnosti nadzira zakonitost aktov Parlamenta s pravnim učinkom do tretjih oseb.

50      V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da je bil akt z dne 14. septembra 1999 sprejet na plenarnem zasedanju z večino članov Parlamenta. Ta akt je torej treba za namene dopustnosti šteti za akt Parlamenta (glej po analogiji zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Les Verts proti Parlamentu, točka 20).

51      Nato je treba poudariti, da člen 230, prvi odstavek, ES glede dopustnosti ničnostne tožbe zoper akt Parlamenta predpisuje, upoštevaje sodno prakso, razlikovanje med dvema kategorijama aktov.

52      Z ničnostno tožbo ni mogoče izpodbijati aktov Parlamenta, ki se nanašajo le na notranjo organizacijo njegovega dela (sklepa Sodišča z dne 4. junija 1986 v zadevi Groupe des droites européennes proti Parlamentu, 78/85, Recueil, str. 1753, točka 11, in z dne 22. maja 1990 v zadevi Blot in Front national proti Parlamentu, C‑68/90, Recueil, str. I-2101, točka 11, ter zgoraj v točki 48 navedena sodba Weber proti Parlamentu, točka 9). V to prvo kategorijo spadajo akti Parlamenta, ki nimajo pravnih učinkov oziroma jih imajo le znotraj Parlamenta in se nanašajo na organiziranost njegovega dela in zanje veljajo postopki preverjanj, ki jih določa njegov Poslovnik (zgoraj v točki 48 navedena sodba Weber proti Parlamentu, točka 10).

53      Drugo kategorijo sestavljajo akti Parlamenta, ki imajo oziroma naj bi imeli pravne učinke do tretjih oseb, z drugimi besedami akti, katerih pravni učinki presegajo okvir notranje organizacije dela institucije. Te akte je mogoče izpodbijati pred sodiščem Skupnosti (zgoraj v točki 48 navedena sodba Weber proti Parlamentu, točka 11).

54      Parlament trdi, da akt z dne 14. septembra 1999 spada v prvo kategorijo aktov in ga torej z ničnostno tožbo ni mogoče izpodbijati. Tožeče stranke pa nasprotno trdijo, da spada navedeni akt v drugo kategorijo in je treba zato njihovo ničnostno tožbo razglasiti za dopustno.

55      V tem pogledu je treba spomniti, da se s temi tožbami predlaga razglasitev ničnosti akta z dne 14. septembra 1999, s katerim je Parlament odločil, da sprejme splošno razlago člena 29(1) Poslovnika, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve, in stališče, ki ga je slednje zavzelo v zvezi s skladnostjo izjave o ustanovitvi skupine TDI s to določbo Poslovnika, in ugotovitev ex tunc o neobstoju navedene skupine (glej točko 46 zgoraj).

56      Namen Poslovnika institucije Skupnosti je organizirati notranje delovanje služb v interesu dobrega upravljanja – pravila, ki jih določa, imajo torej v bistvu funkcijo zagotoviti učinkovit potek zasedanj (sodba Sodišča z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu, C-69/89, Recueil, str. I­‑2069, točka 49).

57      Vendar navedeno samo po sebi ne izključuje, da akt Parlamenta, kot je ta z dne 14. septembra 1999, nima pravnih učinkov do tretjih oseb (glej sodbo Sodišča z dne 30. aprila 1996 v zadevi Nizozemska proti Svetu, C-58/94, Recueil, str. I‑2169, točka 38) in posledično, da ne more biti predmet ničnostne tožbe pred sodiščem Skupnosti na podlagi člena 230 ES.

58      Zato je Sodišče prve stopnje pristojno, da preveri, ali je mogoče šteti, da akt z dne 14. septembra 1999 pravno učinkuje oziroma ima namen pravno učinkovati preko okvira notranje organizacije dela Parlamenta.

59      V tem pogledu je treba poudariti, da akt z dne 14. septembra 1999 poslancem, ki so razglasili ustanovitev skupine TDI, odvzema možnost, da se v okviru te skupine organizirajo kot politična skupina v smislu člena 29 Poslovnika, in se obravnavajo kot samostojni poslanci v skladu s členom 30 navedenega poslovnika. Kot izhaja iz navedb iz točk 3 in 4 zgoraj, ti tako svoj mandat opravljajo pod drugačnimi pogoji, povezanimi s pripadnostjo politični skupini, kot bi jih, če akt z dne 14. septembra 1999 ne bi bil sprejet.

60      Akt z dne 14. septembra 1999 torej vpliva na pogoje za izvrševanje parlamentarnih nalog zadevnih poslancev in ima torej zanje pravne učinke.

61      Poslance iz točk 59 in 60 zgoraj je treba, kot nosilce mandata predstavnikov ljudstev držav, združenih v Skupnosti, na podlagi člena 1 akta z dne 20. septembra 1976 o volitvah predstavnikov skupščine na splošnih in neposrednih volitvah (UL L 278, str. 5, v nadaljevanju: akt iz leta 1976), glede na akt Parlamenta, ki ustvarja pravne učinke glede pogojev za opravljanje tega mandata, šteti za tretje osebe v smislu člena 230, prvi odstavek, ES in sicer neodvisno od stališča, ki so ga osebno zavzeli na plenarnem zasedanju z dne 14. septembra 1999 pri glasovanju o pojasnjevalni opombi člena 29(1) Poslovnika, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve.

62      Akta z dne 14. septembra 1999 v navedenih okoliščinah ni mogoče šteti zgolj za akt strogo notranje organizacije dela Parlamenta. Poleg tega je treba poudariti, da Poslovnik zanj ne določa nobenega postopka preverjanja. Iz tega izhaja, da v skladu z merili, ki jih je Sodišče opredelilo v zgoraj v točki 48 navedeni sodbi Weber proti Parlamentu (točki 9 in 10), sodišče Skupnosti lahko opravi nadzor zakonitosti v skladu s členom 230, prvi odstavek, ES.

63      Upoštevajoč vse prej navedeno je treba drugi ugovor zavrniti.

 Tretji ugovor: akt z dne 14. septembra 1999 tožečih strank ne zadeva neposredno in posamično

64      Parlament v vseh treh zadevah trdi, da akt z dne 14. septembra 1999 ne zadeva tožečih strank neposredno in posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Šlo naj bi za splošno in ugotovitveno razlago splošne določbe.

65      Glede vprašanja, ali akt z dne 14. septembra 1999 tožeče stranke zadeva neposredno, je Sodišče prve stopnje ugotovilo – upoštevaje analizo, predstavljeno v točkah 59 in 60 zgoraj –, da navedeni akt preprečuje, pri čemer niso potrebni dodatni ukrepi, J.-C. Martinezu in C. de Gaullu ter poslancem, ki so vložili tožbo v zadevi T-329/99, da preko skupine TDI ustanovijo politično skupino v smislu člena 29 Poslovnika, kar neposredno ogroža pogoje za opravljanje njihove funkcije. Treba je torej šteti, da navedeni akt tožeče stranke zadeva neposredno.

66      Glede zadeve T-327/99 je treba poudariti, da je Front national, francoska politična stranka, pravna oseba, ki v statutu določa cilj širjenja političnih idej in projektov prek svojih članov v nacionalnih in evropskih institucijah. S svojo listo je nastopila na volitvah predstavnikov v Parlament junija 1999. Vsi njeni člani, ki so bili s te liste izvoljeni za poslance v Parlamentu, so del skupine poslancev, ki so podali izjavo o ustanovitvi skupine TDI. Zaradi akta z dne 14. septembra 1999 so vsi v položaju, opisanem v zgoraj navedeni točki 59, kar neposredno vpliva na razmere za širjenje idej in projektov stranke, ki jo predstavljajo v Evropskem parlamentu, in torej na razmere za izvajanje cilja, določenega v statutu te politične stranke, na evropski ravni.

67      Akt z dne 14. septembra 1999 je zato treba šteti za akt, ki neposredno vpliva na Front national.

68      Glede vprašanja, ali akt z dne 14. septembra 1999 tožeče stranke zadeva posamično, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso fizična ali pravna oseba lahko trdi, da jo odločba posamično zadeva le, če sporna odločba nanjo vpliva zaradi določenih njej lastnih značilnosti ali zaradi dejanskih okoliščin, zaradi katerih se razlikuje od ostalih oseb (glej na primer sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorniu proti Svetu, C-309/89, Recueil, str. I-1853, točka 20, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. aprila 1995 v zadevi CCE de Vittel in drugi proti Komisiji, T-12/93, Recueil, str. II-1247, točka 36).

69      V obravnavani zadevi je sicer res, da se akt z dne 14. septembra 1999 nanaša na sprejetje splošne razlage člena 29(1) Poslovnika, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve, vendar je treba že na začetku opozoriti, da je bila navedena razlaga zahtevana od odbora zaradi izraženih nasprotovanj predsednikov političnih skupin, ko je predsednica Parlamenta na plenarnem zasedanju 20. julija 1999 razglasila, da je prejela izjavo o ustanovitvi skupine TDI, ki jo je podala vrsta poslancev, med njimi J.-C. Martinez in C. de Gaulle, člana Front national, ter poslanci, ki so vložili tožbo v zadevi T-329/99.

70      Nato je bilo ugotovljeno, da je to razlago predlagal Odbor za ustavne zadeve, upoštevaje posebnosti primera, ki je nastalzaradi navedene izjave (glej točke od 29 do 31 zgoraj).

71      Končno iz analize v okviru prvega ugovora izhaja, da Parlament z aktom z dne 14. septembra 1999 ni sprejel zgolj splošne razlage iz člena 69 zgoraj, temveč je tudi prevzel stališče Odbora za ustavne zadeve o skladnosti izjave o ustanovitvi skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika in ugotovil, da skupina zaradi nespoštovanja te določbe ne obstaja ex tunc (glej točko 46 zgoraj).

72      Iz tega izhaja, da akt z dne 14. septembra 1999 zadeva tožeče stranke v zadevah T-222/99 in T-327/99 ter poslance, ki so vložili tožbo v zadevi T-329/99, ker vsebuje posamične odločbe glede skupine TDI, zaradi česar se položaj teh tožečih strank razlikuje od položaja ostalih oseb. Torej jih zadeva posamično v smislu sodne prakse iz točke 68 zgoraj.

73      Glede zadeve T-329/99 je treba še podrobneje navesti, da glede na to, da gre za enako tožbo in je ugotovljeno, da akt z dne 14. septembra 1999 neposredno in posamično zadeva poslance, ki so jo vložili, ni treba preverjati, ali ta akt neposredno in posamično zadeva tudi volilno grupacijo Lista Emma Bonino, ki je tudi tožeča stranka v tej zadevi (sodba Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C-313/90, Recueil, str. I-1125, točka 31).

74      Upoštevaje zgoraj navedeno je treba tretji ugovor zavrniti.

75      Ničnostne tožbe je torej treba razglasiti za dopustne.

 Temelj

76      Tožeče stranke v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti navajajo vrsto razlogov, med katerimi so nekateri zadevam skupni, drugi pa so različni. Njihovo argumentacijo sestavlja devet razlogov.

77      Prvi tožbeni razlog izhaja iz tega, da akt z dne 14. septembra 1999 temelji na napačni razlagi člena 29(1) Poslovnika. Drugi tožbeni razlog temelji na kršitvi načela enakega obravnavanja ter kršitvi določb Poslovnika ter neobstoju pravne podlage, ker naj bi Parlament nepravilno nadziral skladnost skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika in menil, da ustanovni člani te skupine nimajo skupne politične pripadnosti. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja do članov skupine TDI. Četrti tožbeni razlog temelji na kršitvi načela demokratičnosti. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti. Šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela svobode združevanja. Sedmi tožbeni razlog temelji na kršitvi parlamentarnih tradicij, ki so skupne državam članicam. Osmi tožbeni razlog se nanaša na bistveno kršitev postopka. Deveti tožbeni razlog se nanaša na domnevno zlorabo postopka.

78      Pri obravnavanju vsakega posameznega tožbenega razloga bodo opredeljene tožeče stranke, ki ga navajajo.

 Prvi tožbeni razlog: akt z dne 14. septembra 1999 naj bi temeljil na napačni razlagi člena 29(1) Poslovnika

79      Tožeče stranke v vseh treh zadevah trdijo, da akt z dne 14. septembra 1999 temelji na napačni razlagi člena 29(1) Poslovnika in nasprotuje samemu bistvu Poslovnika. Dejansko naj bi bil pogoj glede politične pripadnosti fakultativen. Poslanci naj bi imeli, poleg možnosti, da oblikujejo skupine na podlagi politične pripadnosti, tudi možnost, da se združujejo na podlagi drugih meril. Tako bi bilo treba člen 29(1) Poslovnika razlagati tako, da poslancem dovoljuje, da se združujejo glede na svojo politično pripadnost, pri čemer pa ne prepoveduje skupin, ki take pripadnosti nimajo, pri čemer želijo slednje uskladiti zahteve, povezane z učinkovito organizacijo parlamentarne skupščine, in zagotovilo, da lahko njeni člani polno opravljajo svoje poslanske naloge.

80      Sodišče prve stopnje glede tega vprašanja opozarja, da člen 29(1) Poslovnika določa, da poslanci lahko oblikujejo poslanske skupine glede na politično pripadnost.

81      To določbo, ki se nahaja v členu z naslovom „Oblikovanje političnih skupin“, je treba nujno razumeti tako, da pomeni, da poslanci, ki se odločijo sestavljati skupino v Parlamentu, to lahko storijo le na podlagi politične pripadnosti. Samo besedilo člena 29(1) Poslovnika ob upoštevanju naslova člena, v katerem so določbe vsebovane, vodi do zavrnitve argumenta tožečih strank, da je merilo politične pripadnosti, ki ga ta določba določa, le fakultativno.

82      Poleg tega se Poslovnik, zlasti v določbah, navedenih v točkah od 1 do 5 zgoraj, stalno sklicuje na politične skupine, kar brez dvoma kaže na določen koncept organizacije evropske parlamentarne skupščine, ki temelji na ustanovitvi skupin izključno politične narave. Ta ugotovitev potrjuje argument Parlamenta, v skladu s katerim merilo politične pripadnosti iz člena 29(1) Poslovnika pomeni nujni pogoj za ustanovitev politične skupine.

83      Tožeče stranke v vseh treh zadevah trdijo, da njihov argument potrjuje dejstvo, da Parlament do sedaj še nikoli ni preverjal spoštovanja pogoja glede politične pripadnosti in so bile tehnične skupine dovoljene. Tako naj bi bila leta 1979 dovoljena ustanovitev „Groupe de coordination technique des groupes et des parlementaires indépendants“ (v nadaljevanju: skupina CDI), leta 1984 „Groupe arc-en-ciel: Fédération de l'Alliance Verte-Alternative Européenne, d'Agalev-Écolo, du Mouvement Populaire danois contre l'Appartenance à la Communauté Européenne et de l'Alliance Libre Européenne au sein du Parlement Européen“, leta 1987 „Groupe technique de défense des groupes et des députés indépendants“ (v nadaljevanju: skupina CTDI) in leta 1989 ustanovitev „Groupe Arc-en-Ciel au Parlement européen“. Front national se sklicuje tudi na ustanovitev skupine „Europe des Nations“ v prejšnjih mandatnih obdobjih.

84      Tudi če se sprejme argument tožečih strank o tehničnem značaju različnih skupin iz prejšnje točke, pa okoliščina, da ustanovitev navedene skupine ni bila sporna, čeprav je obstajala določba z enako vsebino, kot jo ima člen 29(1) Poslovnika, ni upoštevna v kontekstu analize, predstavljene v točkah od 80 do 82 zgoraj, iz katere nesporno izhaja, da je to zadnjo določbo treba razumeti tako, da zahteva, da imajo poslanci, ki razglasijo, da se bodo oblikovali v skupino, skupno politično pripadnost.

85      Odnos Parlamenta do izjav o ustanovitvi skupin iz točke 83 zgoraj je treba razumeti tako, da odraža presojo spoštovanja zahteve politične pripadnosti, ki je drugačna od te v obravnavni zadevi, glede na vsebino in kontekst vsake od teh izjav. Tega ravnanja pa ni mogoče imeti za pravno razlago, na podlagi katere bi lahko sklepali o fakultativni naravi pogoja glede politične pripadnosti iz poznejših različic poslovnika Parlamenta.

86      Front national in ga. Bonino ter drugi trdijo, da njihovo razlago člena 29(1) Poslovnika potrjuje dejstvo, da je Parlament, v sestavi po zadnjih volitvah, dovolil ustanovitev „groupe pour l'Europe des Démocraties et des Différences“ (v nadaljevanju: skupina EDD), čeprav naj bi očitno šlo za tehnično skupino.

87      Sodišče prve stopnje pa opozarja, da ime te skupine kaže na skupno politično vizijo Evrope njenih članov, kar utemeljuje, da je Parlament, za razliko od obravnavane zadeve, menil, da skupina izpolnjuje pogoj politične pripadnosti, ki ga določa člen 29(1) Poslovnika.

88      Kakorkoli, tudi če se sprejme argument tožečih strank o tehnični naravi skupine EDD, dejstvo, da Parlament ni nasprotoval skladnosti te skupine s členom 29(1) Poslovnika, ni upoštevno v okviru preizkusa iz točk od 80 do 82 zgoraj. Kaže zgolj na to, da je Parlament izjavo o ustanovitvi skupine EDD ocenil drugače kot v obravnavani zadevi izjavo o ustanovitvi skupine TDI.

89      Iz analize, predstavljene v prejšnjih dveh točkah, izhaja, da dejstva, da Parlament ni nasprotoval ustanovitvi skupine EDD, tožeče stranke v nobenem primeru ne morejo navajati za to, da bi ustvarile dvom v obvezno naravo pogoja glede politične pripadnosti iz člena 29(1) Poslovnika.

90      Ga. Bonino in drugi, ki trdijo tudi, da dejstvo, da Parlament ni nikoli dvomil v legitimnost obstoječih političnih skupin, čeprav se je njihova politična pripadnost na zadnjih glasovanjih na plenarnih zasedanjih zdela dvomljiva, govori v prid razlagi člena 29(1) Poslovnika, ki jo zagovarjajo.

91      O razlagi člena 29(1) Poslovnika pa nikakor ni mogoče sklepati iz obnašanja članov političnih skupin, ki sestavljajo sedanjo parlamentarno skupščino, na glasovanjih na plenarnih zasedanjih. Zahteva po politični pripadnosti med poslanci dejansko ne izključuje tega, da ti izrazijo različna politična mnenja glede neke točno določene teme, v skladu z načelom neodvisnosti mandata iz člena 4(1) akta iz leta 1976 in člena 2 Poslovnika. Neenotno glasovanje članov iste politične skupine v teh okoliščinah torej ne kaže na neobstoj politične pripadnosti med temi člani, temveč je izraz načela neodvisnosti poslanskega mandata.

92      Iz tega izhaja, da dejstva, da lahko člani iste politične skupine glasujejo različno na plenarnem zasedanju, ter dejstva, da Parlament ni reagiral na tako ravnanje, nikakor ni mogoče razumeti tako, da kaže na fakultativnost pogoja o politični pripadnosti iz člena 29(1) Poslovnika.

93      Ga. Bonino in drugi trdijo še, da okoliščina, da Poslovnik ne določa samodejne uvrstitve samostojnih poslancev v mešano skupino, ki ima iste pravice kot politična skupina, govori v prid bolj prožne razlage člena 29(1) Poslovnika.

94      Vendar status, ki ga Parlament pridržuje za poslance, ki niso člani politične skupine, nikakor ne omogoča zagovarjati razlage člena 29(1) Poslovnika, ki bi nasprotovala razlagi, ki izhaja iz samega besedila te določbe in drugih elementov, opredeljenih v točkah od 80 do 82 zgoraj.

95      Glede na vse prej navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja, kršitev določb Poslovnika ter neobstoj pravne podlage, ker naj bi Parlament napačno preveril skladnost skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika in menil, da ustanovni člani te skupine nimajo skupne politične pripadnosti

96      J.-C. Martinez in C. de Gaulle ter Front national trdijo, da nobena določba Poslovnika Parlamentu ne podeljuje pravice, da preverja politično pripadnost poslancev, ki izjavijo, da tvorijo skupino. Pobudo za ustanovitev skupin dajo poslanci, ki morajo predsednika o tem zgolj obvestiti. Postopek priznanja ni predviden. V tej zadevi naj bi Parlament izvršil samovoljni nadzor o politični primernosti ustanovitve skupine TDI in se postavil v vlogo razsodnika politične pripadnosti in razlogov, ki so privedli do ustanovitve te skupine. S tem naj bi kršil besedilo in bistvo Poslovnika.

97      Iste tožeče stranke trdijo, da je Parlament zmotno sklepal, da med poslanci, ki so izjavili, da ustanavljajo skupino TDI, ni politične pripadnosti. Slednji naj bi delili politično pripadnost glede namena, da se vsakemu poslancu zagotovi polno izvrševanje njegovega mandata. Izjava o politični neodvisnosti, vsebovana v pravilih o ustanovitvi skupine TDI, ne izključuje obstoja navedene pripadnosti. Akt z dne 14. septembra 1999 je v resnici politična odločitev, ki ne temelji na nobeni objektivni utemeljitvi in daje prosto pot zlorabam političnih skupin v Parlamentu.

98      Front national dodaja, da se člani skupine TDI niso nikoli uradno zavezali, na kakršenkoli način, da ne bodo delali skupaj. Nasprotno, od sklepa v zadevi Martinez in de Gaulle proti Parlamentu, navedenega v točki 13 zgoraj, skupina TDI deluje kot vsaka druga politična skupina v Parlamentu. Vlagala naj bi amandmaje na poročila in predloge resolucij.

99      J.-C. Martinez in C. de Gaulle še navajata, da lahko le obnašanje članov skupine na zasedanju pokaže politično koherentnost te skupine. V tem pogledu enako kot Front national navajata novejše primere poimenskih glasovanj, iz katerih naj bi izhajala konvergenca stališč med člani skupine TDI.

100    Sodišče prve stopnje meni, da je za odgovor na argumentacijo, ki jo tožeče stranke predstavljajo v okviru tega tožbenega razloga, treba, najprej, preveriti, ali je Parlament pristojen za preverjanje spoštovanja člena 29(1) Poslovnika, kot je to storil v obravnavani zadevi, glede skupine, katere ustanovitev so poslanci razglasili v skladu s členom 29(4) Poslovnika. Drugič, če gre za tak primer, mora Sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšno je polje proste presoje, ki ga je treba priznati Parlamentu iz naslova te pristojnosti, in tretjič, preveriti mora utemeljenost presoje, ki jo je opravil Parlament v zvezi z neizpolnjevanjem pogoja politične pripadnosti skupine TDI iz člena 29(1) Poslovnika.

101    Glede prvega vprašanja je treba poudariti, da – kot to izhaja iz člena 180 Poslovnika – Parlament skrbi, po potrebi tako, da se obrne na Odbor za ustavne zadeve, za pravilno uporabo in razlago določb svojega poslovnika. Iz tega naslova je zlasti pristojen, da nadzira, ali skupina, katere ustanovitev je sporočena predsedniku v skladu s členom 29(4) Poslovnika, izpolnjuje zahtevo po politični pripadnosti, ki jo postavlja odstavek 1 tega člena. Če bi Parlamentu zanikali to pristojnost nadzora, bi to pomenilo, da se ga prisili, da ostane navedena določba brez slehernega učinka.

102    Glede vprašanja obsega diskrecijske pravice, ki jo ima Parlament iz naslova te pristojnosti za nadzor, je Sodišče prve stopnje opozorilo, da niti člen 29 niti nobena druga določba poslovnika ne opredeljujejo pojma politične pripadnosti iz odstavka 1 navedenega člena. Poleg tega Poslovnik ne zahteva, da se izjavi o ustanovitvi skupine v smislu člena 29 Poslovnika priložijo kakršnikoli podatki o politični pripadnosti članov, ki sestavljajo skupino.

103    V teh okoliščinah je treba pojem politične pripadnosti razumeti tako, da ima v vsakem posameznem primeru pomen, ki mu ga želijo dati – čeprav to ni odkrito navedeno – poslanci, ki se odločijo ustanoviti politično skupino v skladu s členom 29 Poslovnika. To pomeni, da se za poslance, ki izjavijo, da se organizirajo v skupino na podlagi te določbe, domneva, da delijo politično pripadnost, pa čeprav minimalno.

104    Ta domneva pa ni neizpodbojna. Na podlagi pristojnosti za nadzor iz točke 101 zgoraj ima Parlament pooblastilo, da preveri spoštovanje zahteve iz člena 29(1) Poslovnika, kadar – kot to predvideva pojasnjevalna opomba te določbe, sprejeta 14. septembra 1999 (glej točko 9 zgoraj) – poslanci, ki izjavijo, da sestavljajo skupino, odprto izključijo sleherno politično pripadnost med seboj in tako očitno kršijo zgornjo zahtevo.

105    Ta pristop omogoča uskladiti široko pojmovanje, ki ga je treba imeti o pojmu politične pripadnosti zaradi, na eni strani, subjektivnega značaja, ki ga ima ta pojem, in, na drugi strani, spoštovanja zahtev, določenih v členu 29(1) Poslovnika.

106    V obravnavani zadevi je Parlament, s tem ko je potrdil stališče Odbora za ustavne zadeve, štel, da izjava o ustanovitvi skupine TDI ni v skladu s členom 29(1) Poslovnika, zato ker ta izjava izključuje sleherno politično pripadnost in daje v okviru skupine popolno politično neodvisnost posameznim ustanovnim članom. Taka presoja je znotraj okvirov pristojnosti presoje iz točke 104 zgoraj.

107    V teh okoliščinah mora Sodišče prve stopnje v skladu s tem, kar je bilo predstavljeno v točki 100 zgoraj, preveriti samo utemeljenost.

108    V tem pogledu na podlagi navedbe, vsebovane v izjavi o oblikovanju skupine TDI, v skladu s katero posamezni ustanovni člani svobodno glasujejo tako v odborih kot na plenarnem zasedanju, ni mogoče sklepati, da med njimi ni politične pripadnosti. Dejansko je ta navedba izraz načela neodvisnosti mandata iz člena 4(1) akta iz leta 1976 in iz člena 2 Poslovnika in naj torej ne bi mogla vplivati na presojo skladnosti skupine s členom 29(1) Poslovnika (glej točko 91 zgoraj).

109    Dejstvo, da poslanci, ki oblikujejo skupino, izjavijo, da ohranjajo svojo politično svobodo, samo po sebi ne omogoča niti sklepa, da ne delijo politične pripadnosti. Tovrstna izjava ustreza tudi načelu neodvisnosti mandata, omenjenemu v prejšnji točki.

110    Vendar je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da posebne posledice, povezane z izjavo poslancev skupine TDI o njihovi politični neodvisnosti, in sicer na eni strani prepoved, da bi katerikoli od ustanovnih članov govoril v imenu vseh poslancev skupine, in na drugi strani omejitev predmeta sestankov skupine na razdelitev časa za nastope in urejanje upravnih in finančnih zadev skupine, vse skupaj usklajeno kažejo na to, da so imeli člani te skupine za vsako ceno namen izogniti se dajanju vtisa skupne politične pripadnosti in so v celoti izključili, da bi med mandatnim obdobjem sodelovali pri izražanju volje, idej ali skupnih političnih projektov, še tako majhnih. Ti elementi kažejo na to, da so člani skupine TDI želeli odstraniti vse dvome glede morebitnega obstoja skupne politične pripadnosti in niso želeli, da bi skupina služila skupnemu političnemu delovanju ter jo omejili na strogo upravne in finančne naloge.

111    Člani skupine TDI so tako kategorično zavrnili kakršnokoli medsebojno politično pripadnost in se zavezali, da v nobenem primeru ne bodo dajali vtisa, da delijo tovrstno pripadnost, in vnaprej za čas mandatnega obdobja izključili delovanje, ki bi k temu vodilo, čeprav samo v posameznih primerih.

112    Izrecno zanikanje politične pripadnosti med člani skupine TDI potrjujejo tudi nekateri odlomki iz dopisa, ki so ga poslanci Liste Bonino naslovili na druge poslance 13. septembra 1999, torej na predvečer plenarnega zasedanja, na katerem je Parlament sprejel razlago člena 29 Poslovnika, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve.

113    V tem dopisu namreč piše:

„[...]

Med ustanovnim zasedanjem našega Parlamenta so poslanci Liste Bonino predlagali vsem poslancem, ki niso člani obstoječih političnih skupin, da oblikujejo eno samo, t. i. ‚mešano‘ skupino; namen pobude je končati z diskriminacijo, ki jo za ‚samostojne‘ člane določa na eni strani naš poslovnik in na drugi strani notranji upravni in finančni predpisi. V trenutku, ko je Evropski parlament pozvan k novim nalogam in odgovornostim, menimo, da je naša dolžnost, da nehamo dajati vtis, da želimo ustvariti ‚nenaravno‘ politično zavezništvo, da ponovno opozorimo na diskriminacijo, ki traja že dvajset let in ki je sramota za demokratičen parlament, saj zanika dolžno spoštovanje ljudske volje.

[...]

Pri razlagi Poslovnika, ki jo je izglasoval Odbor za ustavne zadeve in ki jo boste potrdili ali zavrnili na tem zasedanju, je navedeno [...], da je treba skupino TDI razpustiti, ker so njeni člani podpisali izjavo, ki izključuje vsakršno politično pripadnost in naznanja popolno neodvisnost političnih predstavnikov, ki jo sestavljajo. Dejansko smo želeli ustanoviti mešano skupino, še preden jo bo [Poslovnik] neposredno priznaval.“

114    S povedanim so želeli podpisniki tega dopisa preostalim poslancem pojasniti, da je navkljub začetnemu vtisu, ki bi ga lahko dajala skupina TDI, da nimajo skupne politične pripadnosti s preostalimi člani, njihov namen izključno ta, da se vsem poslancem, ki nimajo skupne politične pripadnosti z drugimi, omogoči ustanovitev mešane skupine, ki bi uživala prerogative, priznane političnim skupinam, in bi se s tem končalo obdobje različnega obravnavanja, ki so ga deležni ti poslanci zaradi svojega statusa samostojnih poslancev.

115    Tožeče stranke trdijo, da razglašeni cilj skupine TDI, in sicer vsakemu poslancu zagotoviti polno izvrševanje njegovega poslanskega mandata (glej točko 6 zgoraj), dokazuje obstoj politične pripadnosti med člani te skupine. Glede tega je treba poudariti, da se člani skupine TDI, soočeni z dvomi v politično naravo njihove skupine, med 20. julijem 1999 – datumom, ko so predsedniki drugih skupin v Parlamentu izpodbijali skladnost oblikovanja skupine TDI s členom 29 Poslovnika – ter sprejetjem akta z dne 14. septembra 1999 niso nikoli sklicevali na njene cilje, da bi dokazali obstoj medsebojne politične pripadnosti.

116    Argumenti, ki so jih predstavljali na sestankih, na katerih je bilo govora o skladnosti skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika, se v glavnem nanašajo na to, da pogoj, ki ga določa ta določba, ni nujen, ker ta določba od poslancev, ki oblikujejo skupine, ne zahteva, da izkažejo svojo politično pripadnost, ker se niti Parlament niti druge skupine ne morejo postaviti v vlogo razsodnika politične pripadnosti članov skupine TDI in ker so bile tako v tem mandatnem obdobju kot tudi v preteklosti dovoljene druge skupine, ki jih sestavljajo poslanci, ki nimajo skupne politične pripadnosti. Člani skupine TDI so prav tako izrazili dvom glede obstoja politične pripadnosti med člani političnih skupin v Parlamentu. Poleg tega so poudarili tudi manj ugodno obravnavanje samostojnih poslancev v primerjavi s poslanci, ki so člani političnih skupin, ter razliko glede tega med položajem v Parlamentu in parlamentarnimi tradicijami v določenih državah članicah ter tveganje precedensa, povezanega s prepovedjo skupine TDI.

117    Nikoli pa niso trdili, da bi bilo treba cilje, ki jim sledijo z oblikovanjem te skupine, razumeti kot dokaz o medsebojni politični pripadnosti. Nasprotno iz navedb, povzetih v točki 113 zgoraj, izhaja, da je bil predstavljeni cilj skupine TDI ta, da omogoči poslancem, ki take pripadnosti nimajo, da skupaj z drugimi oblikujejo mešano skupino, ki bi bila upravičena do posebnih pravic političnih skupin.

118    Tožeče stranke Parlamentu torej ne morejo očitati, da navedb, vsebovanih v izjavi o ustanovitvi skupine TDI o ciljih navedene skupine, ni upošteval kot dokaz o obstoju politične pripadnosti med člani te skupine.

119    Taka navedba v nobenem primeru ne bi izključevala analize, obrazložene v točkah od 111 do 115 zgoraj, iz katere izhaja, da so člani te skupine nameravali odprto zanikati kakršnokoli politično pripadnost slednji.

120    Po preizkusu, opravljenem v točkah od 110 do 119 zgoraj, je mogoče skleniti, da je Parlament pravilno štel, da izjava o ustanovitvi skupine TDI kaže na popoln in očiten neobstoj politične pripadnosti med člani te skupine. S tem se Parlament ni postavil v vlogo razsodnika politične pripadnosti članov te skupine, kot zatrjujejo tožeče stranke. Ugotovil je le, da člani skupine TDI ob upoštevanju zgornje izjave odprto zanikajo sleherno pripadnost te vrste in tako sami ovržejo izpodbojno domnevo politične pripadnosti, navedeno v točkah 103 in 104 zgoraj. V teh okoliščinah je lahko le ugotovil, da skupina TDI ne spoštuje člena 29(1) Poslovnika, saj bi sicer navedeni določbi odvzel sleherni učinek.

121    Te ugotovitve pa ne postavlja pod vprašaj niti okoliščina, ki jo zatrjuje Front national, in sicer, da so bili po sklepu Martinez in de Gaulle proti Parlamentu, navedenem v točki 13 zgoraj, v imenu skupine TDI vloženi amandmaji na poročila in predlogi resolucij, niti dokazi, ki so jih predložili J.-C. Martinez in C. de Gaulle ter Front national glede obnašanja članov skupine TDI na nedavnih glasovanjih na plenarnih zasedanjih.

122    Dejansko glede pobud, vloženih v imenu skupine TDI, iz dokazil, ki jih je predložila Front national na zahtevo Sodišča prve stopnje, izhaja, da je vse pobude vložil bodisi poslanec, član skupine TDI, bodisi poslanci iz ene same ustanovne članice te skupine. Nobene pa niso vložili poslanci, ki bi pripadali več kot enemu ustanovnemu članu skupine TDI. Navedena ugotovitev potrjuje, da med ustanovnimi članicami ni nobene politične pripadnosti, kar je mogoče razbrati tudi iz njene izjave o ustanovitvi.

123    Glede obnašanja članov skupine TDI na nedavnih glasovanjih na plenarnih zasedanjih je treba poudariti, da – tako kot to pravilno zatrjuje Parlament v svojih pisnih stališčih – usklajenost pri glasovanju, ki jo je mogoče zaslediti v tej skupini, lahko prikriva velike razlike v individualnih političnih motivacijah, ki so podlaga za glas vsakega od teh članov. Torej je ni mogoče šteti kot dokaz o obstoju politične pripadnosti med člani navedene skupine.

124    Dodati je še treba, da so okoliščina in elementi iz točke 121 zgoraj, vsi nastali po aktu z dne 14. septembra 1999, tako da v nobenem primeru ne morejo vplivati na preizkus utemeljenosti presoje Parlamenta, vsebovane v tem aktu glede neskladnosti skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika.

125    Glede na vse navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja v razmerju do članov skupine TDI

126    Ta tožbeni razlog se deli na tri dele. V prvem delu tožeče stranke navajajo, da akt z dne 14. septembra 1999 pomeni diskriminacijo med člani skupine TDI in poslanci, ki pripadajo politični skupini. V drugem delu trdijo, da navedeni akt diskriminira navedeno skupino TDI v primerjavi z drugimi tehničnimi skupinami. V tretjem delu pa zatrjujejo diskriminacijo med skupino TDI in političnimi skupinami, ki sestavljajo sedanjo parlamentarno skupščino.

 Prvi del tožbenega razloga

127    Tožeče stranke v vseh treh zadevah trdijo, da akt z dne 14. septembra 1999 pomeni diskriminacijo poslancev, ki ne pripadajo nobeni politični skupini.

128    Dejansko naj bi pripadnost taki skupini obsegala vrsto prednosti v smislu parlamentarnih pravic ter na finančnem, tehničnem in upravnem področju, do katerih člani skupine TDI niso upravičeni zaradi akta z dne 14. septembra 1999, ki jim podeljuje status samostojnega poslanca. S tem aktom, ki je prepovedal skupino TDI, je bilo v škodo članov te skupine sprejeto razlikovanje, ki se izvaja znotraj Parlamenta, glede samostojnih poslancev in s tem kršena enakopravnost poslancev glede pogojev za opravljanje poslanskega mandata.

129    Iste trditve navajajo tudi ga. Bonino in drugi v podporo ugovora nezakonitosti, ki ga na podlagi člena 241 ES uveljavljajo zoper določbo člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika.

130    Sodišče prve stopnje ocenjuje, da je najprej treba obravnavati navedeni ugovor nezakonitosti.

131    Parlament izpodbija dopustnost tega ugovora.

132    Meni, da poslovnik ne spada v kategorijo aktov, ki so lahko predmet ugovora nezakonitosti na podlagi člena 241 ES. Poleg tega naj akt z dne 14. septembra 1999 ne bi imel za pravno podlago člen 30 Poslovnika in tudi ni izvršilni ukrep za člen 29, tako da v obravnavani zadevi ni mogoče uveljavljati nezakonitosti teh določb.

133    V tem pogledu Sodišče prve stopnje opozarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 241 ES izraža splošno načelo, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da z namenom razveljavitve odločbe, ki se nanjo nanaša neposredno in posamično, posredno izpodbija veljavnost predhodnega akta institucije, ki je pravna podlaga za izpodbijano odločbo, če ta stranka nima pravice vložiti neposredne tožbe na podlagi člena 230 ES zoper tak akt in tako trpi njegove posledice ne da bi imela možnost predlagati njegovo razveljavitev (glej sodbi Sodišča z dne 6. marca 1979 v zadevi Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777, točka 39, in z dne 19. januarja 1984 v zadevi Andersen in drugi proti Parlamentu, 262/80, Recueil, str. 195, točka 6).

134    Ugovor nezakonitosti tako ni omejen na akte, ki imajo obliko uredbe v smislu člena 241 ES. Tega je treba razlagati dovolj široko, da se zagotovi učinkovit nadzor zakonitosti splošnih aktov institucij v korist oseb, ki nimajo pravice vložiti neposredne tožbe zoper te akte, čeprav jih izvedbene odločbe zadevajo neposredno in posamično (zgoraj v točki 133 navedena sodba Simmenthal proti Komisiji, točki 40 in 41, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. oktobra 1993 v zadevi Reinarz proti Komisiji, T-6/92 in T-52/92, Recueil, str. II-1047, točka 56).

135    Poleg tega se področje uporabe tega člena razteza tudi na akte institucij, ki so bili upoštevni pri sprejetju odločbe, ki je predmet ničnostne tožbe, čeprav ti akti niso bili formalno pravna podlaga za navedeno odločbo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. marca 1998 v zadevi De Abreu proti Sodišču, T-146/96, RecFP, str. I A 109 in II-281, točka 27).

136    Dodati je treba, da mora biti ugovor nezakonitosti omejen na to, kar je nepogrešljivo za razrešitev spora. Dejansko člen 241 ES nima namena omogočiti eni stranki, da izpodbija veljavnost kateregakoli splošnega akta v korist kakršnekoli tožbe. Obstajati mora neposredna pravna vez med izpodbijano individualno odločbo in zadevnim splošnim aktom (sodbe Sodišča z dne 31. marca 1965 v zadevi Macchiorlati Dalmas e Figli proti Visoki oblasti, 21/64, Recueil, str. 227, 245; z dne 13. julija 1966 v zadevi Italija proti Svetu in Komisiji, 32/65, Recueil, str. 563, 594, in z dne 21. februarja 1984 v zadevi Walzstahl-Vereinigung in Thyssen proti Komisiji, 140/82, 146/82, 221/82 in 226/82, Recueil, str. 951, točka 20, ter zgoraj v točki 134 navedena sodba Reinarz proti Komisiji, točka 57).

137    V obravnavani zadevi ni sporno, da so določbe členov 29 in 30 Poslovnika, ki vplivajo na način izvrševanja mandatov poslancev, splošne. Veljajo v objektivno določenih situacijah in imajo pravne učinke za kategorije oseb, ki so opredeljene splošno in abstraktno (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 18. marca 1975 v zadevi Acton in drugi proti Komisiji, 44/74, 46/74 in 49/74, Recueil, str. 383, točka 7, in z dne 14. februarja 1989 v zadevi Lefebvre Frère et Soeur proti Komisiji, 206/87, Recueil, str. 275, točka 13). Tožeče stranke torej svojega izpodbijanja ne morejo nadaljevati na podlagi člena 230 ES.

138    Poleg tega odločbe, ki jih je Parlament sprejel z aktom z dne 14. septembra 1999 (glej točko 46 zgoraj), neposredno temeljijo na dejstvu, da člen 29(1) Poslovnika ustanovitev skupine v Parlamentu podreja obstoju politične pripadnosti med zadevnimi poslanci. Ta določba je bila povod za izpodbijanje ustanovitve skupine TDI s strani predsednikov drugih političnih skupin in je bila predmet razlage, ki jo je nato sprejel Parlament 14. septembra 1999. Zaradi te določbe, kot jo je podrobneje opredelila zgornja razlaga, je Parlament ugotovil neobstoj TDI in na podlagi člena 30 Poslovnika štel zadevne poslance kot samostojne poslance. Kombinirana uporaba teh dveh določb je torej pogojevala obstoj in vsebino akta z dne 14. septembra 1999.

139    Torej je mogoče sklepati, da obstaja neposredna pravna vez med aktom z dne 14. septembra 1999 in členoma 29(1) in 30 Poslovnika, glede katerih ga. Bonino in drugi podajajo ugovor nezakonitosti.

140    V teh okoliščinah in upoštevajoč dejstvo, da je bila ničnostna tožba, ki so jo vložili ga. Bonino in drugi, razglašena za dopustno (glej točko 75 zgoraj), je treba ugovor nezakonitosti, ki ga te tožeče stranke vlagajo zoper člena 29(1) in 30 Poslovnika, razglasiti za dopusten.

141    Najprej je treba obravnavati utemeljenost tega ugovora, kolikor ta temelji na kršitvi načela enakega obravnavanja.

142    Poleg argumentov, predstavljenih v točki 128 zgoraj, ga. Bonino in drugi trdijo, da če je treba člen 29(1) Poslovnika razlagati tako, da prepoveduje ustanovitev skupine, če člani nimajo skupne politične pripadnosti, obstaja dvom v zakonitost določb tega člena v povezavi s členom 30 Poslovnika ob upoštevanju načela prepovedi diskriminacije. Dejansko bi uporaba navedenih določb pomenila, da se poslanci brez skupne politične pripadnosti z drugimi poslanci ne bi mogli oblikovati skupine v smislu člena 29 Poslovnika, niti uveljavljati avtomatične pripadnosti k mešani skupini. Te poslance bi se obravnavalo kot samostojne poslance, kar bi škodilo polnemu izvrševanju njihovega poslanskega mandata.

143    Kot je bilo potrjeno na obravnavi, ga. Bonino in drugi izpodbijajo zakonitost zgornjih določb, ker poslancem, ki nimajo skupne politične pripadnosti, preprečujejo tako prostovoljno ustanovitev tehnične skupine kot tudi samodejno priključitev teh poslancev mešani skupini.

144    V tem pogledu Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da v skladu s sodno prakso Parlament lahko sprejme – na podlagi pooblastila za notranjo organizacijo, ki ga ima na podlagi členov 25 PJ, 199 ES in 112 AE – ustreznih ukrepov za zagotovitev dobrega delovanja in poteka postopkov (sodbi Sodišča z dne 10. februarja 1983 v zadevi Luksemburg proti Parlamentu, 230/81, Recueil, str. 255, točka 38, in z dne 28. novembra 1991 v zadevi Luksemburg proti Parlamentu, C‑213/88 in C-39/89, Recueil, str. I-5643, točka 29).

145    V obravnavani zadevi Parlament pravilno trdi, da njegova organiziranost na politične skupine izpolnjuje več legitimnih ciljev, ki jih narekujejo socialne in gospodarske okoliščine, značilne za parlamentarne demokracije, njegove posebnosti v primerjavi z nacionalnimi poslanskimi skupščinami ter naloge in pristojnosti, ki so mu zaupane s Pogodbo, katerih pa tehnične ali mešane skupine, kot je skupina TDI, ki združujejo poslance in nimajo skupne politične pripadnosti, ne bi mogle uresničevati.

146    Prvič, organiziranost Parlamenta v politične skupine, ki združujejo poslance, ki prihajajo iz več kot ene države članice in imajo skupno politično pripadnost, se dejansko zdi kot ukrep učinkovite organizacije del in postopkov institucije, zlasti da bi se omogočilo izražanje skupne politične volje in ustvarjanje kompromisov, ki so zlasti pomembni, če upoštevamo veliko število poslancev, izjemno raznolikost kultur, nacionalnosti, jezikov, zastopanih nacionalnih političnih gibanj, velike raznolikosti dejavnosti Parlamenta in dejstvo, da za razliko od nacionalnih parlamentov v Parlamentu ni tradicionalne razdelitve večina/opozicija. V teh okoliščinah politična skupina v smislu člena 29 Poslovnika opravlja naloge, ki jih skupina, ki bi jo sestavljali poslanci brez medsebojne politične pripadnosti, ne bi mogla opravljati.

147    Drugič, organiziranost v politične skupine je utemeljena tudi s povečanjem, še zlasti od sprejetja Pogodbe o Evropski uniji in Amsterdamske pogodbe, pristojnosti Parlamenta pri uresničevanju nalog, zaupanih Skupnosti s Pogodbo ES, in v postopku sprejemanja aktov Skupnosti, potrebnih za uresničitev teh nalog (glej člene 7 ES, od 192 ES do 195 ES, 200 ES in 201 ES). Zlasti dober potek in učinkovito delovanje postopka skupnega sprejemanja pravnih aktov Skupnosti s strani Parlamenta in Sveta (tako imenovani postopek „soodločanja“), ki je urejen v členu 251 ES, predpostavljata, da je treba, kadar se izkaže, da je za dosego soglasja o skupnem besedilu v skladu s členom 251 od (3) do (5), ES potrebno sklicati Spravni odbor, prej doseči politični kompromis znotraj Parlamenta. Nato je treba delegacijo, ki je pooblaščena za pogajanje s Svetom na ravni pristojnega odbora, sestaviti iz poslancev, ki odražajo politično sestavo skupščine, ki so pooblaščeni, da govorijo v imenu drugih poslancev, in imajo podporo v primeru, da je doseženo soglasje v Svetu, k čemur lahko politična skupina učinkovito prispeva, za razliko od skupine, ki jo sestavljajo poslanci, ki nimajo skupne politične pripadnosti.

148    Tretjič, obe zahtevi, in sicer zahteva po politični pripadnosti ter zahteva po pripadnosti več kot eni državi članici, na katerih temelji organizacija poslancev v politične skupine, omogočata premostiti lokalne politične posebnosti in spodbujata evropsko integracijo v skladu s Pogodbo. Politične skupine tako sodelujejo pri uresničevanju cilja, ki si ga je zadal člen 191 ES, in sicer nastanek političnih strank na evropski ravni kot povezovalnih dejavnikov znotraj Unije, oblikovanju evropske zavesti in izražanju politične volje državljanov Unije. Te vloge pa ne more opravljati tehnična ali mešana skupina, ki jo sestavljajo poslanci, ki zanikajo kakršnokoli medsebojno politično pripadnost.

149    Iz zgornje analize izhaja, da člen 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika, na podlagi katerih se lahko v Parlamentu skupine oblikujejo le na podlagi politične pripadnosti in poslanci, ki niso člani politične skupine, delujejo kot samostojni poslanci pod pogoji, ki jih določi predsedstvo Parlamenta, ter ne smejo oblikovati niti tehnične skupine niti združevati se v okviru mešane skupine, pomenita ukrepe notranje organizacije, ki jih upravičujejo posebnosti Parlamenta, omejitve pri njegovem delovanju ter pristojnosti in cilji, ki mu jih daje Pogodba.

150    Nato je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije, ki predstavlja temeljno pravno načelo, prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 28. junija 1990 v zadevi Hoche, C-174/89, Recueil, str. I­-2681, točka 25, in navedena sodna praksa).

151    V obravnavani zadevi imajo vsi poslanci Parlamenta mandat, ki so jim ga demokratično zaupali volivci, in vsi prevzemajo enake funkcije političnega predstavljanja na evropski ravni (glej točko 61 zgoraj). Zato so v istem položaju.

152    Res je, da člen 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika uvaja razliko med dvema kategorijama poslancev, in sicer tistimi, ki so člani politične skupine v smislu notranjih predpisov Parlamenta, in samostojnimi poslanci, ki svoj mandat opravljajo pod pogoji, ki jih določi predsedstvo Parlamenta. Vendar to razliko utemeljuje dejstvo, da prvi izpolnjujejo, v nasprotju z drugimi, zahtevo iz Poslovnika, ki jo narekuje zasledovanje legitimnih ciljev (glej točke od 145 do 149 zgoraj).

153    Torej ne gre za kršitev načela prepovedi diskriminacije, kot je to opredeljeno v sodni praksi (glej točko 150 zgoraj).

154    Tožeče stranke v svojih pisanjih v podporo svojih trditev navajajo, da se samostojne poslance v smislu člena 30 Poslovnika obravnava diskriminacijsko v primerjavi s člani politične skupine. Tako naj bi bili samostojni poslanci in člani politične skupine različno obravnavani glede parlamentarnih pravic ter finančnih, upravnih in tehničnih ugodnosti, ki naj bi predstavljale nezakonito diskriminacijo.

155    Iz pisanj strank in iz dokumentov, ki so jih slednje predložile na zahtevo Sodišča prve stopnje, pa izhaja, da te razlike v obravnavanju, ki jih Parlament ne zanika, ne izhajajo iz člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika, temveč iz vrste drugih notranjih predpisov Parlamenta.

156    Tako:

–        nepriznavanje glasovalnih pravic, ki jih imajo sicer predsedniki političnih skupin oziroma njihovi morebitni predstavniki, dvema predstavnikoma samostojnih poslancev na konferenci predsednikov izhaja iz člena 23 Poslovnika;

–        dejstvo, da samostojni poslanci za razliko od političnih skupin ne morejo vložiti predloga resolucije na koncu razprave o izvolitvi predsednika Komisije, izhaja iz člena 33 Poslovnika;

–        dejstvo, da so samostojni poslanci izključeni od dela delegacije Parlamenta v Spravnem odboru, medtem ko so politične skupine predstavljane bodisi v tej delegaciji bodisi pri njenih notranjih pripravljalnih sestankih, izhaja iz člena 82 Poslovnika;

–        dejstvo, da ima samostojni poslanec dostop do parlamentarnih posebnih pravic, ki so priznane političnim skupinam, le s podporo 31 poslancev, izhaja iz različnih določb Poslovnika, navedenih v točki 4 zgoraj;

–        dejstvo, da samostojni poslanci, ki pripadajo isti politični stranki, nimajo pravice, nasprotno kot politične skupine, da obrazložijo svoje skupno stališče pri končnem glasovanju, izhaja iz člena 137 Poslovnika;

–        dejstvo, da samostojni poslanci niso upoštevani pri razdelitvi funkcij predsednika Parlamenta in kvestorjev, predsednikov in podpredsednikov odborov in medparlamentarnih delegacij iz poglavij XX in XXI Poslovnika, da se podredno upoštevajo za dodelitev mesta članov v odborih in delegacijah, da so izključeni iz ad hoc delegacij, ki jih ustanovi konferenca predsednikov in Konferenca odborov za evropske zadeve iz člena 56 Poslovnika, izhaja iz uporabe tako imenovane „D'Hondt“ metode, ki jo Parlament uporablja za razdelitev navedenih mest, in iz dejstva, da predstavniki samostojnih poslancev, zastopani v konferenci predsednikov, ki je pristojen organ v teh zadevah, nimajo glasovalnih pravic;

–        razlika v obravnavanju med samostojnimi poslanci in političnimi skupinami glede tajništva je posledica odločb predsedstva Parlamenta, sprejetih na podlagi člena 22 Poslovnika;

–        razlika v obravnavanju med samostojnimi poslanci in političnimi skupinami glede porazdelitve odobrenih sredstev iz proračunske vrstice 3707 v zvezi s posebnimi izdatki Parlamenta za stroške tajništva, upravne stroške za delovanje in izdatke, povezane s političnimi aktivnostmi političnih skupin in samostojnih poslancev, izhaja iz odločb predsedstva Parlamenta, sprejetih na podlagi člena 22 Poslovnika;

–        dejstvo, da samostojni poslanci, za razliko od političnih skupin, ne morejo uporabljati služb Parlamenta, zlasti simultanega tolmačenja, je posledica upravnih predpisov Parlamenta o sestankih političnih skupin.

157    Seveda je Parlament pristojen, da preveri, ali je položaj, ki nastane zaradi uporabe različnih zgoraj navedenih notranjih določb, z vseh vidikov v skladu z načelom enakega obravnavanja, kot je to opredeljeno v sodni praksi (glej točko 150 zgoraj). V tem pogledu je treba poudariti, da uresničevanje legitimnih ciljev, ki jim sledi Parlament prek svoje organiziranosti v politične skupine, utemeljuje, da so te skupine in preko njih poslanci, ki so njihovi člani, upravičeni do določenih posebnih pravic in ugodnosti v primerjavi s samostojnimi poslanci – Parlament mora ob spoštovanju notranjih postopkov, določenih v ta namen, preveriti, ali so razlike v obravnavanju med tema dvema kategorijama poslancev, ki izvirajo iz zgoraj navedenih notranjih predpisov, vse potrebne in torej objektivno utemeljene v luči zasledovanih ciljev. Glede na okoliščine primera je pristojen, da v okviru svojih pooblastil glede notranje organiziranosti odpravi razlikovanja, vsebovana v teh določbah, ki ne bi zadostila navedenemu pogoju nujnosti, in bi posledično lahko bilo glede aktov Parlamenta, sprejetih na podlagi teh določb, v okviru presoje zakonitosti pred sodiščem Skupnosti ugotovljeno, da so diskriminacijski (glej točke od 48 do 62 zgoraj).

158    V obravnavnem primeru pa je treba ugotoviti, da ga. Bonino in drugi ne ugovarjajo zakonitosti različnih notranjih določb, opredeljenih v točki 156 zgoraj. Na obravnavi so potrdili, da se ugovor nezakonitosti, opredeljen v tožbi, nanaša na člena 29(1) in 30 Poslovnika, ne pa na notranje predpise Parlamenta, ki urejajo status samostojnega poslanca.

159    Kršitev načela enakopravnega obravnavanja, ki bi morebiti lahko zaznamovala katero od teh notranjih določb, bi v vsakem primeru lahko vplivala na zakonitost zadevne določbe in akta, ki bi ga Parlament sprejel na njeni podlagi. Ne bi pa nasprotovala analizi iz točk od 144 do 153 zgoraj.

160    Iz predhodne analize izhaja (glej točke od 144 do 159 zgoraj), da je treba ugovor nezakonitosti členov 29(1) in 30 Poslovnika zaradi kršitve načela enakega obravnavanja zavrniti kot neutemeljen.

161    Ista analiza pa privede do zavrnitve argumentacije tožečih strank v okviru prvega dela obravnavanega tožbenega razloga, ki temelji na enakih elementih kot ti, ki jih zatrjujejo ga. Bonino in drugi, ki nasprotujejo skladnosti člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika z načelom enakega obravnavanja (glej točke od 127 do 129 zgoraj).

162    Dejansko je treba ugotoviti, da akt z dne 14. septembra 1999, s tem ko poslancem, kot so ti, ki so izjavili, da ustanavljajo skupino TDI, ki nimajo medsebojne politične pripadnosti, odvzema možnost, da skupaj oblikujejo politično skupino v smislu notranjih predpisov Parlamenta, in jim podeljuje status samostojnih poslancev, le ugotavlja posledice njihovega nespoštovanja politične pripadnosti, ki jo določa člen 29(1) Poslovnika, in zanje uporabi rešitev, ki jo določa člen 30 Poslovnika za poslance, ki ne zadostijo tej zahtevi.

163    Vendarle skladnost teh dveh določb z načelom enakega obravnavanja ni sporna (glej točke od 144 do 159 zgoraj).

164    Iz tega izhaja, da akt z dne 14. septembra 1999 ne krši tega načela.

165    Dodati je treba, da razlike v obravnavanju, ki veljajo za zaradi njihovega položaja samostojnih poslancev za poslance, ki jih zadeva akt z dne 14. septembra 1999, pri izvrševanju njihovega mandata (glej zgoraj točki 155 in 156) in na katere opozarjajo tožeče stranke v podporo svojih argumentov, ne izvirajo iz tega akta, temveč iz notranjih določb Parlamenta, opredeljenih v točki 156 zgoraj, zakonitosti katerih pa tožeče stranke ne ugovarjajo.

166    Tako je treba poleg tega, kar je ugotovljeno v točki 158 zgoraj, glede zadeve T‑327/99 poudariti, da Front national, po tem, ko je opozoril na razliko v obravnavanju v več pogledih med samostojnimi poslanci in člani političnih skupin, trdi:

„To gre tako daleč, da se lahko upravičeno vprašamo, ali niso določbe [p]oslovnika, ki določajo tako diskriminacijo, tiste, ki bi jih bilo treba izpodbijati. Vendar pa to ni predmet te tožbe.“ (tožba, str. 8.)

167    Tožeče stranke so na obravnavi potrdile, da ne vlagajo ugovora nezakonitosti glede notranjih določb iz točke 156 zgoraj.

168    Glede na vse navedeno je treba prvi del obravnavanega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del tožbenega razloga

169    Tožeče stranke v vseh treh zadevah trdijo, da akt z dne 14. septembra 1999 vsebuje neutemeljeno diskriminacijo, ker prepoveduje ustanovitev skupine TDI, čeprav je v prejšnjih mandatnih obdobjih bila dovoljena ustanovitev vrste tehničnih skupin, in sicer skupine CDI, skupine „Arc-en-ciel: Fédération de l'Alliance Verte-Alternative Européenne, d'Agalev-Écolo, du Mouvement Populaire danois contre l'Appartenance à la Communauté Européenne et de l'Alliance Libre Européenne au sein du Parlement Européen“, skupine CTDI in skupine „Arc-en-Ciel au Parlement européen“. Front national navaja tudi, da je bila v prejšnjih mandatnih obdobjih dovoljena ustanovitev skupine „Europe des Nations“.

170    V tem mandatnem obdobju je bila dovoljena ustanovitev skupine EDD, za katero naj bi bilo očitno, da je tehnične narave, s tem pa naj bi bila še bolj poudarjena diskriminacijska narava akta z dne 14. septembra 1999 glede članov skupine TDI.

171    Sodišče prve stopnje v tem pogledu opozarja, da iz analize, predstavljene v točkah od 100 do 124 zgoraj, izhaja, da je Parlament pravilno ugotovil neobstoj skupine TDI zaradi neskladnosti s členom 29(1) Poslovnika, ker so njeni člani odkrito zanikali sleherno medsebojno politično pripadnost znotraj skupine. V teh okoliščinah se tožeče stranke nikakor ne morejo sklicevati na različno presojo Parlamenta glede izjav o ustanovitvi skupin iz zgornjih točk.

172    Dodati je treba, da tožeče stranke niso izpodbijale teze Parlamenta, v skladu s katero, za razliko od poslancev, ki so razglasili ustanovitev skupine TDI, ti, ki so razglasili ustanovitev teh različnih skupin, v nobenem primeru niso odkrito zanikali obstoja sleherne medsebojne politične pripadnosti. Položaja skupine TDI in položajev drugih skupin torej ni mogoče primerjati, in je zato razlika v obravnavanju med njimi utemeljena.

173    Ga. Bonino in drugi glede tega odgovarjajo, da je v skladu z argumentom Parlamenta pogoj politične pripadnosti izključno formalna zahteva, ki naj bi bila izpolnjena takoj, če poslanci, ki razglasijo ustanovitev skupine, ne zanikajo odkrito medsebojne politične pripadnosti. Tak argtument pripelje do tega, da je domet člena 29 Poslovnika izmaličen. Poleg tega, samo dejstvo, da člani skupin iz točk 169 in 170 zgoraj niso izrecno zanikali medsebojne politične pripadnosti, naj ne bi prikrilo, da med temi člani obstajajo ekstremne politične razlike. Poleg tega naj ne bi bilo nobene razlike med skupino, ki, kot skupina TDI, odkrito zanika sleherno politično pripadnost med člani, in skupino, ki po vzoru skupine CDI izrecno izjavi, da vsak član ohranja svoj politični program ter svobodo govora in glasovanja tako v odborih kot na plenarnem zasedanju.

174    Z argumentom tožečih strank se ni mogoče strinjati. Spomniti je treba, da, kot to izhaja iz analize v točkah od 110 do 114 zgoraj, zanikanje medsebojne politične pripadnosti članov skupine TDI ni zgolj formalno. Izhaja iz njihove jasno izražene volje izogniti se temu, da bi se jih zaznavalo, kot da imajo skupno pripadnost. Parlament je lahko glede na tako očitno zanikanje le vzel na znanje neobstoj politične pripadnosti in ugotovil neobstoj skupine TDI zaradi neskladnosti z zahtevo, postavljeno v členu 29(1) Poslovnika, saj bi sicer ta določba ostala brez slehernega učinka.

175    Nasprotno pa bi dejstvo, da politične skupine iz točk 169 in 170 zgoraj niso izrecno zanikale politične pripadnosti, lahko ob upoštevanju vseh upoštevnih dejstev privedlo do tega, da politična razhajanja med člani teh skupin, poimenovanje nekaterih izmed njih kot tehnične skupine, ali v primeru skupine CTDI, praktični razlogi, ki so jih navajali zadevni poslanci v izjavi o ustanovitvi skupine, ne bi izključujevala neke minimalne medsebojne politične pripadnosti med člani teh skupin in ne bi dopuščala, da bi se domnevo politične pripadnosti iz točke 103 zgoraj postavilo pod vprašaj.

176    Okoliščina, na katero se sklicujejo ga. Bonino in drugi glede skupine CDI, in sicer, da naj bi bila v izjavi o ustanovitvi navedene skupine ohranjena politična neodvisnost in svoboda govora in glasovanja članov te skupine v odborih in na plenarnem zasedanju, tudi če bi bila izkazana, iz razlogov, navedenih v točkah 91, 108 in 109 zgoraj, ni taka, da bi ovrgla predhodno analizo. Enako velja, v zvezi s skupino CTDI, za izjavo o politični neodvisnosti njenih članov.

177    Zlasti glede skupine EDD je treba dodati, da – nasprotno kot to trdi Front national v svojih pisanjih – njeno ime kaže na političen koncept Evrope, ki je skupen članom te skupine, in je poleg tega izražen v pravilih, ki jih je slednja sprejela novembra 1999.

178    Ta pravila, ki jih je Parlament predložil, so:

„Skupina je odprta za člane, ki so pripadniki Evropskega združenja suverenih nacionalnih držav in sprejemajo Deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah in parlamentarni demokraciji.

EDD želi zgraditi stabilno in demokratično Evropo nacionalnih držav, ki temelji na raznolikosti in kulturah njenih ljudstev. Odprta je za osebe, ki ne želijo večje integracije in centralizacije.“

179    Iz navedenega je mogoče sklepati, da imajo poslanci, ki so člani skupine EDD, skupno politično pripadnost, za katero je značilna želja ohraniti suverenost držav članic in raznolikost evropskih ljudstev ter da se evropska integracija in centralizacija ne bi povečevali. To pojasnjuje, zakaj Parlament ni podvomil v to, da skupina izpolnjuje zahteve iz člena 29(1) Poslovnika.

180    Opredeliti je treba še, da v nasprotju s tem, kar trdi Front national, neenotnost glasovanja članov skupine EDD na plenarnih zasedanjih iz razlogov, predstavljenih v točki 91 zgoraj, ni upoštevna za presojo skladnosti skupine s členom 29(1) Poslovnika. Front national se torej ne more sklicevati na to v utemeljitev tega tožbenega razloga.

181    Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba trditve tožečih strank glede neutemeljene diskriminacije med skupino TDI in skupinami iz točk 169 in 170 zgoraj zavrniti.

182    J.-C. Martinez in C. de Gaulle poleg tega trdita, da so zaradi navedenih skupin v zadnjih 20 letih nastala upravičena pričakovanja glede dopustnosti tehničnih skupin v Parlamentu. S tem ko akt z dne 14. septembra 1999 prepoveduje skupino TDI, naj bi torej bilo kršeno načelo varstva zaupanja v pravo.

183    Glede tega je treba spomniti, da na podlagi ustaljene sodne prakse načelo varstva zaupanja v pravo, ki se uvršča med temeljna načela Skupnosti (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 14. oktobra 1999 v zadevi Atlanta proti Evropski skupnosti, C-104/97 P, Recueil, str. I-6983, točka 52), zahteva, da je zadevna institucija Skupnosti zadevnim osebam dala natančna zagotovila, ki so jim ustvarila utemeljena pričakovanja (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 1994 v zadevi Unifruit Hellas proti Komisiji, T-489/93, Recueil, str. II-1201, točka 51, in navedena sodna praksa, in z dne 29. januarja 1998 v zadevi Dubois et Fils proti Svetu in Komisiji, T-113/96, Recueil, str. II-125, točka 68).

184    Vendar v obravnavani zadevi dejstva, da Parlament ni nasprotoval izjavam o ustanovitvi skupin, ki nimajo istih značilnosti kot skupina TDI (glej točke od 172 do 180 zgoraj), ni mogoče imeti za natančno zagotovilo, ki bi poslancem, ki so razglasili ustanovitev te skupine, lahko ustvarilo utemeljena pričakovanja glede skladnosti slednje s členom 29(1) Poslovnika.

185    Dodati je treba, da je bila skladnost te skupine s členom 29(1) Poslovnika sporna takoj po izjavi o ustanovitvi skupine TDI. Poleg tega iz spisa ne izhaja, da bi poslanci, ki so sprejeli izjavo, od trenutka, ko je zakonitost skupine bila sporna, pa do sprejetja akta z dne 14. septembra 1999 prejeli natančna zagotovila od kakršnegakoli organa Parlamenta, na podlagi katerih bi lahko imeli upravičena pričakovanja o skladnosti skupine TDI z navedeno določbo.

186    Iz tega sledi, da je treba trditve J.-C. Martineza in C. de Gaulla, glede kršitve načela varstva zaupanja v pravo, zavrniti.

187    Glede na vse navedeno je treba drugi del obravnavanega tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del tožbenega razloga

188    Tožeče stranke v vseh treh zadevah trdijo, da legitimnost političnih skupin, ki sestavljajo sedanjo parlamentarno skupščino, nikoli ni bila sporna. Vendar so se pri zadnjih glasovanjih o občutljivih političnih vprašanjih pokazali dvomi v politično pripadnost med člani teh skupin, medtem ko pa so člani skupine TDI pokazali veliko politično doslednost. Navedena ugotovitev naj bi še povečala diskriminacijski značaj akta z dne 14. septembra 1999.

189    Sodišče prve stopnje opozarja, da iz analize, predstavljene v točkah od 100 do 124 zgoraj, izhaja, da je Parlament pravilno ugotovil neobstoj skupine TDI zaradi njene neskladnosti s členom 29(1) Poslovnika, ker je kakršnakoli politična pripadnost med člani navedene skupine izrecno zanikana. V okviru te analize je bilo poudarjeno, da pravilnosti presoje Parlamenta ne more omajati enotnost glasovanja članov te skupine na zadnjih zasedanjih (glej točki 123 in 124 zgoraj).

190    V teh okoliščinah se tožeče stranke ne morejo sklicevati na drugačno presojo Parlamenta glede ustanovitvenih izjav političnih skupin, ki sestavljajo sedanjo parlamentarno skupščino.

191    Dodati je treba, da niso predložile nobenega dokaza o tem, da so te skupine, tako kot je to storila skupina TDI, odkrito zanikale sleherno politično pripadnost. Iz razlogov, navedenih v točki 91 zgoraj, neenotnosti pri glasovanju članov iste politične skupine glede posameznih vprašanj ni mogoče šteti za tovrsten dokaz.

192    Glede na navedeno je treba tretji del obravnavanega tožbenega razloga zavrniti.

193    Tretji tožbeni razlog je treba v celoti zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev načela demokratičnosti

194    V zadevah T-222/99 in T-329/99 tožeče stranke trdijo, da izpodbijani akt krši načelo demokratičnosti, ki je skupno državam članicam in pomeni temelj evropske izgradnje (členi 6 EU, 7 EU, 49 EU in 309 ES; sklepni predlogi generalnega pravobranilca Tesaura k zgoraj v točki 57 navedeni sodbi Nizozemska proti Svetu, Recueil, str. I-2171, točka 19). To načelo pomeni, da ljudstvo sodeluje pri izvrševanju oblasti prek predstavniške skupščine (sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. junija 1998 v zadevi UEAPME proti Svetu, T‑135/96, Recueil, str. II-2335, točka 88).

195    Ga. Bonino in drugi trdijo, da v obravnavani zadevi prepoved ustanovitve skupine TDI samostojnim poslancem odvzema pravice, pridržane političnim skupinam, in resno ovira izvrševanje mandata, ki jim je bil demokratično podeljen. Ta prepoved naj bi torej ogrožala tudi politično predstavljanje volivcev.

196    Med več možnimi razlagami prava Skupnosti je treba izbrati tisto, ki v največji meri omogoča polno uresničitev demokratičnih vrednot Unije (sklepni predlogi generalnega pravobranilca Tesaura k sodbi Sodišča z dne 11. junija 1991 v zadevi Komisija proti Svetu, C-300/89, Recueil, str. I-2867, I-2878).

197    Glede člena 29(1) Poslovnika bi bilo torej med različnimi možnimi razlagami te določbe treba dati prednost tisti, ki kar najbolj zagotavlja načelo demokratičnosti in sodelovanje ljudstva pri izvrševanju oblasti prek predstavniške skupščine (zgoraj v točki 196 navedena sodba Komisija proti Svetu).

198    Trditve, predstavljene v točkah od 194 do 197 zgoraj, navajajo tudi ga. Bonino in drugi v utemeljitev njihovega izpodbijanja člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika, ker naj bi kršile načelo demokratičnosti.

199    Sodišče prve stopnje meni, da je treba najprej preučiti ugovor nezakonitosti, dopusten iz razlogov, navedenih v točkah od 133 do 140 zgoraj, kolikor temelji na kršitvi zgornjega načela, ob upoštevanju trditev, predstavljenih v točkah od 194 do 197 zgoraj, in tistih, predstavljenih v točki 142 zgoraj, ki so jih v tem okviru povzeli ga. Bonino in drugi.

200    Sodišče prve stopnje v tem pogledu poudarja, da načelo demokratičnosti pomeni temeljno načelo Evropske unije (zgoraj v točki 194 navedena sodba UEAPME proti Svetu, točka 89), to načelo pa ne nasprotuje temu, da Parlament sprejme ukrep notranje organizacije, ki mu tako kot člen 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika omogoča, da kar najbolje opravlja, glede na svoje značilnosti, institucionalno vlogo in naloge, ki so mu dodeljene s Pogodbami (glej točke od 144 do 149 zgoraj).

201    Res je, da samostojni poslanci v smislu člena 30 Poslovnika v okviru opravljanja svojih funkcij nimajo vrste parlamentarnih, finančnih, administrativnih in tehničnih ugodnosti, ki so priznane političnim skupinam. Vendar pa, kot je bilo poudarjeno v točkah 155 in 156 zgoraj, tak položaj ne izhaja iz člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika, temveč iz notranjih predpisov Parlamenta, opredeljenih v točki 156 zgoraj.

202    Parlament mora pod pogoji iz točke 157 in ob morebitnem nadzoru sodišča Skupnosti preveriti, ali je položaj, opisan v predhodni točki, z vseh vidikov skladen z načelom demokratičnosti. To načelo ne dovoljuje, da bi bilo poslancem, ki jim je bil parlamentarni mandat demokratično podeljen, izvrševanje njihovega mandata zaradi nepripadnosti politični skupini prizadeto do take mere, ki presega to, kar je potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi Parlament prek organiziranosti v politične skupine.

203    V obravnavani zadevi je treba spomniti, da ga. Bonino in drugi ne ugovarjajo zakonitosti notranjih določb, opredeljenih v točki 156 zgoraj (glej točko 158 zgoraj).

204    V vsakem primeru pa bi kršitev načela demokratičnosti, ki bi jo bilo morebiti mogoče ugotoviti glede tega ali onega notranjega predpisa, lahko vplivala le na zakonitost zadevnih predpisov in akta, ki bi ga Parlament sprejel na njihovi podlagi. Ne more pa omajati analize iz točk od 144 do 149 in 200 zgoraj.

205    Iz zgornje analize nezakonitosti izhaja (glej točke od 200 do 204 zgoraj), da je treba ugovor nezakonitosti členov 29(1) in 30 Poslovnika, kolikor temelji na kršitvi načela demokratičnosti, zavrniti kot neutemljen.

206    Ta analiza pripelje do zavrnitve trditev tožeče stranke v okviru obravnavanega tožbenega razloga, ki temeljijo na istih elementih, kot jih zatrjujejo ga. Bonino in drugi, da bi dokazali neskladnost člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika z načelom demokratičnosti (glej točke od 194 do 198 zgoraj).

207    Dejansko je treba spomniti, da akt z dne 14. septembra 1999, s tem ko poslancem, kot so ti, ki so izjavili, da ustanavljajo skupino TDI, ki nimajo medsebojne politične pripadnosti, odvzema možnost, da skupaj oblikujejo politično skupino v smislu notranjih predpisov Parlamenta in jim podeljuje status samostojnih poslancev, le ugotavlja posledice njihovega nespoštovanja politične pripadnosti, ki jo določa člen 29(1) Poslovnika, in zanje uporabi rešitev, ki jo določa člen 30 Poslovnika za poslance, ki ne zadostijo tej zahtevi (glej točko 162 zgoraj).

208    Vendar združljivost teh dveh določb z načelom demokratičnosti ni sporna. Dejansko iz analize, predstavljene v točkah od 144 do 149 in 200 zgoraj, izhaja, da te Parlamentu omogočajo, da bolje opravlja svojo institucionalno vlogo in izpolnjuje naloge, ki so mu zaupane s Pogodbami.

209    Akt z dne 14. septembra 1999 v teh okoliščinah ne krši načela demokratičnosti.

210    Dodati je treba, da ovire, ki jih tožeče stranke navajajo v utemeljitev svojega tožbenega razloga (glej točko 195 zgoraj), ki so postavljene poslancem, na katere se nanaša akt z dne 14. septembra 1999, pri opravljanju njihove funkcije, ne izvirajo iz tega akta, temveč iz notranjih določb Parlamenta, opredeljenih v točki 156 zgoraj, katerih zakonitosti pa tožeče stranke v okviru te ničnostne tožbe niso izpodbijale (glej točki 166 in 167 zgoraj).

211    Upoštevaje zgoraj navedeno je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

212    Ga. Bonino in drugi trdijo, da akt z dne 14. septembra 1999 krši načelo sorazmernosti. Trdijo, da fleksibilna razlaga člena 29 Poslovnika, na kateri temelji ustanovitev skupine TDI, omogoča, nasprotno od zgornjega akta, uskladitev zahtev, povezanih z učinkovito organizacijo parlamentarne skupščine, in vsem poslancem zagotavlja polno izvrševanje njihovega mandata.

213    Te trditve navajajo tudi ga. Bonino in drugi v utemeljitev njihovega ugovora nezakonitosti člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika.

214    Sodišče prve stopnje meni, da je treba najprej obravnavati ugovor nezakonitosti, dopusten iz razlogov, navedenih v točkah od 133 do 140 zgoraj, kolikor temelji na kršitvi načela sorazmernosti, ob upoštevanju trditev, navedenih v točki 212 zgoraj, in tistih, navedenih v točki 142 zgoraj, ki so jih v tem okviru povzeli ga. Bonino in drugi.

215    V tem pogledu Sodišče prve stopnje poudarja, da v skladu s sodno prakso načelo sorazmernosti zahteva, da so akti, ki jih sprejmejo institucije Skupnosti, primerni in potrebni za dosego zasledovanega cilja, pri čemer pa je treba v primeru, ko je na izbiro več primernih ukrepov, izbrati tistega, ki je najmanj zavezujoč (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 17. maja 1984 v zadevi Denkavit Nederland, 15/83, Recueil, str. 2171, točka 25, in z dne 11. julija 1989 v zadevi Schräder, 265/87, Recueil, str. 2237, točka 21).

216    V obravnavani zadevi iz analize, predstavljene v točkah od 144 do 149 zgoraj, izhaja, da so določbe člena 29(1) v povezavi z določbami člena 30 Poslovnika primerni in potrebni ukrepi notranje organizacije glede na legitimne cilje, opisane v zgornjih točkah. Dejansko le politične skupine, ki jih sestavljajo poslanci, ki imajo skupno politično pripadnost v smislu člena 29(1) Poslovnika, Parlamentu omogočajo, da opravlja glede na svoje značilnosti in omejitve pri delovanju institucionalne naloge in izpolnjuje cilje, ki mu jih nalaga Pogodba. Če poslanci, ki razglasijo ustanovitev skupine v smislu člena 29 Poslovnika, nimajo skupne politične pripadnosti, Parlament nima druge možnosti, kot da prepove ustanovitev take skupine in jih v skladu s členom 30 Poslovnika obravnava kot samostojne poslance, saj bi sicer tvegal, da bi bila ogrožena uresničitev legitimnih ciljev, ki jih izpolnjuje prek organiziranosti v politične skupine.

217    Iz tega izhaja, da člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika ni mogoče obravnavati kot ukrepa, ki bi kršila načelo sorazmernosti, ker bi šla prek tega, kar je potrebno in primerno za dosego legitimnih ciljev iz prejšnje točke.

218    Res je, da samostojni poslanci v smislu člena 30 Poslovnika pri opravljanju svojih nalog nimajo istih ugodnosti, kot so priznane članom političnih skupin. Vendar, tako kot je bilo poudarjeno v točkah 155 in 156 zgoraj, ta situacija ne izhaja iz člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika, temveč iz notranjih predpisov Parlamenta, opredeljenih v točki 156 zgoraj.

219    Parlament mora pod pogoji iz točke 157 in ob morebitnem nadzoru sodišča Skupnosti preučiti, ali je navedeni položaj v skladu z načelom sorazmernosti, tako da preveri, ali ni glede vsake od notranjih določb, opredeljenih zgoraj v točki 156, možna manj zavezujoča rešitev, ki bi prav tako omogočala dosego legitimnih ciljev, ki jih Parlament izpolnjuje prek organiziranosti v politične skupine.

220    V obravnavani zadevi je treba spomniti, da ga. Bonino in drugi ne ugovarjajo zakonitosti notranjih predpisov, navedenih v zgornji točki (glej točko 158 zgoraj).

221    V vsakem primeru pa bi kršitev načela sorazmernosti, ki bi jo bilo morebiti mogoče ugotoviti glede tega ali onega notranjega predpisa, lahko vplivala le na zakonitost zadevnih predpisov in akta, ki bi ga Parlament sprejel na njihovi podlagi. Ne more pa omajati analize iz točk od 144 do 149 in od 215 do 217 zgoraj.

222    Iz zgornje analize izhaja (glej točke od 215 do 221 zgoraj), da je treba ugovor nezakonitosti členov 29(1) in 30 Poslovnika, kolikor temelji na kršitvi načela sorazmernosti, zavrniti kot neutemljen.

223    Glede na ugotovitve v točkah od 144 do 160, od 200 do 205 in od 215 do 222 zgoraj je treba ugovor nezakonitosti ge. Bonino in drugih zoper povezane določbe členov 29(1) in 30 Poslovnika zavrniti.

224    Analiza iz točk od 215 do 221 zgoraj pripelje do zavrnitve argumentacije ge. Bonino in drugih v okviru obravnavanega tožbenega razloga, ki se prekriva z navedbami tožečih strank v zvezi z izpodbijanjem skladnosti člena 29(1) v povezavi s členom 30 Poslovnika z načelom sorazmernosti (glej točki 212 in 213 zgoraj).

225    Dejansko je treba spomniti, da akt z dne 14. septembra 1999, s tem ko poslancem, kot so ti, ki so izjavili, da ustanavljajo skupino TDI, ki nimajo medsebojne politične pripadnosti, odvzema možnost, da skupaj oblikujejo politično skupino v smislu notranjih predpisov Parlamenta, in jim podeljuje status samostojnih poslancev, le ugotavlja posledice njihovega nespoštovanja politične pripadnosti, ki jo določa člen 29(1) Poslovnika, in zanje uporabi rešitev, ki jo določa člen 30 Poslovnika za poslance, ki ne zadostijo tej zahtevi (glej točko 162 zgoraj).

226    Skladnost teh dveh določb z načelom sorazmernosti ni sporna (glej zgoraj točke od 144 do 149 in od 215 do 217).

227    Akt z dne 14. septembra 1999 v teh okoliščinah ne krši načela sorazmernosti.

228    Dodati je treba, da neravnovesje, ki ga grajajo ga. Bonino in drugi (glej točko 212 zgoraj), med zahtevami učinkovite organizacije Parlamenta in tem, da se vsem poslancem zagotovi polno opravljanje parlamentarnega mandata, ne izhaja iz akta z dne 14. septembra 1999, temveč iz notranjih predpisov Parlamenta, opredeljenih v točki 156 zgoraj, katerih nezakonitosti pa tožeče stranke ne zatrjujejo (glej točke od 158 do 167 zgoraj).

229    Glede na zgoraj navedeno je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev načela svobode združevanja

230    J.-C. Martinez in C. de Gaulle trdita, da akt z dne 14. septembra 1999 krši svobodo združevanja, ki jo zagotavlja člen 11 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Trdita, da imajo poslanci na podlagi te svoboščine pravico ustanoviti skupino, da bi imeli dostop do posebnih pravic, potrebnih za dobro delovanje demokracije, pri čemer pa se jim ni treba podrediti zavezujočemu političnemu programu, ki bi ogrožal njihovo politično neodvisnost in demokratični proces. S prepovedjo skupine TDI, čeprav ima ta za legitimni cilj končati diskriminacijo, ki jo trpijo samostojni poslanci, Parlament iz političnih razlogov krši svobodo združevanja.

231    Sodišče prve stopnje poudarja, da je načelo svobode združevanja, ki je določeno v členu 11 EKČP in ki izhaja iz ustavnih tradicij, skupnih državam članicam, del temeljnih pravic, ki so v skladu z ustaljeno prakso Sodišča, ki je poleg tega potrjena v preambuli Enotnega evropskega akta in v členu 6(2) EU, zaščitene v pravnem redu Skupnosti (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 79, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Montecatini proti Komisiji, C-235/92 P, Recueil, str. I-4539, točka 137).

232    Vendar tudi če se navedeno načelo uporablja na ravni notranje organizacije Parlamenta, je treba poudariti, da nima absolutnega značaja. Izvrševanje pravice do združevanja se lahko omeji iz legitimnih razlogov, če te ovire ne pomenijo glede na zasledovani cilj nesorazmernega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo te pravice (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 13. julija 1989 v zadevi Wachauf, 5/88, Recueil, str. 2609, točka 18, in z dne 13. aprila 2000 v zadevi Karlsson in drugi, C-292/97, Recueil, str. I-2737, točka 45; glej tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 23. junija 1981 v zadevi Le Compte, Van Leuven in De Meyere, serija A, št. 43, točka 65).

233    V obravnavani zadevi načelo svobode združevanja ne nasprotuje temu, da v okviru svojih pooblastil za notranjo organizacijo Parlament za to, da skupina poslancev ustanovi skupino, postavlja zahtevo po politični pripadnosti, ki jo narekuje izpolnjevanje legitimnih ciljev (glej točke od 145 do 149 zgoraj), in prepove, kot to izhaja iz akta z dne 14. septembra 1999, ustanovitev skupine, ki tako kot skupina TDI, očitno ne izpolnjuje te zahteve. Navedeni ukrepi, ki so posledica legitimnih razlogov, ne vplivajo na pravico zadevnih poslancev, da se organizirajo v skupino, ob spoštovanju pogojev, ki jih v ta namen predpisuje Poslovnik.

234    J.-C. Martinez in C. de Gaulle se ne moreta sklicevati na načelo svobode združevanja, da bi izpodbila veljavnost razlage člena 29(1) Poslovnika, ki jo je sprejel Parlament, in nepriznavanje skupine TDI.

235    Glede na zgoraj navedeno je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.

 Sedmi tožbeni razlog: kršitev skupnih parlamentarnih tradicij držav članic

236    J.-C. Martinez in C. de Gaulle trdita, da je Parlament s sprejetjem akta z dne 14. septembra 1999, ki prepoveduje ustanavljanje mešanih skupin, čeprav taka prepoved ne izhaja iz člena 29 Poslovnika, sprejel razlago tega besedila, ki odstopa od večine zakonodaj in parlamentarnih praks v državah članicah. Navajata veljavni položaj v italijanski in španski parlamentarni skupščini, kjer so samostojni poslanci po uradni dolžnosti včlanjeni v mešano skupino, ki ima enak status in prerogative kot politične skupine.

237    Prav tako opozarjata na značilnosti nemškega parlamentarnega sistema. Ta sistem, ki naj bi imel podobno zasnovo kot evropski parlamentarni sistem, naj bi dovoljeval ustanovitev mešanih parlamentarnih skupin ob soglasju Bundestaga. Poleg tega sodna praksa nemškega ustavnega sodišča poslancem, ki niso člani nobene politične skupine, zagotavlja enake pravice kot poslancem, ki so v taki skupini. Nemški parlamentarni sistem, ki naj bi bil najstrožji v Evropi, manj ogroža individualne pravice poslancev kot sistem, ki izvira iz razlage, ki jo zagovarja Parlament v aktu z dne 14. septembra 1999.

238    Front national trdi, da take stopnje diskriminacije, kot jo Parlament izvaja nad samostojnimi poslanci v primerjavi s člani političnih skupin, ni mogoče najti v nobeni nacionalni parlamentarni skupščini. Iz primerov parlamentarne prakse, ki velja v različnih državah članicah (Kraljevina Španija, Italijanska republika, Kraljevina Nizozemska, Republika Finska, Kraljevina Švedska, Republika Avstrija in Zvezna republika Nemčija), naj bi izhajalo, da je akt z dne 14. septembra 1999 očitno v nasprotju s primerjalnim parlamentarnim pravom.

239    Ga. Bonino in drugi trdijo, da je dejstvo, da Parlament samostojnim poslancem ne priznava pravice do prerogativ, povezanih s pripadnostjo politični skupini, v nasprotju s parlamentarno prakso, ki velja v več državah članicah.

240    Sodišče prve stopnje najprej meni, da ob predpostavki, da se sodna praksa, po kateri mora sodišče Skupnosti pri zagotavljanju varstva temeljnih pravic upoštevati ustavne tradicije, ki so skupne državam članicam (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1970 v zadevi Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, Recueil, str. 1125, točka 4, in z dne 14. maja 1974 v zadevi Nold proti Komisiji, 4/73, Recueil, str. 491, točka 13), uporablja po analogiji za parlamentarne tradicije, ki so skupne slednjim, akta z dne 14. septembra 1999, s tem da prepoveduje ustanovitev skupin, katerih člani zanikajo, kot v obravnavani zadevi, sleherno medsebojno politično pripadnost, ni mogoče obravnavati, kot da je v nasprotju s parlamentarnimi tradicijami, ki so skupne državam članicam.

241    Dejansko iz podatkov, ki so jih predložile tožeče stranke v svojih pisanjih, izhaja, da je ustanovitev tehničnih ali mešanih skupin dovoljena v nekaterih nacionalnih parlamentarnih skupščinah.

242    To pa ne izključuje možnosti, da nacionalni parlamenti, ki – tako kot Parlament – za ustanovitev skupine zahtevajo politično pripadnost, ne bi v zvezi z izjavo o ustanovitvi, ki je podobna izjavi skupine TDI, sprejeli enake razlage kot Parlament v aktu z dne 14. septembra 1999. Prav tako ne omogoča sklepa, da bi bila ustanovitev skupine, kot je skupina TDI, katere člani izrecno trdijo, da ni politična, možna v večini držav članic.

243    V nadaljevanju je treba opozoriti, da zatrjevana diskriminacija, ki naj bi jo izvajal Parlament z aktom z dne 14. septembra 1999 med samostojnimi poslanci, kot so poslanci, ki so razglasili ustanovitev skupini TDI, in člani političnih skupin, ne izhaja iz navedenega akta, temveč iz notranjih predpisov Parlamenta, opredeljenih v točki 156 zgoraj.

244    V teh okoliščinah je treba argument tožečih strank, da akt z dne 14. septembra 1999 diskriminira med člani skupine TDI in člani političnih skupin v nasprotju s parlamentarnimi tradicijami, skupnimi državam članicam, zavrniti, pri čemer pa ni treba preučiti primerjalnega prava v zvezi s statusom samostojnih ali neodvisnih poslancev v različnih nacionalnih parlamentarnih skupščinah.

245    Glede na zgoraj navedeno je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti.

 Osmi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka

246    Front national zatrjuje bistveno kršitev postopka. Ta tožbeni razlog se deli na tri dele. V prvem delu Front national trdi, da akt z dne 14. septembra 1999 pomeni več kot samo razlago Poslovnika. V drugem delu trdi, da razpustitev skupine TDI ni bila izglasovana na plenarnem zasedanju. V tretjem delu zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti.

 Prvi del tožbenega razloga

247    V prvem delu tega tožbenega razloga Front national trdi, da je akt z dne 14. septembra 1999 več kot le splošna in ugotovitvena razlaga. Ta akt naj bi bil odločba z retroaktivnim učinkom od dneva, ko je bila podana izjava o ustanovitvi skupine TDI, ki za ustanovitev skupine uvaja nov pogoj, ki je imel prej v členu 29 Poslovnika le fakultativno naravo, in sicer medsebojno politično pripadnost članov zadevne skupine. V utemeljitev svojih trditev Front national navaja primere tehničnih skupin, ki so bile dovoljene v prejšnjih in v sedanjem mandatnem obdobju, kar dokazuje, da je v obravnavani zadevi Parlament uporabil svojo diskrecijsko pravico, da je vsilil spoštovanje fakultativnega pogoja in tako kršil običaj, ki do danes ni bil nikoli sporen.

248    Sodišče prve stopnje argumentacijo Front national v okviru tega dela tožbenega razloga razume v tem smislu, da se, prvič, zatrjuje, da je Parlament storil bistveno kršitev postopka, s tem da je z aktom z dne 14. septembra 1999 poleg odločitve, da sprejme splošno razlago člena 29(1) Poslovnika, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve, še ugotovil ex tunc neobstoj skupine TDI.

249    Navedene trditve je treba zavrniti.

250    Sodišče prve stopnje ugotavlja, po eni strani, da Front national ne opredeljuje zatrjevanih bistvenih kršitev postopka, ki naj bi jih storil Parlament, s tem ko je 14. septembra 1999 ugotovil ex tunc neobstoj skupine TDI, ob upoštevanju splošne razlage člena 29(1) Poslovnika, sprejete istega dne na plenarnem zasedanju.

251    Glede tega je treba poudariti, da so v skladu z določbo člena 180(5) in (6) Poslovnika razlage, ki jih sprejme Parlament, povzete v obliki opomb, ki se nanašajo na ustrezen člen ali člene Poslovnika, te opombe so precedensi, zlasti za uporabo zadevnih členov. Drugače kot člen 181(3) Poslovnika, ki se nanaša na primer spremembe Poslovnika, in na podlagi katerega taka sprememba začne veljati šele prvi dan zasedanja, ki sledi njenemu sprejetju, zgornje določbe člena 180 Poslovnika za veljavnost razlage določbe Poslovnika, ki jo Parlament sprejme v posameznem primeru, ne določajo nobenega roka ali formalnosti.

252    Po drugi strani je treba glede ex tunc učinka odločbe o ugotovitvi neobstoja skupine TDI poudariti, da je razlaga določb Poslovnika namenjena temu, da Parlament razjasni in podrobneje opredeli obseg določbe svojega Poslovnika, kot bi jo bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njene veljavnosti. Iz tega izhaja, da se tako razložena določba lahko uporabi za situacije, ki so nastale pred sprejetjem razlagalnih določb.

253    Sodišče prve stopnje razume trditve, ki jih je predstavila Front national v tem delu tožbenega razloga tako, da je treba šteti – glede na to, da so bile tehnične skupine dovoljene tako v prejšnjih kot tudi v sedanjem mandatnem obdobju –, da Parlament, s tem da v obravnavani zadevi ni želel priznati ustanovitve skupine TDI, ni spoštoval ustaljene razlage člena 29(1) Poslovnika, ki je do takrat veljala, in je spremenil vsebino te določbe. Parlament naj bi tako pogoju politične pripadnosti dal nujen značaj, ki ga do tedaj ni imel, in neutemeljeno sam preverjal izpolnjevanje tega pogoja.

254    V tem pogledu je treba spomniti, da je iz razlogov, predstavljenih zgoraj v točkah 84, 85 in od 87 do 89, dejstvo, da Parlament ni nasprotoval ustanovitvi skupin, ki jih navaja Front national v okviru teh trditev, ne more omajati analize iz točk od 80 do 82 in od 101 do 124 zgoraj. Iz te analize izhaja, da je za merilo politične pripadnosti, ki je po izjavah Parlamenta na obravnavi že bilo vsebovano v vseh prejšnjih različicah njegovega poslovnika z enakim besedilom kot člen 29(1) Poslovnika, treba šteti, da je že od začetka delovanja te institucije pomenilo nujni pogoj za ustanovitev politične skupine. Iz te analize tudi izhaja, da ima Parlament na podlagi svoje pristojnosti za uporabo in razlago svojega poslovnika pooblastilo, da lahko prepove ustanovitev skupine, ki tako kot skupina TDI očitno krši navedeni pogoj.

255    Glede na prej navedeno je treba prvi del obravnavanega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del tožbenega razloga

256    V drugem delu obravnavanega tožbenega razloga Front national trdi, prvič, da Odbor za ustavne zadeve ni pristojen za sprejetje posamične odločbe o skladnosti izjave o ustanovitvi skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika.

257    Sodišče prve stopnje poudarja, da je v skladu s točko XV 8 Priloge VI k Poslovniku Odbor za ustavne zadeve pristojen za vprašanja, ki se nanašajo na razlago Poslovnika, zlasti na podlagi člena 180.

258    Na podlagi člena 180(1) Poslovnika ob morebitnem dvomu o uporabi ali razlagi Poslovnika lahko predsednik zadevo pošlje v obravnavo Odboru za ustavne zadeve. Če odbor v skladu z odstavkom 3 istega člena sklene, da zadošča razlaga obstoječega Poslovnika, pošlje svojo razlago predsedniku, ki s tem seznani Parlament.

259    Določbe, navedene v zgornjih dveh točkah, je treba razumeti tako, da Odboru za ustavne zadeve dajeta pristojnost, da Parlamentu predlaga svojo razlago Poslovnika glede problematičnega primera, ki je bil povod za samo obravnavo.

260    V obravnavani zadevi iz navedb v točkah 29 in 30 zgoraj izhaja, da je bilo Odboru za ustavne zadeve predloženo vprašanje uporabe člena 29(1) Poslovnika v zvezi z izjavo o ustanovitvi skupine TDI. Izhaja tudi, da je navedeni odbor, po koncu sestankov z dne 27. in 28. julija 1999, po eni strani predsednico Parlamenta obvestil, da razlaga navedeno določbo tako, da ustanovitev navedene skupine ni dovoljena, ker zgornja izjava izključuje sleherno politično pripadnost in članom te skupine daje popolno politično neodvisnost, ter, po drugi strani, predlagal razlago te določbe, ki je bila navdihnjena s primerom, ki je bil povod za obravnavo.

261    S tem je Odbor za ustavne zadeve ravnal v mejah svojih pristojnosti, ki so mu priznane s točko XV 8 Priloge VI v povezavi s členom 180 Poslovnika.

262    Drugič, Front national zatrjuje, da odločitev o razpustitvi skupine TDI ni bila izglasovana na plenarnem zasedanju. Na glasovanje je bila dana le splošna razlaga člena 29(1) Poslovnika, ki jo je predlagal Odbor za ustavne zadeve, in ko je bila ta sprejeta, je predsednica Parlamenta razglasila, da se je glasovanje nanašalo tudi na zgornjo odločitev. Madtem ko bi se Parlament moral na podlagi člena 180(4) Poslovnika izreči zgolj glede te razlage, pa je bil vpleten v sprejetje besedila, s katerim se ni mogel v celoti seznaniti.

263    Sodišče prve stopnje opozarja, da je med plenarnim zasedanjem 13. septembra 1999 predsednica Parlamenta parlamentarni skupščini prebrala dopis, ki ga je 28. julija 1999 nanjo naslovil Odbor za ustavne zadeve, kot je navedeno v točki 38 zgoraj. Parlament je torej obvestila, na eni strani, o posebni razlagi člena 29(1) Poslovnika, ki jo predlaga navedeni odbor glede izjave o ustanovitvi skupine TDI, in o razlogih za to posebno razlago, ter, na drugi strani, o vsebini besedila, ki ga je ta odbor predlagal kot splošno razlago člena 29(1) Poslovnika.

264    Tako obveščeni so poslanci, po tem kot je skupina TDI ugovarjala navedeni splošni razlagi, glasovali o njej, pri čemer so se zavedali posebnih posledic, ki jih bo imelo glasovanje za izjavo o ustanovitvi skupine TDI. Morali so se zavedati, da s tem ko glasujejo o zgornji razlagi, istočasno glasujejo tudi o skladnosti te izjave s členom 29(1) Poslovnika in posledično o usodi skupine TDI. V teh okoliščinah ni bilo treba opraviti ločenega glasovanja glede tega vprašanja.

265    Glede na zgoraj navedeno je treba drugi del obravnavanega tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del tožbenega razloga

266    V tretjem delu obravnavanega tožbenega razloga Front national navaja, da je Parlament, s tem da pred sprejetjem akta z dne 14. septembra 1999 ni bila organizirana razprava, ki bi članom skupine TDI omogočila, da se obranijo očitkov glede neobstoja politične pripadnosti, kršil načelo kontradiktornosti in spoštovanja pravic obrambe. Dodaja, da so razprave Odbora za ustavne zadeve potekale na zaprtih sejah, člani skupine TDI pa so na njih sodelovali kot institucionalni člani tega odbora.

267    Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so od 20. julija 1999 – dan, na katerega so predsedniki političnih skupin izrazili dvom v skladnost skupine TDI s členom 29(1) Poslovnika – pa do 14. septembra 1999 člani te skupine imeli več priložnosti, da predstavijo svoje poglede na kritike o neskladnosti te skupine z zgornjo določbo drugim poslancem.

268    Prvič, iz dobesednega zapisa sestanka konference predsednikov z dne 21. in 22. julija 1999 dejansko izhaja, da je ga. Bonino dvakrat intervenirala v vlogi vršilke dolžnosti predsednice skupine TDI pri drugi točki dnevnega reda, ki se je nanašala na ustanovitev te skupine. Med tem sestankom je „predstavil[a] svojo opombo o več predhodno ustanovljenih tehničnih skupinah in opozarja, da [p]oslovnik Parlamenta glede vprašanja politične pripadnosti ni bil spremenjen“. Prav tako je „izrazila zadržke glede presoje merila politične pripadnosti“.

269    Drugič, iz zapisnika sestanka Odbora za ustavne zadeve z dne 28. julija 1999 izhaja, da sta v točki o „[r]azlagi člena 29 Poslovnika glede ustanovitve [skupine TDI]“ nastopila g. Speroni in g. Dupuis. Navedba „(TDI)“ poleg njunih imen kaže, da sta govorila v imenu skupine TDI in so ju tako zaznavali drugi člani odbora.

270    G. Speroni je rekel:

„Vse formalnosti za ustanovitev skupine so bile spoštovane. Mešana skupina ni nezdružljiva z obstojem drugih skupin, da bi ušli iz geta samostojnih poslancev. Tudi v drugih skupinah Evropskega parlamenta obstajajo ‚pol[i]tične nepripadnosti‘ [...] Status individualnega poslanca ni učinkovit. Skupine ne morejo odločati o ustanovitvi drugih skupin [...] Člen 29 ne zahteva utemeljitve ‚politične pripadnosti‘. Na minimalni ravni, minimalna pripadnost na minimalni skupni osnovi.“

271    V zvezi s tem sestankom je treba dodati, da iz dobesednega zapisa slednjega ne izhaja, da bi Odbor za ustavne zadeve zasedal za zaprtimi vrati. Poleg tega Front national ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da bi poslanci, ki niso člani tega odbora, želeli sodelovati pri delu odbora na podlagi člena 166(3) Poslovnika, a jim je bilo to preprečeno.

272    Tretjič, pri obravnavanju točke dnevnega reda plenarnega zasedanja Parlamenta z dne 14. septembra 1999 glede sprejetja dobesednega zapisa seje s prejšnjega večera je g. Gollnisch v imenu skupine TDI povedal naslednje:

„Če dovolite, bi tudi jaz želel zelo na kratko povedati, zakaj se po našem mnenju z [r]azlago [člena 29] ni mogoče strinjati. Člen 29 našega poslovnika, [odstavek] 4, določa, da mora izjava skupine vsebovati ime skupine, imena članov in sestavo predsedstva. To so edini trije pogoji v našem poslovniku.

Moji dragi kolegi, če morda zaradi nespoštovanja pravic manjšin in kot izraz enotne volje velikih skupin, sprejmete razlago, ki presega zelo jasno besedilo Poslovnika, vas opozarjam, da ustvarjate zelo pomemben in škodljiv precedens, ki bi lahko nekega dne škodil kakšni drugi skupini ali podskupini v tej skupščini.

Dejansko bi dali večini v skupščini možnost, da glede na potrebe obravnava politično pripadnost, ki obstaja med temi ali onimi poslanci, ki so sicer podpisali izjavo o ustanovitvi skupine, in zelo dobro vemo, da tudi znotraj skupin večine obstajajo ločine, med katerimi ni dogovora o skupnem političnem programu.“

273    Glede na zgoraj navedeno je treba tretji del obravnavanega tožbenega razloga zavrniti.

274    Iz tega izhaja, da je treba osmi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Deveti tožbeni razlog: domnevna zloraba pooblastil

275    Front national navaja domnevno zlorabo pooblastil. Sklicuje se na spremembe člena 14 Poslovnika glede otvoritvenega govora na začetku novega mandatnega obdobja, člena 34 glede nezaupnice Komisiji ter člena 126 glede kvoruma in trdi, da akt z dne 14. septembra 1999 po vzoru teh sprememb kaže, da Parlament sistematično zmanjšuje pravice nekaterih poslancev, zlasti poslancev Front national.

276    Sodišče prve stopnje opozarja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče govoriti o zlorabi pooblastil, pri čemer je zloraba postopka le ena od njenih oblik, le če iz objektivnih, upoštevnih in usklajenih indicev izhaja, da je bil izpodbijani akt sprejet z izključnim, ali vsaj odločujočim, namenom za dosego drugih ciljev, kot so tisti, ki so navedeni (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 25. junija 1997 v zadevi Italija proti Komisiji, C-285/94, Recueil, str. I-3519, točka 52, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, T‑143/89, Recueil, str. II-917, točka 68).

277    Vendar v obravnavani zadevi primeri prejšnjih sprememb Poslovnika Parlamenta ne dokazujejo, da bi odločitve, ki jih je Parlament sprejel 14. septembra 1999 (glej točko 46 zgoraj), izhajale iz jasne volje prizadeti pravice nekaterih poslancev, zlasti tožečih strank v zadevi T-327/99. Nasprotno, iz analize, predstavljene v točkah od 101 do 124 zgoraj, izhaja, da je Parlament v obravnavani zadevi popolnoma zakonito uporabil svoje pooblastilo, ki ga ima za presojo skladnosti skupine z zahtevo politične pripadnosti iz člena 29(1) Poslovnika, ter da je, soočen s tako očitnim neobstojem politične pripadnosti, kot je ta, ki izhaja iz izjave o ustanovitvi skupine TDI, lahko le ugotovil neobstoj te skupine zaradi nespoštovanja zgornje zahteve.

278    Iz tega izhaja, da je treba deveti tožbeni razlog zavrniti.

279    Glede na zgoraj navedene ugotovitve je ničnostno tožbo treba zavrniti.

 Stroški

280    V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeče stranke s svojimi predlogi niso uspele, zato se jim v skladu s predlogi Parlamenta naloži plačilo lastnih stroškov kot tudi stroškov, ki jih je Parlament priglasil v predmetni zadevi, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe v zadevi T-222/99.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1)      Zadeve T-222/99, T-327/99 in T-329/99 se združijo z namenom izdaje skupne sodbe.

2)      Tožbe se zavrnejo.

3)      Tožeče stranke nosijo svoje stroške ter stroške, ki jih je priglasil Parlament, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe v zadevi T‑222/99.

Azizi Lenaerts Moura Ramos

Jaeger       Vilaras

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. oktobra 2001.

Sodni tajnik       Predsednik

H. Jung       M. Jaeger

* Jezik postopka: francoščina in italijanščina.