SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 28. aprila 2022(*)
„Predhodno odločanje – Carinska unija – Pravica do povračila oziroma plačila denarnih zneskov, ki jih je država članica pobrala oziroma zavrnila v nasprotju s pravom Unije – Protidampinške dajatve, uvozne dajatve, izvozna nadomestila in denarne kazni – Pojem ,kršitev prava Unije‘ – Napačna razlaga ali uporaba tega prava – Kršitev navedenega prava, ki jo ugotovi sodišče Unije ali nacionalno sodišče – Pravica do plačila obresti – Obdobje, za katero se plačajo obresti“
V združenih zadevah C‑415/20, C‑419/20 in C‑427/20,
katerih predmet so trije predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki jih je vložilo Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu, Nemčija) z odločbami z dne 20. avgusta 2020 in 1. septembra 2020, ki so na Sodišče prispele 7., 8. in 10. septembra 2020, v postopkih
Gräfendorfer Geflügel- und Tiefkühlfeinkost Produktions GmbH (C‑415/20),
F. Reyher Nchfg. GmbH & Co. KG vertr. d. d. Komplementärin Verwaltungsgesellschaft F. Reyher Nchfg. mbH (C‑419/20)
proti
Hauptzollamt Hamburg (C‑415/20 in C‑419/20),
in
Flexi Montagetechnik GmbH & Co. KG
proti
Hauptzollamt Kiel (C‑427/20),
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, J. Passer (poročevalec), F. Biltgen, N. Wahl, sodniki, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Gräfendorfer Geflügel- und Tiefkühlfeinkost Produktions GmbH M. Niestedt in K. Göcke, Rechtsanwälte,
– za F. Reyher Nchfg. GmbH & Co. KG vertr. d. d. Komplementärin Verwaltungsgesellschaft F. Reyher Nchfg. mbH S. Pohl in J. Sparr, Rechtsanwälte,
– za Flexi Montagetechnik GmbH & Co. KG H. Bleier, Rechtsanwalt,
– za nizozemsko vlado sprva M. K. Bulterman, M. L. Noort in J. M. Hoogveld, nato M. K. Bulterman in J. M. Hoogveld, agenti,
– za Evropsko komisijo R. Pethke in M. Salyková, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 13. januarja 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago načel prava Unije v zvezi s povračilom denarnih zneskov, ki so jih države članice pobrale v nasprotju s tem pravom, in plačilom pripadajočih obresti.
2 Ti predlogi so bili vloženi v okviru treh sporov, in sicer prvega med družbo Gräfendorfer Geflügel- und Tiefkühlfeinkost Produktions GmbH (v nadaljevanju: Gräfendorfer) in Hauptzollamt Hamburg (glavni carinski urad v Hamburgu, Nemčija), drugega med družbo F. Reyher Nchfg. GmbH & Co. KG vertr. d. d. Komplementärin Verwaltungsgesellschaft F. Reyher Nchfg. mbH (v nadaljevanju: Reyher) in istim glavnim carinskim uradom ter tretjega med družbo Flexi Montagetechnik GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Flexi Montagetechnik) in Hauptzollamt Kiel (glavni carinski urad v Kielu, Nemčija), v zvezi z zahtevki, prvič, za povračilo denarnih zneskov, ki so jih te različne družbe iz različnih naslovov plačale tema dvema glavnima carinskima uradoma, in drugič, za plačilo pripadajočih obresti.
Pravni okvir
Pravo Unije
Carinska ureditev
3 Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307, v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti) je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, in popravek v UL 2013, L 287, str. 90, v nadaljevanju: carinski zakonik Unije).
4 Člen 236(1) carinskega zakonika Skupnosti je med drugim določal:
„Uvozne ali izvozne dajatve se povrnejo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan […].
[…]“
5 Člen 241 tega zakonika je med drugim določal:
„Če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti pa je treba plačati, če:
– se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju,
– to predvidevajo nacionalne določbe.
[…]“
6 Člen 116 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Splošne določbe“, določa:
„1. Pod pogoji, ki jih določa ta oddelek, se zneski uvozne ali izvozne dajatve povrnejo ali odpustijo zaradi:
(a) previsoko obračunanih zneskov uvozne ali izvozne dajatve,
[…]
(c) napake pristojnih organov;
[…]
6. Povračilo ne pomeni, da morajo zadevni carinski organi plačati obresti.
Obresti pa se plačajo, kadar se odločba o odobritvi povračila ne izvrši v treh mesecih od dne sprejetja navedene odločbe, razen če za neupoštevanje roka niso odgovorni carinski organi.
V takšnih primerih se obresti plačajo od dne izteka trimesečnega obdobja do dne povračila. […]
[…]“
Ureditev izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode
7 Uredba Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 25, str. 129), na katero se sklicuje predložitveno sodišče, je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Komisije (ES) št. 612/2009 z dne 7. julija 2009 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL 2009, L 186, str. 1).
8 Člen 51(1) Uredbe št. 800/1999 je med drugim določal:
„Če se ugotovi, da je izvoznik z namenom pridobitve izvoznega nadomestila zaprosil za višje izvozno nadomestilo, kot mu pripada, se za izvoz proizvodov plača nadomestilo, ki velja za dejansko izvožene proizvode, ki se zmanjša za:
(a) polovico razlike med zaprošenim nadomestilom in nadomestilom, ki velja za dejanski izvoz;
(b) dvakratno razliko med zaprošenim nadomestilom in veljavnim nadomestilom, če je izvoznik namerno navedel napačne podatke.
[…]“
9 V členu 48(1) Uredbe št. 612/2009 so prevzete določbe, ki so bile prej v členu 51(1) Uredbe št. 800/1999.
Nemško pravo
Davčni zakonik
10 Abgabenordnung (davčni zakonik) (BGBl. 2002 I, str. 3866) v različici, ki se uporablja za spore o glavni stvari (v nadaljevanju: davčni zakonik), v členu 1, naslovljenem „Področje uporabe“, določa:
„1. Ta zakonik se uporablja za vse davke, vključno s povračilom davka, ki jih urejajo zvezni zakoni ali pravo Unije, če z njimi upravljajo zvezni ali deželni finančni organi. Ta zakonik se uporablja samo v skladu s pravom Evropske unije.
[…]
3. Določbe tega zakonika se brez poseganja v pravo Evropske unije smiselno uporabljajo za akcesorne davčne obveznosti. […]“
11 Člen 3 tega zakonika, naslovljen „Davki in akcesorne davčne obveznosti“, med drugim določa:
„1. Davki so denarne dajatve, ki niso plačilo za posebno dajatev in ki jih javnopravna skupnost za ustvarjanje prihodkov naloži vsem, pri katerih je podan položaj, za katerega zakon določa obveznost plačila; […]
[…]
3. Uvozne in izvozne dajatve v smislu člena 5, točki 20 in 21, carinskega zakonika Unije so davki v smislu tega zakonika. […]
4. Akcesorne davčne obveznosti so:
[…]
(4) obresti, določene v členih od 233 do 237 tega zakonika […],
[…]
(8) obresti na uvozne in izvozne dajatve, določene v členu 5, točki 20 in 21, carinskega zakonika Unije,
[…].“
12 Člen 37 navedenega zakonika, naslovljen „Zahtevki iz davčno dolžniškega razmerja“, določa:
„1. Zahtevki iz davčno dolžniškega razmerja so zahtevek za plačilo davka, zahtevek za povračilo davka, […] zahtevek za plačilo akcesorne davčne obveznosti, povračilni zahtevek v skladu z odstavkom 2 in povračilni zahtevki, ki so urejeni v posameznih davčnih zakonih.
2. Če je davek, povračilo davka, […] ali akcesorna davčna obveznost plačana ali povrnjena brez pravne podlage, lahko tisti, na račun katerega je bilo izvedeno plačilo, pri prejemniku plačila uveljavlja zahtevek za vračilo plačanega ali vrnjenega zneska. […]“
13 Člen 233 tega zakonika, naslovljen „Načelo“, določa:
„Zahtevki iz davčno dolžniškega razmerja (člen 37) se obrestujejo samo v primerih, določenih z zakonom. […]“
14 Člen 236 davčnega zakonika, naslovljen „Procesne obresti na dolgovane zneske“, določa:
„1. Če se s pravnomočno sodno odločbo ali na podlagi take odločbe odmerjeni davek zmanjša ali se odobri vračilo davka, se znesek, ki ga je treba plačati ali povrniti, ob upoštevanju odstavka 3 obrestuje od dneva, ko je začela teči litispendenca, do datuma izplačila. Če je bil znesek, ki ga je treba vrniti, plačan šele po nastopu litispendence, začnejo obresti teči z dnem plačila.
[…]“
Zakon o izvajanju skupne ureditve trgov in neposrednih plačil
15 Gesetz zur Durchführung der gemeinsamen Marktorganisationen und der Direktzahlungen (Marktorganisationsgesetz) (zakon o izvajanju skupne ureditve trgov in neposrednih plačil) z dne 7. novembra 2017 (BGBl. 2017 I, str. 3746) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari v zadevi C‑415/20 (v nadaljevanju: zakon o izvajanju skupne ureditve trgov in neposrednih plačil), v členu 6, naslovljenem „Davčne ugodnosti“, določa:
„1. Bundesministerium für Ernährung und Landwirtschaft [(zvezno ministrstvo za prehrano in kmetijstvo, Nemčija)] je pooblaščeno, da […] z uredbo, za katero ni potrebno soglasje Bundesrat [(zvezni svet, Nemčija)], če je to potrebno za izvajanje
1. določb in aktov […] v zvezi s proizvodi, ki so predmet skupne ureditve trgov […] glede
(a) izvoznih nadomestil;
[…]
sprejme postopkovne določbe ter določbe o pogojih in višini teh ugodnosti, če so te […] določene, določljive ali omejene […].
[…]“
16 Člen 14 tega zakona, naslovljen „Obresti“, določa:
„1. Zneski, dolgovani iz naslova povračila davčnih ugodnosti ali kršitev katere koli druge obveznosti, se obrestujejo od dneva svoje zapadlosti po temeljni obrestni meri, povečani za pet odstotnih točk. […]
2. Zneski, dolgovani iz naslova davčnih ugodnosti ali intervencij, se obrestujejo od dneva, ko je nastopila litispendenca, v skladu s členi 236, 238 in 239 [davčnega zakonika]. Sicer se ti zneski ne obrestujejo.“
Spori o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
Zadeva C‑415/20
17 Gräfendorfer je družba s sedežem v Nemčiji, ki v tretje države izvaža perutninske klavne trupe.
18 Glavni carinski urad v Hamburgu je tej družbi zavrnil odobritev izvoznih nadomestil za perutninske klavne trupe, ki jih je ta med januarjem in junijem 2012 izvozila v tretje države, z obrazložitvijo, da je treba šteti, da ti trupi niso „primerne tržne kakovosti“ v smislu predpisov Unije o izvoznih nadomestilih za kmetijske proizvode, ker niso bili popolnoma oskubljeni in ker so vsebovali preveč drobovine. Poleg tega ji je naložil denarno kazen, ker naj bi ta družba zahtevala višje izvozno nadomestilo od tistega, ki bi ga bilo treba uporabiti. Družba Gräfendorfer je vložila upravno pritožbo zoper to zavrnitev, nato pa še eno zoper to denarno kazen.
19 Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu, Nemčija) je pozneje v okviru tožb, ki sta ju vložili dve drugi družbi, in ne družba Gräfendorfer, razsodilo, da je treba šteti, da je prisotnost nekaj peres in določenega števila kosov drobovine na perutninskih klavnih trupih glede na sodbo z dne 24. novembra 2011, Gebr. Stolle in Doux Geflügel (od C‑323/10 do C‑326/10, EU:C:2011:774), element, ki ne nasprotuje odobritvi izvoznih nadomestil za te proizvode.
20 Glavni carinski urad v Hamburgu je ob upoštevanju te sodbe odločil, da se družbi Gräfendorfer dodelijo izvozna nadomestila, ki jih je ta zahtevala, in povrne naložena denarna kazen.
21 Družba Gräfendorfer je z dopisom z dne 16. aprila 2015 od tega glavnega carinskega urada zahtevala plačilo obresti na ta izvozna nadomestila in na to denarno kazen za celotno obdobje, za katero ji je bilo nezakonito odvzeta možnost razpolaganja s pripadajočimi denarnimi zneski. Navedeni glavni carinski urad je ta zahtevek zavrnil, nato pa je zavrnil tudi upravno pritožbo, ki jo je družba Gräfendorfer vložila zoper zavrnitev njenega zahtevka.
22 Družba Gräfendorfer je 23. maja 2018 pri predložitvenem sodišču vložila tožbo, v utemeljitev katere v bistvu trdi, da pravo Unije vsakomur, ki mu nacionalni organ zavrne ali naloži plačilo kakršnega koli denarnega zneska v nasprotju s tem pravom, daje pravico, da poleg plačila oziroma vračila tega denarnega zneska prejme tudi obresti za celotno obdobje, v katerem z navedenim zneskom ni mogel razpolagati.
23 Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) v predložitveni odločbi navaja, prvič, da nobena določba prava Unije ali nacionalnega prava, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, ne omogoča ugoditve zahtevku za plačilo obresti, ki ga je vložila družba Gräfendorfer, in da je zato rešitev tega vidika spora odvisna od tega, ali je mogoče ta zahtevek presojati ob upoštevanju načel, ki jih je Sodišče razvilo v okviru svoje sodne prakse v zvezi s povračilom, s strani nacionalnih organov, denarnih zneskov, katerih plačilo je bilo subjektom naloženo v nasprotju s pravom Unije.
24 Drugič, predložitveno sodišče navaja, da iz te sodne prakse izhaja, da pravo Unije subjektom podeljuje pravico, da od pristojnih nacionalnih organov dobijo ne le povračilo vseh davkov, pristojbin, prispevkov ali dajatev, ki so jih plačali v nasprotju s pravom Unije, ampak tudi nadomestilo – v obliki plačila obresti – za izgubo, ki je nastala zaradi nedostopnosti zneska tega davka, pristojbine, prispevka ali dajatve, za celotno obdobje, v katerem s tem zneskom niso mogli razpolagati (sodbe z dne 19. julija 2012, Littlewoods Retail in drugi, C‑591/10, EU:C:2012:478; z dne 27. septembre 2012, Zuckerfabrik Jülich in drugi, C‑113/10, C‑147/10 in C‑234/10, EU:C:2012:591, in z dne 18. aprila 2013, Irimie, C‑565/11, EU:C:2013:250). Ob tem to sodišče navaja, da eden od denarnih zneskov iz postopka v glavni stvari ni davek, pristojbina, prispevek ali dajatev, temveč denarna kazen (sodba z dne 11. julija 2002, Käserei Champignon Hofmeister, C‑210/00, EU:C:2002:440).
25 Navedeno sodišče meni, da bi lahko obstajal razumen dvom o tem, ali je treba za tako denarno kazen šteti, da je bila plačana v nasprotju s pravom Unije v smislu navedene sodne prakse. Do vračila ustreznega zneska s strani nacionalnega organa namreč ni prišlo, ker bi nacionalno sodišče razglasilo ničnost akta oziroma aktov nacionalnega prava ali ker bi Sodišče razglasilo neveljavnost akta oziroma aktov prava Unije, na podlagi katerih je bila ta denarna kazen naložena, ampak zaradi sodbe, v kateri je Sodišče v okviru predhodnega odločanja podalo razlago prava Unije, ki je drugačna od tiste, ki jo pred tem sprejel ta nacionalni organ in na katero se je ta oprl pri naložitvi navedene denarne kazni. Predložitveno sodišče zato meni, da je treba v zvezi s tem Sodišču postaviti vprašanje, pri čemer navaja, da se nagiba k stališču, da je treba v primeru, ko nacionalni organ subjektu naloži denarno kazen na podlagi napačne razlage prava Unije, za to denarno kazen šteti, da je bila naložena v nasprotju s tem pravom, in da je zato treba za vračilo ustreznega zneska plačati obresti za celotno obdobje, v katerem subjekt s tem zneskom ni mogel razpolagati.
26 Tretjič, Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) navaja, da pravo Unije ne določa okoliščin, v katerih je treba za prepozno izplačilo izvoznih nadomestil in vračilo denarne kazni, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, plačati obresti, zato je treba šteti, da to vprašanje spada v nacionalno pravo vsake države članice. Vendar naj nemško pravo plačila obresti ne bi določalo kot splošnega načela, ampak naj bi ga določalo le v natančno opredeljenih primerih, med katere naj spor o glavni stvari ne bi spadal. Določbe, ki jih vsebuje, zlasti določbe zakona o izvajanju skupne ureditve trgov in neposrednih plačil, naj bi namreč po eni strani določale, da ima subjekt pravico do izplačila obresti na izvozna nadomestila v primeru, da je vložil tožbo zoper odločbo, s katero mu je pristojni nacionalni organ nezakonito zavrnil dodelitev teh nadomestil, ne pa v primeru, v katerem je ta subjekt vložil le upravno pritožbo zoper tako odločbo, kot v tem primeru družba Gräfendorfer. Obresti naj tudi ne bi bile predvidene v primeru povračila neupravičeno naložene denarne kazni. Po drugi strani in vsekakor, tudi če navedeni subjekt vloži tožbo pri sodišču, naj bi bilo plačilo obresti predvideno šele od datuma vložitve te tožbe, in ne od datuma, ko je pristojni organ sprejel odločbo.
27 Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali so te določbe, katerih posledica je, da je subjekt, ki so mu bila izvozna nadomestila dodeljena z zamudo, potem ko so mu bila nezakonito zavrnjena, in ki mu je bila neupravičeno naložena denarna kazen, v celoti ali delno prikrajšan za nadomestilo – v obliki plačila obresti – do katerega bi bil upravičen zaradi nerazpoložljivosti zadevnih zneskov, v skladu z zahtevo po učinkovitosti, ki omejuje procesno avtonomijo držav članic.
28 V teh okoliščinah je Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali obveznost držav članic, ki izhaja iz prava Unije, da dajatve, ki so jih pobrale v nasprotju s pravom Unije, povrnejo skupaj z obrestmi, velja tudi v primerih, v katerih razlog za povračilo ni ugotovitev Sodišča, da je zadevna pravna podlaga v nasprotju s pravom Unije, ampak razlaga tarifne (pod)številke kombinirane nomenklature [iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382)], ki jo je podalo Sodišče?
2. Ali je mogoče načela v zvezi z zahtevki za plačilo obresti na podlagi prava Unije, ki jih je oblikovalo Sodišče, uporabiti tudi v zvezi z izvoznimi nadomestili, katerih izplačilo je nacionalni organ v nasprotju s pravom Unije zavrnil?“
Zadeva C‑419/20
29 Reyher je družba s sedežem v Nemčiji, ki je v letih 2010 in 2011 v Evropsko unijo uvažala pritrdilne elemente od družbe s sedežem v Indoneziji, ki je hčerinska družba druge družbe s sedežem na Kitajskem.
30 Glavni carinski urad v Hamburgu je menil, da je treba te pritrdilne elemente šteti za proizvode s poreklom s Kitajske in da morajo zato v primeru uvoza v Unijo zanje veljati protidampinške dajatve, uvedene z Uredbo Sveta (ES) št. 91/2009 z dne 26. januarja 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2009, L 29, str. 1). Zato se je odločil, da bo družbi Reyher naložil plačilo teh protidampinških dajatev.
31 Čeprav je družba Reyher navedene protidampinške dajatve plačala, je zoper to odločbo vložila tožbo pri Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu).
32 To sodišče je v odločbi z dne 3. aprila 2019 ugotovilo, da protidampinške dajatve, naložene družbi Reyher, niso bile zakonsko dolgovane, ker glavni carinski urad v Hamburgu ni dokazal, da so pritrdilni elementi, ki jih je ta družba uvozila v Unijo, proizvodi s poreklom s Kitajske.
33 Ta glavni carinski urad je maja 2019 družbi Reyher povrnil znesek zadevnih protidampinških dajatev. Zavrnil pa je plačilo obresti na ta znesek za obdobje od dneva plačila teh dajatev do dneva njihovega vračila in nato zavrnil tudi upravno pritožbo, ki jo je zadevna družba vložila zoper to zavrnitev.
34 Družba Reyher je 10. februarja 2020 pri Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) vložila tožbo, v utemeljitev katere v bistvu trdi, da iz sodbe z dne 18. januarja 2017, Wortmann (C‑365/15, EU:C:2017:19), izhaja, da ima subjekt, ki mu je nacionalni organ naložil protidampinške dajatve v nasprotju s pravom Unije, pravico ne le do vračila zneska teh protidampinških dajatev, ampak tudi do plačila obresti na ta znesek za celotno obdobje od dneva, ko je bil plačan, do dneva, ko je bil povrnjen. Poleg tega družba Reyher trdi, da je treba šteti, da je bilo plačilo protidampinških dajatev v nasprotju s pravom Unije ne le v primeru, v katerem Sodišče razveljavi uredbo, s katero so bile te dajatve uvedene, kot je to storilo v tej sodbi, ampak tudi v primeru, v katerem nacionalno sodišče ugotovi, da je nacionalni organ napačno uporabil to uredbo s tem, da je subjektu neupravičeno naložil protidampinške dajatve na podlagi navedene uredbe, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru.
35 Prvič, Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) v predložitveni odločbi navaja, najprej, da iz člena 236(1) davčnega zakonika izhaja, da ima subjekt, ki je vložil tožbo zoper odločbo, s katero mu je bilo naloženo plačilo protidampinških dajatev, pravico – če se izkaže, da to plačilo ni bilo zakonsko dolgovano – do plačila obresti na znesek zadevnih dajatev za obdobje od dneva predložitve zadeve sodišču do dneva vračila tega zneska. Dalje, predložitveno sodišče ugotavlja, da člen 241 carinskega zakonika Skupnosti, kot ga je Sodišče razlagalo v sodbi z dne 18. januarja 2017, Wortmann (C‑365/15, EU:C:2017:19), ne nasprotuje uporabi te določbe davčnega zakonika. Nazadnje, to sodišče meni, da se člen 116 carinskega zakonika Unije, ki je nadomestil člen 241 carinskega zakonika Skupnosti in katerega besedilo je drugačno od besedila zadnjenavedenega člena, ne uporablja za spor o glavni stvari.
36 Drugič, predložitveno sodišče navaja, da nobena določba prava Unije ali nacionalnega prava, ki se uporablja v tem sporu, ne omogoča, da se zahtevku za plačilo obresti, ki ga je vložila družba Reyher, ugodi za obdobje od dneva, ko ji je glavni carinski urad v Hamburgu naložil plačilo protidampinških dajatev, do dneva, ko je ta družba zoper to odločbo vložila tožbo.
37 Tretjič in zadnjič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali sodna praksa Sodišča omogoča ugoditev temu zahtevku za zadevno obdobje. V zvezi s tem zlasti ugotavlja, da se zdi, da iz sodbe z dne 19. julija 2012, Littlewoods Retail in drugi (C‑591/10, EU:C:2012:478), izhaja, da če je nacionalni organ subjektu naložil plačilo dajatve tako, da je napačno uporabil akt ali določbo prava Unije, in je nacionalno sodišče ugotovilo obstoj take kršitve prava Unije, ima ta subjekt pravico ne le do povračila zneska neupravičeno plačane dajatve, ampak tudi do plačila obresti od tega zneska za celotno obdobje od dneva, ko je bil ta znesek plačan, do dneva, ko je bil povrnjen. Poleg tega navaja, da se zdi, da je namen te sodbe in sodne prakse, v okvir katere ta sodba spada, da se vzpostavi položaj, v katerem bi ta subjekt bil, če ne bi prišlo do kršitve prava Unije, tako da se mu omogoči povrnitev celotnega zneska, ki bi ga imel na voljo, če te nezakonitosti ne bi bilo.
38 V teh okoliščinah je Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je kršitev prava Unije kot pogoj za pravico do obresti na podlagi prava Unije, ki jo je razvilo Sodišče, podana tudi, če organ države članice naloži dajatev na podlagi prava Unije, sodišče države članice pa pozneje ugotovi, da dejanski pogoji za naložitev dajatve niso izpolnjeni?“
Zadeva C‑427/20
39 Flexi Montagetechnik je družba s sedežem v Nemčiji, ki je v Unijo uvažala zaponke z varnostnim zatičem, ki se uporabljajo za izdelavo povodcev za pse.
40 Glavni carinski urad v Kielu je menil, da te zaponke z varnostnim zatičem spadajo pod tarifno številko kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi št. 2658/87, ki se razlikuje od tiste, pod katero jih je prijavila družba Flexi Montagetechnik, in da je zato treba zanje plačati višje uvozne dajatve od tistih, ki jih je ta družba plačala. Zato se je odločil, da v tem obsegu spremeni znesek teh uvoznih dajatev.
41 Čeprav je družba Flexi Montagetechnik plačala razliko med prvotno plačanim zneskom uvoznih dajatev in spremenjenim zneskom, je septembra 2014 sprožila sodni postopek, na podlagi katerega je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) 20. junija 2017 izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da zadevne zaponke z varnostnim zatičem spadajo pod tarifno številko, pod katero jih je ta družba prijavila, in zato razveljavilo akte, s katerimi je glavni carinski urad v Kielu spremenil znesek ustreznih uvoznih dajatev.
42 Ta glavni carinski urad je nato družbi Flexi Montagetechnik povrnil razliko med prvotno plačanim zneskom uvoznih dajatev in zneskom, kot je bil pozneje spremenjen. Zavrnil pa ji je plačilo obresti na to razliko za obdobje od plačila teh dajatev do njihovega delnega vračila in nato zavrnil tudi upravno pritožbo, vloženo zoper to zavrnitev.
43 Družba FLEXI Montagetechnik je zoper navedeno zavrnitev vložila tožbo, po čemer ji je navedeni glavni carinski urad plačal obresti za obdobje od dneva, ko je začela sodni postopek iz točke 41 te sodbe, do dneva, ko ji je navedeni urad povrnil razliko med zneskom uvoznih dajatev, ki ga je ta družba prvotno plačala, in zneskom teh dajatev, kot je bil pozneje spremenjen.
44 Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu), ki odloča o tej tožbi, se v predložitveni odločbi sprašuje, ali lahko družba Flexi Montagetechnik, če v zvezi s tem ni določb sekundarne zakonodaje Unije ali nacionalnega prava, iz sodne prakse Sodišča izpelje pravico do plačila obresti na znesek, ki ga je carinska uprava od nje zahtevala v nasprotju s pravom Unije, za obdobje od dneva plačila tega zneska do dneva, ko je ta družba sprožila navedeni sodni postopek.
45 Premisleki, ki jih je v zvezi s tem navaja to sodišče, v bistvu ustrezajo tistim, na katerih temelji njegova predložitvena odločba v zadevi C‑419/20, kot so povzeti v točkah od 35 do 37 te sodbe.
46 V teh okoliščinah je Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je kršitev prava Unije kot pogoj za pravico do obresti na podlagi prava Unije, ki jo je razvilo Sodišče, podana tudi, če organ države članice naloži dajatev v nasprotju z veljavnimi določbami prava Unije, sodišče države članice pa ugotovi to kršitev prava Unije?“
Postopek pred Sodiščem
47 S sklepom predsednika Sodišča z dne 9. oktobra 2020 so bile zadeve C‑415/20, C‑419/20 in C‑427/20 združene za pisni del postopka.
48 S sklepom Sodišča z dne 27. aprila 2021 so bil navedene zadeve združene tudi za ustni del postopka in izdajo sodbe.
Vprašanja za predhodno odločanje
49 Kot izhaja iz navedb v predložitvenih odločbah, ki so podlaga za tri združene zadeve, kot so povzete v točkah od 23 do 27, od 31 do 37 in od 41 do 45 te sodbe, se različna vprašanja, postavljena Sodišču, v več točkah prekrivajo in jih je zato treba preučiti skupaj.
50 Ob upoštevanju besedila posameznih vprašanj in poizvedovanj, na katerih ta vprašanja temeljijo, kot izhajajo iz teh točk, je treba šteti, da predložitveno sodišče z navedenimi vprašanji v bistvu sprašuje, ali je treba načela prava Unije, ki se nanašajo na pravici subjektov do povračila denarnih zneskov, katerih plačilo jim je država članica naložila v nasprotju s pravom Unije, in do plačila obresti na te denarne zneske, razlagati tako:
– prvič, da se uporabljajo, kadar zadevni denarni zneski ustrezajo na eni strani izvoznim nadomestilom, ki so bila subjektu odobrena z zamudo, potem ko so mu bila zavrnjena s kršitvijo navedenega prava, in na drugi strani denarni kazni, ki je bila temu subjektu naložena zaradi te kršitve;
– drugič, da se uporabljajo, kadar iz odločbe Sodišča ali odločbe nacionalnega sodišča izhaja, da je nacionalni organ zavrnil oziroma naložil, odvisno od posameznega primera, plačilo izvoznih nadomestil, denarne kazni, protidampinških dajatev oziroma uvoznih dajatev na podlagi napačne razlage prava Unije ali napačne uporabe tega prava, in
– tretjič, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da če je bilo plačilo izvoznih nadomestil, denarne kazni, protidampinških dajatev ali uvoznih dajatev, odvisno od primera, zavrnjeno oziroma naloženo v nasprotju s pravom Unije, je treba obresti plačati, na eni strani, le, če je bila vložena tožba za plačilo ali vračilo zadevnega denarnega zneska, in na drugi strani, le za obdobje od dneva vložitve te tožbe do dneva izdaje odločbe pristojnega sodišča, ne pa za obdobje pred tem.
51 V zvezi s tem je treba na prvem mestu navesti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, najprej, da ima vsak subjekt, ki mu je nacionalni organ naložil plačilo pristojbine, dajatve, davka ali drugega odtegljaja v nasprotju s pravom Unije, na podlagi tega prava pravico od zadevne države članice pridobiti povračilo ustreznega denarnega zneska (glej v tem smislu sodbe z dne 9. novembra 1983, San Giorgio, 199/82, EU:C:1983:318, točka 12; z dne 8. marca 2001, Metallgesellschaft in drugi, C‑397/98 in C‑410/98, EU:C:2001:134, točka 84, in z dne 9. septembra 2021, Hauptzollamt B (Fakultativno znižanje davka), C‑100/20, EU:C:2021:716, točka 26 in navedena sodna praksa).
52 Poleg tega ima tak subjekt prav tako na podlagi prava Unije pravico, da od te države članice pridobi ne le vračilo neupravičeno pobranega denarnega zneska, ampak tudi plačilo obresti kot nadomestilo za nerazpoložljivost tega zneska (glej sodbi z dne 19. julija 2012, Littlewoods Retail in drugi, C‑591/10, EU:C:2012:478, točke od 24 do 26, in z dne 9. septembra 2021, Hauptzollamt B (Fakultativno znižanje davka), C‑100/20, EU:C:2021:716, točki 26 in 27).
53 Takšni pravici do vračila denarnih zneskov, katerih plačilo je država članica naložila subjektu v nasprotju s pravom Unije, in do plačila obresti na te zneske sta izraz splošnega načela vračila neupravičeno plačanih zneskov (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2011, Lady & Kid in drugi, C‑398/09, EU:C:2011:540, točke 18, 20 in 26).
54 Ob upoštevanju splošnosti načela, katerega izraz sta ti pravici, je treba na eni strani ugotoviti, da se ti pravici uporabljata tudi, če je denarni znesek, ki ga je država članica naložila subjektu, denarna kazen, ki je bila neupravičeno naložena na podlagi akta prava Unije ali določb nacionalnega prava, ki jih je ta država članica sprejela za izvršitev, prenos ali zagotovitev spoštovanja tega akta. Tako kot pristojbino, dajatev, davek ali kakršen koli drugi odtegljaj, ki so bili plačani v nasprotju s pravom Unije, je treba zato tako denarno kazen vrniti zadevni osebi, ki ji je prav tako treba plačati obresti za nadomestitev nerazpoložljivosti ustreznega denarnega zneska.
55 Iz tega sledi, da se navedeni pravici med drugim uporabita v zvezi z denarno kaznijo, kot je ta iz zadeve C‑415/20, katere namen je državam članicam omogočiti, da zagotovijo spoštovanje predpisov Unije o izvoznih nadomestilih za kmetijske proizvode, kot to izhaja iz sodne prakse Sodišča, na katero se sklicuje predložitveno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2002, Käserei Champignon Hofmeister, C‑210/00, EU:C:2002:440, točke 40, 60 in 66).
56 Na drugi strani glede vprašanja, ali je treba pravico do plačila obresti uporabiti tudi v primeru, ko so bila taka izvozna nadomestila subjektu, ki je zahteval njihovo dodelitev, izplačana z zamudo, potem ko mu je pristojni nacionalni organ v nasprotju s pravom Unije dodelitev teh nadomestil zavrnil, je treba navesti, da je za tak primer značilno, da je bil zadevni subjekt zaradi te zamude, ki je sama po sebi posledica kršitve prava Unije, v nekem obdobju prikrajšan za ta znesek.
57 Ta položaj pa je primerljiv s položajem subjekta, ki je bil v nekem obdobju prikrajšan za denarni znesek, ki ustreza pristojbini, dajatvi, davku ali drugemu odtegljaju, katerega plačilo je država članica zahtevala v nasprotju s pravom Unije, in ki ima zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 52 te sodbe, pravico do plačila obresti kot nadomestila za nerazpoložljivost tega denarnega zneska.
58 Zato je po analogiji treba priznati, da ima subjekt v primeru, ko so mu bila izvozna nadomestila izplačana z zamudo v nasprotju s pravom Unije, pravico do plačila obresti kot nadomestila za nerazpoložljivost ustreznega denarnega zneska.
59 Iz točk od 51 do 58 te sodbe tako izhaja, da je treba načela prava Unije, ki se nanašajo na pravici subjektov do povračila denarnih zneskov, katerih plačilo jim je država članica naložila v nasprotju s pravom Unije, in do plačila obresti na te denarne zneske, razlagati tako, da se uporabljajo če zadevni zneski ustrezajo na eni strani izvoznim nadomestilom, ki so bila subjektu dodeljena z zamudo, potem ko so mu bila zavrnjena s kršitvijo prava Unije, in na drugi strani denarni kazni, ki je bila temu subjektu naložena zaradi te kršitve.
60 Na drugem mestu, iz ustaljene sodne prakse Sodišča, na katero je opozorjeno v točkah 51 in 52 te sodbe, izhaja, da je pravica subjektov, ki so neupravičeno plačali ustrezen denarni znesek, da jim država članica, ki ga je prejela, ta znesek povrne in plača obresti, utemeljena in upravičena z okoliščino, da je nacionalni organ plačilo pristojbine, dajatve, davka ali drugega odtegljaja naložil „v nasprotju s pravom Unije“.
61 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da je predmet take kršitve lahko vsako pravilo prava Unije, ne glede na to, ali gre za določbo primarnega prava ali sekundarne zakonodaje (glej sodbi z dne 9. novembra 1983, San Giorgio, 199/82, EU:C:1983:318, točka 12, in z dne 9. septembra 2021, Hauptzollamt B (Fakultativno znižanje davka), C‑100/20, EU:C:2021:716, točka 26) ali pa za splošno načelo prava Unije (glej sodbo z dne 9. septembra 2021, Hauptzollamt B (Fakultativno znižanje davka), C‑100/20, EU:C:2021:716, točka 28).
62 Dalje, v zvezi z naravo te kršitve je iz točk od 53 do 59 te sodbe razvidno, da sta pravici do vračila in do plačila obresti, ki ju imajo subjekti na podlagi prava Unije, izraz splošnega načela, katerega uporaba ni omejena na nekatere kršitve tega prava ali izključena v primeru drugih kršitev.
63 Iz tega sledi, da se je na ti pravici mogoče sklicevati ne le, če je nacionalni organ plačilo denarnega zneska v obliki prispevka, pristojbine ali protidampinške dajatve subjektu naložil na podlagi akta Unije, za katerega se izkaže, da ni zakonit (glej v tem smislu sodbi z dne 27. septembra 2012, Zuckerfabrik Jülich in drugi, C‑113/10, C‑147/10 in C‑234/10, EU:C:2012:591, točki 65 in 69, in z dne 18. januarja 2017, Wortmann, C‑365/15, EU:C:2017:19, točki 34 in 37), ampak tudi v drugih primerih.
64 Tako se je nanju mogoče sklicevati med drugim v primeru, v katerem je bilo plačilo pristojbine ali davka subjektu naloženo na podlagi nacionalne ureditve, za katero se izkaže, da je v nasprotju z določbo primarnega prava ali sekundarne zakonodaje Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 8. marca 2001, Metallgesellschaft in drugi, C‑397/98 in C‑410/98, EU:C:2001:134, točke od 82 do 84 in 96, ter z dne 15. oktobra 2014, Nicula, C‑331/13, EU:C:2014:2285, točke od 27 do 31), ali v primeru, v katerem se izkaže, da je nacionalni organ temu subjektu plačilo pristojbine naložil z napačno uporabo – glede na pravo Unije – akta Unije ali nacionalne zakonodaje, s katero se zagotavlja izvrševanje ali prenos takega akta (glej v tem smislu sodbi z dne 19. julija 2012, Littlewoods Retail in drugi, C‑591/10, EU:C:2012:478, točke 10, 11 in 34, ter z dne 9. septembra 2021, Hauptzollamt B (Fakultativno znižanje davka), C‑100/20, EU:C:2021:716, točke od 25 do 36).
65 Iz navedb predložitvenega sodišča pa izhaja, da trije pravni in dejanski položaji, v zvezi s katerimi navedeno sodišče postavlja vprašanja Sodišču, spadajo v ta zadnjenavedeni primer. Kar zadeva zadevo C‑415/20, je iz teh navedb namreč razvidno, da je zadevni nacionalni organ zaradi nepravilne uporabe prava Unije, ki izvira iz napačne razlage tega prava, subjektu zavrnil dodelitev izvoznih nadomestil in mu naložil denarno kazen. Prav tako so v zadevah C‑419/20 in C‑427/20 zadevni nacionalni organi zaradi nepravilne uporabe prava Unije, ki izvira iz napačne uporabe prava ali napačne presoje dejanskega stanja, subjektoma naložili protidampinške dajatve oziroma uvozne dajatve.
66 Nazadnje, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko obstoj kršitve prava Unije, zaradi katere ima zadevna oseba pravico do povračila in do plačila obresti ter je posledično državi članici naloženo, da izvede to povračilo in to plačilo obresti, ugotovi ne le sodišče Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2017, Wortmann, C‑365/15, EU:C:2017:19, točka 37), ki je edino pristojno za razglasitev ničnosti akta Unije ali ugotovitev njegove neveljavnosti (sodbi z dne 22. oktobra 1987, Foto-Frost, 314/85, EU:C:1987:452, točke od 15 do 20, in z dne 6. oktobra 2015, Schrems, C‑362/14, EU:C:2015:650, točka 62), ampak tudi nacionalno sodišče, ne glede na to, ali je pozvano, naj izpelje posledice ugotovitve nezakonitosti oziroma neveljavnosti, ki jo je pred tem podalo sodišče Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2017, Wortmann, C‑365/15, EU:C:2017:19, točka 38), ali ugotovi, da je v aktu, ki ga je sprejel nacionalni organ, napačno uporabljeno pravo Unije.
67 V zvezi s tem je treba poudariti, da je s členom 19 PEU odgovornost za zagotovitev polne uporabe prava Unije v vseh državah članicah in sodnega varstva, do katerega so subjekti upravičeni na podlagi tega prava, naložena ne le sodišču Unije, ampak tudi nacionalnim sodiščem, ki imajo tako v sodelovanju s sodiščem Unije nalogo zagotavljati spoštovanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb, kot je generalna pravobranilka opozorila v točkah 82 in 83 sklepnih predlogov.
68 Poleg tega imajo ta nacionalna sodišča v primeru dvoma glede razlage prava Unije v posameznem primeru možnost ali obveznost, odvisno od primera, da Sodišču v skladu s členom 267 PDEU predložijo vprašanja za predhodno odločanje, pri čemer je treba opozoriti, da razlagalne sodbe Sodišča, izdane v postopku predhodnega odločanja, po potrebi pojasnjujejo in natančneje določajo pomen in obseg pravnih pravil, ki se v njih razlagajo, kot je ta pravila treba ali bi jih bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njihove veljavnosti (sodba z dne 7. avgusta 2018, Hochtief, C‑300/17, EU:C:2018:635, točka 55).
69 Zato iz točk od 59 do 68 te sodbe izhaja, da je treba načela prava Unije, ki se nanašajo na pravici subjektov do povračila denarnih zneskov, katerih plačilo jim je država članica naložila v nasprotju s pravom Unije, in do plačila obresti na te denarne zneske, razlagati tako, da se na splošno in brez poseganja v podrobna pravila za uveljavljanje teh pravic v danem primeru uporabljajo, kadar iz odločbe Sodišča ali odločbe nacionalnega sodišča izhaja, da je nacionalni organ plačilo izvoznih nadomestil, denarne kazni, protidampinških dajatev oziroma uvoznih dajatev zavrnil oziroma naložil – odvisno od posameznega primera – na podlagi napačne razlage prava Unije ali napačne uporabe tega prava.
70 Na tretjem in zadnjem mestu, namen pravice do plačila obresti iz točke 52 te sodbe je, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v tej točki, nadomestiti nerazpoložljivost denarnega zneska, glede katerega je bil zadevni subjekt neupravičeno prikrajšan.
71 Ta nadomestitev se lahko opravi v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v veljavni ureditvi Unije, ali – če take ureditve ni – v skladu s podrobnimi pravili, ki se uporabljajo na podlagi nacionalnega prava.
72 V obravnavanem primeru se spora o glavni stvari v zadevah C‑419/20 in C‑427/20, kot navaja predložitveno sodišče, nanašata na denarne zneske, ki ustrezajo nedolgovanim carinskim dajatvam. Povračilo teh dajatev pa je delno urejeno v ureditvi, ki jo je sprejel zakonodajalec Unije, to je ureditev, ki se uporablja na carinskem področju, kot izhaja iz točk od 3 do 6 te sodbe. Na drugi strani se spor o glavni stvari v zadevi C‑415/20 nanaša na denarne zneske, ki ustrezajo izvoznim nadomestilom za kmetijske proizvode, ki so bila izplačana z zamudo, in denarni kazni, ki je bila neupravičeno naložena. Upoštevne določbe ureditve Unije, ki se uporablja na tem področju, navedene v točkah od 7 do 9 te sodbe, pa ne določajo mehanizma, primerljivega s tistim, ki je bil uveden za nedolgovane carinske dajatve.
73 Glede na to razliko v položajih je treba najprej ugotoviti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora vračilo nedolgovanih carinskih dajatev, kot je določeno v členu 236(1) carinskega zakonika Skupnosti, ki se v skladu z navedbami predložitvenega sodišča uporablja ratione temporis, pripeljati do plačila obresti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2017, Wortmann, C‑365/15, EU:C:2017:19, točke od 36 do 38). Poleg tega se izjema od tega splošnega načela, določena v členu 241 tega zakonika, ne uporablja, če je, kot v obravnavanem primeru, razlog, iz katerega se te dajatve ne dolgujejo, ta, da so bile pobrane v nasprotju s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2017, Wortmann, C‑365/15, EU:C:2017:19, točke od 25 do 27). Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 103 in 109 sklepnih predlogov, enako velja za izjemo iz člena 116(6) carinskega zakonika Unije, ki odslej v bistvu prevzema vsebino člena 241 carinskega zakonika Skupnosti.
74 V teh okoliščinah je treba nato v zvezi s carinskimi dajatvami, ki se obravnavajo v zadevah C‑419/20 in C‑427/20, in v zvezi z denarno kaznijo, ki je predmet zadeve C‑415/20, navesti, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, da kadar ni predpisov Unije, je treba v nacionalnem pravnem redu vsake države članice določiti podrobna pravila, v skladu s katerimi je treba v primeru vračila denarnih zneskov, ki so bili pobrani v nasprotju s pravom Unije, plačati obresti. Vendar morajo biti ta pravila v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti, kar med drugim pomeni, da niso oblikovana tako, da pretirano otežujejo ali praktično onemogočajo izvrševanje pravice do plačila obresti, ki jo zagotavlja pravo Unije (glej sodbi z dne 19. julija 2012, Littlewoods Retail in drugi, C‑591/10, EU:C:2012:478, točki 27 in 28, ter z dne 6. oktobra 2015, Târşia, C‑69/14, EU:C:2015:662, točki 26 in 27). Podobne zahteve veljajo tudi v primeru plačila z zamudo denarnega zneska, dolgovanega na podlagi prava Unije, kot je ta, ki ustreza izvoznim nadomestilom iz zadeve C‑415/20.
75 Natančneje, taka pravila za plačilo obresti ne smejo povzročiti, da bi bil zadevni subjekt prikrajšan za ustrezno nadomestilo za izgubo, ki mu je nastala, kar med drugim pomeni, da morajo obresti, ki se mu izplačajo, zajemati celotno obdobje od dneva, ko je ta subjekt plačal oziroma – odvisno od primera – bi mu moral biti plačan zadevni znesek, do dneva, ko mu je bil ta znesek vrnjen oziroma plačan (glej v tem smislu sodbi z dne 18. aprila 2013, Irimie, C‑565/11, EU:C:2013:250, točke od 26 do 28, in z dne 23. aprila 2020, Sole-Mizo in Dalmandi Mezőgazdasági, C‑13/18 in C‑126/18, EU:C:2020:292, točke 43, 49 in 51).
76 Iz tega sledi, da pravo Unije nasprotuje pravni ureditvi, ki ne izpolnjuje te zahteve in ki posledično ne omogoča učinkovitega uveljavljanja pravic do povračila in do plačila obresti, ki ju zagotavlja to pravo (glej v tem smislu sodbi z dne 18. aprila 2013, Irimie, C‑565/11, EU:C:2013:250, točka 29, in z dne 15. oktobra 2014, Nicula, C‑331/13, EU:C:2014:2285, točki 38 in 39).
77 Zato navedeno pravo nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero se lahko obresti na denarne zneske, kot so ti v postopku v glavni stvari, katerih plačilo je bilo subjektu, odvisno od primera, naloženo ali zavrnjeno v nasprotju s pravom Unije, plačajo le za obdobje od dneva vložitve tožbe, s katero se zahteva vračilo ali dodelitev teh denarnih zneskov, do dneva izdaje sodbe pristojnega sodišča, ne pa za obdobje pred tem. Take obresti mora zadevni subjekt namreč imeti možnost zahtevati in prejeti tudi za obdobje od dneva, ko je bil zadevni znesek zadevni državi članici plačan oziroma bi ga ta morala dodeliti, do dneva vložitve takega pravnega sredstva.
78 Nazadnje, ob upoštevanju poizvedovanj predložitvenega sodišča v zvezi s tem, ali lahko nacionalni zakonodajalec določi, da so lahko do plačila obresti v vsakem primeru upravičeni le subjekti, ki so sprožili sodni postopek za vračilo oziroma dodelitev denarnih zneskov, katerih plačilo jim je bilo naloženo oziroma zavrnjeno v nasprotju s pravom Unije, ne pa tudi subjekti, ki so vložili le ugovor ali predhodno upravno pritožbo pred pristojnim nacionalnim organom, ki je bila zavrnjena z izrecno odločbo ali z molkom tega organa, je treba pojasniti, da učinkovito uveljavljanje pravic, zagotovljenih s pravom Unije, a priori ne zahteva, da pristojni organi po uradni dolžnosti povrnejo oziroma plačajo tak znesek in plačajo take obresti, če subjekti ne uporabijo nobenega pravnega sredstva, da bi zaščitili svoje pravice.
79 Kot je bilo navedeno v točki 74 te sodbe, je treba polje proste presoje, ki ga imajo države članice – kadar ni predpisov Unije – pri določitvi podrobnih pravil glede plačila obresti na denarne zneske, ki so jih neupravičeno prejele oziroma jih neupravičeno niso izplačale, izvajati ob spoštovanju načela učinkovitosti in to polje proste presoje zaradi tega zlasti ne sme pretirano otežiti ali praktično onemogočiti uveljavljanja pravic, ki jih posameznikom podeljuje pravni red Unije.
80 To vprašanje je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v vsakem primeru, v katerem se pojavi, preučiti ob upoštevanju položaja zadevne nacionalne določbe ali določb v celotnem postopku ter poteka tega postopka in posebnosti navedenih določb pred različnimi nacionalnimi organi (sodba z dne 6. oktobra 2015, Târşia, C‑69/14, EU:C:2015:662, točka 36 in navedena sodna praksa). S tega vidika je treba upoštevati zlasti načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka (sodbi z dne 14. decembra 1995, Peterbroeck, C‑312/93, EU:C:1995:437, točka 14, in z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 63). Poleg tega je treba, kot je razvidno iz točke 75 te sodbe, ugotoviti, ali pravila nacionalnega prava v zvezi z obrestmi, ki se obravnavajo v danem primeru, zadevnemu subjektu onemogočajo ustrezno nadomestilo za nastalo izgubo.
81 Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju teh preudarkov preveriti, ali nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari subjektom, ki sicer niso vložili tožbe za plačilo denarnega zneska, ki jim je bil zavrnjen, ali za povračilo denarnega zneska, ki so ga plačali, so pa za to vložili ugovor ali upravno pritožbo, ne otežuje prekomerno uveljavljanja njihovih pravic. V okviru te analize mora navedeno sodišče zlasti upoštevati in po potrebi pretehtati interese v zvezi z varstvom pravice do obrambe, načelom pravne varnosti, učinkovitim potekom postopka ter spoštovanjem prava Unije in pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi tega prava.
82 Vendar je treba v zvezi z okoliščinami zadeve C‑415/20 na splošno in tako kot je to storila generalna pravobranilka v točki 124 sklepnih predlogov, pojasniti, da predložitvena odločba in pisna stališča, ki so bila predložena Sodišču, ne vsebujejo nobenega pojasnila, s katerim bi bilo mogoče upravičiti, da bi bila lahko po takem tehtanju subjektu zavrnjena pravica do plačila obresti samo zato, ker ni vložil tožbe za izplačilo zneska, ki mu je bil zavrnjen, ali za povračilo zneska, ki mu je bil naložen iz naslova denarne kazni, v nasprotju s pravom Unije.
83 Kar natančneje zadeva načelo pravne varnosti, je treba upoštevati okoliščino, da lahko pristojni nacionalni organ v položaju, kakršen je ta v tej zadevi, ne da bi posegel v pravice tretjih oseb, sprejme odločbo o odobritvi denarnega zneska, katerega dodelitev je bila prvotno zavrnjena, ali vračila zneska, katerega plačilo je bilo prvotno naloženo, tako da plačilo obresti ni v nasprotju z dokončno upravno odločbo, za kar se zdi, da je storil pristojni organ v obravnavanem primeru, ko se je odločil za spremembo glede na prvotni odločbi, s katerima je zavrnil odobritev izvoznih nadomestil, za katera je zaprosil zadevni subjekt, in mu nato naložil denarno kazen.
84 Iz točk od 70 do 83 te sodbe tako izhaja, da je treba načela prava Unije, ki se nanašajo na pravici subjektov do povračila denarnih zneskov, katerih plačilo jim je država članica naložila v nasprotju s pravom Unije, in do plačila obresti na te denarne zneske, razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da če je bilo plačilo nadomestil, denarne kazni, protidampinških dajatev ali uvoznih dajatev zavrnjeno oziroma naloženo, odvisno od primera, v nasprotju s pravom Unije, se lahko obresti plačajo samo za obdobje od dneva vložitve tožbe za plačilo denarnega zneska, katerega plačilo jim je bilo zavrnjeno, ali za povračilo denarnega zneska, ki so ga plačali, do dneva izdaje odločbe pristojnega sodišča, ne pa za obdobje pred tem. Ta načela pa sama po sebi ne nasprotujejo temu, da taka zakonodaja določa, da je navedene obresti treba plačati le, če je bilo vloženo tako pravno sredstvo, pod pogojem, da to čezmerno ne otežuje uveljavljanja pravic, ki jih imajo subjekti na podlagi prava Unije.
85 Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba načela prava Unije, ki se nanašajo na pravici subjektov do povračila denarnih zneskov, katerih plačilo jim je država članica naložila v nasprotju s pravom Unije, in do plačila obresti na te denarne zneske, razlagati tako:
– prvič, da se uporabljajo, kadar zadevni denarni zneski ustrezajo na eni strani izvoznim nadomestilom, ki so bila subjektu odobrena z zamudo, potem ko so mu bila zavrnjena s kršitvijo navedenega prava, in na drugi strani denarni kazni, ki je bila tej stranki naložena zaradi te kršitve;
– drugič, da se uporabljajo, kadar iz odločbe Sodišča ali odločbe nacionalnega sodišča izhaja, da je nacionalni organ zavrnil oziroma naložil, odvisno od posameznega primera, plačilo izvoznih nadomestil, denarne kazni, protidampinških dajatev oziroma uvoznih dajatev na podlagi napačne razlage prava Unije ali napačne uporabe tega prava, in
– tretjič, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da če je bilo plačilo izvoznih nadomestil, denarne kazni, protidampinških dajatev ali uvoznih dajatev, odvisno od primera, zavrnjeno oziroma naloženo v nasprotju s pravom Unije, je treba obresti plačati le za obdobje od dneva vložitve tožbe za plačilo ali povračilo zadevnega denarnega zneska do dneva izdaje odločbe pristojnega sodišča, ne pa za obdobje pred tem. Ta načela pa sama po sebi ne nasprotujejo temu, da taka zakonodaja določa, da je navedene obresti treba plačati le, če je bilo tako pravno sredstvo vloženo, pod pogojem, da to čezmerno ne otežuje uveljavljanja pravic, ki jih imajo subjekti na podlagi prava Unije.
Stroški
86 Ker je ta postopek za stranke v postopku ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Načela prava Unije, ki se nanašajo na pravici subjektov do povračila denarnih zneskov, katerih plačilo jim je država članica naložila v nasprotju s pravom Unije, in do plačila obresti na te denarne zneske, je treba razlagati tako:
– prvič, da se uporabljajo, kadar zadevni denarni zneski ustrezajo na eni strani izvoznim nadomestilom, ki so bila subjektu odobrena z zamudo, potem ko so mu bila zavrnjena s kršitvijo navedenega prava, in na drugi strani denarni kazni, ki je bila tej stranki naložena zaradi te kršitve;
– drugič, da se uporabljajo, kadar iz odločbe Sodišča ali odločbe nacionalnega sodišča izhaja, da je nacionalni organ zavrnil oziroma naložil, odvisno od posameznega primera, plačilo izvoznih nadomestil, denarne kazni, protidampinških dajatev oziroma uvoznih dajatev na podlagi napačne razlage prava Unije ali napačne uporabe tega prava, in
– tretjič, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da če je bilo plačilo izvoznih nadomestil, denarne kazni, protidampinških dajatev ali uvoznih dajatev, odvisno od primera, zavrnjeno oziroma naloženo v nasprotju s pravom Unije, je treba obresti plačati le za obdobje od dneva vložitve tožbe za plačilo ali povračilo zadevnega denarnega zneska do dneva izdaje odločbe pristojnega sodišča, ne pa za obdobje pred tem. Ta načela pa sama po sebi ne nasprotujejo temu, da taka zakonodaja določa, da je navedene obresti treba plačati le, če je bilo tako pravno sredstvo vloženo, pod pogojem, da to čezmerno ne otežuje uveljavljanja pravic, ki jih imajo subjekti na podlagi prava Unije.
Podpisi