SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 30. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Direktiva 2010/13/EU – Avdiovizualne medijske storitve – Člen 23(1) in (2) – Časovne omejitve za predvajanje televizijskih oglasov v posamezni uri – Odstopanja – Pojem ,napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi‘ – Napovedi, ki jih tak izdajatelj predvaja zaradi promocije oddaj radijske postaje, ki spada v isto skupino za razširjanje programov kot ta izdajatelj“
V zadevi C‑255/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija) z odločbo z dne 25. marca 2021, ki je na Sodišče prispela 21. aprila 2021, v postopku
Reti Televisive Italiane SpA (RTI)
proti
Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (AGCOM),
ob udeležbi
Elemedia SpA,
Radio Dimensione Suono SpA,
RTL 102,500 Hit Radio Srl,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Jürimäe, predsednica senata, N. Piçarra (poročevalec), M. Safjan, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: C. Di Bella, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. septembra 2022,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Reti Televisive Italiane SpA (RTI) F. Lepri, M. Molino in G. Rossi, avvocati,
– za Elemedia SpA, Radio Dimensione Suono SpA in RTL 102,500 Hit Radio Srl, F. Di Ciommo, avvocato,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z R. Guizzijem, avvocato dello Stato,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo G. Braun in L. Malferrari, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. julija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 23(1) in (2)(a) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL 2010, L 95, str. 1, in popravek v UL 2010, L 263, str. 15) in uvodne izjave 43 Direktive (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 (UL 2018, L 303, str. 69), s katero je bila prvonavedena direktiva spremenjena, vendar se ratione temporis ne uporablja za spor v glavni stvari.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Reti Televisive Italiane SpA (RTI) in Autorità per le garanzie nelle comunicazioni (AGCOM) (nadzorni organ za radiodifuzijo, Italija) v zvezi z zakonitostjo treh sklepov tega organa, s katerimi so bile družbi RTI naložene sankcije, ker naj bi televizijski kanali Canale 5, Italia 1 in Rete 4 kršili italijansko ureditev v zvezi s časovnimi omejitvami predvajanja televizijskih oglasov v posamezni uri.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2010/13
3 V uvodnih izjavah 23, 25, 87, 96 in 97 Direktive 2010/13 je navedeno:
„(23) V tej direktivi bi se moral izraz ‚avdiovizualni‘ nanašati na gibljive slike z zvokom ali brez njega; vključeval bi torej neme filme, ne pa tudi zvočnega prenosa ali radijskih storitev. […]
[…]
(25) Pojem uredniške odgovornosti je bistven za opredelitev vloge ponudnika medijskih storitev in s tem za opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev. Države članice lahko v ukrepih za izvedbo te direktive podrobneje opredelijo vidike uredniške odgovornosti, zlasti pojem ,učinkovitega nadzora‘. […]
[…]
(87) Določi se 20‑odstotna omejitev za televizijske oglaševalske vložke in za vložke televizijske prodaje na uro, ki se uporablja tudi za časovni pas, ki ima največjo gledanost. Pojem televizijskega oglaševalskega vložka bi bilo treba razumeti kakor televizijsko oglaševanje v smislu člena 1(1)(i), ki ne traja več kakor 12 minut.
[…]
(96) Nujno je treba pojasniti, da so samopromocijske dejavnosti posebna oblika oglaševanja, v katerem izdajatelj televizijskega programa promovira svoje lastne proizvode, storitve, programske vsebine ali kanale. Zlasti napovednike, ki jih sestavljajo odlomki iz programa, bi bilo treba obravnavati kot program.
(97) Dnevnega oddajnega časa, odmerjenega bodisi napovedim, ki jih izdajatelj televizijskega programa opravlja v zvezi s svojimi lastnimi oddajami in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, bodisi javnim napovedim in dobrodelnim pozivom, ki se oddajajo brezplačno, se ne bi smel[o] vključiti v največje obsege dnevnega ali urnega oddajnega časa, ki se sme nameniti oglaševanju in televizijski prodaji.“
4 Člen 1(1) te direktive določa:
„[…]
(a) ‚avdiovizualna medijska storitev‘ pomeni:
(i) storitev, kakor je opredeljena v členih 56 in 57 [PDEU, ki sodi pod uredniško odgovornost ponudnika medijskih storitev in katere glavni namen je zagotavljanje programov za obveščanje, zabavo ali izobraževanje splošne javnosti […];
ii) avdiovizualno komercialno sporočilo;
(b) ,program‘ pomeni niz gibljivih slik z ali brez zvoka, ki predstavlja posamezno točko [posamezen element] znotraj sporeda ali kataloga, ki ga oblikuje ponudnik medijskih storitev, in katerega oblika in vsebina sta primerljivi z obliko in vsebino razširjanja televizijskih programov. Primeri programov vključujejo celovečerne igrane filme, športne dogodke, situacijske komedije, dokumentarce, programe za otroke in izvirne televizijske drame;
(c) ,uredniška odgovornost‘ pomeni izvrševanje učinkovitega nadzora tako nad izborom programov kakor tudi njihovo organizacijo kot nad časovnim sporedom v primeru razširjanja televizijskih programov ali [nad] katalog[om] v primeru avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. Uredniška odgovornost ne pomeni nujno pravne odgovornosti v okviru nacionalne zakonodaje za vsebino opravljenih storitev;
(d) ‚ponudnik medijske storitve‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki nosi uredniško odgovornost za izbiro vsebine avdiovizualne medijske storitve in določa način, na katerega bo ta organizirana;
(e) ,razširjanje televizijskih programov‘ (tj. linearna avdiovizualna medijska storitev) pomeni avdiovizualno medijsko storitev, ki jo opravlja ponudnik medijskih storitev za sočasno gledanje programov na podlagi programskega sporeda;
(f) ,izdajatelj televizijskega programa‘ pomeni ponudnika medijskih storitev razširjanja televizijskih programov;
[…]
(h) ,avdiovizualno komercialno sporočilo‘ pomeni slikovne podobe z ali brez zvoka, ki so namenjene neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe fizične ali pravne osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Takšne slikovne podobe spremljajo program ali so vanj vključene v zameno za plačilo ali podobno nadomestilo ali za samooglaševalske namene. Oblike avdiovizualnega komercialnega sporočila med drugim vključujejo televizijsko oglaševanje, sponzorstvo, televizijsko prodajo in promocijsko prikazovanje izdelkov;
(i) ,televizijsko oglaševanje‘ pomeni vsako obliko obvestila, ki ga javno ali zasebno podjetje ali fizična oseba predvaja bodisi za plačilo ali podobno nadomestilo bodisi za samooglaševalske namene in ki zadeva trgovino, poslovno dejavnost, obrt ali stroko ter želi v zameno za plačilo spodbuditi preskrbo z blagom in storitvami, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi;
[…].“
5 Člen 23 Direktive 2010/13 določa:
„1. Delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure.
2. Odstavek 1 se ne uporablja za napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, z napovedmi sponzorstva in s promocijskim prikazovanjem izdelkov.“
Direktiva 2018/1808
6 V uvodni izjavi 43 Direktive 2018/1808 je navedeno:
„Oddajnega časa, odmerjenega bodisi napovedim, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi lastnimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, bodisi javnim obvestilom in dobrodelnim pozivom, ki se oddajajo brezplačno, razen stroškov, ki nastanejo zaradi prenosa takih pozivov, ne bi smeli vključiti v največje obsege oddajnega časa, ki se smejo nameniti televizijskemu oglaševanju in televizijski prodaji. Poleg tega je veliko izdajateljev televizijskih programov del večjih skupin za razširjanje televizijskih programov, zato njihove napovedi niso povezane samo z njihovimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, ampak tudi s programi in avdiovizualnimi medijskimi storitvami drugih subjektov, ki pripadajo isti skupini za razširjanje televizijskih programov. Oddajnega časa, odmerjenega takšnim napovedim, tudi ne bi smeli vključiti v največje obsege oddajnega časa, ki se sme nameniti televizijskemu oglaševanju in televizijski prodaji.“
7 Člen 1, točka 21, te direktive določa, da se besedilo člena 23 Direktive 2010/13 nadomesti z naslednjim besedilom:
„1. Delež televizijskih oglaševalskih in prodajnih vložkov med 6.00 in 18.00 ne presega 20 % tega obdobja. Delež televizijskih oglaševalskih in prodajnih vložkov med 18.00 in 24.00 ne presega 20 % tega obdobja.
2. Odstavek 1 se ne uporablja za:
(a) napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, ali v zvezi s programi in avdiovizualnimi medijskimi storitvami drugih subjektov, ki so del iste skupine za razširjanje televizijskih programov;
(b) sponzorirane napovedi;
(c) promocijsko umeščanje izdelkov;
(d) nevtralne okvire med uredniškimi vsebinami in televizijskimi oglaševalskimi ali prodajnimi vložki ter med posameznimi vložki.“
Italijansko pravo
8 Člen 38(2) in (6) decreto legislativo n. 177 – Testo unico dei servizi di media audiovisivi e radiofonici (zakonodajni odlok št. 177 – Enotno besedilo o avdiovizualnih in radijskih medijskih storitvah) z dne 31. julija 2005 (GURI št. 208, 7. september 2005, redni dodatek št. 150), v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonodajni odlok št. 177/2005), določa:
„2. Prenos televizijskih oglaševalskih vložkov s strani izdajateljev brezplačnih televizijskih programov, tudi analognih, na nacionalni ravni, ki niso imetniki koncesije za storitve javne radiodifuzije, ne sme preseči 15 % dnevnega oddajnega časa in 18 % posamezne ure; morebitni presežek, ki ne sme biti višji od 2 % v eni uri, pa je treba izravnati v predhodni ali naslednji uri. […]
[…]
6. Odstavki od 2 do 5 se ne uporabljajo za napovedi izdajateljev televizijskih programov, vključno z analognimi, v zvezi z njihovimi lastnimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, za sponzorirane napovedi in za promocijsko umeščanje izdelkov.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9 RTI je družba italijanskega prava, ki prek svojih televizijskih kanalov Canale 5, Italia 1 in Rete 4 zagotavlja avdiovizualne medijske storitve na celotnem nacionalnem ozemlju. V lasti ima 80‑odstotni delež družbe Monradio Srl, ki upravlja radijsko postajo R101, medtem ko ima neka druga družba, ki je, tako kot RTI, del skupine Mediaset, v lasti preostali 20‑odstotni delež.
10 Organ AGCOM je s tremi sklepi z dne 19. decembra 2017, ki so bili vročeni 8. januarja 2018 in se nanašajo na izdajatelje Canale 5, Italia 1 oziroma Rete 4, družbi RTI naložil sankcije zaradi kršitve člena 38(2) zakonodajnega odloka št. 177/2005. Organ AGCOM je pri izračunu trajanja televizijskega oglaševanja v posamezni uri, za katerega veljajo omejitve iz te določbe, upošteval promocijska sporočila radijske postaje R101, ki so se predvajala na televizijskih kanalih Canale 5, Italia 1 in Rete 4.
11 Družba RTI je zoper te sklepe pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) vložila tri tožbe. Trdila je, da bi bilo treba promocijska sporočila radijske postaje R101 šteti za sporočila, ki se predvajajo v zvezi s „lastnimi programi“ družbe RTI v smislu člena 38(6) zakonodajnega odloka št. 177/2005, in da so zato izključena iz izračuna trajanja predvajanja televizijskih oglasov v posamezni uri.
12 Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) je s sodbami z dne 16. aprila 2019 te tožbe zavrnilo z obrazložitvijo, da sporočil, s katerimi se promovirajo programi izdajatelja radijskega oddajanja, ni mogoče šteti za sporočila, ki se predvajajo v zvezi s „lastnimi programi“ izdajatelja televizijskega programa, in to tudi če – kot v obravnavanem primeru – oba izdajatelja spadata v isto skupino podjetij.
13 Družba RTI je zoper te sodbe vložila pritožbi pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdila, da je treba, ker družba RTI spada v isto skupino družb kot radijska postaja R101, pri izračunu časovnih omejitev oglaševalskega prostora v posamezni uri in zato pri uporabi člena 38(6) zakonodajnega odloka št. 177/2005, ne glede na to, da gre za različne pravne osebe, upoštevati gospodarsko enoto, ki jo tvori medijska skupina.
14 Družba RTI dodaja, da to razlago potrjuje sprememba, ki je bila z Direktivo 2018/1808 vnesena v člen 23(2)(a) Direktive 2010/13. Ker se s to spremembo upošteva prakse navzkrižne samopromocije med mediji, ki so sedaj zelo običajne, naj bi jo bilo treba upoštevati tudi pri razlagi prej veljavnega prava, čeprav se Direktiva 2018/1808, ki je začela veljati 18. decembra 2018, ratione temporis ne uporablja.
15 Predložitveno sodišče navaja, da se spor o glavni stvari nanaša na zakonitost promocije, ki jo izdajatelj televizijskega programa, ki je matična družba, izvaja v zvezi s programi izdajatelja radijskih programov, ki je hčerinska družba prvonavedenega izdajatelja, in ne na izvajanje nadzora znotraj tako sestavljene skupine, in poudarja, da so vsa dejstva, ki so podlaga za ta spor, nastala pred spremembo Direktive 2010/13 z Direktivo 2018/1808.
16 To sodišče poleg tega meni, da razlaga določb nacionalnega prava in zlasti določb prava Unije, ki jo predlaga družba RTI, ni edina mogoča razlaga. Po njegovem mnenju se nasprotna razlaga, ki sta jo sprejela organ AGCOM in Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij), „ne zdi očitno nerazumna“, ker se nanaša na besedilo zakonodajnega odloka št. 177/2005, s katerim se povzema določbe iz Direktive 2010/13, ki se uporabljajo ratione temporis, in ne spregleda protikonkurenčnega vidika, ki bi lahko izhajal iz razlage, ki jo podpira družba RTI, v razmerju do izdajateljev radijskih programov, ki niso vključeni v izdajatelje televizijskih programov ali v avdiovizualne medije.
17 V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:
„1. Ali je za namene pravil [Evropske unije] o prepovedi prekoračitve najdaljšega oddajnega časa za televizijsko oglaševanje [v posamezni uri] glede na splošni pomen pojma skupine ali posameznega gospodarskega subjekta v pravu [Unije], ki izhaja iz različnih virov protimonopolnega prava ([med drugim] iz uvodne izjave 43 Direktive [2018/1808] in iz novega besedila člena 23 Direktive [2010/13]), ne glede na obstoječe razlike v italijanskem nacionalnem pravu glede dovoljenj, ki jih člen 5(1)(b) [zakonodajnega odloka št. 177/2005] določa za izdajatelje televizijskih in radijskih programov, mogoče kot skladno s pravom [Unije] sprejeti razlago nacionalnega prava [na področju] radiodifuzije[, v skladu s katero] iz člena 1(1)(a) [tega zakonodajnega odloka] […] [izhaja], da proces zbliževanja med različnimi oblikami komunikacij (elektronske komunikacije, založništvo, vključno z elektronskim založništvom, in internet v vseh svojih oblikah uporabe) še toliko bolj velja med ponudniki televizijskih in radijskih medijev, zlasti če so že vključeni v skupine medsebojno povezanih podjetij, in [da] ima [ta proces] splošno veljavnost, kar posledično vpliva na razlago člena 38(6) zgoraj navedenega [zakonodajnega odloka], tako da je izdajatelj televizijskega programa lahko tudi skupina kot en gospodarski subjekt, ali pa je v skladu z zgoraj navedenimi načeli [Unije] in glede na neodvisnost vprašanja prepovedi prekoračitve najdaljšega oddajnega časa za televizijsko oglaševanje [v posamezni uri] od splošnega protimonopolnega prava prepovedano pripisati pomen – pred letom 2018 – skupinam ter navedenemu procesu zbliževanja in t. i. kombiniranim medijem, pri čemer se torej pri izračunu [omejitev] oddajnega časa [v posamezni uri] upošteva le posamezni izdajatelj televizijskega programa, tudi če je povezan v skupino (in sicer zato, ker je bil tak pomen omenjen le v prečiščenem besedilu člena 23 Direktive [2010/13], po spremembi z Direktivo [2018/1808])?
2. Ali je ob upoštevanju navedenih načel prava [Unije] v zvezi s skupinami in podjetjem kot gospodarsko enoto za namene prepovedi prekoračitve najdaljšega oddajnega časa [v posamezni uri] in zaporednih besedil člena 23, ne glede na navedeno razliko med dovoljenji, mogoče iz konkurenčnopravnih pravil [integriranega komunikacijskega sistema] iz člena 43 zakonodajnega odloka št. 177/[2005] razbrati pomen pojma skupine ‚ponudnikov medijskih storitev‘ (ali po besedah pritožnice: medijske skupine) za namene izvzetja promocijskih sporočil kombiniranih medijev znotraj skupine iz omejitev oddajnega časa za oglaševanje [v posamezni uri] iz člena 38(6) zakonodajnega odloka št. [177/2005], ali pa je treba, nasprotno, tak pomen izključiti pred letom 2018 zaradi neodvisnosti protimonopolnega prava na področju televizije od ureditve najdaljšega oddajnega časa [za oglase v posamezni uri]?
3. Ali novo besedilo člena 23(2)(a) Direktive [2010/13] priznava že obstoječe načelo v protimonopolnem pravu, v skladu s katerim se skupini na splošno priznava pomen, ali pa gre za inovativno besedilo[?] [Č]e gre za prvi primer, ali opisuje pravno realnost, ki že obstaja v evropskem pravu – tako da zajema tudi obravnavani primer, ki je nastal pred novim besedilom, in pogojuje razlage [nacionalnega regulativnega organa], tako da od njega zahteva, da v vsakem primeru prizna pojem skupine ‚ponudnikov medijskih storitev‘ – oziroma, če gre za drugi primer, ali nasprotuje priznanju pomena skupine podjetij za primere, ki so nastali pred njegovo uvedbo, ker ga zaradi njegovega novega obsega ni mogoče uporabiti ratione temporis za primere, ki so nastali pred njegovo uvedbo?
4. Ali so v vsakem primeru in ne glede na sistem dovoljenj iz člena 5 zakonodajnega odloka 177/2005 in novost iz člena 23, uvedeno leta 2018, tj. v primeru, da novo pravilo nima značaja priznavanja, temveč značaj novosti v skladu [s tretjim vprašanjem], razmerja [o] združevanju televizije in radia, ki se na splošno obravnavajo v protimonopolnem pravu, zaradi splošnosti in prepletenosti pojmov gospodarski subjekt in skupina, ključ za razlago najdaljšega oddajnega časa, ki so zato urejena z implicitnim upoštevanjem družbe v skupini (ali natančneje, razmerij nadzora med družbami v skupini) in funkcionalne enotnosti teh družb, tako da promocija televizijskih programov na radiu in obratno znotraj skupine […], ali, nasprotno, so ta razmerja povezovanja nepomembna na področju najdaljšega oddajnega časa in je torej treba šteti, da so ‚lastni‘ programi iz člena 23 (izvirno besedilo) takšni, če pripadajo edinemu izdajatelju televizijskega programa, ki jih promovira, in ne celotni skupini podjetij, saj je ta [člen 23 sam po sebi takšen], da ne dopušča sistemske razlage, ki bi [ga] razširila na skupine, ki se štejejo kot en gospodarski subjekt?
5. Nazadnje, ali je treba prvotno besedilo člena 23, tudi če ga ni mogoče razlagati kot pravilo, ki spada v okvir protimonopolnega prava, v vsakem primeru razumeti kot spodbujevalno določbo, ki opisuje posebno naravo promocije, ki je izključno informativna in ni namenjena prepričevanju k nakupu drugega blaga in storitev, temveč le programov, ki se promovirajo, in za katero je treba šteti, da je kot taka izključena s področja uporabe pravil o najdaljšem oddajnem času ter da se zato uporablja v okviru družb, ki pripadajo isti skupini, v vseh primerih celostne promocije s kombiniranimi mediji, ali pa ga je treba razumeti kot določbo, ki ima naravo odstopanja in izjeme glede na izračun najdaljšega oddajnega časa za oglaševanje in ki se kot taka razlaga ozko?“
Vprašanja za predhodno odločanje
18 Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23(2) Direktive 2010/13 razlagati tako, da pojem „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ zajema promocijska sporočila, ki jih tak izdajatelj predvaja za radijsko postajo, ki spada v isto skupino družb kot ta izdajatelj.
19 Člen 23(1) Direktive 2010/13 določa, da delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure. V odstavku 2 tega člena 23 je določeno, da se ta odstavek 1 ne uporablja, med drugim, za „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“. Za taka sporočila torej omejitev iz omenjenega člena 23(1) ne velja.
20 Da bi se ugotovilo, ali promocijska sporočila radijske postaje, ki jih oddaja izdajatelj televizijskega programa, ki ima v večinski lasti to radijsko postajo, spadajo na področje uporabe člena 23(2) Direktive 2010/13, je treba na prvem mestu preučiti, ali je treba razlikovati med oglasnimi sporočili, s katerimi se spodbuja k nakupu izdelka ali storitve, in nevtralnimi sporočili, katerih edini namen je obveščanje o programih, zato naj ne bi bila zajeta s pojmom „televizijsko oglaševanje“ v smislu tega člena in bi bila tako izključena s področja uporabe določb te direktive, ki se nanašajo na televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo.
21 Pojem „televizijski oglaševalski vložki“, ki so na podlagi člena 23(1) Direktive 2010/13 vključeni v zadevni odstotek oddajnega časa v posamezni uri, je, kot je navedeno v uvodni izjavi 87 te direktive, opredeljen s sklicevanjem na pojem „televizijsko oglaševanje“ v smislu člena 1(1)(i) te direktive. Kot je navedeno v zadnjenavedeni določbi, televizijsko oglaševanje pomeni vsako obliko obvestila, ki ga javno ali zasebno podjetje ali fizična oseba predvaja bodisi za plačilo ali podobno nadomestilo bodisi za samooglaševalske namene in ki zadeva trgovino, poslovno dejavnost, obrt ali stroko ter želi v zameno za plačilo spodbuditi preskrbo z blagom in storitvami.
22 V zvezi s tem je v uvodni izjavi 96 Direktive 2010/13 navedeno, da so samopromocijske dejavnosti posebna oblika oglaševanja, v katerem izdajatelj televizijskega programa promovira, med drugim, svoje lastne programske vsebine ali kanale. Iz tega izhaja, da je samopromocija urejena z določbami te direktive, ki se nanašajo na televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo.
23 V skladu s členom 1(1)(h) iste direktive pa je televizijsko oglaševanje ena od oblik „avdiovizualnega komercialnega sporočila“, ki pomeni „slikovne podobe z ali brez zvoka, ki so namenjene neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe fizične ali pravne osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost“, in ki „spremljajo program ali so vanj vključene v zameno za plačilo ali podobno nadomestilo ali za samooglaševalske namene“.
24 Iz povezane razlage teh določb izhaja, da Direktiva 2010/13 pri opredelitvi televizijskega oglaševanja upošteva promocijski namen predvajane slikovne podobe ali sporočila, kar pa ne velja za informativnost slikovne podobe ali sporočila.
25 Iz tega sledi, da so televizijska sporočila, ki se nanašajo na programe ali oddaje izdajatelja televizijskega programa, tudi če so nevtralna in izključno informativne narave, „televizijsko oglaševanje“ v smislu člena 1(1)(i) Direktive 2010/13, ker je njihov cilj televizijske gledalce spodbuditi h gledanju zadevnih programov in s tem promovirajo opravljanje storitev za plačilo.
26 Zato za ta sporočila veljajo časovne omejitve predvajanja televizijskega oglaševanja v posamezni uri, ki so določene v členu 23(1) te direktive, razen če jih je mogoče opredeliti kot „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ v smislu odstavka 2 tega člena.
27 V okviru te opredelitve je treba na drugem mestu preučiti, ali so programi radijske postaje, na katere se nanašajo sporočila, ki jih razširja izdajatelj televizijskega programa, „programi“ v smislu člena 23(2) Direktive 2010/13.
28 Člen 1(1)(b) te direktive določa, da „program“ pomeni „niz gibljivih slik z ali brez zvoka, ki predstavlja posamezen element znotraj sporeda ali kataloga, ki ga oblikuje ponudnik medijskih storitev, in katerega oblika in vsebina sta primerljivi z obliko in vsebino razširjanja televizijskih programov“.
29 Pojem „razširjanje televizijskih programov“ pa je v členu 1(1)(e) te direktive opredeljen kot „avdiovizualna medijska storitev, ki jo opravlja ponudnik medijskih storitev za sočasno gledanje programov na podlagi programskega sporeda“, pri čemer je pojem „avdiovizualna medijska storitev“ v členu 1(1)(a)(i) opredeljen kot „storitev […], katere glavni namen je zagotavljanje programov“.
30 Iz izrazov „gibljive slike z ali brez zvoka“, „televizijskih“, „avdiovizualna“ in „gledanje“, uporabljenih v teh opredelitvah, v povezavi, zlasti, z uvodno izjavo 23 Direktive 2010/13, izhaja, da ta direktiva s svojega področja uporabe izključuje storitve oddajanja radijskih programov, pri katerih gre običajno za oddaje in programe z zvočno vsebino in torej brez slik, tudi kadar te oddaje ali programe spremljajo pomožni avdiovizualni elementi, ki jih od njih ni mogoče ločiti (glej po analogiji sodbo z dne 21. oktobra 2015, New Media Online, C‑347/14, EU:C:2015:709, točki 34 in 37).
31 Razlaga, ki jo zagovarja družba RTI, v skladu s katero bi televizijska sporočila, ki se nanašajo na oddaje ali programe radijske postaje, običajno spadala na področje uporabe člena 23(2) Direktive 2010/13, bi, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 52 sklepnih predlogov, razširila področje uporabe te direktive prek tega, kar omogoča besedilo njenih določb. Taka razlaga bi poleg tega lahko povzročila izkrivljanje konkurence v škodo subjektov, ki delujejo na trgu radijskih medijskih storitev in niso vključeni v skupine za razširjanje televizijskih programov.
32 Na tretjem mestu, če bi bila predvajana sporočila programi v smislu člena 23(2) Direktive 2010/13, je treba preučiti, ali je, kot trdi družba RTI, če izdajatelj televizijskega programa, ki ta sporočila oddaja, skupaj z izdajateljem radijskega programa pripada isti skupini družb in tvori podjetje kot eno gospodarsko enoto, ta sporočila mogoče opredeliti kot „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ v smislu člena 23(2) Direktive 2010/13.
33 Člen 1(1)(f) Direktive 2010/13 določa, da „izdajatelj televizijskega programa“ pomeni „ponudnika medijskih storitev razširjanja televizijskih programov“. Pojem „ponudnik medijske storitve“ je v členu 1(1)(d) Direktive 2010/13 opredeljen kot „fizična ali pravna oseba, ki nosi uredniško odgovornost za izbiro vsebine avdiovizualne medijske storitve in določa način, na katerega bo ta organizirana“.
34 Poleg tega člen 1(1)(a)(i) določa, da „avdiovizualna medijska storitev“ pomeni „storitev […], ki sodi pod uredniško odgovornost ponudnika medijskih storitev“. V uvodni izjavi 25 te direktive je pojasnjeno, da je pojem uredniške odgovornosti bistven za opredelitev vloge ponudnika medijskih storitev in s tem za opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev.
35 Kot je generalna pravobranilka poudarila v točkah 66 in 67 sklepnih predlogov, iz teh določb izhaja, da za razumevanje izraza „svoji programi“ iz člena 23(2) Direktive 2010/13 – za razliko od konkurenčnega prava ali prava javnih naročil – ni treba upoštevati pravnih in organizacijskih povezav podjetij, ki utemeljujejo vzajemno pripisovanje dejanj in zmogljivosti znotraj podjetniške enote, ampak je treba upoštevati uredniško odgovornost za zadevne programe.
36 Tak pristop potrjuje cilj tega člena 23, ki je varstvo televizijskih gledalcev kot potrošnikov pred pretiranim oglaševanjem. Namen pravil o trajanju predvajanja oglasov, določenih v Direktivi 2010/13, je namreč uskladiti finančne interese izdajateljev televizijskih programov in oglaševalcev na eni strani ter interese televizijskih gledalcev na drugi strani (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Sky Italia, C‑234/12, EU:C:2013:496, točki 17 in 18).
37 Iz tega sledi, da pravila o najdaljšem trajanju oglaševanja v posamezni uri, določena s to direktivo, spadajo v poseben pravni okvir ter izhajajo iz logike in ciljev, ki so drugačni od tistih, ki jim sledijo pravila o konkurenci ali pravila, ki se uporabljajo za javna naročila.
38 Merila, ki jih je treba uporabiti za določitev fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo uredniško odgovornost za program, pa izhajajo iz člena 1(1)(c) Direktive 2010/13. V tej določbi je „uredniška odgovornost“ opredeljena kot „izvrševanje učinkovitega nadzora tako nad izborom programov kakor tudi njihovo organizacijo kot nad časovnim sporedom v primeru razširjanja televizijskih programov ali nad katalogom v primeru avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo“. Zlasti je treba preveriti, ali je zadevna oseba pristojna za dokončno odločanje o avdiovizualni ponudbi kot taki, kar pomeni, da ima na voljo dovolj materialnih in človeških virov za prevzem take odgovornosti (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 2019, Baltic Media Alliance, C‑622/17, EU:C:2019:566, točki 40 in 43).
39 Iz tega sledi, da mora za to, da bi se programe radijske postaje, ki spada v isto skupino družb kot izdajatelj televizijskega programa, lahko opredelilo kot „svoje“ programe tega izdajatelja v smislu člena 23(2) Direktive 2010/13, ta izdajatelj imeti uredniško odgovornost za te programe v smislu člena 1(1)(c) te direktive. Ta odgovornost torej ne more temeljiti zgolj na ekonomskih, organizacijskih in pravnih povezavah med izdajateljem televizijskega programa in izdajateljem radijskega programa znotraj iste skupine družb.
40 Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 23(2) Direktive 2010/13 razlagati tako, da pojem „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ ne zajema promocijskih sporočil, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja za radijsko postajo, ki spada v isto skupino družb kot ta izdajatelj televizijskega programa, razen, prvič, če so programi, na katere se ta promocijska sporočila nanašajo, „avdiovizualne medijske storitve“ v smislu člena 1(1)(a) te direktive, kar pomeni, da so ločljivi od glavne dejavnosti te radijske postaje, in drugič, če ima ta izdajatelj televizijskega programa „uredniško odgovornost“ za te programe v smislu člena 1(1)(c) te direktive.
Stroški
41 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 23(2) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah)
je treba razlagati tako, da
pojem „napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi“ ne zajema promocijskih sporočil, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja za radijsko postajo, ki spada v isto skupino družb kot ta izdajatelj televizijskega programa, razen, prvič, če so programi, na katere se ta promocijska sporočila nanašajo, „avdiovizualne medijske storitve“ v smislu člena 1(1)(a) te direktive, kar pomeni, da so ločljivi od glavne dejavnosti te radijske postaje, in drugič, če ima ta izdajatelj televizijskega programa „uredniško odgovornost“ za te programe v smislu člena 1(1)(c) te direktive.
Podpisi